Jan Polkowski
* * *
Nič ni bilo — to je bilo (oddaljen od samega sebe) sem izgovarjal besede, stare kot risbe v votlini v Lascaux, Črni bik, Rdeči jelen, Rumeni konj,
ostalo je nejasno, kaj pomenijo: sitost in opuščenost? varnost in brezdomnost? gospodovanje in poniževanje?
Kaj pomenijo dvignjena pest, zategli krik, presekane črte na kamnu, na zemlji, drevesu?
Bil sem kot drugi, ampak ni se mi razkrilo,
o čem pripovedujejo hrasti,
ko se širijo sloj za slojem.
Ni se razkrila jasnost
(usode).
V	temi podzemeljske jame sveta so plešoči otroci in trave izgovarjali skrivnost.
V	veseli svetlobi so se razzibale roke, zadrhtele ustnice, (izza ognjene stene se je razleglo petje hasidov:
my t symche h mir in dinen) vsi radostni služimo Mu.
* * *
Ogenj hodi po tebi (dan je vedno krajši),
vonj po borih, črni trn, ovce se obračajo okrog rdečega sonca.
Spet so izklopili elektriko, v stari leseni hiši je tema. Gozdovi se sprehajajo. (Hladen izvir ljubezni). Telesi čakata.
Tako diši beseda vedno. Tako zveni beseda nikoli.
* * *
Svet je samo zrak, svetle, sipke, prozorne stvari, plapolajoči dih, skozi katerega vidim čas.
Je pa že bolj snovna misel (o sledovih na snegu, vonju zmečkane trave, listu, ujetem v pest vetra).
In bolj otipljiva je neslišna beseda,
bolj kot les, zid, telo — nevidno pričevanje o raju.
* * *
Kaj se je zgodilo med temi trenutki trajanja?
Nič in vse. Senca violine in Mahlerjeva V. simfonija.
(Kako majhne, majhne so vaše stvari, sinovi kače in bedaka:
znana iz Pesnitve in iz ječe nema domovina ter blebetajoča usoda,
ki se ji mešajo besede, pojmi, obrazi, reke, kosti, grobovi.)
Moj Bog, kaj se mi je res zgodilo to,
kar je nemogoče: življenje?
LITERATURA 93
»Redko na mojih ustnicah«
Lahko živim, ti me še nisi obsodil izdaje (ti še nikomur nisi storil krivice). Gotovo me imaš tako zelo rad kot vsakega žrebička, črička, škorca, muca, ki ga srečaš.
Povezuje naju vsaka beseda, celo taka, ki — ne da bi kaj pomenila za druge — pomeni vse. (Ne bom se vdal) sine.
Jan Polkowski, roj. 1953. Živi v Krakovu, kjer je končal polonistiko. Trenutno je glavni urednik dnevnika Čas. Že od vsega začetka (tj. od leta 1978) je objavljal samo v ilegalnih publikacijah, v osemdesetih letih je izdal štiri take pesniške zbirke (To ni poezija, Dihaj globoko, Ogenj in Drevesa), potem pa sta izšla dva izbora: V Londonu (Pesmi, 1986) in — že v novi politični situaciji — v Krakovu (Elegije s Tymowskih gor in druge pesmi, 1990 — prevedene pesmi so od tod).