ljudomrznik
slovensko
ljudsko
gledališče
celje
sezona
1974/1975
iDlo
; 'r E
f-	s"!
| pa DOKUMENTACIJA * ‘ KNJIŽNICA ^
tim
v
MOLIERE
PREVOD
REŽIJA
DRAMATURG
LEKTOR
SCENA
KOSTUMI
JJ
GLASBENA OPREMA
ALCEST, Celimenin ljubimec
FILINT, Alcestov prijatelj ORONT, Celimenin ljubimec CELIMENA, Alcestova ljubica ELIANTA, Celimenina sestrična ARSINOA, Celimenina prijateljica AKAST
markna
KLITANDER BASK, Celimenin sluga STRAŽNIK DUBOIS, Alcestov sluga
LJUDOMRZNIK komedija v 5 dejanjih
JOSIP VIDMAR
ZVONE ŠEDLBAUER
ALEKSANDER ZORN
MAJDA KRIŽAJEVA
MATJAŽ VIPOTNIK
VANJA POPOVIČ
ALEKSANDER ZORN
PAVLE JERŠIN
IVO BAN
BRANKO GRUBAR JADRANKA TOMAŽIČEVA ANICA KUMROVA LJERKA BELAKOVA JANEZ STARINA JANEZ BERMEŽ ŠTEFAN VOLF MATJAŽ ARSENJUK JOŽE PRISTOV
Tone Zupanc, vodja predstave — Sava |ubotič, šepetalka — Stanko Jošt, ton — Stefan Volf, tehnični vodja — Bogo Les, Razsvetljava — Fran Klobučar, odrski moj-ter — |van Dečman, slikar — Vera Pri-®J°v, frizerska dela — Oto Čerček in Arna-'la Palir, vodstvo krojaške delavnice
Z enim odmorom
Molierov LJUDOMRZNIK prihaja na slovenske odre tretjič: 1950 je bil prvič uprizorjen v Ljubljanski Drami, v režiji Vladimirja Skrbinška, ki je igral tudi Aicesta, 1962 pa je prišel v režiji Andreja Hienga na oder v Mariboru.
Verificirana zgodovina dramatike in dramaturgije je uvrstila to Molierovo delo, ki ga je sam podnaslovil »komedija«, v karakterno komedijo, ki prehaja v komedijo nravi, hkrati pa vsebuje jasne elemente tragikomedije. Junak je v strukturi in po logiki žanra karakterne komedije navidezna vrednota, navidezen junak, ki v bistveni razliki med svojo idealno koncepcijo in njeno konkretizacijo, deluje komično: deziluzionizem njegove moralne gorečnosti je osnova žanrski estetiki, izpeljani iz tipa aristotelov-ske poetike. Tako je osnovna komponenta karakterne komedije o ljudomrzniku, komična razlika med Alcestovim hotenjem in njegovo realizacijo. Alcest hoče biti ljudomrznik, pa je z osovraženim svetom, s Celimeno, v ljubezenski zvezi. Ljubi reprezentanta osovražene družbe par excellence, njen najbolj goiju-fiv in neiskren izdelek. Seveda je jasno, da ta nedoslednost in nemoč Alcestove moralne ambicije ni preprosto značilnost njegovega karakterja, ni tartufovstvo, ampak najprej logika mešanja dveh žanrov: komedije in tragedije. Komičnost Alcestovega »karakterja« je usodnejša in pomembnejša in prehaja meje karakterne komedije ali komedije nravi, tako da posega v sfere tragedije in predstavlja tisti tip gledališkega pisanja, ki se mu pravi tragikomedija.
Na meji dveh žanrov, je nedosegljivost integralne koheretnosti med idejo in resničnim življenjem, prav tako osnova tragičnega, kot je v poetiki komedije to osnova komičnega. Alcest je torej s tem, da ustreza poetiki komedije, lahko hkrati tragičen junak in tako se temeljne značilnosti komedije prekrivajo z bistvom tragičnega in tragedije. Če pa se poetika komedija prekriva s poetiko tragedije, seveda kaže določeno tipološko neustreznost, zato si s takšno tipologijo žanra ne moremo odgovoriti na vprašanje o Molierovi koncepciji človeka (ljudomrznika), tako da bi izhajali iz opisane strukture forme.
Vprašanje, ali je LJUDOMRZNIK tragedija ali komedija, ki je razburjalo tej tipologiji vrst naklonjene duhove, nas zato ne more razveseliti, saj nas venomer postavlja samo pred lastno protislovje.
Razveseljuje pa nas prav ta evidentnost preseganja klasične tipologije žanrov, ker nas osvobaja prahu, nagrmadenega na Molierova dela. Sodobnost in s tem možnost LJUDOMRZNIKA smo našli tedaj, ko smo za izhodišče lahko vzeli branje, očišče-
igra
o ljudomrzniku in njegovi resnici
no na videz trdnih kalupov, pretežno domače izdelave, ki so držali Moliera trdno v horizontu dokončnih dramaturških rešitev in pripadajočega razumevanja samega Molierovega dela in njegove koncepcije človeka-ljudomrznika. V svoji zasnovi je bilo takšno branje vedno tudi »elitistično«, živo lahko le v priviligira-nem območju »omikanega« »duhovnega« in »kulturnega«.
Skratka, Alcestova nepodrejenost klasičnim šablonam nas je pričela vznemirjati. Kdo je Molierov Ljudomrznik in zakaj in kakšno je njegovo ljudomrzništvo?
2.
Naj naštejemo očitke družbi in dobi, ki ji Alcest odreka svoje človekoljubje: prazno besedičenje, laskanje brez kriterijev, neodkritost, laž, krivica, podlost, grabež in izdaja, so konvencije medčloveških odnosov sodobne družbene in družabne forme, ki ji Alcest zoperstavlja svojo kvaliteto, to je odkritost, iskrenost. Alcest nastopa tu kot osamljen in uporni nosilec kvalitete in resničnih, pravih vrednosti. Njegovo orožje in njegov temelj (iskrenost, odkritost), je torej resnica. Resnica je tisto orožje, ki zareže v družbeno ureditev, kjer je laž protokolirana, in jasno je, da je ta poseg uporen in totalen, in nastopa zoper ves »človeški rod«. Tako se lahko Alcest tudi konstituira kot izrazit individualist.
Če je videti na prvi pogled, da je Alcestov upor samo borba proti konvenciji in protokolu, proti tisti družbeni značilnosti, ki ima samo značilnosti nekega nebistvenega in obrobnega modnega ceremoniala, pa moremo videti, da izzove reakcijo, ki je vse prej kot odgovor človeku, ki se neprimerno obnaša, saj pelje na sodišče.
V svoji viziji ureditve družbenih odnosov, bi se namreč Alcest odpovedal slehernega obzira in mehkobe, kar lahko razberemo iz dialoga s Filintom, ter postopal kar se da rigorozno: v imenu resnice bi bil s hudobneži trd, pa tudi s tistimi, ki ne bi pokazali iste ostrine do njih, čednost bi sovražila zlo, spoštovanje bi dodeljeval točno po zaslugah in cenil bi samo cene vredne. Družba potemtakem ravna ravno nasprotno, čednost, zasluge, prave vrednosti so zabrisane in s stavkom: kdor ceni vse, nikogar res ne ceni, obtoži Alcest družbo moralnega relativizma, nediferenciranja resnice in laži in s tem uzakonjene anarhije. Dimenzije njegovega upora zoper družbene konvencije so tedaj daljnosežnejše, kot je to videti na prvi pogled in posegajo v same osnove družbene ureditve. Sam takšni uzakonjeni anarhiji zoperstavlja totalitarno ureditev, strogo hierarhično urejeno v neki piramidni strukturi, katere vrh in temelj je resnica, ta pa je povsem brezkompromisna in rigorozna. Z izrazitim individualizmom, ki ji pritiče, je ta postavljena v njegovo posest in absolutnost lastnega moralnega statusa pripelje Alcesta pred vrata moralnega in družbenega samodrštva.
Alcestova resnica nasproti sedanji družbeni formi je »resnica očetov«, zgodovina, na katero se sklicuje in jo zoperstavlja
pokvarjenosti sodobnega veka. Svet očetov, zgodovina in njena resnica, je torej tisto, čemur skuša Aicest podrejati legalizirano družbeno formo v svojem uporu in tako se konstituira kot subjekt. Biti subjekt znotraj opisane strukture pa pomeni biti ljudomrznik.
Junak Aicest, pooblaščenec resnice je zato lahko v primeri s Fiiintom izrazito dinamična struktura, mogoča v temeljni razliki sveta in resnice, ki ji podreja svojo eksistenco. Krepost davnin, v današnjem izprijenem veku tako pozabljena, je tisto bandero, pod katerim se z resnico obseden Aicest srdito zažene urejevati svet. Tu pa se usodno sreča s Celimeno, ki je reprezentant sodobne družbe par excellence, vdana sodobnim nravem s koketnostjo, opravljivostjo in prevaro.
Ali Aicest tedaj ljubi ravno tisto, kar je v skladu z razumom in resnico poskušal zavreči? Ali Aicest nastopa zoper tisto, kar pravzaprav ljubi, in ta ideološki in moralni mazohizem pomeni blokado realizacije subjekta, saj ne more biti hkrati zavezan resnici, če je zavezan ljubezni do prevare, neiskrenosti, neresnice, ki jo simbolizira Celimena? Junaka Alcesta ljubezen kliče, provocira in poziva, da bi popravljal Celimeno, ta produkt sodobne družbe, da bi jo usklajeval in prilagajal svoji resnici, jo osveščal in ji kazal laskanju in laži podrejeno nravno razpuščenost. Ljubezen je torej permanentno očiščevanje v sodobni družbi zabrisane kvalitete, je pot k identiteti esence in eksistence. V tem je integralni del Alcestove osebnosti, saj očiščevalna strast njegovo ljudomrzništvo prav nič ne ovira, ker ni nikoli zavezana realni Celimeni, pač pa njenemu očiščevanju in potencialnosti. Celimena je Alcestov objekt, zato ga v njegovem hotenju ne blokira, ne veže na realiteto osovražene družbene forme in ne razceplja njegovo osebnost. Kakor mu pravi sama: »Vi ljubite ljudi zavoljo svaje«.
Kaj pomeni Alcestov neuspeh v ljubezni in propad njegove pravde? Kaj pomeni status quo koncu, vprašanje dokončne konstitucije ljudomrznišiva, umika iz družbe?
Aicest je subjekt, ker je ljudomrznik. Ali je status quo vprašanje o njegovi dokončni konstituciji? Ali je možnost takšnega samopotrjevanja tudi vprašanje o destrukciji takšne koncepcije človeka, saj mu je odvzeta možnost aktivitete? Jasno je, da svoj proces in svojo ljubezen ni vodil po pravilih sveta, ampak po pravilih svoje dinamične, identitetne strukture, zato ga je svet in družba v obrambi svoje eksistence zavrnila. Ali je možnost vzpostavitve dejanskega ljudomrznika: lastna načelna izločitev in družbe, vračanje k parcialnosti svoje vizije, ki je tako izgubila svoj družbeni in občečloveški karakter? Ali je Aicest samo starec, ki glorificira dobo svoje mladosti, slep za mehanizem, ki ohranja sodobni svet? Naš medij je gledališče. Zato naj ostane odprto vprašanje bodoče predstave in njena resnica. To je vprašanje o možnosti in razsežnosti akcije junaka, subjekta znotraj opisane strukture in njegova ekspanzija v sodobni svet.
ALEKSANDER ZORN
JANEZ STARINA
Rodil se je 13. 12. 1948 v Radečah pri Zidanem mostu. V razredu prof. Mileta Koruna je absolviral na ljubljanski AGRFTV z diplomsko predstavo »Podstrešje« J. Žmavca ( v vlogi Fanta, fotografija s skušnje), s katero je gostoval tudi na lanskoletnem Borštnikovem srečanju v Mariboru. V sedmem semestru je prejel visokošolsko Prešernovo nagrado za vlogi Shakespearovega Hamleta in Junaka v Rozevvitzovi »Kartoteki«. V sezoni 1973/74 je bil član Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici. Z letošnjo sezono je angažiran v naši hiši. Želimo mu veliko uspehov in zadovoljstva pri delu.
Juro Kislinger,
Igra o zmaju. Premiera 22. 9. 1973.
Veno Taufer, Prometej ali tema v zenici sonca. Premiera 27. 9. 1973.
A. P. Čehov,
Utva.
Premiera 5. 10. 1973.
Aškerc, Krleža, Menart, Za staro pravdo. Premiera IS. 10. 1973.
Igor Torkar,
Požar.
Premiera 18. 12. 1973.
Ervin Fritz, Kralj Malhus. Premiera 28. 12. 1973.
Franček Rudolf, Celjski grof na žrebci Premiera 1. 3. 1974.
LEBLAGOVNI
n m ■ n
CELJE
C A
PRAVILNI NASLOV ZA DENARNE ZADEVE
ljubljanska banka
PODRUŽNICA CELJE
Veleblagovnice
HMEM
Ljubljana Kočevje Škofja Loka Velenje
Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje, sezona 1974-75, št. 1. Moliere: Ljudomrznik. Premiera 27. septembra 1974 — Urednik Janez Žmavc — Fotografije celjskih predstav Viktor Berk — Naklada 1500 izvodov — Cena 2 dinarja — Tisk AERO, kemična, grafična in papirna industrija Celje.
Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/73 z dne 28. 5. 1973 oproščeno plačevanja temeljnega davka od prometa proizvodov