Janko Samec: trst.
lit
Že smo se napravljali v Trg, ko se oglasim jaz, kakor že sem: „Ti Tinica, zakaj se pa tako ustavljamo in branimo? Saj bi se pa le lahko vzela?"
„Ej, saj res," pravi rajnki Skriljič. „Ce je vama prav, zakaj pa ne?"
In tako sva se vzela.
„In sta zadovoljna vi in ona!"
„Hm, zadovoljna . . . Včasih je tako, včasih pa tako, kakor že so take reči na svetu. Ampak saj veste, jaz nisem človek, ki bi si belil glavo s stvarmi, ki so. In potem je, če pogledamo tako počez, na kmetih povsod precej vseeno. Samo, da si ohrani človek do smrti kožo gladko, kakor je pel Prešeren."
Jesenko se je zganil in je hotel nekaj reči, zastran citata namreč, ampak poznal je Štefana zdaj že dodobra in se je samo nasmehnil.                                                                         (Dalje prihodnjič.)
Janko Samec:
Trst.
iN a dalnjem vzhodu dneva rdeči smeh kipi v vsemir in gričkov dolga vrsta se prebudila je ... A tam od Trsta blestenje bajno razgorelih streh
v purpurju solnca v molk jutranji tli in se razliva v morje globočine, dokler tja čez Italije daljine se nekam kakor sen ne izgubi.
V pristanu tisočerih vesel šum in vrisk vetrov, ki vprti v jadra bela ne morejo prevpiti pesmi dela širokih prsi milijonskih trum.