367
Naznanilo.
Skušnje na tukajšnji podkovski šoli vršile se bodo dne 27. in 28. decembra t. L, in sicer: 27. decembra skušnja iz podkovstva za kovače, kateri niso obiskavali podkovske šole, 28. decembra pa za učence podkovske šole iz podkovstva in ogledovanja klavne živine in mesa. Kovači, kateri se hočejo podvreči tej skušnji, naj se oglase pri podpisanem vodstvu, do 15. dne decembra t. 1.
Vodstvo podkovske šole v Ljubljani
dne 27. oktobra 1886.
Dr. Karol vitez Bleiweis.
»Njegovi visokosti princu Waldemaru Danskemu! Podpisani vladarji in udje vlade jemljejo si čast, Vaši visokosti dati na znanje, da Vas je v staro prestolnico bolgarsko sklicano veliko narodno sobranje danes ob pol 11. uri dopoludne soglasno z vsklikom izvolilo za kneza bolgarskega. Pisanje o izvolitvi bode Vaši visokosti izročilo posebno poslanstvo, katero izvoli ravno to narodno sobranje.
Navdani prepričanja, da bode Vaša visokost blago nalogo, Vaše dragoceno življenje posvetiti sreči in blagostanju naroda, kateri je podal toliko dokazov zmožnosti obstanka, sposobnosti za napredek in omiko — sprejela in hitela seči po krmilu vladanja — nam je čast biti Vaše visoKosti zelo podložni in udani sluge:
Stambulov, Mutkurov, Stoilov, Gešov, Nikolajev,
Ivančov."
Karavelov ni podpisal telegrama in sobranje izvoli mesto njega novega uda vladarstva.
Da princ Waldemar prestola ne bo prevzel, kaže sledeči telegram, odgovor na telegrafično naznanilo njegove izvolitve, v katerem se zahvaluje za čast, katero mu je »kazalo sobranja, da pa ima v tem odločiti oče njegov, sam pa misli, da bo osebno po druzib dolžnostih zadržan.
V puslanstvo, katero ima princu Waldemaru prestol bolgarski osebno ponuditi, izbrani so: predsednik vladarstva Stambulov, predsednik sobranja Živkov, dalje poslanci Grekov, Mihailov, Baičušef in mohamedanec Izedin Bey Zede.
Ker je skoraj gotovo, da princ Waldemar ne sprejme bolgarskega prestola, čuje se uže ime novega, ruskega kandidata za ta prestol. Imenuje se namreč kriLT"Ni-kolaj Davidovič Min grel s ki, 361etni ruski vojak s Kavkaza, kateremu je RusKa vzela njegovo minrgre1 liško itnežijo.
Zarad tega kandidata   sicer Ruska  še   ni  vprašala nikogar razun kneza samega,   pa  čuje  se,  da   bi evro-i pejske vlasti tej kandidaturi ne ugovarjale.
Angleška. — Govor markiza Salisbury-a pri ""banketu lord-majorja Londonskega, o katerem govori in piše ves političen svet evropejski zadnji teden, glasi se do besede tako: „Ni Egipt, ki zahteva glavno pozornost v vnanji politiki angleški. Pač pa je položaj na balkanskem polotoku, pa ne oni turške države, temveč položaj proste, krščanske države, katere nevarnosti so javno mnenje naše dežele globoko razburile. (Glasno odobravanje.)
Bolgarski narod izbudil je pred desetimi leti sočutje Angleške; Evropa je velike nade stavila na Bolgarsko, odkar je oprostena. Še pred kratkim videti so bile najsijajniše, ko se hipoma polunočna zarota nekterih častpikov, na katere je junaški knez bolgarski svoje posebno zaupanje stavil, kSfflfš je k zmagi vodil, z ino-stransklin zlatom podkupljenih obrne zoper njega in ga spravi s prestola.
Vest m javno mnenje Evrope je obsodilo to početje. Ne manj pa ni bila Evropa osupnjena nad sredstvi, "po katerih so inostranski državniki segli, da bi zarotnike rešili kazni, katero so v tako veliki meri zaslužili. Potem sledilo je drugo za drugem seganje v pravice prostega in neodvisnega naroda, k sreči do sedaj omenjeno na diplomatiško pretenje, akoravno Evropa take dogodbe z najglobokejšim obžalovanjem opazuje in je to ravnanje povod dalo hudim govoricam, katere morajo krščanske narode Balkanskega polotoka navdajati s hudo grozo o njihovi prihodnji osodi. Vendar pa naj bo videti položaj Bolgarske v enem oziru še tako obžalovanja vreden, je pa vendar Evropa z druge strani z občudovanjem gledala na malo deželo. Bolgarski narod ni imel dolge učne dobe za prostost, pa je vendar pokazal tak pogum, tako odločnost in tako s trajnost, svojo narodno prostost ohraniti, kakoršno so v zgodovini pokazali komaj narodi, ki so stoletja prosti. To je ugodno znamenje, kakor sodim,   začetek sijajnega
zgodovinskega razvoja.    Na teh stvareh je narodom ev-ropejskim ležeče.
Pravice Bolgarske zagotovljene so po berolinski pogodbi, po pogodbi, na katero se opira mir južno-iz-hodue Evrope. — Kar Angleško zadeva, ji je pač ležeče na varovanji beroliuske pogodbe, toda ne nji sami. Tu se veliko bolj ravna za skupno korist. Mi smo pogodbo v družbi z velevlastmi evropejskimi podpisali in zato nimamo posamesne dolžnosti, kaznovati prelom pogodbe, ako se tak pripeti. Ako si štejejo ev-ropejske velevlasti, ali le nekatere izmed njih, v dolžnost, pogodbo šiloma v veljavi ohraniti, tedaj sem gotov, da angleško ljudstvo ne bo zaostalo, to dolžnost na enak način pripoznati. (Glasna pohvala.) Politika Angleške je vkljub priličnih začasuih razlik — nepretrgano dosledna, neodvisna od teženj tega ali tega mini-sterstva, in ako kdo hoče vedeti prihodnjo politiko Angleške, vpraša naj preteklost. — Trikrat v tem stoletji zgodil se je sovražni napad na balkanski polotok s severa doli, leta 1828/9, 1854/5 in 1877/8.
V tretje bil je lord Beakonsfild minister. Ta nikakor ni preziral dolžnosti, katere je Angleški nakladala slavna njena preteklost. Pa zopet Angleška ni imela zavezvikov. Spoznal je, da Angleško ne briga napad na balkanski polotok, da ni bila dolžna, osamljena stopiti v boj in to je bil vzrok, da je lord Bea-konsfield nastopil politiko miru. To je bila tudi previdna politika, ker ob enem vpeljal je svoje naredbe za slučaj, ko bi se oblak vojske obrnil proti oni morski ožini, pri kateri je brez dvombe treba braniti angleške koristi. Eno točko dognale so vse te prejšnje dogodbe, da je Angleška imela dolžnost, ne zarad lastnih koristi, ampak kot ud evropejske zveze v družbi z drugimi njenimi udi. Angleška pa te dolžnosti ne bo pripoznala na korist druzih, katerem se ne zdi potrebno, pripoznati jo. (Pohvala.) Pa ta slučaj se mora posebej ogledati, namreč, kjer se gre za posebne angleške koristi. Ako se tika bitiških koristi, tedaj se Angleška ne bo obračala po slučajnih zaveznikih. Njegova lastna roka bo močna dosti, braniti svoje koristi, naj se napadejo, kjerkoli.
V sedanjem slučaju pa ne kažejo samo navedene prejšnje enolične dogodbe, da angleške koristi niso v nevarnosti, temveč dejansko je, da enako Turška in Avstrijska, katere obe posedata ozemlje na balkanskem polotoku, te dogodbe, ki se gode pred vratmi njihove hiše, opazujeta očividno z nebrižnostjo in brez strahu. Pri tej stvari prizadeta je pred vsem Avstrijska in sklep Avstrijske mova imeti v svetu britiške vlade posebno važnost. Politika Avstrijske bo prav zelo vplivala na Angleško. Upam da se mlade prostosti, ki je sedaj v nevarnosti, nihče ne bo dotaknil. Upam da nam ne bo treba obračati se do Vašega sočutja za naredbe previdnosti, temveč, da bo prihodnost doba novega razcvitanja trgovine in obrtov in ne doba raz-devalne vojne furije. (Dolgo trajno odobravanje.)
    368