155
Narodno-gospodarske reči.
Od kod preti nevarnost posestnikom.
Novodobni socijalno-gospodarski sistem in pa prek-morska konkurenca pretita popolnoma uničiti posestnike ne samo pri nas, marveč po vsej Evropi.
Konkurenca, ki nam jo delajo kmetijski pridelki iz Amerike, Azije in Avstralije vsled jako nizkih prevoznih cen, je uže tolika, da se naš mali posestnik zaman bori proti njej. Zemlja po teh deželah je še ue-izsesana, zato jako rodovitna, in obdelovanje njeno prizadeva ondotnim poljedelcem jako rnalo stroškov, pri nas pa je vse ravno nasprotno. Vsled te konkurence so se znižale v zadnjih letih cene poljedelskim pridelkom za polovico, delavci se morajo pri nas pa še enkrat tako drago plačevati nego dosihdob, ker je mnogo delavcev popustilo težko kmečKO delo na deželi ter šlo v mesta in v tovarne. Tukaj pa množe one vrste nezadovoljnežev, ki delajo uže delj časa resno preglavico raznim evropskim državam. Vsled tega so zabredli naši posestniki tako globoko v dolgove, da ni skoraj upanja, da bi se kedaj izkopali iz njih. Nekateri mislijo, da je skrajni čas, da bi se omejila prekraorska konkurenca ter uvedla visoka carina za žito, ki se uvaža v Evropo. Oni zavračajo pomisleke, da bi se godila na ta način krivica drugim stanovom, ker bi nastala kruhu draginja, ter menijo, da bi morale prevzeti države ali dežele prodajo kruha in mesa v svojo režijo, ali pa določiti cene kruhu in mesu vsaj po mestih. Mi vse to danes le omenjamo ter konstatujemo, da se bode moralo nekaj storiti za poljedelca, oziroma posestnika, ker je ta stan neo-vržno glavni steber vsaki državi.
Do sedaj so si pomagali posestniki pri nas z živinorejo, ali tudi v tem oziru bode sčasoma uničila konkurenca iz Amerike in Avstralije ne samo naših, ampak sploh posestnike v Evropi. Do zdaj se je le redkokedaj izvažala živina iz prekmorskih dežel. Odkar se je po. začel hud konkurenčni boj med parobrodnimi društvi ter je prevozna cena postala tako nizka, začeli so premišljevati tam v Ameriki, ali bi ne mogli žive pitane živine pošiljati v Evropo. Da ne bi po potu shujšala, trebalo bi skrbeti s posebnimi uredbami na parobrodih. Iu kar so mislili, zvršili so tudi ti špekulantje. Pred nekoliko tedni priplul je v Hamburg iz New-Yorka prvi parobrod z lepo pitano, živo govejo živino. Živina je bila tako lepa, da se je še draže prodala nego evropska. To je pa podjetnike tako ohrabrilo, da so brzojavno zagotovili, da bodo odslej pošiljali vsak teden tauo živino.
156
Nemčijo bode torej odslej preskrbovala Amerika z mesom, <lo zdaj jo je večinona le Avstrija. Če pomislimo, da prevoznina ob sedanjih nizkih cenah ne hodi niti v po-štev ter da stane v Ameriki velik, dobro pitan vol od 25 do 40 gld., lahko umejemo, da se naši posestniki nikakor ne bodo mogli boriti proti taki konkurenci.
Pa tudi s plemensko mlado živino bode preskrbovala Avstralija po jako nizkih cenah. Po avstralskih pragozdih rede na tisoče čed goveje živine čistega angleškega plemena. Taka reja stane primeroma jako malo. Pred nekoliko časom se je pa ustanovil v Melbournu konsorcij, ki hoče prevažati to živino v Evropo. Za zdaj ter za prvi poskus je ta konsorcij najel tri parobrode parobrodnega društva „Orient" , dva pa Bremskega Lloyda. Deli bodo vanje samo lepo, mlado plemensko živino. Prvi trije parobrodi odplujejo v London, druga dva pa v Bremen.
Ce pomislimo, da prizadeva pri nas živinoreja veliko stroškov, ker se ne moremo ponašati s takimi pripomočki in razmerami, kakeršne so zgoraj popisane v Avstraliji, potem ne moremo dvomiti, da bode odslej nemogoča vsaka konkurenca in da se je našemu posestniku bati vedno slabših časov. Skrajni čas je torej, da se poprime naša vlada resno agrarnega vprašanja ter obvaruje posestnike gotove pogube, ki jim preti od prekmorske, do sedaj premalo   omejene   konkurence.