Nema priča nacističnega nasilja
Grad v Goričanah pri Med-vodah so sezidali ljubljanski &ofje v XVII. stoletju kot sre-dišče svoje fevdalne posesti. Po zemljiški odvezi 1848 so ob-držaU nekaj zemlje, ki so jo obdelovali z najemno delovno silo. Grad pa je postal letno bivališče cerkvenih dostojan-stvenikov ter kraj za duhovni-3ce razne tečaje in posvete. Leta 1934 je bila v gradu 4. pokrajinska konfercnca KP Jugoslavije za Slovenijo.
Aprila 1941 so bili nekaj časa v gradu italijanski vojaki. Kasneje so nemški nacisti zaseg-li posestvo in grad ter v njem uredili okrevališče za vojaštvo, ki je prihajalo z bojišč utrujeno in izčrpano.
Junija 1942 je grad postal zbirno taborišče za izgnance z območja Gorenjske in Posavja. Kot je znano, so nacisti že apri-la 1941 pozaprli več sto ljudi z Gorenjske, ker so jih šteli za sovražnike Nemčije ali dovolj vplivne in izobražene, da bi med rojaki vodili odpor proti germanizaciji. Najprej so bili v Begunjah, toda po napadu na Sovjetsko zvezo so nacisti tam uredili preiskovalni zapor. Zato so aretirance preselili v poslopje škofijske gimnazije in,internata v Šentvidu pri Ljubljani. Konec
junija so tja pripeljali tudi nji-hove družinske člane ter potem v začetku julija vse skupaj iz-gnali v Srbijo. Konec 1941 in v prvi polovici 1942 pa so v Šent-vid vozili svojce partizanov ali usmrčenih pripadnikov Osvobo-dilne fronte.
Zaradi razmaha vstaje v Slo-veniji so nemški nacisti potre-bovali vedno več vojaštva, tega pa je bilo potrebno nekje nasta-niti. Tako so sklenili, da je za to najbolj pripravno poslopje gimnazije in internata v Šent-vidu. Tedaj so izbrali za zbirno taborišče izgnancev grad v Gori-čanah.
Tam so se znašli predvsem starci, ženske in otroci. Naj-večkrat so jih ponoči pobrali doma, s seboj so vzeli le toliko, koiikor so lahko nesli. Nekatere so v Goričane pripeljali z Be-gunj, ker jim med preiskavo niso mogli ničesar dokazati, razen da so svojci partizanov ali usmrčenih. Po približnih izra-čunih in nekaterih ohranjenih seznamih, pa tudi po vojni zbra-nih podatkih, je šlo skozi Gori-čane v izgnanstvo okoli 2.500 oseb. Pogosto so bile sobane tako polne, da se Ijudje niso mogli niti pošteno stegniti, včasih pa skoraj prazne. V dolo-čenih časovnih razmakih so namreč izgnance pošiljali v Nemčijo, kjer so postali prisilni delavci. Živeti so morali pod nadzorstvom v skupnih nasta-
niščih in niso smeli nikamor izven določenega kraja, če niso imeli dovoljenja.
Higienske razmere so bile zelo slabe. Izgnanci so spali na slami na tleh. Zaredile so se bolhe, toliko jih je bilo, da so bili nekateri kmalu vsi garjavi. Slama se je kmalu začela dro-biti in gniti. Stranišč je bilo pre-malo za takšno množico, zato so morali čakati v vrstah tudi po več ur. Pip za vodo za umi-vanje je bilo samo nekaj, zaradi česar so tudi tam morali Ijudje čakati v vrsti. Razumljivoje,da je bila hrana zelo borna in eno-lična, dobivali so nekaj malega zelo slabega kruha in nekakšno godljo iz raznovrstne zelenjave. Mesa niso videli cele tedne, če pa je bilo, je bilo najslabše vrste, pa še tega je bilo zelo malo. Primanjkovalo je posode in jedilnega pribora. Izgnanci si niso mogli prati perila, po cele tedne so nosili umazanega.
Prebivalci okoliških vasi so trpečim rojakom skušali poma-gati kolikor so le mogli. Prina-šali so jim razne priboljške in skrbeli zato, da so dobivali, pisma, oziroma da so sami lah-ko pisali. Sprva pomoč ni bila organizirana, kasneje pa. Slo-venski delavci, ki so obdelovali posestvo in skrbeli za živino, so bili prva zveza med izgnanci in njihovimi svojci. Ena izmed bližnjih hiš, Kosmačeva, je po-stala prava javka za pošto.
Proti koncu leta 1944 je dotok izgnancev usahnil. Osvo-bodilni boj je bil že tako mno-žičen, da nacisti niso več uspe-vali sproti pozapreti vseh svojcev partizanov. Povih jih tudi niso imeli več možnosti pošiljati v Nemčijo. Nadstom je na bojiščih šlo vedno slabše, mnogi med njimi so. se začeli zavedati, da so jim dnevi šteti. Nekaj mesecev so imeli v Gori-čanah zaprte razne njim sumljive jjudi, nato pa so tabo-rišče ukinfli.            Mile Pavlin