Krivice, ki se Slovencem godijo na učiteljiščih. (Govor drž. poslanca dr. Vošnjaka v drž. zboru.) II. Ko je deželni šolski svet Koroški vender nkazal, naj se nemščina kot nčni jezik v slovenskej Koroškej upelje, imelo je občinsko zastopstvo v Svečab dne 24. oktobra 1869 občinsko sejo in naiediio iikrep, iz katerega si z dovoljenjem gospoda predseduika usojara čitati nekaj mest, ker so pomenljiva za vse ljudske šolske razmerc v Koroškej. To občinsko zastopstvo pravi v tem svojem ukrepu, kateri je tudi deželnemu šolskemu sveta objavilo (bere): ,,V gori omenjenem dopisu (deželnega šolskega sveta od 1. oktobra 1869) se nam zdi izrečeno, da se ne namerava samo pouk nemščine ^ našej šoli, nego da se hoče tudi kot ucni jezik upeljati ia se pri tem sklicuje na nujue želje več občin", Kdor odkritosrčno želi upeljavo nem.ščiue kot učnega predineta, ima naj jo, mi se temu ne protivimo. A nam morajo biti njib želje toli menj kot ravnilo, ker vemo iz lastne izkusnje, na kak način so se take želje in prošnje delale. (Čujte! čujte! na desnici.) Mi izprevidamo korist nemščine prav dobro; mi odjočno trdimo, da je tudi slovenščina koristna. Če je torej korist splošno ravnilo, morali bi Slovenci v Koroškej odločno zahtevati, da se v vseh šolab v uemškib okiajib tudi 8loveuščina kot obligatni učni predmet upelje. Kaj takega pa bi nemški Korošci odločno zavrnili in vendar bi jim bilo priučenje slovenščine isto tako koristno, kakor prinčenje nemščine in mi trdiruo, da bi bila nujna potreba, da se slovenščina upelje v nemške šole, ker se Nemci po slovenskib krajib večkrat kot uradniki nastavljajo in vendar ne umejo slovenščine, če Slovenci v nemških krajih kot uiadniki službujejo, gotovo nemščino razumejo. Ta občina pravi dalje: ,,Mi ljubimo svoje otroke, mi po moči skrbimo za njib blagor. Če bodemo videli, da kateri potiebuje za svoj napre dek nemščine, skrbeli bodemo, da si jo priuči, a ne v ljudskej šoli, kjer se, kakor uče izkušnje, le čas gubi s tem, marveč poslali bodemo svoje otroke na nemško stran v službo, kjer bodemo biez ljudske šole in ne da bi ljndskej šoli odvzimali dragi čas, dosegli dva namena, naroreč otroci uče se nemški, pri tem pa tudi življenja mej tujimi ljndmi in 8e z njihovim poljedeistvom vpoznajo". Iz teh uzrokov pravi dalje, da želi, naj se pri njej upelje slovensčina kot učui jezik in ne nemščina in sklicuje se na državni šolski zakon, po katerem ni namen šole samo ta, da se učenci nauče razuih predmetov, kar je mogoče le v matei inščini, marveč, da mora ljudska šola mišljenje otrok vzbujati, da kot odraščeni ne blebetajo samo, niarveč da bodo tudi samostojno misliti in delati mogli. In kako se more to mišljenje drugaee vzbuditi nego v materinščini? To je nemogoee v jeziku, otrokora neuinevnem. Občinski zastop omeuja dalje: nMi smo piosti kmetje, zato ne ruoreiuo umeti, da se nam boče kot učni jezik usiliti tuj jezik. To usiljevanje nemščine moramo kot posczaujc v naše družinske piavice smatrati. Zato nioramo je z odločuostjo odbijati in zabtevati, da učni jezik pri nas ostane slovenščina." Konečno pravi: ,,Da mi ne iz sovraštva pioti ueiničini, temveč jedino le iz skibi za blagor svojib otrok gori omenjeno zabtevatno, snao uže v zapisniku uzroke obširno naveli". A ne samo te, uego tudi druge občine v Koroškej so prosile za upeljavo sloveušeine kot učnega jezika. Tu morem navesti, da je občma sv. Jukob v Rožnej dolini uže večkrat deželnemu šolskemu svetu poslala prosnjo za upeljavo sloveDskega učnega jezika. Tako tudi občina Kazase pvi Plajberku in občina Jczero. Razvida se uže iz tega, da je trditev, da se le nemščina zabteva za učui jezik, neresuična. Reklo se je vsakako prebival- stvu, da je potrebno, da zna nemški in da se nemščina le v ljudskej šoli priuči. A odkar velja šolski zakon za Ijudske šole, prcpričali so se v Koroskej vedno bolj in bolj, da uspebi ljudskej šoli niso priraeini. Na one vloge, katete ste prej onienjali pred visoko zbornico, je deželni šolski svet odločtl, naj vse ostanc pri starem, namree pri dozdanjera učneni nacrtu in je ob jednem naročil učiteljetn, naj vsaj po Velikej noči začno pouk v uemščini osobito pri pisanji, branji io vidneni poučevanji in z vso marljivustjo nadaljujejo. (Cujte! na desnici), da tako, kakor se izraža deželni šolski svet, dobe kmalu dovoljno stevilo besedij in oblik in naposled vedno večje razumljenje in spretnost v nemščini, da se ta lebko kmalu z uspebom rabi kot nčni jezik. Toiej trditev, da so vse srenje želele nemščino za učni jezik — to sem vavno dokazal — je neresnično. (Dalje prih.)