PROBL MI 8-10 DRUŽBENO VERSUS POLITIČNO Vita activa 5 Hannah Arendt REVOLUCUA IN ŽENSKE Ženske V Francoski revoluciji 25 Vlasta Jalušič MODELI UMETNOSTN-E ZGODOVINE Kultura Stalinovega časa 43 Boris Groys MODELI LITERARNE TEORIJE »Uvod« k drugi izdaji Yeatsove identitete 50 Richard Ellmann AMERICANA Bleščeči črni FBI čevlji 62 Tom Wolfe Mehurjev totem 71 Tom Wolfe Težave z dekleti 76 Mike Sager Odrska obdobja Josepha Pappa 89 Stanley Kauffmann Črna melodrama: Batman 107 Tadej Zupančič ODRAZ HOMOSEKSUALNOSTI Intervju Allena Ginsberga z Williamom Burroughsom 115 Šestdeseta 119 Arthur Bell Bratje in očetje in sinovi 122 John Preston Fantazija o sedemdesetih 128 Edmund White Intervju s Felicem Picanom 132 Michael Denney ČRNA O MARICA Marlon Brando: Ameriški junak 142 Pauline Kaci Filmi na televiziji 148 Pauline Kael SUKARSKO PLATNO Prodajalka fantazm 156 Boris Čibej GLEDALIŠKE LUČI Objekt režije (manifestni fragment) 163 Emil Hrvatin LINGVISTIČNI PARADIŽ Alea iacta est s Cezaijem ali brez 167 Bernard Nežmah FRONTISTERION Objaänjenje 174 Svetlana Slapšak Frontisterion 176 HALUCINIRANJE Meskalin pod Slovenci (prvič) 194 Roman Bnlcj V kraljestvu meskalma 197 Bogomir Magajna PROBL MI Jiseji 8-10 DRUŽBENO VERSUS POLITIČNO Vita activa 5 Hannah Arendt REVOLUCUA IN ŽENSKE Ženske v Francoski revoluciji 25 Vlasta Jalušič MODELI UMETNOSTNA ZGODOVINE Kultura Stalinovega časa 43 Boris Groys MODELI LITERARNE TEORIJE »Uvod« k drugi izdaji Yeatsove identitete 50 Richard Ellmann AMERICANA BleSieči imi FBI íeviji 62 Tom Wolfe Mehurjev totem 71 Tom Wolfe Težave z dekleti 76 Mike Sager Odrska obdobja Josepha Pappa 89 Stanley Kauffmann Črna melodrama: Batman 107 Tadej Zupančič ODRAZ HOMOSEKSUALNOSTI Intervju Allena Ginsberga z Williamom Burroughsom 115 Šestdeseta 119 Arthur Bell Bratje in očetje in sinovi 122 John Preston Fantazija o sedemdesetih 128 Edmund White Intervju s Felicem Picanom 132 Michael Denney ČRNA OMARICA Marlon Brando: Ameriški junak 142 Pauline Kael Filmi na televiziji 148 Pauline Kael SLIKARSKO PLATNO Prodajalka fantazm 156 Boris Čibej GLEDALIŠKE LUČI Objekt režije (manifestni fragment) 163 Emil Hrvatin LINGVISTIČNI PARADIŽ Alea iacta est s Cezarjem ali brez 167 Bernard Nežmah FRONTISTERION Objašnjenje 174 Svetlana Slapšak Frontisterion 176 HALUCINIRANJE Meskalin pod Slovenci (prvič) 194 Roman Brilcj V kraljestvu mcskalina 197 Bogomir Magajna Vita activa Hannah Arendt Uvodna opomba yjannah Arendt se je rodila 1906 v JriHannovru. Študirala je filozofijo, teologijo in grščino. Leta 1928 je doktorirala pri Karlu Jaspersu, njen učitelj paje bil med drugimi tudi Martin Heidegger. Potem, koje leta 1933 ob vse večjem nasilju nad Židi emigrirala iz Nemčije, je nekaj časa živela v Parizu, od koder se je 1941 odselila v New York. Njena najbolj znana dela, ki so izšla v knjižnih izdajah najprej v Ameriki, so: 77ie ori^ns of Totalitarìsm (Elemente totaler Henschaft) 1951, Tlie Human condition (Vita activa oder Vom tätigen Leben ) 1958, Eichmann in Jenisalem. A Report on the Banality of Evil 1963 On Revolution, 1963, On Violence (Macht und Gewalt) 1965... Umrla je leta 1975 v New Yorku. Hannah Arendt je pri nas dokaj nepoznana teoretičarka, kar je spričo tematike, ki jo v svojih deUh obravnava, na prvi pogled paradoksalno. Izvori totalitarizma, politično in družbeno, revolucija, javno in zasebno, oblast in nasilje... so pravzaprav teme, ki nas v pričujočem času neposredno zadevajo, o katerih se piše, ki so, skratka, izziv časa. Vendar pa Hannah Arendt po drugi strani ni mogoče kar tako uvrstiti v katerokoli od trenutno prevladujočih teoretskih šol v slovenskem prostoru. Kot nadaljevalka najboljše tradicije politične filozofije je bila Hannah Arendt autsaj- derka, ki ni pripadala nobeni akademski šoU, politični partiji in se ni identificirala z nobenim ideološkim programom. Koje leta 1951 v Ameriki izšla njena prva knjiga Tlie Origins ofTotalitarism,]e bila Hannah Arendt, za razliko od mnogih »družbo- slovcev«, ki so emigrirah iz nacionalsocialistične Nemčije in se naselili v Ameriki, izven majhnega emigrantskega kroga v New Yorku popolnoma nepoznana avtorica. Nekateri takratni kritiki sojo ob velikih hvalnicah primerjah »celo« z Marxom, kar je bilo seveda popolnoma neprimerno, saj je bila po svoji teoretski orientaciji daleč od marksizma in tistih družbenih znanstvenikov, ki so predvsem pri nas veljali za glavne analitike fašizma (Frankfurtska šola). 5 Njen koncept delovanja, das Handeln, ki je v delu Vita activa vodilna nit, izvira iz starogrškega pojmovanja političnega, ki ga skuša izkopati izpod novoveškega in predvsem krščanskega pojmovanja političnega. Zahodna filozofija po njenem »ni nikdar imela čistega pojma političnega, ker je bila prisiljena govoriti o Človeku, dejstvo pluralnosti paje obravnavala kot postransko.« In vprašanje, kako razlikovati med »družbenim^ in »političnim«, je temeljno vprašanje, ki ga postavi v delu Vita activa, katerega odlomek (del 2. poglavja) tu objavljamo. Ta knjiga, ki jo verjetno lahko štejemo za klasiko sodobne politične teorije, bo izšla v letošnjem letu pri založbi KRT. PROSTOR JAVNEGA IN PODROČJE PRIVATNEGA Človek, družbeno ali politično bitje т rita activa, človeško življenje, ki se je V podalo v dejavo (Tätigsein), se gi- blje v nekem človeškem in stvarnem svetu, iz katerega nikdar ne odide in ki ga nikdar ne transcendira. Vsaka človeška dejavnost se odigrava obdana s stvarmi in ljudmi; v tem okolju je lokalizirana in brez njega bi izgubila vsak smisel. Ta obdajajoči svet, v katerega sc vsakdo rodi, pa svojo eksistenco spet dolguje predvsem človeku, njegovemu izdelovanju (das Herstellen*) stvari, njegovi skrbi za tla in kmetijstvo, njegovemu aktivnemu organiziranju političnih razmer v človeških skupnostih. Ni človeškega življenja, tudi življenja naseljenca v puščavi ne, ki, kolikor sploh kaj počne, ne živi v svetu, ki neposredno ali posredno priča o prisotnosti drugih ljudi. Vse človeške dejavnosti pogojuje dejstvo, da ljudje živijo skupaj, vendar pa si samo delovanja (das Handeln) sploh ni mogoče predstavljati izven človeške družbe. Za dejavnost dela kot tako ni potrebna prisotnost drugih ljudi, čeprav bi bilo bitje, ki dela v popolni samoti, komajda še človek; bilo bi animal laborans v najdobesed- nejšem in najbolj groznem pomenu besede. Bitje, ki izdeluje stvari in si gradi svet, v katerem živi samo, bi sicer bilo izdelovalec (ein Hersteller), vendar težko Homo faber; izgubilo bi svojo specifično človeško lastnost in bi bilo prej enako bogu - sicer ne bogu ustvarjalcu, pač pa božjemu demiurgu, kakršnega opisuje Platon v enem od svojih mitov. Samo delovanje je izključni privilegij človeka; niti žival niti bog nista sposobna delovanja^ in samo delovanje se kot dej.avnost sploh ne more vršiti brez nenehne prisotnosti soljudi. Zdi se, da ta posebni ozir, ki veže delovanje na človeško skupno, popolnoma upravičuje to, da je bila Aristotelova določitev človeka kot zdon politikon, poli- tičnega živega bitja, v latinščini že zelo zgodaj (pri Seneki) prevedena z animal socialis, dokler končno Tomaž Akvinski izrecno ne pove: homo est naturaliter polilicus, id est, socialis: »Človek je po naravi poUtičen, torej družben-.« V resnici pa so stvari čisto drugačne in ta samoumevnost, s katero stopi družbeno na mesto pohtičnega, nam pove o tem, kako zelo se je izgubilo prvotno grško pojmovanje poUtike, več kot pa vse teorije. Čeprav ni odločilno, pa je za napačno prevajanje tipično, da beseda »družbeno« obstaja samo v latinščini in nima sinonima v grškem jeziku ali v grškem mišljenju. Bolj bistveno je, daje imela beseda societas v latinščini * Dos Herstellen, izdelovanje, je po Hannah Arendt ena od treh oblik človeSke dejavnosti. To so: delo (die Arbeit), izdelovanje (das Herstellen) in delovanje (das Handeln), ki jih avtorica predstavi v nadaljnjih treh poglavjih v knjigi. Samo delovanje kot izrazito politična dejavnost je specifično človeška zadeva. 6 prvotno jasen, čeprav omejen politični pomen; označevala je povezavo, v katero stopajo ljudje iz določenega razloga, npr. da bi pridobili gospostvo nad drugimi ali celo storili zločin'. Šele ko se je kasneje začelo govoriti o societas generis humani, o družbi človeškega rodu\ je bilo mogoče domnevati tudi, daje v naravi človeka, da je »družben«, da živi v družbi. Razlika do grškega mišljenja je naslednja: seveda sta tudi Platon in Aristotel vedela, da človek ne more živeti izven družbe ljudi, vendar pa nista imela ravno tega za specifično človeško značilnost, temveč nasprotno za nekaj, kar je skupno človeškemu in živalskemu življenju in česar torej ne moremo prištevati med posebne temeljne pogoje človeškega. Naravno, družbeno življenje človeškega rodu je veljalo za omejitev, naloženo človeku z nujnostmi njegove biološke živobiti, ravno zato, ker so te nujnosti za človeško življenje očitno enake kot za druge oblike organskega življenja. Po grškem mišljenju je treba človeško sposobnost za politično organizacijo ne samo ločevati od naravnega skupnega življenja, v središču katere sta hiša, dom (oikia) in družina, temveč sta si oba celo v izrecnem nasprotju. Nastanek polisa, kije vsekakor okvir za grško razumevanje politike, je imel za posledico, da je vsakdo »razen svojega privatnega življenja dobil še neko vrsto drugega življenja, svoj biospolitikos. Vsak državljan je od zdaj pripadal dvema redoma biti in njegovo življenje je bilo zaznamovano s tem, da je bilo natančno razdeljeno med tem, kar je imenoval njegovo lastno (idion), in tistim, kar je bilo skupno (koinon)«.^ To ni kako poljubno mnenje ah Aristotelova teorija, temveč zgodovinsko dejstvo, daje ustanovitvi polisa predhodilo uničenje vseh združenj, ki so kot phratrie ali phylë temeljila na naravnem, torej na družini in krvnih sorodstvih". Od dejavnosti, ki so nastopile v vseh oblikah človeškega skupnega življenja, sta le dve veljali za pravi poUtični, namreč delovanje (praxis) in govorjenje (lexis) m samo ti dve sta utemeljevali tisto »področje človeških zadev«, (ta ton anthropon praginata), kot je znal reči Platon, iz katerega je bilo izključeno vse, kar je bilo samo nujno ali zgolj koristno. Gotovo je šele ustanovitev mest-držav Grkom omogočila, da so svoje življenje v tako velikem obsegu preživeli v tem poUtičnem področju, torej v delovanju in govorjenju; toda prepričanje, da sta obe ti človeški sposobnosti najtesneje povezani in da predstavljata najvišja človekova darova, se zdi starejše kot ustanovitev poUsa in velja že pri Homerju za nekaj samoumevnega. Kajti veUčina Homerjevega Ahila je seveda že v tem, daje v resnici storilec velikih dejanj in govorec velikih besedi In za razliko od modernega pojmovanja, njegove besede niso veljale za tako velike, ker bi izražale velike misli. Kakor vemo iz zadnjih VTstic Antigone, je ravno obratno: megaloi logoi, velike besede, ali, kot prevaja Hölderlin, »Grosse Blicke aber,/Grosse Streiche der hohen Schultern/Vergeltend,/Sie haben im Alter gelehrt, zu denken.« Tu izvira uvid in mišljenje z njim iz govora in ne obratno, toda govorjenje in delovanje sta veljala za enako prvotna in enakovredna, bila sta iste vrste in istega ranga. Pa ne le zato, ker se vse poUtično delovanje, kolikor se ne poslužuje nasilnih sredstev, vrši z govorjenjem, temveč tudi v še elementarnejšem pomenu, daje namreč prava beseda v pravem trenutku že delovanje, ne glede na svojo informativno ali komunikativno vsebino. Nemo je le nasilje in že zaradi tega si ne more samo nasilje nikdar lastiti veličine. Celo ko pozneje v ospredje prave poUtične vzgoje v isti meri stopita umetnost vojskovanja in govora, to sestavo samo še vedno določajo najzgodnejše, takorekoč predpolitične izkušnje. Šele v izkustvenem svetu poUsa samega, ki ga Burckhardt ni brez razloga označil za najbolj »blebetavo« od vseh državnih oblik in še bolj odločilno v politični filozofiji, 7 ki iz\ira iz izkustvenega sveta polisa, se delovanje in govorjenje vedno bolj razhajata, dokler ne postaneta dve medsebojno popolnoma ločeni dejavnosti. Pri tem se je poudarek premestil z delovanja na govorjenje, govorjenje pa spet ni več veljalo za tako zelo odličen način, s katerim ljudje tistemu, kar se jim dogaja ali kar se odigrava pred njihovimi očmi, odgovarjajo, se z njim merijo ali se pred njim celo branijo, temveč je govor zdaj veljal predvsem kot sredstvo pregovarjanja in prepričevanja^ Biti političen, živeti v polisu, je pomenilo, da se vse zadeve urejajo s posredovanjem besed, ki lahko prepričajo, ne pa s silo ali z nasiljem. Prisiliti druge s silo, ukazovati namesto prepričevati, sta bila za Grke prav taka predpolitična načina ravnanja z ljudmi, kakršni so bili običajni v življenju izven polisa, torej v postopanju s člani doma in družine, nad katerimi je družinski poglavar izvajal despotsko oblast, pa tudi vbarbarskih azijskih cesarstvih, katerih despotske obUke vladavine so često primer- jali z organizacijo gospodinjstva/'gospodarstva' in družine. Aristotelova določitev človeka kot političnega bitja je torej temeljila na izkušnjah, ki so nastale ravno izven naravnega področja človeškega skupnega življenja in bile z njim v izrecnem nasprotju. Vendar pa postane ta določitev zares razumljiva šele, če ji dodamo drugo znamenito aristotelovsko »definicijo« človeka, to, daje namreč človek zdon logon ekhon, živo bitje v posesti logosa. Latinski prevod te definicije, animal rationale, izhaja iz ravno tako temeljnega nesporazuma kot poj.em animal sociale. Aristotel človeka ni hotel niti zares definirati niti določiti najvišje človeške sposobnosti, kajti zanj to ni bil logos, govor in govoreče argumentiranje ter argumen- tirajoče mišljenje, temveč nous, sposobnost kontemplacije, kije izredna ravno zato, ker ji ne ustreza noben govor ali govorjenje'. To, kar se ponavadi razume z znamenito Aristotelovo definicijo človeka, je v resnici samo artikulirano in pojmov- no razjasnjeno ponavljanje običajnega mnenja polisa o bistv-u človeka, kolikor je prebivalec polisa in političen; kajti po tem mnenju so bili tisti, ki niso bili državljani polisa - sužnji in barbari -, aneu logon, brez logosa, kar seveda ni pomenilo, da niso mogli govoriti, pač pa, daje teklo njihovo življenje izven logosa, daje bilo govorjenje kot tako za njih brez pomena ravno zato, ker se je grška oblika življenja odlikovala po tem, da jo je določal govor in daje bila osrednja težnja državljanov medsebojno govorjenje. Globok nesporazum, ki se izraža v latinskem prevajanju besede »politično« v »družbeno«, se morda najjasneje pokaže, ko Tomaž Akvinski primerja bistvo gospodarjenja v gospodinjstvu z vladanjem na javnem političnem področju: pogla- var gospodinjstva'gospodarstva, tako meni, je podoben poglavarju kraljestva, samo, dodaja, da so njegova pooblastila manjša od kraljevih'". Razlika med splošnim javnim mnenjem celotne zahodne antike in tistim srednjega veka, ki sta pri Aristote- lu in T. Akvinskem seveda predpostavljena kot nekaj samoumevnega, je v tem zares * Die Haushalt pri Hannah Arendt, kar je v slovenščino mogoče prevesti kot gospodinjstvo, gospodarsrvo. Hannah Arendt s Haushalt prevaja grško oikia (dom. hiša). V angleški izdaji Vite active je na tem mestu uporabljena beseda household, kar tudi zajema ne samo hišo oz. družino, temveč celotno gospodarsko enoto v stari Grčiji, ki je obsegala vse dejavnosti in ljudi (sužnji, otroci, ženske), ki so spadali v t. i. sfero preživetja. Slovenščina nima ustreznega izraza, ki bi zajel vse te pomene. Die Haushalt v nemščmi namreč ob tem. da pomeni (mikro)gospodmjsko in družinsko enoto, v novem veku veku označuje tudi makroekonomsko kategorijo »gospodarstvo« in ravno zaradi tega je mogla avtorica tako konsekventno izpeljati svojo tezo o nastanku d ružbene- ga kot razširitvi sfere preživetja v javnost. Pojem »Haushalt« zato tukaj, pa tudi na drugih mestih, prevajamo kot gospodinjstvo/gospodarstvo (prim tudi opombo prevajalca Jožeta Vogrinca v Finley. Moses I.. Antična ekonomija, Studia Humanitatis. I jubljana 1987. str 17.). 8 eklatantna. Kajti tako za polis kot za antiko sploh ni bilo nič bolj samoumevno kot to, da je celo oblast tiranov omejena in manj absolutna kot tista, s katero je pater familias, kije bil resnični dominus, gospodoval nad svojim suženjskim gospodinj- stvom/gospodarstvom in svojo družino. Vendar ne zato, ker bi oblast političnega vladarja držali v šahu medsebojno združeni državljani, temveč ker je absolutno, neizprosno gospostvo znotraj pohtičnega področja veljalo za contradictio in adi- ecto". Polis in gospodarstvo/gospodinjstvo y^eprav je nesporazum, ki enači poli- ( Haushalt) V^tično z družbenim, tako star kot pre- vajanje grških pojmov v latinske in njihovo prilagajanje rimsko-krščanskemu mišljenju, pa je novi vek s svojim modernim pojmom družbe te stvari še dodatno zapletel. Enostavno razlikovanje med privatnim in javnim ustreza področju gospo- dinjstva/gospodarstva na eni in prostoru političnega na drugi strani in ti enoti sta vsaj od začetka antičnih mest-držav obstajali kot medsebojno ločeni. Nasproti temu paje nov nastop v pravem pomenu družbenega prostora, ki se rodi z novim vekom m dobi svojo politično obliko v nacionalni državi. V tej zvezi nam mora biti najprej jasno, kakšne izredne težave imamo, da bi po novoveškem razvoju pojasnili te odločilne delitve in razHke med javnim in privatnim, med prostorom poUsa in področjem gospodinjstva/gospodarstva in družine, in končno, med dejavnostmi, ki služijo ohranjanju življenja in tistimi, ki se usmerjajo v vsem skupni svet, pri čemer ne smemo izgubiti izpred oči to, da tvorijo te ločitve in razlikovanja samoumevno in aksiomatsko podlago celotnega pohtičnega mišljen- ja antike. In ah je samoumevno, da teh stvari ne ločujemo med seboj, ker od začetka novega veka vsako politično občestvo (Gemeinwesen) razumemo v podobi družine, katere pristojnosti in dnevne posle upravlja in izvršuje gigantski gospodinjski/gos- podarski aparat (Haushaltsapparat). Znanstveno mišljenje, ki ustreza temu razvoju, se več ne imenuje politična znanost, temveč »nacionalna ekonomija«, narodno gospodarstvo (Volkswirtschaft) ali »social economy«, vsi ti izrazi pa kažejo na to, da imamo zares opraviti z neko vrsto »kolektivnega gospodinjenja/gospodarjenja«'-. To, kar danes imenujemo družba, je družinski kolektiv, ki se ekonomsko dojema kot gigantska naddružina in katere politična oblika organiziranja tvori nacijo''. Zato lahko samo trudoma dojamemo, da bi bil po antičnem mišljenju pojem, kot je politična ekonomija, sam v sebi protisloven: kar je bilo »ekonomsko«, in je torej sodilo h golemu življenju posameznika in preživetju vrste, je bilo že s tem identifi- cirano in definirano kot nepolitično". Zelo verjetno je, da se je nastanek mest-držav in javnega področja zgodovinsko izvTšil na глсип oblasti in pomena privatnega, družine in gospodinjstva, gospodar- stva'-. Kljub temu pa seje celo v Grčiji, kije šla v razspustitvi družinskih vezi v prid politične povezave mnogo dlje kot rimska republika, še vedno ohranila prastara svetost domačega ognjišča. In tisto, kar je preprečevalo polisu, da bi razpustil privatno področje svojih državljanov, ni bilo toliko spoštovanje privatne lastnine v našem pomenu, kot pa občutek, da se brez zavarovane lastnine nihče ne bi mogel mešati v zadeve skupnega sveta, kajti brez prostora, ki bi ga zares lahko imenoval svojega lastnega, ne bi mogel biti umeščen nikjer v tem svetu'". Še celo Platon, kije šel v odpravi privatne lastnine v prid ogromni razširitvi javnega področja politično tako daleč, da je mogoče govoriti o dejanskem uničenju privatnega življenja, je z velikim spoštovanjem govoril o Zeusu Herkeiosu, zaščitniku meja, in je lioroi, 9 mejnike, ki so postavljeni med posestmi državljanov, imenoval svete, ne da bi v tem videl nasprotje s svojimi utopičnimi načrti'^. Sfera gospodinjstva/'gospodarstva je bila zaznamovana s tem, da so življenje v njem narekovale predvsem človeške potrebe in življenjske nujnosti. Sila, ki je ljudi povezala tu, je bilo življenje samo, tako življenje posameznika kot vrste in zato so bili penateni, rimski gospodinjski'gospodarskiy'hisni bogovi, za Plutarcha »bogovi, ki ohranjajo naše življenje in hranijo naše telo«.'* To, da je skrb za ohranitev posameznika pripadala moškemu, skrb za ohranitev vTste pa ženski, se je zdelo začrtano v naravi sami in obe najnaravnejši funkciji človeka, delo moškega, ki služi prehranjevanju in rojevanje ženske, ki služi razplodu, sta bili v isti meri podrejeni pritisku in sih življenja. Naravno skupno življenje v gospodinjstvu/gospodarst\'u je torej izviralo iz nujnosti, in nujnost je obvladovala vse dejavnosti, ki so v to področje spadale. Prostor polisa je bil, nasprotno od tega, cesarstvo svobode in kolikor je sploh obstajalo razmerje med obema področjema, potem je seveda veljalo, daje obvlado- vanje življenjskih nujnosti v gospodinjstvu/gospodarstvu pogoj za svobodo v polisu. Zato poUtike nikakor ni bilo mogoče razumeti kot nečesa, kar je bilo potrebno za družbeno blagostanje - pa naj gre za srednjeveško družbo vernikov, za Lockovo družbo lastnikov, za Hobbsovo pridobitniško družbo, za Marxovo družbo pro- ducentov, za moderno zahodno družbo j obbholderjev ah za družbo delavcev sociali- tičnih in komunističnih dežel. V vseh teh primerih svoboda družbe zahteva in opravičuje omejitev pohtičnih pooblastil. Svoboda ima svoj sedež v družbenem, medtem ko sta sila in nasilje lokalizirana v poUtičnem in postaneta monopol države. Četudi so se grški filozofi še tako obračali zoper politično, pa je za njih je vendarle ostalo samoumevno, da je sedež svobode lokaliziran izključno na poUtičnem pod- ročju, da je nujnost predpolitični fenomen, ki je značilen za privatno področje gospodinjstva/gospodarstva, in da sta sila in nasilje opravičljiva samo v tej sferi, ker predstavljata edini način, kako zavladati nujnosti - npr. z gospostvom nad sužnji - in postati svoboden. Nujnost, ki so ji podvrženi vsi smrtniki, opravičuje nasilje; nujnosti, ki jim jo nalaga življenje, se ljudje osvobajajo nasilno za svobodo sveta. Ta svoboda v svetu je bila Grkom pogoj za tisto, kar so imenovali sreča, eiidaimonia, ki je bila neogibno povezana z zdravjem in bogastvom, ki sta določala objektivni položaj v svetu. Kdor je bil reven ali bolan, je ostal podvTŽen fizičnemu, tudi če je bil tehnično svoboden; kdor paje bil ne samo reven, temveč tudi suženj, je bil razen tega podvržen še vladavini nasilja, ki so ga izvajali ljudje. Ta dvojna in podvojena »nesreča« zasužnjenosti ni imela nič skupnega s tem, ali se je suženj subjektiNTio dobro počutil in imel; zato je imel reven moški, ki paje bil svoboden, raje vsakdanjo negotovost trga dela kot pa zagotovljen dohodek, ker je z varnostjo povezano dolžnost že doživljal kot omejitev svobode; tako je tudi težko delo veljalo za manj ponižujoče kot lahko življenje mnogih hišnih sužnjev''. Predpolitična prisila, ki jo je izvajal gospodar nad svojimi sužnji in ki je veljala za nespremenljivo ravno zato, ker je človek »družbeno« bitje preden lahko postane politično-", pa nima nič skupnega s kaotičnim »naravnim stanjem«, ki ga imajo politični misleci 17. stoletja za prvotno stanje ljudi, in iz nasilnosti in negotovosti katerega svetujejo pobeg v »državo«, ki potem po svoje monopolizira vse nasilje in vso oblast in končuje »vojno vseh proti vsem« tako, da »ustrahuje vse enako«-'. Tisto, kar mi razumemo pod vladati in biti vladan, pod oblastjo in državo in vlado, skratka 10 vsi naši pojmi političnega reda, so veljali obratno za predpolitično; svoje utemeljitve niso imeli v javnem, temveč v privatnem in so bili v pravem pomenu besede nepolitični - tisti, ki ne spadajo v polis. Polis se je razlikoval od področja gospodarstva/gospodinjstva po tem, da so bili v njem samo enaki, medtem ko je gospodarski/gospodinjski red temeljil ravno na neenakosti. Biti svoboden je torej pomenilo ravno tako ne ukazovati, kakor je vsebovalo tudi svobodo od prisile nujnosti in ukazovanja gospodarja. Biti svoboden ni pomenilo niti vladati niti biti vladan.--. Znotraj področja gospodarstva/gospodinj- stva torej sploh ni moglo biti svobode, tudi za gospodarja hiše ne, kajti on je veljal za svobodnega samo zato, ker mu je bilo dovoljeno zapustiti hišo in se podati v poUtični prostor, kjer je bil med sebi enakimi. Ta enakost znotraj polisa ima gotovo zelo malo skupnega z našo predstavo o enakosti; pomenila je, da ima nekdo opraviti s sebi enakimi in je tako predpostavljala obstoj »neenakih« kot samoumeven, četudi so bili ti »neenaki« vedno večina prebivalstva v mestih - državah--'. Enakost, kije bila v novem veku vedno zahteva po pravičnosti, je v antiki obratno tvorila pravo bistvo svobode: biti svoboden je pomenilo predvsem biti svoboden od neenakosti, ki je v vseh razmerjih gospostva, se premikati v prostoru, v katerem ni bilo niti vladanja niti vladanih. S tem pa je tudi že konec možnosti, da bi globoko razliko med novoveškim in antičnim pojmovanjem političnega zajeli v obhki parov nasprotij. Največja težava pri tovTstni primerjavi je, da novi vek družbenega pravzaprav ne ločuje in ne razlikuje od političnega. To, da je politika samo funkcija družbe, da tvorijo delo- vanje, govorjenje in mišljenje primarno nadgradnjo družbenih interesov, ni samo Marxovo odkritje, niti zgolj njegova iznajdba, temveč spada med aksiomatske predpostavke, ki jih je Marx nekritično prevzel od politične ekonomije novega veka. To funkcionaliziranje političnega seveda onemogoča, da bi sploh še lahko opazili razmik, ki loči družbeno od političnega. Pa tudi to ni stvar kake samosvoje teorije ali ideologije, kajti z nastankom družbe v novem veku, torej z vstopom »gospo- dinjstva/gospodarstva« (Haushalt) in »ekonomskih« (oikia) dejavnosti v prostor javnega, postanejo gospodarjenje/gospodinjenje in vse zadeve, ki so včasih spadale v privatno sfero družine, stvar vseh, torej »kolektivne« zadeve-^. Tako v modernem svetu ti dve področji nenehno prehajata druga v drugo, kakor da bi bih samo del neskončnega toka življenjskega procesa samega. Izginotje prepada, ki so ga morali ljudje klasičnega starega veka preskakovati tako rekoč vsak dan, da bi prestopili ozko območje gospodarstva'gospodinjstva in stopili na področje političnega, je bistveno novoveški pojav. Kajti razmik med privatnim in javnim je bil v srednjem veku še nekako prisoten, čeprav je zelo izgubil na pomenu inje popolnoma spremenil svoj položaj. Upravičeno je bilo rečeno, daje po propadu rimskega cesarstva katoliška cerkev nudila nadomestek za pripadnost nekemu javnemu telesu, ki ga je bilo mogoče v zadnjih stoletjih antike realizirati predvsem v municipalni upravi-'. Specifična srednjeveška napetost med temo vsakdanjosti in sijajnim razkošjem svetih mest je ustvarila razmik med posvetnim in z religijo posvečenim, ki v mno- gočem ustreza prepadu med javnim in privatnim v antiki; tudi tukaj je prehajanje iz enega v drugo področje kazalo na vzpon in prestop. Pri tem seveda ne gre spregle- dati razhke med antiko in srednjim vekom; kajti tudi če je bila cerkev še tako posvetna, je vendarle ostala navezana na onostranstvo, ker je lahko skrb za zdravje 11 duše sama združevala skupnost vernih. Četudi z zadržki, pa je primerjava religioz- nega z javnim vendarle mogoča, medtem ko se je področje posvetnega v stoletjih fevdalizma vse bolj pomikalo na mesto, kije v antiki pripadlo privatnemu področju. Ena od pomembnih značilnosti tega časa je bila, da so vse človeške dejavnosti in vsi vsakdanji, posvetni dogodki potekali v okviru privatnega gospodinjstva/gospodar- stva, tako da posvetno - javnega področja v pravem pomenu sploh ni bilo-". Za to neverjetno razširitev privatnega področja in tudi za razliko med antičnim pater familias in fevdalnim gospodom je značilno to, da je zadnji smel v mejah svojega gospostva deliti pravico, medtem ko so v antiki sicer obstajali blagi in strogi, pravični in nepravični gospodarji, toda v razmerju med služabnikom in gospodom ni bilo prava in zakona; izven političnega področja si ju namreč sploh ni bilo mogoče zamisliti-'. Privatizacijo vseh človeških dejavnosti in privatizacijo vseh človeških odnosov, kije iz tega sledila, je mogoče najti še v specifičnih srednjeveških poklicnih organizacijah v mestih, v bratovščinah in družabništvih (confrèreries in compag- nons), kakor se značilno imenujejo v svoji navezanosti na družinske in gospodinj- ske/gospodarske odnose, pa tudi še v zgodnjih trgovskih družbah, v katerih se oznanja »prvotno še enotno gospodinjstvo/gospodarstvo v besedah kot so 'družba' (Kompanie - compains)... in v takšnih obratih kot so 'ljudje, ki jedo isti kruh', 'ljudje, ki si delijo kruh in Nino'«-*. Srednjeveški pojem »skupne blaginje«, ki je daleč od tega, da bi kazal na obstoj javnega političnega področja, izpričuje priznanje, da lahko imajo privatni posamezniki skupne interese duhovne in materialne narave, in da se lahko ukvarjajo s svojimi lastnimi privatnimi zadevami samo, če eden od njih prevzame skrb za skupne interese vseh. Toda ta v bistvu krščanski odnos do političnega se od modernega ne razlikuje toliko po priznanju te »skupne blaginje«, temveč po ekskluzivnosti privatnega področja in manku tistega čudnega vmesnega cesarstva, v katerem privatnim interesom pripade javni pomen in ki ga imenujemo družba. Zato tudi ni presenetljivo, da srednjeveško poUtično mišljenje, ki se je ukvarjalo izključno s posvetnim, ni poznalo prepada med varnim življenjem v družini in neizprosno izpostavljenostjo osebe v polisu in zato tudi ni pripoznalo poguma kot ene od glavnih kreposti političnega. Vendar pa je VTcdno omeniti, da je edini postklasični politični mislec, katerega glavna težnja je bila, političnemu spet vrniti njegovo staro dostojanstvo, namreč Machiavelli, pri tem prizadevanju takoj spet upošteval prepad med privatnim in javnim, pa tudi pogum, kije potreben za to, da se ga preskoči; oboje je opisal v vzponu »condotierra iz nižjega položaja v višino prinčevskega dvora«, torej iz razmer čistih privatnih oseb, ki so skupne vsem ljudem, v bleščečo slavo velikih dejanj-*. Da bi zapustili varno področje dvora in doma, najprej zaradi kake pustolovščine ali slavnega, velikega dejanja, kasneje pa zato, da bi posvetili svoje življenje javnim zadevam, je bil potreben pogum, kajti samo znotraj privatnega je bilo mogoče živeti in preživeti. Kdor si je drznil v politični prostor, je moral biti najprej pripravljen tvegati lastno življenje in prevelika ljubezen do življenja je lahko bila svobodi samo napoti, zato je veljala za siguren znak suženjske duše"\ Pogum je tako postal glavna politična krepost in samo tisti, ki so ga imeli, so lahko bili sprejeti v skupnot s poHtičnim ciljem in vsebino, ta pa je zato že od začetka presegala golo skupno bivanje, ki gaje vsem ljudem naložila življenjska nuja - pa naj so bili sužnji, barbari ah Grki". »Pravično in dobro življenje«, kakor je imenoval življenje v pohsu Aristo- 12 tel, zato ni bilo toliko boljše, brezskrbnejše ali plemenitejše kot navadno življenje, pač paje imelo drug rang in drugo kvaliteto. Dobro je bilo samo toliko, kolikor mu je uspelo zagospodariti nad življenjskimi nujami, se osvoboditi dela in opravil in v nekem smislu preseči življenjski nagon, kije prirojen vsem živim bitjem, tako daje v veliki meri ušlo hlapčevanju biološkemu življenjskemu procesu. Ta razlikovanja, iz katerih izhaja njegova politična zavest, je grško mišljenje izrazilo z jasnostjo in natančnostjo, kije brez primere. Nobena od dejavnosti, ki služijo samo vzdrževanju in ohranjanju življenja, se ni smela pojaviti v političnem prostoru in to ob očitni nevarnosti, da se trgovina in obrt prepustita pridnosti in podjetnemu duhu sužnjev in tujcev, tako da so Atene v resnici poslale tisti »penzionpolis«, naseljen s »proletariatom konzumentov«, ki ga tako prodorno opisuje Max Weber-'-. Pravi značaj tega polisa je razločno viden celo še v političnih filozofijah Platona in Aristotela, čeprav se začenja ločnica med gospodinjstvom/gospodarstvom in poli- som zabrisovati že tukaj, kar se izraža predvsem tako, da si je Platon (menda pod vplivom Sokrata) svoje primerjave in zglede zelo rad izposojal iz privatnega življenja in vsakdanjosti, medtem ko Aristotel, kije v tem pogledu sicer previdnejši, vendarle privzame Platonovo stališče, da mora imeti vsaj zgodovinski izvor poUsa nekaj skupnega s človeškimi življenjskimi potrebami in da samo transcendira njihovo vsebino ali daje njegov inherentni cilj /telos/, da transcendira golo življenje v »dobro življenje«-". Toda raxTio ta del naukov sokratske šole - ki je postal zelo kmalu tako samoumeven, da se nam zdi samo še banalen - je bil takrat čisto nov in revolucionaren, ni pa izviral iz dejanskih izkušenj v političnem življenju, temveč iz želje, da bi se osvobodili obveznosti javnega življenja, želje, ki so jo lahko filozofi sami pred sabo upravičili le še tako, da so pokazali, da je bila celo ta, najsvobodnejša od vseh znanih življenjskih form, v resnici še vedno povezana z nujnim in nujnosti podrejena. Toda vsaj pri Platonu in Aristotelu je ostalo izkustveno ozadje polisa vendarle premočno, da bi bila kadarkoh resno podvomila v razliko med življenjem v gospodinjstvu/gos- podarstvu in življenjem v polisu. Brez obvladovanja življenjskih nujnosti v gospo- dinjstvu/gospodarstvu ni mogoče niti živeti niti »dobro živeti«, toda politika nikdar ne obstaja samo zaradi življenja. Kar zadeva prebivalce pohsa, obstaja za njih življenje znotraj področja gospodinjstva/gospodarstva samo zaradi »dobrega življe- nja« v polisu. Nastanek družbe "rjrostor družbenega je nastal, ko so X no t r anj ost gospodinjstva/gospodar- stva in njegove dejavnosti, skrbi in organizacijske oblike, stopile iz domače teme v polno luč javnega političnega področja. S tem se ni samo zabrisala stara ločnica med privatnimi in javnimi zadevami, temveč sta se smisel in pomen, ki ga ima vsak od teh pojmov za življenje posameznika kot privatnega človeka in kot državljana nekega občestva, tako spremenila, daju skorajda več ni bilo mogoče prepoznati. Danes ne bi mogli reči, tako kot Grki, da je življenje, prebito samo znotraj našega naj- lastnejšega lidioni področja, »idiotsko«, ker ne sodeluje pri skupnem svetu. S privatnim tudi ne razumemo tistega sicer nujnega, pa vendar samo začasnega zatočišča pred zadevami neke res publica, ki so ga Rimljani iskali in tudi našli daleč od mesta, katerega državljani so bili, namreč na svoji privatni posesti. Privatno za nas pomeni neko sfero intimnosti, ki je vsekakor ne poznamo iz grškega starega 13 14 veka, njene začetke pa lahko najdemo v poznem rimskem času. Njene raznovrstnosti in mnogoterosti vsekakor ni poznala nobena epoha pred novim vekom. To ni samo premeščanje poudarkov. Za antiko je bilo odločilno, daje vse privatno samo privatno, da je človek v njem, kakor kaže že beseda, živel v nekem stanju oropanosti, in sicer je bil oropan najvišjih možnosti in najbolj človeških sposobnosti. Kdor ni poznal nič drugega kot privatno stran življenja, kdor kot suženj ni smel vstopiti v javnost ali kot barbari sploh še ni vzpostavil skupnega javnega, pravzaprav ni bil človek. Če v besedi »privatno« več ne slišimo, da je prvotno pomenila neko stanje oropanosti, potem je tako tudi zato, ker je novoveški individiualizem izredno obogatil privatno sfero. Bolj bistveno za naše razumevanje privatnega pa je, da ne odstopa samo od javnega, tako kot v antiki, temveč predvsem od družbenega, ki ga antika ni poznala, in vsebina katerega je v njej sovpadla s sfero privatnega. Za poteze, ki jih je privatno privzelo v novem veku, predvsem za njegovo najbolj bistveno funkcijo, zagotavljati intimno, je odločilno to, da zgodovinsko ni bilo odkrito v nasprotju s političnim, temveč z družbenim, in daje zaradi tega z njim tudi v tesnejšem in bolj bistvenem odnosu. Prvi zavestni odkritelj in v določeni meri tudi teoretik intimnega je bil Jean-Jacques Rousseau, ki je, to je \Tedno omembe, še vedno edini od velikih avtorjev, ki se ga pogosto citira samo z njegovim imenom. Upor, ki ga je privedel do njegovega odkritja, ni bil samo upor proti zatiranju državnega aparata, temveč predvsem proti zanj neznosni perverziji človeškega srca v družbi, proti vdoru družbe in njenih meril na najbolj notranje področje, ki do takrat očitno ni potrebovalo nobene posebne zaščite. Intimnost srca, za razliko od doma in dvora, v svetu nima mesta, pa tudi družbenega, proti kateremu se upira in skuša uveljaviti, več ni mogoče lokalizirati z isto gotovostjo kot javnega; v primerjavi z javnim političnim prostorom se drži družbene sfere zmeraj nekaj neoprijemljivega. Če sta za Rousscauja tako intimno kot družbeno nekaj subjektivnega, potem je seveda normalno, daju ima takorekoč za formi človeške eksistence. V njegovem primeru to izgleda skoraj tako, kakor da bi se ne upiral Rousseau proti družbi, temveč Jean-Jacques proti moškemu', ki ga družba imenuje Rousseau. V tem uporu srca proti lastni družbeni eksistenci se je rodil moderni družbeni individuum s svojimi nenehno spremenljivimi razpoloženji in voljami, v radikalni subjektivnosti svojega čustvenega življenja, zapleten v nes- končne notranje konfliktne situacije, ki vse izvirajo iz dvojne nesposobnosti, iz nesposobnosti, da bi se v družbi počutil doma, in iz nesposobnosti, da bi živel izven družbe. Ne glede na naš odnos do Rousseaujeve osebe, o kateri smo žal tako odlično poučeni, je pristnost njegovega odkritja nedvomna, saj so jo potrdili številni, ki so prišU za njim. Razcvet poezije in glasbe od sredine osemnajstega stoletja do skoraj zadnje tretjine devetnajstega stoletja, presenetljiv razvoj romana v samostojno umetniško obliko, katere prava vsebina je družbeno, hkrati pa očiten zaton javnih umetniških oblik, namreč arhitekture - vse to priča, kako zelo sorodna sta si družbeno in intimno. Upor proti družbi, v katerem sta Rousseau in za njim romantika odkrila intimno, se je usmerjal predvsem proti njenim izenačujočim potezam, proti tistemu, kar danes • Možen prevod za »Mann« bi bil na tem mestu tudi »flovek«. vendar H. Arendt striktno razlikuje med »Mann« in »Mensch«. V prvi opombi v knjigi govori o pluralnosti človeka (der .Mensch) kot moškega in ženske (der Mann, die Frau), kar povezuje z branjem prve biblične verzije zgodbe o stvarjenju. imenujemo konformizem, in kar je v resnici značilnost vsake družbe. Dokaz za to je, da je nastal ta upor že zgodaj, namreč še preden se je moglo načelo enakosti, ki mu znamo od Tocquevilla dalje pripisati odgovornost za konformizem, resnično uveljaviti v družbenem telesu in političnih institucijah. Pri tem ni bistveno, ah sestavljajo nacijo enaki ali neenaki, kajti družba od svojih pripadnikov vedno zahteva, da se obnašajo kot člani velike družine, v kateri lahko obstaja samo en nazor in en interes. Pred novoveškim razpadom družine je ta enotni interes in pripadajoče mu mnenje o svetu zastopal družinski poglavar, njegovo gospostvo pa je pre- prečevalo mnenjske razlike in konflikte interesov v družinskem okrilju'-'. To opazno sovpadanje vzpona družbenega z razpadom družine razločno kaže na to, da družba svoj nastanek med drugim dolguje tudi temu, da so družino absorbirale druge socialno ustrezne skupine, namreč tiste, s katerimi seje nahajala na približno istem življenjskem nivoju. Enakost med člani družbe zato nima nič skupnega z enakov- rednostjo, z nahajanjem-med-sebi-enakimi, ki ga iz klasičnega starega veka pozna- mo kot pogoj političnega; prej spominja na enakost vseh članov družine pred despotsko oblastjo družinskega poglavarja; samo da znotraj družbe ni potrebno takšno gospostvo posameznika, ki reprezentira skupni interes, kajti tukaj se je naravno narasla moč družinskih interesov izjemno okrepila z golim seštevanjem mnogih družin v eno skupino. Gospostvo enega dejansko ni bilo več potrebno, saj ga je zamenjala moč interesa samega. Konformizem, kakršnega poznamo, ko se prostovoljno doseže popolno soglasje, je samo zadnji stadij tega razvoja. Monarhično načelo vladavine enega, ki gaje imela antika za tipično organizacijsko obliko gospodinjstva/gospodarstva, seje v moderni družbi - kije več ne reprezentira dvorno gospodinjstvo/gospodarstvo absolutnega kraljestva - sicer spremenilo tako, kot da v družbi ne bi več gospodoval ali vladal nihče. Toda ta Nihče, namreč domnevna enotnost ekonomskih družbenih interesov kot domnevno soglasje pre- hodnih mnenj v salonih višje družbe, zato, ker ni vezan na nobeno osebo, ne vlada nič manj despotsko. Ta pojav vladavine Nikogar poznamo vse preveč dobro iz »najbolj socialne« od vseh državnih oblik, namreč iz birokracije, ki ne pride slučajno na oblast v zadnjem stadiju nacionalnodržavnega razvoja, razvoja, katerega začetek je označevala absolutna monarhija razsvetljanega despotizma. Vladavina Nikogar je tako malo ne-gospostvo, da se lahko v določenih okoliščinah razvije v eno od najbolj grozljivih in najbolj tiranskih oblik vladavine. Za te fenomene je končno odločilno samo, da družba v vseh svojih razvojnih stadijih izključuje delovanje (Handeln), ravno tako kot ga je prej izključevalo območje gospodinjstva/gospodarstva in družine. Na njegovo mesto je stopilo obnašanje (Sich-Verhalten), ki ga družba pričakuje od vseh svojih članov v različnih oblikah in za katerega predpisuje nešteta pravila, ki so vsa usmerjena v družbeno normiranje posameznikov, v to, da jih napravijo za družbeno sposobne in v to, da preprečujejo spontano delovanje in izjemne dosežke. Pri Rousseauju gre še za salone visoke družbe, ki po svojih konvencijah posameznika identificirajo z mestom, ki ga zavzema na družbeni lestvici. Za to identifikacijo osebe in družbenega položaja je sorazmer- no vseeno, ali se vrši v okviru neke še na pol fevdalne družbe, kjer družbeni položaj in rang sovpadeta, v razredni družbi devetnajstega stoletja, v kateri so bih nazivi odločilni, ali pa, končno, v današnji množični družbi, ki ima opraviti samo še s funkcijami v družbenem procesu. V množični družbi se je spremenilo samo to, da posamezne družbene skupine, ki so bile nastale iz razpada družine, delijo usodo te najprvotnejše družbene skupine; kajti tako kot je družba nekoč absorbirala družino, 15 je v našem stoletju množična družba končno posrkala in nivelirala razrede in grupacije. V množični družbi je družbeno po stoletnem razvoju končno doseglo točko, ko v isti meri zajema in z isto močjo nadzoruje skoraj vse člane neke družbe. Množična družba kaže na zmago družbenega nasploh; je stadij, v katerem skupin izven družbe nikakor več ni. Toda družba izenačuje v vseh okoliščinah, in zmaga enakosti v modernem svetu je samo poUtično in pravno priznanje dejstva, da je družba dosegla področje javnega, pri čemer postaneta izjemnost in posebnost avtomatično privatna zadeva posameznika. Ta moderna egalitarnost, ki počiva na družbi inherenlnem konformizmu, in je možna samo zato, ker je v razvrstitvi človeških razmerij obnašanje nadomestilo delovanje, je drugačna od tiste vrste enakosti, ki jo poznamo iz antike in predvsem iz grških mest-držav. Spadati k zmeraj majhnemu številu »enakih« (homoioi) je tam pomenilo, da sme nekdo preživeti svoje življenje med enakovrednimi, kar je bilo že samo po sebi isto kot privilegij; toda polis, torej javni prostor sam, je bil kraj najhujšega in najbolj neizprosnega tekmovanja, v katerem se je moral vsakdo nenehno izkazovati pred vsemi drugimi in dokazovati z izjemnimi dejanji, besedami in uspehi, da živi kot »boljši«(đ/e/i aristeicein)-. Z drugimi besedami, javni prostor je bU namenjen ravno ne-po\prečnemu, v njem bi naj vsakdo znal pokazati, v čem je nadpovprečen. Zaradi te možnosti, da prispevajo izredno in vidijo, kako ga prispevajo drugi, so biU državljani poUsa potem tudi bolj aU manj pripravljeni prevzeti svoj delež pri sodstvu, obrambi, upravljanju mesta - ne težo in breme javnih zadev (Angelegenheiten), temveč javnih poslov (Geschäfte). Na istem konformizmu, ki ga zahteva družba in s katerim organizira delujoče ljudi kot obnašajoče se skupine, temelji tudi znanost, kije neposredno sledila nastanku družbe, namreč nacionalna ekonomija s svojim pomembnim orožjem, statistiko, ki preračunljivost človeških zadev že predpostavlja kot samoumevno. Seveda so eko- nomske teorije obstajale tudi že pred začetkom novega veka, toda spadale so na področja etike in politike, kjer niso igrale kake velike vloge, so pa domnevale, da so ljudje tudi v gospodarst\ai še delujoča bitja. Znanstvenost so lahko takšne gospo- darske teorije zahtevale šele, ko je družba uveljavila enotno obnašanje, katerega obUke je bilo mogoče raziskovati in enotno sistematizirati, ker je bilo mogoče vse neskladnosti beležiti kot odklone od družbeno veljavne norme, torej kot asocialne in kot anomalije-^". Statistični zakoni veljajo povsod tam, kjer so v igri zelo velike številke ali zelo dolga obdobja; s statističnega stališča so posamezna dejanja ali dogodki goli odkloni aU nihanja. To statistično staUšče paje upravičeno zato, ker so dejanja ali dogodki po svojem bistvu redki in nenehno prekinjajo vsakdanjost, ki je dejansko preračunljiva. Le da se pri tem pozablja, da tudi ta vsakdanjost svojega lastnega smisla nima v sebi sami, temveč v dogodku ali dejanju, ki sta jo najprej konstituirala; tako kot tudi zgodovinski tokovi svoj dejanski pomen pokažejo v sorazmerno redkih dogodkih, ki prekinjajo potek sam. Če torej zakone, katerih veljavnost se sploh lahko pokaže samo v veUkih številkah in dolgih obdobjih, nepremišljeno uporabimo na predmete politike in zgodovine, potem te predmete že vnaprej eUminiramo kot odklone,., omejimo jih namreč v tisti medij, v katerem sicer nastopajo, vendar pa ravno to niso. Očitno je nesmiselno in tudi brezupno iskati pomen v politiki ali smisel v zgodovini, potem ko smo kot brezpredmetno izključiU ravno tisto, kar nima samo smisla in pomena, temveč lahko nesmiselnemu in nepomembnemu - vsakdanjemu obnašanju in avtomatičnim zgodovinskim procesom - pomen dodeli. 16 Za svet, v katerem živimo, velja iz neizpodbitne veljavnosti statističnih zakonov na področju vehkih številk na žalost le, da dobijo z vsakim povečanjem prebivalstva večjo veljavo, medtem ko postajajo »odkloni« vedno bolj nepomembni. Politično rečeno to pomeni: čim bolj se poveča prebivalstvo neke politično konstituirane skupnosti, tem bolj verjetno je, da bo prednost znotraj javnega področja ohranil družben in ne politični element. Grki, katerih mesto-država še danes predstavlja najbolj »individuaUstično« in nekonformistično politično telo, kar jih poznamo iz zgodovine, sicer niso poznali statistike, vendar pa so se zelo dobro zavedali dejstva, da se lahko polis, v katerem sta imela delovanje in govorjenje prednost pred drugimi dejavnostmi, ohrani samo ob omenjenem številu državljanov. Vehka kopičenja ljudi razvijejo skorajda avtomatično tendenco k despotskim oblikam vladavine, pa naj bo to despotska vladavina enega človeka ali despotizem večin. Statistika, torej matame- tična manipulacija dejanskosti, je bila pred nastopom novega veka neznana, toda družbene fenomene, Id so omogočili takšno manipulacijo znotraj območja človeških zadev - namreč velike številke, ki neubranljivo vnašajo konformizem, behaviorizem in avlomatizem v človeške zadeve -, so Grki poznali v njihovih nastavkih zelo dobro; po njihovem mnenju se je ravno po teh stvareh perzijska civilizacija razlikovala od grške. Naj torej behaviorizmu in njegovim naukom očitamo karkoli že, težko bomo zanikah njegovo relevantnost za dejanskost, v kateri živimo. Čimveč ljudi obstaja, tem pravilnejši postajajo njegovi »zakoni« obnašanja, »behaviors«. Vse bolj verjetno postaja, da se bodo ljudje zares samo še obnašali in vse manj verjetno, da bodo tiste, ki se obnašajo drugače, sploh še tolerirali. Statistično se to lahko kaže v izenačevanju odklonov ali nihanj, v dejanskosti pa tako, da ima delovanje vedno manj možnosti za zajezitev naraščajoče plime obnašanja in da dogodki izgubljajo na pomenu, tako da jim več ne uspeva prekinjati in osvetljevati golih zgodovinskih potekov. Kajti statistično uravnavanje zgodovinskih procesov je že zdavnaj prenehalo biti neško- dljiv znanstveni ideal; že nekaj časa je očitni politični ideal neke družbe, ki noče poznati nič drugega kot vsakdanjo »srečo« in zato v družbenih znanostih upravičeno išče in najde »resnice«, ki ustrezajo njeni lastni eksistenci. Liberahstična predpostavka avtomatične harmonije interesov v smislu klasične nacionalne ekonomije ni zadostna razlaga za uniformirano obnašanje, ki ga je mogoče statistično preračunati in zato znanstveno definirati. Že liberalni gospodar- ski teoredki, ne pa šele Marx, so morali poseči po »komunistični fikciji« in govoriti o interesu družbe kot take, ki vodi družbeno obnašanje vseh ljudi z »nevidno roko« (Adam Smith) in tako vedno znova vzpostavlja harmonijo nasprotujočih si intere- sov^l Razlika med Marxom in njegovimi predhodniki je bila samo v tem, daje Marx vzel faktum nasprotujočih si interesov ravno tako resno kot znanstveno hipotezo o harmoniji, ki se skriva v njih; bil pa je še bolj konsekventen in je od tod potegnil sklep, da bi »podružbljenje človeka« avtomatično pripeljalo do harmonizacije interesov; poleg tega paje s svojim predlogom za realizacijo »komunistične fikcije«, na kateri temelje vse ekonomske teorije, pokazal predvsem večji pogum od svojih predhodnikov. Tisto, česar Marx ni razumel -in kar bi v svojem času tudi težko razumel -, je bilo, da so bile klice komunistične družbe že zarisane v realnosti nacionalnega gospodinjstva/gospodarstva in da njenega razvoja ni oviral toliko nek razredni interes, kot pa takrat že zastarela monarhična struktura nacionalne države. »Gladkemu« funkcioniranju družbe je bila na poti še vrsta tradicij, namreč obna- šanje »nazadnjaških« razredov. S stališča družbe je pri tem šlo zgolj za moteče 17 faktorje, ki so zadrževali razvoj »družbenih sil«; v določeni meri so bili ti faktorji mnogo bolj fiktivni in nedejanski kot pa znanstveno hipotetična »fikcija« nekega kolektivnega interesa družbe v celoti. Popoln razvoj družbe in njena zmaga nad vsemi drugimi, nedružbenimi elementi, bosta nujno, čeprav v razUčnih oblikah, prerasla v takšno »komunistično fikcijo«, za katero je značilno, da se v njej zares vlada z »nevidno roko«, da torej v njej vlada Nihče. Na mesto države in vlade potem zares stopi golo upravljanje, kar je Marx čisto pravilno napovedal kot »odmiranje države«, čeprav se je motil, koje menil, da lahko do zmage tega razvoja privede samo revolucija. Še bolj usodno pa seje motil, koje verjel, da bi popolna zmaga družbe končno pripeljala v »carstvo svobode«^^ Da bi določili obseg zmage družbe v novem veku - ki se je začela s tem, da je delovanje zamenjalo obnašanje in se končala s tem, daje vladavino oseb nadomestila vladavina nikogar, birokracija, bi se bilo dobro spomniti, da so obnašanje in njegovi »zakoni« najprej določali samo gospodarske znanosti, torej samo omejeno področje človeških dejavnosti; da pa so nacionalni ekonomiji v sorazmerno kratkem razdobju sledile družbene znanosti, ki so kot behavioristične vede po svoje zavestno merile na to, da bi človeka v vseh njegovih dejavnostih reducirale na nivo nekega vsestrans- ko pogojenega in obnašajočega se bitja in ga kot takega razumele. Če je narodno gospodarstvo znanost družbe v njenem začetnem stadiju, ko se njena pravila obnašanja priznavajo le v omejenih slojih prebivalstva in le v omejenih dejavnostih, potem kaže nastanek »behaviorističnih znanosti« na končni stadij tega razvoja, v katerem se je množična družba polastila vseh skupin prebivalstva nacije in je družbeno obnašanje postalo merilo za celotno življenje posameznika. Od rojstva družbe dalje, torej odkar je privatno gospodinjstvo/gospodarstvo in gospodarjenje, ki ga zahteva, postalo stvar javnosti, je za to novo področje, za razliko od starih območij privatnega in javnega, značilna nepremagljiva tendenca k ekspan- ziji, stalna rast, kije od samega začetka grozila, da bo izpodrinila tako politično kot privatno in končno tudi novo področje intimnega. Ta vedno hitrejši proces rasti lahko opazujemo že tri stoletja, razlog za ta zelo čuden fenomen pa je dejstvo, da je bil z družbo v prostor javnega v različnih oblikah priveden življenjski proces sam. Privatno področje gospodinjstva/gospodarstva je bilo sfera, v kateri se je skrbelo za življenjske potrebe, za individualno preživetje in za obstoj rodu, sfera, v kateri seje zagotavljalo življenje. Pred odkritjem intimnosti je bilo za privatno sfero značilno, da človek na tem področju pravzaprav ni obstajal kot človek, temveč kot primerek rodu, to pa je bil razlog, da so v antiki tako zaničevali ljudi, ki so se gibali samo v privatnem. Nastop družbe je sicer zelo spremenil celotno vrednotenje te sfere človeške eksistence, vendar pa to še ne pomeni, da se je zato kaj bistveno spremenila. Vse razučice monolitnega značaja družbe, katere naravni konformizem pozna vedno samo en interes in eno mnenje, konec koncev korenmijo v eno(tno)sti človeškega rodu. Kadar ta eno(tno)st človeškega rodu ni nobena utvara inje mnogo več od znanstvene hipoteze, »komunistične fikcije« nacionalne ekonomije, takrat lahko začne množična družba (ki je človeka kot družbeno bitje popolnoma eman- cipirala in začela očitno zagotavljati preživetje človeškega rodu v svetovnem merilu) človeštvu, lastni biti ljudi (das eigenthche Mcnschsein der Menschen), groziti z uničenjem; to je tako, kot da bi lahko ravno človeški rod človeštvo privedel do izumrtja. Da je družba v resnici forma, v kateri se je javno établirai in organiziral življenjski proces sam, morda najbolj jasno kaže dejstvo, da so se vsa moderna občestva, v 18 katerih je na ta ah oni način prišlo na oblast socialno, spremenila v družbe delavcev ali jobholderjev. To pa pomeni samo, daje njihov organizacijski princip izpeljan iz ene same dejavnosti, ki neposredno služi življenju in ki jo neposredno narekuje življenjski proces.(Tudi v delovni družbi seveda ni vsakdo delavec ali zaposlen; pa tudi emancipacija delavskega razreda in neizmerni oblastni potencial, ki ga splošna volilna pravica avtomatično prinese večini, tu nista odločilna, temveč samo to, da vsi člani družbe svojo dejavnost dojemajo predvsem kot življenjski prejemek zase in za svoje družine, pa naj bodo zaposleni s čemerkoli že.) Družba je forma skupnega življenja, v kateri dobi odvisnost ljudi od drugih javni pomen zaradi življenja samega in ne zaradi česa drugega in zato se v njej dejavnosti, ki služijo le ohranjanju življenja, ne samo pojavljajo, temveč smejo določati fizionomijo javnega prostora samega. Seveda nikakor ni vseeno, ah se neka dejavnost izvaja privatno aH javno. Očitno se značaj javnega prostora spremeni glede na to, katere dejavnosti ga izpolnjujejo, toda tudi dejavnost sama v veliki meri spremeni svoje bistvo glede na to, ah se izvaja privatno ali javno. Dejavnost dela, kije v vseh okoliščinah ujeta v življenjski proces, je lahko tako ostala skozi stoletja stacionarna, zaprta v kr g nenehnega vračanja tega življenjskega procesa samega. Vstop dela na področje javnega nikakor ni spremenil njegovega procesnega značaja - kar je gotovo omembe vredno, če se spomnimo, da so bila politična telesa navadno načrtovana za stalno in da so bih njihovi zakoni dojeti kot omejitve gibanj ljudi -, temveč je ta proces osvobodil monotonega krožnega vračanja vase in privedel do hitrega razvoja, katerega rezul- tati so v nekaj stoletjih popolnoma spremenili ves naseljeni svet. Ko pa se je delo osvobodilo omejitev na področju privatnega - in ta osvoboditev ni bila posledica emancipacije delavskega razreda, temveč ji je predhodila in je bila njena predpostavka -, se je zazdelo, kakor da bi elementi rasti, ki so lastni življenju, lahko naenkrat zagospodovali procesom propadanja, ki so v njem tudi vsebovani, kakor da bi jih po svoje izpodrivali, in kot da bi organsko življenje v svoji človeški podobi ne bilo več navezano na krožno ravnotežje v gospodinjstvu/gospodarstvu narave same. Družbeni prostor, v katerem življenjski proces vzpostavi svoje lastno javno območje, je v takorekoč sprostil neko nenaravno rast naravnega samega; privatno in intimno na eni, ter politično (v ožjem pomenu besede) na drugi strani, pa so se izkazah kot nesposobni ne samo za obrambo pred družbo, temveč tudi za obrambo pred nenehnim širjenjem socialnega prostora samega. Tisto, kar smo tukaj označih za nenaravno širjenje naravnega, se navadno opisuje kot vedno hitrejše večanje produktivnosti. To povečevanje pa se ni začelo z iznajdbo strojev, temveč z organizacijo dela, s tisto delitvijo dela, ki je, kol je znano, pred- hodila industrijski revoluciji; tudi mehanizacija delovnega procesa, ki je sledila delitvi dela in ki je še povečala delovno produktivnost, konec koncev še temelji v načelu organizacije. Toda to načelo očitno ne izhaja iz privatnega, temveč iz javnega; delitev dela in povečanje produktivnosti, ki ji je sledilo, je razvoj, ki gaje delo lahko začelo samo v pogojih javnega in do katerega v privatnem področju gospodinj- stva/gospodarstva ne bi nikdar prišlo'". Zdi se, da na nobenem področju v novem veku nismo prišli tako daleč kot pri revolucionarnem spreminjanju dela, namreč do točke, koje za nas izgubila svoj pomen sama beseda delo - kije od nekdaj vsebovalo »trud in muko«, napor in bolečino, celo preoblikovanje telesa, in na katerega je bil človek lahko pripravljen samo pod pritiskom revščine in nesreče^'. Ker je bridka nuja ohranitve silila v delo, je bila krepost (Vortrefflichkeit) zadnje, kar se je od njega smelo pričakovali. 19 Krepost, grška «refe, rimska virtus, sta imeli svoj prostor zmeraj na področju javnega, kjer je bilo mogoče prekositi druge in se pred njimi dokazati. Zato lahko z javno dejavnostjo dosežemo krepost, ki ne more pripasti nobeni dejavnosti privatnega; krepost je odvisna od navzočnosti drugih, in za to potrebuje izrecno konstituiran prostor, skupaj s prostorsko vzpostavljeno formalnostjo, ki ustvarja distanco; ne samo da družinska zaupnost kreposti ne more nikdar veljavno potrditi, s samodo- kazovanjem bi se tudi sama takorekoč razletela^'. Družbenemu, ki krepost izredno anonimizira, tako dajo pripisuje napredku človeškega rodu in sploh ne več prizade- vanju posameznikov, pa vendarle tudi tu ni uspelo popolnoma uničiti odnosa med javnimi opravili in krepostjo. S tem je mogoče pojasnili, kako seje delo, ki se v novem veku vrši v javnosti, tako izredno izpopolnilo, medtem ko so naše sposobnosti za delovanje in govorjenje, ki so bile v tem razdobju potisnjene v sfero privatnega in intimnega, tako očitno izgubile na kvaliteti. Na ta razvoj, namreč na to čudno razdvojenost med tem, kar dosegamo v delu in pri izdelovanju ter načinom, kako se nato v tem obdelanem in izdelanem svetu gibljemo, se je pogosto opozarjalo; navadno se govori kar Jomnevnem šepanju našega splošnega človeškega razvoja za dosežki naravoslovja in tehnike, in se upa, da bo družboslovje končno obUkovalo neko družbeno tehniko - družbeni inženiring -, s katerim bo družba prišla pod znanstveni nadzor in se bo z njo ravnalo tako kot tehnika naravoslovja ravna z naravo. Ne glede na ugovore proti temu »upanju«, ki so dovolj znani, da bi jih tukaj lahko izpustili, pa gre tej kritiki današnjih družbenih razmer samo za možno spremembo človeških načinov obnašanja in psihologije, iz katere izhajajo, ne pa za spremembo sveta, v katerem ljudje živimo in se gibljemo. Spričo dejstva, da ni mogoč noben izjemen dosežek, če mu svet sam ne napravi prostora, pa postane dvomljiva ravno ta, izključno psihološka interpretacija človeške eksistence, na kateri temelje družbene znanosti in za katero je obstoj ali neobstoj javnega prostora tako nepo- memben kot vsaka druga posvetna realnost. Tega, kar konstituira javno kot posvetni prostor, v katerem se ljudje dokazujejo in v katerem lahko krepost (das Vor- treffliche) najde zasluženo mesto, ne morejo nadomestiti nobene psihološke lastno- sti, ki bi jih lahko vzgojili ali privzgojili, pa tudi nadarjenosti ali talenti ne. OPOMBE 1 Nenavadno je, da homerski bogovi delujejo samo. kadar gre za ljudi, pa naj jim vladajo od daleč ali pa se neposredno xniesavajo v njihove zadeve. Zdi se. da tudi spore med bogovi povzroči predvsem njihova udeležba v človeških zadevah, predvsem to. da v konfliktih smrtnikov z nekom potegnejo. Tako nastajajo zgodbe, v katerih ljudje in bogovi delujejo skupaj, vendar pa prev-zamejo iniciativo smrtniki, tudi če končna odločitev pade na zborovanju bogov na Oliinpu. Zdi se mi. da homerski crgandmn te theon te (Odiseja i. 338) kaže na takšno »skupno delovanje«: pesnik opeva dejanja bogov in Ijud. ne pa božjih zgodb na eni ter človeških na dyugi strani. Tako v Hesiodovih Teogonijah ne gre za dejanja bogov, temveč bodisi za nastanek sveta (116 ff ). s katerim olimpski bogovi nimajo čisto nič skupnega (kajti 118. vrstica je očitno nepristna), ali za »blažene bogove in slavna dejanja ljudi«(99 f.). nikjer pa. kolikor vem. za slavna dejanja bogov. 2 Citiram iz Index Rerum Taurinerjeve izdaje. V tekstu se beseda politicus ne pojavi, vendar pa indeks pravilno povzema namen T. Ak-vinskega: glej Summa Theologica I. 96. 4. II 2. 109. 3. 3 Societas regni pri Liviusu, societas sceleris pri Corneliusu Neposu. Seveda so takšne zveze lahko bile sklenjene tudi v poslovne namene: in besedo »societeta« s tem pomenom najdemo že v gospodarstvu srednjega veka. Glej W. J. Ashley. Л/i iiwoduaion to English Economic Histoiy and Theoiy. 1931. str. 419. 4 Z besedo »človeški rod« (Menschengeschlecht) bi rada tu in vnaprej oznanila rod za razliko od tistih ljudi, za celoto katerih bom uporabila besedo »človeštvo«. 5 Werner Jaeger. Paideia III. str. Ill (Ameriška izdaja). 20 6 v uvodu k La Cité Antique sicer Fustel de Coulanges domneva, da bo pokazal, da je bila temelj antične družinske organizacije in antičnega mesta-države »ista religija«; v resnici pa nato navede številne dokaze za to. da sta vladavina gensa in vladavina polisa »etaient, au fond, deux régimes opposés... qui devaient un jour ou l'autre se faire la guerre.... Ou la cité ne devait pas durer, ou slle devait à la longue briser la famille.«(Knjiga IV, Pogl. 5).(»bila v bistvu dva nasprotna režima.., ki se bosta morala prej ali slej spopasti.... ali mesto ne bo zdržalo, ali pa bo moralo sčasoma uničiti družino.«) Zdi se, da je to nasprotje v knjigi, ki je temeljna še danes, nastalo tako, da je Coulanges obravnaval Rim in grška mesta-države skupaj, in sicer tako, da sije svoje kategorije in ilustracije v glavnem izposodil iz rimske zgodovine in rimskih institucij in jih nato uporabil za grške razmere - četudi seveda poudarja, daje Prvtanaeum. ki ustreza rimskemu Vesta-kultu «s'affaiblit de bonne heure en Creces. Mais (cette grande veneration) ne s'affaiblit jamais à Rome« (»kmalu oslabel v Grčiji. .Nikdar pa (to čaščenje) ni oslabelo v Rimu.«) (Knjiga III, Pogl. 6). Ne samo daje bil prepad med družinsko in državno organizacijo v Grčiji veliko globji kot v Rimu. ampak je bila religija Homerja in olimpskih bogov, kije nato postala religija polisa, od samega začetka ločena od starejših božanstev družine in gospodinjstva/gospodarstva. Medtem ko je postala Vesta, boginja ognjišča, zaščitnica Rima in je njen kult nosil izrecen politični značaj, je njena grška kolegica Hestia omenjena prvič pri Hesiodu, prvem velikem grškem pesniku, ki v zavestnem nasprotovanju Homerju hvali življenje ob domačem ognjišču. V javni religiji polisa pa je morala svoje mesto na zborovanju dvanajstih olimpskih bogov prepustiti Dionizu (glej Mommsen, Römische Geschichte, Knjiga I, Pogl. 12 iz 5. izdaje in Robert Graves, The Greek Myths. 1955. 27 k). 7 To. pravi Feniks, mu je naložil Peleus, da uči sina: mython te rhêtêr emaiaiprëkiêra te ergon (Iliada, ix, 443). Očitno gre za vzgojo tako za agoro kot za vojno, ki jima je obema skupno to, da dajeta ravno priložnost za dokazovanje v besedi in dejanju. 8 Za ta razvoj je značilno, da se politik končno nasploh imenuje »govorec« (rhetor) in da Aristotel ravno retoriko, umetnost javnega govorjenja (za razliko od dialektike, umetnosti filozofskega govora), definira kot umetnost pregovarjanja in prepričevanja (Retorika. 1354al2ff. in 1355b26ff.).(Razlikovanje med filozofskim in političnim govorom izvira od Platona, Gorgias 448). Tako so lahko tudi v Grčiji menili, daje mogoče poraz Theb pojasniti s tem, da šotam zapostavljali retoriko v korist umetnosti vojskovanja (Burckhardt. Griechische Kulturgeschichte, izd. Kröner. ZV. III, str. 190). 9 Nikomahosa etika 1142a25 6 1178a6ff. 10 T. Akvinski, gl. Th. II 2.50, 3. 11 Zato sta veljala dominus in pater familias za sinonima, tako kot po drugi strani servits in familiaris: Dominum patrem familiae appellaverunt; servus... familiares (Seneka. Ep. 47,12). Ko so se rimski cesarji končno začeli imenovati z Dominus - ce nom. qu'Auguste et que Tibère encore repoussaient comme une malédiction et une injure (to ime, ki sta ga še Augustus in Tiberius odklanjala kot psovko in žaljivko) -, je bilo konec s starorimsko svobodo (H. Wallon. Histoire de L'Esclavage dans L ■Antiquité. 1847, Zv. III. str. 21). 12 Glej izredno poučno raziskavo Gunnaija MjTdala, The political Elanent in the Development of the Economic Tlieory, 1953, ki prevaja »nacionalno gospodarstvo« s »Social Economy or collective housekeeping«(družbena ekonomija ali kolektivno gospodinjenje). 13 S tem nočem zanikati, da sta nacionalna država in njena družba nastali iz srednjeveškega kraljestva in fevdalizma, v okviru kateiih je družini in gospodinjski/gospodarski enoti že pripadal nek splošen pomen, ki ga stari vek ni poznal. Kljub temu pa ne gre spregledati razlike med fevdalizmom in novim vekom. V fevdalizmu so bili družine in gospodinjenja/gospodarjenja skorajda medsebojno odvisni: zato kraljevo gospodinjsrvo/gospodarsb.o. ki je reprezentiralo deželo kot celoto in se je do fevdalnih gospodov obnašalo kot primus inter pares, tudi ni moglo pretendirati za poglavarja ene same velike družine v smislu absolutnega vladarja. Srednjeveška »nacija« je bila konglomerat družin: njeni člani se niso imeli za člane ene same družine, ki bi obsegala celotno prebivalstvo kot nacijo. 14 Razlika postane zelo jasna v pr\ih razdelkih psevdoaristotelovske oikonomike. kjer se despotska mon-arhija (eno-vlada) gospodinjstva/gospodarstva izrecno konfrontira s čisto drugačno organi- zacijo polisa. 15 Preloinnica v Atenah bi mogla biti Solonova zakonodaja. Coulanges v atenskem zakonu, ki podporo otrok staršem proglasi za dolžnost, ki jo je mogoče zakonito izterjati, upravičeno vidi izgubo starševske oblasti (op. cit., knjiga IV. pogl. 8). Vendar pa je država omejevala starševsko oblast le. kolikor je prišla v konflikt s svojimi lastnimi interesi, ne pa morda zaradi svobode ali pravic individualnih družinskih članov. To nam ilustrira dejstvo, da otroci niso imeli pravice do življenja, ki se nam zdi danes tako samoumevna, temveč se je izpostavljanje dojenčkov ohranilo do 21 leta 374 našega štetja, ko so bile druge pravice očetovske potestas že zdavnaj zastarele (glej R. B. Barrow, Slavery m the Roman Empire. 1928, str. 8). 16 Tipično za to razliko med posestjo (Besitz) in lastnino (Eigentum) je, da so obstajala grška mesta, kjer so bili meščani po zakonu dolžni deliti in skupno porabiti letino, da pa je imel v istih mestih vsak meščan abolutno lastninsko pravico nad svojim zemljiščem in tlemi. Prim. Coulanges (op. cit., knjiga II, pogl. 6). ki to stanje imenuje »une contracdiction bien remarquable» (dobro opazno nasprotje), ker ne vidi, da lastnina in posest v antiki nista imeli nič skupnega. 17 Glej Zakoni 842. 18 Citirano po Coulanges. op. cit.. knjiga II. pogl. 9 iz Plutarhovih Quaestiones Romanae 51. Čudno je. daje lahko Coulanges ob svojem enostranskem poudarjanju bogov podzemlja v grški in rimski religiji spregledal, da ti bogovi niso bili samo bogovi mrtvih in da kult ni bil samo kult smrti, temveč da je ta zgodnja, posvetna religija služila življenju in smrti kot dvema aspektoma enega v sebi enotnega procesa. Življenje prihaja iz zemlje in se vanjo vrača: rojstvo in smrt sta samo dva različna stadija istega biološkega procesa, ki je podvržen podzemskirn bogovom. 19 Značilna je diskusija med Sokratesom in Euterusom v Ksenofonovi Memorabilii (II. 8): Stiska je Euterusa prisilila, daje začel telesno delati in prepričanje, da njegovo telo ne bo več dolgo preneslo tega načina življenja: ve tudi. da bo v starosti nemočen in zapuščen. Kljub temu meni, daje vendarle bolje delati kot prosjačiti. Nato Sokrates predlaga, naj si vendar poišče nekoga, ki mu gre bolje in ki potrebuje pomočnika. Euteros takoj odgovori, da »hlapčevstva« {douleia) ne bi prenesel. 20 Nemška beseda »Gesellschaft« (družba) v svojih izvorih zelo jasno izraža tesen odnos med družbo in gospodinjsKom/gospodarstvom, kar smo v dosedanjem izvajanju že trdili. »To je zveza pre- dložke Ge. ki izraža skupnostna razmerja, z besedo Saal, ki je bila stara oznaka za germanske hiše z enim prostorom... Gesellschaft je bila Saalhausgenossenschaft (domača družina).« Theodor Eschenberg. Staat und Gesellschaft in Deutschland, 1956, str. 18. 21 Tako Hobbes vLei7ûi/iû/i. I del, Pogl. 13. 22 Najbolj slaven in lep dokaz za to grško pojmovanje svobode je pri Herodotu v Razpravi o različnih državnih oblikah (III, 80-83): Clanes, predstavnik enakosti polisa, (isonomië) razlaga, da si ne želi niti vladati niti biti vladan. Toda v istem smislu pravi tudi Aristotel, daje življenje svobodnega moškega boljše kot pa življenje despota, in pri tem je samoumevno, da despot ni svoboden (Politika 1325a24). Po Coulangesu izvirajo vse grške in latinske besede, ki izražajo gospostvo nad drugimi - kot rex, pater,(ûiiûv,iûi/7ei«) - iz področja gospodinjstva/gospodarstva in so bile prvotno imena, s katerimi so sužnji nagovarjali svoje gospodarje. 23 Ne-meščani (ne-državljani, Nicht-Buerger) so bili vedno večina prebivalstva, čeprav se je razmerje močno spreminjalo. Ksenofon, ki trdi, da na tržnici v Sparti med 4000 ljudmi ni videl več kot 60 meščanov (državljanov), je prav gotovo pretiraval (Hellenica III, 35). 24 »Misel, da družba gospodari tako kot poglavar družine za njene člane, je globoko zasidrana v ekonomski terminologiji... Izraz 'Volkswirtschaftlehre' (veda o narodnem gospodarstvu) v nem- ščini namiguje, da obstaja kolektivni subjekt gospodarske dejavnosti... V angleščini... se v izrazih 'theoiy of wealth' in 'theory of welfare' (teorija bogastva in teorija blagostanja) izražajo podobne predstave« (.Myrdall. op. cit.. str. 140). »Kaj je družbena ekonomija, katere funkcija je družbeno gospodinjenje/gospodaijenje? S tem se namiguje predvsem na analogijo med posameznikom, ki gospodinji/gospodari v svoji družini in pri sebi doma. in družbo. .Adam Smith in James Mili sta to analogijo eksplicirala. Po kritičnih spisih Jamesa Milla in potem, ko se je bolj uveljavilo razlikovanje med praktično in teoretično politično ekonomijo, seje analogija izgubila« (str. 143). Kerje od tedaj več ne uporabljamo, postajajo bistvene zveze v teh stvareh vedno bolj nejasne. Dejstvo samo je mogoče razložiti tudi s tem. da je izreden razvoj družbe po eni strani v določeni meri absorbiral družino, po drugi strani paje lahko družba ravno zaradi tega. ker izvira iz družinske skupnosti, postala skorajda popoln nadomestek zanjo - ali pa se jo v vsakem primeru vsaj večkrat dojema kot tako. 25 R. H. Barrow. 77je Romans. 1953, str. 194. 26 To kar je Levasseur (Histoire des Clases Ouvrières et de Vlndustiie en France avant 1789, 1900) ugotovil za fevdalno organizacijo delavcev, velja za celotno fevdalno skupost: «Chacun vivait chez soi et vivait de soi-même, le noble sur la seigneurerie. le vilain sur sa culture, le citadin dans sa ville« (Vsak je živel zase in samozadostno, fevdalni gospod na fevdu, kmet na svoji zemlji, meščan v svojem mestu.) (str. 229). 27 Spodobno ravnanje s sužnji, ki ga priporoča Platon v »Zakonih« (777), ima kaj malo skupnega s pravičnostjo in je vprašanje samospoštovanja, ne pa obzirnosti do sužnjev. Glede hkratnega obstoja dveh zakonov - zakona pravičnosti, ki je veljal med svobodnimi in gospodinjskega/gospo- 22 carskega zakona vladanja - glej Wallon, op. cit.. II. str. 200: »La loi. pendant bien longtemps, donc... s'abstenait de pénétrer dans la famille, où elle reconaissait l'empire d'une autre loi.« (Zakon se je torej... dolgo časa branil vdora v družino, kjer je poznal cesarstvo nekega drugega zakona.) Če se je antična, predvsem rimska zakonodaja, sploh mešala v gospodinjske/gospodarske zadeve - v ravnanje s sužnji, družinske odnose itd. -, potem je to počela samo zato. da bi omilila v načelu neomejeno nasilje gospodinjskega/gospodarskega poglavarja. Pravičnosti si v popolnoma »privat- ni« skupnosti sužnjev ni bilo mogoče zamisliti: po definiciji so bili podložni oblasti svojih gospo- darjev. Samo gospodar sam. kolikor ni bil le lastnik sužnjev, temveč tudi meščan-državljan. je bil podložen zakonu, kije lahko nato po volji države omejil njegovo gospodinjsko/gospodarsko oblast. 28 W.J.Ashley, op cit.. str. 415. 29 Dobeseden »vzpon« nekega nižjega območja ali ranga v nek višji predstavlja pri Machiavelliju temo. ki se nenehno vTača. Glej predvsem Principe. 6. pogl. o Hieronimusu Sirakuškem in 7. pogl. ter Discorsi II. knjiga. 13. pogl. 30 »By Solons time slavery had come to be looked as worse than death.« (V Solonovem času je suženjstvo začelo veljati za slabše od smrti.) (Robert Schlaifer. Gree/c Theorists of Slavery from Hotna-to Aristotle, v Harvard Studies in Classical Philology. 1936, zv. XL'VII). To, da se sužnji sami s tem mnenjem očitno niso strinjali, je nato pripeljalo do znane in za nas tako škandalozne domneve, da obstajajo ljudje, ki so »po naravi« sužnji in o katerih Aristotel izrecno govori (v 5. poglavju I. knjige svoje Politike). Sužnjem so očitali preveliko ljubezen do življenja, philopsychio. z drugimi besedami, strahopetnost. Tako je Platon domneval, da je dokazal suženjsko naravo sužnjev, koje opozoril na to. da bi lahko bili dali prednost smrti pred suženjstvom (Država 386 A). Kasnejši odmev tega se nahaja še pri Seneci. ki na pritožbe nekega sužnja odgovarja: »Zakaj bi moral nekdo biti suženj, če pa je svoboda za vsakogar tako blizu?« (Ep. 77. 14): kajti »za tistega, ki ne zna umreti, je življenje hlapčevstvo« (vita si moriendi virtus abest. senitus est - ib. 13). Da bi razumeli to stališče, se moramo spomniti, da so bili sužnji v starem veku v veliki večini premagani sovražniki: samo majhen del je bil takih, ki so se rodili v suženjstvu. Rimska repubhka je svoje sužje rekrutirala iz dežel izven dosega rimske vladavine, grški sužnji pa so bili večinoma tudi Grki. Ujetniki bi lahko storili samomor, namesto da so se pustili prodati v suženjstvo, in ker je bil pogum glavna politična krepost, so s tem. da so imeli raje življenje, že dokazali, da »po naravi« niso primerni, da bi bili svobodni in državljani polisa. Tudi v Rimuje beseda lahos tesno povezana s predstavo o sramotni smrti (glej npr. Vergil. Eneida VI), in ta odnos se je spremenil šele v poznejših stoletjih rimskega cesarstva, ko se je uveljavil ne samo vpliv stoicizma. pač pa se je suženjsko prebivalstvo rekrutiralo večinoma iz ljudi, ki so se rodili kot sužnji. 31 Tako Eduard .Meyer v svojem predavanju Siiienjsri-o v starem velai (Dresden 1898) citira pivsko pesem kretčana Hybriasa: »Moje bogasrvo so kopje in meč in lepi ščit.... Tisti pa. ki si ne upajo nositi kopja in meča in lepega ščita, ki varuje telo. bodo strahopetno padli pred moja kolena in me ogovarjali kot gospodarja in velikega kralja.« 32 V Agraivcrhälmisse im Alienum v Gesammelten Aufsätzen zur Sozial und Wirtschaftsgeschichte, 1924, Str. 147. 33 Glej Politika. Knjiga I. 2. pogl. 34 Tako meni Seneca vpričo razprave o koristnosti visoko izobraženih sužnjev, ki znajo vse klasike na pamet, da »tisto, kar ve gospodinjstvo/gospodarstvo, ve tudi gospodar« (Ep. 27,6, cit. po Barrow. Slavery in the Roman Empire, str. 61). 35 aien aristeuein kai hyperochon emmenai allon, Iliada VI. 208. »biti vedno prvi in dnjge prekašati«, je glav-na težnja homerskih junakov; Homer pa je bil vendarte »vzgojitelj celotne Hellade«. 36 »Znanost« nacionalne ekonomije obstaja šele od .'^dama Smitha dalje, za ekonomske nauke kanonistov pa je gospodarstvo (Wirtschaft) »umetnost« in ne znanost (glej W. J. Ashley, op. cit.. str. 379 ff.). Klasična nacionalna ekonomija že predpostavlja, da človek, kolikor je sploh dejaven, deluje izključno v lastnem interesu in se podreja samo enemu nagonu, nagonu pridobitništva. Smithova vpeljava »nevidne roke. ki doseže cilj. ki ga ni nihče nameraval doseči«, jasno kaže, da še celo takšen minimum iniciative vsebuje preštevilne nepredvidljive in nevTačunljive faktorje, ki jih znanost ne more prenesti. Marx je to nepregledno raznovrstnost posameznih interesov zredu- ciral na razredne interese, te pa še omejil na dva glavna razreda, kapitaliste in delavce. Tako je imel v svoji znanosti opraviti le še z enim samim konfliktom, medtem ko klasična ekonomija ni mogla postati »znanstvena«, ker se je ujela vštevilne medsebojno nasprotujoče si konflikte. Marxov sistem je lahko dosegel toliko večjo skladnost in koherentnost od sistemov njegovih predhodnikov zato. kerje postavil v središče svojih opazovanj konstrukcijo »podružbljenega človeka«, ki je bil še veliko manj sposoben za delovanje in lastno iniciativo kot pa »ekonomski človek« klasične liberalne gospodarske vede. 23 37 Ena glavnih zaslug MjTdalla (op. cit.) je, da je pokazal, da je bil že liberalni utilitarizem in ne šele socializem tisti, ki »was forced into an untenable 'communistic fiction' about the unitiy of society« in da je ta »fikcija« vsebovana v večini ekonomskih spisov (str. 54. 150). MjTdall pokaže, da je nacionalna ekonomija lahko znanost šele takrat, ko se domneva, da družbo kot celoto obvladuje en sam interes. Za liberalnim predpostavljanjem harmonije interesov je vedno »komunistična fikcija« enega smega temeljnega interesa, ki se potem znajde v pojmih kot so »splošno blagostanje« ali »Commonwealth«. Liberalno ekonomijo torej vedno spremlja nek »komunistični« ideal, namreč »interes družbe nasploh« (str. 194/5). Ključ pri tej stvan pa je, da se pojem družbe sploh »izteče v to, da je treba družbo pojmovati kot edini subjekt. Ravno ta pa ni pojmovno predstavljiv. Če si skušamo družbo predstavljati tako, potem smo že spregledali bistveno dejstvo, daje družbena deja\Tiost rezultat namenov več individuov« (str. 154). 38 Odlično razlago tega običajno zapostavljenega aspekta Marxovega nauka je mogoče najti pri Siegfnedu Landshutu. Die Gegenwart im Lichte da- Manschen Lehre v; Hamburger Jahrbuch fur Wirtschafts- und Gesellschaftspolitik, zv. I, 1956. 39 Pojem delitve dela uporabljam na tem in drugih mestih samo za moderne delovne pogoje, v katerih je dejavnost razdeljena in atomizirana v številne majhne prijeme, ne pa za »delitev dela«, v kateri se številni poklici »delijo«v celoti dela, ki je družbi potrebno. Takšno uporabo besede je mogoče upravičiti samo, če domnevamo, da družba predstavlja en sam subjekt, katerega potrebe se zaradi njihove zadovoljitve razdelijo z »nevidno roko« med posameznike. Isto velja, mutatis mutandis, za nenavadno predstavo o delitvi dela med spoloma, ki jo imajo nekateri aviorji celo za prvotno med vsemi delitvami dela. Tu je človeški rod (Menschengeschlecht) predpostavljen kot en sam subjekt, ki nato razdeli delo med podrodova moškega in ženske. Ker se pri tej rabi besede pogosto sklicujejo na antiko, je treba pripomniti, da je grška delitev funkcij na moške in ženske izvirala iz popolnoma drugega zornega kota. Razlikovanje velja za življenje, ki se živi zunaj, v svetu, in življenje, ki se živi v notranjosti doma/hiše (glej Xenophon, Oeconomicus, VII 22). Samo življenje v svetu je človeka vredno življenje: za delitev dela bi lahko šlo samo v primeru, če bi bili moški in ženske v isti meri ljudje, takšne enakosti med moškim in žensko pa si ni bilo mogoče zamisliti (Prim. op. 82). Kaže, da je antika poznala samo poklicno delitev, ne pa delitve dela, delitev poklicev pa so pogojevale naravne zasnove. Tako je bilo delo v rudnikih zlata, v katerih so bili zaposleni tisoči, dodeljeno glede na moč in spretnost (glej J. -P. Vernant. Travail et nature dans la Grèce ancienne, v Journal de Psychologie Normale et Patho- logique. Vol. LU, No. 1. 1955). 40 Vse besede za »delo« v evropskih jezikih - latinski in angleški labor, grški ponos, francoski travail. Remiji Arbeit - so prvotno pomenile »trpljenje«(nadlogo) v smislu telesnega napora, ki povzroča nejevoljo in bolečino in so označevale tudi porodne bolečine. Lahor, ki je soroden labare. pomeni pravzaprav »omahovanje pod težo«, lako Arbeit (delo) kot ponos imata isti etimološki koren kot Armut (revščina, beda) oz. penia. Celo Hesiod. ki se pnšteva kar med mnoge redke zagovornike dela v starem veku, govori o »težavnem delu« -ponon alginoenta - in ga postavlja na prvo mesto med nadlogami (Theogonia 226).(Za grško jezikovno rabo glej G. Herzog-Hauser, »Ponos«, v Pauly-Wissova zv. 212.) Po Kluge-Gotzu. Etpnologisches Wörterbuch. Beriin 1951. izvirata tako arm kot Arbeit iz germanskega kolena arbm-. katerega izhodiščni pomen je vereinsamt, verlassen (osamljen, zapuščen). Z germanskim arbejidiz. trpljenje, prevajamo labor, tribulatio. persecutio, advcrsitas. malum (glej Klara Vontobel, Das Arbeitseihos des deutschen Protestantismus, disertacija Bern 1946). 41 Pogosto citirana Homeijeva beseda »Poglej. Zeus, ki vlada nad nami. vézame vsakemu drugu polovico moškosti, ko ga doleti dan suženjstva,«' je položena v usta Eumaiosu, kije tudi sam suženj; je ugotovitev, ne pa kritika ali moralna vrednostna sodba. Suženj je izgubil svojo ûrerë, svojo vrlino, krepost, ker je zgubil prostor, v katerem je lahko prekašal druge. Prevedla Vasta Jalušič v Sovretovem prevodu se to mesto glasi: Več ko vrednosti pol/ odvzame Kronit daljnovidni /vsakemu slednjemu/ ki dan zatel jih je sužni! Tukaj navajamo prosti prevod citata Hannah Arendt iz nemškega prevoda Odiseje, ker gre za bistveno razliko v pomenu, saj je aretZ tam prevedena kot »Mannheit« (moškost). Hrvaški prevod Odiseje ima na tem mestu aretE prevedeno kot »vrlino«, v angleščino pa se prevaja kot »ekscellence«. 24 v Leto 1793 v francoski revoluciji je ime- lo markanten začetek: januarja so giljolinaii kralja Ludvika X\I. in sicer po dolgotrajnih diskusijah in prepričevanjih v konventu glede vprašanja načina njegove obsodbe. Smrt kralja je pomenila nastanek novega obdobja revolucije, tisto križišče, ko »poti nazaj« več ni moglo bili, ali, kakor je to ubcscdil Cambon, poshincc »la Plaine« po usmrtitvi kralja 21. januarja: »Končno smo pristali na otoku svobode in zažgali ladjo, s katero smo pripluli« (Vovelle, .str. 106). Umor kralja jc odprl pot zakonitemu terorju revolucije, ki je (revolucija namreč) zapolnila za trenutek prazno mesto oblasti. Vendar tu nc nameravam razpredati misli o pomenu umora kralja kot živega zakona stare, predmodcrnc oblasti za konstitucijo (modernega) političnega, čeprav je v pričujočem kontekstu gotovo pomembno poudariti ga kot tisto revolucionarno dejanje, ki definira (moške) državljane kot enake brate, za katere je oblast enako dostopna. Prav tako mi ne gre za to, da bi izpostavila tisto revolucionarno optiko, ki sama sebe nujno definira v razliki do sovražnika (revolucije), kontrarevolu- cionarja, ki lahko prevzame katerokoli že podobo (bodisi kralja, rojalista, aristo- krata ali duhovnika in, nenazadnje, tudi ženske). Pač pa bi rada opozorila na nek drug »aspekt« francoske revolucije, ki ga lahko obravnavamo predvsem kot »po- zabljenega«, »zastrtega« ali potlačenega - namreč na »vlogo« žensk v njej. Toda zakaj opozoriti ravno na lelo 1793? Kaj seje v tem letu zgodilo lakcga, da bi zaslužilo pozornost ob zarisovanju lega »aspekta«? Leta 1793 ni padel samo kralj kot žrtev revolucije, pač pa so v novembru padle tudi glave treh žensk, ki so dale revolucionarnemu dogajanju pomemben pečat, ne glede na to, na kateri »strani« so se pojavljale in nc glede na to, koliko je bila njihova »vloga« kasneje priznana skozi zgodosinskc zapise o francoski revoluciji. Cire za kraljico, Mario Antoinelto, za Madame Roland in za Olympe de Gouges. Ne glede 25 Ženske Vlasta Jalušič v Francoski revoluciji na njihove različne pozicije in »prispevke« k dogajanju v francoski revoluciji so bile vse tri usmrčenc kot kontrarevolucionarke in hkrati kot rcprczenlantke tiste polo- vice čloNcšt\a, ki se, Deklaraciji o pravicah in svoboščinah človeka in državljana navkljub (ali pa zaradi nje?), po definiciji ni smel vmešavati v politiko. Giljotiniranje teh treh markantnih žensk je leta 1793 pomenilo tudi zari.sovanje meje, ki je ženske v takratni civilni družbi niso smele prestopili. Istega leta so bili namreč v Franciji ukinjeni tudi ženski klubi in združenja, ki .so začeli nastajali v prvih letih francoske revolucije - med njimi predvsem Klub republikanskih rcvolucionnr- nih državljank (Le club des Citoyennes Républicaines Révolutionnaires), kar je zaznamovalo konec nenadnega vzpona ženskih združenj in pot navzdol proti defi- niciji vloge žensk v Gode Napoleon. Ženske v Francoski revoluciji - potlačen element V svoji knjigi Francoska revolucija - družbeno gibanje in prelom menla- litct trdi Michel Vovelle, da je bila francoska revolucija »revolucija družinskih očetov« (Vovelle, str. 117). S tem seveda meri na tiste, ki so bili »aktivno« udeleženi v revolucionarnem dogajanju, v »ljud.skcm gibanju«, za razliko od tistih, ki so revolucijo, »prestajali« (»Revolucija se ni samo delala, temveč tudi 'prestajala'«, ibid., str. 133). Strukture, kijih po njegovem zajema tisto, kar imenuje »prestajanje« revolucije, so sirukture vsakdanjega življenja, pojmovanje časa in prostora, življenja in smrti, ljubezni in družinske strukture. Ravno to pa so tista področja, v katera so »spadale« ženske in njihove dejavnosti in ki so bila, vsaj do nedavnega, skoraj popolnoma ali vsaj slabo raziskana. Tradicio- nalno zgodovinopisje je sicer mnogo govorilo o jakobinskih spletkarkah, hctcrah, junakinjah ali možačah, vendar pa jim je bila v skladu z »duhom časa« pripisana le obrobna vloga (prim. Vovelle, sir. 139 in Petersen, str. 11) ali pa so vseskozi nastopale kot mitološke podobe strahu. Druga plat teh prikazni je bil seveda običajni stereotip pasivne in nepolitične žene, ki svojega revolucionarnega moža nenehno sooča s tuzcmeljskim realizmom vsakdanjega kruha - nasproti njegovim svobodnjaškim idealom (prim. Petersen, str. U). Šele od sedemdesetih let dalje sc je (predv.sem v feminističnih krogih) začelo ponovno raziskovanje angažiranja žensk v francoski revoluciji in sicer ne samo skozi raziskovanje struktur vsakdanjega življenja, v katerih so ženske »prestajale« revo- lucijo, pač pa tudi s ponovnim odkrivanjem njihove aktivne udeležbe v t. i. ljudskem gibanju. To ponovno rekonstruiranje zgodovine žensk v francoski revoluciji paje naloga, ki jo je (bilo) izredno težko izpeljali, saj je o njih v tradicionalnih zgodo- vinskih virih obstajalo izredno malo ali skorajda nič. Prav zaradi tega sc danes ne ve čisto nič ali skoraj nič o mnogih ženskah, ki so bile aktivne udeleženke revolucije, kot so bile Thcroigne de Mcricourt, Claire Lacombe, sestre Fcring, ki so se borile v armadah republike, Anne Quatre.sols itd.... Kroniki so jih izpustili, za seboj niso pustile nobenih spisov. Prav tako malo se ve celo o tistih, ki .so za seboj na srečo pustile kakšne zapise, kot je bila npr. Olympe de (îougcs (prim. Groult, str. 63, v: Gouges, 1986, str. 63). Zanimivo je, da so izredno relevanlen vir za zgodovino žensk v francoski revoluciji policijski arhivi in poročila policijskih »opazovalcev« v njih, torej viri po.sebnega aparala nadzorovanja, kar ludi kaže na to, da ženske niso bile tako nepomemben »dejavnik« francoske revolucije, kot bi se lahko zdelo po tradicionalnih zgodo- 26 vinskih obdelavah. Prav iz policijskih poročil in zaslišanj, ki so specifično »obarva- na«, je mogoče zaznali mnoge lipične tone diskurza revolucionarne oblasti o ženskah (prim. Petersen, str. 12,119-120, 134,141, 1.50, 161, 170, 20.3-208, 230-236, številni citati iz poročil policijskih »opazovalcev« v tej knjigi). Scvetia ni mogoče govoriti o »ženskah nasploh« ali celo o Ženski v francoski revoluciji, čeprav se ženske kot enoten subjekt pojavijo v dveh podobah: v tisti, ki jojc, med drugim, skricirala Olympe de Gouges vsvoji Deklaraciji o pravicah ženske in državljanke (1791) in v odgovoru revolucionarne oblasti na udeležbo žensk v politiki, v določitvi »mesta« žensk v civilnem življenju. Poti subjektiviranja žensk so različne in navesti je mogoče celo paleto revolucionarnih dejavnosti, v katerih so bile bodisi soudeležene, ali pa so krojile .svoj lasten angažma v vrtincu v letih 1789-1793 - in le dejavnosti segajo od znanega pohoda Parižank v Versailles (5. in 6. oktober 1789), politične dejavnosti bork za ženske pravice, pisanja peticij, ude- ležbe v vojni in v nemirih zaradi pomanjkanja kruha, mila itd..., tja do ustanavljanja in delovanja v ženskih klubih. Nobenih utvar si nc delam o tem, da bi bilo mogoče kar tako »izluščiti« motive angažiranja žensk v francoski revoluciji. Vendar bom skušala kljub temu .skozi oris nekaterih njihovih dejavnosti pokazati, katere so bile smeri in cilji vključevanja v revolucionarni vrtinec. Pri tem .se popolnoma zavedam dejstva omejenih virov, s katerimi razpolagam, zalo je moj namen vcskozi abstrakten oris, ki bo le delno črpal iz tradicionalnih zgodovinskih virov. Nemiri zaradi pomanjkanja kruha 'K Tcmiri zaradi pomanjkanja živil so IN bili že v »starem režimu« običajni način izražanja nezadovoljstva žensk. V nekem smislu predstavljajo nemiri zaradi kruha in sploh vsakovrstne krize s preskrbo tradicionalno področje posebnih žen- skih dejavnosti. To pa je veljalo tudi za čas revolucije (prim. Petersen, op. cit., str. 121), ko ni bila preskrba z živili nič boljša kakor v »starem režimu«. Oskrba s kruhom in njegova cena jc veljala za svojevrstno politiko in je zahtevala različno urejanje, ukrepe za preskrbo in podpore - s katerimi bi se zagotovilo zadoi;tne količine kruha po ugodni ceni. Reči je mogoče, da so bile ženske, ki so zagotavljale vsakodnevno preskrbo svojih družin, v največji meri subjekt te politike preskrbe. In na prvi pogled seje zdelo, da je bil boj žensk nižjih slojev za vsakdanji kruh v revoluciji popolnoma enak tistemu pred njo. Ženske so bile, vsaj na začetku revolucije, tudi redko kaznovane zaradi teh nemirov (razen če bi ob tem uničile lastnino) in kaže, da bi pri razlagi lega veljalo seči nazaj do Tomaža Akvinskega, pri katerem je mogoče najti zadnjo eksplicitno obravnavo pravice matere, ki trpi lakoto, da ukrade kruh za svoje otroke (prim. Hufton, 1984, str. 141). To je lahko počela tudi pred revolucijo in v njenem začetnem obdobju, vendar je akcija morala biti kolektivna in splošni položaj res slab.' Javno in kolektivno pojavljanje žensk je tako v francoski revoluciji najpoprej funkci- oniralo kot zahteva po eksistenci, kot izvajanje pravice do eksistence. Kot politično ga je mogoče označiti v tisti meri, kolikor je začelo konstituirati del »politične družbe«, in nek poseben »resor« politike, ki mu danes pravimo socialna politika. Prvotni nemiri zaradi pomanjkanja živil so nastopali predvsem kot neposreden, »ulični« pritisk na oblast, da zagotovi preskrbo in fiksne cene, vendar pa seje hkrati začel uveljavljali tudi posredni vpliv na odločanje npr. z udeleževanjem žensk kot 27 poslušalk na dnevnih javnih zasedanjih generalnega sveta pariške komune, preko poslancev, ki so izvirali iz preprostega ljudstva, s peticijami ali pa kar z glasnim neodobravanjem, ki so ga ob kaki debati izražale s poslušalskih tribun. Ob tem pa obstaja še nek drug vidik političnega, ki ga je mogoče izpeljati iz samega javnega kolektivnega nastopanja žensk, kar lahko predstavlja svojevrsten znak njihovega angažiranja v francoski revoluciji. Najbolj znan in množičen kolektiven nastop žensk je bil seveda pohod v Versailles 5. in 6. oktobra 1789. Pohod v Versailles (5. in 6. oktober 1789) Vobičajnem (»tradicionalnem«) zgo- dovinopisju (tako starem kot novej- šem) se o slavnem pohodu v Versailles govon kot o »pohodu Panžanov« (prim. Grab, 1973, str. 304) ali kot o »journee« ljudstva, katerega v7;rok je bila ekonomska kriza (preskrba z živili) in dvolična drža, obnašanje dvora (prim. Fischer, 1974, str. 25). Pri tem se, večinoma obrobno, omenja, daje »jurnee« začelo 8 do 10.000 žensk, od ribjih prodajalk do dobro oblečenih mečanskih žena, ki so se jim naknadno pridružili še moški. »Journee« se je začel kot nemir zaradi pomanjkanja kruha. Seveda so bile ženske tiste, ki so kupovale kruh. Že pred 5. oktobrom je prihajalo do izpadov pred prodajalnami, pekarnami kruha in čeprav pohcijska poročila v tem času še niso bila tako izčrpna kot kasneje, je mogoče domnevati, da ženske v vrstah za kruh nikakor niso izkazovale »ženske miline« (prim. Petersen, op. cit., str. 63-64), kar dokazujejo kasnejša pohcijska poročila o podobnih dogodkih. Dejstvo, da so se ženske mno- žično uprle prav v točki preskrbe z živih, sicer lahko potrjuje običajno domnevo, da se ženske množično udeležijo političnega življenja predvsem zaradi hudega pritiska na vsakdanjo družinsko eksistenco, katere nosilke so. Vendar pa to nikakor ne zanika pohtičnosti njihovega angažmaja, ki je vsebovana v prestopu v javnost - v našem primeru na pariške ulice. Ob tem je treba poudariti še to, da množica žensk iz oktobrske demonstracije nikakor ni bila enotna množica predstavnic revnega sloja, kije bil ekonomsko najbolj ogrožen, pač pa so bile v njej tudi »dobro oblečene meščanske žene«, kar nasprotuje tezi, da so ženske šle na ulico zgolj zaradi po- manjkanja. Vovelle npr. izvaja iz »dogajanja« ljudstva ob padcu Bastilje (14. julija 1789) in pohodu v Versailles povezovanje »dveh revolucij« - parlamentarne v nacionalni skupščini in ljudske revolucije na uhci. Med obema po njegovem obstaja »več kot slučajna koincidenca« (Vovelle, op. cit., str. 20). Tako kot sije moral kralj po zaslugi 14. julija nadeti modro-belo-rdečo kokardo, simbol revolucije, se je po zaslugi oktobrskih dogodkov začela »materializirati« parlamentarna revolucija. Zahteva po kruhu (ekonomska zahteva) in po preselitvi kraljeve družine v Pariz (nadzor nad kraljevo družino - pohtična zahteva) bi se naj združiH prav v tej manifestaciji ljudstva. Vsekakor je pohod v Versailles potekal v dveh korakih - najpoprej kot množična mobilizacija za preskrbo z živili, potem pa še kot zahteva po politični garanciji za »novi red«. Kralj namreč do »oktobrskih dogodkov« ni hotel sprejeti t. i. »Avgustov- skih dekretov« (odprava fevdalne ureditve) in Deklaracije o pravicah človeka in državljana. Množica žensk, ki sije za svojega govorca izbrala Maillarda (enega od »zmagovalcev Bastilje«), tudi po kraljevi odobritvi zadostne preskrbe z moko in fiksnih cen (kar so bile njihove zahteve) ni zapustila prizorišča. 12 do 15 žensk je 28 celo prisostvovalo zasedanju nacionalne skupščine, kjer je v njihovem imenu govoril Maillard. Šele potem, ko je kralj po seji ministrskega sveta nacionalni skupščini sporočil zaželeno sprejetje »Avgustovskih dekretov« in Deklaracije o pravicah človeka in državljana, in koje bila kraljeva družina prisiljena, da pristane na sehtev v Pariz, seje množica, skupaj s »pekom, pekarico in pekarskim vajencem« (Ludvi- kom XVI., Mario Antoinetto in prestolonaslednikom) napotila nazaj proti Parizu. V času, ki je sledil, so dobili dogodki 5. in 6. oktobra 1789 posebno mesto. Mnoge ženske so bile javno pohvaljene (prim. Petersen, op. cit., str. 69), v kasneje vpeljanih republikanskih praznikih pa so dobile »ženske 5. in 6. oktobra« ob »prostovoljcih Bastilje« posebno mesto kot junakinje revolucije. Ženski pohod v Versailles ima vsekakor dvoumen pomen. Če po eni plati predstavlja prvo množično politično (javno) angažiranje žensk v francoski revoluciji (ženske so sicer sodelovale tudi pri rušenju Bastilje, vendar so ostale v ozadju), svojevrsten »dan žensk«, ki naj bi se ravnale po ekonomskih motivih, pa hkrati velja za »občo« politično prelomnico, po kateri naj bi bile pravice človeka in državljana »zaključena stvar« (Petersen, op. cit., str. 82). Toda »junakinje revolucije« so bile ravno iz te velike pridobitve, h kateri so tudi same neposredno prispevale, formalno izključene. Deklaracija o pravicah človeka in državljana, ki je temeljila na geslu, da so »vsi ljudje rojeni svobodni in enaki«, je puščala ob strani polovico človeštva. S tem je bila pravzaprav realizirana Rousseau- jeva »nesrečna okoliščina, zaradi katere lahko ohranjamo svobodo samo na račun drugih« (Rousseau, Družbena pogodba, cit. po Coole, str. 119). Ženska združenja in društvo republi- kanskih revolucionarnih državljank Javno delovanje žensk med francosko revolucijo v večini primerov ni imelo ciljev, ki bi se bistveno razlikovali od deklariranih ciljev revolucionarne oblasti. Žensk, ki so se individualno ali kolektivno eksponirale za revolucionarne in patriot- ske zadeve, prav zaradi tega ni bilo mogoče kar tako postaviti na stranski tir. Celo nasprotno - mnogokrat so bile javno pohvaljene zaradi svojih dejavnosti, kakor je pokazal že odnos revolucionarnih oblasti do pohoda žensk v Versailles. Predvsem po začetku vojne s t. i. združeno reakcijo (od aprila 1792), ko so začeli Francijo namesto razpadle stare poklicne vojske braniti prostovoljci, ki so oblikovali meščan- ske milice, nacionalne garde, se je pomen žensk v nacionalni ekonomiji povečal, kajti vedno več moških je odhajalo na fronto, hkrati pa so bila potrebna nova dela za vojaško produkcijo. Ženski klubi v Franciji so začeli nastajati že 1789 in najprej so jih začele ustanavljati ženske pripadnice liberalnega meščanstva, novega uradništva in inteligence. Nji- hove skupne točke so bile mnogokrat dnevnopolitične teme, tudi »ženska vpra- šanja« ali pa karitativne dejavnosti (prim. Petersen, op. cit., str. 171). Po izbruhu vojne 1792 je postalo glavna dejavnost predvsem zadnje - karitativne dejavnosti, ženski klubi so se angažirali pri proizvodnji uniform, oskrbi in negi ranjenih vojakov ali pri podpori obubožanim družinskim članom vojakov. Vendar je hkrati obstajalo tudi nekaj žensk, ki so se hotele neposredno angažirati pri obrambi revolucije. Že marca 1792je bila zakonodajni skupščini poslana peticija 304-ih žensk (med njimi je bila tudi kasnejša predsednica Društva republikanskih revolucionarnih državljank), v kateri so zahtevale, da bi smele ženske v primeru vojne braniti revolucijo tudi z orožjem v roki. Zahtevo je skupščina zavrnila, češ da 29 30 naj bi ostala neposredna udeležba žensk v vojni prepovedana. Vendar številne izmed njih niso popustile. Več dokumentov iz francoske revolucije priča o tem, da so se mnoge ženske preprosto preoblckle v moška oblačila in se udeležile spopadov na fronti. V eni od peticij, naslovljenih na konvent, je mlada državljanka, ki seje skoraj leto dni bojevala na fronti, zapisala: »In dokazala bom republiki, daje roka ženske enakovredna roki moškega...« (cit. po Petersen, op. cit., str. 112). V u.stanovitvenem pozivu društva revolucionarnih rcpublikank (12. maj 1793) je ena od osrednjih zahtev prav zahteva po pravici žensk do obrambe revolucije z orožjem. Že pred tem društvom je bilo v Parizu leta 1790 ustanovljeno Bratsko društvo dveh spolov (Société Fraternelle des Deux Sexes), ki je obstajalo še leta 1794. Susanne Petersen piše v.svoji knjigi Marktweiber und Amasonnen o tem, daje zelo verjetno, da so nekatere ženske iz »Bratskega društva« leta 1793 pristopile k Društvu revo- lucionarnih rcpublikank, čeprav pri nobeni od organizacij ni ohranjenih dokumen- tov o številu članov ali liste imen članov, razen nekaterih posameznic, kot sta bili npr. Pauline Leon in Claire Lacombe (prim. Petersen, op. cit., str. 172-174). Prioriteto obrambe domovine, ki je očitna v ustanovitvenem pozivu omenjenega društva, njegove ustanoviteljice utemeljujejo z argumentom ogroženosti revolucije: »Ali naj bo Pariz izpostavljen inlrigantom in barabam, Domouriezovim- poma- gačem in kontrarevolucionarjem, ki so podžigali kontrarevolucijo v mnogih dcpart- majih, medtem ko najboljši državljani na naših mejah odbijajo krvoločne sužnje okronanih banditov, medtem ko naši mo/jc in bratje hitijo v obrambo Vcndčeja?... Ženske 6. oktobra, pridite spet na plan!(tu gre za pozivanje na pohod žensk v Versailles 1789, op. p.). Prisilite le ledeno hladne moške, ki mirno opazujejo ogrožanje revolucije, da prenehajo s svojo nevredno apatijo. In če so prestrahopelni, da bi nasprotovali Vašemu zaničevanju, potem jih morajo iznakaziti Vaše roke. Potem se morajo iz naših predmestij, iz vež in tržnic tega ogromnega mesta zliti druščine amazonk. Tam namreč živijo resnične državljanke, tiste, ki so v teh pokvarjenih dneh še vedno ohranile čisto moralo in so edine, ki so zaslutile ceno svobode in enakosti... Državljanke Pariza, ki čutite z nami: združite se z nami. Odločile smo se, da bomo ozdravile notranjost (dežele), medtem ko naši bratje branijo meje (cit. po Petersen, op. cit., str. 179). Nato v pozivu sledijo trije sklepi: 1. da se državljanke, starejše od 18 let, pozove k obrambi »domačega ognjišča«, 2. da vse članice društva nosijo triharvno kokardo kot razpoznavni znak in 3. da se oboroži sansculottske ženske. Očitno izpostavljanje vloge žensk kot branilk revolucije, ne pa kakšne posebne formalne zahteve po enakosti žensk v političnem življenju, je tisto, kar je dajalo združenju temeljni pečat. Tudi dokumenli o njegovih aktivnostih pričajo o lem, da se teme revolucionarnih rcpublikank niso vrlele okoli vprašanja enakega pravnega položaja žensk, pač pa jim je šlo predvsem za čisto praktično angažiranje: od ustanovitve 12. maja 1793 dalje .so zasedale v knjižnici Jakobinskega kluba (že februarja istega leta je pri Jakobinskem klubu nekaj delegacij žensk izdelalo skupno peticijo o oskrbi z milom) in so bile v klubu tudi o.scbno zastopane. Sodelovanje z Jakobinskim klubom jc bilo nujno, da bi sploh mogle imeli kak političen vpliv. Na klub so nenehno naslavljale predloge, zahteve, iniciative glede različnih političnih, ekonomskih ali socialnih vprašanj. Obenem pa so se obračale še na druge skupine: sodelovale so s Cordelieri (npr. pri zahtevi po ostrejšem ukrepanju proti sumljivim nasploh in proti žirondističnim poslancem, prim. Petersen, op. cit,, str, 189), take ukrepe so zahtevale pred konventom, v mnogih peticijah so se zavzemale za nadzor nad cenami, za ostre ukrepe proti oderuhom in špekulantom itd. V tem angažiranju ,so bile zelo blizu Jacquesu Rouxu (enemu od voditeljev sansculottskega gibanja), ki je junija 179.3 s svojim manifestom (Manifest besnih) nastopil proti sprejetju ustave, ki ne vsebuje določil o eksistenčnih pravicah. Da so pariške revolucionarne oblasti v trenutku, ko jc bilo treba sprejeti ustavo, zelo dobro zaznale politični pomen angažiranja revolucionarnih republikank, najbolje dokazuje javna pohvala, ki jim je bila izrečena v začetku julija 1793.(Po izročitvi te javne pohvale so se revolucionarne republikanke zavzele za sprejetje ustave in se tako distancirale od Jacquesa Rouxa.) Prav ta dokument francoske revolucije je eden tistih, ki predstavlja odnos revolucionarne oblasti do političnega nastopanja žensk. V njem je javno politično delovanje žensk izrecno pripoznano in celo proglašeno za zaželeno. »Zastopniki ljudstva« v njem hvalijo zasluge revolucionarnih republikank - njihovo vnemo in budnost pri odkrivanju zarot, njihovo delovanje proti ilegalnemu plenjenju živil, njihov vpliv na javno mnenje. Omenjeno jc junaštvo ženskega pohoda v Versailles, ženske straže v konventu, zasledovanje »izdajalcev«, udeležba v »revo- luciji 31. maja« (1793). Ženske - kot rcvolucionarke in republikanke - so »nekaj več« od drugih žensk: »Republikanke imajo raje spoštovanje .svobodnih moških (les hommes) kot pa plehko čaščenje poraženih in podjarmljenih bitij, raje kot suženjske radosti, fanta- zijske podobe, koprnenje vitezov, in večerje večnega seraja, v katerem životari (ženski) spol pri vseh zasužnjenih ljudstvih. Podžigajo njihov pogum in hranijo krono ljubezni le za tiste, ki so sprejeli krono državljana... Smrt ali zmaga - pravijo ponosneje od Špartank. Svoja zadovoljstva žrtvujejo očetnjavi... Zaničujejo nakit in njihovi diamanti so kokarde...« (cit. po Petersen, op. cit., str. 190 - Öffentliche Belobigung durch das Departement von Paris, Juli 1793). Za izredno pomembno velja predvsem ženska moč prepričevanja. (»Zaničevale so moč nasilja in nastopale s silo prepričevanja«.) »Nežna skrb žensk« je pomagala konventu pri prizadevanjih za novo ustavo' in revolucionarne republikanke so pozvane, da jo podprejo: »Trobente so že naznanile končni osnutek ustave, ki bo predstavljen na skupščinah volilccv. Resnični patrioti ga bodo prepoznali in glasovali zanj. Skrili rojalisli, intriganti, podkupljenci - končno: izdajalci vseh vrst mu bodo nasprotovali na tisoč načinov. Hoteli bodo razpravljati, prestavljali, dopolnjevali in predlagali. Z močjo razuma, z očitnostjo načel bodo brez dvoma premagani. Ker pa načela sama potrebujejo zagovornike,/t'/Wf/i'-vc/?) na vas, državljanke, da jih podprete...« »Ve, revolucionarne republikanke, morate iti na javna mesta, da navdušile mladino, da ji oznanile zmago in obljubile slavo in krone. To vam bo uspelo. Dvom o tem bi bila žalitev. Uspelo vam bo in prestrašeni tirani, ki nc vzdržijo pogleda kreposti, bodo umrli od jeze in sramu« (op. cit., str. 192-193). Pohvala je, kot pravi Susanne Pelcr.scn, izpolnila svoj namen. Revolucionarne republikanke so podprle ustavo. Iz citiranega dokumenta pa je mogoče potegnili nekaj pomembnih uvidov, ki zadevajo razmerje revolucionarne oblasti do javnega (političnega) delovanja žensk: 1. Očitno je, da (vsaj v prvih letih revolucije) republikansko angažiranje žensk ni bilo apriori zavračano, pač pa je bilo vrednoteno glede na učinke, ki bi jih lahko 31 imelo za revolucionarno oblast, oziroma glede na cilje, ki jih jc bilo s tem mogoče doseči (v tem primeru sprejetje republikanske ustave, preganjanje žirondistov, itd...). 2. V pohvali jc izraženo tudi priznanje ženskam zaradi njihovega »ohranjanja enakosti« - kar je seveda paradoksalno, kajti šlo je za ohranjanje enakosti med moškimi, medlem ko so bile ženske že z deklaracijo o pravicah človeka in državljana iz 1789 po definiciji neenake. Obenem so jim pripoznane »pravice zastopnic na- rave«.(Pogum, državljanke, uslužbenci ljudstva priznavajo pravice zastopnic narave. Podpirajo silo prepričevanja, ki vam jo (narava) daje; to poslanstvo, ki ga zaznavate s svojimi strastmi in tudi s svojimi krepostmi, postavljajo pod varstvo zakona, op. cit., str. 192). 3. Angažiranje žensk je pojmovano kot žrtvovanje (žrtvovanje njihovih zadovoljstev očetnjavi, žrtvovanje tistega za kar se predpostavlja, da imajo ženske rade: suženjske radosti, fantazijske podobe, koprnenjc vitezov, nakit itd.). 4. Položaj žensk v Republiki je dojet kot boljši od tistega, ki ga imajo ženske »pri vseh zasužnjenih ljudstvih« - razlika je v tem, da kot republikanke uživajo »spošto- vanje svobodnih moških«. Tisto, kar se spoštuje, je seveda njihova krepost kot zastopnic narave in kolikor so krepostne zastopnice narave, je vredno tudi njihovo angažiranje v revoluciji (spodbujajte vnemo, silite v odločnost, opominjajte Vaše može. Vaše otroke na njihovo pravico do svobode, spominjajte jih na njihove prisege - in očetnjava bo rešena, op. cit., str. 192). Toleriranje praktičnih političnih dejavnosti Društva revolucionarnih rcpublikank s strani revolucionarne oblasti pa je trajalo le nekaj časa. Društvo se je u.stanovilo maja 1793, že oktobra istega leta pa je sledila prepoved ženskih klubov v vsej Franciji. Ne glede na to, da revolucionarne republikanke niso nikdar eksplicitno zahtevale enakih političnih pravic za ženske, pa je njihova dejavnost te pravice vendarle vpeljevala, čeprav na neki rudimentarni ravni. Kolikor so ob posamičnih priložnostih diskutirale o enakosti žensk, je bilo vpra.šanje zmeraj zastavljeno s pozicije lckc, 1978. 41 5 nSCI lER, Peter (izd.), Reden der französischen Revolution, DTV, München 1973. 6 GIROL'D, Françoise, Les Femmes de la Revolution de Michelet, Carrcre, Paris 1988, 7 GOUGIÌS, Olympe de, Oeuvres, Mercure de France, Paris 1986. 8 GRAU, Walter (izd), Die Französische Revolution. Eine Dokumentation. Nymphcnburgcr Ver- lagshandlung, München 1973. 9 GROULT, lícnoite, Olympe de Gouges. La Premiere Féministe Moderne. V: Gouges, 1986, str. 13-64. 10 IILINZ, Bellina in 1 lONEGGER, Claudia, Eisten der Ohnmacht, Syndikat, Frankfurt a. M. 1984. 11 KANT, Immanuel, Odgovorna vprašanje: Kaj je razs\-ettjenst\'o, Vestnik IMS, Ljubljana 1987/1. 12 LOCKE, John, D\'e rasprave o vladi. Mladost, Beograd 1978. 13 MASTNAK, Toma/, Feminizacija demokratične revolucije, Vestnik IM.Í 1/1989 14 PETERSEN, Susanne, Marktweiber und Amazonncn. Frauen in der Französischen Revolution: Dokumente, Kommentare, Bilder, Pähl Rugenstcin Verlag, Köln 1987. 15 ROUSSEAU, Jean-Jacques, Entile, V. knjiga, Universal-Bibliotek, Stuttgart 1981. 16 SCHRÖDER, Hannclore, Die Frau ist frei geboren. Texte zur Frauenemanzipation, Band I; 1789-1870, Verlag C. II. Beck, München 1979. 17 VOVELLE, Michel, Die französische Revolution. Soziale Bewegung und Umbruch der Mentali- täten, Fischer Taschenbuch Verlag. Frankfurt a. M. 1987. 18 WOI.LSTONECRAIT, Млгу,А Vindication of the Rights of Woman, Dent, London, Melbourne, Toronto 1982. 42 Kultura Boris Groys Stalinovega časa Svet, kakršnega je obljubila ustvariti oblast, ki se je v Rusiji uveljavila z oktobrsko revolucijo, naj bi ne bil le pravičnejši, oziroma naj nc bi samo dajal ljudem večjo ekonomsko varnost, marveč celo - to je morda pomembnejše - lep; nered in kaos prejšnjih časov naj bi se umaknila harmoničnemu, do zadnje nadrobnosti umetniško urejenemu življenju. Popolna podreditev vsega gospodarskega, druž- benega, skratka v.sakdanjega življenja eni sami načrtovalski instanci, kije nastopila, da bi uredila, uskladila in zlila v celoto tudi najmanjše posameznosti, jc to instanco - partijsko vodstvo - naredila za nekakšno umetnico, ki ji ves svet rabi kot gradivo in katere cilj je »zlomiti odpornost gradiva«, si ga ukloniti in mu dati kakršno koh obliko. Descartes na začetku Razprave o melodi obžaluje, da spričo šibkosti svojih moči ni zmožen razumno urediti življenja niti enega samega mesta, kaj .šele cele države, in da zato lahko uredi predvsem le svoje lastne misli. Marksistični nauk o nadzidavi, kakor je znano, izključuje možnost, da bi si spremenili način mišljenja brez sočasne spremembe družbene baze, se pravi, brez spremembe vzorca, po katerem je urejena družba, v kateri živi mislec. Človek, njegovo življenje in ves njegov »notranji svet« so za marksista-revolucionarja le del snovi, ki jo je še treba spraviti v red: Novo racionalno mišljenje lahko nastane samo iz nove razumne ureditve življenja .samega. Potemtakem jc v dejanju stvarjcnja novega sveta nekaj iracionalnega, nekaj povsem umetniškega: Stvarnik novega sveta .svojemu projektu ne more zagotoviti popolne razumno.sli, ko paje njega samega oblikovala še neusklajena resničnost. Dejavnost umctnika-vladarja je mogoče opravičili le z vednostjo, po kateri se razlikuje od . množice navadnih smrtnikov, vednostjo, daje svet mogoče oblikovati in daje vse, kar imajo navadni ljudje za trdno in neminljivo, v resnici relativno in spremenljivo. Popolna oblast varuje stvarnika novega življenja pred sleherno kritiko: kdor kriti- zira, ima Ic eno določeno mesto v družbi in to mu jemlje možnost, da bi videl celoto, j 43 kar je dovoljeno samo oblasti; zato morejo kritiko v njegovem mišljenju sprožiti le takšne sestavine, kakršne so se oblikovale v starem družbenem redu, ali pa pristran- ski pogled, ki ni zmožen zaznati umetniške eelote novega sveta. Novo urejanje sveta po estetskih načelih je bilo večkrat predlagano in celo pre- skušcno na Zahodu, zares uspešno pa je bilo prvič vsekakor v Rusiji. Na Zahodu je vsaki revoluciji sledila kontrarevolucija, in stvar se je vselej končala z vzpostavitvijo reda, ki se je, četudi je bilo v njem nekaj novih sestavin, zvesto držal starega reda. Na Zahodu nobena revolucija ni mogla biti tako radikalna kakor na Vzhodu, zakaj zahodnjaška revolucionarna ideologija jc premočno čutila svoj izročilni izvir, se preveč opirala na prejšnje intelektualno, družbeno, politično in drugo dejavnost, bila je dosti preveč navezana na okoliščine, v katerih jc nastala in se prvič udcjanila. Zalo prav nobena revolucija na Zahodu ni mogla tako brezobzirno zničiti preteklos- ti, kakor je to storila ruska revolucija. Njena ideologija jc bila uvožena z Zahoda, ni imela korenin v Rusiji. Rusko izročilo, ki seje v primerjavi z razvitejšimi deželami povezovalo z zaostalostjo in ponižujočim občutkom manjvrednosti, pa je pri večini izobražencev in - kakor seje pokazalo med revolucijo - tudi med ljudstvom zbujalo zavračanje in odpor. Žc reforme Petra Velikega na začetku 19. stoletja so pokazale pripravljenost ruskega prebivalstva, da bi se v prid zahodnim novostim sorazmerno zlahka ločilo od preteklosti in celo od na videz globoko zakoreninjenega izročila, pod pogojem, da ta ločitev obeta hiter razvoj dežele. Povsem estetski odpor do preteklosti, ki so jo imeli za zaostalo in manjvredno, je Rusijo 19. stoletja naredil izredno dovzetno za nove umetniške oblike in jo pripravil do tega, da jih jc sprejela hitreje od Zahoda samega, saj sije inteligenca s tem mogla blažiti manjvrednostni kompleks inje imela Zahod, kakor on njo, za kulturno zaostal. Z racionalistično marksističnega stališča se jc ruska revolucija dostikrat pojasnjevala kot paradoks, saj je bila izpeljana v tehnično in kulturno zaostali deželi. Vendar je bila Rusija estetsko dosti bolj naravnana na revolucijo kakor Zahod, se pravi, da so bili tam dosti prej pripravljeni preskusiti vse njeno življenje v novih, neznanih oblikah in se, kakor nikoh pred tem prepustiti umetniškemu poskusu. Prvi osnutki tega poskusa, ki so jih naredili praktiki in teoretiki ruske avantgarde, niso bili nikdar uresničeni, zato pa so šli naravnost v umetnostno zgodovino in so bili vsepovsod upravičeno deležni občudovanja spričo svoje drzne udarnosti. Ruska avantgarda je do danes vsekakor slabo raziskana; veliko njenih del je bilo od začetka tridesetih let uničenih ali prepuščenih propadu, tista, ki so se ohranila, pa .so v Rusiji še danes, nc glede na vse liberalizacije, težko dostopna tako laikom kakor izveden- cem; predvsem po zaslugi zahodnih raziskovalcev pa jc ruska avantgarda vendarle postala splošno priznan predmet zanimanja. Drugačna pa jc bila doslej usoda socrealizma, torej umetnosti Stalinovega časa, ki je v tridesetih letih nadomestila avantgardo. Razmah socrealizma jc - sovjetsko kakor zunajsovjctsko - neodvisno zgodovinopisje ponavadi prikazovalo zgolj kot strahovlado cenzure, ki je rabila za preganjanje in uničevanje »prave umetnosti« in njenih ustvarjalcev. Stalinov čas je s tega stališča gola igra mučeništva, zgodovina pregonov, in to je nedvomno med drugim tudi bil. Vprašanje je Ic, v čigavem imenu so delovali preganjalci in katero umetnost so ustoličili in zakaj. Naj se na prvi pogled utegne zdeli še tako čudno, odgovoriti na to vprašanje jc dosti težje kakor v primeru klasične ruske avantgarde. Za začetek: Umetnost Stalinovega časa danes v Sovjetski zvezi uradno ni nič manj nedotakljiva od umetnosti avantgarde. Časniki, knjige in revije tistega časa zvečine 44 tičijo v občinstvu nedostopnih »posebnih arhivih«, sliice visijo zraven avantgardi- stičnih v prav tako nedostopnih muzejskih skladiščih, in umetniki so jih dostikrat sami pozneje preslikali, da bi prekrili podobe Stalina in drugih sumljivih politikov; veliko kipov, fresk, mozaikov in zgradb so v teku »raz^stalinizacije« kratko in malo uničili. V primeri s položajem avantgarde se zadeva zaplete še s tem, daje doktrina socialističnega realizma z vsemi .svojimi formulacijami, nastalimi v Stalinovem času, uradni še zdaj zavezujoča za vso sovjet.sko umetnost. Vsekakor .se danes stari obrazci razlagajo »svobodneje«, tako daje mogoče spraviti vanje tudi nekaj tistega, česar v Stalinovem času pri umetniških fenomenih niso dopuščali. Vendar pa sovjetska kritika novih razlag ne ocenjuje tako; dela se, ko da bi že od začetka sodile k socrealizmu; socrealizem Stalinovega časa pa velja za »popačenega« - pri tem ne omenja, da je nastal ravno v tistih letih. Tako se zgodovina nastanka in razvoja socrealizma prikazuje izkrivljeno do ncspoznavnosti, njena interpretacija se vselej prilagaja trenutnim političnim potrebam. Povrhu lahko obilica uradne literature ob teoriji socrealizma zbudi vtis, da je o njem izrečeno dovolj, čeprav ta literatura v resnici nc razčlenjuje njegovih mehanizmov, marveč je le njihova neposredna manifestacija. Sovjetska estetska teorija jc - podobno velja tudi za druge umetnostne tokove 20. stoletja - neločljiv sestavni del socrealizma, ne pa njegov opis na ravni kritiške analize. Poleg vseh teh ovir pa zanimanje za teorijo in prakso socrealizma hromi vprašanje, ki se sicer zastavlja tudi ob drugih umetnostnih tokovih tridesetih in štiridesetih let, na primer ob umetnosti nacistične Nemčije - namreč: Imamo tu res opraviti z umetnostjo? Ali ni kar nemoralno hkrati govoriti o drugih umetnostnih smereh našega časa in o tokovih, ki so se prodali represivnim režimom in zavladali tako, da so fizično uničili nasprotnike? Ta vprašanja se nedvomno porajajo iz nekoliko lahkovernega in preprostega odnosa do umetnosti, ki se je polagoma uveljavil v umetnosti vedi 20. stoletja, namreč iz navade, po kateri imamo umetnost za dejavnost, ki je neodvisna od kakršnekoh oblasti in potrjuje avtonomijo posameznika in njegovih ustreznih kreposti. Pri tem je umetnost prejšnjih časov, ki jo danes tako zelo cenimo, dostikrat rabila za okras in slavo oblastem. Vsekakor jc še pomembnejše, da začetno odklanjanje avant- gardne umetnosti, kije njene začetnike naredilo za izobčence, nikakor ne pomeni, da bi si bili ti zavestno prizadevali za takšen položaj, da bi jih ne bila obsédala »volja do moči«. Ravno nasprotno, kdor pazljivo sledi njihovim spisom in dejavnosti, ugotovi: Umetniška volja, da bi obvladali gradivo in zakone, kijih urejanju gradiva ustrezno narekuje umetnik, ravno v umetnosti avantgarde kaže neposredno nave- zanost na voljo do moči, in to je tudi pripeljalo do spopada med umetnikom in družbo. Priznanje avantgardističnega umetnika v umetnostni zgodovini in sprejem njegovih del v muzeje nc pomenita njegove zmage; sta bolj znamenje njegovega poraza v tem spopadu in hkrati odškodnina zmagovalca, se pravi družbe - odškod- nina, ki dokončno zapečati poraz. Resnična tostranska zmaga umetnika, resda v sožitju z državno oblastjo, seveda zbuja nejevoljo: Družba ga skuša izključiti iz panteona svojih junakov. Tako jc prav umetnost socrealizma (in tudi na primer nacistična umetnost) dosegla položaj, za katerega si je avantgarda prizadevala od vsega začetka - onstran muzejev, onstran umetnostne zgodovine, kot absolutna drugačnost glede na katero koh v družbi sprejeto kulturno normo. Ta umetnost jc bila kot takšna absolutna alternativa kužna, zato jo je treba, kakor tudi avantgardo, postaviti v njen zgodovinski okvir. Logika današnje postmoderne kulture ne daje 45 umetnosti pravice do kužnosti. Prizadevanje za obravnavo v zgodovinskem kon- tekstu seveda ne pomeni, da so odpuSčeni vsi grehi socreahzmu, temveč ravno nasprotno, gre za nujno osvcthtcv domnevne popolne nedolžnosti avantgarde, kije postala žrtev te kulture, in splošneje: Osvetlitev sodobnih umetniških prizadevanj, za katera je avantgarda 20. stoletja le ena najizrazitejših z.godovinskih manifestacij. Mit o nedolžnosti avantgarde še dodatno podpira zelo razširjeno mnenje, po katerem jc totalitarna umetnost tridesetih in .štiridesetih let le enostavna vrnitev v preteklost, povsem regresivna reakcija do nove, množicam nerazumljive umetno.sti. Po tej teoriji nastanek socialističnega realizma odseva prihod teh množic na oblast, potem ko jc sloj evropsko izobražene razumniške elite zaradi strahovlade med državljansko vojno, izseljevanja in pregonov v dvajsetih in tridesetih letih skoraj popolnoma zginila. Socialistični realizem .se v tej interpretaciji kaže kot odsev tradicionalističnega okusa množic, to pa na videz potrjuje tedaj raziirjeno geslo »Učimo se od klasikov!«. Očitne razlike med deli socrealizma in njegovimi kla- sičnimi zgledi povzročajo, da se pri tem govori o ponesrečeni vrnitvi ali kratko malo o kiču, o »padcu v barbarstvo«, umetnost socrealizma pa je tebi nič meni nič potisnjena na področje »ne-umetnosti«. Ne: Trideseta in štirideseta leta v Sovjetski zvezi .so bila vse mogoče, nikakor pa ne čas svobodnega in neoviranega izražanja dejanskega okusa množic, ki so imele nedvomno tudi takrat rade holivudskc kinokomcdije, jazz in romane o »sladkem življenju«, nc pa socrealizma z njegovim vzgojnim poslanstvom; s svojim podučnim tonom brez trohice humorja in zveze z resničnim življenjem jc učinkoval zastra- šujoče, čeprav po radikalnosti ni zaostajal za Malevičcvim Črnim kvadratom. Če so se v tistih letih milijoni sovjetskih delavcev in kmetov lahko učili zakonov marksis- tične dialektike, kakor sta »spreminjanje kvantitete v kvaliteto« ali »negacija nega- cije«, smo si lahko gotovi, da se ne bi pretirano čudili in protestirali, ko bi jim bili povrh naložili, naj .se poglabljajo v teorijo suprematizma ali ravno v Črni kvadrat. Tedaj bi bili katero koli misel iz Stalinovih ust nedvomno sprejeli z enakim navdu- ■šcnjem, četudi bi bil fonetična poezija »zauma« kakor Hlebnikova ali Kručonihova. Socrealizma niso ustvarile množice, temveč v njihovem imenu visoko izobražene in izvedenske elite, ki so poznale skušnjo avantgarde in po imanentni razvojni logiki njenih metod prišle do socrealizma, in ni imel nobenega opravka z dejanskim okusom in dejanskimi potrebami množic. Temeljne formulacije socrealizma so se razvile v izjemno sestavljenih in na visoki razumniški ravni izpeljanih razpravah; ponesrečeno ali v napačnem trenutku upo- rabljeno formulacijo so udeleženci teh razprav dostikrat plačali z življenjem, to pa je še povečalo odgovornost za vsako izrečeno besedo. Današnjemu bralcu do- kumentov s teh razprav zbudi pozornost predvsem sorazmerna bližina stališč, o katerih so takrat menili, da so povsem nezdružljiva; ta bližina med izhodi.ščnimi položaji zmagovalcev in njihovih žrtev spričo jasnih razlik narekuje previdnost, ki napeljuje na povsem moralno vrednotenje dogodkov. Poleg tega je bil zasuk k socrealizmu del enotnega razvoja evropske avantgarde v tistih letih. Vzporednice ne obstajajo le v umetnosti fašistične Italije in nacistične Nemčije, marveč tudi v francoskem neoklasicizmu, v slikarstvu ameriškega regio- nalizma, v izročilniški in politično angažirani angleški, ameriški in francoski prozi tistega časa, v historicistični arhitekturi, v političnem in propagandnem plakatu, v holivudskcm filmskem slogu in drugod. Tisto, po čemer je socrealizem od vsega navedenega drugačen, so predvsem radikalne metode njegovega razširjanja in v skladu stem tista enotnost sloga, kije prežela vsa področja življenja in ki se ni nikjer drugje, razen morda v Nemčiji, uveljavila s tako načrtno dognanostjo. Stalinov čas je dejansko uresničil sen avantgarde in vse družbeno življenje uredil po vseobsega- jočem umetniškem načrtu, četudi seveda ne tako, kakor sije zamišljala avantgarda. Postopnemu propadu tega celostnega umetniškega načrta, ki se je začel po Stalinovi smrti, je sledila povprečna in negotova kultura. Najpomembnejši nagib te kulture je »ponovna spostava zgodovinske kontinuitete«, se pravi neotradicionalizem, ki se sklicuje na realne skušnje ruske kulture 19. stoletja in na sorazmerno izročilniško razpoložene pisatelje 20. stoletja, kakor sta Mihail Bulgakov in Ana Ahmatova. Prelom s preteklostjo in utopična usmerjenost v tem ozračju veljata za usodni zablodi, in tako se za avantgardo kakor tudi za socrealizem, če sežemo nazaj k romanu Dostojevskega Besi, ponuja zgolj obrazec »nihilistični dcmonizem«. Tako sploh ni čudno, da estetika sovjetske avantgarde in socrealizma zbuja večje zani- manje na Zahodu kakor v Sovjetski zvezi: Ta problematika ni tabu samo za uradno stališče, marveč tudi za neodvisno javno mnenje, ki bi rajši pozrabili zablode preteklosti, da bi se ne dotikali nezaceljenih ran. Neotradicionalisli pri tem niso hoteli priznati, da kulturi in družbi zgolj vsiljujejo nov kanon, ko mislijo, da imajo pravega dudha preteklosti, tako kakor .se je avantgarda videla v pravem duhu prihodnosti: Moralno ogorčenje nad avantgardistično voljo do moči jc neotradici- onalistom zameglilo pogled na okoliščino, da tudi sami ponavljajo obred umetniške prisege, da bi obvladali družbo in jo uredili v novih (v tem primeru starih, vendar tedaj neobstoječih) oblikah. V tem položaju fenomen sovjetske postmoderne umetnosti - vendar nc neotradicio- nalističnc, temveč neoavantgardistične - zasluži posebno pozornost. Gre za gibanje likovnih umetnikov in pisateljev, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih nastalo v Moskvi; njihovi umetnosti pogosto pravijo »socart« (kombinacija »socrealizma« in »poparta«), sicer paje zunaj uradne sovjetske umetniške dejavnosti in skuša osvetliti njene strukture. Ta socart, ki uporablja postopek citiranja, zavestnega eklekticizma, primerjave različnih semioličnih in umetniških sestavov in se oplaja z igro njihovega vzajemnega uničevanja, je očitno pod vplivom razširjene postmoderne estetike evropske in ameriške umetnosti sedemdesetih in osemdesetih let. Vendar se od nje tudi razlikuje po vrsti pomembnih aspeklov, vzrok za to pa so specifične razmere njegovega nastanka in bivanja. Socart se predvsem ne spopada s tisto komercialno, neosebno umetnostjo, ki se spontanim zahtevam trga odziva celo tedaj, ko ima pravico manipulirati z njim; konkurira umetnosti socialističnega realizma, ki ne prodaja blaga, marveč ideologijo, in to pod pogoji, ki izključujejo nekupca te ideologije, se pravi umetnosti, ki ima občutek, da jc svobodna in neodvisna od vsakega morebitnega povpraševanja. Socrealizem je načelno premagal razkol med elitnim in kičem, tako daje vizualni kič naredil za nosilca elitnih idej, in te mnogi na Zahodu še dnaes hvalijo kot idealno povezavo med »resnobnostjo« in »razumljivost- jo«. Zahodna postmoderna je odsev poraza moderne, ki ni mogla izriniti komercial- nega razvedrilnega kiča in se je po drugi svetovni vojni čedalje močneje vklapljala v enoten tok umetnosti, ki so jo določali zakoni trga. Ta okoliščina je številne umetnike napeljala na to, da so skeptično prevrednotili svoje vrednote in se odpove- dali izvoljenosti in novi posvečenosti. Totalitarnim zahtevam modernistične estetike so sledile druge: Zahteve po odpovedi individualnemu ustvarjanju in po omejitvi na citat in ironično igro z razpoložljivimi oblikami komercialne kulture. Ta nova askeza 47 vsekakor rabi zgolj ohranjanju čistosti umetniškega ideala: Prej jc bila pot do te čistosti iskanje novih individualnih in »nerazumljivih« oblik, danes, potem koje bilo odločeno, da to iskanje prevzame in vsiljuje trg, pa se umetnik v imenu iste čistosti in neodvisnosti obrača k trivialnosti. Takšno preusmeritev jc mogoče razumeti kot novo obliko upora proti volji oblasti, ki jo postmoderni umetnik pri drugih zaznav pri sebi pa spregleduje. Sovjetski socart pa je na.stal v položaju popolne zmage moderne in si zato glede čistosti in nedolžnosti ni delal nobenih iluzij. Dojel je, daje umetnik kljub citiranju in odpovedi novemu in izvirnemu v prid »drugemu« in »trivialnemu« nosilec umetniške, od naravnanosti na oblast neločljive volje. Sovjetski umetnik na zunaj ne more nasprotovati oblasti kot nečemu zunaj sebe, kakor to počne zahodni umetnik v svojem odnosu do trga. V sovjetskih politikih, ki hočejo svet ali vsaj lastno državo preoblikovati po vseobsegajočem umetniškem načrtu, nujno spozna svoj drugi jaz; vidi lasten delež krivde v tem, kar ga zatira in odklanja, vidi skupne korenine lastnega navdiha in oblastniške brezdušno.sti. Zato se umetniki in pisatelji ne upirajo, da bi priznali identičnost umetniških namenov in volje do moči, ki je v samem izviru njihove umetniške dejavnosti; temveč to identičnost celo naredijo za najpomemb- nejši predmet svoje refleksije, da jim kaže sorodnosti tam, kjer bi rajši videli pomirilno nasprotje. Umetniška osvetlitev sovjetskega sestava kot državne umetnine razkriva veliko tistega, česar z drugimi sredstvi ne bi mogli pokazati, vendar je mogoče tudi njo samo pojasniti zgolj iz zgodovinskega nastanka te državne umetnosti. Iz tega izhaja dvojni namen tega eseja: Kol koncepcijo naj bi zajel in interpretiral umetniški projekt prcdstalinskcga in Stalinovega časa, namreč spostavo novega življenja in sočasno umetniški projekt sedanjosti, projekt osvetlitve tega poskusa. Kulturo Stalinovega časa bomo tako obravnavali v njenem zgodovinskem kontekstu in jo definirali prek njenih »okvirov«: Skoz prejšnjo umetnost avantgarde in poznejšo postutopično umetnost, h kateri sodi tudi današnji socart. Obravnava v zgodovinskem kontekstu mi nikakor ne pomeni natančnega opisa dejanskega zaporedja zgodovinskih dejstev, ki danes med kronisti sovjetske kulture zbujajo vse večje zanimanje. Vsej upravičenosti lega zanimanja in vsej relevantnosti ustreznih raziskav nakljub: Kulturni fenomeni pri tem načinu obravnavanja včasih zgubijo svojo logično povezavo, namesto notranjega razvoja umetniškega projekta nam ponujajo seje, resolucije, odredbe in zapore, vse to pa so kvečjemu simptomi tega razvoja. Njihova prevladujoča vloga v večini zgodovinskih opisov tistega časa razkriva, kako zelo morejo prevzeti zunanjega opazovalca ceremonije centralizi- ranega birokratskega aparata; v resnici pa je aparat le fasada, čeprav si na zunaj lasti odločilno vlogo pri teh procesih. Zatorej naj bo obravnava v zgodovinskem kontekstu razumljena kot poskus, da bi razvili koncepcijski vzorec dojemanja emanentnega razvoja kulture Stalinovega časa in pri tem upoštevali njene kulturne meje, ki nam najrazločncje kažejo pridržke in probleme Stalinovega časa. Z drugimi besedami: Gre za vrsto kulturne arheo- logije, ki za razliko od Foucaultove arheologije nikakor noče opi.sovati le medse- bojno sprožajočih sc paradigem, marveč tudi mehanizem njihovega sprožanja. Takšen pri.stop neogibno pelje k poenostavitvam in bi bil nedopusten, če nas nc bi opogumljalo upanje, da ne bo interpretiral le znanih dejstev, temveč predvsem bogatil celostno podobo razdobja z rečmi, ki doslej pri običajnih opisnih analizah niso bile upoštevane - če le ne bom zanemarjal dejstev, temveč jim še kakšno pridal. Ko se bom ukvarjal s časom avantgarde in socrealizma, se bom sorazmerno znani umetniški produkciji posvečal manj kakor izpovedim umetnikov; vendar bom po ; drugi strani sam nadrobneje predstavil sedanjo postulopično umetnost. Izbira zgledov se utegne zdeli relativno subjektivna, čeprav me pri tem ni toliko vodil osebni okus kakor želja, da bi objektivno predstavil ti.stc procese v sodobni sovjetski kulturi, ki se zdijo glede na izbrano problematiko najpomembnejši. Pri tem avlorjev, ki danes delujejo v Sovjetski zvezi, nc bom ostro ločeval od tistih zunaj nje; ta razlika v današnjih razmerah in za krog tu predstavljenih avtorjev skorajda ni pomembna, i Prevedla Alenka Mercina Tekst Kidlura Stalinovega časa (Die Kultur der Slalinzeit) je Uvod v knjigo Gesamt- kunstwerk Stalin (München 1988). Knjiga bo letos izšla pri založbi Krt. , 49 »Uvod« Richard k drugi izdaji Ellmann Yeatsove identitete Kadar premišljujemo o Yeatsovem duhu, tuhtajoč o tišini kot »dolgono- ga muha nad vodo«, bi se morali nekoliko obotavljati, predno zarožljamo z muške- tami - raznimi opombami in komentarji k tekstom, z ikonografijami in identitetami - in jih naperimo v to žlahtno žrtev pregona. Nevarnosti sem se popolnoma zavedal, ko me je urednik neke evropske enciklopedije povabil, da napišem sestavek o Yeatsu. V opravičljivem strahu pred muhami Američanov, me je opremil z nadrob- nimi navodili, kako naj postopam. Yeatsa naj bi predstavil kot prerafaelita, kot člana skupin Savoy in Rhymers Club, kot simbolista Mallarmejeve šole, kot vodje pristašev Williama Blakea in udeleženca Keltske renesanse. Pojasnil naj bi, daje bil prijatelj Oscarja Wilda, gospe Blavatsky, Lady Gregory, čarovnika MacGregorja Mathersa ter Ezre Pounda. Prikazal naj bi, kako so druge umetnosti vplivale na Yeatsa. Predpisi so bili zastrašujoči, in ko sem jih poskušal upoštevati, so moji dvomi naraščali. Je Yeats res tako po malo pripadal vsem literarnim smerem in gibanjem? Je mar res stikal po preteklosti? Je res v tolikšni meri prijateljeval z drugimi ljudmi? Enciklopedist je bil Nemec, vendar imam neprijeten občutek, da tudi sam nisem nedolžen, da si je literarna zgodovina o Yeatsu ustvarila mnenje, katerega logična posledica je bila moja ostro začrtana domača naloga. Toda nočem inkriminirati le sebe. Na Yeatsa sedaj povsod preži nevarnost, da ga pogoltne velika riba literarne zgodovine. Ukreniti moramo vse, da ga rešimo iz njenega trebuha, ki brez razločkov prebavi vse. Zapoved, daje tisto, kar izgleda novo, v resnici staro, in daje sleherni korak naprej pravzaprav korak nazaj, je kruta do tistih, ki morajo utirati pot. In Yeats je bil zadostno nestrpen do tistih izmed nas, ki izdajajo in tolmačijo verze, ki jih kujejo mladeniči, ko ponoči ne morejo spati in se v obupu ljubezni premetavajo v svojih posteljah. Zato pa nam še ni potrebno zavTačati izdajanja in tolmačenja; Yeats nas tolaži, ko pravi, da »resnica cveti, kjer je sijala studentova luč«. Toda branje 50 literature o Yeatsu nam zbudi občutek, da je iskanje virov in analogij postalo disproporcialno in da narašča težnja, da bi to čudovito inovativno poezijo spre- obrnili v povzetek nečesa, kar so pisali drugi ljudje. Sicer povzetek, poln inspiracije, a vendar le povzetek. Včasih povzetek obsega tudi to, kar so ljudje shkali ah pa klesali. Pred nekaj leti na primer, sta G.D.P. Alh in T.R. Henn ugotavljala, da je Yeatsova pesem Leda in labod (Leda and the Swan) nastala na osnovi Michelan- gelove slike z isto temo in morda tudi na osnovi njegove risbe Jupitra in Ganimeda. Kasneje je Giorgio Melchiori te misli razvijal v pomembni knjigi, v kateri je predložil tri izvode Michelangelove izgubljene slike, risbo, sliko Lede in laboda enega izmed Leonardovih naslednikov, sliko Gustava Moreauja ter helenistični kip z isto tema- tiko. Skupno sedem umetniških del. Toda zaključek, do katerega se navsezadnje dokopljemo,je ta, daje Yeats ustvaril nekaj povsem svojskega, kar se razlikuje od vseh ostalih umetnin; razhčne niso le podrobnosti, temveč tudi celotna intelektualna vsebina. Michelangelo izraža blago dovršenost združitve človeškega in božanskega. Ta združitev pod pritiskom krščanske doktrine ne priznava ironije. Yeats takoj pojasni, da ga zanima nekaj drugega: Hipen udar: še bijejo velike peniti nad medlečim dekletom... Yeatsu ta združitev ne pomeni nečesa lahkotnega ali nežnega: ptič, poln božanske moči in vednosti, je še vedno »zverinska kri zraka«. Neskladja so pri Michelangelu zglajena, Yeats pa jih poudarja. Vtisi disproporciàlnosti, šoka in posilstva so ujeti v izrazih, ki opisujejo sunek, bitje velikih peruti, temne plavuti, ujete nemočne Lede. Premagana je in zbegana, ne pa laskaje zapeljana, in bog jo, kakor hitro njegova spolna sla mine, spusti iz ravnodušnega kljuna. S tem ne mislim, da je Yeats naturalist in Michelangelo idealist; obe poziciji sta preveč preprosti. Prej bi lahko rekli, da Yeats dopušča zlivanje obeh vidikov, da bi omogočil razgled z obeh strani; in zato je njegova pesem moderna, Michelangelova slika pa ne. Melchiori pro- nicljivo prikaže Yeatsovo naklonjenost do Michelangela kot osebnosti, toda, naj bo ta naklonjenost še tako velika, Yeatsovi nazori ne pripadajo renesansi. Vprašanju o slikovnih virih za pesem Leda in labod se je zelo približal Charles Madge, ko je lani v The Times Literary Supplement objavil reprodukcijo grškega basreUefa, ki ga je Yeats morda videl v Britanskem muzeju. To delo je mnogo prepričljivejše kot katerikoli izmed primerkov, ki jih navajata Henn in Melchiori; podrobnosti se tokrat skladajo s podrobnostmi prvega dela pesmi. Podrobnosti so prevelike, da bi bile naključne. Vprašanje je le, kaj to dokazuje? Melchiori je v pismu uredniku priznal, da je ta ilustracija primernejša, a hkrati poudaril, da vendarle potrjuje njegovo teorijo o vizualnih podobah, ki naj bi imele za Yeatsa prioriteto. Mar je to res? Prioriteta je postala ofenzivna beseda, ni paje lahko določiti. Verjetno je Yeats bral o Ledi in vedel, kdo je, še predenje videl basrelief v Britanskem muzeju. Mar niso brezupni poskusi, da bi določili, kaj je na pesnika naredilo močnejši vtis? Tudi če bi, na primer, lahko z gotovostjo trdili, da je Yeatsu basrelief pomagal zasnovati prvi del soneta, še vedno ne bi mogli odgovoriti, kaj je navdihnilo naslednje tri vrstice? Drget v bokih spočne potem prebiti zid, v plamenih stolp in streho inAgamemnona mrtx'ega. Basrelief ne prikazuje ničesar, kar bi nakazovalo takšne posledice združitve. Je sploh smiselno razglabljati o tem, kako seje Yeatsu porodila podoba ognja? Je videl plamene, slišal plamtenje, vonjal zažgano, si opekel roko, okusil nekaj, kar je bilo prevroče? Ali pa se je spomnil Marlowovega opisa »ognjenega Jupitra«, ko se je prikazal, ne Ledi, temveč »nesrečni Semeli«? Ali pa Rossettijevega refrena »Troja visoka gori«. In če bi ugotovili, da je videl shko ognja, basrelief, ah pa bral pesem, še vedno nc bi mogli razložiti zgodovinskih dogodkov, ki so vpleteni v verze. Ali pa stopenj spolnega nasilja, ki jih verjetno implicira vTsta podob - prebiti zid, v plamenih stolp in streha in mrtev Agamemnon. Lahko si predstavljamo, da vse izvira iz njegovih lastnih izkušenj in daje nakazani odnos med spolnostjo in zgodovinskimi dogodki domislil sam kot odmev prvemu delu pesmi. In če dopustimo to možnost, potlej se lahko bolj odločno vprašamo, kakšen smispi je v poskusih, da bi osamili kreativno motivacijo. Edino, kar s tem dosežemo je, da minimaliziramo pesnikovo vlogo pri oblikovanju svojih vtisov. Lahko napravimo še korak dlje in rečemo, da Yeatsova pesem ne izhaja iz basreliefa. Prevzema sicer podrobnosti, a le dokler ustrezajo, poudarki pa se razlikujejo od tistih v grški umetnini. Grku je posilstvo Lede verjetno predstavljalo veličastno različico spolnosti; zanimale so ga čudaške fizične podrobnosti; oba, bog in žena, sta deležna enake pozornosti. Yeats pa se povsem posveča umrljivi ženski, psiho- loškim zapletom, ki jih dogodek povzroči v njej, in posledično v nas. Opazujemo Ledine reakcije, ne pa reakcij boga. Yeats nenavadno dvojico zapusti, da bi razmi- šljal o destruktivnosti spolne sle, o njeni moči, da preobrne svet. Ob koncu pesmi osupne nad neenakostjo bogov in ljudi, telesno in duhovno neenakostjo Zevsa in Lede. Ključna tema pesmi je občutek mučne nepopolnosti človeškega življenja, ki je Yeatsa spremljal že iz otroštva; lastne izkušnje so mu dokazovale, da moč in vednost ne moreta obstajati skupaj, da doseči eno, pomeni izgubiti drugo. Vsa Yeatsova poezija obravnava to tematiko. Leda in labod sta le dve od mnogih poosebitev. Ko analiziramo verze, puščamo za sabo vir za virom, da bi končno prispeU do pesnikovega duha, ne pa v Britanski muzej. Če nas slikarji in kiparji niso zadovoljili s snovjo za primerjave, se gotovo ne bomo mogli upreti primerjanju Yeatsa z Wilhamom Blakeom. Kar dve knjigi poskušata izžemati podrobnosti. Gotovo je Yeats strastno občudoval Blakea, in gotovo je tri leta, od 1889 do 1892, preživel z vztrajnim urejanjem in komentiranjem njegovih del {Prophetic books). Vabljiva je primerjava Blakea in Yeatsa na primeru Four Zoas in Four Faculties, ki sem jo tudi sam izvedel v tej knjigi. Povezave sicer lahko odkrijemo, toda čas je, da poudarimo razlike. Kadar mislimo na Blakea, mislimo na duha, katerega trdnost je skorajda brez primere. Kadar pa mislimo na Yeatsa, mislimo na moč spreminjanja, ki ji skoraj ni primere. Blake je, kakor pra\i sam Yeats, »bil ob steno, dokler resnica ni uslišala njegovega klica«. Yeats pa je raje previden, kadar gre za resnico, kakor da bi udarjal ob stene. Blake obsoja svet čutnih pojavov, Yeats pa mu daje substancialno priznanje. Blake je prepričan, da bo Anglija postala raj, Yeats pa ni gotov niti v primeru Irske, da bi lahko dosegla ta cilj. Blake napravi na nas vtis z izvirnim in neomajnim prepričanjem, Yeats pa s svojim serpentinastim trudom, da bi organiziral smele izjave. Blake se posveča svojemu sistemu in preživi večino ustvarjalnih let z izdelavo lastnega izrazja. Yeats ostaja dvoumen v svoji simboliki, uvajajo s prozo in njenih izrazov ne uporablja v poeziji, če niso privzeh tudi nekega neolDičajnega osebnega pomena. In končno, Yeats je 52 spisal razlago Blakea, kar je usluga, ki je Blake, ki je sovražil razlage, ne bi nikoli naklonil Yeatsu. Ko Yeats že ni Blake, je morda Mallarmé. Graham Hough, znanstvenik, ki ga tako spoštujem, da si ne morem kaj, da mu ne bi želel oporekati, v eni izmed svojih knjig trdi, da Yeats, vsaj v zgodnji fazi, pripada francoskemu simbolizmu. »Simbolizem,« pravi Hough, »se pomika proti neprehodnemu prepadu... Za pesnike simbolizma opisovanje izkušenj ni bistveno; trenutek razsvethtve se primeri le v njenem utele- šenju v neki določeni umetniški formi. Ni ga mogoče primerjati z izkušnjami celega življenja, ker je enkratno in obstaja le v pesmi sami.« Hough v zgodnjih Yeatsovih delih odkriva simbolistično doktrino v popolnem razcvetu, čeprav nekoliko okuženo z neliterarnim okultizmom. A že samo dejstvo, daje okuženo, bi nam moralo biti v svarilo. Houghu ne morem pritrditi niti v primeru zgodnje faze, v kateri odkriva Yeatso\o željo po avlonomni umetnosti, umetnosti, ki jo neprehoden prepad ločuje od življenja in izkustva. Pogosto so nas učili, da živimo v degenerirani dobi, da je bralska publika postala otopela in sterilna, da so se pisci pač nujno morali od nje oddaljiti. Tako smo skoraj v zadregi, če pomislimo, kako številni so tisti izvrstni pisatelji, ki niso odtujeni, izohrani in nedostopni. Yeats si ni želel živeti v slono- koščenem stolpu, temveč na Irskem, ne v nenaravnem okolju, temveč v naravi, ne v kraju, ki ga nikoh ni videl, temveč tam, kjer je odraščal. Če se je česa bal, potem tega, da bi njegovo živjenje ločevali od umetnosti in njegovega dela od bralcev. Upoštevati moramo odnose, kijih je do bralcev vzpostavil s pomočjo irskih literarnih krožkov v Londonu in DubHnu, z razmerjem do ženske, kije bila irska nacionalistka in s pesmimi, ki naj bi bile irske, lokalne, ljubezenske. Vse te pesmi pričajo o namenu, da ostane trdno na zemlji, ne glede na vrsto namigov o obstoju nekega drugega sveta. Kadar Yeats resno razmišlja o zapuščanju čutnega sveta, običajno poudarja, da bi to bila napaka. V eni izmed pesmi. Iskalec (The Seeker), je junak tako prevzet z iskanjem ideala nekega drugega sveta, da se v bitki ne more boriti in ljudje govore, da so mu duhovi ukradli srce. Končno, po življenju, polnem nejunaškega vedenja in vztrajnega iskanja, najde iskani, vizionarni lik. Toda to ni podoba transcendentalne lepote, temveč »bradata čarovnica«, ki na vprašanje po imenu odgovori »Ljudje mi pravijio nizkotnost«. Yeats je ta poduk simbolistom o nevarnosti ločevanja izkustva in ideala prikril in tematika te pesmi se pojavlja še v mnogih drugih, kijih ni objavil. V pesmi Fei-^is in dniid (Fergus and the Druid), Fergus prosi za dar onstranske vednosti, a ko ga prejme, je zgrožen in toži: Toda sedaj sem postal nič, a vem vse. Oh dniid, dniid, kako goste mreže žalosti so skrite v drobni st\'arci baive skrila!* Ne da bi podlegel nekemu drugemu, duhovnemu svetu, Yeats v svoji poeziji vedno ponazarja, daje bolje ostajati pri tem svetu. V pesmi, ki jo je uvrstil na začetek svoje druge pesniške zbirke. Vrtnici na razpelu časa (To the Rose upon the Rood of Time), priznava svoj strah, da bi počel to, kar Mallarmé morda želi, in »učil peti jezik, ki ga ljudje ne poznajo«. Yeats priča o svoji odločenčosti, da ohrani stik z vsakdanjimi stvarmi, s šibkim črvom, poljsko miško, s »težkimi, umrljivimi upi, ki garajo in But now I have grown nothing. Icnowing all. Ah! Druid, Druid, how great webs of sorrow l^y hidden in the small slate- coloured thing! 53 minevajo«. Priznava vabljivost izolacije, toda poudarja, da se ji bo uprl. Tudi naslednja zbirka Veter med trsi (The Wind Among the Reeds), pričenja s pozivom, ki prihaja iz drugega sveta, tokrat Sidhe vabijo: »Pridi, pridi stran«. Njihove melo- dične glasove poslušamo, ne da bi ubogali. Občasno koga tudi odvedejo, kot na primer v Deželi srčnega hrepenenja (The Land of Heart's Desire), kjer vile ugrabijo otroka, toda vile so pogubne in grabežljive. V kasnejši Yeatsovi poeziji je ponazorjen isti boj: je tema pesmi kot so Omahovanje (Vacillation) in Pogovor med mano in dušo (A Dialogue of Seifand Soul), toda čeprav pesnik poskuša biti pošten, je izid zmeraj enak. Slediti duši v onstranstvo pomeni žrtvovati srce in lastni jaz, in kar je najhuje za pesnika, žrtvovati jezik, kajti v navzočnosti neomadeževanega sveta je naš jezik kamen, v preproščini ognja obnemimo. Pesnik je predan našemu svetu zaradi svojega pokhca kakor tudi zaradi svojega značaja. Kako močno se to razlikuje od Mallarméja! Umetnik pri Mallarméju obravnava izkustvo tako oprezno in preiskujoče kot detektiv, ki raziskuje zločin, prekrit z videzi. Mallarmé ustvarja pesnika kot strokovnjaka za realnost, kot detektiva, ki piše za detektive. Kar lahko povemo odkrito, ni vredno, da bi o tem govorih. Mallarmé upodablja pesnika kot mogočnega maga, ki z besedami evocira neoprijemljivo realnost. Toda to je francoski mag, ne irski. Yeats, kije poznal magijo iz prve roke, kakor je Mallarmé ni nikoli, je o njej mislil bolj preprosto. Pomishmo na njegove poskuse z različnimi snovmi, ki si jih je polagal pod vzglavje, da bi videl, kako bodo učinkovale na njegove sanje in obratno. Za Yeatska čarodejna beseda ni nekaj, kar bi lahko dosegel z izključitvijo razuma; dosega jo v duhovnem boju, pri katerem sodeluje celotna bit, katere del je pesniška imaginacija in je znotraj, ne izven izkustva. Yeats ne govori o čarovniku kot proizvajalcu, temveč, skromneje, kot o nekakšnem posredniku; podob ne ustvarja iz nič, temveč jih izvablja iz Velikega Spomina, nekakšne kolektivne imaginacije. Pri Mallarméju pa gre za poskus ločitve pesnika od vsega, kar ni pesem, za ukinjanje pesnika, osvobajanje objekta, ki je izvirno otipljiv, tako da postane neotipljiv. Vsi realni šopki cvetja opuste svoj vonj, da bi oblikovali esenco, kije sami ne posedujejo. Yeats poudarja čutno razsežnost podob, ki jih umetnik prečiščuje in izpopolnjuje, poudarja sam boj za to čiščenje in izpopohijevanje. Pesnik ni izgnan iz pesmi, temveč je njen nadvse pomemben del. Sam ustvarjalni akt je pri Yeatsu nenavadno de- mokratski, primerljiv z drugimi oblikami dela, tako daje pesnjenje nekaj človeškega. Želja, da bi v Yeatsu videli Mallarméja, je povzročila napačno razumevanje ne- katerih najboljših pesmi. Njegova prizadevanja za podobe razumejo mnogi kot beg pred izkustvom tam, kjer gre pravzaprav za žarišča izkustva. V Pobegu cirkuških živali (The Circus Animals' Desertion) izgleda, da Yeats zavzema drugačno stališče, ko pravi: Vso ljubezen so mi inaici, slikan oder vzeli, ne stvari, katerih so bili podobe. toda tudi tu nas beseda »podobe« opozarja na njihov odvisni značaj. V zaključku odločno potrjuje odvisnost umetnosti od življenja. Mojstrske slike, ker so bile dovršene, so rasle v čistem umu, a kje je njih vir? Kup smeti in pometanje ceste, stari kotlički, razbito vedro, kup črepinj, staro železo, kosti, cunje, glas besne 54 babe za blagajno. Kerni več moje lest\'e, moram leči, kjer se vzdigiiejo vse lestx'e z dna, prav tja v gnusno starinarno srca. Nek izvrstni literarni zgodovinar interpretira te verze v smislu, da je Yeats obupan ob misli, da bi se vdal v srcu, da bi bil »prepuščen življenju, ko je živeti najteže, življenjske moči pa porabljene za neke druge cilje«. Toda to je branje Yeatsa ne da bi upoštevali intonacijo. Čeprav je pesnik za trenutek zgrožen nad svojim srcem, se prav dobro zaveda, daje njegovo srce započelo vse podobe. Nujnost je izgovor za to, kar počne hote; skratka, želi leči v gnusno starinarno srca. Kajti, kakor pravi v Pesmih iz igre (Two Songs from a Play) karkoli plameni skoz noč, smolasto srce človeka hrani. in v Omahovanju Iz človeškega srca, prepojenega s kr\jo, so vzklile tiste veje dneva in noči, od koder mesec prebleščeč visi. * Yeats nas ob koncu pesmiß/za/ic (Byzantium), potem koje opisal čudežne stvaritve umetnosti, nenadoma spomni na poplavo časa iz katerega te podobe prihajajo in predstavi svet časovnosti ko daje sestavljen iz strastnih podob: tiste podobe, ki tako nove podobe spočno od delfmov parano, gonga mučeno morje. Prepričevali so nas, da ti verzi izražajo Yeatsovo zavračanje izkustvene zmešnjave, čeprav jasno implicirajo, daje celo iz Bizanca, od koder je mogoč miren razgled, ta zmešnjava fascinantna. Tako ne mislim, da bi Yeatsa lahko opisovali kot odtujenega ali celo vzvišenega niti nad lastnim izkustvom niti nad izkustvom drugih ljudi. Že od otroštva se je razve- ^ seljeval nad kmečkim, irskim življenjem. Mallarmé, ki se je vedno trudil, da bi se izognil času in prostoru, bi irski nacionalizem pojmoval kot absurd, kar morda tudi je. A \ eats ni mislil tako. Napisal je celo pesem/г5Аг/ v prihajajočih časih (To Ireland in the Coming Times), da bi za svoje pravno mesto enkrat za vselej določil Irsko in zahteval, da bi ga steh med irske pesnike kot so Davis, Mangan in Ferguson. Proti ! koncu življenja pa je napisal pesem v zagotovilo, da bo tudi po smrti njegovo telo i ostalo irsko: Pod Ben Bulbena golo glavo v Dntmcliffu je Yeatsov giob. In vendar se mi ne zdi koristno, da bi Yeatska, kakor bi to nekateri radi, uvrstih v skupino irskih pesnikov, ki so oživljali keltske legende. Yeats je znal in hotel biti '■ provincialen, a znal je biti tudi kozmopolitski. Ko je napisal Vizijo (A Vision), je ! pozabil, daje Irec. Čeprav kliče vile z njihovim irskim imenom »Sidhe«, sumim, da j so tudi one internacionahstke. V kasnejših verzijah so nadnaravna bitja, razen v igri ! -——- j * From man s blood- sodden heart are sprung I Those branches of the night and day Where the gaudy moon is hung. 55 Sanjanje kosti (The Dreaming of the Bones), ravnodušna do rase, ohranjajo pa naklonjenost družinam in posameznikom. Irskost je bistvena, vendar drugotna lastnost. Morda bi morah iskati drugo pot tako, da Yeatska pripišemo tradieiji okultizma, ali pa, kakor jo je poimenoval neki literarni zgodovinar, tradiciji platonizma. Toda tudi v tem primeru je njegova zvestoba dvomljiva. Preden ga uvrstimo med platoniste, se moramo spomniti, da v neki pesmi pravi: »Ti platonisti so prekletstvo... Božji ogenj v upadanju«, v drugi pa: »... v brk Platonu povem«. Če s platonizmom mishmo na kasnejše Platonove pristaše, se moramo spomniti, da je Yeats zapisal tudi: »ni mi mar Plotinovega mnenja« in daje Platonu in Plotinu oporekal v različnih pesmih. Na trenutke se zdi, da njegove teorije sovpadajo s Platonovimi, na primer v junaški obrambi ženskega lepotičenja v pesmiPreden je bilust\'arjen svet (Before the World Was Made). Nekako se strinja, daje svet posnetek nekega drugega, platonskega, vendar je tematika pesmi drugačna. Gre za preudarno energijo ženske, ki poskuša, da bi presegla človeško nepopolnost. Yeats uporablja Platonovo filozofijo le v kolikor jo lahko predela v svojo, torej v tisti meri, do ktere breztelesno lahko pridobi telo. Če poskušamo Yeatska povezati z okultisti, ki so skrivaj slediH neki metafizični tradiciji, bomo ugotovili, da je neodvisen tudi od njih. Nevarno bi ga bilo pretesno povezovati z MacGregorjem ali gospo Blavatsky, kajti z obema se je prepiral in se tudi dokončno spri. Yeats se razlikuje od okultistov v kolikor so le- ti samostanski in moralistični - in večina čarovnikov je utrudljivo moralističnih oziroma imora- lističnih. V kolikor upajo, da bodo spremenih svet pojavnosti, je Yeats skeptičen. Pojavnosti se ne da zlahka odriniti, vsaj ne za dolgo. V kolikor so v stiku z duhovi in od njih prejemajo nadnaravne moči, Yeats le sporadično zaupa in še tedaj iz lastnih razlogov. V bistvuje kakor Kraljica Edain vDve/; kraljih (The Two Kings), ki odkloni nesmrtnega ljubimca, da bi ostala z umrljivim. Hrepenimo po nesmrtnosti, a kadar nas ogovori, seji upremo. Pesnik, zasidran med čutih, si zamišlja njihovo dovršenost, ne pa njihove predanosti. Ideal tolerira le kadar je obdan s tem, kar Yeats imenuje »naključno meso«. Ko sem poskušal poudariti razlike med Yeatsom in Michelangelom, Platonom, gospo Blavatsky, Mallarméjem ter Blakeom, sem seveda imel prikrit namen, da predlagam drugačen pristop. Kakšna je mentalna atmosfera, ki daje Yeatsovi poeziji individualnost? Najprej lahko poskusimo začrtati zunanje meje njegovega duha, s tem da v začetku priznamo, da se te, kakor je dejal Yeats, neprestano zamikajo; nato pa še notranje lastnosti. Od vsega začetka ga spremlja spoznanje, da je življenje kakor ga običajno doživljamo, nepopolno, toda na trenutke le deluje, kakor da bi transcendiralo samo sebe in nudilo trenutke popolnosti ali vsaj pribhžne popolnosti. V pesmi Tam (There) pravi o teh trenutkih, napol v šali: »obroči vseh sodov so spojeni,... vsi kačji repi odgriznjeni«. V zgodnjih delih si Yeats zamišlja ločnico med svetovoma popolnosti in nepopolnosti kot somrak, v kasnejših pa jo razsvetljujejo bliski. Bodi svetloba zastrta ah pa skrajno močna, v obeh primerih gre za nenavadne prehode. Prekoračitve se dogajajo v obeh smereh, iz tega sveta v onega in obratno. Vile oziroma Sidhe bi nas rade prepeljale, nas posedovale, ujele v mreže sanj, zvabile, zapeljale in nas spomnile, kaj vse imajo one, mi pa ne. Včasih jim uispe. Večkrat pa se jim posreči le, da nas onesrečijo. Nekaj lastnega plodnemu svetu jih žalosti, kakor da bi bila ločitev težavna tudi zanje in bi jim povzročala gorje. V sredi življenja Yeats 56 zavrže vile (ko je že opustil Rose) in ima prebivalce onstranstva preprosto za duhove oziroma anti-jaze. Kasneje so to v poeziji običajno duhovi, v prozi pa demoni. Pod spremenjenimi imeni se še naprej ukvarjajo z nami. Nekatere bralce ta metafizična populacija odbija, kakor tudi Yeatsov interes za vse vrste nadčutnega zaznavanja. Mar je Yeats res verjel v vse te stvari? se sprašujejo. Toda takšno vprašanje nakazuje le, da za več generacij zaostajamo za Yeatsom, ki se je spraševal, če beseda vera sploh spada v našo dobo aU ne. V tej knjigi navajam vse izraze, kijih Yeats uporablja, da bi se izognil izrazu vera, in lahko trdimo, da mu ni nič bolj tuje kot preprosto verovanje. Besedo 5og prav tako poredko uporabi in seji izmika z enako spretnostjo. Osupljiva je pred nedavnim objavljena interpreta- cija pesmi Mohini Chatterjee. Avtor razlaga verz »vprašal sem, ali naj molim« v smislu, da se Yeats sprašuje, ah naj moli k bogu; toda Yeats boga sploh ne omenja, in ni moč reči, da se res obrača nanj. Morda zaklinja svoj globlji jaz, demona, skupino demonov, kakšen nedoločen objekt, ali paje njegova publika še bolj nedoločena in ne molil nikomur in ničemur, temveč le moli. Yeats včasih res uporabja nad- in nenaravne sile v svoji poeziji, a zmeraj brez preciznosti in verne predanosti. Takšno opremo potrebuje zaradi svojega prepričanja, kot sem ga že nakazal, da obstaja življenje, ki je boljše kot človeško, ki je popolno, neoslabljivo. Imenujemo ga demonsko življenje. V odnosu do demonov smo le abstrakcije. Yeats nas pre- seneča z brezobzirnostjo, s katero razkriva napake našega sveta. Toda potem, koje prikazal njegovo omejenost, ga nenadoma prične braniti. V njem so bolečine, boji in tragedije, sestavine, ki so demonom nedostopne. V njihovih očeh življenje vedno spodleti. In vendar ne spodleti popolnoma, kajti človek si lahko predstavlja njihov blišč, čeprav se ga ne more udeležiti. In sposobnost imaginacije je odrešujoča; človek v besu zaradi omejenosti premaga velik del le-te. Kljubovalno uveljavlja svoj ima- ginarni jaz proti ničevosti, predstavljati si junaštvo pomeni postati junak. In sedaj se podajmo od primerjave besed k primerjavi ljudi. Človek je, po Yeatsovem mnenju, bitje, ki v fikciji vedno poskuša konstruirati to, kar mu manjka v resničnosti. Rojen nepopoln, si zamišlja popolnost in jo do te mere tudi dosega. Dvigujemo se v vesolje in naseljujemo puščave z našimi plodnimi podobami. Junak to počenja, ne da bi se zavedal, umetnik zavestno, vsi ljudje pa do neke mere. Mrtva kost na obali v pesmi Tri stvari (Three Things) še vedno prepeva o človeški ljubezni. Čas in prostor sta neresnična, Yeats včasih pritrjuje filozofom, toda pravi, da sta čudovito nere- snična. Čas in prostor, življenje in smrt, raj in pekel, dan in noč, so človekove podobe vsiljene praznini kot forma. Yeats opazuje dve uveneli stari ženi, Evo Gore-Booth in Constance Markiewicz, ter zapiše: Svetloba večera, Lissadell, velika okna proti jugu, dvoje deklet odetih v svilo, prelepi obe, ena gazela. * Zdi pesnika sta dekleti ob oknih velike podeželske hiše bolj resnični kakor ostareli ženici; če so velika okna sveta lahko lažna, mora biti mogoče tudi nasprotno. In na trenutke se to dogaja, kadar so v skladu z našo podobo dovršenosti. • The light of evening. Lissadell. Great windows open to the south. Two girls in silk kimonos, both Beautiful, one a gazelle. 57 Razen ustvarjalnosti pa ima duh še nekaj, s čemer se lahko ponaša: lahko tudi uničuje. Človek spusti grezilo v temo in vzpostavi mero, obliko, število, intelekt. Ob tem pa se zdi, da lahko sleherni imaginativni konstrukt le trenutno zadovolji potrebo po kreativnosti in mora takoj nato biti uničen. Yeats se v pesmi Omahovanje sprašuje, »kakšen je pomen vseh pesmi« in odgovarja: »pusti vse stvari preiti«. Najmogočnejša izjava v tem smislu je njegova pesem z naslovom Meni. Puščavniki z indijske gore v sebi združujejo vse nezadovoljstvo nad človeškimi izdelki. Sicer gre za azijske puščavnike, toda Yeats ugotavlja, da ima vsak človeški duh svoj azijski del, ki bi uničil videze tega sveta, videze, kijih asociira z Evropo. V neki drugi pesmi pravi Yeats, da živimo v »mnogovrstni iluziji«, »zrcalo zrcaljeno v zrcalu je vse«. Potem ko smo si nadeli ves lišp, ga zopet snemamo. Snemamo maske, ki smo sijih samiustvarih. Spuščamo se v lasten prepad; če ne moremo požgati razglednih oken, vendar s prezirom težimo za tem. Potreba po destrukciji, kakor potreba po ustvar- janju, je kljubovanje omejitvam; sebe transcendiramo s tem, da odklanjamo vse, kar je človeško in nato znova, neuklonljivo pričnemo izdelovati. Kakor se glasi v pesmi Lapis Lazuli: Vse pade in postavjeno je spet in ta, ki spet postavlja, je vesel. Če poskušamo Yeatsove pesmi pobliže povezati s kontrastom med demoni in ljudmi na eni ter med ljudmi in njihovo omejenostjo na drugi strani, bomo, mislim, videli, da vsak kontrast dobiva jakost iz soočanja med pasivnim sprejemanjem in ener- gičnim kljubovanjem. Tako preprosto bi bilo zagotavljati, kakor bi to storila sleherna objektivna priča, da se pesnikova hčer ne sme vezati z moškim, ki nosi najslabše izmed slabih imen. Ko jo svari, mu ona odgovarja: »Toda njegovi lasje so čudoviti, hladne, kot marčevski veter so njegove oči.« V eni izmed pomembnejših pesmi bi bilo lahko priznati, da se je Maud Gonne grdo vedla do Yeatsa; toda vtis, ki ga daje pesem Nobene dnige Troje (No Second Troy) je, da ta aspekt njenega življenja ni pomemben in daje pomembno to, da poskuša živeti po zahtevnih zakonih imagin- acije. Pesnik se vedno sooča z rešitvami, ki izvirajo iz zdravega razuma, kakor z neke \Tste minimalno mezdo in vedno se odloči, da raje ne vzame nič kakor pa to. Če je bila energija Maud Gonne destruktivna, potlej zato, kerje živela v svetu izrabljenih podob in jih je morala uničiti. Miroljubna duša, ki jo Yeats kasneje postavlja nasproti militantnemu jazu, vedno poudarja konvencionalno pot do nebes, in jaz jo vedno zavrača ter raje izbere trušč svojega sveta z brezupnim iskanjem besed in podob, namesto lahkotnega raja, kjer moramo vsi obnemeti. Vsaka pesem vzpostavlja alternative, da bi nakazala, daje vredno izbrati le eno izmed možnosti, in sicer tisto, ki je mučna, nedonosna, junaška. To niso Yeatsove ideje ali prepričanja, temveč mentalna atmosfera, v kateri je živel, ah, če to zveni presplošno, to so vrelišča, ki so vznemirjala njegovega duha in ki se jih je naučil obvladovati in usmerjati. Njegovega simbolizma ne moremo razumeti kot nekaj, kar bi si bil izposodil od Mallarmeja, temveč je bil to edini način, v katerem se je lahko izražal. »Ne poznam drugega jezika kot simbol«, je zapisal. Njegovi simboh predstavljajo kondenzirano teme: vsak boj je jalov, razen boja z jalovostjo; spoznanje problema praznega obilja, prenapolnjene praznine. Vsak simbol je neke vrste vrtljivi disk, kakor Yeatsovo kolo ali mesec s svojimi svetlimi in temnimi fazami v Viziji. Stolpa iz pesmi s tem naslovom (The Tower) ne moremo zamenjati s stolpom iz pesmi Cnti stolp (The Black Tower); v prvi gre za intelektualno aspiracijo, v drugem pa za puhlost takšne aspiracije. Podoba drevesa ima prav tako dve plati, ne 58 le v pesmi Dvoje dreves (The Two Trees), temveč tudi nato, ko se v pesmi Med šolskimi otroki (Among School Children) pojavi kot povzetek enotnosti, v pesmi Človek mladenič in starec (A Man Young and Old) pa kot podoba razpada, kot »staro trnjevo drevo«. Ples je divja, brezciljna destrukcija v Devetnajsto devetnajst (Nineteen Hundred and Nineteen), v Med šolskimi otroki pa mirna in zbrana dovršenost. Pav]e simbol bujne domišljije, medtem ko v drugi pesmi, v Devetnajsto devetnajst, ko slepi Robert Artisson prinaša Lady Kyteller pavje perje, le-to pred- stavlja podobo izvotlene lepote. Simboh nimajo dvojne narave le v različnih pesmih; spreminjajoče implikacije pogosto prevzemajo že v okviru ene same pesmi, kakor da bi se počasi vrteli. Hiše prednikov, ki jih opisuje v pesmi Premišljevanja v času državljanske vojne (Medita- tions in Time of Civil War) privzemajo sijaj le zato, da nas spomnijo njegove minljivosti. V Pesmih iz igre rodi devica božjega otroka, da bi pričel nov cikel časa, kakor da bi bil edini, vendar muze vedo, da obstaja več ciklov, da seje vse že zgodilo in se bo še dogajalo. Sijaj novega boga kontrastira s podobami teme in ničevosti; v eni izmed najboljših podob podvajanja, navzočega v sleherni identiteti, pravi Yeats: »slikarjev čopič požira njegove sanje«. »Le boleče srce zaplodi nespremenljivo umetnino«, pravi v »razmišljanjih v času državljanske vojne«. V zgodovini »Stolpa«, ko obvladuje pokrajino, je uničenje, »Črni stolp« pa tako uničen, da se ga ne da več braniti, le najde branitelje. Drevo košato koreninjeno cveti le v svoji pomladi, dovršenost plesa je moč doseči le za trenutek, preden se znova prične trušč gledahške čakalnice. Yeats rad poudarja, kako dvoumna je beseda sen, kije hkrati nekaj brihantno domišljenega in nekaj varljivega, resničnega in neresničnega, »cve- tje« in »hladni sneg«. Toda vsem ključnim besedam je skupna ta lastnost; mladost je moč in norost, starost pa hkrati modrost in debilnost. Podobe substanc so vedno na meji ničnosti, natančno uravnotežene: »Veje so se posušile, ker sem jim povedal svoje sanje«. »Lažnive dni mladosti vseskozi sem na soncu pozibaval svoje cvetje, listje, sedaj lahko venim v resnico.« Celo umetnost je vpletena v to dvojno naravo. Kajti, čeprav je vsemogočna v lastnem kraljestvu, je to kraljestvo prav nelagodno umeščeno med našim svetom in svetom demonov. Če bi postalo demonsko, bi bilo eterično, nesubstancialno; če bi postalo človeško, bi bilo nebogljeno. Yeats povzema to stanje umetnosti v Ä/za/ic/i, kjer piše o umetniških plamenih bizantinskih ognjišč, da plešoč umirajo, v agoniji zamaknjeno, agoniji ogiija, ki še rokava ne osine. V umetnosti so ognji vsemogočni, toda v življenju nimajo nobenega učinka. Enako razmišljanje je razvidno v Jadranju v Bizanc (Sailing to Byzantium), kjer je ptič nenadoma več kot človek v svoji zlasti dovršenosti, in manj v svojem lutkastem značaju; izven plodnega sveta mora peti o plodnosti, o tem kar je minulo, kar mineva ali bo prišlo, nepreklicno odvisen od narave, čeprav se pretvarja, dajo prezira. Kot kolesje pa se ne obračajo le simboh, tudi intelektualne oziroma tematske vsebine pesmi nosijo po dvoje pomenov, odvisnih drug od drugega. Pesem Prijatelji, na primer, pričenja z dvema pravovernima primerkoma prijateljstva. Lady Gregory in gospo Shakespear, nato pa vključi Maud Gonne, ki pa je popolnoma sovražna. Skrivnost je v tem, da mu je Maud, ne da bi se zavedala, dala več, kakor drugi zavestno, in da je to storila, ker predstavlja neko fundamentalnejšo energijo. V 59 pesmi Modri z Jutrovega (The Mags) Yeats razvija standardno sliko treh kraljev, osuplih nad Kristusovim čudežnim rojstvom in jih zbega z njegovo človeško smrtjo. V Drugem prihodu (The Second Coming) prevzame naslov iz krščanstva, toda novega boga predstavi kot destruktivnega, ne dobrega, bolj pošast kot pa jagnje. V Hladnem raju (The Cold Heaven) se gola duša, ki išče raj, sooči z ostudnim posmrtnim življenjem, kjer vlada krivica. Ali pa, vzemimo drug primer, njegova kratka pesem z dolgim naslovom: Ob novici, da so se študenti naše Nove Univerze pridružili agitaciji proti nemoralni literaturi (On Hearing That the Students of Our New University Have Joined the Agitation against Immoral Literature) Kje, le kje drugje kot tu, sta Ponos in Resnica, ki hrepenita po predaji za denar, morali iztresti svojo razuzdanost na mladost, zatirajoč lahkomiselnost srednjih let?* Ostroumnost pesmi izvira iz predstavitve Ponosa in Resnice kot prostitutk srednjih let in ne kot drapiranih grških kariatid. In vendar je pesnitev posmehljiva, kakor da bi nas hotela opomniti, da ponos in resnica pravzaprav zahtevata vzvišeno plačilo. Včasih mislim, da bi lahko poskusih kodificirati zakone, ki vladajo v kompleksnosti Yeatsove poezije. Vsaka pesem nudi alternativne pozicije. Izbira med njimi nas sicer lahko preseneti, lahko pa smo prepričani, daje osnovana na želji po nepreudarnem, lahkomiselnem, tistem, kar nasprotuje dejstvom. Toda pesnik pri tem ne ravna brez uma, temveč strastno. Alternativa ni nikoh povsem premagana. Ostaja kakor temna stran meseca, ali, če uporabimo eno izmed Yeatsovih podob, kot ujeta žival, pripravljena, da izbruhne svoje zdravorazumsko sporočilo ali pa zanika svet. Te- meljna izbira se odraža v simbolih, ki bodisi vsebujejo iste alternative, bodisi jih le implicirajo, kot dan implicira noč. Pesem se ne izteče s premišljenim zaključkom, temveč nekako brez sape, prodira iz področja previdnosti in kalkulacije na področje imaginacije in nepreudarnosti; njena moč izhaja iz tega, da en vidik ovrže z drugim, iz tega, da pove, nasprotujoč skrajni opoziciji, kar mora biti povedano. Pesem običajno ubere eno izmed poti: bodisi vizionarno s prerokbami in relacijami med časovnostjo ter demonsko brezčastnostjo, ali pa ubira poti človeške podjetnosti in raziskuje odnose med ljudmi oziroma njihove odnose do skrivnih upov in ambicij. V vizionarnih pesmih, kakor sta Leda in labod in Dmgi prihod, si Yeats prizadeva, da bi božanski svet prepletel z animaličnim, da bi svet časovnosti predstavil kot kentavra, lepega in pošastnega, polnega hrepenenj in deformacij. V pesmih, ki obravnavajo umetnike, junake ali druge ljudi poskuša prikazati, kako se surova dejstva lahko preobrazijo, kako se, v edini, zanj močni religiozni praksi, lahko žrtvujemo našim imaginarnim jazom, ki zahtevajo mnogo višja merila kakor kater- akoli socialna konvencija. Če moramo trpeti, je bolje ustvariti si svet, v katerem trpimo, in to junaki počno spontano, umetniki zavestno, vsi ljudje pa do neke mere. Sprva je Yeats poskušal spodnesti u.staljene pristope, da bi lahko predstavil svoje teme, in sicer je to počel z uvajanjem počasnih ritmov, kar naj bi oslabilo pomen in mu odprlo pot naprej, v nove možnosti. Smisel naj bi utiral pot, kakor pribočnik suverenu duha. Postopno je ta ritem hrepenenja in fascinacije zamenjal ritem * Where, where but here have Pride and Truth That long to give theitiselves for wage. To shake their wicked sides at youth Restraining reckless middle- age? 60 zmagovit osti. Demoni vstopajo v naš svet kakor Jupiter, s šokom, mi pa jih izemnoma presenečamo z nenadnimi vpadi, kakor nenadni blesk preseneti telo. Ne težimo za tem, da bi se pomešali, temveč da bi se drug drugega polastili. Jezik takšnega boja mora biti silovit, kajti popeljati nas mora za besede same, k središčnim vrenjem duha, kjer si nasprotujeta poslanstvo in jalovost - medtem ko se pod soncem nadaljujeta kreacija in destrukcija. Duh je bes in strast, ne pa prašno skladišče. In medtem ko so Michelangelo, Blake, Mallarmé ter ostah lahko pokrovitelji te zavesti, se v njenem centru nahaja zgolj in predvsem Yeats. Nova izdaja knjige je nekoliko popravljena, toda večina tega, kar sem objavil pred desetimi leti, po mojem mnenju še ni izgubilo veljave. V Yeatsovi identiteti sem poskušal razkriti vv.orce njegove poezije, kakor sem v prejšnji knjigi, Yeats: človek in maske (Yeats: The Man and the Masks), poskušal razumeti njegovo življenje. Biografija se mora nujno osredotočati na boje, izvore in napore, literarnozgodovin- sko delo pa lahko razglablja o nadarjenosti. Z naslovom sem hotel pokazati dvoje: prvi namen knjige je odkrivanje načina, po katerem je Yeats transformiral izkušnje, hkrati pa naj bi vztrajala pri integriteti Yeatsovega dela, ne glede na življenjsko obdobje nastanka posameznih del. Prvi problem je povzet na straneh tega uvoda, drugi pa morda zahteva še kratko obrazložitev. Po Yeatsovi smrti so njegovi kritiki, predvsem mlajši, odklanjali njegova zgodnja dela kot zablode, pozna dela pa povsem ločeno poveličevali. Ko sem iskal njegovo identiteto, sem opažal, da so tudi dela zgodnje faze njegovega ustvarjanja smela in vešče napisana, temelječa na simboliki in skupku tem, ki jih ni nikoli opustil, da so njegovi nazori zapleteni, ritmi pa zamotani. Sprememba, ki se je izvršila od Belih ptic (The White Birds, 1892) do Jadranja v Bizanc (1926) je substanciaba; superiornost kasnejše pesmi je očitna in je ni potrebno razpredati. Toda obema je skupno, da ptica upodablja dovršenost in daje v obeh časovnost le delno predana, čeprav precej omalovaževana. Pomembno je sicer, da je kasnejšo ptico laže vizualizirati, čeprav je enako idealna, toda podobnost med njima je kljub vsemu presenetljiva. Ali pa vzemimo za primer Yeatsovo prozo, kije v zgodnji fazi tako milo ublažena, kasneje pa tako izzivalno pretirana. Ni nam potrebno opozarjati, da se vsebina izjav spreminja glede na moč ali milino, s katero jih izražamo, toda zato jih še ne moremo obsojati kot moderne ali nemoderne. Zaradi takšne kontinuiranosti je bilo mogoče stopnje Yeatsovega razvoja enotno poimenovati, mnoge mlajše in starejše pesmi pa pojasniti, čeprav so se na videz zdele težavne. Upam, da bo knjiga še vedno izpolnjevala te skromne namene.* Prevedla Špela Virant Tekst »Uvod« k dnigi izdaji Yeatsove identitete (The Identity of Yeats: Preface to the Second Edition) je izšel v knjigi Пе Identity of Yeats (London 1954). Generalna opomba Slovenski prevod; W.B. Yeats, CZ, Ljubljana 1983 (Zbirka Nobelovci). Prevedel Veno Taufer. 61 Bleščeči črni Tom Wolfe FBI čevlji Pametno, Cool Breeze, pametno. Cool Breeze je poba s tri ali štiri dni staro brado, ki ■^cdi poleg mene na kovinskih tleh odprtega dela kamioneta. In poskakuje. Kot ladja se vzdiguje in pada in pozibava na teh gnilih vzmeteh. Iz zadnjega dela kamioneta San Francisco poskakuje po hribu navzdol, neskončne vrste razglednih oken, slumov z razgledom, ki poskakujejo in se razlivajo po hribu navzdol. Eden za drugim se vrstijo električni znaki z neonskimi martini kozarci, ki v San Franciscu pomenijo bar - na tistoče škrlatnih neonskih kozarcev za martini poskakuje in se razliva navzdol, pod njimi pa stotine, tisoči ljudi, ki se obračajo za tem norim, čudaškim kamionetom, na katerem smo, beli obrazi jim poganjajo iz ovratnikov - razlivajoč se in poskakujoč po hribu navzdol - in bog ve, da imajo kaj videti. In zato se mi zdi hecno, ko Cool Breeze zelo resno reče čez rjovenje motorja: »Ne vem, če bom še lahko prišel v Skladišče, ko pride Kcsey ven.« »Zakaj pa ne?« »No, kaj pa čc pridejo kakšni tečni policaji, jaz sem pa pogojno zunaj, zato ne vem.« No, to je pametno. Cool Breeze. Nikar ne draži pankrtov. Potuhni se - tako kot zdajle. Kajti zdajle se Cool Breezu tako tresejo hlače pred roko zakona, da sedi na očeh tisočim žc tako presunjcnih občanov, na gla\i pa ima nekakšen pravljičen klobuk, poln perja in fluorescentnih barv. Nama nasproti, pra\' tako lepo vidna, kleči Indijanka, napol Ottawa, po imenu Lois Jennings, z glavo vrženo vznak in vznesenim izrazom na obrazu. Poleg tega ima na čelu še okroglo ploščico, ki se izmenoma blešči, kadar vanjo posije sonce, ali pa v svet pošilja mavrice zaradi dcfrakcijskih črt v njej. In, oh ja, v roki ima kolt 45 z dolgo cevjo, samo da nihče na ulici nc ve, d;i je to pištola na kapseljne, medtem pa ona veselo poka, pok, pok, pok, v blede obraze kot Debra Paget v... v... 62 - Kesey prihaja iz zapora! Šc dve stvari, ki ju tudi gledajo, sta znak na zadnjem odbijaču, ki pravi »Custer je umrl za vaše grehe« in Loisin najdražji Stewart Brand za volanom, suh plavolasec, ki ima prav tako ploščico na čelu, in kravato iz indijanskih korald. Vendar pa nima srajce, samo kravato iz indijanskih korald na goli koži in belo mesarsko haljo, na njej pa medalje švedskega kralja. Tule prihaja krasen primerek, z aktovko in v.scm tem, z zamerljivim pa-je-šcl-še-en- ; dan pogledom in... čevlji - kako se bleščijo! - in kdo hudiča pa so ti hipijevski cepci I - in Lois mu poči eno v fris in že se razliva in poskakuje navzdol... ; In tovornjak sope in se maje, srebrno rdeče fluorescentno žari in resno dvomim, ; Cool Breeze, daje v San Francisca en sam policaj, ki nc ve, daje ta nori avto gverilska patrulja osovraženega LSD. Policaji zdaj poznajo vso sceno, celo oblačila, kristusovsko pričesko, indijanske koralde, trakove za lase, zvončke, amulete, mandale, božja očesa, fluorescentne telovnike, rogove samorogov, široke bele srajce - samo za čevlje še nc vedo. Fiksarji imajo nekaj proti čevljem. Najbolj sovražijo bleščeče črne čevlje z vezalkami, potem gre hierarhija navzgor, čeprav so praktično vsi nizki čevlji nepriljubljeni, najboljši pa so škornji, ki so fiksarjem tako pri srcu, lahki, nenavadni škornji, škornji angleških modsov, če ne dobijo boljših, še boljši pa so mehiški ročno izdelani škornji. In glej FBI - črne - bleščeče - zavezane - FBI čevlje - koje FBI končno začopatila Keseyja. Zadaj na kamionetu je še eno dekle, temnopolta deklica z gostimi črnimi lasmi, imenovana Črna Marija. Videti je Mchičanka, a me vpraša v mehki kalifornijščini: »Kdaj si rojen?« »Drugega marca«. »Ribi,« pravi. In nato: »Nikoli ne bi uganila, da si riba.« »Zakaj nc?« »Videli si preveč... fanatičen za ribo.« Vem, da hoče reči flegmatičen. Tako sc začenjam tudi počutiti. Ampak doma v New Yorku, ti povem. Črna Marija, tam me imajo za gizdalina. Toda modri svileni blazer j in velika kravata z narisanimi lovni in... par bleščečih nizkih črnih čevljev nekako ne naredi pravega vtisa med fiksarji San Francisca. Lois enega za drugim popoka ; mimoidoče. Cool Breeze zleze nekam v notranjost svojega pravljičnega klobuka, \ Črna Marija, ki je škorpijon, brska po Zodiaku, Stewart Brand vijuga skozi ulice, ! ploščici na čelu se bleščita - in vse to ni nič posebnega, vse je kot ponavadi, vse kot ponavadi v svetu fiksarjcv San Francisca, samo malo običajnega rušenja duševnega miru občanov mimogrede, samo duševna hrana za lepe ljudi, ki peljejo nekega tipa iz New Yorka v Skladišče, kjer bo počakal Poglavjarja, Kcna Keseyja, ki prihaja iz zapora. *** , Vse, kar sem takrat vedel o Keseyju jc bilo to, daje zelo cenjen cnaintridesctlctcn romanopisec, ki je do vratu v težavah zaradi mamil. Napisal je One Flew Over the Cuckoo's Nest (1962), kije leta 1963 postal tudi drama, in Sometimes a Great Nation 63 (1964). Vedno so ga omenjali skupaj s Philipom Rothom, Josephom Hellerjem, Bruceom Jay Friedmanom in še parom drugih kol enega od pisateljev, ki ulegne še daleč prili. Nalo je bil dvakral aretiran zaradi posedovanja marihuane, aprila 1965 in januarja 1966, in je, namesto da bi tvegal dolgo zaporno kazen, raje zbežal v Mehiko. Lahko bi dobil celo pet let, ker so ga že drugič zasačili. Nekoč mi ije slučajno prišlo v roke nekaj pisem, kijih je Kcsey iz Mehnikc pisal prijatelju Larryju McMurtryju, ki je napisal Horseman, Pass By, po katerem so posneli film Hud. Pisma so bila divja in ironična, napisana kot mešanica Williama Burroughsa in Georga Adca, pripovedovala pa so o skrivališčih, preoblekah, paranoji, begu pred policaji, kajenju jointov in iskanju satorija v Mehiki. Neki odlomek je bil napisan v stilu Georga Adea v tretji osebi kot parodija na listo, kar si mora zdaj o njem misliti nomalcn svet doma v ZDA: »Na kratko povedano, ta mladi, čedni, uspešni, srečno poročeni oče treh otrok, je bil od mamil podivjani narkoman na begu pred pravico zaraci treh zločinov in bog ve, koliko prekrškov, istočasno pa sije skušal ustvariti na obali nov salori - še krajše povedano, popolnoma nor. Nekoč je bil tako visoko cenjen športnik, da so mu zaupali klicanje signalov s črte, vzdignil se je celo do tekmovanja za krono v državnem amaterskem rokoborskem prvenstvu, zdaj pa ni bil več prepričan, če lahko še naredi ducat skice. Nekoč jc bil lastnik fcnomenalnega bančnega računa s polnimi žepi denarja, zdaj pa jc njegova uboga žena komaj napraskala skupaj osem dolarjev, da mu jih je poslala v Mehiko. Samo nekaj let prej je bil zapisan v Kdo je kdo in iskan govornik pri tako uglednih shodih kol je klub Wcllcsley v Dah-la, zdaj pa mu ne bi dovolili govoriti niti na sestanku VDC (Vietnam Day Committee). In kaj je bilo tisto, kije moža, kije toliko obetal, v tako kratkem času privedlo tako nizko? No, dragi prijatelji, odgovor lahko najdemo v eni sami besedici, v dveh kratkih zlogih: »Droge!« In čeprav bi kakšni zmešani zagovorniki teh kemikalij utegnili reči, da je dobro znano, daje imel naš junak opraviti z drogami še pred svojim literarnim uspehom, moramo poudariti, da obstajajo dokazi njegove literarne spretnosti precej preden je takoimenovano psihedelično vstopilo v njegovo življenje, ni pa nobenih dokazov o norih razmišljanjih, kijih najdemo po tem!« K temu je dodal: »(o ja, veter mrmra pred časom - pred časom - tramovi in stene vidijo ...in ta ptič ima vrata na mla-a-adem nebu pred časom - O ja val se hihita pred časom pred časom o vseh stvareh ubitih spodaj ko je bilo slabo prepovedano in vsa vrata ptičev so izginila pred časom takrat.)« 64 * * * Prišlo mi je na misel, da bi šel v Mehiko, ga skušal poiskati in napisal zgodbo o Mladem pisatelju ubežniku. Začel sem povpraševati, kje v Mehiki bi utegnil biti. Vsakdo v newyorskih modnih krogih je dobro vedel. Kaže, daje bilo to letos poletni moderno vedeti. V Puerto Vallarti je. V Ajijicu. V Oaxaci. V San Miguelu de Allende. V Paragvaju. Ravnokar seje s parnikom iz Mehike odpeljal v Kanado. In vsi so čisto zagotovo vedeli. Še vedno sem povpraševal, ko se je Kescy oktobra pritihotapil nazaj v ZDA in ga je FBI ujel na avtocesti južno od San Francisca. Agent seje pognal za njim po bankini navzdol in ga ujel in Kcsey je pristal v zaporu. Tako .sem odletci v San Francisco. Odšel sem naravnost v okrožno ječo San Mateo v Redwoodu in čakalnica jc bila še najbolj podobna službenemu vhodu v gledališče Music Box. Vladalo je vzdušje veselega pričakovanja. Tam je bil mlad psiholog Jim Fadiman - nečak Cliftona Fadimana, kot seje izkazalo - in Jim in njegova žena Dorothy sta veselo tlačila tri I Ching kovanec v hrbtišče neke strahotno debele knjige o vzhodnjaškem misticizmu. Prosila sla mc, naj Kcscyju sporočim, da so kovanci v knjigi. Potem jc bila tam še okroglolična rjavolaska po imenu Marilyn, ki mi jc povedala, da je bila svoje čase najstniška groupie, ki seje obešala okrog rockovske skupine The Wild Flowers, zdaj paje bila večinoma z Bobbyjcm Pelersenom. Bobby Petersen ni glasbenik. Kolikor se mije posrečilo ugotovili, jc svetnik. Bil je v ječi dol v Santa Cruzu, kjer seje skušal zagovarjati proti obtožbi posedovanja marihuane s trditvijo, daje marihuana zanj verski zakrament. Ni mi bilo čisto jasno, zakaj je bila v čakalnici San Matea, razen da jc bila ta kot službeni vhod, kot sem že rekel, Kcsey pa zvezda, ki je še vedno za vrati. Prišlo jc do manjšega nesporazuma z jcčarji, če ga lahko obiščem ali ne. Policaji niso imeli kaj pridobiti, če bi mc spustili noter. Newyorski novinar - to bi pomenilo samo še več reklame za tega poveličevanega hipija. Tako so mislili o Keseyju. Zanje je bil poveličevan hipi dvakrat obtožen zaradi mamil, zakaj bi torej iz njega delali junaka. Priznati moram, da ima Kalifornija uglajene policaje. Videti je, da so vsi mladi, visoki na krtačko postriženi biondine! blcdomodrih oči, kot bi pravkar stopili iz reklame za cigarete. Njihove ječe niso videti kot ječe, vsaj nc listi del, ki je odprt javnosti. Vse so iz svetlega lesa, fluorescentnih luči in rumenorjave kovine kot soba za izpile na novi pošli. Policaji vsi govorijo mehko kalifornijščino in .so urejeni in korektni kot ledične kocke. Vse delajo po pravilih in tako so me med urami za obiske končno spustili h Keseyju. Časa sem imel deset minut. Pomahal sem v slovo Marilyn in Fadimanovima in veselemu prizoru spodaj in z dvigalom so me odpeljali v tretje nadstropje. Dvigalo sc je odpiralo naravnost v majhno sobo za obiske. Bila je čudna, v vrsti je bilo šliri ali pet kabin, podobnim izolacijskim kabinam v starih TV kvizih. Vsaka je imela okno iz debelega stekla, za oknom pa je bil jetnik v modri zaporniški srajci. Postrojeni so bili kot ribe v ribarnici. Pred vsakim oknom je bila polica s telefonom. Po teh zadevah se tukaj pogovarjaš. Par obiskovalcev že visi na njih. Potem zagledam Kescyja. Sloji s prckrižanimi rokami in očmi uprtimi v daljavo, se pravi v .steno. Ima debela zapestja in mogočne lakte in zaradi načina, kako jih prekriža, so videti orjaški. Videti jc večji kot v resnici, morda zaradi vratu. Ima debel vrat z mišicami, ki se dvigujejo 65 iz ovratnika zaporniške srajce kot ladijske vrvi. Čeljust in brada sta orjaški. Malo je podoben Paulu Newmanu, samo daje bolj mišičast, ima debelejšo kožo in da se mu z glave usipajo pla\ i kodrčki. Po temenu jc že skoraj plešast, ampak to se nakako sklada z njegovim debelim vratom in postavo rokoborca. Potem se rahlo nasmehne. Čudno, na obrazu nima niti ene sanic gube. Po vseh težavah in nadlogah je videti kot bi bil že tri tedne v toplicah. Kot pravim, veder jc. Nato dvignem slušalko in on dvigne svojo - in to so zares Moderni časi. Samo šestdeset centimetrov narazen sva, toda med nama je steklena plošča, debela kot telefonski imenik. Čisto lahko bi bila na različnih kontinentih in se pogovarjala po videofonu. Telefoni so pokljajoči in slabi, še posebej z ozirom na to, da morajo premostiti razdaljo celega pol metra. Seveda smo domnevali, da jc policija pri- sluškovala vsem pogovorom. Hotel sem ga spraševati o njegovem ubcžništvu v Mehiki. Tako jc bilo še vedno naslov moji zgodbi. Mladi pisatelj osem mesecev ubežnik v Mehiki. A o tem je komajda lahko govoril po tej čudni napravi, povrhu pa sem imel samo deset minut. Vzamem beležnico in ga začnem spraševati - vse sorte. V časopisu sem bral članek o tem, kako je rekel, da je že čas, da gre psihcdclično gibanje »preko LSD«, zato sem ga spraševal o tem. Nato sem začel kot nor stenografirati v beležnico. Videl sem, kako je pol metra stran premikal ustnice. Po telefonu je njegov glas prihajal pokljajočc, kot bi telefoniral iz Brisbanea. Vse skupaj je bilo čisto noro, kot bi se šla gimnastiko. »Meni se zdi, daje čas, da od tega, kar se dogaja, napredujemo k nečemu drugemu,« je rekel. Ta psihedelični val, ki seje dogajal pred šestimi ali osmimi meseci, ko sem šel v Mehiko, seje povečal, premaknil se pa ni. Ko sem prišel nazaj, sem videl isto kot lakral, ko sem odhajal, samo večje je bilo, to je vse.« Govori potihem s podeželskim naglasom, skoraj povsem podeželskim, pači ga le pokanje, šumenje in prasketanje po napravi, ki premošča pol metra, govori o - »- nobene ustvarjalnosti ni,« pravi, »in mislim, daje moj prispevek v tem, da sem pomagal ustvariti naslednji korak. Mislim, da nc bo prišlo do umika z narkomanske .scene, dokler se ne bo kam ukaniti-« - vse s preprostim podeželskim naglasom o nečem - no, če sem odkrit, nisem imel pojma, za kaj hudiča je šlo. Včasih je govoril nejasno in v aforizmih. Rekel sem mu, da sem slišal, da ne namerava več pisati. Zakaj? sem vprašal. »Ker sem raje strelovod kot seizmograf,« je rekel. Govoril jc o nekakšnem kislinskem testu, o končnem preizkusu, in o oblikah izražanja, pri katerih ne bo več nobenega razločka med njim in občinstvom. Vse bo ena sama izkušnja, vsi čuti bodo široko odprti, besede, glasba, luči, zvoki, dotik - bliskanje. »Hočele reči nekaj takega kot počne Andy Warhol?« sem rekel. ...premor. »Brez zamere«, jiravi Kesey, »ampak New York jc kakšni dve leti zadaj.« To je rekel zelo potrpežljivo, z nekakšno podeželsko vljudnostjo, kot bi hotel reči, saj nočem biti nevljuden z vami meščani, toda tu so se dogajale stvari, ki si j ih v milijon letih ne moreš zamisliti, stari moj... 66 * * * Ko je bilo mojih deset minut mimo, sem šel. Nič nisem pridobil, razen prvega srečanja z nenavadnim fenomenom, tistim čudnim podeželskim šarmom, s Kcsey- jevo osebnostjo. Nobenega dela nisem imel, razen da nekako ubijem čas in iupam, da bodo Keseyja morda spustili proti varščini in bom lahko z njim govoril in izvedel podrobnosti o Ubežnem pisatelju v Mehiki. To pa seje takrat zdelo precej never- jetno, ker sta Kcscyju nad glavo viseli dve obtožbi zaradi marihuane inje enkrat že pobegnil iz države. Zato sem najel avto in začel križariti po San Franciscu. Nekako mije iz San Francisca najbolj ostalo v spominu, kako v svoji krasni najeti limuzini drvim po klancih gor in dol. Gor in dol do North Bcacha, legendarnega North Beacha, stare bohemske domovine zahodne obale, kjer je bilo nekoč vedno polno velikih frajcrjcv in dolgo- lasih anglosaških in židovskih punčk, ki so natepavalc z zamorci - zdaj paje North Beach umiral. Vse skupaj jc bila le še ena sama striptiz predstava. V slovitem glavnem stanu beat generacije, v knjigarni City Lights je Shing Murao, napihnjeni Japonček, mrko sedel pri blagajni, štrcnasla brada mu jc kot praprot na ri.sbah arhitektov za notranjo opremo visela čez knjige Khalila Gibrana, medtem ko so zobozdravniki, ki so imeli tu kongres, v premorih med predstavami striptiza brskali za beatniki. Na North Bcachu jc bilo vse v znamenju zgoraj brez, predvsem pa striptizete, ki so si dale s silikonom povečati prsi. Akcija - kar pomeni modne kroge, ki so stvar začeli - akcija se jq preselila na Haight Ashbury. Kmalu bodo tam tudi ovni vodniki uspešne bohemijc, ceste bodo zatrpane, pločniki preplavljeni z množico, skozi se bodo prebijali turistični avtobusi: »...in tukaj so doma hipiji... glejte, tamlc gre eden,« in povsod bodo pedri in zamorske kurbe in knjigarne in butiki. Vsa mamilarska scena je bila na Haight Ashburyju. Vendar ni bil samo North Beach tisti, kije izumiral. Vse, kar jc bilo nekdaj moderno -jazz, kavarne, državljanske pravice, povabi zamorca na večerjo, Vietnam - ugotovil sem, da jc vse nenadoma začelo zamirati, celo med študenti n a Berkelcyju, čez zaliv nasproti San Francisca, kjer jc bilo središče »študentskega upora« in tako naprej. Prišlo je žc tako daleč, da črnci niso bili več moderni, niti kol totemske figure ne. Prav neverjetno. Zamorci, duša vsega modernega, jazza, in celo modnega besedišča kot jc stekaš in kao i baby in scarf joint in potegniti in pol in super, pa državljanskih pravic, diplome na Reed Collcgu, prebivanja na Norih Bcachu in spanja z zamorci - vse to dovršeno ljubkovanje in božanje in ljubezen do zamorcev - vse je mimo, konec jc, kako neverjetno. Začel sem počasi dojemati vse to valovanje in utripanje bohemskega sveta San Francisca. Medtem pa so bili po nekem čudežu Kescyjevi trije mladi odvetniki. Pat Hallinan, Brian Rohan in Paul Robertson, tik pred tem, da Keseyja z varščino spravijo ven. Sodnikom v San Matcu in San Franciscu so zagotovili, da pripravlja gospod Kesey nekaj, kar bo javnosti zelo všeč. Iz izgnanstva se je vrnil samo zato, da bi sklical ogromno zborovanje fiksarjcv in hipijev v Winterland Areni v San Franciscu in povedal Mladini, naj neha jemati LSD, ker je nevaren in jim lahko scvre možgane, itd. To naj bi bila nekakšna ceremonija »LSD diplome«. Šli naj bi »preko LSD«. Najbrž je bilo to tisto, o čemer mi je Kesey govoril. Istočasno je šest njegovih prijateljev iz okolice Palo Alta zastavilo svoje hiše kot jamstvo za 35 tisoč dolarjev varščine, ki jojc po.stavilo okrožno sodišče v San Matcu. Najbrž jc .sodišče mislilo, 67 da ima Kescyja v vsakem primeru v rokah. Če bi zdaj pobegnil, bi naredil svinjarijo svojim prijateljem, ki bi prišli ob hiše, tako da bi bil diskreditiran kot apostol mamil ali česarkoli drugega. Če pa ne pobegne, pa še toliko bolje, ker mora potem povedati svoj govor Mladini. Vsekakor paje Kescy prihajal iz zapora. Vendar pa jim na Haight-Ashburyju ta scenarij ni bil kdo ve kako všeč. Kmalu sem ugotovil, da seje fiksarsko življenje v San Franciscu že tako razmahnilo, daje Kesey s svojo vrnitvijo in načrti za LSD diplomo povzročil prvo veliko politično krizo pri fik.sarjih. Vse oči so bile uprte v Kescyja in njegovo skupino, imenovano Veseli šaljivci. Na tisoče mladih je prihajalo v San Francisco, da bi živeli življenje, ki je temeljilo na LSD in psihcdclični zadevi. Stvar je bila glavna abstraktna beseda na Haight-Ashburyju. Pomenila je lahko karkoli: izme, življenjske stile, navade, ten- dence, prepričanja, seksualne organe. Stvar, in poleg nje še frik. Frik se je nanašal na stile in manije. »Stewart Brand je indijanski frik« ali »ona je frik za zodiak«, lahko paje pomenil samo slikovito napravljene fiksarjc. Beseda ni bila negativna. Samo nekaj tednov prej so imeli fiksarji svoj prvi veliki »bc-in« v parku Cîolden Cíale ob vznožju griča, kjer se je začenjal Haight-Ashbury, nekakšno norčavo proslavo dneva, ko je LSD v Kaliforniji postal nezakonit. To je bil zbor vseh plemen, vseh komun. Prišli so vsi friki in počeli svojo stvar. Začel je fiksar pa imenu Michael Bowen, nato jih je navalilo na tisoče, vsi v svoji opravi, cingljali so z zvončki, enolično popevali, divje plesali se tako ali drugače drogirali in policajem kazali svoje najljubše posmehljive gibe, jim poklanjali rože in pe.sjane zasipali z nežnimi, dišečimi cvetnimi lističi ljubezni. Kristus, Tom, bilo je fantastično, natlametalno, na tisoče ljubečih fiksarjev je ob pamet spravljalo policaje in vse o.slalc v ficsli ljubezni in evforije. Celo Kescy, kije bil tedaj še na begu, seje oj^ogumil in se za nekaj časa pomešal v množico, in vsi so bili eno, celo Kcsey - zdaj pa je nenadoma v rokah FBI in drugih superpolicajev. Največje ime iz Življenja, Kesey, razglaša, da je čas, da »končamo z LSD«. Kaj hudiča je zdaj to. vdaja ali kaj? Gibanje »Ustavite Kescyja« se je začenjalo celo znotraj modernega sveta. Nori kamionet ustav i pred Skladiščem in - no, za začetek spoznam, da so ljudje, kot so Lois, Stewart in Črna Marija, konzervativno, misleče krilo Veselih šaljivcev. Skladišče je na Harriet Slrcctu, med Howardom in Folsomom. Kot povsod v San Franciscu je na Harriet Street u veliko belo pobarvanih lesenih hiš z razglednimi okni. Toda Harriet Street je v najslabši četrti San Francisca. Kljub beli barvi je videti, kot da seje kakšnih štirideset prijancev zavleklo umret v sence, kjer so počrneli, se napihnili in .se razpočili in pri tem izbruhnili curek bakterij, ki so se zazrle v vsako desko, vsako špranjo, vsako trščico, vsako lusko odstopajoče barve. Izkaže sc, daje Skladišče garaža v pritličju zapuščenega hotela, ki jc bil nazadnje uporabljen kot tovarna pit. Pripeljemo se do garaže in tik pred njo jc parkiran kombi, pobarvan modro, rumeno, oranžno in fluorescentno rdeče, na pokrovu motorja pa je z orjiiškimi črkami napisano BAM. Iz črne luknje garaže prihaja zvok Dylanove plošče, razglašene orglice in njegov škripajoči nedušljivi glas in amaterske pesmice- Najprej je videti, da .se po ogromnem, neurejenem prostoru sprehaja deset ali petnajst ameriških zastav. Pokaže se, daje skupina moških in žensk, večinoma nekje v dvajsetih lelih, ki so oblečeni v bele pajace, kakršne nosijo delavci na letališčih, samo da so njihovi pajaci prešiti z deli ameriške zastave. Večina jih ima zvezde na modrem polju, nekaj pa jih ima tudi rdeče proge po nogah. Okrog in okrog so gledališke tribune, prcgrnjcne z odejami, ki služijo kot zavese, ob stenah pa so 68 naložene cele vrste odvitih gledaliških sedežev in velike kocke kovinskih odpadkov, vrvi in tramov. Ena od odej, ki so namesto zaves, se počasi odmaknea in s kakšne tri metre visokega odra skoči postavica, ki v polmraku žari. To je meter in pol velik možiček s čelado letalca iz prve svetovne vojne, ki žari zeleno in oranžno. Žarijo tudi njegovi škornji; videti je, kot bi poskakoval na paru fluorescentnih krogel. Ustavi se. Ima nežen, asketičen obrazek z velikimi brki in ogromnimi očmi. Oči se zožijo in pokaže se smehljaj. »Tam gor sem ravnokar imel osemletnega fantka,« pravi. Nato se zahihita in žareč odskaklja med navlako v kotu. Vsi se zasmcjijo. Najbrž gre za nekakšno družinsko šalo, saj sem jaz edini, ki s pogledom na tribunah išče ostanke. »To je Puščavnik.« Tri dni pozneje odkrijem, da si jc v kotu zgradil votlino. Še bolj žari na sredi garaže. Razločim šolski avtobus... žari oranžno, zeleno, škrlatno, svetlo vijoličasto, modro, v vsakem fluorescentnem pastelu, ki si ga lahko zamislite, in v ti.sočih vzorcev, velikih in malih, kot križanec med Fcrnandom Legerom in Dr. Strangcom. Vzorci skupaj kričijo in sc drug od drugega odbijajo, kot bi dal nekdo Hieronvmusu Boschu petdeset veder fluorescentne barve in šolski avtobus iz leta 1939 in mu rekel, naj sc ga loti. Na tleh poleg avtobusa jc pctmetrski prapor, na katerem piše DIPLOMA S KISLINSKIM TESTOM in ki ga dva ali trije Zastavarji še vedno izdelujejo. Glas Boba Dylana je škripajoč in nadušljiv, ljudje hodijo okoli in dojenčki se dcrejo. Ne vidim jih, vendar so tu in se derejo. Na eni strani stoji štiridcsctletnik, ki je precej mišičast, kar se dobro vidi, ker nima srajce, samo par kaki hlač, rdeče usnjene škornje in svojo postavo, ki jc od hudiča. Očitno je v kinetičnem transu, znova in znova meče v zrak kovaško kladivo in ga na poti navzdol vedno znova ulovi za ročaj, roke in noge pa mu ves čas trzajo, rame krožijo in glava poskakuje, vse v trzajočem ritmu kot bi nekje Joe Cuba igral Bang Bang, čeprav je v resnici celo Bob Dylan nehal prepevati, iz zvočnika, kjerkoli že je, pa prihaja posnetek fantomskega glasu, ki pravi: »...rudnik Nikjer... imamo papirčke za žvečilni gumi...« v ozadju pa čudna elektron- ska glasba z vzhodnjaškimi intervali, podobna glasbi Juana Carilla: »...svetu bomo spodmaknili tla... na delu v rudniku Nikjer... danes, v.sak dan...« Približa se eden od zastavarjev. »Hej, Gorjanka! To jc divje!« Gorjanka je visokoraslo dekle, veliko in lepo s temnorjavimi lasmi, kiji .segajo do ramen, samo da sta dve tretjini visečih las podobni čopiču, pomočenemu v oranžno- rumeno barvo, kjer si jih jc v Mehiki pobarvala. Obrne se in razkrije krog zvezd na hrbtu svojega pajaca. »Dobili smo jih v trgovini z uniformami,« pravi. »Kaj niso krasne! Tisti stari prodajalec pravi, 'Saj ne boste zastav razrczali za obleke, kaj?' Jaz pa mu rečem, 'Naaa, dobili si bomo nekaj trobent in priredili parado.' A Vidiš tole? Zaradi tega smo jih pravzaprav kupili.« Pokaže na značko na pajacu. Vsi se sklonimo, da bi pogledali. Spodaj je z art nouveau črtami vgraviran moto 'Neulovljivi'. 69 Neulovljivi! Saj je že skrajni čas. Potem, ko so Vesele šaljivce že tolikokrat polovili, policaji okrožja San Mateo, policaji iz San Francisca, policaji Mexicale Federale, policaji FBI, policaji, policaji, policaji, policaji... Dojenčki se .še vedno derejo. Gorjanka se obrne k Lois Jennings. »Kaj naredijo Indijanci, da otrok neha jokati?« »Za nos ga primerjo.« »Res?« »To jih izuči.« »Bom poskusila... slišati je čisto logično...« in Gorjanka gre za avtobus in iz ene tistih prenosnih posteljic iz cevi in mrežastega materiala dvigne svcijcga otroka, štiri- mesečno punčko, imenovano Sončni žarek, in sede na enega od gledaliških sedežev. Toda namesto da bi poskusila z indijansko metodo, si odpne 'Neulovljivega' pajaca in jo začne dojiti. »...rudnik Nikjer... Nič je čutil, vreščal in jokal...« brang tvececeng »...in šel sem nazaj v rudnik Nikjer...« Žongler s kladivom šiba dalje - »Kdo je tale?« »To je Cassady.« To mc očara. Spomnim se Cassadyja. Cassady, Neal Cassady jc bil junak, 'Dean Moriarty' iz knjige Tačka Kerouaca On llic Road, Fant iz Dcnverja, fant, ki seje z avtomobilom podil gor in dol po ZDA, da bi ulovil, ali ubežal 'življenju', zdaj paje bil tukaj, star štirideset let, vgaraži jc metal svoje kladivo, .se pozibaval po svoji lastni glasbi in - govoril. Cassady nikoli ne zapre ust. Ampak to ni dobro povedano. Cassady je monologist, samo da mu je očitno popolnoma vseeno, če ga kdo posluša ali ne. Kar začne svoj samogovor, čisto sam, če je treba, čeprav jc vsakdo dobrodošel. Odgovori na vsa vprašanja, čeprav ne ravno v takem vrstnem redu, kot so bila zastavljena, ker se tukaj ne moremo ustavljati, naslednje počivališče je šele čez šestdeset kilometrov, razumete, razpreda svoje spomine, metafore, literarne, vzhod- njaške, moderne aluzije, vse pa prekinja nenavadni izraz 'razumete'. 70 Mehurjev Tom Wolfe totem Dva ali tri dni je šlo tako, ko sem z Veselimi šaljivci v garaži čakal na Kescyja. Šaljivcem sem se zdel bolj ali manj samoumeven. Ena od Zastavarjev, blondinka, kije bila podobna Doris Day, a soji rekli Doris Delay, mije rekla, da bi moral v svoj videz vnesti več... no, barve. To me je zabolelo, Doris Delay, a vem, da si dobro mislila. Zares je. Zato sem obdržal kravato, da bi pokazal, da imam svoj ponos. Pa tega nikomur ni bilo mar. Obešal sem se tam okoli in Cassady je metal svoje kladivo, fantomski trakovi so igrali, otroci so se drli, avtobus je žarel, Zastavarji so se sprehajali, friki so se privlekh i z sončne bleščave na Harriet Streetu in jaz sem odšel samo, kadar sem šel odspat r ekaj ur, ali na stranišče. Stranišče; da. V Skladišču ni bilo vode, niti mrzle ne. Lahko si šel ven na prazno parcelo zraven in se postavil za ograjo iz desk med izparine človeške scalnice, ki so se že vzdigovale iz blata, ali pa si splezal skozi vrata v stropu, ki so vidila v stari hotel, kjer so bile ob hodnikih nanizane sobe iz gobastega razritega lesa, ki seje razčesnil, če si ga samo pogledal, iz njega pa je začela lesti golazen. Bilo je preveč smrdljivo celo za Šaljivce, ki so večinoma zahajali na Shellovo črpalko na vogalu. Tako sem se tudi jaz odpravil na vogal Šeste in Howarda na bencionsko črpalko in vprašal, kje je stranišče in tip mi vrže tisti Pogled - tisti zoprni pogled, češ, aha, niti bencina ne kupiš, pa bi rad šel na stranišče - nazadnje pa pokaže na pločevinasto kanto v pisarni. Ključ stranišča je priklenjen na veliko prazno Shellovo kanto. Vzamem jo in grem iz pisarne čez betonski pas, kjer izbranci s kreditnimi karticami nalivajo bencin, pretegujejo noge in si iz ostarelih zlepljenih jajce vlečejo gube spodnjih hlač, jaz pa tam čez v obeh rokah prenašam Shellovo kanto za nafto kot kakšen mehurjev totem, vlečem jo okrog vogala do stranišča in - prav, pa kaj potem. Ampak naenkrat se zavem, daje za Šaljivce to nekaj stalnega. Tako živijo. Moški, ženske, fantje, dekleta, večinoma iz srednjega razreda, moški in ženske, fantje in dekleta, otroci in dojenčki takole živijo že mesece, nekateri celo leta, preko Amerike in nazaj, z avtobusom do 71 Mehike in nazaj, kot cigani si priborijo lulanje in se spopadajo z grdimi pogledi - izkaže se, da imajo celo filme in magnetofonske trakove svojih dvobojev s črpalkarji v srcu Amerike, ki bi radi svoja betonska stranišča obdržah zase in prazna stojala •za brisače ubranih pred temi fluorescentnimi manijaki. Nazaj v Skladišče. Vse je po starem. Počasi se mi vse skupaj dozdeva vedno bolj čudno. Ne samo obleka, magnetofonski trakovi, avtobus in vse to. Preživel sem že nekaj koncev tedna z na krtačko postriženo univerzitetno bratovščino, ki so bili videti in slišati precej bolj čudni in nori. Tisti., občutek dobim, ko začnejo Zastavarji prihajati k meni in govoriti stvari kot - no, ko Cassady meče svoje kladivo in razmišlja o vesolju in bum, zgreši kladivo, ki trešči na betonska tla garaže in eden od Zastavarjev pravi: »Veš, Poglavar pravi, da kadar Cassady zgreši, ni to nikoh po naključju.« Za začetek že ta naziv 'Poglavar'. Šaljivci imajo za Keseyja dva naziva. Kadar govorijo o čem čisto vsakdanjem, pravijo samo Kesey, recimo »Keseyju so izbili zob.« Kadar pa govorijo o Keseyju kot o vodji ali učitelju skupine, postane Poglavar. Najprej se mi je to zdelo narejeno, potem pa je postalo... misto, ko se mi je v glavi začela dvigovati splošna misto para. To paro lahko dejansko slišim v glavi, glasen sssssssssss, podoben tistemu, kar shšiš, če vzameš preveč kinina. Ne vem, če se to dogaja še komu. Toda če se zgodi nekaj dovolj presenetljivega, strašnega, groznega, nenavadnega ah samo dovolj čudaškega, nekaj, za kar čutim, da ne obvladujem, se začne rdeči alarm in vzdigne se meglena para... »- ko Cassady zgreši, ni nikoh po naključju. Nekaj hoče povedati. V sobi se nekaj dogaja, postaja napeto, pride do slabih vibracij, on pa jih hoče razbiti.« Resno mislijo. Vsaka malenkost v življenju slehernega od njih je ...pomembna. In vsi so na preži in pozorno iščejo pomene. In vibracije. Vibracij je neskončno veliko. Nekoč pozneje sem bil v Height-Ashbury z nekim fantom, ki ni bil Šaljivec, bil je iz druge komune, in skušal je odpreti star sekretar, tak, ki ga odpreš in dobiš pisalno mizo, pa si priščipne prst in namesto da bi rekel au ali sranje ali kaj takega, v stvari vidi parabolo za življenje in pravi: »To je tipično. Vidiš tole? Celo tisti ubogi tip, ki si je tole izmislil, se je šel igro, ki sojo zahtevah od njega. Vidiš, kako je narejeno, da se odpira navzven^ Vedno ven, v, mora biti ve/i, v tvoje življenje, isto staro sranje - a veš? - o tem sploh ne razmišljajo - a veš? - samo vse tako delajo in ti si tukaj in oni so tam in bodo kar naprej prihajali nadte. Vidiš tisto kuhinjsko mizo?« Skozi vrata se vidi kuhinjska miza s pološčeno ploščo. »To je pravzaprav boljši design, zares, kot pa vse to okrancljano sranje, hočem reči, ta miza se mi res zdi super, ker je vse skupaj tit - a veš? tuje, da sprejema, toje vse, pasivna je, hočem reči, kaj hudiča pa sploh je miza? Freud pravi, daje miza simbol za žensko, z nogami narazen, pa natepava, v sanjah - a veš? - simbol česa pa je to?« Pokaže na sekretar. »Toje simbol zajebi se. Jebi se, stekaš?« In tako naprej, dokler me ne prime, da bi mu dal roko na ramo in mu rekel, zakaj ga preprosto ne brcneš v koleno, pa bo mir. Ampak tako govorjenje kar prekipeva. Vsi v najbolj obrobnih dogodkih iščejo metafore za življenje samo. Vsako življenje sleherni trenutek postaja bolj neverjetno kot najbolj neverjetna knjiga. Narejeno je, prekleto... ampak misto ...in čez čas te okuži, kot srbečica, kot norice. Veliko je govora tudi o igrah. Očitno normalni svet tam zunaj sestavlja na milijone ljudi, ujetih v igrah, ki se jih niti ne zavedajo. Nekdo, ki ga kličejo Težak, stopi iz 72 i sončne bleščave na Harriet Streetu in zum, niti na metafore ne počaka. Še nikoli se nisem s popolnim tujcem tako hitro zapletel v abstraktno razpravo. Takoj se začneva pogovarjati o igrah. Težak je še mlad, čeden fant s širokim obrazom, dolgimi lasmi in resicami na čelu, ki so natanko takšne, kot jih ima princ Valiant iz stripa. Oblečen je v puh s kovinskimi zvezdicami, kijih generali navadno nosijo na epoletah, in pravi: »Igre so že tako prodrle v našo kulturo, da...« bla bla »...kar naprej opozicionirati« - tu Težak s togimi rokami približa prste kot udarec pri karateju. Moje mish pa begajo. Težko ga poslušam, ker me je očaral plastični etui z zobno krtačko in zobno kremo, ki ga drži pod palcem. Poplesuje mi pred očmi, ko Težakove ro..e prikazujejo 'opozicioniranje'... Kakšna čudna zbirka bohemov. Ta tip z generalskimi zvezdicami na puloverju kot pri večernicah pridiga o človeških grehih in - krtačka! - seveda! - zobe si umiva po vsakem obroku! - zares si jih. Po vsakem obroku si umije zobe, čeprav živijo v tej garaži kot cigani in nimajo vroče vode, stranišča, niti postelj, razen par žimnic, kjer so se umazanija, vlaga in prah pomešah s polnilom, in morajo spati na tribunah, v avtobusu, zadaj na kamionetu, z vonjem po plesni v nosnicah - »- ampak veš kaj? Ljudje so igre počasi spregledali. Ne le fiksarji in drugi, ampak vse sorte ljudje. Vzemi Kalifornijo. Že od nekdaj obstaja taka piramida - tu Težak z rokami v zraku zariše piramido, jaz pa očaran opazujem, kako plastični etui bleščeče bleščeče zdrsne po eni stranici piramide - »- zdaj so že presegU vse to sranje,« pravi Težak, njegov glas pa je resen in zvonek in mil kot pri srednješolskem govorniku na maturi, kot bi ravnokar rekel, naj se maturanti drugo leto spominjajo našega gesla - »presegli vse to sranje-« - v etui se je lepo ujela svetloba, raven, tog žarek iz preteklosti, od kjerkoü je že Težak prišel. In spet se mi zgodi, oh, to prijazno srbenje, ravnokar sem potegnil metaforo, košček transcendentalnega sranja iz tega prekletega etuija - »- presegh vse to sranje-« * * * Visok tip pride v Skladišče oblečen v modro in oranžno kot Harlekin v pantomimi, na obrazu pa ima narisano fluorescentno oranžno masko, tako da je nenavadno podoben Duhu, če se še spomnite tega stipa. To je Ken Babbs, mi povedo, ki je bil pilot helikopterja v Vietnamu. Imam priložnost pogovarjati se z njim in vprašam ga, kako je bilo v Vietnamu in on mi zelo resno odvrne: »Bi res rad vedel, kako je bilo?« »Ja.« »Pridi sem, ti bom pokazal.« In odpelje me nazaj v garažo in pokaže škatlo iz lepenke, ki leži na tleh, kar tam leži, sredi vseh odpadkov in splošne norosti. »Vse je tamle noter.« »Vse je tam noter?« »Točno, točno, točno.« 73 Sežem vanjo in potegnem na plan natipkan rokopis, štiristo ali petsto strani. Prelistam ga. Roman je, govori o Vietnamu. Pogledam Babbsa. Prijateljsko se mi nasmehne in njegova fluorescentna maska žari in se naguba. »Vse jc tu notri?« pravim. »Potem bo pa kar nekaj časa trajalo, da se dokopljem do tega.« »Ja, ja, točno! točno!« pravi Babbs in prasne v smeh, kot da bi mu pravkar povedal najbolj zabavno stvar na svetu. »Ja! Ja! Ha ha ha ha ha Točno! Točno!« in maska mu žari in poskakuje po obrazu. Roman dam nazaj v škatlo in še več dni nato opažam Babbsovo knjigo o Vietnamu, kako leži na tleh, na sredi vsega skupaj, kot bi čakala, dajo pograbi orkan in jo raznese po vsem Sanfranciškem okrožju, Babbs pa nekje v bližini kakšni drugi zbegani dušici pravi: »Ja, ja, točno! točno! točno!« Veseli šaljivci so se hitro zbirali in čakali na Keseyja. Potem pride George Walker. Walker nima nobene noše. Podoben je urejenemu plavolasemu študentu, oblečen je le v majico in žametaste hlače. Je nasmejan in priljuden, pravi zlati fant z zahodne obale, razen nekaj malenkosti, recimo dirkalni lotus, ki ga ima pred vrati, in ki je pobarv an s fluorescentno oranžno barvo, tako da se ob mraku zasveti, ko drvi okrog vogalov v kalifornijskih predmestjih. In Paul Foster. Foster, mi povedo, je nekakšen nori genij, genij za računalnike in različna podjetja, Techniflcx, Digitron, Solartex, Automaton bi ga rada dobila in mu plačala da bi to ali ono naredil zanje... Nimam pojma, ali jie res genij ali ne. Videti je vsekakor dovolj nor. V kotu zgrbljen sedi v gledahškem sedežu. Strahotno je mršav, nase pa je navlekel ogromen kup obleke. Menda ima na sebi kakšnih osem klovnovskih hlač, kar ene čez druge, ene bolj umazane od drugih, in vse so črne, sajaste, strgane in plesnive. Glavo ima praktično obrito inje tako suh, daje videti, kot da na glavi nima nobenega mesa in kadar skrči čeljustne mišice, je videti kot bi se premikal zelo dobro narisan anatomski diagram z majhnimi obraznimi mišicami, brazdami, membranami, ligamenti, tkiva, živčnimi vozhšči in povrhnjico, o katerih ni nihče nič vedel, dokler niso skočih v akcijo v zamotani verižni reakciji. Kar naprej krči čeljustne mišice, ko se koncentrira, s povešeno glavo in žarečimi očmi, koncentrira se na risbo, ki jo riše vblok, na izjemno majhno, a sodeč po njegovi koncentraciji, izredno pomembno risbo... Črna Marija sedi na zložljivem stolu in se nepopisno smehlja, a nič ne reče. Eden od Zastavarjev, neki suhec, mi pove, kako so Mehičani mahnjeni na sandale, Doris Delay mi pripoveduje o - »Zdaj imajo lasten frik,« nadaljuje Težak, »in morda ni videti kdo ve kaj, a zdaj so začeh presegati to sranje. Tu je ta stara trojica. Moč, Položaj in Avtoriteta, in le zakaj bi morali častiti te stare bogove in te stare obhke avtoritete - » »Jebi Boga. ...ehhhh... Jebi Boga...« Glas prihaja izza kot zavesa obešene odeje pri strani. Nekdo tam zadaj kritizira tisto, kar je ravnokar povedal Težak. »Jebi Boga. Gor s Hudičem.« Vendar je glas zelo zaspan, zasanjan. Zavesa se odmakne in pred nami stoji žilav možiček, ki spominja na pirata. Za njim, zadaj za zaveso je cel kup žic, inštrumentov, stikalnih plošč in zvočnikov, bleščeč kup elektronskih naprav, od tam zadaj prihaja tudi magnetofonski trak, ki pravi... »V rudniku Nikjer...« Tip je podoben piratu, kot 74 sem že rekel, dolge črne lase ima po tarzanovsko počesane nazaj, ima brke in zlat obroček v levem ušesu. Zaspano gleda. Pravzaprav je Peklenski angel. Ime mu je Prostodušni Frank. Oblečen je v »barve« Peklenskih angelov, kar pomeni, da ima jopič z oznakami, jopič z odrezanimi rokavi, na njeam pa lobanjo s čelado in perutnice in še veliko drugih skrivnostnih simbolov. »Jebi Boga,« pravi Prostodušni Frank. »Jebi vse oblike... oblike...« in besede se sanjavo porazgubijo, čeprav se njegove ustnice še vedno premikajo in glavo nekako skloni in odhlača v mrak proti avtobusu, roke pa mu trzajo, najprej na eni strani, potem na drugi, kot Cassadyju in že se začne njegov trip, kot pri Cassadyju, in, prav, pač Peklenski angel - in Težak si po vsakem obroku umije zobe sredi Shellove ; črpalke ob kanti za bencin - In prav takrat pride Kesey. Prevedla Jelka Sežiiii Teksta Bleščeči črni FBI čevlji in Mehurjev totem (Black Shiny FBI Shoes, The Bladder Totem) sta prvo in drugo poglavje Wolfeove knjige Пе Electric Kool-Aid Acid Test (New York 1971), knjige, kije Wolfea katapultirala med največje ameriške publiciste. 75 Težave z Mike Sager dekleti Seks, tožba in videotrakovi: Kako je izlet na demokratsko konvencijo 1988 pripeljal do zabave, ki je Rob Lowe ne bo nikoli pozabil Devet zjutraj je bila ura, na katero se Susan Sullivan ni mnogo ozirala, toda bila je v svoji pisarni v klubu RIO, z rubinom v nosu, okrog oči močno namazana s črno mascaro, s telefonsko slušalko ob ušesu. Bilje ponedeljek, 18. julija 1988. Zabave v počastitev demokratske konvencije so bile v polnem teku. Ulice v centru Atlante so bile okrašene, pločniki polni napisov. Klub RIO, en blok oddaljen od dvorane zbora demokratov, jc bil povsem rezerviran za privatne zabave. Uslužbenci so bili v stalni pripravljenosti 24 ur na dan, med izmenami pa so spali v bližnjem skladišču. V Susanini glavi je razbijalo. Zabava farmarjev iz Nebraske naj bi se začela opoldan. Zdaj pa ta veseli glas po telefonu: »Ugani, kaj je včeraj zvečer počela Jan,« je pela Tara. »Sem slišala, kaj sta obcdve počeli. Odšli sta z Robom Loweom.« »Ja.« »In sta se imeli...?« »Vse smo posneli na video.« »Kaj?« « Vso stvar smo posneli na video. In veš kaj? Ukradli sva trak.« »Ne!« »Ja. Rob je zaspal, medvc pa sva vzeli trak, stekleničko tablet in 200 dolarjev iz njegove denarnice ter jo pobrisali.« 76 »Zakaj nista raje vzeli video kamere? Jaz bi vzela to.« »Ne. Vzeli sva trak. Hoteli sva ga videti. Poslu.šati. Ali imate pri vas video rekorder?« Susan Sullivan, 32, rockerica in mestna lezbijka, predstavnica za stike z javnostjo v klubu RIO, trenutno najbolj vročem kraju v Alianti, je imela med prvimi čast slušati za 39 minut dolg, doma posnet porno film, ki je kasneje postal znan kot Seks video Roba Lowea, obenem pa vsekakor ni bila zadnja. Že čez dva dneva sta bili na voljo dve kopiji na VHS kaselah. V enem tednu se je o tem, kar se jc zgodilo v zgodnjih jutranjih urah 18. julija v sobi 2845 hotela Allanta Hilton and Towers, pogovarjala vsa mestna smetana frizerjev, gayev, Iczbijk, modnih punkerjev in rockerjev. Video so predvajali na domačih partyjih, v gay klubih, na modnih revijah. Bil je privatna šala na sceni, njihova mala skrivnost, vir njihovega perverznega ponosa in ne- skončnih govoranc, ki so se širile po novem Jugu: Rob Lowe je fukal tukaj. Potem se je skoraj 10 mesecev kasneje pojavila civilna tožba proti Robu Lowcu v okrožju Fulton, Georgia, ki jo je sprožila Tarina prijateljica Jan, v času incidenta stara 16 let. Njena mati je 12. maja 89 obtožila Lowea, da je v času demokratske konvencije »izkoristil .svoj status slavne osebe, daje zavajal ženske v spolne odnose, sodomijo in različne seksualne aktivnosti, vse to pa za potešitev svojih seksualnih želja in z namenom, da posname pornografski film o teh aktivnostih«. Zahtevala je nedoločeno vsoto denarja za povzročeno škodo. Teden dni kasneje so časopisi objavili, da javni tožilec okrožja Fulton raziskuje zadevo. Če bi Lowea obtožiU seksualnega izkoriščanja mladoletnice, bi lahko dobil maksimum 20 let ječe in 100.000 dolarjev globe. Kot so dejali v pisarni JT: »Mislim, da bo Rob Lowe zelo težko pojasnil svoje obnašanje. Vse to poroti iz Geòrgie prav gotovo ne bo všeč.« Enako težko bo razložili dejstvo v zapriseženih izjavah, danih pozno junija 89, daje JT okrožja Fulton prejel kopijo traku že avgusta 88, vendar ni ničesar ukrenil. Takšna raziskava bi lahko imela uničujoč efekt na Dukakisovo kampanjo in na sloves mesta Atlante, ki jc bilo tako ponosno, da gosli demokratsko konvencijo. Ko so se novice o video posnetku prvič pojavile, je JT Lewis Slalon povedal novinarjem, da zadevo Lowe njegova pisarna raziskuje že »nekaj tednov«. Kasneje je demantiral to izjavo in dejal, daje prejel posnetek že poleti 88 in se odločil, da se »zadeva za nekaj časa odloži«, čeprav ni navedel vzroka. Slalon, sicer demokrat, jc na svojem položaju že 24 let. V enem zadnjih intervjujev je izjavil, da je imel posnetek žc od poletja 88, in da Lowea še ni poklical na zaslišanje. Na vprašanje, čc je bila njegova odločitev, da prestavi tožbo na kasnejši čas, politične narave, je dejal: »Vsa leta sem se skušal izogibati politiki. Če bi se trudil s sodelovanjem z njo, bi verjetno propadel.« Zgodba o seks videu Roba Lowa se začenja 30 milj severno od Allante: 1/75 izhod 114 A na cesto 5, severno po makadamu v podeželske divjine vzhodnega okrožja Cobb, v dvonadstropni hiši s šokantno pink fasado: to jc SuperHair 3/13. Pred 20 leti bil vzhodni Cobb Ic borov gozdič na majhnih gričih, prekril z umazanimi cestami, polnimi preprostih traktorjev. Sedaj pa se 40.000 prebivalcev vsak dan duši na avtocestah na poti na farmo Wardhcade ali plantažo Chattahoochc, v službe v letalski in telekomunikacijski industriji, ali v pravne, trgovske ali druge poslovne pisarne v središču mesta. To je dežela črnih džipov, otroških vozičkov, s fenom sušenih las, stebrastih hiš na poštnih znamkah: vzhodni Cobb je mešan lonec belih imigrantov iz vsepovsod, ki so jih tja pripeljale obljube »o bolj.šem življenju v krasnem sončnem mestu.« 77 čeprav izven mesta, je SuperHair postal cvetoč posel, ki visoko kotira na modni sceni Atlante, z rednimi showi, videom in raz^stavami. Salon je z leti postal varno zatočišče za mlade, premožne in nezadovoljne prebivalce idiličnega vzhodnega Cobba. Vodi ga trio Marian, Lester in Tony. Oba moška in Marian živijo skupaj. Marian ima na kratko ostrižene lase z belimi prameni. Lester ima več ducatov zapestnic, ljudje pravijo, da jih spominja na Martina Mulla, le da jc lepše vzgojen. Tony ima na levem bicepsu vtetoviran napis: ROJEN ZA LIŠPANJE. »Drugače se oblačimo, divje izgledamo,« pravi Lcslcr CrowcU, 3.3. »Moškim pusti- mo nositi make up, če hočejo. Dekleta si laiiko brijcjo glave. Verjetno šokiramo nekatere ljudi, ko nas prvič vidijo, toda svojemu delu in imageu smo zelo predani.« Marian in Lester sta začela čisto mlada na dnu, svoje osebje izbirata iz legij mladih punkerjev, ki so na čakalni listi. Najameta jih kot pomočnike, jih učita in jim pomagata pridobiti dovoljenje delo in z njimi podpišeta 3-letno pogodbo. Osebje sestavlja 50 složnih ljudi. »Oni so eno,« pravi Rebecca Weinberg, striptizcia v klubu RIO. »Lcstcr jc popol- noma predan delu v salonu.« Še pred kratkim jc bila Rebecca pomočnica v salonu SuperHair. V podzemlju Allante so ljudje iz salona znani kot SuperHair otroci. Rebecca pravi: »Večinoma se ukvarjajo s seksom, opravljanjem in friziranjem. Delajo skupaj, jedo skupaj, hodijo v kino in v klube. Zaljubljajo se in menjavajo partnerje med sabo, telefonirajo si pozno ponoči.« »Nekateri ljudje nas imajo za kulte,« pravi Lester, »toda to ni kult. To je način življenja.« Spomladi 1988 je Lena Jan Parsons prišla delat kot pomočnica v SuperHair. Imela je 16 let, lepa visoka blondinka z lepim fantom in »dobrim telesom«, kot pravi njena prijateljica iz srednje šole. Nekdaj dobra učenka se je izjemno poslabšala, ko je za svoj 15. rojstni dan dobila rdeč porschc letnik 1966. Nato je pustila šolo in postala punkerica, lase si je pobarvala na metalno zeleno, uporabljala bel puder za obraz, se oblačila v črno in začela hoditi v nočne klube ter se družila z lezbijkami. Ob istem času sta se ločevala njena starša ter se prepirala za skrbništvo nad otroki. »Težave v tem zakonu so nepremostljive« Tako piše v sodnih spisih, ki so označili dom Parsonsovih kot »nezdrav, degeneriran, kriminalen in nevaren.« Janina mati. Lena Arlcne Wilson Parsons ima določene pomankljivosti (kot so zapisali njeni odve- tniki): »Jc neizobražena, konzervativna glede religije in vzgoje otrok, jczljive narave, nima nobenih sposobnosti - razen da vzdržuje hišo, toda svoje otroke ljubi in jim je posvetila svoje življenje« Janin oče, John C. Parsons, je upokojen letalski major, z dohodkom 60.000 dolarjev na leto kot računalniški svetovalec in s 15.000 dolarji vojne pokojnine. Glede na pravne papirje, kijih jc izpolnila njegova žena, se »John ukvarja s čudnimi rituali v skrivnem prostoru v omari spalnice v kleti,« v njihovem prostornem domu v Tremontu. Žena trdi, da »John ne uspe disciplinirati otrok in tudi njej pri tem ne pomaga, uporablja svoj denar na njej povsem neznan način in jo skuša prepričati, daje čustveno nestabilna.« Dokumenti na sodišču pravijo, da »Jan in njen posvojeni brat Ashley veliko pijeta in kadita marihuano. Otroka delata luknje v zid, vendar vse to očeta prav nič ne zanima«. »John je dovolil 23-lctni ženski z imenom Tara Scburt, da se preseli vhišo in povedal mnogim ljudem v so.seščini, da bi rad spal z njo. Taraje znana lezbijka.« 78 Janina prijateljica Amanda Hinson pravi: »John Parsons me jc prijemal za zadnji- co.« Prisega tudi, da ja Janin oče dovolil svoji hčeri in Tari, da spita »skupaj v isti sobi na isti postelji.« Kmalu potem, ko je začela delati v SuperHair, je Jan postala »nov človek, kot da bi ji 3/13 tetovirali v glavo. Bila je zelo rezervirana in tiha. Samo sedela jc in gledala. SuperHair je bil od začetka za vsakega šok. Toliko novega vidiš in toliko odštekanih ljudi srečaš«. V istem času jc Tara postala receptor v salonu. Prej jc bila manager v pizzeriji Domino, stara 22 let, s kratkimi blond lasmi, agresivnim obnašanjem, modrim tovornim avtom in žensko ljubico prav tako zaposleno v SuperHair. Koje prekinila z njo, seje začela družili z Jan. Prijatelji pravijo, daje »Tara čisto gay« da paje Jan »najbrž samo eksperimentirala.« »Kot sem slišal,« pravi Lester, »je Tara hotela mnogo več kot pa je Jan dajala.« Frizerka Paula pa pravi, da sla bili zelo zaljubljeni. V nedeljo, 17. julija je bila v Atlanti 1. nacionalna konvencija demokratov. Mesto se je že mesece pripravljalo na to, barvali so pločnike, sadili drevesa, imeli seminarje za taksiste in razpošiljali pakete z napredno literaturo. »V teh trenutkih je mesto Atlanta zelo ponosno,« je bilo objavljeno v Atlanta Journal Constitution. »Žc od obdobja boja za državljanske pravice si Atlanta nenehno prizadeva za svoj ugled. Želela je postati najprej ameriško mesto in šele potem mesto na Jugu.« Dan prej je v mesto priletel Rob Lowe in se nastanil v hotelu Atlanta Hilton and Towers v središču mesta. V majici z napisom L.A. LAKERS so ga peljali v sobo 2845, iz žepa je potegnil šop francoskih frankov, skomignil z rameni in dejal uslužbencu, da bo dobil napitnino kasneje. Lowe jc bil v mestu kot član delegacije hollywoodskih zvezdnikov, ki jih je vodil Tom Haydcn. Čeprav je bila skupina sestavljena predvsem iz producentov in ostalih, ki delajo za kamero, pa so bile v njej tudi zvezde kot Rob Lowe, Judd Nelson in Ally Shccdy. »Toje bil poskus politične izobrazbe, priložnost, da se srečajo z vodstvom stranke,« jc dejal BiH Schultz, govornik Toma Haydena. »Toje bila zelo resna skupina ljudi.« Potem, ko jc preživel nedeljo na baseball igrišču s Tomom Haydcnom, v uniformi baseballskc ekipe iz Atlante, ko je z njimi odigral eno tekmo in odgovoril na vprašanja TV postaje iz Savannaha, se je vrnil v svoj hotel, kjer seje komaj izognil anli Ku Klux Klan zborovanju, ki se jc odvijalo v bližini. Tega večera je odšel na zabavo Teda Turnerja in CNN, kjer so ga fotografirali z Lauro Turner, njegovo 27-letno hčerko. Lowe je za People povedal da bo mogoče kdaj kandidiral za predsednika, toda »najprej sc mora Se veliko naučiti o igranju«. Lowe, 25, je imel »zelo nenavadno igralsko kariero«, jc zapisal nek kritik, »ki je do nedavnega temeljila samo na njegovem nenavadno dobrem izgledu«. S svojimo izrazitimi ličnicami in sijočimi modrimi očmi jc Lowe zelo lep, pravi primer modernega filmskega lomilca src. V neki anketi je revija Seventeen ugoto- vila, daje Rob Lowe najljubši zvezdnik kar 48 % najstnic. Lowe je rojen v Charlottcsvillu, Virginia, kjer je njegov oče študiral pravo na Virginijski univerzi. Kmalu zatem se jc družina preselila v Dayton, Ohio, kjer sta se 79 starša ločila in sc je mati ponovno poročila, tokrat z daytonskim mestnim arhite- ktom. Že od vsega začetka je Rob želel postati igralec. »Zelo rad sem recitiral dialoge in pravljice« Pri šestih letih je bil fotomodel v reklamah. Pri osmih, potem koje videl musical Oliver v krajevnem gledališču, seje začel pojavljati v lokalnih TV showih, na radiu in na vseh predstavah na koledžu, kjer so imeli kakšno otroško vlogo. »Za vloge ni bilo dosti konkurence,« se spominja Lowe. »Niti en fant iz moje soseščine si ni želel postati igralec. Mene so vsi kritizirali. Toda igranje meje držalo proč od uličnih tolp in kraje avtomobilov.« Ko jc bilo Robu 12 let, se je mati tretjič poročila, zdaj s psihiatrom iz Malibuja in družina se je preselila v Kalifornijo. S prihodom v to ekskluzivno obalno mesto je Rob še intenzivneje poskušal uresničiti svoj načrt in postati hoUywoodskqa zvezda. Vsak dan po šoli seje z avtobusom peljal v Hollywood, da bi se udeleževal promocij in agentom puščal svoje fotografije. Ob vikendih je pohajal s prijatelji Emiliom Eslevezom in Martinom Shecnom, skupaj so doma snemali filme in sanjali o slavi. »Vse kar si je Rob kdaj želel, je bilo postati igralec,« pravi njegov dober prijatelj Cassian Elwcss, 30, britanski producent, ki je Robov prijatelj že 6 let. »Ne bo mu všeč, da vam to govorim, toda koje bil še v gimnaziji, jc bil dolgolasi freak z očali, nikoli ni imel punce in ljudje ga niso jemali zelo resno. Ko sije ostrigel lase in nabavil kontaktne leče je nenadoma postal Rob Lowe, ki ga vsi poznamo.« Končno je Lowe dobil svojo priložnost in namesto da bi delal maturo, seje pojavil v dveh TV serijah After School Special, ki pa jih niso dolgo predvajali, in nato v filmu, kjer jc kar mrgolelo hollywoodskih lepotcev: The Outsiders F.F. Coppole. Nato je imel glavne vloge v filmih: Class, Oxford Blues, The Hotel New Hampshire, St.Elmo's Fire, About Last Night, Masquerade Njegova najboljša vloga (in nomi- nacija Zlati Globus za najboljšo stransko moško vlogo) je bila leta 1987 v filmu Square Dance, kjer je igral umsko zaostalega mladeniča. Kljub konkurenci Jasona Robardsa in Jane Aleksander, je kritik New York Timesa zapisal, da je bila vloga Roba Lowa najbolj mogočna. Zadnje čase dobiva Lowe miljon dolarjev in več za film. Čeprav je Lowe o sebi dejal, da je zelo plah kar se tiče žensk, je igral s partnerkami kot so Na.stassja Kinski, Jodie Foster, Jacquelline Bisset, Cindy Gibb, Demi Moore, Ally Sheedy, Mare Winningham, Jenny Wright in Virginia Madsen. Imelje tudi razmerja z Stephanie Monaško, MellisoGilbert, Fawn Hall, Jane Fonda, Grace Jones in mnogimi drugimi. O lepih in slavnih ženskah HoUywooda je Lowe dejal: »Če nisem bil z njimi, jih poznam ali pa sem bil z njimi zaročen.« Danes živi Lowe v hribih nad Hollywoodom v svoji prvi hiši, prenovljenem bunga- lovu, vrednem več miljonov dolarjev, z bazenom in košarkarskim igriščem. Hiša je dekorirana v sivih, modrih in belih odtenkih, pohištvo je Repro Deko, Kalifornijska moderna in japonski elektro lech. Na stenah visijo slike obskurnih slikarjev v stilu »Jcan Michel Basquiet sreča Pee-Wce Hermana«, pravi Elwes. Lowe vozi siv porsche 948. Lorec Rodkin, osebni manager mnogih hollywoodskih zvezd pravi: »Rob ni nič drugačen od povprečnih 25 letnikov, razen da ima več denarja in daje slaven. Rad hodi na piknike, z dekleti v kino in na plažo. Ve, da dobro izgleda, vendar se temu upira. Je zelo duht)vit, zabaven, skromen, velik šaljivce. Na splošno je zelo pameten, zdrav dečko. Njegova edina slabost so ženske.« Rob ima rad jet smučanje, športne tekme, video in pohajanje s fanti. On, Nelson, Estevez, Sheen, Elwcss in še nekaj hollywoodskih zvezdnikov tvorijo enotno skupi- 80 no. Obiskujejo Hard Rock Cafe, pijejo pivo in jejo pomfri, hodijo kegljat v Rock and Bowl. Lowe rad nosi jeans in majice, nasploh poceni garderobo, včasih pa obišče tudi drage butike na aveniji Mclro.se. Znanje po svojih imitacijah Mr. T, Richarda Cerea, Marlona Branda in Carya Cjranta, po svojih marshmallow sendvičih in po svoji zvestobi do prijateljev. »Družimo se predvsem ob vikendih,« pravi EKvess, ki je srečal Lowa na snemanju filma Oxford Blues, enega od 14 filmov, ki jih jc Elwcss produciral v zadnjih sedmih letih. »Ljudje so med tednom doma. Ti mladi igralci so obsedeni z delom in ne mislijo tako, kot sta v svojih časih James Dean in Marlon Brando. Vsi hočejo trdo delati.« »Robbi hotel biti kot Cary Grant,« pravi Elwcss. »Je zelo zabaven in očarljiv, čeprav bi hotel biti tudi kot Clint Eastwood. Ko ga spoznaš, ugotoviš, da ima veliko ranljivih točk. Njegove slabosti so njegova moč. Včasih jc malce neroden in čuden, pa tudi zelo močna osebnost. Izžareva nekakšen magnetizem, ki ljudi neznansko privlači. Rob absolutno obožuje ženske. Ljubi jih, prav nor jc nanje. Šc vedno ljubi prav vsako dekle, ki jo jc kdaj srečal. V vsakem dekletu lahko najde nekaj dobrega. Mislim, da se ženske odzivajo prav na to. Lahko prepriča vsako dekle, da se počuti zadosti dobro in lepo, da gre z njim ven.« Tistega nedeljskega popoldneva v salonu SuperHair še niso dosti govorili o zboru demokratov ali Robu Lowu. Nato pajih jc poklical klicnt s ponudbo. Robov prijatelj John Roca, fotograf iz New Yorka je prišel v mesto in je poklical studio, da mu priskrbijo nekaj modelov. Ob pol sedmih zvečer seje sestal v mestu s 14 uslužbenci SuperHair. Koje posnej nekaj filmov, seje z njimi dogovoril za sassion vklubu RIO kasneje zvečer. Hotel je poslikali nočno življenje Allante v času demokratske konvencije in mularija z modrimi, zelenimi in rumenimi lasmi v čudnih oblačilih se mu je zdela dobra dekoracija. »Poklical sem RIO,« pravi Lester, »in se z Rcbccco, kije bila listo noč gostiteljica, dogovoril, da pripeljem skupino mladoletnikov v klub za foto Session.« »Deset minut do devetih seje prikazalo vseh 30, vsi s popolnim imageom. Lastnik je bil navdušen, daje klub tako zgodaj poln in jim ni zaračunal vstopnine. Toda vsi so morali pokazato osebne izkaznice. Mogoče jc Jan imela osebno izkaznico koga drugega, toda imela jo je, drugače jc ne bi spustili noter.« Med čakanjem na fotografa so plesali, pili in se zabavali. Klub RIO je v bivši stavbi RKO Film Promotions in skladišča Hustler magazina. Ima šest barov v treh velikih sobah, v zgornjih prostorih je disco, v spodnjih rock klub z živo glasbo. Na stenah hodnikov so prave minigalcrije s slikami iz filmov in avantgardnimi instalacijami. »Ves koncept kluba RIO temelji na tem, daje življenje iluzija, iluzija so tudi nočni klubi,« pravi direktor kluba Eron Thomas. »Mi ustvarjamo iluzije. Zato se ljudje sem neprestano vračajo.« V klub zahaja mnogo različnih vrst ljudi, predvsem pa modni punkerji, ki živijo samo za obleke in imidž.« »Včasih jc obleka kot oklep,« pravi Thomas, »določeni ljudje vas bodo sodili po obleki in na take se vam nc bo treba nikoli ozirati. To jc kakor ovratnica proti bolham. Drži jih proč.« RIO in še dva, trije nočni klubi v Atlanti predstavljajo mestno podzemlje. V klubih igrajo bendi kot so Slaves to the Siren, Thclonious Monster in Urban Blight. 81 Frcnzično viharno vzdušje ob stroboskopski luči traja do štirih zjutraj, ko se dogajanje prestavi v enega od non stop odprtih barov v bližini. Mali dilerji na svojih obhodih po klubih ponujajo nekvaliteten kokain in pijačo. »Ljudje padejo v klubsko sceno,« pravi Marion Crowell iz SuperHair, »in to postane njihovo življenje. Ideja, da greš ven in se dobro zabavaš, se izgubi. Klubi so vse, za kar še živijo. Iti ven, žurirali, se drogirati. Res se dogaja. Žalostno je. Videla sem veliko res dobrih mladih ljudi, ki jih je vse skupaj zaneslo. Mislim, da klubi kot taki niso krivi za to, kriva je njihova napačna percepcija tega, kaj naj bi scena bila. Mladi gledajo nočno življenje kot ga prikazujejo filmi in TV in si predstavljajo, da tako živijo vse slavne osebnosti, 1er jih tako poskušajo posnemati.« V nedeljo zvečer, ko so SuperHairovci čakali na fotografa, je bila Susan v svoji pisarni. »Poklical me jc vratar in mi sporočil, da bi Rob Lowe, Ally Shcedy in še nekateri radi prišli v klub. Poiskala sem Rebecco, ji povedala, da prihajajo VIP in ji naročila naj da šampanjec na led 1er pripravi posebno sobo. Nato sem srečala Jan in Taro ter jima povedala, da prihaja Rob Lowe. Bili sta navdušeni. Želeli sta ga spoznati in svetovala sem jima, naj se mu kar predstavita. Vzeli sta pijačo in se vscdli točno pred posebno sobo.« Susan je odšla dol in peljala skupino, v kateri so bili Lowe, Ally Sheedy, Judd Nelson, Holy Robinson, Justine Baleman, Alec Baldwin in ostali, ter jih peljala v posebno sobo blizu plesišča. »Rob je bil O.K. Nosil je mala Pointdexter očala, suknjič in majico s pikami. Gospod mladi demokrat. Bil je zelo vljuden.« »Delala sem v po.scbni sobi. Nelson mi jc sledil po sobi z dvema koktajlema v roki in govoril: »Tako si lepa punci, bi šla z mano domov?« pravi Rebecca. Medtem sta Jan in Tara sedeli pred vrati in čakali. Jan je neprestano spraševala, kdaj bo Rob prišel ven. »Prostor je bil nabito poln,« pravi Sheedy, »v Atlanti je bilo drugače kot v ostalih mestih. V New Yorku in Los Angelesu so ljudje navajeni igralcev. V Atlanti so vsi vedeli, da smo v mestu in da smo tistega večera bili v klubu Rio. Prihajali so si nas ogledovat. Niso jih pustili v sobo, pa vendar. Počutila sem se kot v pasti. Odšla sem z Juddom in Alecom.« Lowe je ostal in se zabaval dalje. Nato je končno prišel k vratom, Jan in Tara sta takoj planili k njemu in Rebecca ju jc predstavila. »Jan je bila zelo vznemirjena,« pravi Rebecca, »Tara pa ne. Ona se ne zanima za fante. Toda Jan, ta mala šcstnajstlctnica, jc bila v.sa iz sebe. Dekle, ki ni še nikoli nikjer bilo, sreča Roba Lowea. Videla sem ji v očeh, kakšen vpliv je to imelo nanjo.« Jan in Tara sta izginili v posebno sobo. Zabava se je nadaljevala. Okoli enajstih zvečer jc Rebecca odšla na pavzo v sobo za osebje, kjer jc naletela na Roba in še nekaj fantov. Kadili so marihuano in eden od fantov jc Robu ponudil ecstasy. »Rob gaje vzel, jaz pa sem sedela tam in opazovala vso sceno. Vprašala sem Roba če jc Ally Sheedy lezbijka. Ni mi odgovoril. Bil je zelo pijan,« izjavlja Rebecca. 82 Nekaj čez polnoč je naročil Rebecci, da mu pokliče taksi. Nato je odšel z Jan in Taro. »Srečal sem jih pri izhodu,« pravi fotograf Roca, kije ravnokar končal svoj sassion s SuperHairovci.« Naredil sem nekaj posnetkov, potem pa mi je zmanjkalo filma.« Po pričevanju Roce in ostalih so se Rob, Jan in Tara vsedli v taksi in se odpeljali. Natanko deset mesecev kasneje je izbruhnil škandal. 18. maja, šest dni za tem ko so vložili civilno tožbo, je atlantska TV postaja WAGA prva objavila zgodbo. Na- slednjega dne je Jim Shuler postal prvi medijski človek, ki je dejansko videl video posnetke. »Tisto popoldne meje poklical nekdo iz klubske scene in mi povedal za ves scenarij: Lowe, dekleta, video, vse toje zvenelo tako bizarno in neverjetno, da smo se odločili daje edino pametno, če tega ne predvajamo.« V popoldanski oddaji je Shuler na kratko ponovil obtožbe proti Lowu in intervjuval JT Slatona. Telefonske hnije so bile neprestano zasedene, ljudje so ponujali kopije traku, aU pa izražaU svoj bes nad celo afero... Ob enajstih zvečer, po skrivnem sestanku na obrobju mesta je imel Shuler trak v rokah. »Ko smo spoznali, kaj se lahko izcimi iz vsega tega, smo sklenih, da bomo pri vsej stvari skrajno previdni,« pravi Shuler. V Atlanti je posedovati tak video in distribuirati ga, kaznivo dejanje, za katerega dobiš eno leto zapora in plačaš 5.000 dolarjev kazni. Če narediš eno samo kopijo, te lahko obtožijo razpečevanja. 39 minut dolg trak je razdeljen na tri segmente. Prvih 25 minut je bilo posnetih v Parizu, preden je Rob prišel v Atlante. Prikazuje Lowea in 21-letnega moškega, ki seksata z ameriško manekenko Jeniffer. Kot pravijo viri, je prijatelj, asistent pro- dukcije iz New Yorka, srečal Lowea na snemanju in postala sta dobra prijatelja. »V Parizu sta tri tedne skupaj žurirala,« je povedala priča, kije želela ostati anonimna'. V noči, koje bil posnet video, sta bila na zabavi Grace Jones. Na traku sta Rob in Jeniffer omenjena samo z imenom, prijatelj pa tudi s priimkom. Segment se z.ačne s prizorom, ko prijatelj obdeluje ležečo Jennifer, ki se ji na posnetku vidijo samo kolena. V sobi je bilo temno, zato je kvaliteta video posnetka zelo slaba. Čez nekaj časa se pojavi Lowe s steklenico piva. Sede na posteljo in pravi: »Kar nadaljujta, saj gledam.« Nato postavi pivo na nočno omarico in se začne samozadovoljevati, Jeniffer pa se začne pritoževati nad prijateljem. »Mučita me,« mrmra in tako komentira prijateljevo ogromno moškost, s katero je obdarjen. Nato se prikaže Lowe in naslednjih šest minut in pol obrnjen z zadnjico proti kameri neutrudno nabija in vzdihuje: »Aah, ah, aah,aah.« Jeniffer istočasno fafa prijatelju, ki stoji ob postelji. Prijatelj pravi Robu, da bi Jeniffer rada, da z njo bolj grobo ravnata. Zasliši se zvok klofut. Tako se nadaljuje, moška se med sabo izmenjujeta. »Ali ti je všeč vsa ta pozornost?« vpraša Lowe dekle. Na koncu Jeniffer pravi: »Jenn rabi deset minut odmora.« Rob je na to odvrnil: »Ali je tukaj vroče ali se mi samo dozdeva?« in pogovor se nadaljuje. Rob in Jenn govorita o poletnih počitnicah. St. Tropezu in Grace Jones. Drugi segment filma traja približno sedem minut inje dokument Robovega nedeljskega popoldneva v Atlanti. 83 Prikazuje Roba v steklenem hotelskem dvigalu, njegovo telovadno torbo z baseball rokavico v njej, nato Roba, kako trenira z lokalnim moštvom The Braves, Roba in Toma Haydcna (Hayden pravi, da ga jc mnogo ljudi imelo za Robovega očeta), Loweov intervju za TV postajo Channel 22 iz Savannaha, reklamo za Goodyear, California Raisins in anti Ku Klux klan demonstracije v mestu. Zadnjih sedem minut filma se začne z Jan, kako naga prihaja iz kopalnice, v rokah ima časopis. Tara pije pivo. Nato začneta Jan in Tara seksati. Kamera je ob vznožju postelje. Rob pravi: »Rad bi videl, kaj počnejo dekleta.....rad bi dobro lekcijo,« in dekleti nadaljujeta z oralnim in manualnim seksom. Tu in lam se pojavi roka in boža katero od deklet. Nato se sliši Lowea, kako pravi: »Polcm bi vama rad pokazal tole, pokazal, kako izgledata. Jan, ti si tako seksi.« Dekleti se hihitata in izgleda, da se imata dobro. Nato kamera kaže ginekološki posnetek. Tara s posmehljivo poučnim glasom začne razlagati dele telesa. »To je Janin klitoris,« pravi. Potem se sliši Jan: »To je zabavno. Daj, razburi mc« Pobere kamero ter jo usmeri na Lowea, ki se pači, smehlja in pošilja poljubčke v kamero. Predvajanje traku na WAG A je pripeljalo v Allanto veliko medijskega tiska in TV. Zgodbe so bile objavljene celo v New York Post, Washington Post, v vseh tabloidih in na londonskih škandalskih straneh. Arsenio Hall je izjavil, da jc »Rob končno posnel film, ki ga hočejo vsi videli«. David Letterman v svojem seznamu razlogov, zaradi katerih ajatola mora živeti, pod številko 5 navaja: »Ni še videl sex videa Roba Lowa.« V Atlanti so gruče foloreportcrjev in TV ekip kampirale pred klubom Rio in pred Janinim domom in šolo. Nekaj video reportcrjev je skušalo skrivoma snemali salon SuperHair. Plačali so za frizure, toda željenih informacij niso dobili. Craig Rivera, Geraldov brat, ki dela za Inside Edition, je s kamero zasledoval Taro po klubu do ženskega WC. Varnostniki so ga vrgli ven. Dan zatem, ko so predvajali video, je WACîA dobila ponudbo 10.000 dolarjev za trak, da bi ga predvajali v nekem nacionalnem TV shown. Kasneje je predstavnik istega showa ponujal 30.000 dolarjev na roko. Prav tako so skušali podkupiti vse ostalo osebje TV postaje, potem pa je bil razposlan interni memo, da je treba vse take poskuse prijavili. Kmalu so tudi ostale postaje in programi imeli kopijo videa, vendar večinoma samo s prvim delom, kjer so Lowe, Jeniffer in prijatelj. Zaradi lega so gledalci dobili vtis, daje bil ta segment posnet v Atlanti in da je dekle na njem Jan. V resnici je zelo malo ljudi videlo tisti pravi posnetek, kije Roba spravil v težave. Glede na mnoge vire, je Tara tisto jutro, ko je poklicala Susan v klub RIO, spraševala, če lahko oni prcsnamejo super 8 na VMS kasete. Koji Susan ni mogla pomagali, .sla Jan in Tara odnesli trak Lcstcrju v SuperHair. Ta gaje dal lokalnemu video snemalcu, ki gaje prcsnel na dve VHS kaseti, in na svoje kasnejše obžalovanje ni gledal posnetka 1er tudi ni obdržal kopije za.se. Lester je eno obdržal doma. Kaseto je posojal mnogim prijateljem in za nekaj časa izgubil sled za njo. Deset mesecev je krožila po Atlanti, predenje bila vložena tožba. Susan in ostali trdijo, daje Tara dejala daje bilo v sobi tisto noč »veliko kokaina«. Ko je Rob seksal z Jan, ju jc hotela posneti, toda ni znala vključiti kamere. V 84 dokumcnlih na sodišču piše, da so jemali droge in daje Rob imel spolne odnose z Jan. Taraje povedala prijateljem, daje sedela na stolu, pila pivo inju gledala, potem pa seje Rob nenadoma ustavil, jo pogledal, splezal k njej in ji raztrgal srajco. Povedala je tudi, da jc Rob težko dosegel orgazem zaradi toliko kokaina in ecstasya ki ga jc vzel tisto noč. Na koncu ga jc Tara oralno pripeljala do orgazma, nakar jc Rob zaspal, dekleti sta odšli, ukradli trak, 200 dolarjev za taxi in stekleničko tablet. V naslednjih dneh jc podzemlje Atlanic valovilo od govoric o Robu, Jan in Tari. »Mislim, daje bilo Jan nerodno zaradi tega. Tara paje bila ponosna,« pravi Lester iz SuperHair. »Tara jc predlagala, da naredijo žur in pokažejo video vsem in Jan sc je nekako strinjala, toda pri sebi je vedela, da se to nc sme zgoditi. To je eden od razlogov, zakaj sta vzeli trak. Nista želeli, da bi Rob imel ta video. In nista želeli, da Janini starši odkrijejo, da jc Jan spala z žensko. Spoznali sta, kaj se jc zgodilo in bili čisto hipnotizirani od tega. Bilo je kot: »HEJ! Bili sva z Robom Lovvcom. Zdaj bova zvezdi v Atlanti.» Kmalu za tem je, po pričevanju Amande Hinson, Jan »prišla k nam in mi povedala, daje spala z Robom Lovvcom in mc povabila, naj si pridem ogledat posnetek. Rekla je, da me bo ubila, če kaj povem njeni mami in da bo imela zabavo v SuperHair, kjer bo predvajala video.« Hinsonova tudi prisega, da .se »Jan zdravi zaradi vaginalne infekcije.« Potem jc Janin brat Ashley našel trak v njeni omari in si ga ogledal. In to takoj povedal mami. Papirji, ki jih je 14. junija 89 predložil J. Hue Henry, odvetnik Lene Parsons, nadaljujejo sago: »Ta film jc avgusta 88 odkril tožilec, ter ga nemudoma predal ustreznim pravnim organom v okrožju, kjer jc bil film posnet.« Toje mesto Atlanta, okrožje Fulton. Navedbe v papirjih so povzročile poizvedbe glede ukrepov JT Lewisa Slatona. Ko so ga prvič vprašali za incident v sredini maja, jc povedal reporterjem, da je bil z zadevo seznanjen Ic nekaj tednov prej in da ravnokar »preverja, če stvar res zasluži tožbo.« V zadnjem intervjuju paje priznal, daje trak imel žc od avgusta 88. »Obstajali so določeni zadržki, zaradi katerih smo stvar namenoma zavlačevali,« je dejal Slaton. »Treba je bilo ugotoviti mnogo stvari. Kje so se srečali, koliko staro je izgledalo dekle, ali je bila uporabljena sila, ugotoviti veliko dejstev.« Na vprašanje, ali so žc zaslišali Roba Lowea, je Slaton odgovoril, da z njim še »ni stopil v stik.« Ali jc mogoče Slaton preložil vse obtožbe proti Lowu, da bi preprečil škodo, ki bi jo to povzročilo Dukakisovi kampanji? Je bilo Lowcu prizancšeno iz političnih razlogov? »Nisem prav dosti prikrival,« pravi Slaton, »Mediji so v.sc spremljali. Res jc, da kandidiram kot demokrat, toda preganjal sem žc mnogo demokratov, približno 10.000 na leto. Tukaj ni veliko republikancev. Poleg tega jc veliko primerov tukaj starejših kot ta. Po zakonu moram ukrepati v roku štirih let. Nekateri primeri pač rabijo več časa kot drugi.« V času, koje Lena Parsons našla video, sta se z možem ločevala. Trak jc le šc prilli olja na ogenj. Jan je povedala Amandi, da bo »s filmom iz.siljevala Roba Lowea za dva miljona dolarjev.« 85 To hvalisanje jc lahko le produkt Janine domišlije, ali paje resnica v borbi za denar med Loweom in Leno Parsons. Dokumenti, ki so jih predložili Loweovi odvetniki trdijo, da je družina Parsons poskušala »izvleči« iz Roba Lowea pol milijona dolarjev, da bi se tako izognil »slabi publiciteti«. Odvetnik J. Parsonsa naj bi povedal Loweovim odvetnikom, daje bil njegov klient »pripravljen opustiti vse tožbe za povračilo 500.000 dolarjev.« Vendar je Pamela G.Guest, njegova odvetnica zanikala te obtožbe. »Nikomur nisem izjavila, da lahko dosežem umik tožbe. Te moči nimam.« Loweovi odvetniki so predlagali sodišču, da razveljavi tožbo in uvede sankcije proti gospe Parsons. Odvetniki zanikajo, daje Rob zapeljal Jan. Trdijo, da Lena Parsons nima pravice zahtevati odškodnine za čustveni pretres, zaradi katerega trpi, ker ji je Lowe zapeljal hčer. Njene trditve nimajo »upravičene osnove«, »so brez pravega vzroka« in le »izsiljevalska taktika«. Odvetnik Lene Parsons trdi, daje Loweov odvetnik Dale Kinsella izjavil, da mu je Lowe priznal, »daje srečal hčer moje klienlkc v Atlanti in da seje pojavil v porno videu.« (Kinsella na te 4 telefonske klice ni odgovarjal). Glede na obtožbe izsiljeva- nja Par.sonsovi odvetniki trdijo, da so se »vseskozi vzorno obnašali«, medtem ko so Loweovi odvetniki »grozili, preklinjali, kričali, jih sramotili in lagali. Proces na sodišču so izkoristili za reklamo«. V začetku julija je zvezni okrožni sodnik ugodil Loweovi zahtevi, da se opusti tožba Parsonsove za materialno povrnitev škode, ki je nastala, ko je Rob domnevno zapeljal njeno hčer, ostale obtožbe pa da so umestne. Obema stranema so zavrnili zahteve po sankcijah. Po noči, ki sta jo preživeli z Robom, se je življenje Jan in Tari močno spremenilo. Vest o civilni tožbi je ravno sovpadla z Robovo v zadrego spravljajočo glasbeno točko s Sneguljčico na podelitvi Oskarjev. Igralec je bil v Canncsu na filmskem festivalu. Novinarjem revije People je izjavil da ga »takšne izjave ne skrbijo«. Vendar pa njegov prijatelj, ki je bil z njim v Canncsu, trdi, da je Roba skrbelo, da ga nc bodo res »tožili ali izsiljevali«. Izjavlja tudi, da je Rob iz strahu pred tožbo in drugimi represalijami uničil celo knjižnico videokasct, na katerih so bili podobni posnetki z drugimi ženskami. »Mislim, da se mu ni niti sanjalo, da bi lahko vse to prišlo na dan,« pravi prijatelj. »Glede legaje zelo skrivnosten in izmikajoč. Mislim, da mu je nerodno.« Čeprav je Lowe odklonil intervju o tej zadevi, pa je prosil svoje prijatelje, da jih imajo. Tako je njegova publicistka Lisa Kastcler iz PMK podala zelo dobro sliko o njem, s poudarkom na njegovem dolgoletnem zanimanju za politično dogajanje v Malibuju in za dobrodelne ustanove, predvsem otroške. Elwes pravi, da je bil »Rob obupan zaradi afere v Atlanti. Govoril je: 'Se bom že nekako izvlekel iz lega. Žal mi jc samo, da .so v to vpleteni tudi moji prijatelji in se vam zaradi tega opravičujem'«. »Rob ima zelo razvit smisel za humor,« pravi Ally Sheedy. »Tako ludi obravnava vso zadevo. Kol, ja, O.K., zgodilo seje. Res bi rad, da.se vse čimprej razčisti in konča. Biti igralec je zelo pomembno zanj. Skrbi ga vse, kar se bo zgodilo in kako bo to vplivalo nanj.« 86 Kmalu po razkritju afere so Roba umaknili iz naslovnice revije Tcen, njen tiskovni predstavnik paje izjavil, daje neprimerno »delati publiciteto osebi, proti kateri so naperjene tako resne obtožbe«. V juniju je Lowe prejel nagrado, imenovano Brez opravičila. V reviji Women's Wear Daily je bila objavljena njegova slika z napisom »Kako globoko lahko padeš?« (besedna igra low - lowe; op.prev.) Julija, potem ko so predvajali video na kabelskem programu Ala Goldsteina Mid- night Blue, so se kopije traku s samo prvim posnetkom v Los Angelesu prodajale za 29.95 dolarjev in vse mesto je govorilo o tem. Čeprav je bil ineident prava nočna mora za Robove tiskovne predstavnike, pa ni vplival tudi na njegovo kariero. Nekateri ljudje v Hollywoodu so bili res očitno vznemirjeni zaradi njegovega obnašanja. Ostali pa so mnenja, daje škandal samo malo pomagal obrusiti njegov imidž lepega hollywoodskega dečka. Lowe je 20. junija začel snemati že prej dogovorjen film v Los Angelesu. Film je imel (ironično naključje) naslov Slab vpliv (Bad Influence). V njem Lowe igra potepuha, ki na video na skrivaj posname uspešnega poslovneža, ko spi z neko žensko. Steve Tisch, producent, pravi: »Lowe v filmu predstavlja človeka, ki smo ga vsi kdaj v življenju srečali, človeka s slabim vplivom.« Tisch, kije produciral hite kot sta Risky Bussiness in Soul Man, pravi, da vztraja pri svoji izbiri Lowea za to vlogo. Lowe in on sta se spoprijateljila in Tisch pravi: »Mislim daje Rob spoznal, daje tudi on samo navaden smrtnik. V poslu, v katerem je, ga lahko uničijo prav tisti ljudje, ki so ga tudi ustvarili - njegovo občinstvo, njegovi oboževalci, ljudje, ki so mu verjeli. Lowe se zaveda, da je nujneje postati boljši igralec kot pa slavna osebnost. In sebično moram priznali, daje sedaj pravi čas za to. Mislim, da je to, s čimer se zdaj sooča, pravi izziv. Ali lahko spremeniš odgovornost v svojo prednost? Priznal mije, daje spremenil svoje življenje. Njegova surovost in obnašanje mladega divjaka sta zdaj stvar preteklosti. Ta incident ga je preusmeril. Med posameznimi snemanji ne gleda več skozi okno in občuduje joške kake sedcmnajslletnice. Namesto tega se bolj resno posveča svojemu delu. Iz človeka, ki sprašuje »Kje je nocoj žur?« se jc spremenil v človeka, ki se bo resno usmeril v svoje delo, ker mora posneli dober film, ustvariti karakter, ne pa da bodo o njem pisali samo to, s kom bo šel na podelitev oskarjev.« Robov prijatelj, ki se pojavlja v prvem delu videa, je bil spočetka zelo prestrašen. Njegovi starši poznajo Roba in celo stvar so videli na televiziji - sinjih niti ni imel časa posvariti, da je na posnetku tudi on. Ponudili so mu 25.000 dolarjev za TV intervju, toda zvest Robu gaje odklonil. John in Lena Par.sons, Janina star.ša, sla se medlem ločila. Lena je začela delati kot uradnica v supermarkelu Kroger s 4,50 dolarja na uro. Johnu Parsonsu so dodelili skrbništvo nad Jan in Ashleyem, in v intervjuju za TV povedala, da Jan ni nikoli nameravala izsiljevali Roba in da je »zelo skromno dekle. Tako se morda res ne kaže na posnetku, toda danes je takšna«. Po odloku sodišča jc Jan morala pustiti delo v SuperHair in se vrniti nazaj v svojo šolo v okrožju Cobb. Jeseni leta 1988, kmalu potem ko so odkrili trak, se je Jan 90 dni zdravila zaradi depresije na tamkajšnjem psihiatričnem oddelku. Zelo je besna na Lesterja ker jo »je zajebal« glede tistega videa, pravi Lester in dodaja, da soji vzeli tudi njen ljubljeni Porsche. Ko sojo nazadnje hoteli inlervjuvali, je novinarje napotila k svojim odvetnikom, češ da noče ničesar izjavili. 87 Taro so medlem odpuslili iz SuperHair zaradi domnevnega aiicoholizma. Sedaj se izogiba javnosli. Odislanja intervjuje in zavrnila je ponudbo 25.000 dolarjev, da bi govorila o tisti noči. »Ljudje imajo dvojno mnenje o tisti noči,« pravi Susan Sullivan, »prvo je, daje Lowe navadna baraba, pornografski manijak, drugo pa, da so mu jo po.šteno zagodli. Treba je videti obe plati. Vsi so bili v klubu. Jan .seje obnašala kot odrasel človek, všeč ji je bilo bili z Robom. Če bi bila s kakšnim lokalnim frajcrjem, ne bi nikoli slišali, da ju je snemal na video. Neumno je, da v Ameriki delajo takšne bogove iz mladoletniških idolov. Pred leti je bil Rudolf Valentino, zdaj jc Rob Lowe. Hollywood mu je določil seksualno pozicijo. To je vsa finta, to je vsa publiciteta. Dajo ga na trg, da bi mlada dekleta hodila v kino, kupovala njegove posterje, fantazirala o tem, kako fukajo z Robom Lowom. Torej zakaj ne bi Jan fukala z njim, čc jc imela priložnost? Le zakaj nc?« Prevedla Bernarda Petelinšek Tekst Težave z dekleti (Girl Trouble) je eklatanten primer postwoifcjovskc divizije ameriške publicistike. Originalno jc izšel v reviji Rolling Stone (24. avgust 1989). 88 Studia humanitatiS 1.-2. Perry ANDERSON - Rodovniki absolutistične države (2 zvezka) (prevod: Miha Kovač) 750 strani. Andersonovi Prehodi iz antike v fevdalizem (Studia humanitatis 1989) so uvod v Rodovnike absolutistične driave, monumentalno anali- zo predkapitalističnih druž- benih formacij v zahodni in vzhodni Evropi, na Balkanu in v Skandinaviji, na Kitaj- skem in Japonskem. Angle- ški novolevičarski teoretik pojasnjuje zgodovinsko dina- miko gospodarskega in poli- tičnega razvoja različnih de- lov Evrope v njihovi hkratni povezanosti in razlikah. (zgodovina, sociologija, marksizem) 3. Roland BARTHES - Retorika starih: Elementi semiologije (prevod: Rastko Močnik m Zoja Skušek-Močnik) 220 strani. Prvi knjižni prevod slav- nega francoskega teoretika v slovenščino prinaša dve raz- pravi. Prva je prikaz zgodo- vinskega razvoja retoriške ve- de in njenih prijemov od Ari- stotela do izginotja te vede v prejšnjem stoletju. Druga je tako rekoč teoretski labora- torij za pridobivanje koncep- tov, brez katerih ne bi bilo teorije na področju humani- stičnih ved in družboslovja. (teorija in zgodovina li- terature in kulture, lingvisti- ka, sociologija, filozofija) 4. Ranuccio BIANCHI- BANDINELLl - Od helenizma do srednjega veka (prevod: Bojan Djurič) 300 strani. Izbor najpomembnejših spisov enega izmed vodilnih klasičnih arheologov po vojn _ Vpeljal je nove poglede n antično umetnost. Z analiz umetnostne produkcije v kon kretnih zgodovinskih okoli ščinah je rekonstruiral razvoj ni lok od grške helenistične dc evropske srednjeveške umet- nosti, kjer je rimska umetnost| izhodišče za razvoj zahodno- evropske. (zgodovina umetnosti. arheologija, zgodovina) 5. Ernst GOMBRICH - Spisi o umetnosti (prevod: Nataša Golob) 400 strani. Avstrijski Jud. ki se je pred nacizmom umaknil v Anglijo, dolgoletni direktor Warburgovega inštituta, sodi med najznamenitejše teoreti- ke in zgodovinarje umetnosti v svetu. Studia humanitatis prinašajo izbor njegovih spi- sov o renesančni umetnosti in študij o psihologiji dojema- nja, temeljnih za razpravlja- nje o umetnosti in kulturi. (zgodovina in teorija umetnosti, psihologija) 6. Roman INGARDEN - Literarna umetnina (prevod: Frane Jerman) 600 strani. V slovenščini že imamo Jermanov prevod In predsta- vitev Ingardenovih Esejev iz estetike, kjer ta poljski filozof obravnava slikarstvo, arhi- tekturo in glasbo. Literarne umetnine se je Ingarden lotil s fenomenološko analizo, ki razkriva intencionalno eksi- stenco literarnega dela in nje- govo Četveroplastno notranjo zgradbo. (teorija književnosti, estetika) 7. André LEROI- GOURHAN - Gib in beseda, II. del (prevod: Braco RotafJ 300 strani. Drugi od obeh delov knjige, katere prvi del je izšel v 3. letniku zbirke. Gre za prvo sodobno teoretsko delo v slovenščini o nastanku člo- veka. Njegov predmet so naj- prej zoološka in nato tehno- loška in socialna evolucija človeka, gibala evolucije in nastanek kulture. Gib in be- seda sta sinteza prazgodovi- ne, ki sega vse od zoološke problematike prek arheologi- je in zgodovine tehnologij vse do zgodovine religij. (prazgodovina, zgodovi- na tehnologije, zgodovina re- ligij, sociologija, psihologija) 8. Paul VEYNE - Rimska erotična elegija (prevod: Barbara Sega- Čeh) 280 strani. Fl ancoski zgodovinar antike in antičnih nravi je pi- sal o kruhu in igrah in podvo- mil, ali so Grki verjeli v svoje mite. Rimskim poetom ero- tičnih elegij zato ne podtika sodobnega lirskega subjekta, marveč na presenetljiv način rekonstruira izvirna pravila dojemanja te zvrsti. (teorija in zgodovina književnosti, zgodovina men- talitete, klasična filologija) 5. LETNIK Knjižna zbirka STUDIA HUMANITATIS pri- naša prevode temeljnih del sodobne sve- tovne teorije na področju humanističnih ved in družboslovja, ki iz slovenske kulture delajo sodobno znanstveno kulturo, slo- venščino pa za intelektualen jezik, v kate- rem je mogoče zapisati in izreči vse, kar zmorejo svetovni jeziki. Slovenski kmetje so njega dni broli večer- nice, mladi slovenski intelektualci v teh časih berejo STUDIA HUMANITATIS. 5. letnik SH - 7 knjig v 8 zvezkih - več kot 2500 strani branja Naročite ga med 12. in 14. uro na Založbi 5KUC, Kersnikovo 4, Ljubljono, po telefonu (061) 329-655, z naročilnico no 5. letnik SH, s poravnanjem celotne naroč- nine ali le prvega od največ štirih zapored- nih mesečnih obrokov no Založbi 5KUC ali s položnico na žiro račun 50101-678-52011 (za SH - 5). Vsi obroki bodo realno enaki, upoštevana bo inflacija. Od štirih obrokov velja eden: decembra '89 960.000 din, janu- arja '90 1.600.000 din... Do izida zadnje knjige 5. letnika se nanj še lahko naročite! Tako boste letnik dobili pol ceneje kot v knji- garni. Knjige boste prejemali po pošti ali (na vašo zahtevo) osebno na Založbi ŠKUC. Zbirko finančno podpira Kulturna skupnost Slovenije. 5. letnik sponzorira Videm - Celuloza, papir in naoimi izdelki KrSko^ Odrska Stanley obdobja Kauffmann Josepha Pappa Kdorkoli objavlja v New Yorku gleda- liško kritiko, ima svojo zgodbo o Jo- sephu Pappu. Moja je takšna. V oktobru leta 1970 se jc pojavil v broadwayski igri že umrli Jack MacGowran in igra jc propadla. Papp je vedel, da je MacGowran pripravil odličen bralni program Becketla v Parizu, ki ga jc odobril sam avtor; in Papp jc urno zavihtel na oder enega svojih gledališč prav MacGowrana z Bccketto- vim programom. Program sem videl, izredno užival in ga ugodno ocenil v The New Republic. Glede na to, da sem v zadnjem času napisal kar nekaj odklonilnih kritik o Pappovih produkcijah, se mi zdi edino pošteno, da omenim, da je MacGowran nastopil na enem od odrov »Public Theatra«, katerega producent, Joseph Papp, ima, »kljub nekaterim svojim napakam, občutek za posel in dovolj energije, da ga izpelje«. Tistega dne, ko je kritika izšla, me jc točno ob 9. uri poklical Papp in jezno dejal: »Kaj mislite s tistimi napakami?« Torej, v članku piše, kar pač menimo njem, piše pa tudi o njegovih vrlinah. Ne glede na to, kakšna je kritika o tej ali kateri drugi njegovi pred.slavi, za.služi Papp prav gotovo resen premislek, ker predstavlja poseben kulturni fenomen. Danes jc prav gotovo najpomembnejša osebnost v ameriškem gledališču. V glavnem ustvarja v New Yorku, kije na žalost še vedno ameriški gledališki center, s tem pa tudi srcdi.šče gledališkega objavljanja. Dela tako rekoč na vseh področjih sodobnega gledališča. Pričel je na Off Broadwayu in še vedno sodeluje. Jc goniki eksperimentalno dclav- niškcga sektorja z imenom Off Off Broadway. V Centralnem parku ima poletni »Shakespeare Festival«, poleg tega pa še skupino, kije stalno na gostovanjih po širši okolici. Ko še naprej brskamo po tem področju, ugotovimo, da je podpiral tudi črnsko gledališče, postavljal igre, ki so jih napisali, igrali in režirali črnci. 89 90 Vse kar je počel, pa je ponujal, če je le bilo mogoče, zastonj ali pa po zelo nizkih cenah, če ni šlo drugače, tako da je bilo njegovo gledališče resnično prostor primerne socialne in javne ponudbe. Papp je popolnoma nekaj drugega kot zadnji pomembni predstavnik ameriškega gledališča pred njim, namreč David Merrick, ki je bil v središču pozornosti v šestdesetih. Merrick je bil prvovrsten skupek uglaje- nosti, bistrosti, nepripadnosti in velikanske sposobnosti za posel, bil je skratka plenilec uspehov, producent, katerega predstave so bile včasih mamutski uspehi (Hello, Dolly), a hkrati, čc pogledamo stvar resno, nezanimive, čeprav hiti. Zaslužil je dovolj denarja, da jc lahko vzdrževal skupino (kar mu je zmanj.šcvalo davke), ki je tu in tam ustvarila tudi kaj vrednega, kot na primer Marat/Sadc, kar jc kvaliteto izkazalo seveda že kje drugje, a lahko trdimo, da ni niti v teh, niti v svojih prvotnih produkcijah pokazal nikakršnega izvirnega okusa, kaj šele usmeritve, tako da njegova kariera ni imela prav nikjer nobenega vpliva, razen na njegov (in nekaterih drugih) bančni račun. Papp je čisto drugačna osebnost št. 1. Menim, daje prav, če rečem, da Pappa zanimajo predvsem njegova gledališka politika in njegovi cilji in šele potem predstava. Predstave naj bi politiko predvsem uresničile - tu z Mer- rickom primerjava seveda sploh ni mogoča. Da se lahko lotimo Pappovc politike, tega, kako je nastajala in kam je peljala, pa moramo pričeti lepo od kraja. Papp se jc rodil v Brooklynu, leta 1921. Njegov oče je bil polj.ski priseljenec, izdelovalec drogov, Shmuel Papirofsky, mati Litvanka. (Papp je uporabljal svoje pravo ime vse dokler ni nastopil službe pri CBS v petdesetih; tam so mu ga enostavno skrajšali.) Ni imel kaj prida izobrazbe - nikoli ni prišel dlje od gimnazije - a v svojih mladih letih je bil pod močnim vplivom liberarno-gla.sbcnc kulture, kije bila skoraj nekakšna bolezen židovskih skupnosti, hkrati pa je spoštljivo bral tudi Shakespeara. Leta 1941 jc stopil v mornarico in preživel na Pacifiku štiri leta. Bil je celo član Specialne službe. Že takrat je pisal, rcžiral in produciral predstave za vojake. Ko so ga leta 1945 odpustili, jc bil v Kaliforniji, izkoristil je ugodnosti, ki mu jih je ponujala vojaška izkaznica in se vključil v hollywoodsko igralsko skupino (Actors Labora- tory). Ustanovila stajo igralca izrednih kvalitet kot Morris Carnovsky in J. Edward Bromberg, v tridesetih letih člana newyorskc skupine po imenu Group Theater, sedaj pa sta oba in še drugi odličnjaki, živela na obali. »Lab« je bil pod mogočnim vplivom Stanislavskega in jc tudi sledil njegovi estetiki, se pravi mnenju, da je gledališče družbenopolitičen posredovalec. Tam seje Papp učil igranja in režiranja, potem paje postal vodja. »Poučeval jc tudi igro za delavec na šoli. California Labour School.« (To so njegove besede pred kongresno komisijo za protiameriško aktivnost osem let pozneje.) Leta 1951 je Papp dobil službo v potujoči skupini, kije nastopala s komadom Sinii ti-govskega potnika, kot režiser in v alternaciji za vlogo. Ko jc bilo gostovanj konec, je odšel za režiserja k televizijski družbi CBS v New York. Nikakor ne bi želel psihoanalizirati z nekakšne oddaljenosti, a Pappova psiha bi morala biti neverjetno pokvarjena, da bi lahko preprečila prcpro.sto .sklepanje o tem, kaj se je zgodilo potem. Ko je namreč delal na televiziji reklamne filme, in oddaji Naming tlie Game in Garry Mooming,]c zbral skupino igralcev, bilo je leta 1953, in pričel študirati scene iz Shakespeara kar v neki cerkvi v Lower East Sidcu. Glede na njegovo otroštvo in šest let družbeno usmerjenega dela v hollywoodskih skupinah je bilo čisto jasno, da bo s svojim udobnim dclovnikom na televiziji povsem neza- dovoljen, in da bo moral najti neke vrste protiutež s pomembnejšim delom. Zakaj je skupina izbrala ravno Shakespeara namesto bolj popularnih družbenih iger? Za to obstaja verjetno kar nekaj vzrokov. Najpomembnejše je prav gotovo dejstvo, daje imel Papp prirojeno ljubezen do Shakespeara, česar niti v sanjah ne bi želel zasmehovati. Drugič, delo s klasiki je očitno zadovoljevalo nekakšen kulturni imperativ, kije bil vcepljen tako v Pappa kot v tisoče drugih otrok, ki so jih vzgajali priseljeni židovski starši. Da bi častili svobodo Novega sveta za razliko od restrikcij Vzhodne Evrope, sta bili v večini takšnih domov glavni gesli, vzgoja in kultura in ne toliko uspeh. Tretjič, in tu lahko na nek način združimo oba žc omenjena vzroka, za Pappa ni nikoli obstajal nikakršen konflikt med kulturno obveznostjo in družbeno ustreznostjo v njegovi privrženosti Shakespearu, nobena izbira ni bila potrebna med Slonokoščenim stolpom in Barikadami. O Henriku V jc Papp napisal dvanajst let kasneje: »Čeprav je ta igra pravzaprav himna angleški slavi, prestopi zgolj agitator- sko vlogo in postane zmagoslavno sporočilo za vse reveže, ki se kjerkoli bore proti nedopustni neenakosti.« (Kot bomo videli, je Papp do tega časa že močno spremenil svoj odnos do predstavitve Shakespeara.) V zgodnjih letih svojega delovanja je bila druga Pappova naloga vzpostaviti odnos z občinstvom. S tem seje pričel ukvarjati že takoj naslednje leto, 1954, koje njegova skupina svoj prvi program igrala brezplačno. Nato so prejeli od ministrstva Board of Regents (država New York) posebne pravice in ustanovno listino 1er postali Shakespeare Workshop. Leta 1956 so imeli svojo prvo poletno sezono v Amfiteatru na East Rivcrju, ponovno prost vstop. Naslednje poletje so za svoje predstave začeli prvič uporabljati ime Shakespeare Festival (in tako je ostalo do danes), v začasnem gledališču v Centralnem parku; naslednjo zimo so igrali že v zaprtem prostoru, v gledališču Hcckschcr, v Otroškem centru na zgornjem delu Pete Avenije, daleč od visoke družbe, zelo blizu španskemu Harlemu (tu sem jih tudi prvič gledal v igri Kakorvam drago, Jaquesa je igral George C. Scott). Še vedno so vztrajali z majhnimi podporami in niso zaračunavali vstopnine. Naslednje poletje, 19. junija 1958, pa so Pappa poklicali pred HUAC. Zanikal je, da bi bil komunist, se skliceval na peti amandma dvanajstkrat, ko so ga spraševali, če je kdaj bil komunist, inje vztrajno zavračal, da bi vpletal v zadevo še koga drugega. Še istega dne ga je CBS odslovila. V njegovem tipičnem prepirljivem slogu je odpoved zavrnil, gnal stvar pred sodišče, bil ponovno sprejet v službo, da bi potem aprila 1960 lahko užival v svoji lastni odpovedi. (Dvanajst let kasneje, se mu je ponudila izredna priložnost za maščevanje, ki jo je seveda takoj zgrabil: CBS je najela njega in Festival za serijo razkošnih televizijskih predstav. Sodelovanje pa je bilo kratke sape - cenzura seje vmešala že pri drugi predstavi - a vseeno je Papp pri vsej stvari verjetno le imel nekaj osebnega zadoščenja.) Po težavah s HUAC-om se je Papp končno lahko posvetil Shakespearovemu Festivalu. Tukaj ne bom navajal težav, ki jih je imel z mestnimi funkcionarji in legalnih zapletov.* Vse jc premagal s čudovitim zamahom in nečem, kar jc bilo lastno le njemu. V času, koje bila njegova kariera tako močno povezana s Festiva- lom, je bilo samoumevno, da je dobival vse več prostora tudi v časopisju in počasi je dobival nekakšno podobo osebnosti: kot borec za splošno kulturno blaginjo. Del te osebnosti je bila gotovo njegova zasluga: karkoli si že kdo misli o njegovem delu, nesporno je dejstvo, da je Papp želel služiti ljudstvu. Del je prispevala vztrajna gorečnost ča.sopisov, da bi na splošno karakterizirali; ta način omogoča tisku, da z lahkoto obvlada ljudi, o katerih naj bi pisal. Del pa .seje razvijal, kol lahko vsakdo * Za podrol^nosli glej Robert Л. Caro The Power lìroker (Knopf, 1974), življenje Roberta Mosesa, ki je bil v tem času upravnik Parka. 91 prav kamlu zasluti, s pomočjo gledališča; Papp je našel zase vlogo v smislu Ervinga Goffmana in v njej se je odlično počutil. Odgovarjala je tako njegovim eiljem kot tudi njegovemu egu. Eden rezultatov le njegove Iripartitne osebnosti je bila prav gotovo otvoritev gledali.šča na prostem s 23.000 sedeži Delacorle Theater v Centralnem parku, leta 1962, kjer Shakespeare Festival uprizarja svoje predstave vsako poletje brez vstop- nine. Poleg tega pa je Papp pri priči organiziral še nekaj mobilnih gledališč, ki so s Shakespearom krožila po drugih parkih in igriščih. V začetku šestdesetih se je že dalo razbrati nekaj kvalitet, ki so se porodile z njegovimi produkcijami. Najprej moram povedali, da vseh predstav, ki jih je produ- ciral, Papp ni tudi režiral. In prav loje bik) blagodejno. Nekatere njegove produkcije so bile ustrezne ali kaj več, nikoli pa nisem videl predstave, ki bi jo režiral on in bi mi ugajala. Že takoj na začetku je najel kar precej režiserjev in večina programa je njihovo delo. Seveda jc Papp dela sam izbiral in tako dokazoval lastno kvaliteto, poleglega paje vsako produkcijo še sam nadzoroval in ji dal končno »zeleno luč«, tako da lahko rečemo, da jc s sodelavci lesno sodeloval. Njegov pečal - ali vsaj odobritev - je prav povsod. Kakor vam drago je na primer režiral v gledališču Hcckschcr leta 1958 Stuart Vaughan. Pravzaprav kar zgodaj v Pappovi produkcijski karieri, in takrat se mi je zdelo, daje vse skupaj, z izjemo nezmotljivega, predvsem ekscenlričnega Georgea C. Scotta, le delček v neskončni verigi dolgočasnega Shakespeara, ki se mi je zdel za.slarel že v zgodnjih tridesetih, ko sem ga prvič videl. V takratnih časih depresije so se nekateri nezaposleni igralci zbrali okoli Percivala Viviana, znanega kot izkušenega izkoriščevalca Shakespeara, staknili nekaj starih kostumov in sceno 1er najeli ogromno gledališče Century (danes že porušeno), vse na procente in pred- stavili program prav bednih Shakespearovih predstav 1er sc razglašali za Festival toliko časa, dokler so lahko prepričevali gimnazijske in visokošolske učitelje, da so trpinčili svoje študente, ko so jih silili sedeti v dvorani. Takrat sem obiskoval dramsko šolo in bil precej zahtevnejši kot danes, poleg tega pa se mi je gnusilo poslušali argument, da so ti študentje, če nič drugega, imeli vsaj priložnost videti Shakepeara, in za nameček še poceni. Ko sem leta 1958 sedel v Heckscherju sem se spominjal tistega zgodnejšega festivala. Tako sem se izogibal Pappovemu Shakespearu nekaj let. Naslednja predstava iz njegove serije, ki seje spominjam, je bila zunaj, v Centralnem parku: Beneški trgovec (1962), Shylocka je igral George C. Scoli, sedaj že čisto zagotovo nor in popolnoma nevzdržen; Antonij in Kleopatra (1963) s Colleen Dewhurst, ki je precej obetala (danes z žalostjo ugotavljam, da še ni uspela); in istega leta še enkrat Kakor vam drago, žal s Paulo Prentiss. V teh predstavah in še nekaterih, je Papp že pričel kazati opazne razlike v primerjavi z oko.slenelosljo gledali.šča Century. Te razlike nimajo nič opravili z estetiko; bile so enostavno ljudski, celo civilni odgovor, ki seje odlično vključeval v Pappovc interese in nagnjenje, in to lahko uvidi vsakdo. To je bila ena najsrečnejših sprememb, kar jih ponmim iz sveta gledališča mojega časa. Takoj po koncu druge svetovne vojne seje tudi prebivalstvo v New Yorku temeljito spremenilo. Bela emigracija na obrobju mesta jc omogoča p(wcčanje števila čarncev v mestu samem, zgodil pa seje tudi veliki povojni priliv Porloričanov. V približno •petnajstih lelih se je barva prebivalstva na ulicah močno spremenila. V socialni 92 dinamiki so postali črnci in Latinci bolj samozavestni in gibljivi. Gledališče, kije bilo nekoč domena »centra« mesta in daleč stran od ne-bclih Newyorcanov, je v tem trenutku postalo možen del njihovega življenja. Prav te spremembe so bile za Pappa ključnega pomena. Res seje zavzemal za manjšine, v to sem prepričan, kot državljan in kot človekoljub. Kljub vsemu pa se mi zdi, da so mu prav demografske spremembe ponudile odlično priložnost, ki jo je še potreboval za svoje gledališče. Tukaj je bil, producent brez pravega umetniškega mandata, režiser najpreprostejše vrste, ki se je ukvarjal z vprašanjem kulture in družbene empatijc. Znašel se je v mestu, kije tudi samo vrelo od družbenih sprememb, in v katerem so etnične manjšine hitro stopale v ospredje. Odlično! Sedaj jc dobil pravi žig za svojega Shakespeara. Namesto tistega starega ljubeznivega »to je dobro za vas« Shakespara, jc lahko klasiko prilagodil najbolj vroči temi in jo spremenil - v smislu najbolj obrabljenega izraza našega časa - v relevantno. Dcj.stvo, da ni imel, vsaj zame, nobenega ustvarjalnega ali umetniškega daru, seje tako porazgubilo v dvoboju med Shakespearom in različnimi geti, saj je znal gledališče spremeniti v nekaj sprejemljivega, celo zabavnega za vse prej iz- ključene in zapostavljene skupine. Prva vidnej.ša poteza jc bilo dejstvo, daje pomešal zasedbo. V šestdesetih je občutno uporabljal igralec različnih barv za vloge belcev* (omenimo le cn primer, Henrika V je igral na primer Robert Hooks). Šc pomembnejša sprememba, s katero je odgovoril na velike in pogumne premike v dvorani, paje bil nov stil produkcije. Od tega trenutka naprej je imel le eno vodilo: igra mora biti zanimiva tudi za tiste, ki niso del kulturne elite, igra mora zanimati in zadovoljiti črnca. Portoricana ali tisti del belega delavskega razreda, ki je bil do sedaj izključen iz elite in tudi nima več ambicije, da bi se vanjo vključil. Njegovi sodelavci vedo povedati, da so njegove dobrodelne predstave pritegnile veliko mladih belcev srednjega razreda, ljudi, ki so imeli čas, da so čakali v vrsti, niso pa imeli denarja, konec šestdesetih pa jih je morda pritegnil tudi Pappov ckumcn.ski nagib, nagib, ki se gaje dalo uganiti iz njegovih produkcij in tudi izjav. (»Obdobje mojega življenja pri newyorskcm Festivalu je zaznamovala ena sama gonilna sila - da bi ustvari vsebinsko gledališče za ljudske množice«) Najbolj znan primer njegovega procesa demokratizacije, po premieri v Dclacortcu seje namreč preselil na Broadway, jc prišel pred nas leta 1971 - Pappova produkcija DvcIi gospodov iz Verone, rcžiral pa je Mei Shapiro. Porloričan je igral Proteusa, Silvija je bila črna, glasbena spremljava pa rock. Celoten ton izvedbe jc bil nekako takšen: »Vidite? Tudi Shakespeare je lahko zabaven. Pozabite vse o poeziji in vse o Elizabetinskem obdobju. Mi lahko vse to naredimo današnje. Le glejte. Poslušajte.« V tem slogu je znano, kako jc Papp uspel pripeljati vsebino Henrika V do pro- zaičnega ekstrema. Seveda jc veliko ljudi uživalo v predstavi, prav gotovo pa niso uživali v Dveh gospodih iz Verone. Podobno mešano zasedbo, rock glasbo in za- smehovanje skupnosti bi lahko uporabili tudi pri igrah The Bacchae ali 77i69, ko se se gayi prvič uprli policijskemu terorju v baru Stonewall. Skupina iz Cine meje pripravila do tega, da sem hotel zagovarjati svoje gayevstvo pred celim svetom, ne glede na to, kaj je svet imel za slabo. Njihov vpliv jc bil očiten, ko sem jeseni 1965 poljubil moškega v slovo v podzemski železnici, ko sem šel na delo - spontana gesta, za tisti čas mogoče celo znak upora proti predsodkom. Videl me je sodelavec in v pisarni se je kmalu razvcdelo, da jc mali Arthur peder. Po intenzivnih letih z notranjim opremljevalcem je bilo sramotno znamenje pravi blagoslov. 7. decembra 1964 me je John Matthews predstavil mlademu filozofu, ki je bil radikalec, glavica, razvit in nedolžen. Živci jc v neki luknji na Aveniji C in okus za njega ni bil nekaj, česar se naučiš iz knjig, ampak nekaj, za kar zatrdno čutiš, da je pravo. Zaljubila sva se. Prebral sem Brale Karamazove, se naučil nekaj grških besed, poslušal plošče Lcnya Brucea, videl čehoslovaške in ukrajinske filme, korakal z Ginsbergom, se naučil brati naslovno stran Timesa, zvedel, da so kapitalisti svinje, da so policaji svinje, in da svinje niso svinje, ampak uboge zatirane živali, odvisne od človeka, ki za njih skrbi in jih hrani. Kadar nisva fukala, sva se učila. Med nemiri na Columbiji sem šel v študentsko naselje z dvema doma narejenima pitama iz grenivk, ki sem ju dal študentom, ki so se zaprli v zgradbo filozofske fakullete. Med kampanjo 1968 sem ostal doma in jokal nad krivicami, ki so jih zagrešile proti nam svinje, medtem koje moj filozof kričal obscenosti jurišnikom župana Daleya. Sčasoma sem dobil občutek, da sem izviscl. Moški, ki sem ga ljubil, se mije zameril. Po malem sem se začel zavedati najinega igranja vlog. Seveda sem bil kriv sam. Lahko bi se bil zaprl v zgradbo Columbie. Lahko bi si pustil razbili glavo enemu najboljših v Chicagu. Toda eden od naju je moral varovati domače ognjišče. Čeprav nisem znal ple.sti in se šc nisem naučil šivali ali likati, .sem se počutil kot mala Mamie v Majhnih ženskah. Kar meje sprva na tem moškem privlačevalo, se mije začelo studiti. Neko noč sva videla film Kdo se boji Virginie Woolf. Jaz sem se za film navdušil, on pa jc napisal disertacijo o Albceju in zgodovini na desetih straneh. Začel sem iskati pustolovščine in dogodivščine drugod. Plesalo seje dobro. Šel sem na skupinsko terapijo v kliniko Karen Horney za šest mesecev in se naučil razlagati sanje, poslušal predavanja v New School o psihologiji grozljivk, se naučil prebirali rožni venec, si pustil dolge lase in videl film Lasje. Začuda sem se pridružil ženskemu gibanju, ki seje pojavilo ravno v času, ko sem prvič občutil veliko razočaranje. Takrat sem delal pri založbi Random House in na.še uredniške pisarne so bile obsedene od Robin Morgan in Ti-Clracc Atkinson. Moja tajnica je govorila, da zahteva enakopravnost in mislil sem si: »Punčka, nisi sama.« 120 Poleti 1969, ko seje /godil Stonewall, sva bila s filozofom v Parizu. Ko sva se vrnila, nama je otrok, kije imel lase kot mala sirota Annie, na Christopherjevi ulici povedal za gay srečanje v Metodistični cerkvi iz Washingtona. Za štos sva šla. Sprva sem mislil, da gay osvoboditev pomeni osvoboditev t^d seksualne odvisnosti, to, da pustiš svojega tipa, boj za osvoboditev žensk, iz katerega so se delali norca stripi nočnih klubov. Pozneje .sem odkril, daje bilo pri vsej stvari najpomembnej.še iskanje samega sebe. Nc morem reči, da sem se že našel, toda osvobodil sem se. Ko smo stopili v sedemdeseta, sem sc poslovil od filozofa in od svojih idej o ljubezni. V šestdesetih so se postavili temelji, bila so uvod v sedemdeseta in kot taka so bila potrebna. Kot svoboden gay moški pa sem se resnično rodil leta 1970. 121 Bratje John Preston in očetje in sinovi Vzgodnjih šestdesetih in v zgodnjih sedemdesetih sem se intenzivno ukvarjal z gay osvobodilnim gibanjem. Sodeloval sem pri mnogih začetnih ne- umnostih in pri prvih korakih s skupino sodelavcev v Mincapolisu, ki je bil eden prvih centrov gay aktivizma v deželi. Naša politika jc bila strogo resna, nepopustljiva in samozadovoljna. Še posebej smo se usmerili na .semantiko. Bili smo prepričani, da bi .se dalo izvesti revolucijo s spremembami v angleškem jeziku, stališče, ki je prav gotovo kazalo na to, da smo bili dijilomiranci. Na piko smo vzeli besedo sestra, ki so jo, po našem prepričanju uporabljali gay ljudje (homoseksualcev ni bilo več) na zelo zaničcvalen način, ko so govorili drug o drugem in obenem žalili še ženske. Bili smo prepričani, da jo je treba zamenjati z revolucionarno besedo bral, nc da bi se pri tem zavedali (vsaj) enako močnega antifeminističnega poudarka te besede. Brat v tem kontekstu ni bila običajna beseda. Bila jc cvfcmizcm za izraz tovariš v orožju. Zelo redko je imela čustven prizvok. Ni se izrekala nežno, z roko na ramenu; kričali smo jo na paradah s stisnjenimi pestmi. Enako močan je bil i/xsizgay aktivizem. Bili smo prepričani, da obstaja in zato jc za nas obstajal. Zaradi našega vztrajanja, da bi bili skupnost, smo težko razumeli, zakaj je gay populacija zavračala, da bi se obnašala, kot bi se skupnost po našem mnenju morala. V resnici smo imeli opravka s skupino posameznikov, ki niso bili ravno prepričani, da imajo tako zelo veliko skupnega. Pravzaprav bi lahko imeli za nekakšno skupnost le tiste nazadnjaške Ictkc, ki so ena drugo klicale sestra. Vse to ni povsem točno: ker smo bili zasljepljcni z retoriko, nismo jasno videli razloga, zaradi katerega so se zbirali. Govorili smo, da smo avantgarda, vodstvo, politična sila. V resnici je šlo za občutek skupnosti, ki smo ga ustvarili med .seboj. 122 Sedaj mi je jasno, da smo vsi, ki smo se vključili v prve gay organizacije, to storili iz lastne potrebe po tovarištvu in pomoči v času, ko smo javno priznali svojo homo- seksualnost. Tako razmišljanje nima namena negirati uspehov, ki so jih dosegle te prve organi- zacije, oziroma podcenjevati pomena političnega delovanja danes. Hoče le opozori- ti na nov trend v razvoju v gay Ameriki. Uspeh določene vrste pop glasbe jc le redko slučajen in mislim, da ni slučajno, da je hit skuiiinc »Richic Family« Mi smo družinas tako močjo preplavil gay diskoteke. Med gay ljudmi se krepi občutek družinein to ima lahko zelo pozitiven vpliv na razvoj v prihodnosti. Od tu naprej sem moram zanesti na lastne izkušnje. Za to se ne mislim opravičevati. Moja življenjska zgodba res ni zgodovina voditelja elite, ki bi imel širši vpliv v družbi oziroma gay subkulluri, toda opazil sem, daje, čc se navdušim za nek koncept, idejo ali modo, to znak, da to isto stvar počne tudi precej drugih ljudi na nek povsem nov način. Moj javni »coming out« ni bil revolucionarno dejanje, storjen je bil iz potrebe po preživetju v poznih šestdesetih in v istem času je tudi mnogo drugih ljudi začutilo isto potrebo po istem načinu preživetja. Mojega občutka o nastajanju nekakšne velike družine ni le težko dokumentirati, v nasprotju je tudi z izjavami, ki jih danes slišimo od gay skupin, ki se ubadajo z mnogimi problemi. Gay aktivisti se še vedno sprašujejo, zakaj se vsi ti ljudje nočejo organizirati na način, kot bi se morali. Tarnanje skupin iz osemdesetih jc zelo podobno našemu iz šestdesetih. Ljudi je veliko, samo da ne počnejo tega, kar se od njih pričakuje. Zdi se mi, da je gay gibanje naredilo prevelik korak s tem, ko se je proglasilo za skupnost. Vsaka antropološka ali sociološka definicija skupnosti vključuje pred- hoden obstoj kake družine ali plemena. Populacija je le populacija. Čc nima razvite mreže primarnih povezav in odnosov, se nc more razviti v pravo skupnost. Nočem se spustiti v teorijo. Trdim le, da so se v gay svetu pojavile določene vezi, zaradi katerih sem prepričan, da bo šel razvoj v progresivno smer. Eden od elementov tega razvoja mora biti tudi nova in bolj občutena uporaba besede bral Prijatelj nc izraža več intenzivnosti odnosa, ki ga imam z nekim moškim zadnjih deset let. Nikoli ni bil moj ljubimec in tudi izraz »najboljši prijatelj« ne zadošča. Že zaradi samega trajanja najine zveze, deset dolgih let skupne rasti in spreminjanja, je potrebno, da se zaveva globine in trdnosti odnosa, velikih pričakovanj in za- vezanosti. S tem nočem razvrednotiti besede prijatelj Ta izrazje pomemben in tega se nc da zanikati. Toda obstaja nivo čustvenega odnosa, ki jc več kot prijateljstvo. V svetu mačo tipov, polnih moškosti in feminizma jc to nekaj sorodnega sestrslvu tistih gayev iz Minnesote. S tem, ko postanemo bolj sproščeni glede svoje homoseksualnosti in gayosti, lahko ustvarimo med .seboj nov odnos, bratovščino, ki je naša lastna stvaritev v sodobnem svetu. S svojim bratom lahko spim sproščeno in brez seksa. Lahko ga objamem in s tem izrazim tovarištvo, ki ni zanikanje homoseksualnosti, ampak dokaz, da sem gay. 123 Imam občutek, da so danes ti bratovski odnosi bolj razširjeni in bolj cenjeni kot pred petnajstimi leti, ko sem se prvič začel ukvarjati z gay politiko. V tem času je bila komunikacija med ljudmi zelo otcžkočena. Obstoj bratov (s tem izrazom bi lahko označil pet moških v mojem življenju) jc za nas nujno potreben, čc hočemo postati skupnost. Vse prepogosto so naše delovanje predstavljali razni sleparji ali pa politični oziroma socialni zavezniki. Oblikovanje teh odnosov med gay ljudmi jc še posebno pomembno zato, ker je to začetek nastanka naše identitete. Če je to, daje človek gay, omejeno le na spolnost, jc trivialno. V tem je ravno ves smisel zamenjave besede homoseksualen z besedo gay. Ko to pravim, nočem biti antiscksualcn. Priznam, da sem sam in tudi večina ljudi, ki jih poznam, spoznal svoje brate preko seksa. Sposobnost, da se izrabi anonimen seksualen odnos, in da se uporabi intimnost, ki jo daje, za to, da se zgradi dolgotrajnejše in globje razmerje, mi daje upanje, da bo gay bratovščina postala del našega življenja. Bratovščina ni edino področje, kjer so opazne družinske strukture. Pri delu bolj izkušenih gay moških obstaja fascinantna težnja, da »posvojijo« manj izkušene, mlajše gay fante. Nedavno seje to zgodilo tudi meni, ne da bi sc tega zavedal in ne vem, če bi se sploh kdaj, čc nc bi moj dober prijatelj storil popolnoma iste stvari ob skoraj istem času. Iz moje starosti, imam petintrideset let, ni jasno, da gre pri zvezah z dvema štiriindvajsetlctnima fantoma za odnos očc-sin. Drugače pa je, če primerjamo izkušnje, ki jih predstavlja dvajset let mojega življenja kot gay moškega, z njunim nedavnim vstopom na gay sceno. Težko je potegniti mejo, od katere beseda prijateljstvo nc opiše več ustrezno nekega odnosa. Na neki točki se človek zave nezadostnosti tega izraza. Sčasoma in po medsebojnem dogovoru sem dobil pravico do vmešavanja v obnašanje in dejanja, ki sijih prijatelj nc bi drznil soditi. Dobrikam se G., ker šc ni oddal prošnje za vpis na pravno fakulteto; mislim, da zelo malo njegovih gay prijateljev sploh ve za njegove načrte o pravniški karieri. R. prepričujem, da si poišče svoje stanovanje in da neha stokati zaradi stvari, ki bi jih lahko spremenil. Sprašujeta me, kaj si mislim o novem ljubimcu, o barvi za novo stanovanje, o težavah z denarjem, o večerni šoli. Razlika med tem in drugimi prijateljstvi jc ravno v tej pravici do vmešavanja. Zalotim se, da peljem G. na kosilo, da mu povem, da nekaj ni v redu. R. dam knjigo in mu rečem naj jo prebere. To nista bolestna S/M odnosa, kot se mogoče komu zdi. Žc samo zaradi vzajemnosti naših vlog takšna razlaga ni mogoča. Za G. jc povsem naravno, da mc pokliče in se mi zjoka v objemu. In R. se je že čisto vživel v vlogo mlajše osebe, za katero nekdo skrbi in ji pomaga. Včasih pride k meni na skodelico smetane ali na juho iz zelene in toje za njega postal način, s katerim mi pove, da bi se rad pogovoril, da potrebuje pomoč ali tolažbo. Ko govorim o teh dveh zvezah se počutim zelo ranljiv. Po eni strani sta zame tako dragoceni, da se počutim zelo čudno, ko o njiju pišem. Zavedam se, da ju bodo mnogi napačno razumeli. Ne zaupam dovolj v svoje pisateljske sposobnosti, da bi bil prepričan, da nc bom zvenel kot kdorkoli drug, ki piše o kateremkoli prijateljstvu. Po drugi strani pa .se bojim, da vse skupaj zveni kot racionalizacija starega pohotncža 124 - z veseljem sprejemam vlogo starejšega partnerja, ki jo imam v zvezi z G. Po- membnost seksa, oziroma pomanjkanje le-tega je še vedno odprto vprašanje. Do vsega skupaj bi imel drugačen odnos, če se ne bi pojavila še ena komponenta, ki vpliva na moje izkušnje: v zadnjem letu nisem samo posvojil dveh sinov, ludi sam sem našel očeta. Dolgo časa sem občudoval dva moža: Samuela Stewarda, člana slavnega krožka Gertrude Stein in avtorja Dragega Saininya in še nekaj romanov iz tridesetih in Phila Sparowa, enega prvih umetnikov, ki seje začel ukvarjati s tetoviranjem in katerega delo je bilo zavestno homoerotično. Omeniti moram še enega moža, ki je imel v mojih očeh skoraj status heroja. Nisem edini gay pisatelj, ki priznava, da je Phil Andros glavni vir in.spiraeij za njegovo delo. Ne dolgo nazaj sem na svoje veliko začudenje odkril, da gre za eno in isto osebo. Sam Seward živi v majhni hiši, ki jo je s prihranki kupil v Berkleyu, Kalifornija. Tam je med spomini iz svojega nenavadnega življenja gostil vedno večje število gay prijateljev, ki so se prihajali pogovarjat s Samom, Gertrudinim prijateljem, s Philom Sparrowom ali s Philom Androsom, ki je zaznamoval življenje mnogih gay ljudi. Romal sem - uporabiti moram to besedo, ki vsaj približno izraža velik pomen, ki ga je zame imelo to transkontinentalno potovanje - k vsem trem možem. Sam ni skoprail s prijateljstvom, toda razmetaval ga tudi ni. Preden sva drug drugega sprejela, sva drug o drugem hotela čimveč zvedeti in preden sem ga zaprosil za znamenje trajnosti, ki mi je po.stalo tako zelo pomembno, sem se temeljito pozani- mal o njemu. Mislim, da se ne bi dal nikoli tetovirali zaradi tetoviranja samega. Toda od človeka, ki je imel skozi svoje delo tako močan vpliv na moje življenje, in ki je bil moj vzornik, sem hotel imeti nekakšen dokaz, da bi lahko videl, kakšno je njegovo mesto v moji mitologiji. Danes nosim pisateljev znak na prsih, tetovirano znamenje, ki mi ga je vtisnil Sam. Bilje preeej zaskrbljen, koje po sedmih lelih spet vzel orodje v roke. Velik del mojega odnosa s Samom je moja mitologija. S tem, ko sem bil ob njem, sem obogatil in na novo ovrednotil veliko svojih lastnih izkušenj. Kot večina gay ljudi, ki jih poznam, tudi sam nisem nikoli imel popolnega odnosa oče-sin, ki smo ga vsi iskali, ker smo bili tako vzgojeni. V našem življenju ni bilo osebe, ki bi nam lahko pomagala s svojimi izkušnjami, ko se znajdemo v težavah. Upor je tako zelo pomemben v življenju mnogih gay ljudi, da nismo nikoli imeli priložnosti, da bi se naučili ljubiti od starejših. Vse to je bilo še potencirano z načelom, ne zaupaj nikomur nad trideset. Dejstvo, da smo si sami določili ideale, ki jih je vredno spoštovati v življenju, ne da bi pri tem upoštevali izkušnje prejšnjih generacij, jc za mnoge od nas pomenilo zelo dragoceno izkustvo. Opazil pa sem, da si pri oblikovanju svoje osebnosti in svojih vrednot, vedno pogosteje pomagam s Samovimi izkušnjami in nasveti - majhne stvari, do katerih bi lahko prišel sam, ki pa imajo sedaj zame nek dodaten smisel in pomen. Sam je sedemnajst let .svojega življenja zapravil ob alkoholu. Vsakokrat, ko nameravam spiti še en kozarec ali ko sem povabljen na pijačo, ne oklevam le zaradi svojih načel, spomnim se tudi, kako mije pripovedoval o svojih izgubljenih letih in nedokončanih rokopisih. Kadar imam pomisleke, da bi pisal pornografijo za denar, se spomnim Sama, ki seje hihital, ko mije pravil, kako zabavno je to... in kako je lahko tudi takšno pisanje vredno truda. V nobeni od knjig Phila Androsa nista 125 manjkala opozorilo bralcem o nevarnostih spolnih bolezni in spisek varnih krajev v mestu, kjer se je dogajala zgodba. Sama pogosto izrabim in to na način, na katerega G. in R. izrabljata mene. Danes mije G. pripovedoval, daje raje ostal doma in dokončal neko zelo pomembno delo, kot da bi šel na zabavo, čeprav si je to zelo želel. Rekel je, da je to storil, ker ve, kako bi reagiral, čc bi storil kaj nepremišljenega ali neodgovornega. G. je zelo sposoben, deloven in prav nič nestanoviten. Ni me potreboval za svojo odločitev, in očitno jc, da seje odločil sam, toda z mojo pomočjo. Izrabil meje. Jaz pa brez sramu izrabljam Sama. Čc kakšen dan nisem dovolj časa intenzivno pisal, mc skrbi, kaj si bo mislil, čc mc pokliče in vpraša, kaj počnem (Sam je tipičen primer osebe, ki jo sam imenuje »telefonist«, in kadarkoli mu jc do pogovora enostavno zavrti telefon). Sam igra šc eno pomembno vlogo v mojem življenju. Čutim, da je vsaka prijazna Samova gesta do mene kakor nekakšen dolg, ki ga čutim do mlajših oseb (to se verjetno sliši banalno, toda upam, da ne preveč). G. in R. bi v vsakem primeru stopila v moje življenje. Verjetno bi ju »posvojil« na .svoj lasten način. Toda ravno zaradi moje zveze s Samom čutim nekakšno odgovornost in potrebo, da za njiju .skrbim. Pomemben del gay življenja je tudi odtujitev od genetskih družin, ki jo vsi občutimo. Nekateri od nas so si uspeli zagotoviti .svoje mesto v družinah, večinoma pa smo se ustrezno prilagodili. Ločitev od naših družin in zanikanje osnovnih družbenih vrednot sta nas postavila v položaj z minimalnim kontekstom. Moja razmerja z R., G. in Samom nikakor nc predstavljajo celotne družbe, toda ne pozabite, da jih predstavljam kot primer nečesa, kar se mogoče dogaja tudi drugim gay ljudem. Opazna so tudi druga znamenja: Sekcija scniorjev v organizaciji Gay Enviroment, skupina starejših gay ljudi iz New Yorka, ki je bila ustanovljena za nuđenje med- sebojne pomoči. Nedavno so objavili zbirko svojih življenjskih zgodb, ki bogati naše vedenje o gay življenju. {Sage Writings, izdala Barbara Bracks in Keith Jarratt, Organizacija pisateljev in učiteljev). Pojavlja se vedno več življenjepisov gay ljudi. Odlično in hkrati depresivno delo Johnatana Katza Zgodovina gay Amerike (Gay American History) sicer ni imela večjega odmeva nekaj let nazaj, toda nedavno sta dve drugi deli, igra Bent in roman Človek z rožnatim trikotnikom (Tlie Man With Pink Triangle), opozorili na tragedijo gay ljudi v času Hitlerja. Ponovno so natisnili še nekaj drugih gay romanov {Tlie Way it Was, delo Radclyffa Halla itd.). Vse to postavlja naše zveze v kontekst trajnosti. Zliti skupaj, ti dejavniki omogočajo, da naš občutek identitete ni le modna muha, kot to hočejo prikazati mediji, ampak rezultat osebnih izkušenj, kijih delimo drug z drugim, in ki, čc smo le dovolj pozorni, preprečujejo, da bi bili zgodovinsko izolirani, kar bi se zgodilo še pred desetimi leti. Toda vse to, o čemer govorim, ni opazno le v literaturi. Poznam starejši gay par, ki ima lokal v velikem mestu. Ljudje se iz njiju pogosto norčujejo, ker najemata za delo v .svoji trgovini predvsem mlajše gay fante, vsi imajo uhane in majice z gay napisi, ki so deležni izobrazbe in nasvetov, opravljajo delo za katerega so dostojno plačani, ob tem pa jih šc dodatno usposabljajo. Če se pogovarjate z lastnikoma, vam bosta takoj povedala o svojih izkušnjah izpred desetletij, ko sta bila ves čas v strahu, da bosta izgubila službo in priznala vam bosta, da sta se zaobljubila, da bosta najemala le deklarirane gay fante, ki bi jih drugje lahko zaradi skrivnostnih razlogov zavrnili. Poleg tega sta .sc zaobljubila tudi, da bosta za izobrazbo svojih delavcev porabila nesorazmerno velik del svojega proračuna. 126 Mora nam biti jasno, da je obojestransko sprejemanje odgovornosti bistven del odnosa med starši in otroci. Sitnosti, kijih povzroča ta svobodno sprejeta odgovor- nost, so zaščitni znak družine. Ista odgovornost je povezana tudi z bratovskimi odnosi. Sprejetje, samozadovoljivost in ostah izrazi, ki so se pojavih v sedemdesetih, so nam prav lahko onemogočili medgeneracijsko in zgodovinsko stapljanje. Prav spoštovanje do ljudi, ki so prišli pred nami in do tistih, ki bodo prišli za nami, je najbolj pozitivna smer razvoja, ki se je do sedaj pojavila v gay svetu. Lahko se zgodi, da bo pripomogla, da nekoč res postanemo skupnost. , 127 Fantazija Edmund White o sedemdesetih Zame je gay življenje v New Yorku sedemdesetih pomenilo popolnoma nov začetek. Januarja 1970 sem odšel v Rim, po osmih letih, ki sem jih preživel v Villageu. Ko sem se po desetih mesecih vrnil v Združene države, sem srečal na letališču starega prijatelja. V usta mi je porinil nekakšno poživilo in med odvlekel na potovanje po barih, ki so imeli »back room«. V Rimu je obstajal le en lokal. St. James, v katerem so prostituiranci postajali v ozko oprijetih suknjičih iz žameta; edina seks scena sta bih dve kinodvorani, v katerih je kakšen poslovnež s plaščem v naročju pustil, da mu ga zdrkajo, in pa Colosseum, kjer so se preko zime zbirah redki tuji turisti v nervozne, mračne skupine. Če sem si zaželel pravega seksa v postelji, sem se moral zanesti na ostale Američane in na Italijane iz visoke družbe. Ti so bih edini, ki niso gledali na ljubezen med moškimi s posmehom (imel sem razmerje z obubožanim florentinskim baronom, ki je pisal disertacijo o Williamu Blakeu). Ko sem šel ven po nakupih ali na kosilo, sem si oblekel oprijet žametni suknjič in gledal pred sebe nevtralno in nezainteresirano. Danes ima Italija že aktivno gay stranko, veHke letne kongrese, na katerih se davijo z marksističnim besednjakom, članke v reviji »Uomo« o gay modi, ki skušajo dokazovati, da so popolnoma izvirni, in da se ne zgledujejo po nikomer (v resnici gre le za pajace in zmečkane srajce). Vedeti paje treba, daje bil Rim v času, ko sem živel tam, trdnjava malomeščanstva in mini krila so imeli za škandal. Imam prav presenetljiv talent za »konformizem«, kot bi to imenoval sam in po koncu rimskih počitnic sem previdno skrival perilo v kovčku (da me ne bi doletela sramota - moški, pa nosi perilo po cesti) in lotil sem se celo nacionalnega športa - lova na ženske. Zaradi svoje asimilacije heteroseksualnosti in spoštljivosti sem bil ob priho- du v New York še tohko bolj šokiran. Prijatelj me je odpeljal v Christopher's End, v katekrem se je go-go fant lepega telesa in slabe kože slekel vse do svojih jockey spodnjic, nato pa jih je počasi potegnil iz sebe in jih zalučal med nas. Debel možakar 128 se je povzpel na oder in ga poskušal nategniti. Očitno je bil preveč pijan, da bi se mu dvignil. Čez čas smo se odvlekli v »back room«. Soba je bila tako temna, da si sploh nisem mogel predstavljati njene vehkosti, dobro pa se spomnim, da sem stal na odru in buljil skozi počasi krožeče robove ventilatorja v golega moškega, ki je nategoval drugega v nekakšni luknji. Plapolajoča sveča ju je osvetljevala. Ni mi bUo jasno ali sta gosta ah najeta, da goste zabavata; ventilatorje dajal vtis, da sta igralca iz nemega filma. Vse to je bilo zame novo. V drugem lokalu. Zoo ah Zodiac (oba sta obstajala, le pomešal sem ju), je bil go-go fant z belo brisačo in pod črno svetlobo tako dober, da sem ga počakal, koje zjutraj ob osmih končal z delom. Na dnevni svetlobi seje izkazalo, da ima svetlo pobarvane lase in precej škrbaste zobe. Živel je daleč, nekje v Brooklynu, z nekim gobezdačem, težkim najmanj 120 kilogramov. No, baje je za 50 že shujšal. Bil sem preveč vljuden, da bi se izmuznil in odpeljala sta me domov. V njunem stanovanju sem opazil velikansko luč s črncem iz starinarnice v ulici Castro. Zelo dolgo so vsi govorili, da se sedemdeseta pravzaprav še niso pričela. Enostavno ni bilo nobenega dolučujočega stila za to obdobje, nobenega vonja, nobenega slogana. Motili smo se, ko smo mislih, da moramo odkriti nekaj tako senzacional- nega kot so bili Beatlesi, LSD, hipiji ali radikalni politiki. Sledilo je mukotrpno in nepričakovano iskanje izrazov, ki so jih šestdeseta ustvarjala s tako lahkoto. Seksual- na svoboda je postala nova oblika otrplosti, pravila so bila ravno tako rigorozna kot pri stari morali. Možnost, da si našel tipa na cesti, je sprožila val na hitro opra- vljenega seksa z odpetimi hlačami; pred kratkim sem slišal nekoga reči: »Že mesece nisem seksal v postelji.« Droge, ki so jih nekoč razglašali za sredstvo za samoodkri- vanje skozi izostreno percepcijo, so postale pripomoček za vzbujanje poželenja pri neznancih v savnah. Zdi se, kot da so tam vsi ležali na trebuhu poleg vazelina Crisco; fukanje s pestjo je edini res novi prispevek tega stoletja v seksualno orožarno, kot seje izrazil nek francoski znanstvenik. Romantične kostime (dolge obleke iz tančice, nabrani trakovi okoh glave, bleščeči vestoni) je izrinila nova brutalnost: delovni škornji, jeans, brada in brki, edini stvari, ki sta ostali od nekdanje dvospolnosti, sta diskreten zlat uhan ali figa iz slonovine. Nič ni danes bolj bednega kot zbledel napis v predmestni brivnici »Unisex«. Prav res, unisex šestdesetih je zamenjal heavy seks sedemdesetih. Potreba po romantiki seje presehla iz garderobnih omar v spalnice in bare z »back room«. Ni prišlo do konca igranja vlog kot sta obljubljala feminizem in gay osvobodilno gibanje. Prav narobe. Gay ponos pomeni danes oboževanje mačizma. Seks se nič več ne meša s čustvi. Morda so mnogi gayi v New Yorku prav srečno živeli v nekih drugih, manj rigof oznih obdobjih, v sedemdesetih predstavljata gay par moška, ki se ljubita, imata skupne prijatelje in skupne interese, in ki spita skupaj praktično mimogrede enkrat na šest mesecev, če sta dovolj zadeta in še to v troje. Ves ostali čas se kavsata s tujci, in to na način, ki ima vse značilnosti S/M odnosa. Povzročanje in sprejemanje mučnih fizičnih bolečin je verjetno res še zelo redek pojav, a seksualna želja, ki jo prišepneš tujcu v uho se največkrat sprevrže v nasilje. Oni dan mi je nekdo rekel: »Ali imaš kaj romantičnih fantazij? Jaz jih imam pet. Ja? Ja, pet: skavt-inštruktor, starejši brat-mlajši brat, mornar-cipa, suženj-gospodar in oče-sin.« Izbral sem kombinacijo stareji brat-mlajši brat, čeprav je stvar postajala vse bolj podobna pastoralni simfoniji enojajčnih dvojčkov. 129 Velika skušnjava je v tem, da bi jokali za izgubljeno nedolžnostjo. Toda moja protestantska vzgoja v mladih letih meje ožigosala za vse čase kot promiskuitetneža. Kaj se bo dobrega izcimilo iz sedemdesetih? To se kar naprej sprašujem. Morda je res prav, daje seks ločen od čustev. Ali ni seks, vedno podvržen ljubosumju in raznim kapricam, pravzaprav zelo tvegana osnova za trdno, trajno zvezo? Morda bi morah biti naši zakoni brez seksa, »blanc«, kot pravijo Francozi. In navsezadnje, mogoče je nasilje ah pa vsaj želja po dominaciji in podreditvi res osnova vsakega seksualnega odnosa, pa naj bo straight ali gay. Pred kratkim sem bral v Timesu članek o psihiatru, kije snemal erotična sanjarjenja mnogih ljudi in z grozo ugotovil, da jih večina temelji na mazohističnem scenariju. Celo Rosemary Rogers, avtorica tako romantičnih šund romanov, kot sta Tlie Wildest Heart in Sweet Savage Love, bogati tako, da zalaga svoje bralke z neusmiljenimi sado-mazohističnimi zgodbami. »Leather« gay scena (črno usnje) je po mojem bolj poštena - in ker ni prikrivanja, tudi manj umazana kot bolj spodoben, konvenkcionalen seks, straight ali gay. Glede jeansa, kavbojskih srajc in delovnih škornjev pa lahko rečem, da imajo vsaj to odhko, da so poceni. Uniforma prikriva nastanek nekakšnega novega razreda gay revežev. Včasih imam občutek, daje vsak četrti moški iz uUce Christopher brezpo- seln, in da revščino prikriva z obleko. Ah je ta odvraten položaj potrebno prikrivati, je drugo vprašanje; je enakopravnost morda to, da se bogati in revni oblačijo kot Paul Bunyan? In končno, oboževanje mačizma je nekaj začasnega, zamenljivega. Kar je danes na vrhu, je jutri na tleh. Vsi smo podobni likom iz neke Genetove igre, bolj nas zanima, da se bo ritual uspešno opravil, kot pa to, katero vlogo bomo prevzeh. Sadist, kije osorno ukazoval svojemu sužnju v postelji, mu deset minut po spolnem odnosu pozorno pripravi kopel z milnimi mehurčki, ali pa mu svetuje, kako naj ohrani spone za gležnje sijoče. Danes je značilen obraz v New Yorku izsušen, spačen zaradi igranja drame ali farse. Droge, heavy seks in ironično, neznansko dolgočasno in zapečkarsko življenje (kot pri vseh igralcih), ki ga živimo, ko nismo na odru tisti dve brezčutni nočni uri, ta realnost ali pa pobeg od nje, sta nas vse ponižala. Izničila sta celo tisto nekdanjo tiranijo, ki stajo nad nami imela mladost in lepota. Nenadoma je čisto v redu, če jih imaš trideset, štirideset ah celo petdeset, če imaš bele dlake v bradi, noro, če imaš postrani nos ali oči preblizu skupaj. Vsakdo si lahko kupi kakeršenkoli izgled - v trgovinah s staro vojaško opremo, v telovadnici in pri lokalnem prekupčevalcu; pridušeno frazo »Miss thing« (sleng feminilnih gayev) je zamenjal bolj neobvezen, sproščen izraz »loose joints«. Zdi se, da smo bolj naravni in sproščeni v sekretih. In če se že moramo noč za nočjo oblačiti v usnjene hlače in obdelati več moških, kot bi bilo primerno za naše nežne in uglajene osebnosti, nam vsaj ni treba, da bi bili nepopisno duhoviti in elegantni, niti ni treba, da stojimo okoli pozlačenih klavirjev in kr-ulimo napeve iz Hello Dolly, vitkih teles, odišavljenih z mladostjo, okrašeni s svilenimi šali in pohti s kolonjsko vodo. Moje navdušenje nad sedemdesetimi, kot ste že uganih, ni brez vplivov. V pohtičnem smislu vojne ne bo. Čeprav nam je Anita Broyant ponudila začasne iluzije o sohdarnosti, se je gay osvobodilno gibanje kot militanten program izkazalo za neuspešno, morda celo nemogoče; zdi se mi, da bodo gay posamezniki ostali zvestejši svojim različnim socialnim razredom kot svojim »seksualnim« kolegom. 130 Odnosi med gayi in lezbijkami, še vedno trdni v manjšili krajih, so v mestih že čisto propadh, in ta ločitev je zmanjšala udarno moč. Splošno ameriško zavračanje vehkih odrekanj za skupne družbene cilje v zameno za privatno svobodo (študij samega sebe se je izkazal za obUko izogibanja) je zadelo gibanju smrtni udarec. Toda v času po dogodkih v baru Stonewall se javlja v New Yorku nova kvaliteta gay življenja. Ne sovražimo se več toliko (čeprav bi osebno rad videl, da bi nehali gnjaviti travestite, sam jih imam za svetnike). Na splošno vzeto smo tudi prijaznejši do svojih prijateljev. Dejstvo, da je kakšna zvezda gay, je v naših očeh ne ponižuje več; nekoč je bilo dovolj, da se je zvedelo, da je ta in ta dirigent ah pop zvezda gay in že se je zdelo, da ni več tisto, kar bi moral biti, da ni avtentičen, prav tako kot tudi mi nismo bih. Sprejetje sedemdesetih bi nam dalo poguma, da poskusimo z novimi oblikami ljubezni in tovarištva, vključno s poroko brez seksa »marriage blanc«, s poroko v troje ali četvero, z dvo ah trospolnostjo, s sožitjem umetnikov in vseh tistih, ki bi zavrgli dolgočasno heteroseksualno tekmovalnost in da zaživimo v skupnosti New- yorcanov, preverjenih za »plovbo«. 131 132 Intervju Michael Denney s Felicem Picanom Pri petintridesetih jc Felice Picaño uspešen pisatelj, eden tistih, ki s svo- jim pisanjem zaslužijo dovolj za preživetje. Napisal jc romanc Smart as Devil (Arbor House, 1975), Eyes (Arbor House, 1976) in Mesmerist (Dclacortc, 1977). Uspelo mu jc objaviti zbirko gay pesmi, 77гс Dcfomiily Lover, povrhu pa jc ustanovil še majhno založniško hišo, The Seahorse Press. Pogovor, ki ga objavljamo, je bil objavljen na Ognjenih otokih, kmalu po izidu romana 77ic Lure (Dclacortc), ki ima za ozadje gay sceno in zgodbo, ki je v vsem, razen v političnem stališču do teme, zelo podobna vsebini filma Cruising (pri nas Vaba, op. prcv.). Glede na knjigo in čas jc pogovor načel številne vznemirljive in kočljive teme o gay literaturi in kulturi. Kot pri politiki, tudi pri teh vprašanjih ne gre za nekaj, kar bi zanimalo le strokovnjake, namenjeno je predvsem širšemu krogu ljudi. Vsakdo bo seveda našel lastne odgovore, saj nam jc žc vsem počasi jasno, kaj smo in kaj počnemo. Nama jc pogovor bolj kot odgovore porajal nova vprašanja; upava, da bo to nekakšna stimulacija in hkrati provokacija za nadaljnje razmišljanje. Svet, ki ga opisujete v vašem romanu The Lure, je hkrati na moč podoben svetu, ki se pojavlja v filmu Cmising, ki trenutno povzroča toliko vznemirjenja, hkrati pa se dotika tudi teme romanov Faggots in Dancer From the Dance. Zdi pa se mi, da je velika razlika v pogledu, ki ga imale vi glede le problemalike in pa pogledom ich dveh literarnih del in verjetno tudi filma, kolikor sem o njem slišal. Vaša pripoved se mi zdi bolj naklonjena razvpitejši strani gay sveta kot bi temu rekli... in precej bolj natančna verzija... No, ne vem, če je ravno razvpita. Gotovo pa jc, da jo poskušam prikazati kolikor se le da avtentično. Najvažnejši je seveda način, na katerega predstavim svoje lastno stališče in stališče moje literarne osebe. Vzemiva na primer Ognjene otoke. Jaz jih vidim na različne načine, saj sem tu preživel mnogo časa. Ko pa jih vidi moja literarna oseba, jih vidi iz nekega posebnega stališča, kot nekdo, ki je frustriran, zmeden, nesiguren. Njemu se kažejo povsem drugače kot meni. Lahko rečem, da sem namerno izbral drugačen tip človeka, predvsem zato, da bi se lahko spopadel s tem .svetom in da bi lahko prišel do nekaterih objektivnih zaključkov o njem - kot veste, on je predvsem sociolog. In še nekaj, na začetku romana je popolnoma »straight«, o gay svetu se mu niti ne sanja. Zakaj sle postavili pripoved v spolni demimonde? Bi radi vedeli, kaj mc jc spodbudilo k takšnemu pisanju? Res gre za resničen dogodek, kije vplival name. V zgodnjih sedemdesetih je bilo v West Villageu veliko umorov gayev, umorov, ki so bili povezani z nočnimi lokali, njihovimi lastniki in klubi. Arthur Bell je napisal nekaj člankov o tem, nato paje prenehal in o tej zadevi ni bilo nič več slišali. V tistem času sem živel v ulici Jane. Moj sosed in dober prijatelj je delal za stanovanjsko skupnost te ulice, ki je bila precej agresivna v sosedskih odnosih in zato so imeli večkrat opraviti z združenimi policijskimi odredi itn. Takrat mije tudi povedal, daje policija v največji tajnosti organizirala v Villageu skupino, ki naj bi skušala ugotovili za kaj pri tistih umorih pravzaprav gre, kakšno zvezo imajo s kriminalnimi bandami, oziroma karkoli, kar bi se še dalo odkriti. Vse skupaj je trajalo kakšni dve leti. Kasneje sem slišal od prijateljev, ki so imeli zveze v lokalih in klubih, od raznih sumljivih tipov, ki so poznali lastnike in od drugih - to je zelo pisan svet - da so te specialne enote ukinili, nisem pa mogel izvedeti zakaj. Pričel sem ugibati, na vsak način sem hotel odkrili, kaj se je zgodilo. Vse skupaj me je zelo zanimalo, saj seje godilo v moji četrti in hotel sem zvedeli, kaj se dogaja. Približno v istem času, ko sem spravljal skupaj osnutek za knjigo, sem opazil v New York Timesii članek, ki je govoril o tem, da so policijsko enoto, ki naj bi raziskala umore, tedaj prvič preiskali, in to zalo, ker sojo razpustili, prci.skava paje pokazala, da zaradi korupcije - vse skupaj je bilo precej nejasno. Poklical sem novinarja, kije članek napisal, da bi mi zaupal, kje je dobil podatke; odgovoril je, da so vsi navedeni v članku in izvedeti nisem mogel niti trohice več. V tistem trenutku mi je postalo jasno, da je moralo iti za nekaj več, kot so nam dali vedeli. In tako sem dobil izhodiščno točko za svoj roman. Rekel sem si, predpostavimo, kaj je storila policija, kaj je bilo s tisto enoto, zakaj so jo razpustili in zakaj so potem sprožili preiskavo. Tako se jc moja ideja razvijala. Najbolj mi je bila pri vsem tem všeč misel, da sem med samim pisanjem prišel do metafore o tem, kaj pravzaprav pomeni biti homoseksualec danes in tukaj. Kajli, ni mc zanimal gay moški, ki se pretvarja, da je »normalen« v vseh pogledih življenja, in ki si mora zalo zgradili nekakšno vzporedno življenje. Zanimal meje »straight« moški, ki se je moral vživeti v položaj gaya. Kar me je pri vsej stvari najbolj privlačevalo, je bila ideja, da obrnem metaforo o tem, kako v tej deželi živijo gay ljudje. In zgodba, ki seje pokazala za uspešno, je bila vsa zasnovana na dejstvu, da se mora ta človek spremenili - zgodili se mu je moralo nekaj bistvenega, kot rezultat tega, kar seje dogajalo z njegovim odnosom do sveta okoli njega. Menite, da je bilo za vas kot pomembnega pisatelju tvegano, da ste si za četrti roman izbrali takšno temo? Da. 133 Predvsem, ker sle v popularnem romami prikazali »straight« moškega, ki se na koncu romana v bisivu spreobrne v gaya? Čc ne bi imel podpore svojega managcrja in izdajatelja, nc vem, če bi roman sploh napisal. Čutil sem, da se moram spoprijeti s to tematiko. Napisal sem žc zbirko gay pesmi, nekaj kratkih gay zgodb, toda moral sem obravnavati homoseksualnost še v romanu. Po mojem mnenju jc kar precej pisateljev pri petdesetih, .šestdesetih in sedemdesetih, ki so gay, in ki bi se kot takšne razkrili, če bi pisali o tej tematiki. Zdi se, daje to storil le Christhophcr Ishcrwood, in vedno bolj sem prepričan, da se bo ravno on izkazal. Zase pa lahko rečem, da čutim, da moram kot romanopisec, ki hoče biti tudi novinar - in ena od pisateljevih dolžnosti jc ta, da poroča o svojem pogledu na življenje, pisali o stvareh, ki so resnično blizu in okoli mene. Zato sem se, kljub določenemu tveganju odločil, da napi.šem ta roman. Zdi se, da se v romami obračale ludi k »straight« bralcem, ne da bi se pri tem kakorkoli kompromitirali. To je vsekakor velik dosežek. Seveda, obstaja določeno število ljudi, ki so kupili knjigo Fclicea Picana v pričako- vanju, da bo to knjiga, ki jih popelje v svet, ki ga ne poznajo. Tako se mi zdi, da sem pošten tudi do tistega dela bralstva, kije že moj stalen odjemalec. Dobili so nekoliko drugačno Picanovo domišljijsko potovanje v neko novo področje današnjega življe- nja. Je bilo kaj reakcij? Že veste, kako je »straight« občinstvo reagiralo na roman? Določeno število ljudi je kupilo Fclicea, kakršnega me poznajo že doslej. In videti je, da moja knjiga ugaja tudi »straight« moškim! Toje za njih nekakšna literatura za pobeg iz realnosti, daje jim junaka, kije neustrašen in pogumen, pa čeprav včasih impulziven in neumen. Pred njimi je nekdo, s katerim se lahko identificirajo, človek, ki preživlja življenjsko obdobje, polno pustolovščin. Spu.stiti se mora celo v stvari, ki so za njega prepovedane, zaradi njegovega položaja v družbi in zaradi lastne podobe, ki jo ima o sebi. In pri tem vas je vaša založniška hiša popolnoma podprla? DcU/DcIacortc? Ja, veliko jc slišati o težavah, ki jih imajo gay pisatelji, ker je večina založb homo- fobičnih. Ne vem sicer, alije to res ali ne. Moram priznali, da se s tem še nisem srečal. No, pa si poglejmo, kako jc s temi stvarmi. Čc verjamete ali ne, najprej sem imel v mislih film. Govoril sem žc z nekim filmskim producentom, kije prebral nekaj mojih del. Želel sem posneti film, ki bi bil postavljen v gay okolje. Ko sem bil v Los Angclesu, smo se o tem že pogovarjali, a toje bilo leta 1976 in nisem imel občutka, da želijo iti v stvar tako daleč in globoko, kot sem želel sam. Strinjali smo se, da se razhajamo žc v osnovi in vrnil sem se v New York. Založnici sem dal popolnoma drugačen predlog in rekla mije: »Čc prav razumem, si bil v Hollywoodu in ponujal nekakšen scenarij.« Odvrnil .sem: »Ja, a ga niso sprejeli«, ona pa: »Prav z veseljem bi ga prebrala«. Takoj sem ji pokazal, kar sem napisal, in ko je prebrala jc rekla: »Resnično mislim, daje to tvoja naslednja knjiga«. Pomoč je prišla res zelo hitro. Ko sem izročil zadnjo verzijo, sem imel občutek, da so rahlo presenečeni nad avtentičnostjo, erotiko in nasiljem, in ni jim bilo čisto jasno, kdo bo takšno knjigo bral. A vsem pri Dall/Dclacorte je bila knjiga všeč in tako jc bilo hitro konec tudi te bojazni. 134 Zdi se, da pripravljajo knjigo z velikim zamahom. Kaže, da vsi trdno stojijo za njo, vsaj po tem, kar jc videli. Jo bodo lansirali kol gay knjigo, jo reklamirali v gay tisku in podobno? Absolutno. O tem smo se pogovarjali. Sam že imam izkušnje z reklamiranjem, saj sem delal kot založnik gay literature, zato smo sedli skupaj in se dogovorili kolikšen del proračuna za reklamiranje bomo namenili za gay medije. Lahko vam rečem, da kar precej.šen. Tako jo hkrati predstavljamo kot knjigo za širšo javnost in kot gay knjigo. Imate prav zanimiv položaj, saj izdajate svoje knjige v uradnem tisku, hkrati pa ste prisotni tudi v gay subkulluri. Pri tem mislim na vašo poezijo in na dejstvo, da ste založnik založbe Seahorse Press, ki izdaja samo gay knjige. Da, samo gay stvari. In kolikor vem, je to edina gay založba v New Yorku. Ashley je zunaj mesta... Kaj ste še izdali pri založbi Seahorse? Knjigo Dorica Wilsona, in pa dve igri, ki ju igrajo pri Spikcu, Tlie West Street Gans m A Perfect Relationship, pripravljamo pa še poezijo Dennisa Coopcrja. Z naslovom ? Idols. Čudovita knjiga. Zanimivo je, da lahko delate hkrati na obeh straneh, v uradnem založništvu in v gay subkulluri in kot kaže tudi zelo uspešno. Upam, da bo zadnji roman obe strani združil. (Smeh...) Kajli, odločen sem, da bom šc nadalje držal obe plati daleč vsaksebi. Pravkar sem pričel pisati nov roman, ki ni v nobenem pogledu gay, kajti to področje je le ena od stvari, ki me zanimajo in nikakor ne edina. Verjetno bom izdal tudi zbirko kratkih zgodb, čez leto ali dve, ki so popolnoma gay. Zabavno je, če človek lahko dela na obeh straneh. Ne poznam nikogar drugega, ki bi počel kaj takšnega. Rad bi pridobil še več ljudi. Morda Eda Wiilea? Njega prav gotovo. Ni še tako komercialno uspešen kot vi, a zdi se, da obvlada obe strani. Zanimivo je, da si ves čas skušam odgovoriti, če gay literatura sploh obstaja, če sploh gre za ločeno in določeno kulturno identiteto. Bi rekli, da Myra Breckinridge spada med gay avtorje? Ne vem. Jaz bi rekel da spada. In če je to res, potem je tudi Gore Vidal primer nekoga, ki se je s tem že ukvarjal, a precej sramežljivo in previdno, zaradi vsega, kar se mu je zgodilo. Vendar precej prikriva in iz mojega zornega kota ni videti, da bi bilo to potrebno. Tudi jaz imam tak občutek. Vse skupaj pa je precej čudno, če naredimo primerjavo z drugimi kidtumimi gibanji. Če res obstaja posebna gay kulturna identiteta, ki naj bi opravičila vse te institucije, kot so revije, časopisi, majhne tiskarne in posebna literatu- ra, bi lahko pričakovali, da se bodo gay ljudje usmerili zgolj v to. Poglejte sanw črnsko gibanje. Zdi pa se, da lahko gayi delujejo na obeh straneh istočasno, kar je po mojem 135 mnenju nekaj čisto posebnega. Pa vsi tisti pogovori o getoizaciji. Priznam, da sem bil pred leti odločno proli, .sedaj pa... Samo poglejte kje sva, na otoku Pines. Kakšen gelo! (Smeh...) In ugaja mi. Zares je nekam čudno, to dejstvo se mi sploh ne zdi v nasprotju s tem, da delam pri »uradni liniji«. Kot kaže lahko »mainstream« založniške hiše prav dobro izkoristijo gay skupnost. Seveda pod pogojem, da imajo knjige ustrezno komercialno vrednost. Menim, da je resničen problem v tem, kar se dogaja z gay knjigami, ki so izdane: takoj zgrmi nanje plaz napadov, zaradi sto različnih razlogov, posebno s strani političnih radikaleev. Več s strani gay tiska kot s strani uradnega tiska. Veliko, veliko več. In ravno to je zelo zaskrbljujoče. Za vse knjige,ki sem jih izdal, smo dobili mnogo boljše ocene od uradnega tiska kot od gay liska. Tega resnično ne razumem. Razumem, da so različne leme... Pri tem ne mislim, da bi morali hvalili le tisto robo,, kije gay. Tako je. A nekako se mi zdi, da to ni bistveno vprašanje. Knjige so resnično napadene v gay lisku. Da. Zato, ker ne kažejo tega sveta kot bi nekateri želeli. Če bi se jaz odločil prikazati resnično podobo gay življenja okoli mene, bi si izbral Marvina in njegovega ljubimca, s katerim jc skupaj že deset let, in napisal, kako sta pogruntala nov recept za makarone s tunino in povabila k sebi svoje prijatelje. Morda obstaja kje kakšen genij, ki bi iz tega napravil roman, a zame je roman čisto nekaj drugega. Roman v prvotnem pomenu besede pomeni »nov« in zato se predpostavlja, da bo prinesel kaj novega, nov pogled na svet, nova stališča, ali pa preprosto nove kraje, nove ljudi, nove junake. Tako se mi zdi, daje kritika gay literature v mnogih pogledih napačno usmerjena. Kritiki gay literature trdijo, daje vse kar jc bilo do sedaj napisanega na to tematiko, senzacionalno. Lovers je senzacionalen roman, ker govori o propadli ljubezenski zvezi. Dancers From lite Dance\c senzacionalen, ker vse preveč romantizira. Faggots paje senzacionalen zato, ker jc preveč kritičen. Vedeti paje treba, da umetnost ni realnost; gre za predelavo. Prav tako menim, da se moraš odločiti, ali hočeš nekaj brali kot dokument in ga kot takega tudi sprejeti, ali pa nameravaš knjigo brati kot umetniški izdelek. Morda je eden poglavitnih problemov v tem, da so gay bralci pravzaprav nepismeni. Pri tem mislim na dejstvo, da .so jih od trenutka, ko so se zavedli svoje homoseksualnosti, zalagali s pornografijio na eni strani in gay politično retoriko na drugi. Med obema pa ni prostora za nič takšnega, kar bi lahko imenovah presoja, vrednotenje ali vzpostavitev nekih standardov ali kriterijev. Mislim, da je to zelo zaskrbljujoč tip nepismenosti. Upam, da se bo kaj spremenilo. Vse to pa se dogaja ludi v zelo nevarnem času, kajli takšno stališče je v nasprotju z našo vzgojo in ravno v času, ko smo začeli dobivali рп'е gay pisatelje, so bralci tako sirogi in krilični. Veste, vrnili se bomo k Gore Vidalu in Tmmanu Capoteju. Mislim, da sc to kljub vsemu ne bo zgodilo. Imam občutek, da jc ideja javnega priznanja svoje homo.scksualnosti tako močna in prilagodljiva metafora - nekako tako kot Sofoklcjcv »Spoznati sebe« -, da bo zlahka prenesla ogromno količino 136 beletristrike in drugih del in da bo pri ljudeh še vedno vzbujala zanimanje. Ta ideja je preprosto preveč dobra, da bi kar izginila. Dokler bo obstajala, pa se bodo našli pisatelji, ki bodo rekli: »Hej, to bi se pa res dalo uporabiti za kaj čudovitega.« A zdi se, da gre vse lako počati. Kar vidim jaz, je vsak dan večje slevilo gayev, ki se zavedajo samih sebe, svoje lastne identitete, ki pa se v glavnem omejuje na to, kako se obleči, kako izgleda, kaj... V zadnjih štirih letih je šlo na newyorski gay sceni predvsem za preoblikovanje telesa. Ljudje ne skrivajo več, da so gay, oziroma vsaj veliko manj. Opazen je izredno samozavesten poskus oblikovanja novega tipa moškosti kot alter- native stari »straight« verziji. Literatura še ni odgovorila na te spremembe. Če opazu- jemo, kakšen odnos imajo ljudje do oblačenja, do življenjskega stila in do drugih st\'ari, je res nerazumljivo, da se njihov literarni okus nič ne spreminja. Tega ne morem razumeti. Saj večina ljudi vendarle nekaj bere. In čisto razumljivo je, da bi hoteli brati tudi o svojem življenju. Torej, zakaj ne berejo? Imate prav. A poglejva, kdo piše kritike. Eden od problemov, ki jih imamo gay pisatelji v tem trenutku - in mi.slim, da je Andrew Holleran prvi opozoril na to - je, da moramo opisovati gay življenje, ker ga pač do sedaj še nihče ni. Stvari okrog nas se kristalizirajo, ves čas se nekaj dogaja, zato moramo opisovati - skoraj minuto za minuto - kakšne so te spremembe, okoli česa se koncentrirajo. Moramo pisati o tem, kako sc ljudje oblačijo, kaj počnejo, kam hodijo, kako se drogirajo in kako pijejo, kako se zabavajo. Večina našega pisanja je prav opisovanje življenja in občutkov teh ljudi. V eni knjigi se lahko omejimo le na določeno območje, saj razumete, med dvema platnicama. Veliko ljudi se potem pritožuje: »Ne opisujete mojega življenja, pišete o življenju nekega travestita iz New Yorka.« In ravno v tem je problem. Vsaj jaz tako mislim. Razen tega v literaturi ne gre za golo opisovanje življenja ljudi, to je potem sociologija. Umetniki, pisatelji uporabljajo določen material... Pri vas ali pri Andrewu gre za to, da vzameta določen segment življenja in ga spremenita v konkretno metaforo, kot bi storila z katerikolim dnigim materialom. Najbrž ste hoteli s trditvijo o nepismenosti bralcev povedati, da pravzaprav ne razumejo tega postopka. Da, prav to. Res je. Nepismenost je pravzaprav nepoznavanje vloge literahire v odnosu do realnega življenja; to v bistvu pomeni, da ne znaš brati. In zdi se, da res ne znamo. Vsaj gay ' kritiki ne. To je zares presenetljivo. Pablo Neruda je nekoč dejal, daje knjiga »pismo« namenjeno .svetu. Nekateri ljudje ga sprejmejo, nekateri nanj odgovorijo. Meni se zdi, da večina gay kritikov spada med tiste ljudi, ki so izgubili ključe svojih poštnih nabiralnikov. Ne verjamem, da sploh želijo sprejeti ta pisma, te knjige. Ne verjamem, da jih res tako zanimajo. Ena od težav je tudi v tem, da je vsak pisatelj tudi neke vrste upornik. Ne moreš mu zaupati. Pisatelj je gnjavator, izobčenec in opazovalec obenem. In ravno v tem je njegova moč, še posebno v gay družbi, ki se oblikuje pred našimi očmi. Poglejte, gibanje obstaja komaj deset let. Vse je staro komaj deset let. Če napadajo gay pisatelja, kot se to zadnje čase pogosto dogaja, gre tako rekoč za neke vrste samokritiko. Ljudje vidijo o sebi stvari, ki jih raje ne bi videli. Pisatelj pa vse pogumno opisuje in draži ljudi: »Hej, kar poglejte kaj počnete, bedaki.« Mislim, da gre pri kritikih za reakcijo na to. Seveda pa se najdejo v gibanju tudi pravi puritanci. Ne zaupam niti religiji, niti politiki. Večina gay kritike knjig pa se naslanja ravno na 137 138 politična stališča. Ne morem razumeti, kako lahko oboje pomešajo skupaj. Prava sramota. Vse skupaj jc podobno lileramcmu stalinizmu iz tridesetih. Politična cenzura je na grozljivo nizki ravni. Obstaja tudi pomembno vprašanje heterogenosti znotraj nas. Na primer, kaj imam jaz skupnega z gay železarjem v Flintu? Prav malo. In ravno zato imajo ljudje različne poglede na to, kaj naj bi bilo gay življenje. Poznam take, ki si predstavljajo gay življenje izključno kot življenje z enim partnerjem. To potem oblikuje njihove poglede na ta problem. In zato bodo seveda kritizirali na.še življenje, naš način druženja, oblačenja, trošenja denarja, spolnega življenja; po drugi strani pa bo nekdo, kije promiskuiteten in ki seje odločil za vrsto kratkih, površnih zvez, ki pa so lahko prav prijetne, ker so se za njih odločili sami, imel popolnoma svobodno in neodvisno življenje, in morda postrani gledal na tiste prve, rekoč: »Hej, imam občutek, da niste nič drugačni od 'straihgt' sveta.« Tako imamo na isto stvar različne poglede. Obstaja cel kup inačic znotraj istega življenjskega stila... in zato bi moral kritik povedati, kateremu okolju pripada. Najprej bi se moral legitimirati in šele nato pisati in kritizirati knjige. (Smeh...) Grozno jc, da moram tako govoriti. Res smešno. Lahko bi sestavili seznam, vsak kritik pa bi moral vpisati svoje stališče do določenih vprašanj. Tako je. Saj to na kritiko tudi bistveno vpliva. Kritika izhaja iz osnovnega vprašanja, kako nekdo definira sebe kot gaya. Točno. Toda vse skupaj je izredno zanimivo, nepoznani podobnih primerov. Vzemite na primer razliko med vami in železarjem. Kaj imata skupnega? Oba sta gay. Lahko bi izpeljali analogijo, kol na primer, kaj imala skupnega Žid intelektualec iz Upper West Side Manhattana in Žid železar iz Flinta. Nekaj skupnega pa vendarle imata, podedovala sla nekak.šno židovstvo, ki lahko... Hočem reči, o teh rečeh je možno razpravljali, vendar gre predvsem za kitllumo idenlilelo. Prepirala se bosta mogoče glede izkušenj s črnci. Spel nalelimo na neke vrste idenlilelo, kije ni moč zanikali. Naša idenlileta pa je nekam čudna, sprejeli smo jo prostovoljno; s tem mislim na lo, da greš lahko na cesto in nateguješ moške, ne da bi iz tega delal kulturo. Očitno je, da je to večina počela... ...stoletja. Da. Sedaj pa hočemo na vsak način iz lega dejanja, ki očitno ne sodi v kulturo, zgraditi kulturno idenlilelo. To se lahko opazi ludi tukaj, na otoku. Pines je resnično izvir vrednot in na nek način tudi eksperiment o vrednotah. Po mojem jc nekakšen preizkusni kamen, v veliki meri se vrednote tu testirajo. Se strinjam. A to je nekaj edinstvenega. Andrew Kopkin je pred kratkim poudaril, v svojem članku v »Village Voiceu«, da gre za ustvarjanje neke umetne kulture, ki ni nujno potrebna. Mi nismo obremenjeni s Slaro zavezo in Irilisočletnim preganjanjem kot Židje. Nimamo črne kože. In pravzaprav nam sploh ne bi bilo treba, da smo gay; smo homoseksualci, če lo želimo; gre za psihološko in/ali biološko vprašanje. Če si homoseksualec, se pravi da imaš spolne odnose z drugimi moškimi, še ne pomeni, da si tudi gay, se pravi, da sprejmeš gay kulturo, da kupuješ pri Bloomingdale's, da bereš gay romane ild. Vse skupaj jc res čudno. Kopkin je p/vi človek, ki mije odpri oči v lej smeri - kako je ideja o gay kuliuri pravzaprav nekaj zelo posebnega. Vsa zadeva se mi še vedno zdi zelo problematična, toda zelo močno jo »občutim«. Tako je. Treba pa je spregovoriti še o eni stvari. Velika razlika je med političnimi kritiki in tistimi, ki jim pravimo »kreatorji stila«, in ki so ustvarili ves zunanji izgled gay kulture, tako rekoč čisto intuitivno. To so storili, ker je bilo lepo na pogled in ker so se pri tem dobro počutili. Vsi listi, ki bi sedaj iz tega radi napravili nekakšno ideologijo, ki bi zdržala, ne samo v političnem, ampak tudi v sociološkem in psihološkem smislu, so pa iz čisto drugega testa. In tu tiči glavni vzrok prepada. Kulturo oblikujejo ljudje, ki ponavadi o njej ne razmišljajo, to počno preprosto zato, ker se pri tem dobro počutijo, ker se jim zdi lepo. In res, če na primer vzameta nekoga iz New Yorka, San Francisca ali Houslona, ki izgleda gay, in mu vzamete opremo, boste dobili čisto navadnega človeka. V.se je le videz, stil, površina - frizura, obleka, kam gre plesal, katere droge jemlje in kaj počne v postelji. Kaj vse pa še spada k identiteti, h kidtumi identiteti, poleg tega, kako kdo izgleda in kako se obnaša? Težava jc v tem, da tisti, ki hočejo za vsako ceno najti nekakšen ideološki okvir, ne vidijo, da sploh nc obstaja. Vse je le površina, vsebino določujejo zgolj atributi in zdi se, da stvar deluje. Kot sle sami ugotovili nas ne bremeni barva kože ali genetske razlike ali pa različna verska prepričanja, ki sicer delijo ostali svet. Gay kultura ni nič drugega, kot lastno izvzetje, ki temelji edinolc na stilističnem okvirju. Politiki pa kritizirajo ravno ta okvir. Delno gre za nezaupanje do umetnikov, pa naj bodo modni frizerji, dckoralerji, slikarji ali kaj drugega. Hočete reči, da je treba ločiti med tako imenovanimi »kreatorji stila« in intelektualci ter pisatelji. Pravzaprav ni nujno, da so intelektualci hkrati tudi že pisatelji. Prav v tem je težava. Tako imenovani gay intelektualci, ki jih poznam, hočejo oblikovati za vse veljavno ideologijo. Večina gay pisateljev pa ne spada v to skupino. So popolnoma samos- tojni. Zdi se, kol da bi bili nekje vmes, in če imamo občutek, da .so bolj na strani »intuitivnih stilistov«, jc to zato, kerje tam več videti, več za komentirali - način, na katerega se ljudje obnašajo, navade, socialni običaji. V tem svetu pisatelj najde material za pisanje, ne pa v svetu idej. Pisatelji upajo, da bodo lahko nekoč razkrinkali ideologijo. Seveda pa niso v taboru inteleklualccv in v tem jc ravno problem. Kar precej se oddaljujemo, a vseeno je zanimivo. Če obstaja ideologija o gay bivanju, kije nekaj več kot zgolj estetika bivanja... sem prepričan, da bi lahko našli dokaz, da je v metafizičnem smislu - razen, če ne gledamo preozko - položaj gaya v bistvu podoben položaju »modernega človeka«. Seveda na poseben način, tako da vse vzpostavlja na novo, ker nima tradicije in se zalo v glavnem ukvarja s samo-zavedanjem. Druge vse, kar je v zvezi s preteklo kulturo, ovira. Meni, pa recimo to, da sem Irec, čisto nič ne pomeni. Kol veste so vse te tradicije že... mrtve, ja. Mrt\'e. Nobenega vpliva nimajo name. Ne vem, kaj bi nekomu lahko pomenilo dejstvo, da je Poljak, Nemec, Italijan ali karkoli pač. Nekoč sem dobil ponudbo od ilalijansko-ameriške revije, naj kaj napišem, a nisem imel pojma, kaj bi sploh lahko napisal za njih. V teh stvareh ne najdem nikakršne identitete. Saj nisem odraščal v italijanskem okolju; .svoje italijanščine sem se naučil, ko sem bil v Firencah. S takšnimi rečmi se nc identificiram. Moram pa reči, da ko 139 140 so me zaprosili za sodelovanje pri gay revijah, sem takoj odgovoril: »Da, to pa lahko. To je nekaj konkretnega.« Lahko vam zagotovim tole: to, da smo gay, je najpre- prostej.ši način, da definiramo .samega sebe. Ali lo pomeni, da gre pri vsem tem vendarle za neka], kar lahko postavimo v kulturni kontekst, in da ne gre le za nekakšno omejeno krizo identitete oziroma za oblikovanje manjše skupine. Tako je. Torej ima gay kultura pomen za širšo družbo, saj se zdi, da je položaj gayev na moč podoben položaju tako imenovanega »postmodemega« človeka. Torej, takoj ko bomo dobili večino bralcev na našo stran, bomo lahko ugotovili ali jc gay literatura ponudila »straight« bralcem kaj novega. To bi seveda vse skupaj či.sto spremenilo. Vendar pa mc takšen način razmišljanja močno moti, ravno tako kot mc moti trditev, da naj bi literatura imela nekakšno funkcijo. Menim, da ima literatura le eno vlogo, in taje, da .se nadaljuje. Vse ostalo pa se mi zdi daleč prevelika zahteva za literaturo, še posebno čc upo.števamo, kaj vse ljudje danes zahtevajo. Res ne vem. Najdejo se takšni, ki hočejo, posebno to velja za gay literaturo, da bi literatura imela pomen, ki bi presegel njo samo. Nekdo .seje pritožil nad igro Dorica Wilsona, ki sem jo objavil, češ: »Saj le odslikava naše življenje.« Odgovoril sem: »Kar se mene tiče, je to čisto dovolj.« Seveda bi bilo fantastično, če bi igra presegla ta nivo, a zame je pomembno predvsem dejstvo, da odslikava naše življenje, kajti tega ni še nihče storil. Seveda se postavlja vprašanje, dokam lahkotogre. Pesniki naj ne bi bili zakonodajalci. Prav nič si ne želim, da bi nam oni pridigali, kako naj živimo. Praviloma so ideološki romani obupno dolgočasni. Res je. A kaže, da večina gay kritikov zahteva prav to. In bolje bo za vas, če se z njimi strinjate! Do sedaj sem prebral le eno dobro ideološko knjigo, »Coming Out« Wallacea Hamil- íona. Po mojem so jo popolnoma napačno ocenili, saj ni nihče videl v njej politične knjige, kar je v resnici bila. Menim, da je to sistematična pro-gay knjiga. Verjetno bi morali seči do Jacka Londona ali do nekaterih pisateljev komunistične Kitajske in pomembnih pisateljev iz tridesetih, da bi našli ustrezno primerjavo v okviru literature kot dela politike. Mislim, da gre za dobro primerjavo. To pa je tudi vse. Dolgoročno gledano, menim, da bo resna in nepolitična literatura o gay svetu zanimala tudi bralce, ki niso gay. Verjamem, da bodo tudi povprečni bralci navdušeni nad vašo knjigo. Upam. Žal mije, da niso posneli ßlma raje po vaši predlogi, namesto »Vabe«. Da, čeprav se takrat nisem ravno razburjal nad tem, da ni bilo zanimanja za snemanje filma po mojem scenariju, mc danes to nekoliko moti. Prav zato, ker so posneli Vabo. Tl\e Lure bi po mojem pokazal bolj avtentično, bolj natančno plat te zadeve. Res škoda. Politično bi bil tudi bolj - kako bi rekel - napreden ? Seveda. Moja knjiga postavlja več vprašanj. (îre namreč dlje od politike, spolnosti, ljudi sprašuje... moj junak sprašuje samega .sebe: »Kaj pravzaprav počnem? Za koga in zakaj sploh živim?« Menim, da bi se to moralo vprašati veliko gay ljudi ...in tudi veliko »straight« ljudi. Kaj več pa jim skorajda nc moremo pomagati. Menim tudi. da gredo ljudje v kino iz čisto drugih nagibov kot se lotijo knjige. Vsaj pri meni je tako. Ljudje danes na filmskem platnu ne pričakujejo realnosti. Hočejo ponaredek. Ko pa berejo knjige, bi želeli vedeti prav vse o tem, kar se v resnici dogaja, pripravljeni so sprejeti vso resnico, to pa zato, ker gre pri branju za zasebno in ne za javno izkušnjo. Meni se zdi, da je tradicionalna vloga filma v tem, da ljudem pokaže, kaj pomeni biti Američan. Valovi in valovi migrantov so se naučili, kako naj postanejo Američani ravno s pomočjo HoUywooda. Še angleščine so se učili na ta način. Zato menim, da je čisto upravičeno, da se potrudimo in pridemo do lastnega stališča. Kajti filmi še vedno prikazujejo in pomagajo ustvarjati javno zavest celega naroda. Absolutno. A gre za javno zavest. Nisem čisto prepričan, da lahko v enaki meri vplivajo tudi na osebno mnenje. Prav, a hollywoodsko javno obnašanje je neverjetno liomofobično. Ni pa je industrije, ki bi bila bolj gay kot je zabavna industrija. Vsi skrivajo svojo homoseksualnost. Da, to vem iz lastnih izkušenj. Gotovo nismo prav nič na boljšem kot črnci... Njihovo literaturo smo leta podcenjevali. Edini pošteni film na podlagi črnske literature je prav gotovo »Stonny Weathery«, edini film, pri katerem so sodelovali samo črnci. Ne vem, če je bil tudi režiser črnec. Lady Sings Blues je po mojem mnenju črnski film v vseh pogledih. No, če so črnci morali čakali tako dolgo in dobili tako malo, tudi mi ne bi smeli obupati. Po drugi strani pa me zelo jezi, ker imamo v nasprotju s črnci ali ženskami, gaye, ki so zelo bogati in vplivni, na pomembnih položajih, posebno v filmski industriji. Spodobilo bi se, ko so že na vseh teh pomembnih položajih, ki nudijo mnoge dodatne možnosti, česar druge manjšine nimajo, da bi se dodatno potrudili. Prava sramota pa je, da ti ljudje ne storijo popolnoma ničesar. Res so neodgovorni. Njihova neodgovornost je prav gotovo bolj obžalovanja vredna kot neodgovornost kakšnega Billya Friedkina, ki mu gre le za lasten uspeh. Se strinjam. Bi radi še kaj dodali? Ali pa bi se raje vrnili v bazen... prav gotovo najprimernejši način, da končava intervju na Ognjenih otokih. Bazen je nebeški. Prav zares. Prevedel Dejan Rebemik Teksti Šestdeseta, Bratje in očetje in sinovi. Fantazija o sedemdesetih in Intervju s Felicem Picanom (Sixties, Brothers and Fathers and Sons, Fantasia On the Seven- ties, Interview With Felice Picaño) so (: posledično) izšli v knjigi Пе View from Christopher Street: Journalism from America's Leading Gay Magazine (San Francisco 1983), ki sojo uredili Michael Dcnncny, Charles Ortleb in Thomas Steele. 141 Marlon Pauline Kael Brando: Ameriški junak 142 r^godovino filmske industrije bi lahko ^^opisali kot razvoj od serij, pri katerih se rezilo žage vedno bolj približuje vratu junakinje, do sodobnih filmov, kjer se laserski žarek usmeri na mednožje Jamesa Bonda. Na tem nivoju je filmska zgodo- vina zmagoslavje tehnologije. S tem nočem reči nič slabega o tej vrsti filma. Ne poznam nikogar, ki ob takih filmih ne bi občasno užival. Vendar pa me ne bi posebno zanimali, če bi bila to edina vrsta filma, prav tako kot me ne bi zanimalo, če bi bili vsi filmi kot Lani v Maricnbadu (Last Year at Marienbad) ali Rdeča puščava (Red Desert) ali Julija in duhovi (Giulietta degli spiriti). Kaj pa druge vrste? V Ameriki šc nikoli ni vladalo takšno navdušenje za film in celo učitelji se pripra- vljajo, da bodo film priznali za umetno.st, toda ameriški filmi šc nikoli niso bili tako zanič. Drugod po svetu so imeli novo zlato dobo: izredni talenti so se prebili na površje na Japonskem, Švedskem, v Indiji, Italiji in Franciji, in celo v Angliji jc bilo nekaj, čemur bi lahko rekli renesansa. Pri nas pa nc. Ameriško navdušenje netijo večinoma tuji filmi, spomini in nedolžnost. Tragično ali pa usmiljenja vredno, odvisno pač od vašega stališča, zgodovino ameriškega filma zadnjih petnajstih let dobro ilu.strira pregled kariere Marlona Branda. Neko reklo pravi, da veliki klovni, kot je recimo Chaplin, vedno želijo igrati Hamleta, pri nas pa se zgodi, da se naši Hamleti, denimo John Barrymore, spremenijo v burkežc in se brez sramu patetično posmehujcjo svojemu slovesu. Bette Davis se nam jc priljubila tako, da seje spremenila v karikaturo harpije - ravno tisto, kar se jc bala, da bo postala v eni svojih zadnjih dobrih vlog kot Margo Channing v filmu Vse o Evi (AU About Eve). Ženske, ki so bile v štiridesetih letih največje zvezde, so se žc skoraj ali povsem umaknile, ali pa so kot Davisova, Crawfordova in de Havillandova v šestdesetih letih, včasih nc namenoma, postale nore kraljice Grand Guignola, groteske in komike. Kariera Marlona Branda kaže, da se ta proces pospešuje. Brando, naš najmočnejši mladi filmski igralec, edini, kije dajal vtis tragične sile, največji protagonist sodobnih ameriških tem v petdesetih letih, jc /c po.stal burkaška parodija samega sebe. S protagonistom mislim junaka, ki nam res seže do srca - ne kakšnega Caryja Granta, ki navdušuje s svojo prefinjenostjo, pa tudi nc sentimentalnih dobričin kot sta Gary Cooper in James Stewart s svojo solzavo iskrenostjo (včasih se jc zdelo, da se možakar dela toliko manjšega, kolikor vi.šji je bil, tako si je pač pred.stavljal, da je »navaden«, »univerzalen« in »resničen«), pač pa moške, ki s svojo intenzivno.stjo na platnu pri občinstvu vzbudijo intenzivno reakcijo. Ne kakšen Gregory Peck, Tyrone Power ali Robert Taylor s svojimi običajnimi rutinskimi junaštvi, pač pa James Cagney ali Edward G. Robinson v gangsterskih filmih, John Garfield v filmih o gospodarski krizi in Kirk Douglas kot povojna baraba. To niso nujno boljši igralci, toda zaradi naključij pri zasedbi vlog in okoli.ščin, ali pa zaradi tega, kar so sami utelešali ali odsevali, so bili za nas pomembni. Izvrsten igralec kot je Jason Robards Jr. morda ne bo nikoli te vrste protagonist, razen če bo dobil vlogo, v kateri bo utelešal nekaj novega in pomembnega za občinstvo. Protagonisti so skoraj po definiciji samotarji. Največji od tistih, ki so preživeli vojno, je bil Bogartov lik - mož z načeli (moralnimi, estetskimi, viteškimi) v pokvarjeni družbi. Takorekoč od znotraj je poznal sovražnikovo čud. Bil je prefinjena, urbana verzija Zahodnjaka, ki, tipično, pozna obe .strani zakona paje dovolj močan, da gre po svoje inje še vedno romantično na pravi .strani. Brando je predstavljal reakcijo na povojno obsedenost z varnostjo. Kot protagonist Brando v zgodnjih petdesetih ni imel načel, samo svoje in.stinktc. Pomenil je korak naprej od gang.sterskega šefa in izobčenca. Antisocialen je bil, ker je vedel, da je družba govno, za mladino paje bil junak, kerje bil dovolj močan, da ga ni požiral. (V Angliji so menili, da bo Divjak - The Wild One - spodbujal najstnike k nasilju.) V njem je bilo nekaj razburljivega, nevarnega, morda paje bila še posebno mikavna neke vrste domišljavost, domišljavost trdega mladeniča. Tudi humor je bil v njej - bahavost in aroganca, ki sta bila nečimrna in otročja in sta se zdela nekako zelo ameriška. Bilje vzkipljiv in nevaren, ne da bi bil »resen«, resen v tem smislu, da bi imel ideje. Pri njegovi vodilni vlogi ni bilo nobene teorije, nobenega žargona. Nič mu ni bilo za socialni status, za službo ah za ugled, in prav zato je bil velik, kajti kaj je šc manj privlačno, kaj človeka bolj pomanjša kot to, da si dela skrbi zaradi svojega statusa? Brando je predstavljal sodobno verzijo svobodnega Američana. In ker ni imel načel, razen estetskega - predanost stilu življenja - so ga ljudje, ki jim je zaupal, zlahka prevarali. Bilje novi primitivnež, byronski mladenič iz slepe ulice s to svojo ranljivostjo. Njegova igra je bila tako telesna - tako negotova in previdna - da smo lahko občutili z njim, čutili, kako seje potegnil nazaj pri najmanjši slutnji zavrnitve. Gledalci smo se počutili zaščitniški, vedeli smo, kako osamljen se mora počutiti v svoji samozavesti. Kdo si celo v peklu želi biti izobčenec? Ni bil intele- ktualec, ki bi lahko racionaliziral in se nekako naučil to sprejemati, s tem živeti. To jc lahko le čutil, reagiral na to, bil »Divjak« - in kdo ve, koliko mladih je pomislilo: »To je zgodba mojega življenja.« Igral jc različne variacije na uporni.ške teme: od neizobraženega, vznemirljivo neartikuliranega suroveža Stanleyja Kowalskcga, pri katerem je za nerazločnim govorom, za mrkim obrazom prež.ala slutnja nasilja, do njegovega Orphcusa, ki v 143 uvodnem prizoru filma Mladi ubežnik (The Fugifive Kid) stoji pred sodnikom, nezemeljski in mistični upornik kot umetnik, ki kaže klasične sposobnosti, ki jih nikoli ne bo uresničil (ali jih še ni uresničil). Bilje naš jezni mladenič - prestopnik, silak, upornik - kije bil v jedru naše skupne izkušnje. Koje kot Terry Malloy v filmu Na obali (On the Watcrfiont) rekel svojemu bratu: »Oh, Charlie, oh, Charlie...ti ne razumeš. Lahko bi nekaj dosegel. Lahko bi tekmoval. Bil bi nekdo, ne pa ničla, kajti prav to sem,« je govoril o vseh naših neuresničenih upih. To je bila velika ameriška tožba, nc samo na Broadwayu ali v Hollywoodu, pač pa tudi na dokih. Opisujem Branda, kije postal zvezda, ne nujno človeka, pač pa mladeniča/moža, ki ^a je izžareval, pa tudi publicitcto in reklamo. Publiciteta je vsebovala protislovje. Čeprav so ga najstniške revije vabljivo opisovale kot sanjavcga, muhastega, s tenko kožo in ranljivega, nežnega, silovitega, nepredvidljivega, človeka, ki sovraži discipli- no in brani ponižane, pa drugim novinarjem in vplivnim kolumnistom ni bilo prav všeč, kar jc to pomenilo. Ena grših tradicij filmskega posla jc, da takrat, ko zvezdnik postane dovolj po- memben, da zahteva velike vsote in izbiro vlogo ali nadzor nad svojimi filmi, studii pogosto sprožijo široke kampanje, s katerimi bi ga radi pripravili do večje uboglji- vosti, ali pa ga nadomestili z mlajšim in cenejšim naslednikom. Tako so v zgodnjih dneh filma veliko Lilian Gish razglasili za nepriljubljeno, da bi utrli pot mladi Greti Garbo (obe sta bili pri istem studiu), časopisi širom ZDA pa so le nekaj tednov pred smrtjo Marilyn Monroe odkrili, da ni noben blagajniški magnet. Uredniki opravlji- vih rubrik s svojimi novičkami o tem, kako ta in ta postaja vedno bolj napihnjen, kako nc uboga studijskih šefov, ki vendar najbolje vedo, in podobnim, služijo kot jurišni odredi. V Brandovem primeru so bile najvplivnejše dame šc posebej strupene, ker je bilo očitno, da so del tistega, čemur se upira. Z zmanjševanjem njihove pomembnosti bi lahko ogrozil njihov položaj pri novih zvezdah, ki bi se utegnile izmuzniti brez klečeplazenja pred izsiljevalskimi starimi jastrebi, ki samo čakajo, da bodo planili na žrtev v imenu Boga, Materinstva in Amerištva. V Brandovem primeru je bilo nenavadno samo to, da so se napadu pridružili tudi drugi. Leta 1957 je Truman Capote z Brandom preživel en večer, nato pa jc porabil celo leto, da je to opisal (pri čemer je izpustil svoj del pogovora, vnesel pa je .svoje razlage). V New Yorkerju je objavil članek Vojvoda v svojem gospostvi! (The Duke in His Own Domain). Nič hudega sluteči Brando je izpadel kot osel prve vrste. Najbolj nenavadno pri tem intervjuju pa jc bilo, da jc supcrintclcktualni Capote proti njemu ves čas uporabljal kar najbolj navadne in povprečne dokaze in ar- gumente, na primer to, da je Brando tako egoističen, da nanj Joshua Logan kot režiser nc napravi nobenega vtisa. (Presenetljivo paje to, da gaje na Capota napravi! - ali pa jc bil ta pripravljen uporabiti karkoli, da bi bila njegova literarna vaja bolj učinkovita.) Kljub Capotovemu stilu in strupeni spretnosti, paje v tem intervjuju on in ne Brando tisti, ki enači denar in uspeh s pomembnostjo in resničnimi dosežki. Njegove puščice se natančno prilegajo v .svoje luknje samo, če sprejmete običajne povprečne standarde strelske spretnosti. Na Branda se je začela lovska sezona: Hollis Alpert se je usedel na Strani Cosmo- politana in ga napadel, ker se ni vrnil na oder, da bi postal velik igralec, kot da bi 144 bilo gledališče trdnjava umetnosti. Katero gledališče? Seje Brando res motil, koje menil, da imajo filmi več opraviti z našim življenjem kot mrtvo gledališče, za katerega toliko novinarjev očitno meni, da je varuh poštenosti in ustvarjalnosti? David Susskind je bil šokiran, da si navaden igralec kot je Brando, prizadeva služiti denar in si celo drzne svojo presojo in gospodarjenje bolj spoštovati kot presojo milijonar- skih producentov. Dwight Macdonald je Branda okrcal, ker mu ni dovolj, daje samo obrtnik: »Gospod Brando je vedno težil k nečemu Globljemu in Pomembnejšemu, vedno se je imel za intelektualca« - ta zločin Brando prav gotovo deli z gospodom Macdonaldom. Če nc bi bil tako predrzen, da je v Hollywoodu mislil s svojo glavo in čc ne bi imel smisla za ironično, bi se lahko pretvarjal - in marsikoga prepričal - da še vedno tekmuje. A za katero krono bi si lahko prizadeval? Naj bi postal »kralj« kot Gable, snemal en nepomemben film za drugim, izvajal rituale žilave moškosti, bil sprejet v študijev hlevček, kjer bi ga nazadnje častili, ker je bil studijski igralec, ki nikoU nikomur ni povzročal težav? Takega kralja na njegovem prestolu iz papirmašeja kolumnisti ne napadajo, kritiki ga ne porivajo nazaj na gledališki oder in občinstvo se ne obrne proti njemu. Ameriški igralci, ki nočejo sprejeti vlog v ničvrednih filmih, skoraj po pravilu nič ne snemajo, niti boljšega šunda nc. Brando sprejema šund, toda v nasprotju z eno- ličnim, »zanesljivim« (ìablom ima preveč energije, ustvarjalnosti ali zaničevanja, da bi le ponavljal gibe. Ko se pojavi na platnu, občinstvo preleti neko posebno spo- znanje: vemo, daje prevelik za svojo vlogo. Morda kot trdijo nekateri v filmskem poslu. Brando resnično »zašije« svoje filme s tem, da sam popravlja scenarije, prav gotovo pa ni zelo modro izbiral rcži.scrjcv in scenaristov, s katerimi je delal. Ni potreboval več krotkosti, pač pa več moči in zaupanja za delo z mladim talentom, za težje vloge. Vendar ne tekmuje več, ni več protagonist, ki bi sprejel resen izziv. Brando je postal komedijant. Ta sprememba je bila zelo očitna v Upom na ladji Bounty (Mutiny on the Bounty) iz leta 196.3, ki .sc je presenetljivo začenjal z manjšim razrednim sporom med Brandom, ki jc bil aristokratski Fletcher Christian, in Trevorjem Howardom, ki je bil kapitan Bligh, ki je nizkega rodu, in ki ne prenese zaničevanja, ki mu ga kaže Christian. Brando je igral gizdalina s takšnim užitkom, daje občinstvo doumelo šalo. Bilo je, kot da mladenič iz slepe ulice igra Congreva. Neartikulirani momljajoči metodni igralec se postavlja, to jc klasična in najljubša ameriška šala: stvari se obrnejo, Dcstry dobi svoje pištole in ameriška čast je rešena. Govoriti zna tako izbrano kot kdorkoli od njih, celo bolj. (V akcijskih prizorih je nezanimiv, ker ni dovolj čeden ali atletski, da bi lahko igral tipičnega romantičnega pustolovskega junaka. S svojo bizarno držo, ko glavo bojevito drži gor, obraz brez gub paje nekam zabuhel in voščen, je videti bolj ekscentričen kot junaški. Podoben je majhnemu mlahavcmu tenoristu, ki pohaja po odru in ne poje - sprašuješ se, kaj sploh počne tam.) V Grdem Američanu (The Ugly American, 1963) je znova zelo zabaven, ko začrta lik - pipo kadečega poslovneža/ambasadorja, ki se upira senatnemu podkomiteju z visokim glasom, odrezanim govorom in epigramsko prefinjenostjo. Ko igra vlogo izobraženca, je vse skupaj bolj trik, in tukaj govori o osebnem dostojanstvu in normah dobrega obnašanja. Njegova zadržanost je vir zabave, ker je sam glavni 145 146 eksponent neotesanosti, obto/cni. Celo njegov bikovski vrat, tako neustrezen, pri- speva k šali. Njegova komedija je sprejemljiva. V njej jc nepredvidljiv element, kije bil vedno del njegovega čara: v vsakem trenutku nas lahko preseneti in osupne. Ko se povsem vživi v svojo vlogo, film na platnu umre. Brando ni nikoli tako ameriški kot takrat, ko je njegov angleški ali tuji naglas najmočnejši. Šali se, kot otrok, ki oponaša tujca, pretirava z razliko, nam ponuja zavezništvo pri svojem mojstrskem pretvarjanju, daje gospod ali tujec. Smešno pri teh vlogah paje to, da se zdijo tuje Branda, kakršnega občinstvo pozna. Pri grobi, neotesani ameriški vojaški komediji kot jc Zgodba za lahko noč (Bedtime Story) je čista ničla (razen v enem prizoru, kjer se izdaja za norega Habsburžana). Še manj kot ničla, kajti ko izgine njegova ranljivost, izgine tudi njegova živalska milina, in potem mu ne ostane več niti rutinska čednost slabših od njega. Vpletel nas jc žc prej, ko seje zabaval nad svojimi vlogami, recimo leta 1954, koje bil Napoleon v Désirée, pa 1957 s strašno zabavnim južnjaškim gcntlcmanom in oficirjem v 5a}'o/iđ/7 (Sayonara). Tc vloge bi še lahko imeli za komercialne medigre, za smolo pri žrebu, toda zdaj nc izžreba ničesar drugega več. Je to le smola, ali pa morajo on in šc toliko naših najbolj nadarjenih igralcev prcigrati vsa svoja »kreati- vna« življenja z zaznamovanimi kartami? Dandanes jc lahko »pojasniti« pomanjkanje dobrih vlog s prihodom televizije in razpadom studijskega sistema. Seveda je v tem tudi nekaj resnice. Toda Brandova kariera kaže na nekaj mnogo bolj osnovnega - na uničenje pomena v filmih. To ni nov pojav in tudi ni posebej povezan s televizijo ali drugimi faktorji. Temeljna resnica ameriške filmske zgodovine je, da novo temo ali novo zvezdo, ki mediju daje življenjsko moč, po dolgem in počez oponašajo in do konca izčrpajo, šc preden se tema ali talent lahko razvijcta. Vse, kar jc dobrega, sc da spremeniti v trik. Vse, kar jc ostalo od utelešenega upornika, jc tisto, kar vidimo v filmu Morituri iz leta 1965. Brandova glavna privlačnost jc njegovo navdušenje nad lastno prebri- sanostjo. Kot marsikateri veliki igralec, ki ga zaslepi sreča, divje pretirava. S svojimi stavki je videti tako zadovoljen, kot bi si jih pravkar sam izmislil. Najboljše pove tako, da lahko tudi mi uživamo ob njegovi prebrisanosti in nemškem naglasu. Kaj pa lahko drugega naredi s to vlogo? Če ji Brandova prisotnost ne bi dajala dodatne dimenzije, bi bila zgolj povprečna. V Morituri nam je treba samo pogledati ciničnega esteta Branda v njegovem eskapističnem paradižu, kako nam pripoveduje, da je on »zunaj tega«, da vojna nikoli ničesar nc razreši, pa že vemo, da bo postal največji bojevnik vseh časov. Lahko bi sicer rekli, da ta prepreka apatije, načel ali prepričanja, ki jo je treba premagati, daje liku notranji konfiikt, zaradi cesarje akcija nazadnje bolj pomenlji- va. Teoretično bi to pojasnilo mehanizem zgodbe, v resnici pa jc čisto vseeno, kako absurdno je prikazan začetni idealizem ali cinizem ali zavrnitev družbe (kot v klasičnih filmskih primerih spreobrnitve kot so Casablanca, Imaš in nimaš - To Have and Have Not -, Stalag 17), nazadnje se zdi tisto končno družbeno sprejemljivo »dobro« obna.šanje kot pravljica, neverjetna melodrama - na kratko, laž. Začetni odnos, ki ga jc treba premagati, pa pogosto vsebuje veliko moči. Čisto mogoče je prav ta odnos tisto, kar nas pri liku spk)h pritegne, zaradi česar je ta lik lahko protagonist. Pri Morituri, tako kot pri nimili na splošno, jc razlika redkokdaj prikazana, razen kadar jc treba stvari spraviti nazaj k »normalnemu«. Ljudje z visokimi načeli, recimo kvckcrji v Točno opoldne (High Noon) ali Prijateljskem prepričevanju (Friendly Persuasion) so prisotni samo zato, da prekršijo svoje prepričanje. Ponižati se morajo na raven občih nagonov, prav tako kot jc treba povzdigniti cinične materialiste na domnevno raven naših skupnih idealov. To demokratično izravnavanje v filmih je kot orjaško pomirilo: Bolj ko je junak nenavaden in nekonvencionalen, toliko bolj je potrebno, da na koncu postane običajen. Brandova kariera je širša demonstracija delovanja i.stega principa v množnični kulturi, toda namesto da bi postal normalen, je (tako kot Norman Mailer) postal ekscentrik, kar v tej deželi pomeni klovna. To je morda še edini način, da se ohrani nekakšna razlika. Če si večji od življenja, se te ne da preprosto pomanjšati do normalnosti. Laže je doseči, da te ljudje sprejmejo, če karikiraš svoje prejšnje vedenje in ambicije in storiš tisto, kar ti je tako ali tako že naredilo sovražno razpoloženo občinstvo. Zakaj bi Bette Davis dopustila, da se posnemovalci na televiziji norčujejo iz nje, ko pa lahko to stori sama in požanje plodove ponovnega odobravanja gledalcev? Morda seje bil Brando tako kmalu prisiljen zateči v parodiranje samega sebe zaradi svoje domiselne moči in zaradi magnetizma, zaradi katerega je tako privlačen izraz ameriških konfliktov. Njegova veličina je v obsegu, ki je preveč vznemirljiv, da bi ga lahko zaobjeli običajni filmi. Kot pri Bette Davis in Johnu Barrymoruje celo takrat, ko se dela norca iz sebe, osebnost, iz katere se norčuje, bolj čudovita kot kdorkoli drug. Kot bi se skrite zaloge moči spremenile v ironijo. Prej je bil v njegovih absurdnih vlogah ščepec ironije, zdaj paje ironija prevladala. Nekonformist, ki nima vlog, da bi jih igral, se igra z vlogami. Brando je še vedno najbolj vznemirljiv filmski igralec. Vloge morda niso več klasične, igralčeva dilema pa je še vedno. Emerson je že pred stoletjem orisal način življenja ameriškega umetnika: »Dolgo te bodo imeli za bedaka in tepca.« Včasih smo mislili, da dolgo pomeni le mladost, preden je umetnik lahko izpričal svoj talent, si priboril prostor in nekaj dosegel. Zdaj paje postalo jasno, da jeza filmske umetnike, in morda ne samo zanje, mladost relativno kratek čas. Dolga jc degradacija po uspehu. (Marec 1966) 147 Filmi Pauline Kael na televiziji Pred nekaj leti je moralo letalo, s ka- terim sem se iz New Yorka vračala v Kalifornijo, za pol ure odložiti pristanek. Krožilo jc nad področjem San Francisca in pod seboj sem videla kmetijo, kjer sem se rodila, mestece, kjer so pokopani moji stari starši, mesto, v katerem sem hodila v šolo, pokopališče, kjer imam starše, hiše mojih bratov in sestra, Berkeley, kjer sem študirala in hišo, v kateri so mc prav v trenutku, ko sem bila visoko zgoraj, čakali hčerkica in moji psi. Bilo je, kot bi sc moje življenje obvisclo v času - kot bi bilo vseeno, kje si bil, kaj si počel, kot bi bila vsa preteklost šc vedno tukaj, še vedno pi I^^otna, čc si le dovolj visoko, da dobiš pravo perspektivo. Podoben občutek imam včasih, ko televizijo od novic in okroglih miz preklopim na stare filme. Toliko tega, kar je formiralo naš okus in oblikovalo naše izkušnje in tohko bedarij iz naše mladosti, za katere smo mislili, da jih ne bomo nikoli več videli - vse toje ohranjeno in na ogled očem in možganom, ki morda sploh ne bodo hoteli verjeti, da je to pomemben del naše preteklosti. Zdaj pa te filme kažejo novim generacijam, na katere ne morejo niti slučajno imeli enakega vpliva in pomena, ker so vsi skupaj pomešani, vrženi iz zgodovinskega zaporedja. Celo tisto, kar v filmski zgodovini morda zasluži častno mesto, jc na nek način oncčaščcno, ker jc tako lahko dosegljivo, tako nesmiselno prisotno. Vse jc v obupnem neredu in na la način nove generacije doživljajo našo filmsko preteklost. Pri drugih vrstah umetnosti pride do nekakšnega naravnega izbora: samo najboljša ali najpomembncj.ša ali najvplivnejša ali najbolj uspešna dela se šc potegujejo za našo pozornost. Poleg tega pa so tista iz preteklosti pogosto popravljena v skladu z okusom sedanjosti. Pri popularni glasbi so stare melodije na novo orkestrirane. Majhen repertoar dram jc vedno znova na novo interpretiran za sodobne pomene - velike drame za novo relevantnost, nc tako velike pa so predelane, namerno »posodobljene«, ali pa namerno postavljene kot periodni komadi. Nasprotno pa so filmi zaradi komercialnih razlogov televiziji 148 prodani v paketili, najslabši skupaj s povprečnimi in najboljšimi, uspešnice s polomi- jami, pozabljeni z napol pozabljenimi, listi, ki so tako dolgočasni, da ne veš, če sijih že kdaj videl, ali pa si gledal samo več podobnih, skupaj s tako slavnimi, da nisi čisto prepričan, ali sijih res videl, ali sijih samo tako živo predstavljaš. Veliko teh filmov nikoli ni uspelo pri občinstvu; igrali so v manjših mestih, ali pa so bili samo za ubijanje časa, tako kot televizorji v barih. Toliko stvari je, o katerih mi, ki smo jih preživeli ali prezrli, nočemo nikoli več razmišljati. Toda v filmih ni nič počiščeno, razčiščeno, namerno zavrženo. (Uničenje negativov pri požarih v studiih ali namenoma pri varčevanju s prostorom, je bilo prav tako brez razločkov kolje ohranjanje in ponovna prodaja.) V tem je nekakšna brczupnosl: kar ne zasluži, da bi ostalo, ostane, in tako postaja vse skupaj podobno kupu navlake in nekateri pravijo: »Filmi nikoli niso bili nič prida - razen morda Bogarlovih.« Če bi se kaj takega zgodilo pri književnosti ali glasbi ali slikarstvu - če bi bili neprestano obkroženi z nakopičenim inventarjem preteklosti - je čisto mo- goče, da bi bile ideje sodobnega človeka o kulturi in civilizaciji bistveno drugačne. Za filme, od katerih je bila večina narejena zato, da bi zadovoljila potrebo po užitku in sprostitvi, seje izkazalo, da imajo čudežne lastnosti - še več, daso čudežni. Ljudem jih lahko serviramo znova in znova. Pa vendar - in to pravzaprav ni presenetljivo - ko minevajo leta, jim ta hrana ni všeč, čeprav jo mnogi .še naprej požirajo, ker ni pri roki nič bolj okusnega. Gledanje starih filmov je kot obisk pri so.scdih: dolgočasijo nas in nič posebej si ne prizadevamo, da bi jih videli; obiščemo jih, ker so nam pred nosom. Če bi se morali za ogled starih filmov bolj potruditi, bi se morda potrudili izvedeti, kateri so dobri, in čc bi gledali le dobre, bi ljudje morda še vedno spoštovaU stare filme. Tako pa ljudje obsedijo in gledajo filme, od katerih je občinstvo pred tridesetimi leti uhajalo. Kot Lotovo ženo nas ima, da bi še enkrat pogledali, pa nas ne privlači zlo, pač pa nekaj kar se zdi še mnogo bolj sramotno: naša lastna nedolžnost. Nikoli nam ne pride na misel, da bi znova prebrali knjige, ki smo jih brali kot najstniki - žc pogled nanje nas navda z zgroženosljo. Učbeniki, iz katerih smo se učili v gimnaziji so verjetno že bolj zastareli kot filmi, ki smo jih tedaj gledali, pa starih šolskih knjig nikoli več nc pogledamo, na televiziji pa kar naprej gledamo filme, ki predstavljajo isto fazo v našem življenju in imajo v njem tudi zelo podobno vlogo: iz njih smo se učili in jih, njim samim navkljub, presegli. Seveda se vsi stari filmi ne zdijo grozni. Dobri so še vedno dobri - pogosto celo presenetljivo dobri, če pomislimo, koliko podrobnosti se na televiziji izgubi. Ne samo velikost, tudi oblika slike je spremenjena, včasih so celo .skoraj vsi specifično vizualni elementi tako popačeni, da so skoraj povsem uničeni. Na televiziji pogon črede ali konjeniški napad ali zasledovanje - višek marsikaterega velikega filma - izgubi dimenzije prostora in razdalje, zaradi katerih jc bil vznemirljiv, zaradi katerih jc bil včasih celo velik. In ker so tudi sestavni elementi - ritem, zgradba, napetost - deloma uničeni zaradi izrezovanja in vmesnih reklam in zaradi običajnih motenj pri gledanju televizije doma, je prav osupljivo, da lahko skelet, ki ga sestavljajo igra, dialog, zgodba, dobra režija in (kar je še posebej pomembno pri gledanju od blizu) dobra montaža, pripomore, da je star film bolj zabaven kot skoraj karkoli, kar lahko televizija novega ponudi. (Zato stari filmi jurišajo na televizijo - oziroma obratno, če smo povsem natančni.) Verbalni slapstick komedij iz novinarskega življenja - Blagoslovljeni dogodek (Blessed Event), Roxie Hart, Njegovo dekle Petek (His Girl Friday) - morda ni več zelo svež (deloma ludi zato, ker so ga podolgcm in počez oponašali), je pa še vedno smešen. Filmi z veliko dobrega, hitrega, energičnega 149 govorjenja so na televiziji boljši kot kdajkoli - še vedno niso veliki, a na televiziji so boljši kot tisto, kar jc v resnici veliko. (In ko poslušamo, kako novinarji tabloidov zmerjajo skorumpiranc politike, se znova odzivamo veseli predrznosti dobe, ko so bile tarče popularne satire še dovolj majhne, da smo se jim lahko smejali, ne da bi se nam zaletelo.) Duhovitost komedij kot jc Nelegalno tvoj (Illegally Yours) Pres- tona Sturgesa ni dosti manjša, pa tudi napeta malodrama kot jc Dvojno zavarovanje (Double Indemnity) zelo malo izgubi. Filmi kot sta Pismo trem ženam (A Letter to Three Wives) Jo.sepha L. Mankiewicza in Vse o Evi (Ali About Eve) so na televiziji in v kinu praktično enaki, saj skoraj nimajo vizualnih dimenzij, ki bi jih lahko izgubili. Pri teh filmih kamera služi predvsem za to, da nam pokaže osebo, ki ima povedati naslednjo - predvidoma duhovito - opazko. To pa jc tako na televiziji kot v kinu učinkovito samo, kadar je opazka zares duhovita. Fantastični in horror filmi kot sta Mumija (The Mummy) Karla Frcunda in Umori v ulici Morgue (The Murders in the Rue Morgue) Roberta Floreyja, ki zaradi pomanjšanega formata izgubijo domi- selne posebne učinke, so kljub temu šc vedno presenetljivo učinkoviti, morda zato, ker jc njihov čar tako primitiven, da so lastnosti podob manj pomembne kot osnovna ideja. Strah šteje več kot finesa in gledanje grozljivk vzbuja doma daleč več strahu kot v kinu, kjer si občinstvo lajša napetost s posmehovanjem. Druge vrste filmov pa izgubijo mnogo tistega, zaradi česar jih jc bilo vredno videti - filmi von Sternberga, na primer, narejeni iz svetlobe in senc, ali subtilnosti Маха Ophulsa, ali liričnost Satyajita Raya. Na televiziji dela teh mož niso tako živahna ali tako zadovoljujoča kot dobri filmi slabših režiserjev. Zreduciran na mrtvo sivino cenene televizijske kopije je film Orsona Wcllesa Čudoviti Ambersonovi (The Magnificent Ambcrsons) - neenakomerno delo, ki pa je kljub vsemu zmagovita osvojitev filmskega medija - prav tako dolgočasen in ncživljenjski kot reprodukcija slikarske umetnine v časopisu. Toda ko ljudje pravijo o »velikem« filmu kot jc Točno opoldne (High Noon), da je zastarel, ali da ga je čas povozil, v resnici pravijo, da je bila njihova presoja napačna ali da se je spremenila. Morda jih jc zapeljala publi- citeta in ugled filma, ali to, da skuša film obravnavati nek družbeni problem ali idejo, pri tem pa so spregledali banalno.sti okrog tega poskusa. Ko pa se ideja ne zdi več tako zelo drzna, opazijo .šc vse ostalo. Morda jc bila tradicionalna drama za njih nekaj novega, pa so mislili, daje nova za ves svet. »Zlata doba filma« jc za vsakega od nas obdobje, koje sam začel hoditi v kino in kratek čas pred tem - vse tisto, kar je za malenkost zamudil, ali mu niso dovolili gledati. (Bogartovi filmi so prišli v kino čisto malo preden so današnji študentje začeli zahajati tja.) Včasih sumimo - in imamo včasih prav - daje naš spomin film izboljšal, daje naša domišljija iz njega naredila tisto, kar vemo, da bi lahko bil ali da bi moral biti, in ker se tega bojimo, nam je morda bolj pri srcu spomin kot ponoven ogled. V boljšem spominu ga bomo imeli, čc ga ne vidimo več, kajti spominjali se bomo, kaj nam je pomenil. No.stalgija, s katero smo zalivali kakšnega igralca ali naše spomine na film, se često strdi, ko skušamo stik obnoviti. Toda včasih je ponovno videti film nekaj čudovitega, je potrditev nekega splošnega občutja, ki je vse, kar nam je ostalo iz otroštva. In ob tem svežem dokazu o pravilnosti našega odziva uživamo ob ponov- nem ogledu filma. Vračajo se občutja in spomini. Filmi se zdijo čudežni - same magdalenice, ki čakajo, da jih pomočimo v čaj. V starih filmih je slaba videti le kultura, katere del so bili in ki so ji izražali - ton ameriškega življenja, ki smo ga pozabili. Ko vidimo lepake iz prve svetovne vojne, smo od njihovega primitivnega patriotizma že tako daleč, da nas zabavajo čustva in čustvovanje, na katerega so 150 apelirali. Lahko smo očarani, a ostajamo vzvišeni. Težje pa se je distancirati od starih filmov in od svojega starega jaza, kise jim je odzival, kajti filmi niso ločen kos preteklosti na ogled za zasmeh, zabavo in čudenje. Čeprav spadajo v isti svet kot zgodbe iz Libertyja, stare radijske oddaje, stare gramofonske plošče in Amerika, ki se še vedno deli na kmetavze in mestne škrice, in čeprav se morda filmi zdijo starinski, njihova preteklost ni tako zelo pretekla. Vključuje prejšnje desetletje, prejšnje leto, včeraj. Pri oglašanju filmov na televiziji jc privlačna prav njihova novost, toda marsikaterega od nas privlači prav zastarelost in starejši filmi pritegnejo bolj kot tisti iz petdesetih aH šestdesetih let. Poleg tega pa so seveda filmi iz tridesetih in štiridesetih let videti tehnično bolj dovršeni. Ironija je v tem, da so filmi petdesetih in šestdesetih let zaradi tekmovanja s televizijo razširili platno in teme, zaradi tega pa na televiziji izgledajo obupno - pri strani je slika obsekana, množice in pokrajine so zabrisan zmazek, barve so spremenjene, epska tematika jc nesmiselna in absurdna na majhnem domačem zaslonu. Pri filmu kot je Obleka (The Robe) postanejo velikopotezne produkcijske vrednote, s katerimi so želeli TV gledalce privabiti v kino, negativen faktor. Toda celo če bi se dalo izboljšati kvaliteto slike, so ti filmi preveč podobni tistim, ki jih lahko vidimo v kinu, pa zato doma niso zanimivi. Doma raje gledamo toge, skrbno negovane igralce tridesetih let z njihovim anglofilskim odrskim go- vorjenjem in njihove enakomerno izklesane poteze - profili v gibanju, kot figure na etruščanskih vazah in skoraj prav tako odmaknjeni. In tu je še nezvesta žena - le kako naj se odloči med možem in ljubimcem, ko pa sta si videti tako podobna kot dva voščena ženina na poročni troti? Za nas so vsi trije pogubljeni, ne zaradi greha in sramote, pač pa zaradi zgodovine. Občinstvo te dobe je morda ob teh filmih uživalo zaradi njihovega dogajanja, zgodbe, vznemirjenja, duhovitosti in vsega razkošnega življenja. Toda mi skozi naše okno v preteklost vidimo igralce še v drugih dramah. Srednjeevropski emigranti so imeli otroke, ki niso govorili kraljeve angle- ščine in je po drugi svetovni vojni tudi niso več tako zelo spoštovali. Obrat gumba in že smo v petdesetih letih med zanikrneži z debelimi ustnicami, brezobličnimi nosovi in razkuštranimi lasmi, ki ne povedo svojega teksta, dokler vsega ne premis- lijo, potem pa zamomljajo nekaj, kar jc komajda šc podobno govoru. Kako dolgo, o Warren Beatty, bomo morali še čakati, preden se bomo lahko vrnili k prelepim plitkim junakom kot je Phillips Holmes? Lahko si izberemo bližnjico skozi pekel mnogih življenj tako da obrnemo gumb od socialnega protesta tridesetih let k filmom istih scenaristov in režiserjev v petdesetih letih, polnim opravičil za blebetanje, ki so ga naložili svojim likom v čudno nepove- zanih situacijah. V filmih štiridesetih let lahko vidimo pregnane evropske umetnike: protinacistične izgnanec kot jc Conrad Veidt, begunce kot so Peter Lorre, Fritz Korlner in Alexander Granach. In koga so igrali? Naciste, se razume, ker so pač imeli naglas in so tako za Američane, za cel svet, postali utelešenje nacističnih surovin. Ali pa pogledamo patriotska čustva let med drugo svetovno vojno in igralke v njihovih orgijah ponarejene plemenitosti, ko so darovale .svoja življenja - ali pa vsaj telesa - za rešitev domovine. Takrat je bilo gnusno, zdaj pa je na perverzen način zabavno - to jc del spektakla na.še skupne kulture. Morda bo čez nekaj let kakšen otrok, ki bo na televiziji videl Tlie Sandpiper rekel, kar sem pred kratkim slišala reči otroka o Gospe Miniver (Mrs. Miniver): »Če samo pomislim, da so to takrat zares verjeli.« Seveda nismo verjeli. Niti približno toliko 151 152 nismo verjeli starim filmom, kot se zdaj morda bojimo, da smo. Mnogi smo hodili gledat filme z znanimi imeni, prav tako kot smo .šli gledat Noč legyaiia (The Night of the Iguana), ne da bi verjeli eno samo minuto. Filmi o Jamesu Bondu niso zato, da jim »verjamemo«, pač pa nam mnogo povedo o konvencijah, ki jih današnje občinstvo sprejema, prav tako kot nam izpovedni filmi tridesetih let, ki govorijo o grehu, nezakonskih otrocih in o matcrin.stvu, povedo o bolno sentimentalnem tonu ameriškega razvedrila sredi gospodarske krize. Filmi kažejo, zakaj so producenti mislili, da so ljudje pripravljeni plačati, da bi videli, kar pa ni vedno v resnici tisto, za kar bi plačali, da bi šli gledat. Celo tisto, kar so radi gledali, nam direktno ne pove, kaj so verjeli, pač pa samo indirektno nakazuje ton in stil neke kulture. Nobenega razloga ni za domnevo, da so bili ljudje pred dvajsetimi ali tridesetimi leti bolj neumni kot zdaj. (Pomislite, kako nas utegnejo soditi čez dvajset let ljudje, ki bodo gledali današnje filme.) Čeprav to morda zdaj ni očitno, pa je privlačnost starih filmov - ki smo jih kot otroci vsekakor razumeli in se nanje odzivali - deloma v tem, da so kljub .svojemu sentimentalnemu tonu pomagali oblikovati liberalizirano mo- derno zavest. Ta šund - večina teh filmov jc bila inje šund - nas je verjetno več naučil o svetu in celo o vrednotah, kot nas je naučila naša »izobrazba«. Filmi so podirali vse vrste preprek, odprli so nam .svet in pripomogli k naši zavesti. In skoraj vedno so bili na strani zatiranih, družbeno prcziranih. Skoraj vsa dramatika jc na njihovi strani. In ker so filmi masovni medij, so morali biti na strani revnih. Tudi ni nujno samoumevno, da so kratki prebliski nečesa resnično dobrega celo v povprečnih filmih - porast razburjenja ob izredni igri, odkritje lepote v eni kretnji, Slavku ali podobi - povv.ročili, da smo se zavedli pomena umetnosti bolj kot so to lahko dosegli naši učitelji umetnosti. In - kar jc ti.stim, ki niso ljubitelji filma, teže razumeti - celo potem, ko seje razvil ta občutek za višje in boljše, še vedno nočemo živeti samo od vrhuncev, še vedno hočemo to zadovoljstvo, da sami odkrivamo stvari, šc vedno potrebujemo navadno, vsakdanje, skoraj-dobro kot del atmosfere pričako- vanja. Čeprav nam pomaga, da se odzovemo na veličastne trenutke, pa si tega ne želimo zgolj zaradi njih. Izobraženec, ki sc je začel zanimati za film kot umetnost zaradi Bergmanovih, Fcllinijcvih ali Rcsnaisovih filmov, je zame bitje z drugega planeta (ko začne govoriti, postanem sovražna in ravnodušna). Ljubitelju umet- niškega filma televizija nc ponuja mnogo. Cîlcdali velik ali celo slab film - ki paje, kar sc tiče teksture in kontrastov, skrbno narejen - na televiziji, spravlja človeka ob pamet, ker takšni filmi preveč izgubijo. (Izobraževalna televizija kljub vsemu vztraja pri svojem zgrešenem poskusu, da bi televizijskemu gledalcu predstavila filmske klasike.) Sicer paje takih filmov tako ali tako le malo. Toda tu .so še vsi filmi, ki ni.so veliki in ki jih po vsej verjetnosti ne bi šli gledat v muzeje in na retrospektive, ker preprosto niso dovolj pomembni, (jlcdanjc takih filmov na televiziji jc izkušnja drugačne vrste z drugačnimi vrednotami, deloma zato, ker filmska preteklost ni bila filtrirana da bi se prilagodila prikladnim idejam o filmski umetnosti kogarkoli. Sami smo odgovorni za svoja, čeprav majhna, odkritja in ponovna odkritja. Ko Dan Dailey odigra svojo točko v Vedno je lepo vreme (It's Always Fair Weather), ali ko Gene Kelly in Fred Astaire pojeta in píesela »The Babbitt and the Bromide« v Zieg- ßledovili norčijah (Zicgficld Follies), je kot bi na gramofon položili Raya Charlesa, ki poje »Georgia on My Mind«, ali Franka Sinatro in »Bim Barn Baby«, ali Elisabeth Schwarzkopf, ki poje operete - znova začutimo vznesenost, ki smo jo čutili prvič. Zakaj bi se odrekli tem zadovoljstvom samo zato, ker so mogoča .šc bolj kompleksna zadovoljstva? Že res, da nas ta zadovoljstva nc poglobijo in nc spremenijo, toda morda se prav zato zdijo tako zelo naša - zavemo se, da imamo čustva in reakeije, ki se ne spreminjajo, ko se postaramo. Ljudje, ki film prvič vidijo na televiziji, se ga spominjajo drugače kot tisti, ki so ga videli v kinu. Celo če nc bi bilo specifične vizualne izgube, ki je rezultat prenosa v drug medij, je dvomljivo, ali bi film lahko napravil tako močan vtis kot ga jc ob svojem času. Morda dela, ki niso zares velika, izven svoje dobe že po definiciji ne morejo resnično pritegniti. Romani Sinclaira Lewisa in Hemingwayja so postali zastareli že, ko sta njihova avtorja še živela. Ima lahko Na obali (On the Waterfiont) še zdaj tak vpliv kot gaje imel leta 1954? Ne čisto. Pa tudi retrospektive v kinu nimajo takega naboja. V zraku je nekaj postanega in občinstvo je drugačno. Pri retrospektivi moramo upoštevati dobo, ko so filmi nastali, ali pa jih imeti radi prav zaradi te dobe. Televizijski gledalci, ki filme gledajo prvič, pa ne morejo razumeti kako in zakaj so nam bile nove zvezde bhzu, ko so se pojavile, ne morejo poznati vznemirjenja, ki so ga prinesle nove teme, in ne morejo vedeti, kaj so nam ti filmi pomenili. Niti tega ne vedo, kateri filmi so bili ob nastanku pomembni, kateri so bili uspešnice. Nekaj pa v starih filmih le lahko odkrijejo, medtem ko se da v za televizijo narejenih dramah odkriti zelo malo. Pri komedijah vse nevtralizirajo nervozni krči posnetega smeha. Za tisto, kar je smešno, in za tisto, kar ni, jc ta smeh enako lažniv, nam pa prepreči, da bi se odzvali tako na prvo kot na drugo. Igra v starih filmih na televiziji na splošno ne izgubi mnogo, razen kadar so posredi rezi. Moč osebnosti, kije vidna v teh vlogah, ki so naredile zvezdo, zaneti nekaj, kar je podobno prvotnemu ognju. Današnji dijaki in študentje, ki gledajo Vzhodno od raja (East of Eden) in Upornika brez razloga (Rebel Without a Cause) so skoraj tako uročeni od Jamesa Deana, kot je bila prva generacija najstniške publike, in se prav tako nežno, romantično in čudovito mazohistično poistovetijo s fantom, ki vse naredi narobe, ker mu je tako zelo malo mar. In kerje Dean umrl mlad in nasilno, ni samo eden od igralcev, ki so nadživeli svoj mit in postali vsakdanji v prežvečenih vlogah - on je simbol nerazu- mljene mladosti. On je v koži mladine, ki hodi v kino in gleda televizijo - celo če je to izobražena mladina - Kcats in Shelley ali John Cornford in Julian Bell pa niso. Mladina reagira - čeprav nc tako močno - na marsikaterega našega junaka in junakinjo: na Garya Coopcrja recimo, kot elegantnega, slokcga, smešno molčečega romantičnega samotarja njegovih zgodnjih vesternov in letalskih filmov. (Zato pa se toliko manj menijo za igralca, ki je ta lik žrtvoval za blebctajočo pravičniško patetiko.) Bogart je do svojega mita prišel pozno, Dean pa jc izpolnil romantični mit o samouničenju, zato sta na televiziji privlačna. Še bolj pogosto pa televizija ubija mite, ko nam pokaže igralec pred in po njihovih najvažnejših vlogah. Toda igralska sposobnost se ohranja. Obstaja tudi mladi televizijski gledalec, ki je ob prvem gledanju starih filmov na televiziji presenetljivo dovzeten za njihove vrednote in se odziva skoraj tako inten- zivno kot gledalec v kinu, vendar se od njega razlikuje. Jc predvsem doma, neaktiven, sam. Za razliko od obiskovalca kina očitno nc čuti nobene potrebe, da bi se pogovarjal o tem, kar vidi. Vrsta televizijskega gledalca, ki ga imam v mislih (in tisti, ki sem jih srečala, so bili vsi fantje) se izredno lahko vživlja v tisto, kar mu pokaže televizija (v nove oddaje prav tako kot v stare filme, le redkokdaj pa v poročila), po drugi strani pa morda ne zna začeti pogovora ali celo ne zna vstopiti v sobo ali oditi iz nje. Zaljubil sc je v svojo varuško, zato ostaja majhen otrok. Je nenavadno vljuden in inteligenten, a nekam avtomatično - samo brez zanimanja ponavlja gibe. Daje vtis, da komaj čaka, da se končno znebi človeškega vmešavanja in se vrne k pravemu 153 154 življenju - k televiziji. Podoben je zaporniku, ki ima vječi vse, kar potrebuje, zato je tam či.4to zadovoljen. A naj se zdi šc tako čudno, on in njemu podobni so očitno enako uglašeni. Prav tako kot sc včasih zdi, da se bo celo v omaro zaklenjeni najstnik naučil novih plesnih korakov istočasno kot vsi ostali naj.stniki, ti televizijski gledalci istočasno reagirajo na iste stvari. Če na televiziji najdejo več napetosti kot v lastnem življenju, potem jim lahko {c\c\myd neprestano daje tisto, kar smo mi v kinu dobili le nekajkrat na teden. Zakaj bi šli torej stran od nje, ali se pogovarjali, ali šli ven, ko pa bi to občutili zgolj kot izgubo? Nam je seveda jasno, zakaj, njihova nezmožnost navezati stik pa grozljivo spominja na ozire, v katerih smo tudi mi odrezani, gre le za vprašanje stopnje. Čc polovico noči ostanemo pokonci, gledamo stare filme in se nismo zmožni spoprijeti z novim dnem, potem je to vsaj deloma zaradi fasciniranosti z našo lastno filmsko preteklostjo. Oni pa živijo v preteklosti, ki je nikoli niso imeli, kot ljudje, obsedeni s kraji, na katere jih veže samo domišljija - Brazilija, Venezuela, Arabska puščava. V obeh primerih paje življenje v preteklosti vedno malce sramot- no. Počutimo se krivi, neumni - kot bi naše zadovoljstvo potrebovalo opravičilo, ki ga nc moremo ponuditi. Pri nekaterih gledalcih so filmi deloma odgovorni za tisto porazno romantiziranje svojih pričakovanj, ki življenje spremeni v serijo razočaranj. Znova in znova na televiziji gledajo iste filme, kot bi se neprestano vračali na kraj zločina - življenja, ki ga niso nikoli živeli, ker so bili preveč zaposleni s sanjarjenjem. Hrepenenje jih paralizira, tisti manj romantični pa zapreko brez težav preskočijo. Zadnjič sem slišala zgodbo o možu, ki jc bil že iz šolskih let obožujoče »zaljubljen« v slavno filmsko igralko. Cîovoril in sanjaril je o njej, spremljal njeno kariero, njene vzpone in padce, njene viharne romance in zakone s producenti in agenti, s premožnimi športniki in bogatimi poslovneži. Čeprav je bil tudi sam uspešen, mu nikoli ni padlo na misel, da bi lahko vstopil v njene sfere, tako visoko nad njim jc bila. Prejšnji teden paje dobil pismo nekdanjega sošolca, ki mu jc žc pred leti zaupal skrivnost o svojem oboževanju zvezde. Sošolec - neprivlačen moški, ki ni ničesar naredil iz sebe inje imel neugledno službo v neuglednem podjetju - seje pravkar oženil z njo. Filmi so kombinacija umetnosti in množičnega medija, televizija pa ima en sam namen - prodajanje - zato funkcionira brez tiste boleče in ganljive mešanice ambicij, napora in kompromisov. Le redkokdaj nam pride na misel, da bi za televizijsko oddajo rekli, da je »lepa«, ali da bi se celo pritoževali zaradi pomanjkanja lepote, ker se nam zdi samoumevno, daje televizija brez lepote. Kadar na televiziji zagle- damo fotografske dokumente preteklosti, kot so slike Scottove odprave na Antark- tiko ali serija o prvi svetovni vojni, se zdijo skoraj premočni za televizijo, preveč čisti. Preteklost ima grozo, čar in lepoto, ki presežejo skoraj vse ostalo. Ko gledamo mrtve, ki se premikajo in smejijo in nam mahajo, je to skoraj nevzdržno. Ko pa naše začudenje in našo žalost prekinejo ali zamenjajo reklame, nas prime, da bi io grdo škatlo razbili. Stari filmi nas ne prizadenejo na ta način. Naredijo pa nekaj drugega, kar laže in v večji meri prenesemo: dajejo nam občutek o minevanju življenja. Tu jc Elizabeth Taylor kot obilna matrona in tu, samo uro pozneje, očarljiv otrok. Ta šarmantno kujavi mali gizdalin s koščenim obrazom, na katerem sc zdijo še najbolj pomembni brki - je mogoče, da seje iz njega razvil veliki Laurence Olivier? Tukaj mladi Orson Welles igra čednega starčka, tukaj pa je Orson Welles, v kakršnega se jc v resnici postaral. Tu sta Bette Davis in Charles Boyer, ki popot ujeta skozi svoji življenji od naivcev v mladostnih, čeprav glavnih vlogah, do karakternih vlog - sem in tja, brez konca, upodabljajoč dobre in slabe ljudi različnih stilov, različnih obdobij. Vidimo stare karakterne igralce, ki so jih kot stare konje na pa.ši vtaknili v televizijske nadaljevanke, kjer igrajo opravljive sosede ali čemerne dedke, nato pa jih vidimo, ko so bili mladi ali srednjih let v vlogah, s katerimi so zasloveli - in preseneti nas, ko ugotovimo, kako dobri so bili, kako vitalni, potem ko smo jih srečali kot karikature samih sebe, živečih od stare slave. V njih skoraj ni več sledu o tistem mladem igralcu, ki smo se mu odzvali - ki se mu .še vedno odzivamo - razen značilnega glasu in peščice manirizmov. Nekateri si med gledanjem starih filmov mrmramo v brado imena igralcev, ki se pojavljajo (Florence Bates, Henry Danieli, Ernest Thesiger, Constance Collier, Edna May Oliver, Douglas Fowlcy), ali pa jih prepoznamo, a se ne spomnimo njihovih imen, čeprav čisto dobro vemo, da smo jih nekoč dobro poznali, in ta izpad spomina občutimo kot izgubo lastne preteklosti, dokler se jih ne spomnimo (Maude Ebourne ali Porter Hall) - z velikim olajšanjem. Po nekaj sekundah se jih vedno spomnim, čeprav se ne spominjam imen svojih prijateljev iz otroštva ali imena boksarja, s katerim sem nekoč hodila, niti imena fanta, ki mc je peljal na maturantski ples. Komaj čakamo, da slišimo stavek, za katerega vemo, da bo prišel. Ničesar nočemo zamuditi. Spomin nam žalijo izrezani odlomki. Film hočemo videti do konca. Pokopališče Našega mesla (Our Town) ponuja v primeri s tem prav skromno perspektivo. Stari filmi na televiziji so orjaški panoramični roman, ki ga lahko prižigamo in ugašamo. Ljudje pohlepno gledajo nekaj tednov, mesecev, let in nato odnehajo, drugi gledajo, ko so daleč od doma v samotnih hotelskih sobah, ali pa redno gledajo doma, nekaj večerov na teden ali vsak večer. Ostali člani družine se za program ne zmenijo, nas morda pogosto zmotijo, ker se posamezne vrstice dialoga ali podrobnosti zgodbe zdijo še komajda tako pomembne kot nekoč. Film na televiziji ni več zgolj drama; postal je del orjaške parade v poteku. Kaj pa je novi generaciji mar, če se izgubi kakšna gesta in niansa, ko pa vedo, da parade tako ali tako nc morejo ves čas na vseh kanalih opazovati? Podobno je prometu na ulici. Televizijska generacija ve, da ni nikjer konca, vse gre kar naprej. Ko delajo anketo med televizijskimi gledalci in jih sprašujejo, kakšne programe hočejo, ali kako bi se dalo televizijo po njihovem mnenju izboljšati, nekateri od njih nc le, da nimajo nobenih odgovorov, ampak niti vprašanj ne razumejo. Kar je na njihovih ekranih, je televizija - in to jc vse. Prevedla Jelka Seiun Teksta Marlon Brando: ameriški junak in Filmi na televiziji (Marlon Brando: An American Hero, Movies on Television) sta izšla v knjigi Kiss Kiss Bang Bang (New York 1970), knjigi, ki jc najpomembnejšo filmsko kritičarko proslavila tudi v Ho- llywoodu. Marlon Brando je obenem objavljen ob tretji vrnitvi Marlona Branda na srebrna platna. 155 Prodajalka Boris Cibej fantazm Ko sc govori o francoskemu slikarstvu srede in druge polovice 18. stoletja, o tako imenovanem neoklasicizmu, se pravi obdobju med rokokojem in romantiko, se ga dostikrat odpravi kar na hitro, / bebavo »sociološko-behavioristično« sintakso prilagajanja slikarstva, oziroma Umetnosti, naglo naraščajočemu srednjemu sloju, njegovemu »nizkemu okusu«, s sintagmo »umetnosti po meri človeka«, ter se kot eno redkih i/jem iz tega obdobja, kot enega redkih prebojev, ki zadošča in nudi nekaj Avre, omenja Davida. Hkrati, in ne povsem v neskladu s prejšnjim, pa nudi Plehanov' s svojo teorijo odraza eksemplaričen model diamatskega naddetermini- ranja forme z vsebino - ki jc v zvezi z interpretacijami »dogajanj naroda« na Kosovu dandanes vsaj zanimiv - prav z ozirom na dramatiko in slikarstvo v Franciji tistega časa, ko pojasnjuje od kod ponoven vznik zgodovinskega slikarstva: forma ostaja ista, spremeni se le vsebina, tista vsebina, ki daje oporo revolucionarnemu duhu, še več, ga vzpodbuja. To je torej tisto, kar se skriva zadaj za »zgodovinsko preživeto« formo. Na tem mestu ni naš namen kakršnokoli obračunavanje z zgoraj navedenimi po.skusi interpretacij fenomena t.i. ncoklasicizma v francoskem slikarstvu, šc manj vzpostavi- tev neke nove, univerzalncjSe koncepcije, aparata, ki bi bolj »resnično«, »avten- tično«, poskrbel za njegovo razumevanje. Ukvarjali se bomo zgolj z nekim partikularnim momentom, trenutkom takratnega gledalca - takratnega gledalca par excellence: Denisa Didcrota - pred sliko, se pravi z odnosom med gledalcem in sliko-. 18. stoletje pomeni začetek likovne kritike v modernem pomenu besede. La Font de Saint-Ycnne, Diderot, (Irimm in Laugicr so pisali o salonih, ki jih je Académie Royale de Peinture et de Sculpture organizirala tam od leta 1667, z večjimi in manjšimi prekinitvami, vsako leto, oziroma vsako drugo leto, do leta 179.5. Ob vsaki 156 razstavi jc akademija izdala še posebno brošuro, livret, z naštetimi razstavljenimi deli in njihovo zaporedno številko, kritični komentarji o razstavljenih delih pa so danes znani pod imenom Л/ол.у. Diderot jih je sestavil za leta 1759,1761,1763,1765, 1767,1769,1771,1775 in 1781, v njih pa se izčrpno ukvarja z razi;tavljenimi deh in podaja svoje videnje problematike slikarstva. Nas tukaj zanimata predvsem dva konstitutivna elementa, ki se na nek način vlečeta skozi Diderot ovo pisanje o slikarstvu: absorpcija in odnos slika/gledalec. Diderot v Enciklopediji (1751) detaljno pojasni pojem absorpcije: »ABSORBIRATI /ABSORBER/, POGOLTNITI /ENGLOUTIR/, sinonima.^lö- sorbirati izraža sicer obči, vendar sukcesivni akt, ki se, začenši samo v enem delu telesa, nato nadaljuje in razširi po celoti. Pogoltniti pa označuje dejavnost, katere splošni učinek je nagel in zagrabi vse naenkrat, ne da bi to razbil na dele. Prvi izraz ima posebno zvezo s konsumpcijo in destrukcijo, drugi pa pravzaprav izraža nekaj kar obda, odnese in povzroči, da nenadoma izgine: tako ogenj tako rekoč absorbira, voda pa pogoltne. V skladu s to isto analogijo v prenesenem smislu govorimo o tem, da smo absorbirani v bogu, ali v kontemplacijo o nekem objektu, ko se le-temu posvetimo z vso našo mislijo, nc da bi si dovolili najmanjšo raztresenost. Ne verjamem, da lahko pogoltniti uporabljamo v prenesenem pomenu.«^ Absorbirati bi sicer lahko glede na kontekst prevedli v slovenščino vsaj na pet načinov - iz lat. absorbco: posrkati, potem prevzeti, zatopiti, vsrkati, vpotegniti, zamakniti, stapljati... - ni pa adekvatnega prevoda, ki bi ustrezal vsem možnim rabam, in s tem figuriral kot koncept, kar pri Diderotu nedvomno jc. Kaj pomeni absorpcija v slikarstvu? Predvsem zadeva upodobljene figure, like, ki so povscrt absorbirani (zatopljeni, zamaknjeni) npr. v branje in misli ter čustva, ki jih to poraja. Največkrat upodabljane absorptivnc aktivnosti so poslušanje, branje, pisanje, učenje in razsojanje. Liki se v svoji absorbiranosti ne menijo za okolico, povsem so zajeti v svoji dejavnosti, so v stanju oubli de soi, samopozabe. Fried kot ekstremni, žc mejni primer absorptivnega stanja navaja spanje. Zakaj? Absorpcija pomeni pozornost, torej zavedanje, hkrati pa je to usmerjeno na nek partikularen objekt, objekt absorptivnc dejavnosti, kar pa nosi s sabo pozabo /oubli/, oziroma nezavedanjc ostalih objektov, ki niso objekt ab.sorptivnih stanj. V tem smislu dobi spanje neodvisno eksistenco, se pravi kot stanje absorpcije par excellence. Absor- pcija in nezavedanjc sla v harmoniji, v lesni zvezi do te mere, daje vsako razločevanje med njima izpraznjeno pomena. .Ali kol pravi Diderot v Animal, da jc duša pod- vržena neki vrsti inercije, »zaradi katere se stalno nanaša na isto misel, morda na isto idejo, razen če ni nečesa zunaj nje, kar jo preusmeri, odvrne, vendar ne da bi to nadvladalo njeno .svobodo. Prav zaradi slednje zmožnosti se duša ustavlja in prehaja iz ene kontemplacije v drugo. Ko tc zmožnosti nima več, se duša ustavi na isti kontemplaciji: in takšno jc morda .stanje tistega, kije zaspal, celo tistega, ki spi, in tistega, ki globoko meditira. Če zadnji od teh slučajno razmišlja o več različnih objektih zapovrstjo, temu ni vzrok akt njegove lastne volje, temveč zveza med samimi temi objekti. In nc poznam ničesar tako mehaničnega kol jc človek, ki je globoko absorbiran v globoko meditacijo, razen morda človeka, ki je pogreznjen v globok spanec.«^ Znak intenzivne absorpcije je suspenz dejavnosti. Seveda pa absorpcija ni izključno domena neoklasicizma, oziroma bolje, anti- rokokojevskega gibanja; v veliki meri jc prisotna že v zgodnjejšem slikarstvu, v delih 157 mojstrov 17. stoletja: Caravaggio, Domenichino, Poussin, Velazquez in seveda Rembrandt, kot tudi v samem rokokoju. Tako na primer pred anlirokokojevskim »gibanjem« Chardin pri upodobitvah absorptivnih stanj in dejavnosti uveljavi dis- tinkcijo med glediščem gledalca - percepcijo scene kot celote, ter povsem dru- gačnim glediščem, glediščem akterja, ki je vključen v absorpcijo. Hkrati pa se vzpostavi problem dejanskega trajanja absorpcije, pride celo do direktnega preva- janja tega trajanja v čas, ko gledalec stoji pred platnom; ta čas sam postane pikluralen učinek. To pa že presega doseg našega ukvarjanja, lahko pa služi vsaj kot napotek na Friedovo tezo o prej cvolutivnem, kot pa revolucionarnem razvoju francoskega slikarstva tega časa. Doslej smo se ukvarjali zgolj z reprezentacijo ab.sorpcije, ki nosi s sabo to, da se upodobljeni liki ne menijo za nič drugega razen za objekte svoje absorpcije. Ti objekti pa ne vključujejo gledalca, ki stoji pred sliko. Da lahko iluzija absorpcije vzdrži, morajo liki povsem ignorirati gledalca. Hkrati pa mora storiti umetnik vse, da nevtralizira gledalčevo prisotnost. V nasprotju s proslulo tezo, da slikarstvo te dobe apelira na gledalca, da je »po meri« hitro vzpenjajočega se srednjega sloja, vidimo, da je nujna predpostavka kompozicije kot celote prav odsotnost gledalca, njegova izločitev. Tako pravi Diderot v Pensées détachées: »Lairesse trdi, da je umetniku dovoljeno, da gledalca vpelje v sceno svoje slike. Tega ne verjamem, in tako malo izjem je, da bi rade volje naredil splošno pravilo iz nasprotnega. To /kar trdi Lairesse/ bi se mi zdelo enako slabega okusa kot izvajanje igralca, ki bi se naslavljal na občinstvo. Platno zapira celoten prostor, onstran platna ni nobenega prostora. Ko se Suzana gola izpostavlja mojim pogledom, skrivajoč se pred pogledi starcev z vsemi tančicami, ki jo obdajajo, jc Suzana čista /chaste/, prav tako slikar; noben od njiju ne ve za mojo prisotnost.«'^ Dve leti kasneje pa napiše: »Razlika je med žensko, ki jo vidimo, in tisto, ki se kaže.«" Pogled iz platna, »v kamero«, je prepovedan. Samo z negacijo gledalčeve prisotnosti, samo z vzpostavitvijo iluzije o njegovi odsotnosti ali neobstoju lahko zajamčimo, da se bo postavil pred sliko in da ga bo le-ta priklenila nase /attacher/. Na delu je neka dvojna iluzija:na eni strani je slikarstvo za svojo uspešno realizacijo odvisno od iluzije, da gledalec ne eksistira; na drugi strani paje samo to slikarstvo sredstvo za dosego cilja: s pomočjo prepričljive reprezentacije popolne absorpcije figure, ali figur, priklene gledalca in vzpostavi iluzijo, da so te figure same. Ustvari iluzijo celosti slike. Kot pravi Diderot mora slika gledalca najprej pritegniti in očarati /attirer, appeler/, potem zau.stavili /arrêter/ in na koncu prikleniti nase /attacher/. Po Diderotu jc število platen, ki ustrezajo temu, relativno majhno. Vendar pa mora biti jasno, da nobena od prej omenjenih iluzij, ne izključuje povsem druge, in da je treba upoštevati prav njuno krožnost, prepletanje. Za Didcrota jc slikarjeva naloga predvsem v tem, da doseže gledalčevo dušo s pomočjo njegovih oči. Povsem nasproten pristop k problematiki odnosa med sliko in gledalcem pa pri Diderotu zasledimo v Salon de 1763, kjer se ubada s krajino s pastirji mladega Louthebourga, v Salon de 1765, v zvezi z Le Princcom ter v Salon de 1767 opažanja o J. Vernetu in H. Robertu. Ta drugačen pristop zadeva iluzijo o »fizičnem« vstopu v'i//A:o. Tako Diderot v zvezi s sliko Phillipe-Jacqucsa de Loulherbourga, Un paysage avec figures et animala, vzklikne (ìrimmu: »Oh! Prijatelj moj, kako lepa je narava na tem majhnem predelu! Ustaviva .se tukaj;... Odpočijva si. Poleg mene boš, ob 158 tvojih nogah bom miren in varen kot ta pes, marljiv spremljevalce gospodarjevega življenja in veren čuvaj njegove črede.«' Dve leti kasneje, ko komentira Pastorale n/m'Jcan-Baplista Lc Princca, pa dejansko vstopi v sliko: »Dejansko sem se znašel tam Ostal bom naslonjen na to drevo, med tem starcem in to mlado deklico, ves ča.s, ko fant igra /na piščal/. Ko bo prenehal igrati, in ko bo starec zopet položil prste na balalajko, se bom usedel poleg fanta; in ko se bo približala noč, bomo vsi trije pospremili dobrega starca do njegove koče.«** Fried na tem mestu brani svojo že izdelano klasifikacijo z novo klasifikacijo, v maniri mctonimične gradnje diskurza v racionalno jasne vzorec tja v slabo neskončnost. Ker se pač ti Diderotovi izseki ne vklapljajo v prej omenjeno problematiko odnosa med gledalcem in sliko - iluzija neobstoja gledalca, zaprta struktura slike -, Fried vpelje ločnico med dramatsko in pastoralno koncepcijo slikarstva tega časa: v prvi naj bi veljala iluzija zanikanja gledalca, za drugo pa naj bi bila značilna iluzija fizičnega vstopa v sliko. Vse v najlepšem redu, le da Fried hkrati navede in spregleda Didcrotovo opazko, ki se nana.ša na sliko Suzana in starca: »Gledam Suzano; in daleč od tega, da bi se mi starca gnusila, morda sem si želel biti na njunem mestu.«" /vstopiti v sliko/. Ni torej moč vzpostaviti neke jasne distinkcije nastopov teh dveh iluzij glede na različne koncepcije takratnega slikarstva, saj se ob isti sliki, torej v t.i. dramatski koncepciji srečamo z ambivalentnim odnosom med gledalčevim vstopanjem v sliko in njegovim abstrahiranjem: »Nek italijanski slikar je zelo spretno ustvaril to temo. Starca jc postavil na isto stran. Suzana razprostre vsa svoja pregrinjala v to smer in se s tem, ko se skrije pred pogledi starcev, povsem izpostavi očem gledalca. Ta kompozicija jc zelo svobodna in nikogar nc žali. To pa zato, ker očitna namera varuje vse, in ker gledalce ni nikoli del teme.«"' Možen bi bil sicer ugovor, da ta dva pristopa niti nista v nekem temeljnem neskladju med sabo, češ ,saj čc gledalce vstopi v sliko, potem je 159 160 negiran kot gledalec pred platnom, postane del absorptivne scenografije, zapolni sliko. Vendar, kot si bomo ogledali na primeru Vienovc Prodajalke ainorjev, sam koncept absorptivne celote ne vzdrži praznine, manka, ki bi ga gledalec lahko zapolnil. Joscph-Maric Vien je razstavil svojo La Marchande à la toillele v salonu leta 1763, v 19. stoletju pa poslane ta slika znana pod imenom La Marchande d'amours. Tradicionalno velja za ključno delo zgodnjega ncoklasicizma v Franciji, čeprav se z ozirom na prepletanja rokokoja in ncoklasicizma - kot pravi Roscnblum - »še vedno povsem udobno prilega v rokokojevski milicu«". Po Friedu kažejo kostumi, posta- vitev in dodatki na po.skus zgodovinske rekonstrukcije; liki so razvrščeni v eni sami ravnini, kije vzporedna površini slike, kompozicija kot celota pa ima skoraj geome- trijsko jasnost. Vienovo platno temelji na hclenistični fieski, kije bila odkrita v bližini Neaplja leta 1759 in reproducirana (Nolli) leta \162\LeAntichilàdiErcolano. Wien v livret ni samo eksplicitno priznal povezave med to reprodukcijo in njegovim delom, temveč je celo povabil gledalce »da opazijo razlike med kompozicijama«''. Katere so te glavne razlike? Predvsem v strukturi pogledov: medtem ko je v antični upodobitvi prisoten tog kontrast med gospodarico in njeno prijateljico na eni ter prodajalko amorjev na drugi strani, in jc edina kretnja lista branjevke, ki ponuja svoje blago, pa na Vienovem platnu zasledimo celo strukturo pogledov. Vsak od glavnih likov gleda v nek dt)ločen objekt: prodajalka strmi v svojo stranko, kot da bi ocenjevala njen odziv, gospodarica in njena služkinja pa zreta v visečega amorja. Slednji sta globoko »posrkani« v absorptivna stanja: prav lahko razločimo dostojan- stvo in samoobvladovanje gospodarice in prevzetost, ki meji na razlrescnost /dis- traction/ ali samopozabo /oubli de soi/, ki jo izražajo služabničin obraz, njena drža in kretnje. Prav tako pa se srečata pogleda »blag«, kar, kot pravi Fried, skuša zapreti ta drugače dokaj odprt del kompozicije. Celotno kompozicijo torej prepletata dve obliki absorptivnih odno.sov: lucidna in hermetična struktura. V lucidni strukturi - odnos med glavnimi liki - ima skoraj vsaka lastnost glavnih likov, vključujoč navidezno zgolj »formalne« aspekte njihove prezentacije, pomen, ki gaje moč razbrati. Na primer, gospodaričina glava je upodobljena v profilu, upodobitvi glav služkinje in, .še bolj, prodajalke pa se razlikujeta od tega privilegiranega položaja glede na različnosti absorptivnih stanj in dejavnosti. Hermetična struktura - odnos med »blagoma« - pa je samozadostna, jc zaprt sistem, ki dejansko zapre, zapečati prostor, oziroma svet slike, pred svetom gledalca. Prva struktura je torej svet pomena, interpretacije, ki nekako omogoči gledalčev vstop v sliko, druga pa to sliko zapira, izvrže gledalca in sliko zaceli, s tem pa gledalca »interpelira«, ga pritegne, zaustavi in priklene nase. Diderolov gledalec jc intcrpelirani gledalec, hermetična struktura ga zagrabi cele- ga, ga subjcktivira v smislu ideološke interpelacije, kije hkrati tudi pogoj in garant lucidne strukture. Toda v sami hermetični strukturi je nek moment, detajl, ki ruši njeno prej omenjeno hermetičnost: to je obscena gesta visečega amorja. C) tem pravi Diderot slednje: »Škoda, ker to kompozicijo nekoliko skazi nespodobna gesta tega malega amorja, ki ga sužnja drži za krila; desno roko je pritisnil na zgib leve roke, ki tako dvignjena na zelo slikovit način kaže mero ugodja, ki ga obljublja.«'' Fried meni, da Diderot ne ugovarja toliko spolnemu napeljevanju le geste kot njeni neskladnosti s herme- tičnim značajem kompozicije kot celote. S tem mnenjem se lahko samo strinjamo: kolikor bi sama ta gesla napotovala zgolj na ugodje, ki ga ta prodaja evocira, ali če bi na drugi strani ta obscena icretnja pomenila le amorjev namig svojemu kolegu v stroki, to še ne bi podrlo hermetične strukture kompozicije. Ta kretnja vzpostavi zunanjost polja: Diderot občuti nelagodje zato, ker je ta kretnja namenjena njemu samemu, gledalcu, to pa »zamaje« njegovo pozicijo, pozicijo čistega, nedotaknjene- ga gledalca - voyeurja. Lahko bi namreč rekh, daje Diderot ova koncepcija gledalca tista voyeurja. Gledalec je skrit z zaslonom, za katerim se Suzana izmika pogledom starcev ter se s tem razgalja pred pogledom voyeurja, ki neopazen »potešuje« svojo slo po gledanju, Schaulust^\ Oporo voyeurju nudi prav hermetična struktura, ki sliko zapečati, okvir slike pa naredi za statusni simbol »gledalca«, za ključavnico. Ta struktura zapre sliko navznoter, jamči gledalcu, da ne bo opažen. Kot pravi Lacan", na ravni voyeurizma kot skopične pulzije, Schaulust, ne moremo govoriti o subjektivaciji subjekta, le-ta je aparat, neka vrzel, v kateri subjekt vzpostavi funkcijo nekega določenega objekta, kohkor je ta objekt zgubljen. Ta objekt je objet a, v skopičnem polju je to pogled. Voyeur sam namerno odmika svoj objekt, videti hoče objekt kot odsotnost: »kar voyeur išče in tudi najde, je zgolj senca, senca za zaveso« To, kar hoče videti, ni falos, marveč prav njegova odsotnost. Kaj v tem okviru pomeni amorjeva obscena kretnja, ki zmoti Diderotovo koncepcijo gledalca, Diderota samega? Amor mu pokaže prav to, česar noče videti, mu s kretnjo pove, da ga tisto gleda. S tem ga subjektivira, ga naredi za perverzneža. Na drugi strani pa je lucidna struktura svet fantazme, kjer lahko na neki ravni govorimo o iluziji »fizičnega« vstopa v sliko. Ta struktura, »okvir« slike/fantazme, je opora želje, vzdržuje željo, drugače rečeno, okvir shke vzpostavi kot okvir, »okno« fantazme. Če gledalca hermetična struktura zaustavi, interpehra, mu s tem omogoči, da vpne svojo željo v lucidno strukturo, kjer si v svojih fantazmah zamišlja prekrasne like zatopljene v prečudovita absorptivna stanja, kjer - v svojih fantazmah - vstopa v to sliko, se po njej sprehaja, »neposredno« uživa ob absorbiranih likih. Vsekakor paje prav izločitev objekta a, pogleda, pogoj uokvirjenja fantazme/realnosti/slike. Doslej smo govorih o vstopu v sliko kot o iluziji, fantazmi. O skrajno nemogočem položaju voyeurja, ki zares stopi v fantazmo, ki zares postane subjekt zadevne scene, pa nas pouči Patricia Highsmith v svojem delu Cry of the Owl, kjer glavnega junaka, voyeurja, opazovana oseba - namesto »običajne«, »pričakovane« reakcije: panika, poziv policiji - povabi, da vstopi v sceno samo. »Pričakovana« reakcija bi pač privedla do tega, da bi voyeurja simbolno umestili - ga zaprli, hospitahzirali, ekskomunicirali... - do tega, kar se v čistejši obhki zgodi Diderotu pred shko Prodajalka amorjev: spoznan bi bil za perverzneža. Vstop v samo fantazmo pa pripelje do dosti hujših posledic, celo smrti. OPOMBE 1 cf. Plehanov. G.F.: Francoska dramska knjiiemosi in francosko slikarst\-o XVIII. stoletja s stališča sociologie v Umemost in literatura. CZ.. Ljubljana 1951. str. 163-189. 2 Tu se bomo opirali precJvsem na izvrstno študijo Michaela ï^ntia. Absorption and Tìieatricality (Painting & Beholder in the Age of Diderot). University of California Press, Berkeley and Lx>s Angeles. 1980. 3 Diderot. Denis: Oeutres complètes, ed. Herbert Dieckman, Jean Fabre. Jacques Proust, Jean Varlot, et al!.. Paris 1975. V. str. 231. 232, citirano po Vrìtà: Absorption.... str. 183,184; od tu naprej bomo navajane strani iz Friedove knjige pisali v oklepaju: (183, 184). 4 ibid., str. 390(189). 161 5 Diderot. Denis: Pensées détachées sur la peinture v Oeu\res estliétiques. ed. Paul Vemiere, Paris 1966 (96). 6 Diderot. Denis: Salons. П1. ed. Jean Seznec in Jean Adhémar Mebuje Salon de 1767 in esej »De la Maniere«/, Oxford 1963. str. 94 (97). 7 Diderot, Denis: Salons. I, ed. Jean Seznec in Jean Adhémar Mebuje Salon de 1759. Salon de 1761 in Salon de 17631. 2"^ ed., Oxford 1975, str. 226 (119.120). 8 Diderot. Denis: Salons. II, ed. Jean Seznec in Jean Adhémar/vsebuje Salon de 17651, Oxford 1960, str. 173 (121). 9 Pensées..., str. 767 (96). 10 Salom, II, str. 66 (96.97). 11 Rosenblum, Robert: Transformations in Late Ei^teenth Century Art, Princeton 1967, str. 6. 12 Salons, I, str. 165 (63). 13 ibid.. str. 210 (201). 14 cf. Freud, Sigmund: Nagoni in njihove usode, wMetapsiholoSki spisi, Studia Humanitatis, Ljubljana 1987, str. 71-101. 15 Lacan, Jacques: Štirje temeljni koncepti psihoanalize, CZ, Ljubljana 1980. 16 ibid., str. 241. 162 Objekt režije Emil Hrvatin (manifestni fragment) Fabrcovo avtorstvo v Sleklo v glavi bo iz stekla so oblikovanje, režija, kore- ografija, kostumi in luč. Vsako od Ich polj lahko najdemo/prepo/namo v njegovi avtonomnosti; odrsko oblikovanje, gib, kostume in oklepe ter oblikovanje luči - vsako avtorstvo ima lasten objekt - razen režije. Resnično, kateri od objektov ostane režiserju predstave Sleklo v glavi..., potem ko so izločeni vsi ostali, posamični objekti? Najhitrejši in najbolj pogost odgovor jc, daje režiserjev objekt .v//!/t'Zö vseh teh posamičnih objektov, ki drug drugega ne potrebujejo nujno za lastno eksisten- tnost, da pa bi postali Eno potrebujejo sintetizirajoč pogled, sintetizirajoči um. »Argumentacija« je ponavadi cmpiiična; in res jc, čc pogledamo produkcijski proces predstave, skoraj vedno jc sintctizirajočc mesto, mesto režiserja. Toda, ali lahko na podlagi prosojne pragmatike sintezo razglasimo za objekt režije? Kaj se namreč dogaja s tistim gledališčem, v katerem ni kaj sintetizirati? Alije to gledališče brez režiserja? Tudi čc v prvi instanci pristanemo na to, daje režiser sintetizator, to še vedno nc pomeni, da smo našli tudi njegov objekt. Kajti, definirati režijo kot sintezo, pomeni vedno »čakati« na pojav nekih drugih objektov, objektov drugih umetnosti, ki stopajo v gledališče in ki se podrejajo trctmaju režije. Režijo s tem razglašamo za tako rekoč »odvečni« pragmatični dodatek, za obrt. Daje temu tako, nas »prepričujejo« »bivši« pragmatiki-režiserji, upravniki gledali.šč, pisatelji, igral- ci-zvezdniki, ki so bili nekdaj tudi sami v poziciji »sintctizatorja«. Postmodcrnizmu v gledališču je uspelo pokazati izpraznjcnost mesta »prvega obje- kta« gledališča. Na to mesto je mogoče postaviti marsikateri objekt, okoli katerega se bo potem oblikovala aditivna struktura gledališča. Za režijo je to pomembno zaradi tega, ker so si režiserji od Antoinea do Grotowskcga prizadevali vedno najti neki »prvi objekt«, spravili gledališče na Eno. »Cjon« za »prvim objckloni" moder- nističnih režiscrjcvjc vodilo iskanje (ibjckta lastne umetnosti; torej so vsi tisti objekti (igra, podoba, luč, zvok, dejanje, kompozicija, tck.st...), ki so bili postavljeni na 163 »prvo« mesto, le trenutno zasedali mesto objekta režije. Postmodernistični poseg pa ne gre dlje od »cinične« tolerance uporabe različnih prcdpostasljenih »prvih objektov«; geslo postmoderniznia je -vsi 'prvi objekti' so dovoljeni«, s čimer je relativizirano mesto »prvega objekta« gledališča. Postmodernizem noče odgovarjati na modernistična vprašanja; prevzema jih le kot material obdelave; izključujočnosli, ki izhajajo iz istega »gona«, le sooča, ne investirajoč v prednost določene izmed njih. Režiser, interpcliran s postmodcrnisličnim geslom, se bo znašel pred registrom zutopiziranih »prvih objektov«, lastnih objektov, med katerimi bo lahko izbiral in katere bo lahko celo »sintetiziral«. Toda, ali jc s tem vprašanje »prvega objekta« in objekta režije le preloženo ali pa je definitivno razrešeno z nezmožnostjo odgovora? Če je namreč modernizem proizvedel mesto »prvega objekta« v gledališču predvsem zaradi tega, da bi se osvobodil »terorja« literature in njenega interprctativnega aparata v gledališču, in če je vsak od ustvarjalcev »verjel« v prednost »prvega objekta«, potem jc post- modernizem naredil le to, daje mesto »prvega objekta« dezideologiziral, snel mu je »avro«, izpraznil ga je, vendar ga je pustil .še naprej odprtega in dostopnega. Ampak postmodernistična gesta še vedno ni našla režiserjevega mesta - režiserje šc vedno zunaj gledališča. Je gledališču neka zunanja točka, skozi katero se ta konstituira. Zunanjost režiserjeve pozicije do samega medija in dezobjektiviranost njegovega početja so pravzaprav stalna latentna podlaga tvorbe mcta-pozicije režiserja. Ar- taud piše o »režiji in metafiziki«: »...možnosti realizacije v gledališču pripadajo v celoti območju režije, razumljene kot jezik v prostoru in gibanju. (...) Z vidika gledališča doseči metafiziko jezika, gibanja, stvari, dekorja, glasbe, pomeni, zdi se mi, gledati jih v odnosu do vseh načinov, na katere se lahko srečajo s časom in gibanjem.«* Režiser je torej tisti, ki »dosega metafiziko«, ki iz vsakega objekta izvleče njegovo »meta«, uporabno vgledališču. Skrajna konsekvenca tega je razgla- sitev »enotnega ustvarjalca« gledališča - ta bi bil po Artaudu preseganje spopada dramatika in režiserja. Ariaudove manifeste je treba brati v njihovi kontradiktor- nosti in si ne prizadevati za spravo »nezdružljivih zamisli«, iskati neko logično/diale- ktično nit, ki naj bi protislovje uredila v smisel. To, da je režiser po eni strani »uporabnik« »meta«-materiala, po drugi strani paje že ukinjen v podobi »enotnega Ustvarjalca«, je le rezultat ncdoločljivosti objekta režije. »Meta« ali »Nad« pozicija, ki jo je mogoče najti v Artaudovi opredelitvi režiserja, ne glede na to, v kolikšni meri jc posledica ncdoločljivosti objekta režije, jc hkrati tudi nujni pogoj za ohranitev mesta objekta režije kot problema. Kako to pojasnili? Čc zgodovina gledališke režije ni nič drugega kot zgodovina iskanja objekta lastne umetnosti s strani režiserja, tedaj je režiser že vnaprej postavljen na »meta«-pozi- cijo, ker tisto, kar počenja v gledališču, hkrati rcficklira v odnosu do neke pred- postavljene pozicije, na kateri naj bi bil objekt njegovega početja. Pazite, gre za dve poziciji: ena je »meta«, na katero je postavljen režiser, druga paje predpostavljena pozicija objekta režije oziroma »prvega objekta« vgledališču. Nobena od pozicij ni fiksna, obe eks-sistirala fantazmatsko, v simbolni mreži gledališča kot Sistema. Praktično to pomeni, da tako kot ni »prvega objekta«, vendar pa obstaja njegova pozicija, ki omogoča, »osmišlja« začetek ustvarjanja gledališke predstave, tako je Antonin Artaud, PuzoriStc i njegov dvojnik, Prosvcta, Iteograd 1971, str. 62. 164 tudi režiserjeva »meta«-pozicija pozicija, na katero je postavljen v Sistemu gleda- lišča in v katero je investirana predpostavljena vednost - režiser funkcionira kot »subjekt, za katerega se predpostavlja da, ve«. Vendar je ravno ta »meta«-pozicija konstitutivna za mesto »prvega objekta« kot tudi za sam gledališki Sistem, ker jc to točka prepoznavanja, njuna referenčna točka. Režiserje v gledališču toliko, kolikor je zunaj njega. Seveda gre tukaj lc za to, da se pokaže, kako različne predposta- vljene/dodeljene pozicije začenjajo delovati kot propozicije, oziroma kako nekaj, česar se nc da materialno opredeliti (objekt režije in pozicija režiserja), skozi pozicijo v simbolni mreži povratno in materialno deluje na sam Sistem. V umetniških ideologijah dodeljene/predpostavljene pozicije se zelo hitro in z lahkoto idcntificirajo/materializirajo skozi konkreten objekt. Artaud je razglasil »enotnega Ustvarjalca« prav zaradi tega, ker »meta«-pozicijo, oziroma z njegovimi besedami »doseganje metafizike«, jemlje direktno, in ne skozi njeno dodeljeno/ predpostavljeno poz.icionalnost. Objekt režije je nedcfiniabilen! Alije potem sploh primerljiv? Alberto Arbasino v kritiki Artauda trdi, da on (Artaud) »ostaja edini, ki trdi, da režija ni mcta-govor«.' Pri tem Abrasino govori o režiji kot meta-govoru skozi analogijo njene funkcijic s funkcijo književne kritike: »V obeh primerih gre za drugotno delovanje, za 'meta- delovanje': opravljeno v smeri predmeta, V\]cpr\otno delovanje. (...) tisto meta-de- lovanje, ki ga izvaja režija, mora biti hkrati kritika dela in kritika lastnih postopkov.«" (Vsi poudarki so Arbasinovi, op. E.H.) Arbasinov meta-govor je nekaj povsem drugačnega od Artaudovc režije, ki »dosega metafiziko« - zaradi tega Arbasino tudi trdi, daje Artaud edini, ki meni, da režija ni meta-govor. V Arbasinovi koncepciji režije kot »drugotnega delovanja« in v njeni primerjavi s funkcijo književne kritike jc problematično ravno razmerje do »prvega delovanja«. Arbasi- novo analogijo je mogoče obdržati lc v tistem gledališču, kije aditivno strukturirano okoli literarne podlage (in za katerega Arbasino zahteva, da .se ga striktno spoštuje). V takšnem glcdali.šču, ki jc v produkcijsko-kvantitativnem smislu sicer najbolj prezentno, rcži.scr resnično postaja »obrtnik«, ker mu jc zastavljen okvir, iz katerega nc sme izstopiti - ni avtor, ampak le interpret. Medtem koje za književno in ostalo kritiko »meta- govor« družbeno priznan in zaželen, je režijski »meta-govor« le arbasinovska/7ic7í7fora, kiji potem sledi kritiški »meta«- 'mcla-govor'. Vendar jc za Arbasina kot tudi za večino gledališke teorije, ki je le derivat literarne, daleč bolj problematično, da spregleduje izpraznjcnost mesta »prvega objekta«, da ne vidi, da je literatura le eden objektov, ki jih jc mogoče postaviti na to mesto, in daje ravno ta izbira ponavadi stvar režiserja (ali uprave gledališča, igralca-zvezdnika...). Da bi torej sploh prišlo do Arbasinovega »prvega delovanja«, je potreben predhodni poseg, kije lahko ravno režiserjev. Zaključimo z Arbasinom: režiserjev meta-govor v Arbasinovem smislu jc brezpredmeten, ker je govor izgubil predmet svojega referiranja. O režiserjevem »meta« je mogoče govoriti le skozi njegovo pozicijo v simbolni mreži gledališkega Sistema, skozi hkratno izločenost in konstitutivno.st »meta«-pozicije za sam Sistem. Pokazal .sem, daje mesto objekta režije izpraznjeno ter da ni »prvega objekta«. Če ni »prvega objekta«, alije potem mogoče govoriti vsaj o nekaterih »drugih« objektih, • Alberto Arbasino, Bilješke za kazališnu politiku: režija kao metagovor, v Tomislav Sabljak (ur.), Teatar XXstoljeća. Mogočnosti, Split 1976, str. 420. Ibidem, str. 417. 165 ki naj bi konstituirali režijo kot avtonomno umetnost? Če se poskušamo prijeti za kateregakoli od posamičnih objektov (torej že-»drugih« objektov), bomo prispeli na mesto, s katerega smo krenili: vsakemu področju bomo našli njegov lasten posamični objekt, le režiji ne, tako kot se nam je to zgodilo s predstavo Steklo v glavi... Edino, do česar nam je uspelo priti, sta poziciji, ki ju v simbolni mreži gledališkega Sistema zasedata režiser (»meta«-pozicija) in »prvi objekt« (izpra- znjeno mesto). Njihova fantazmatska razsežnost omogoča funkcioniranje Sistema, povratno pa goji prepričanje o avtonomiji režiserske umetnosti. Sicer pa vse to bolj zadeva Sistem reprodukcijske umetnosti, kot pa samo režijo. Zapisal sem, da je meta-teorija gledahšča eminentno režisersko dejanje in da je meta-teorija nus-produkt režiserjevih iskanj objekta lastne umetnosti - z iskanjem objekta režije je režiser po eni strani odkrival nove možnosti gledališkega izraza, po drugi strani pa je utemeljeval refleksivni diskurz teatra, zasnovan na predstavi kot osnovni enoti (in ne več na literarnih predlogah). In prav kot spremni produkt drugam usmerjenega iskanja je meta-teorija gledališča ostala edino polje, ki si ga režiser lahko prilasti. Pri tem pa je seveda vedno trba računati s prej poudarjeno dvojnostjo fantazmatskih pozicij. Torej meta-teorija gledališča pomeni, da REŽISER DOLOČA, V KAKŠNO GLE- DALIŠČE BO STOPIL! Ali smo režijo s tem reducirali na izbiro gledališke forme? Da, če forme ne razglasimo na hitro za formalizem, v kohkor formo razumemo kot njeno (formino) prvo vsebino. Da, kolikor s formo mislimo na odprtost izbire posameznih objektov za določeno gledališko predstavo. Da, kolikor vemo, daje mesto »prvega objekta« gledališča izpraznjeno in kolikor priznamo legitimnost razhčnim (preteklim in prihodnjim) formam gledahšča kot enakopravnim elementom Sistema. In kje je potem Fabre-režiser v Steklo v glavi...! Ravno v izbiri modrega prostora kot scenske podobe, dinamizirane z etudijsko koreografijo, v izbiri tišine, pripravl- jajoče se na glasbo Goreckija. To je prelomna točka za razumevanje delovanja režije v gledališkem Sistemu: režija je prehminarna izbira forme, v katero se bo vključil, v kateri se bodo artikulirali posamezni izbrani objekti! Njihova poznejša »obdelava«, »sinteza«... je stvar »obrtništva«, »veščine«, mise-en-scene, ki jih režiser lahko personificira ali ne. To, kako se bo katera od teh funkcij profesionahzirala v produkcijskem Sistemu gledališča, ni pomembno za samo distinkcijo kot tudi ne za status režije v gledališkem Sistemu, za katerega sem že dejal, da deluje skozi fantazmatski meta-poziciji. Če končno naredimo malce reda v dosedanjih pojmovnih razlaganjih, lahko skle- pamo, da je za režijo pomembno: 1. fantazmatska meta-pozicija v gledališkem Si.stemu, 2. neobstoj lastnega objekta - izpraznjeno mesto »prvega objekta« v gledališču, 3. meta-teorija kot avtetnično režiserjevo polje; meta-teorija gledahšča kot določitev forme/diskurza, znotraj katerega se bodo artikuhrali posamezni izbrani elementi. 166 Alea iacta est Bernard s Cezarjem Nežmah ali brez Eden najbolj znanih rekov, ki zdru- žuje evropske kulture je: Alea iacta est. Posamezne kulture so ga vse po vrsti pretvorile še v lastne jezike, tako daje kot tak na voljo tudi literatom latinščine. Anglež bo tako izrekel »the die ist cast«, Francoz »le dé en estjete«, Nemec »der Würfel ist gefalen «, Rus »žrebij brošen «, Šved »teamingen aer kasted«, Italijan »/7 dado e gettato«, Slovenec »kocka je padla« et cetera. Ko je Cezar prestopil Rubikon ni mogel vedeti, da bo kot lingivistični imperator še veliko bolj uspešen kot vojaški. Kje naj začnemo iskati izvor slovitega Cezarjevega reka? Prvi avtor, ki bi ga lahko izrekel, je vsekakor Gaius luhus Caesar. Na našo srečo Cezar ni bil le vojskovodja, ampak tudi pisec, kije med drugim napisal tudi zgodovino rimske državljanske vojne De bello civile, ki jo danes zgodovinski učbeniki navajajo kot zgled historiškega stila. Cezarje namreč knjigo napisal v tretji osebi; osebni zaimek jazje zamenjal z imenom Cezar. Če bomo to knjižico prebrali z namenom, da bi našli poročilo o prestopu i Rubikona, bomo razočarani, Cezar nikjer nc omenja svojega reka niti ne rekei Rubikon.' V času rimske republike je veljal zakon, po katerem je moral imperator! razpustiti svoje legije pred malo rečico Rubikon, ki se pretaka po severni Italiji, če je hotel priti v Rim. Dasiravno je Cezar poteptal ta zakon, sam v svojem opisu državljanske vojne ni hotel omenjati tega neprijetnega dogodka za pravo inje raje »prestopil« incident Rubikon. j Naleteli smo torej na nerodno dejstvo, da se Cezar ne spominja enega svojih; najslavnejših rekov. Ker pa so na svetu zgodovinarji in kronisti, da beležijo dogodke, | ki akterjem zgodovine bežijo iz spomina, se ozrimo k njim. ' 1 OkoH leta 46 po n. št. se je rodil zgodovinar grškega rodu Plutarh, ki je napisal ¡ obsežno delo Bioi Parálleloi »Vzporedni življenjepisi«, v katerem opisuje curriculi ¡ 167 168 vitae največjih Rimljanov in Grkov. V knjigi o Pompeju opisuje tudi Cezarjev prehod Rubikona: Ko je prišel do reke Rubikona, kije delal mejo poveijene mu province proti Italiji, se je molče ustavil na bregu. Premišljeval je sam pri sebi o daljnosežnosti podjetja, ki ga je nameraval, in odločitev je bila težka. Nasposled je potlačil pomisleke in zapri oči pred nevarnostjo, podobno kakor človek, ki se ravna na skok v zevajoče brezno. S kratkimi, po grško izrečenimi besedami navzočim: »Kocka naj pade!« je dal ukaz za prestop.- O istem dogodku poroča Plutarh še v drugo. V knjigi o Cezarju pravi takole: Ko je dospel do Rubikona, obmejne reke med cisalpinsko Galijo in pravo Italijo, so ga začeli obhajati pomisleki in, bliže koje bil odločilnemu trenutku, grozljiveje mu je vstajala pred dušo omotična veličina drznega započetja. Ustavil se je. Še enkrat je v mislih pretehtal svoj načrt in odločitev mu je bila težka. Tudi s prijatelji, ki so bili z njim, med njimi Asinius Polio, se je dolgo posvetoval. Ni se in ni mogel otresti misli, koliko ljudi bo ta prehod pahnil v nesrečo in kako bo sodila zgodovina o njem. Naposled se je s sunkovitim gibom vrnil v sedanjost in izrekel besedo, vsakomur domačo, kdor se spušča v h'egane prigode: »Kocka naj pade!«-"- ^ V teh odlomkih je naveden drugačen rek »Kocka naj pade!«, gr.Anem'phtho^ kyhos, kar bi bilo po latinsko"/1//Vuf iacta esto\ Skratka, opraviti imamo s povsem drugačno situacijo: 1. Cezar ni izrekel besed: Alea iacta est. 2. Izrekel je drugačen rek: Alea iacta esto. 3. Te besede je rekel v grščini. S tem sklepom bi lahko zaključili iskanje izvora Cezarjevega reka, ko ne bi okoh leta 120 po n. št. Suetonius Tranquillus napisal knjige Vuae Caesanun. Tudi on opisuje Cezarjev prehod Rubikona, in sicer takole: As he stood in doubt, this sign was given him. On a sudden there appeared hard by a being of wondrous stahire and beauty, who sat and played upon a reed; and when not only the shepherds flocked to hear him, but many of the soldiers left their posts, and among them some of the tmmpeters, the apparition snatched a trumpet from one of them, rushed to the river, and sounding the war-note with mighty blast, strode to the opposite bank. Tlien Caesar cried: »Take we the course which the sigtis of the god and the false dealing of our foes point out. Tlie die ist cast«, said he. (»Jacta alea est«, inquit.y Primerjajoč Plutarha in Svetonijaje opazno, daje isti zgodovinski moment opisan v dveh lingvističnih verzijah. Tretja, danes malo znana historiografska inačica prehoda čez Rubikon zgodovinarja Appiana, sledi Plutarhovi lingvistični verziji (ho kybos anerríphtlw).^ - Zapisovanje Cezarjevih rekov je bila sicer ustaljena manira rimskih historiografov: inter amies leges silent »med vojno zakoni molčijo« / proti tribunu Mctelu; veni, vidi, vici »prišel, videl, zmagal« / po zmagi nad Farnakesom;' kai sy, téknon »tudi ti, moj sin« / Brutu^" et cetera. - Ker pa kulturna zgodovina ne dopušča dveh verzij istega dogodka, pa četudi hngvističnih, je zgodovina prevodov Plutarha in Svetonija primer neprestanega poenotenja; Plutarhu so besede prevajah v Svetonijeve, Svetonijeve pa v Plutarhove, tako da so prevodi od Erazma Rotter- damskega naprej pisali zdaj »kocka je padla« namesto »kocka naj pade«, zdaj »kocka je padla« namesto »kocka naj pade«." Med »nemogočimi« prevodi pa posebej izstopa hrvaški Svetonijev prevod Dvanaest rimskih careva iz leta 1956. Medtem ko so historiografi v dvomu, daje Cezar sploh kaj izrekel pred Rubikonom, če pa žeje kaj rekel, ni jasno, ah seje to slišalo kot »Kocka je padla!« ali kot »Kocka naj pade!«, pa hrvaški prevajalec celo navaja koga je Cezar navajal.^' Kakorkoli že, v kulturni zgodovini modernega sveta je ohranjena le Svetonijeva verzija »Kocka je padla«. Poiščimo sedaj prve rabe reka aneniphtho kybos »kocka naj pade«. V zajetni knjigi Corpus Paroemioff-aphorum graecomm najdemo tole definicijo: zaradi samega sebe vržen v nevarnost. Macarius in Apostolius, ki ju kot reference ta corpus navaja, sta že avtorja bizantinske dobe, zato se bomo obrnili k drugim vhom. Tako Tiiesaurus Graecae Linguae, Graz 1954 navaja dva vira: Menandra 65.4 in Plutarha, Cezar 32. Ker Plutarha že poznamo, si oglejmo še novoatiškega komediografa Menandra (okoh 342-292 pr. n. št.). Med drugun je napisal tudi aialog med moškim, ki živi v zakonskem jarmu in med bodočim ženinom: (Poročeni): Ce imaš kajpameati v glavi, se ne poroči, zakaj zapustil boš življenje. Jaz sem to naredil, zato ti lahko to povem. (Ženin): Sem se že odločil! Kocka najpade.^'' Menander je rek uporabil v situaciji, ko je bilo dejanje v bistvu že izvršeno, zato so besede »Kocka naj pade!« pomenile nekaj takega kot »usoda bo povedala, ah sem se modro odločil«. Razvidno je, da se Menandrov rek razlikuje od Cezarjevega. Z gramatičnega stališča se razlikujeta v tem, da Menandrov rek ni zaključen s khcajem. Menander je poudaril predhodni stavek, ki ga je zaključil s klicajem,*' rek pa je zaključen z lahko piko. Nadalje, s pragmatičnega gledišča je bistvo rečeno v pred- hodnem stavku, aneiriphthd ky'bos je le retorično mašilo, dodano kot komentar. Rek izrečen iz Cezarjevih ust je z gramatičnega stališča emfatičen (zaključen je s klicajem), s pragmatičnega pa performativna magična formula, ki odpira začetek dejanja (državljansko vojno). Vrnimo se torej k Cezarjevemu prehodu čez Rubikon. Rubikon je bil za Rimljane primarna scena v freudovskem po-emu. Ohranjena so tri poročila tega dogodka. Po Plutarhu, obe verziji, je stal Cezar pred Rubikonom v globokem premisleku, predno je izrekel anemphtho kybos in poslal vojsko čez rečico. Po Svetoniju seje prav tako ustavil, pojavila seje plešoča prikazen, nakar je izrekel besede odločitve alea iacta est. Tudi po Appianu je Cezar zastal pred Rubikonom, z metaforo opisal zadrego, ter z besedami anemphtho kybos prešel čez reko. K tem inačicam bi bilo dodati še četrto, kronološko prvo, Asiniusa Polia, na katerega se sklicuje Plutarh.'" Žal nam Polio ni zapustil nič drugega kot nekaj fragmentov, ne vključivši prehoda čez Rubikon, tako da nam bo figuriral le kot referenčna točka. Kaj je skupnega v teh poročilih? 7. Cezar se je pred Rubikonom ustavil, okleval je za trenutek. 2. Njegovo oklevanje je opisano kot spektakel: globoka tišina oziroma plešoča pri- kazen oziroma besedni nastop. 3. Oklevanje je presekal z magičnimi besedami. S prehodom Rubikona je Cezar, kije bil visoko izobražen plemič in rimski impera- tor, prekršil postavo. Vsa ohranjena zgodovinska poročila poskušajo spraviti v sklad to neskladje. Namreč dejstvo, da najvišja oblast ne spoštuje zakonov, bi vznemirilo vsako družbo. Prekršitev zakona je bilo torej zakriti s spektaklom, z magičnimi 169 besedami. Cezar je bil tako prikazan kot zavedujoč se usodnosti tega dejanja, kot nekdo, ki spoštuje zakon, ki pa ga je iracionalna sila potegnila čez Rubikon; Rubikon je prestopil po volji usode, bogov. Z besedo, usoda gaje naredila za cesarja. Tako državna historiografija, realno paje verjetnejša Schickingerjeva domneva, da je spektakel pred Rubikonom Cezar planiral vnaprej." Vrnimo se k razliki med anemphtho kybos in alea iacta est. Veliki nemški filolog A. Otto to razliko izniči, ko trdi, da je latinski rek zgolj prevod grškega, a pri tem ni preveč prepričljiv.'^^ Poskusimo rešiti to zagato s premislekom o kockanju. Ko je kocka vržena, lahko pogledamo število, ki nam ga kaže, in kar zadeva akt kockanja, je nepredvidljivost končana. S te zorne plati je razlika med »kocka naj pade« in »kocka je padla« zelo materialna. V prvem primeru v trenutku izrekanja reka, ne vemo, kakšen bo izid, v drugem primeru takšne negotovosti ni. Kako ti stanji opisujeta grški in latinski glagol? Gr. ana-mptéô pomeni »mečem kvišku«, lat. iacio pa »vreči«, »zagnati«, »proč vreči«. Prevodi , ki so nas zapeljevali, so na podlagi komplementarnosti glagolov iaciolcado »vreči/pasti«, pač sklepali, da kocka, ki je enkrat vržena, je tudi padena. Če reka prevedemo v »kocka bodi vržena« in »kocka je vržena«, smo dobih dve obliki glagolov gibanja; tudi pasivna glagolska oblika »vržena« zaznamuje gibanje resda kot stanje. Tako gledano, pa alea iacta est in allea iacta esto nista več v diskrepanci. Da bi potrdili ta sklep, si velja pogledati še ritual kockanja med Rimljani. Svetonij ga opisuje takole: «...talis enim iactatis, iit quisque canem aut senionem miserai, in singidos denarius in medium conferebat, qitos tollebat universos, qui Veneram iecerat.«^'' Glagol iacio tu označuje tako sam akt metanja, ne oziraje se na izid iactatis talis^% kakor tudi met določene strani kocke, npr. Veneram iecerat. V istem pomenu je tudi tale odlomek iz Piauta: »lace, pater, talos, ut porro nos iaciamus.«-^ Skratka, ko bi Svetonij imel v mislih izid in ne tvegano naravo Cezarjevega početja, bi bil zapisal: Venus iacta est! »Vržena je Venera!«. Tu je opozoriti na usodno napako pri prevajanju obeh rekov. Alea-- namreč ne pomeni kocke kot predmeta, ampak kockanje oziroma kocko kot igro. RabiH sojo v takihle konstrukcijah: ludere aleam »kockati«;- exercere aleam »biti zaposlen s kockanjem«;-^ provocai me in aleam »izzvati me v kockanju«;-^ in alea perdere »izgubljati pri kockah«.-"iacta est je tako lahko označevala zgolj pričetek igre, se pravi kockanja. Samo kockanje paje med Rimljani izgledalo takole: »Jlicre were among Romans two kinds of dice, tesserae and tali. Tlie tesserae had six sides, which were marked with I, II, III, TV, V, VI; the tali were rounded on two sides, and marked only on the other four. Upon one side there was one point, unio, an ace, like the ace on cards, called canis; on Ihe opposite side, six points calaled senio, six, sice; on the other sides, three or four points, lemio and quatemio. In playing four tali were used, but only three tesserae. Tltey were put into a box made in the forni of tower, with a strait neck, and wider below than above, called fiitillus, hirris, turricula, etc. Tliis box was shaken, and the dice were thrown upon the gaming-board. Tlie highest of most fortunale throw, called Venus, jactus Venems basilicus, was, of the tesserae, three sices, and of Ihe tali when they all came out with different numbers. Tlie lowest throw, called 170 jachis pessimus or damnosus, canis or canícula, was of the tesserae, three aces, and of the tali when they were all the same. TIte other throws were valued ecc. to the numbers.«-^ Vprašanje pa je, če so Rimljani in Grki metali kocke na enak način. Poglejmo si zatorej »grško« kockanje: »Kybos, a cubical die, marked on all six sides, for the game of dice, thus differing from the astrágalos... Astrágaloi pl., dice or a game played by dice. Tiiey have four flat sides, the two others being round. Tlte flat sides were marked by pips, so that the side with one pip stood opposite to that with six, and that with three to that with four; the two and five were wanting. In playing they throw four astrágaloi out of the palm of the hand or from a box. Tlte best throw when each die came up differently, was called Aphrodite; the worst, when all the dices came uip alike кубп.«^ Grki in Rimljani so uporabljali slične kocke: tali ustrezajo astrágaloi, tesserae Vyboi, ime boginje lepote (Afrodita/Venera) je označevalo najvišji dosežek, izraz »pes« pa najnižji, -'^razlikovalipa so se v igranju. Rimljani so metali hkrati štiri tali in tri tesserae, medtem ko so metali Grki le štiri astrágaloi. Enciklopedije nam ne poročajo, kako so Grki igrali s kyboi. Ker pa nam Plutarh poroča, da je bil izraz aneniphtho kybos zelo razširjen, in ker je v tej obliki ^bos uiporabljen v ednini, to pomeni, da so Grki metali po en kybos.-"" Za razliko od Rimljanov pa so Grki metali kocke tudi iz roke. Tu tiči razlog, zakaj je Plutarh uporabil glagol anarñptéo »mečem kvišku« in ne ríptéo »mečem«. Na osnovi teh evidenc lahko sklepamo, da pri kockanju ni bilo razlike med rekoma aneniphtho kybos in alea iacta est, z obema rekoma seje pričelo kockanje. Ključ za razumetje razlike med Plutarhom in Svetonijem oziroma Cezarjem je ta, da v alea iacta est ne smemo gledati prevoda aneniphtho kybos. Ko bi bil prevod, bi se glasil Talos iactus esto! Ker pa ni verjeti, da bi se Svetonij pri prevodu trobesednega reka zmotil pri vseh treh besedah, je verjetnejša razlaga, da je pač izbral rek, ki je bil v latinščini pomensko najbližji grškemu. Dejstvo, da je Erazem Rotterdamski prevajal kf'bos z alea, nam kaže le na usodno ignoranco humanistov do kockanja, kije rezultirala v napačni filološki interpretaciji. Prav prevajanje alea s »kocka«, »die«, »Würfel«, je povzročilo pretvorbo pomena Cezarjevega reka. Moment negotovosti, ki ga vsebuje »Igra/kocka bodi vržena«, je zamenjan z momentom končnega stanja »Kocka je vržena«. Poglejmo iz te perspek- tive sodobni pomen »Cezarjevega« reka: Vehki Laroussov francoski slovar ga pojasnjuje takole: »/a décision est prise, on ne plus rien changer«. Veliki Dudnov nemški slovar: »Die Sache ist entschieden, es gibt kein zuriick mehr«. Brewerjev angleški frazeološki slovar pa pravi takole: »Tlie step is taken, and I cannot draw back. So said Julius Caesar when he crossed the Rubicon. « Tile primeri nam kažejo, kako je pokončan veliki Cezarjev rek. Cezar ni izrekel svojih magičnih besed potem, ko je prestopil Rubikon, ampak predno je začel prestopati Rubikon. Teh besed Cezar tudi ni uporabil, da bi pojasnjeval za nazaj, da bi z njimi povedal, da umika nazaj ni. Kako naj se Cezar umakne nazaj, ko pa sploh še ni stopil naprej? Cezarjeve besede pred Rubikonom aneniphtho kyboslalea iacta est so bile performativne magične besede, s sličnim delovanjem kot abrakada- hra in sezam v mitologijah. Rek »kocka je padla« je kot lokucija dandanes upo- 171 rabljen kot factum, nič od Cezarjeve performativne magije ni ostalo na njem. Pravzaprav se je današnji pomen tega reka vrnil nazaj k pomenu, v katerem ga je uporabil Menander. Kako daleč je ta pomen od Rubikona, nam ponazarja tale slavni primer: Moroso li, dumo li my (Vronski in Ana) postupili, to dmgoj vopros, no žrebij brošen - skazal on - i t7iy svjazany na vsju zizn.'-^ Naše razmišljanje lahko tako zaključimo z naslednjimi ugotovitvami: 1. Dilema med alea iacta est! in alea iacta esto! »kocka je v/zena« in »kocka naj bo vržena« je napačno postavljena, zakaj opraviti imamo z razmeijem med anerriphtho kybos in alea iacta esto! 2. To razmeije je bilo v antiki identično, isti moment sta v različnih kulturah opisovali dve semantično različni fomuili. 3. Sodobni pomen reka tipa »kocka je viiena« je zgolj nek factiun, ki konstatira, da je dejanje storjeno, medtem ko je bil Cezaijev »kocka je vržena« dietimi, kije šele s svojo perfonnativnostjo sprožil tok dogodkov. OPOMBE 1 Med prebiranjem virov smo seveda ugotovili, la so to diskrepanco zapazili že precej pred nami. Naj omenimo le komentar Robeila Flacelièra: »En effet César, Bell. Civ.. 1, 6-8, ne parle pas du passage du Rubicon, dont il ne mentionne même pas le nom.« V Plutarque vies. Tome IX, Paris 1975, str. 137. 2 Navedeno po Sovretovem prevodu, Plutarh, Življenje velikih Rimljanov, Ljubljana 1981, str. 238-239. 3 Ibidem, str. 283. 4 Hermann Schickinger dvomi, da bi bil Cezar pred Rubikonom v kakžni dilemi: »Cäsar, der in allem zielbewusst und rasch handelte, wusste wohl schon längst, was er tun wollte. Der Schriftsteller hat ein sentimentales Element in seine Darstellung gebracht.« Auswahl Aus Plutarch. II, str. 112, Leipzig 1911. 5 Anern'phthöje spregana oblika (imp., 3. os. sing., perf.. pas.) glagola anarrîptéô »mečem kvišku«. 6 Plutarh ni bil ravno vešč latinščine: »When 1 was in Rome and various parts of Italy I had no leisure to practise myself in the Roman language, owing to my public duties and the number of my pupils in philosophy. It was therefore late and when I was well on the years that I began to study Roman literature.« Plutarch lives, Demosthenes II, LCS. 7 Suetonius, The lives of the caesars. I, Divus lulius. XXXII. London 1913. 8 When his course brought him to the river Rubicon, which forms the boundary line of Italy, he stopped and. while gazing at the stream, revolved in his mind the evils that would result, should he cross the river in arms. Recovering himself, he said to those who were present, »My friends, to leave this stream uncrossed will breed manifold distress for me; to cross it, for all mankind.« Thereupon, he crossed with a rush like one inspired, uttering the familiar phrase. »The die is cast: so let it be.« Appian's Roman historj'. vol. III. De Bello Civile, book II. p. 35. 9 To je edini Cezaijev rek. ki so ga vsi tnje zapisali identično: Plutarh, Cezar: Da bi označil presenetljivo naglico svojih operacij, je pisal svojemu prijatelju Amantiju v Rim tele tri besede: Prišel, videl, zmagal. V latinščini se besede končujejo v asonanco in dajejo izrazu nedosežnojedmatost. Svetonij. XXXVII: In his pontic triumph he displayed among the show-pieces of the procession an inscription of but three words. »I came, I saw. I conquered« not indicating the events of the war, as the others did. but the speed with which it was finished. (Rek je Svetonij napisal v latinščini, v kateri je napisal celotno delo.) Appian. 91: Of this battle he wrote to Rome three words. »I came. I saw. I conquered«. (Appian je tako kot Plutarh pisal v grščini, na tem mestu pa ni eksplicite omenil, ali so bile besede zapisane latinsko ali grško.) 10 v kulturni zgodovini je Cezar izdihnil s Shakespearovimi besedami; »Et tu Brute !« ignorirajoč pri tem Plutarha, Svetonija m Appiana, ki so poročali o brezbesedni Cezarjevi smrti: Plutarh. Cezar LXVI; »Po nekaterih poročilih se je Cezar od kraja branil in se kriče umikal 172 udarcem. Ko pa je zagledal Bruta z nožem v roki. si je potegnil togo čez glavo in se zgrudil ob podstavku Pompejevega kipa. bodisi po naključju, bodi da so ga morilci pahnili tja.« Appian, 117: »...after receiving the wound from Brutus he at last despaired.« Svetonij. LXXXII: »And in thiswise he was stabbed with three and rwenty wounds, uttering not a word, but merely a groan at the first stroke.« 11 Plutarh /namesto »kocka naj pade« »kocka je padla«: (alea iacta est) v latinskem prevodu dela Plutarchi Chaeronei gravissimi et philosophi vitae comparata illustrium Virorum Graecorum et Romanorum, Basilae apud Thomam Guarinum, anno MDLXim. (le sort en est jette) v francoskem prevodu Les Vies des Hommes Illustres de Plutarque. Amsterdam 1735. (der Wü/f el ist gefallen) v nemškem prevodu Plutarch's ausgewählte Biographien. Stuttgart 1854. (»Sia scagliato il dado«, in latino: alea iacta est) Vita di Cesare. Milano 1937. Svetovnij / namesto »kocka je padla« »kocka naj pade« (alea iacta esto) v slovitem komentarju Erazma Rotterdamskega »Iacta est alea, inquit. - Suspicor legendum iacta esto alea. Sic enim citatur a Plutarcho.« Suetomi tranquilli. XII. Caesares. Coloniae Agrippinae. MDLIII. (Kocka je pala!) Latinski alea iacta est. Tako Svetonije. ali Cezarje tu citirao grčkog pesnika Menandra. a taj citat u prijevodu glasi: »Neka padne kocka«, Svetonije. Dvanaest rimskih careva. Zagreb 1956. (Jacta alea esto) in to celo v slavnem Lewis-Short Latin Dictionary. O.xford 1966. 12 Tekst bo bralec našel v prejšnji opombi. 13 Corpus Paroemiographorum graecorum, Göttingen, 1839 (Appendix Proverbiorum). Anemph- tho kybos: »epi tön heautoùs kathiéntôn eis ki'ndynon (Macarius. 2. 8)«. 14 V orig. »Dedogmenon to prâgm'! Anerriphthö k\bos.« Kock. Comicorum atticorum fragmenta III. Menander. 65/4 15 Diakritična znamenja v antiki moramo vzeti s precejšnjo mero opreznosti, zakaj v večjem delu so bila postavljena retrogradno. 16 »Tudi s prijatelji, ki so bili z njim, med njimi Asinius Polio, se je dolgo posvetoval.« Plutarh, Življenje velikih Rimljanov, str. 283. Da je bil Polio (76 pr. n. št. - 4 ali 5 po n. št.) prisoten pri tem dogodku domneva tudi J. André: »,'\ccueilli tout de suit avec empressement, il participa aux deliberations des Césariens à la vielle du passage du Rubicon. Il suivit sans doute la campagne d'Italie, mais sans commandement personnel.» La vie et l'oeuvTe d'Asinius Pollion. str. 14. Paris 1949. 17 Pokazano že V opombr 4. 18 »Der berühmte Ausspruch den Cäsar... alea iacta est der Würfel ist gefallen' (Sueton Caes. 32) ist nichts anders, als die lateinische Übersetzung des griechischen Sprich-wortes aanerriphthö kybos... Auch äusseriich scheint der Wortlaut bei Sueton selbst für diese .'\nderung zu sprechen.« A. Otto. Die Sprichwörter und Sprichwörtlichen Redensarten der Römer. Leipzig 1890. 19 Sutonius. Augustus LXXXI. 20 »lacto« je le verbum intensivum od »iacio«. 21 Asineria. 5. 2.54. LCL. 22 Alea se zdi, da je celo brez etimologije: »...sans étimology... l'hypotèse d'une emprunt au féminin de l'adj. gr. êleos.- ë »fou' par un intermédiaire dorien 'alea n'a aucun appui dans le sens.« Emout-.Meillct. Dictionnaire étymologique de la langue Latin. Paris 1959. 23 Cicero. Philippicae 2. 13. 24 Tacit, Germania, 24. 25 Plaut. Cure. 2. 3. 75. 26 'Cicero. Philippicae 2. 13. 27 Lewis-Short, I.atin Dictionary. Oxford 1966. 28 Scott-Liddell-Jones. A Greek-English Lexicon. O.xford 1901. 29 To nas napeljuje k domnevi, da pes ni bil cenjena žival v antiki. 30 To nam potrjuje tudi tale rek éschaton hjbon aphiénai »zadnjo kocko vreči«. 31 L.X.Tolstoj..Anna Karenina. Ta primer smo pobrali iz Slovarja sovxemenogoliteraturnogajazyka. Moskva-Le lingrad 1955. 173 Objašnjenje Svetlana Slapšak Početkom 1969, posle »smirivanja« partijske i studentske organizacije na Filozofskom fakultetu u Beogradu, zdrave fakultetske snage resile su da tzv. eks- tremistima nc doz\'ole pristup u fakultetske vlasti, pa su organizovalc izbore za FOSS (Fakultetski odbor Saveza studenata). Mandator na izborima bio jc odabran sa male i marginalne grupe, klasične filologije, neupadljiv u junskim dogadjajima prethodnog leta i jeseni, odličan i nagradjivan student, politički potpuno amorfan. Taj neutralni mandator, koji je imao da osigura da nijedan ozloglašeni student ne postane vlast na fakultetu, bila sam ja. Daje moja uloga zaista trebalo da bude važna, i da sam jc ja nepovratno zabrljala, saznala sam jedva godinu dana docnijc na saslušavanju u republičkoj službi bczbcdnosti. Moj se zločin, počinjen u gluposti, sastojao u tome što sam smatrala da mandator treba da održi slobodne izbore. To je bio i glavni razlog š(o skoro četiri godine nisam imala pasoš, ali moglo jc biti i gore. Čim su se, naime, izbori za FOSS postavili kao demokratska akcija, izabrani su sasvim prirodno najistaknutiji »ekstremisti« na čelu sa Vladom Mijanovićem. Godinama sam posle čuvala glasačke listiće, jer su se stalno pojavljivale kritike od strane zdravih snaga da sa izborima nije nešto u redu. Ukratko, novi FOSS je izabran i silno jc razvio .svoje aktivnosti, ne bi li dokazao kako su revolucionari uistinu aktivni. Jedna od akcija bilo jc i osnivanje satiriçnog časopi.sa studenata ovog fakulteta. Prilike su za to bile sjajne. Pokušaj osnivanja filosofskog časopisa završio se time što je glavni urednik, Božidar Borjan, dobio nekoliko mescci zatvora, a izložba Političke arheologije , za koju smo štampali i plakat (poternica za Sokratom, prcštampan je u knjizi Nebojše Popova Konlrafa- tuni) tiho je sprcčcna. Na širem planu, pre časopisa Knig i izložbe, časopis Student je već bio doživco ozbiljno »čišćenje« od neprijateljskih elemenata. Mandat za časopis dat jc meni. Zoranu Minderoviću i Milanu Cirkoviću, i redakcija se i svela na nas troje, jer drugih priloga nismo ni dobili. Dozvoljena nam je i upotreba jedne 174 i prostorijicc u potkrovlju fakulteta, koju smo zatim oslikali. Za manje od mesec dana imali smo svoje tekstove - uostalom, već smo se uveliko družili i zajednički pisali. Novca jc FOSS imao dovoljno za .štampanje, pa smo sklopili ugovor sa štamparijom »Kosmos« u Beogradu i počeli štampanje. Radnici koji su slagali časopis već su drugog dana počeli da mcdjusobno izmenjuju naše štosove, a daje pažnja bila velika vidi se i po izuzetno malo štamparskih grešaka. Zadnjeg dana štampanja, rečeno nam jc da ne možemo da podignemo tiraž, pa smo Milan Cirković i ja krišom poncli nekoliko primeraka, za svaki slučaj. Premda smo pretreseni na izlasku iz štamparije, nisu nam našli te primerke. Njih jc bilo četiri, i za neke znam kuda su otišli. Časopis nije, koliko se sečam ni bio zabranjen, već nekako »sprcčcn«. Tačne pravne podatke još i danas ima advokat Srdja Popović. Sve se to dešavalo oko druge godišnjice junskih dogadjaja, a uskoro jc počelo intenzivno praćenje, saslušavanje i pozivanje na »razgovore« većeg broja studenata i profesora Filozofskog fakulteta. To svakako nije bilo zbog Froiilistcrioiia, već jc pripremljeno ranije, a uz ovo su išle i mnoge druge akcije, važnije za vlast - demonstracije (protiv američke intervencije u Vijet- namu, Kambodži, solidarnost sa Čchoslovačkom pa sa Poljskom, protest protiv pósete Niksona i si.). Velika akcija se završila sužavanjem na jednog čovcka, simboličkog krivca. Vladu Mijanovića. Osečam moralnu i prijateljsku obavezu da dodam da jc Vlada Mijanović u potpunosti podržavao tročlanu redakciju FroiUiste- riona u svim njenim ezoteričnim ludostima, čak nas jc i branio od drugih, dogmati- čnijih predstavnika studentskog pokreta, u kojem smo važili za otkačene »platoničarc«. Tokom istražnog postupka u kojem sam pozvana da dam iskaz (trajalo je skoro šest sati), na savet advokata nisam otkrivala autore članaka u časopisu. Tokom sudjcnja, jasno sam rekla da sam bila član redakcije, jer je jedna od inkriminacija bila da je Vlada odgovoran i za to. Autorstvo se ni tada nije otkrivalo. Dušan Kuzmanović je na sebe preuzeo odgovornost za organizovanje štrajka gladju u znak solidarnosti sa kakanjskim rudarima (takodje tačka optužnice), drugi svedoci, zapravo potencijalni optuženi, na sebe su takodje preuzimali ono što je prebačeno na jednog čovcka, ali to nije mnogo vrcdclo. Kada sc sudjenje završilo, isto tako skandalozno kako je i počelo, prošli smo kroz grad (nas stotinak), vičući »Nema pravde!« i istog dana je počeo štrajk četiri fakulteta (oktobar 1970). Iste večeri, dva momka su mc sačekala ispred kuće i bez uvoda ili opomene mi razbila arkadu. Vrlo sc slično desilo, iste večeri, i drugoj dcvojci koja jc bila član Akcionog odbora. Ja sam tog dana izabrana za njegovog predsednika. Tokom sudjcnja, delili smo u publici mali samizdat sa komentarom redakcije Fronlistcriona na sudjenje. Taj je tekst dodat uz ovo izdanje časopisa. U godinama koje su sledile, pisali smo i dalje tekstove ili ih govorili u magnetofon, tako da je Beogradom kružio »Radio- Frontisterion«. Posle osude na dva meseca prekršajno, za deljenje letaka. Zoran Mindcrović je otišao u Francusku. Danas živi u USA. Milan Čirković i danas živi u Beogradu. Tekstovi koje smo objavili u Frontistcrioiui napisani su uglavnom u stanu porodice Mindcrović na Studentskom trgu, gde smo se najviše nalazili, ili u mome stanu, gde i danas stanujem. .Što se njihovog čitanja tiče, ni danas mi nije sa.svim jasno kako je njihova ezoteričnost i očita uvrnuta pripadnost »kcmp« humoru mogla da izazove toliko podozrcnjc i političko tumačenje. Odgovor jc verovatno nc u tekstovima, već u stcpcnu histerije vlasti. 175 Frontisterion List za Studente Filosofskog fakulteta broj. godina I Odvodni logos (znak urlika) Ovim listopadom arhonti otvaraju novo poglavlje u istoriji Universuma. Mi a priori polazimo sa hapsolutnim i aksiopatetičnim pretenzijama na večnost. Mi smo merilo svega postojećeg. Mi smo ponos naše mame. Mi vas mrzimo. Mi stojimo na stavovima kritičkog izvrta na celokupnu histeriju čovečanstva. Kontracepcija našeg lista je sveobuhvatna i uskotračna - tim pre što vehementno i violentno odabijamo svaki pokušaj restauracije antropomorfizma. Naime eksplicitno smatramo da nam sadašnjost nc odgovara, sa s\njc pseudopodičnosti, antikulinarstva i senki velikog Samita Krematorijuma. Naša teorijska osnova zasniva se na učenju o manuelnoj logici Sizifa iz Blejadc. Suština tog učenja je u fiktivnoj imagaralivnosti svega postojećeg. Iz svega ovoga da se zaključiti daje svet u kojem živimo (u užem smislu) kvintesencija gnju.sobe. Zato .se zalažemo za poligarhiju čistoga uma. Naš prisni prijatelj Eratosten je pomoću .svog magičnog teleskopa primelio prvi tom .sabranih dela pridrživača »Stivensonove dečje železnice«, koji jc podbadao demos na pokor- nost i nesmetano razvijanje stvaralačkih otekovina pod okriljem tridcsetjednorice. On dakle predlaže kompromilo izmedju filosoiije i grnčarstva. Mi se zalažemo za grnčarstvo i prihvatamo filosofiju. Strukturu na kolac! Uopšte, mi svoju majeutiku suprotstavljamo svim gnjus-magazinima. PER A SPERA AD ACTA 1 Fifigenija Bizmarkova Krucificije Miop Euzebije Gnjilantrop Sledeči broj izlazi na khna.stom pismu - kupite ploču! 176 (Na naslovnoj strani je montaža koja prikazuje dve antičke statue - borca sa podignutom nogom i Dcmostena, nešto nakrivljenog, tako da izgleda da gaje onaj atleta upravo šutnuo u dco Icdja koji više nema pristojno ime) str.2., odn. TABULA II (Gore levo, sa fotografijom nasmejanog tipa ispred broda, i oznakom »Foto tele: sa ispračaja«) BASI LEJ ORGIJA KREN'O Grčki Basileus Orgija Konfront u poseti prijateljskim barbarskim zemljama Naš Basileus je proveo vreme od januarskih do februarskih Ida na putu po susednim barbarskim krajevima. Nije potrebno isticati oduševljenje naroda Trakije, Make- donije, Ilirije i Frigijc (poseta Kukiji jc otkazana zbog obustave letenja i bolesti starešine krda), koji su i ranije imali prilike da izraze svoje oduševljenje genijem Basileusa Orgije i borbom grčkih naroda za uspešno izvodjenje robovlasničke revolucije. U okolini trakijske prestonicc organizovan je lov na jednoroge u čast grčkog Basileusa. Posle smotre sojeničarske garde. Basileus Konfront je otpočeo multilateralne konverzacije sa tračkim rodonačelnikom Hipijom Većim. Dva drža- vnika su veoma nepovoljno ocenila sadašnju svetsku situaciju i zato jc, na inicijativu grčkog Basileusa, apclovano na sve evropske i maloazijske šefove država kako bi se sprečila persijska osvajanja i istrebljivanje hugenota u Makedoniji. Hipija Veći je istakao ncodložnu potrebu za politikom mirne kongrucncije i nemcšanja u sop- stvenc državne probleme. Odgovarajući na pitanja. Orgija Konfront jc ponovo istakao neophodnost sazivanja 734. konferencije ncugrožcnih zemalja i njihove jedinstvene uloge u očuvanju normalnog prirodnog ustrojstva. Upitan o uspesima u razvijanju robovlasničkih odnosa. Basileus je odgovorio da je Grčka na veoma dobrom putu i da je njena privreda jača nego ranije, a njeni impotcncijali su neiskorišćeni do optimuma. Drugi sistemi imaju mnogobrojne nedostatke, rekao je Orgija Konfront, a grčki robovlasnički sistem ima samo jedan - manjak robova; no naši privredni stručnjaci se vcč nalaze pred rcšenjem ovog problema. Govoreći o robovskom problemu, grčki Basileus je izrazio spremnost da obnovi zastarele ugovore sa eminentnim gusarskim asocijacijama. Occnivši razgovore kao veoma inspirativne i homogene, šefovi dveju zemalja su se založili za dalju saradnju i izgrdjivanje prijateljskih odnosa izmcdju Grčke i Trakije. Prvi korak jc već učinjen - dve zemlje su podigle svoja diplomatska predstavništva na nivo zemunice. Tuca i Muta OPET PRETNJE MIRU Od odcvenih ljudi iz »Žbir-servisa« saznali smo da se u neposrednoj blizini grčke granice održavaju persijski vojni manevri. U njima uzimaju učešće blindirani slonovi sa mesnom posadom. Ovo potvrdjuju i snimci iz arheopterik.sa Т-84. Jedinice satrapske odbrane dogovaraju se o planu akcija. Atinska oligarhija uputila je preko persijskog vojnog atašea u Atini protestnu bas-notu Maršalu Kscrksu. 177 VELIKA ERUPCIJA U POMPEJI- NEROW OBIŠAO POSTRADALE KRAJEVE Scverno-južni deo dnjcprostrojskc latifundijc jc zahvaćen katastrofalnim pomcra- njem platforme uz erupciju koji je, bivajući u snazi od 10 MW satova (peščanih) prouzrokovao fiktivnu štetu. Uzrok nesreće je zasad nepoznat, ali policija se iskreno nada da će u najskorijem vremenu pohvatati zločince - erupcionistc i predati ih državnom tužiocu Remumifiku el Mumijanzesu. Lstraga je ipak u toku. Uzorak potresa je uhvaćen i izolovan i sada se nalazi na ispitivanju. Iz mnoštva neodrcdjenih nagadjanja izdvojio sc tračak sumnje da je erupcija podmetnuta od strane ilegalne državne organizacije K.R.O.K. - Krokodili Rima u Odbrani Kibernetike, u cilju zaprašivanja. Cela ova stvar pripada nadležnosti hipijevske službe COGITO - ERGO SUP. Pored 100.000 novogradnji, srušena je i zgrada mezijske ambasade - pok. ambasador Tulije Tula izjavio je da moramo uzeti u obzir .sve političke implikacije. Fascinantnih ljudskih žrtava nije bilo zato što je većina stanovništva angažovana ratom za indo- evropsko nasledjc. Sinoć je u Pompeju stigao i šef Imperije Neron, i odmah izjavio duboko i srdačno saučeSćc gradonačelniku Buffu Pumponiju u svoje i njegovo lično ime. Agilna i priljcžna akcija pomoći, rekao je Imperator, ogledalo je spremnosti da se bez nepotrebnog razmišljanja hrli u Projanske ratove. ŽDERAKLE IZ POMPEJE VANREDNI SA STANAK U DR U ŽEN J A DRŽA VN IH SI KO FA NTA . da li obadva uha? . da li sniženje cena usluga gradjanstvu? . sikofanti odlučno odbijaju polaganje žbiro-računa Na vanrednom sastanku udruženja, održanom na zasad nepoznatom mestu na relaciji Londinijum - gornji tok Ganga, atinski sikofanti su pokrenuli veoma zna- čajno pitanje pravosnažnosti i važnosti svog svedočenja na sudu: poznato je, naime, da dosad sikofantov iskaz nije važio ukoliko ovaj nije imao obadva uha i dokazao da se istima služi, a verodostojna za iskaz razdaljina bila je do 10 stadija. Na ovom skupu odlučno se postavio zahtev za izmenu tako krutih pravila, koja pre svega inhibiraju i samu alinsku demokratiju, ne dozvoljavajući di)brom delu gradjanstva profesion- alno usavršavanje i društvenu delatnost. Sikofanti smatraju da mogu, ukoliko je njihovo poimanje političkog trenutka dovoljno zrelo, čuti i dalje od deset stadija, pa čak i naslutiti na bilo koju razdaljinu sve cerebralne devijacije. Naročito glasni u ovim zahtevima bili su na sastanku gluvi sikofanti. Ukoliko se njihovi zahtevi usvoje, sikofanti obećavaju osetno smanjenje cena gradjanstvu kao i progres za sve organe zatvora u gradu. 178 u SPARTI DRŽAVNI ZEMUOTRES (sa fotografijom antičke statue dva rvača, i natpisom »Tele foto: nemiri u Sparti«) Jutros rano od agencije »Kerber« dobili smo vest da jc u Sparti noćas oko 3 Keopsove sekunde po ponoći izvršen državni zemljotres. Vlada Sparte za ovo optužuje Atinu. Pred atinskim konzulatom izvikivane su antiatinske parole: »Dole Perikle, dole Atinska pomorska flota«, etc. Stanovništvo je veoma uspabirčeno zato što se smatra daje vlast uzurpirana od strane pristalica podrivačke dclatnosti neoatavista. Ovaj nemili dogadjaj nije veliko iznenadjenje - većje poznato koliko je spartanska tiranija bila popustljiva prema rovarenjima Untergrund autokefalne asocijacije za rušenje ustavnog i državnog poretka. POJEVTINILE MASTIONICE, DEČJE IGRAČKE IMI STRI JE Uskoro stupa na snagu odluka po kojoj uz opštc pojevlinjenje navedenih artikala nužno poskupljuju kozji sir, masline, vuna, lan, beli luk, crno i belo vino, amanita muskaria, ulje, amfore, dvokolicc, konji, magarci, sedla, potkovice, opeka, voda, herme, žito, ovas, smokve i kora sa drveta. str.3. - TABULA III VESTI IZ OBESTI EMPEDEROKLE SUTRA SKAČE UETNU Znameniti ovdašnji gnoseosofičar Empederokle je najavio materijalnu potvrdu svoje tobožnje neuništivosti skokom u naš obližnji vulkan. Filosofičari su oduvek bili skloni erupcijama ekstravagancije, ali ovaj dogadjaj, čini nam se sa razlogom, nadmašujc sve prethodne limitacije. Utoliko kriptičnije deluje vest da protektorat Likejona iznenadno raspisuje konjkurs za upražnjeno mesto predavača alcatoričke filosofijc. Reakcije na dogadjaj su dualizovane: Društvo za Za.štitu vulkana nepo- kolebanu rcšcnost da spreči ovaj akt nasilja i svaki sličan banditizam. Onomato- pejski Komitet grada Atine mu, nasuprot svemu, dodeljuje zlatnu plaketu i lavorov venac za eskalaciju saradnjc izmcdju nauke i efemernog političkog pragmatizma. Dobrotvorne institucije oglašavaju dizanje spomenika i pijace - zadužbine. Empe- derokle (490-430 g. pre n. ere) veoma jc plodan pisac i našu kulturu je ponajviše zadužio objektivnim prikazanjima narodnog života. Učestvovao je u zbacivanju oligarhijske vlade koja je revolucionarno zamenila tiraniju u Akragasu i zato ga Giuseppe Mazini hvali par схсИепсс. Značajan je njegov tačan ideološki pogled na probleme ljubavi i mržnje u stvaranju antikozmosa. Učio jc da percepcija mahom zavisi od stepena očišćenja i to baca tamnu senku na njegov poduhvat. Gradski oci su odredili odbor za doček plus vojna muzika - a sicilijanska mafija, naučnikova rodna gruda, poslaće prigodan komentar. Za dalja istraživanja neophodno je konsultovati sledeča dela: H.Dicls und W. Messerschmidt, Fragtìicnte der Uiiícr\>or- sokraliker, vol. l.S.ed. (1936) i J.F.Schumacher - Klockotchinsky, »Der Hypophysis- Begriff bei Empedcrocles«, Sudhofs Arch. Gesch. Med.,vol. XXXIV, pp. 179-196 (1941). KONJOS SA RODOSA 179) EPILOG SKANDALA OKO STUDENTSKOG ČASOPISA Osnivanje jedinog pravog časopisa za hclotsku inteligenciju je pomračeno mahni- tanjem filosofa Aristokla koga studenti iz milošte zovu Platon. Časopis »Ideje« je demokratskom procedurom dobio uredjivački kolcgijum u skladu sa sugestijama Kcbcta, Anita i Šerbeta koji su se u medjuvremcnu pokajali. Urednik »Klaustro- fobije« iz Ninivc smatra da bi dogmatski nastrojeni profesori samo lo.še uticali na sada.šnji stvaralački polet. Zato su Platonove aspiracije na popunjeno mesto glavnog urednika sasvim nedopustive. Njegova lametrijcvska konkretnost u srži odudara od naše želje da saznamo su.šlinu stvari. Nas nc interesuju zatvoreni sistemi vcč prodor u nove filosofske pobedc. Uostalom, Platon se već legitimisao kao okoreli pobornik konzervativizma i čvrste ruke svojim stavovima u delu »Dc Re Publica«. On .sc zalaže za cenzuru poezije, sakaćenje umctničkih dcla, progone veštica i ostale utvare iz administrativno - tiranosauruskog perioda. ORFEJ TUŽI MA INA DE I TRA ZI GOLEMU ODŠTETU U optužnici Orfej navodi da su mu gubitkom glave smanjeni izgledi na ženidbu: sud mcdjutim ovo nije uzeo u obzir kao osnovni razlog za smanjene izglede na ženidbu. Mainade su i dalje u pritvoru. LUKSOR - INCIDENT BEZ PRESEDANA Naš konzul u Luksoru, Hipostazije Marginjanin, nasilno jc mumificiran u toku jučerašnjeg dana. Dok zvanični forumi zagonetno ćute, obaveštcni krugovi tvrde da jc reč o političkom ubistvu iz krvne osvete, alije verovatnije da se radi o poslovičnoj egipatskoj nestrpljivosti zbog nekih naših neplaćenih dugova. Naš Basilej je oštro reagovao podvukavši da jc rok plaćanja prvo pomračenje Sirijusa koje još nije uslcdilo. Treba napomenuti da se ovo dešava u jeku našeg zalaganja za sastanak miroljubivih vojnih giganata na faraonskom nivou. Zemlju zapljuskuje talas nemira i Orfej je iznenada prekinuo turneju po Srednje egipatskom carstvu. Razjareni demos je polupao prozore na egipatskoj ambasadi u Atini. TRAGIČNA SUDBINA NAŠE DOPISNICE Naša stalna dopisnica iz Kaspijskog jezera, Eulalija Hidrofobova, nadjena je na dnu jezera zadavljena untercigerom. Otkriće jc učinila podmornička patrola osman- lijske fiotc. Sumnja sc da je dopisnica bila prvo porinuta a zatim potopljena. Nesrečna dopisnica nije stigla da se javi ni jednom dopisnicom. Iako jc na svojoj dužnosti boravila kratko, uspela je da stekne simpatije ovdašnjeg stanovništva, te su razjarene mase demonstranata, čuvši vest, provalile u sojenicu sarmatske ambasade. Redakcija »Frontisleriona« prima izraze iskrenog saučešća i zgražanja na jezivo delo nedeljom od 1-3 časa noću u svojim prostorijama (Tarpejska pećina). Umol- javamo radne i druge organizacije da pisma osude šalju isključivo pouzećem. SUSPENDOVAN POZNA TI SPORTISTA Sportski Komitet jc na sinoćnoj zatvorenoj scdnici jednoglasno doneo odluku da se poznati dugoprugaš Fidipid, apsolutni ekumenski šampion, suspenduje na godinu dana i disciplinski kazni. Komitet je ovu odluku doneo posle saopštenja rezultata obdukcije koji su pokazali da je Fidipid bio dopingovan prilikom postavljanja ISO maratonskog rekorda. Fidipidov akt nije u skladu sa načelima Programa i Statuta Sportskog Komiteta. Prilikom donošenja ove odluke Komitet je uzeo u obzir olakšavajuču okolnost, tj. činjenicu da je pomenuti sportista umro odmah po izvršenom nedelu, te stoga nije izrekao uobičajenu kaznu od dve godine suspenzije. K.MARADRONJAC SIZIF PONOVO STUPIO NA POSAO POSLE KRA ĆE OBU STA VE RADA Dopisnik sa Olimpa javlja o slučaju Sizif. Zcvs poslao komisiju koja će na licu mesta da proceni uslove u kojima Sizif radi. Zcvs jc ujedno obećao Sizifu smanjenje nagiba po kome će gurati kamen kao i jednu garnituru pripravnika. Sizif je najavio čitavu plejadu obustava guranja ukoliko mu Olimpijska opština ne obezbedi penziju. NEKI RETROSPEKTISOLONOVE REFORME UNEZVERITETA U eri konjfrontacije sa svim suspekt ima koji bi se usudili egzaltirati nad predloženim zakonima na 13 dasaka, pozivamo na svestranu raspravu kako bi isti bili u celini prihvaćeni (odma). Vizija novog Unezveriteta počinje izgradnjom studentskog megapolisa, sagradjenog na brisanom prostoru i isprcsecanog širokim dvokoličkim stazama za dvosmerno cirkulisanje skitske konjice. Tu bi efebi živeli u miru i diferencijaciji. U odnose efeb - paidagog uveo bi se značajan novi faktor - slobodna diskusija medjusobnom autosugestijom. Zarad što večeg učešća u procesima cere- bralno-politoidnog washinga, efebima će biti dozvoljeno da koriste intuiciju u saznanju svojih prava; naravno, odredjeni stepen hiposvesne odgovornosti pratio bi prava: efebi bi odgovarali za okupljanje više od jednog na jednom mestu; za pronuncijaciju nekodiCikovanih ideja; za rod maslina; za slučajeve zrikavosti i nekontrolisani pesimizam. U smislu što intimnijeg približavanja Unezveriteta bro- dogradnji, brodovlasnici će izdržavali svoje buduće gallote, čime će galiot postati nosilac sopslvenog vesla koje će moći da sise za vreme studiranja. Naravno, efebi se moraju zalagati za razvoj kritičkog duha u svojoj sredini, a to će se postići kritičnim položajem svakog pojedinca. Postavka o organizaciji čini se u ovoj perspektivi dosta preživelom, pa će tako efebi sprovoditi svoje zahteve preko tela izabranog na dvadeset i tri godine, koje nema obaveza prema organizaciji jer ista ne postoji. Tako će efebi delati u atmosferi svaralačkc dezorganizovanosti na individue. Trt mrt krt vrt hrt smrt. Solon (iz miloštc zvani slonče Čira) Z. CIGLBERGOVA HARONOVA SKELA POD PRINUDNOM UPRA VOM Uzrok jc nerentabilnost i zastarelost postrojenja. PERIKLOVA IZJAVA Pcrikle se lično založio za izgradnju žičare do Olimpa, koja će imali dizanje i spuštanje zavisno od potreba Rimljana. 181 KUPON - NAGRADNA IGRA bri svaki čitalac koji donese osamdeset KUPONA DOBIJA!!!! besplatnu ovcrenu dozvolu za lov na papagaje u dvorištu fakulteta. Svaki čitalac koji donese dve stotine KUPONA DODIJA!!!! dozvolu da i.ste dresira u duhu teritorijalnog integriteta ličnosti str.r-TABULA IV \ KUBURNA STRANA ! SUDJENJE PROFESORU LEU KIPU I NJEGOVIM SLEDBE- NICIMA LEUKOCITIMA ! Poštena javnost i Agora nestrpljivo prate proces usmeren na uništenje gnusische ; pokušaja da se naš konstitutivni integritet izvrne preziru i totalnoj kritici. Naime, ' ovaj filosof, u Atini poznat pod imenom Leukip, okupio je veći broj mladih stude- ■ nata i bacio im rukavicu za naučnu saradnju i epigramsko usavršavanje. Njihovo | svratiste, hram boga Schizmusa Parapoda, bio je začinjen staromikenskim pesmi- \ cama u interpretacijama obližnjeg pcvačkog hora »Alkibijad«. Leukipova enciklika i o potrebi rušenja vladavine strukture Imbecila Avgosta iz Vincenze dočekana je ' prilježnim odobravanjem i povećanjem produkcije avantgardnih vodvilja. Leukip I se usudio buniti zbog kradjc njegovih jalovih ideja od strane izvršnih efeba i njihovih teoretičara - počeo je da ističe da su nikada ispunjena načela i principi Mercury- \ partije izvitoperena suština njegove sofijc, da efebi žustro napadaju njegove zooso- ј cijalne projekte da bi ih zatim, posle 50-60 godina, sebično proglasili svojima, j Ističemo da ideje nisu patenti, da su narodna svojina i da efebi, kao autentični dco 1 atičkog stanovništva, imaju puno moralno pravo na njih. Leukipovi noviji zločini su brzo izišli na videlo: lovočuvarka Vestinog hotela prijavila je Skupštini samostalnih Hifa, poštujući prepozicije kvizne autogestione igre, Leu- kipovu ulogu u kvarenju naše divne omladine. (Na.ša omladina jc čarobna i samo^ zanemarljivo mali proccnat zaslužuje sudbinu a la Ravaillac prim. ur.). Leukip je j učio daje razlika izmcdju beštija i ljudi u duhu a ne u dužini staza medju redovima vladajuče klase, daje demokratska tiranija contradictio in adiecto, daje primitivi- j zmus zlo i etc. preteći tako da uništi naš edukativni sistem. Posmatrači veruju da če | presuda biti oslobadjajuča (od njega). Filosof želi vlast i pritom tvrdi da mu to ne pada ni na kraj pameti (!). On nc želi vlast, odbija i najmanju pomisao na taj užas a sebi potčinjava .sve veći broj budućih javnih i društvenih radnika, vrednih graditelja usrećene budućnosti fulurologa, naroda, demosa, populusa. Leukip jc, kao izvikani filantrop - vegeterijanac i prijatelj robova, zahtcvao veću količinu slobode za robove time rušeći proklamovanu odredbu o slobodi u okviru 182 lojalnosti. Uputno bi bilo napomenuti da je Leukip bio izbačen iz Kleptokratske partije zbog indirektnog rasplamsavanja studentskih frontistracija od 18. brumairea. On jc »smirivao« nerede i tako sprečio aktivnost basilejeve dželatske službe koja je bila u punoj ratnoj spremi, sva željna da pruži pomoć. Izlišno je navoditi njegove izjave o rasulu atinske privrede, propersijskim strujan- jima u pešadiji, pokolju na Hiosu, otmici sabinjanskog aviona. Sud je zaključio da je prof. Leukip predstavnik k.serksistićkog anarholiberalizma naklonjenog pro- fašističkom parlamentarizmu i diktaturi lumpenproletarijata. Moramo se podsetiti na Lcukipovu nečasnu ulogu u formiranju ličnosti i zdravog razuma Dinosaurija Kronosa, gadnog tiranina: filosof je ovome otvorio puteve savremenog naučnog istraživanja što je pomoglo lakšem preuzimanju kormila. Simptomatično je da Leukip nije, kao ostali miroljubivi stanovnici Atine, pobegao iz grada za vreme tiranije. On je opravdano osumnjičen za upotrebljavanje svojih talenata da bi pervertirao mlade slušatelje od lojalnosti Ignazu Loyoli, i ubedjeni kleptokrati, koji su uspešno izvršili revoluciju od 403 g., nisu želeli da svoje delo ostave na nemilost antireformi. Na kraju, treba osuditi glasine o planovima za bekstvo iz zatvora uz pomoć prijatelja Pitona, etc. Naprotiv, optužnica je opterećena filosofovim predlogom društvu pri- jatelja Subjonetifa za otvaranje kindercouplerei-a u dobrotvorne svrhe. Veoma je teško reći daje ishod sudjenja neizvestan. Periferikle Hipokljusijan ZABRANJENA DRAMA »PERSIJANCI« - ESHIL U ZA TVORU Premijera novog dela mladog atinskog pisca Eshila bila je turbulentnija no što se moglo zamisliti. Već prvi songovi u trećem činu su uzburkali duhove da je publika počela izražavati svoje ogorčenje i neodobravanje na najnedostojniji način. Atinski gradjani, nadaleko poznati po svojoj širokogrudosti i prijemčivosti na svaki avan- gardizam, brutalno su prekinuli ovu predstavu smatrajući je gadošću i insvinjuaci- jom. Policija je odmah uhapsila Eshila da bi ga spasla od linčovanja (razjarena masa je pronašla i konopac). Tako se pozorište »Klizistrata« našlo u neugodnoj situaciji - Uprava je odmah optužena za kolaboraciju sa Eshilom. Ali vlasti su bile umirene izjavom daje pisac glumcima podmetnuo drugi tekst i tako obmanuo pozorišne kenzore. Predstava je zatim zvanično zabranjena od strane specijalne komisije koju je Areopag imenovao u te svrhe. Gnev poštenog demosa logički je formulisan u kominikcu koji je izdala komisija: »Ova drama je zabranjena zbog tendencioznog prikazivanja našeg demokratsko-ro- bovlasničkog sistema i izvrtanja političkih aksioma koji su odavno dokazani. Iza deklarativnog prihvatanja Klistenovih reformi Solonovog Ustava od 508. krije se duboko neslaganje sa našim opštim načelima i jasna inklinacija ka Pcisistratovim vremenima. Eshilovo delo odiše šlepom mržnjom prema Pcrsiji, njenim oružanim snagama i caru Kserksu.Time je grubo povrcdjen poznati atinski princip negovanja prijateljskih odnosa sa barbarskim zemljama a naša spoljna politika izvrgnuta ruglu. Eshil je želco da predimenzionira izvesna politička neslaganja izmedju Helade i Pcrsije da bi lako stvorio netrpeljivo raspoloženje u alinskom demosu. Mnoštvu anlipersijskih parola pridodala je morbidna vizija budućeg razvoja odnosa izmedju 183 dve zemlje: pisac predvidja prcsijske pohode, bitku kod Salamine, helenske pobede i (!) i tako unosi nemir i pometnju medju gradjanstvo. Najbolja ilustracija su sledeči i stihovi: Ah, Pcrsijanci, svi što sjahu mladošču, junaci pravi, sjajni kolenovici, a samom caru svagda najodaniji ; svi smrču izginuše najncslavnijom. Slaveći Zcvsa i veličinu atinske moči, Eshil otkriva malicioznu demagogiju koja je pokušala da podvuče njegovu idejnu ispravnost. Uzalud! Njegova tcomahija je već svima jasno pokazala da je krajnje vreme za odlučnu olimpijadu protiv razbijača, trojanskih špijuna i ostataka stare oligarhije.« Naravno, Eshil je primerno kažnjen zbog svog ispada - sud u Atini mu je odmerio \ kaznu zatvora u trajanju od četiri prestupne godine i globu od hiljadu novih talanata. ; Kazna je veoma blaga zato što se Eshil prvi put predstavio našoj pozorišnoj publici, j Tradicionalno bičevanje jc izbegnuto zato stoje optuženi priznao daje mazohista. Eshil jc u toku dana prebačen u zatvor »Herkul«. Pozorište »Klizistrata« jc poslalo pismeno izvinjenje sekretaru pcrsijskc ambasade, koje je isti primio. U Atini vlada relativan mir i policijski čas će verovatno biti ukinut u doglednom vremenu. JEDNO PRETEČE PISMO NOVORODJENOM LISTU »FRONTISTERION« Ave drugovi, (Ovakva pakost jc zaista besmislena - prim, red.) Evo u čemu je stvar. U pitanju su kritcrijumi koji se nc mogu preskočiti. Na : stranicama Vašeg lista ćc sigurno biti obajvljcna gomila najgorih stvari o svemu. To Vam ne bi smelo promaći. Smatramo da takvom izdavačkom politikom branite sitnosopstvcničke interese kobajagi kamufliranih i starmalih. Ali i mi konja za trku imamo. Zar ste zaboravili onu staru narodnu: »Halben trinken halben Scharatz ; geben«. A ono što pričate o nama da su nam dedovi krali gas i kolomas, a krastave ; babe otimale parčad budjavog hlcba od ratne siročadi. To nije istina. Želimo da : ponovo podcrtamo da ste starmali a baška su Vam imena ružna. Mi sc ne damo. : Niste lepi аГ ste glupi. Jel mislile da ste bogom dani (nama nikad nije bila namera i da nanosimo lične uvrede - daleko im lepa kuća!). Evo šta Vam mi još konkretno \ zameramo. Zašto su ime lista i uvodnici na naslovnoj strani? Od druge do pretposle- dnje strane je ubibože a poslednja strana je ista kao i prva. Osvrt na poeziju - esse fuj! A filosofija - ludom radovanje. Osim toga grafička oprema Vašeg lista jc pravo ruglo. Najzad, na kraju, prodajete nam neku politiku a ne znate ni osnovno pravilo kosa tanka uspravna debela. A mi ćemo se uhvatiti u koštav protiv vas pa kom opanci kom obojci. Trasimah i njegova braća '■. KRITIKA NA REPU JEDNOG IZUZETNOG i KU L TUR NOG DOGA DJ AJA I Radar Kuplung - »Djungel bok«. Regi av Volt Dizna (u panjevima) U trenutno ncdcfinisanim kulturnim struganjima punim neizvesnosti i očaja, uzdiže se svojom patetičnom jednostavnošću i krkljativnim naravoucenjem Njiga (k) o ' 184 džungli (vide B.von Borjan »De imortaliíale animae«); ova nesvakidašnja manifesta- cija miroljubive koagulacije animalnih stremljenja /apahnjuje dahom jagularizma i duhovnog clcfantijazisa. Tu ima jedan medved i jedan taki panter i jedan zmija i jedan tigar i jedan lešinari i jedan majmun stoje mnogo smešan; uporedo egzistira i maleni antropoid, koji je na putu da se metamorfozira, što uslovljava tragičan završetak filma - ultimativnu humanizaciju. Anarhoidan i stihijni odnos prema društvu i njegovim problemima zapaža se, mcdjutim, kod većine animalnih likova i postepeno odvodi do neprihvatljivih ckstremno-darvinističkih stavova; oni se mo- raju podvrći škrtičkoj analizi i posmatrati u tami proparobrodskc i radikalno viktorijanske teze usamljenog tigra, koji za svoje stavove ipak nc uspeva da prdobije učaurcnc džunglaškc forume, sasma van tekuće linije mcsoždcrstva. Zato će on i otići poražen, no nc zauvck: sputavanje njegove invencije bila jc samo formalna pobeda Icšinara. No ipak je medved najtipičniji u toj konstelaciji - lik kakav često srećemo u Balzakovim putopisima - debo i ritmoidan (rhytm&blues). On dugo uspeva da inhibirá tigrovu delatnost uhvativši ga za reputaciju. Zmija se opet stalno vrti u krug sa svojim argumentima, a sva njena ficksibilnost ne uspeva da nadje adekvatno rešenje za rcptiloidnu situaciju (get mad baby!). Izvcsna doza samokri- tično.sti javlja se jedino u teritorijalnom krdu slonova. A posle ima i kako majmuni igraju, stoje lepo i uočljivo do krajnosti. Ipak, gledalac, kad, izadje, ostaje impre- sioniran sublimnim, sonornim i vibrativnim glasom koncila tigra; dužom demoglob- skom analizom i anketiranjem utvrdili smo da prosečno izvcštačcna intelektualka ne može rezistirati duže od 15 min. jednomu takovomu glasu. Gledajte ovaj film, idcologizirajte uspomenu na svoje detinjstvo (glas siktanja). М. Čvoloni, Garibaldijev subaša u punskim ratovima Zahvalnost: Autor od srca zahvaljuje Tiganju Prelresijanu na bespoštednoj saradnji. str.5 - TABULA V (Zlikovni prilog) MONTEZUMA EL MAJONEZ: MIRABO NA PEGAZU ULAZI U BUIIARU str.6-TABULA RASA RUBRI KON SAVEZ- VOUS? URLIK ROBERTUS MARIE OTTO von SCHWESTERSCH- MER TZGLEB PA RA NOICZSY (1795-1971) Rodjen jc 31. februara u Schwartzgrüngclbeblauwald-u u porodici siromašnih crkvenih miševa i bio jc dvadcsetosmo prestupno muško dcte u familiji. Ujna mu jc umrla na porodjaju. Krenuo je u školu kad su mu se pojavili prvi zubi, i to jc kasnije pričao studentima u veselim anegdotama pune 92 generacije. Bio je najbolji djak sve dok nije progovorio. Većinu mrtvih jezika savladao jc do navršene prve godine tako da mu je posle ostalo samo nekoliko polumrtvih. Misleći daje muzika njegovo područje, napisao je 983 simfonije, od kojih su dve sačuvane. U četvrtoj godini je uvideo da je njegova sudbina ipak vezana za matematiku, parafiziologiju i tojago- mahiju. Zato sc posvetio klasičnoj trilologiji, spektralnoj filosofiji i zvertigonalnoj 185 lingvistici, u petoj godini objavio jc životno ác\o Historia Maglia populoniin omnium qui orbcm tcrranim numquam incolcbant. Svi, pa čak i najoštriji kritičari njegovi, slažu se da je ovo dclo epohalno. U aprilu 1801, upi.sao se na Univerzitet u Kriplbcrgu, a petnaest dana docnije doktorirao je sa tezom Slabouillastique des glisteuxpluvieux dans sodobicarbonie chez les nomades Schoumadieux et leur clisti- rophobie anormale. Iste večeri, izabran je za večnog i doživotnog rektora svih nemačkih univerziteta u zemlji i inostranstvu. Sledečih 68 godina života proveo je u miru i spokojstvu, prevodeći Bibliju sa koptskog na eskimsku varijantu tajlandskog. Urlik je zastupao teoriju po kojoj su skandinavski podvodni ribolovci naučna podloga hrišćanstva i same Biblije: on je tu tezu donekle modifikovao - smatrao je, naime, daje Tacit polinezijski bog rodjen u divljem braku izmedju Agripine i njene mame. U svojim najplodnijim godinama (jedanaesta decenija života), po.svetio se strukturalnoj arheologiji i otkrio mondensku četvrt Atlantide u kućnom akvarijumu dok je hranio svog ljubimca kita-ljudoždera. U to vreme napisao je oko 75000 knjiga uglavnom filosofskog sadržaja. Spomenimo samo najznačajnije, one koje usto- ličavaju margine njegovog filosofskog sistema, dela zbog kojih mu je šusterski šegrt Manojio Kant čistio cipele bez plate punih 36 godina, sve do svoje iznenadne smrti: Hegel's semantics based on baseballßying-rockets and anthropomoqMc mushrooms, Krautgefühlte Stmmpfen an eisnsteinische Spinnentheorie, etc. Učestvovao je u bal- kanskim ratovima kao dopisnik lista AVANTI STAMPEDO. Na toj dužnosti je i poginuo, u gudurama oko Kikinde, a kenotaf mu se nalazi u njegovom rodnom mestu, Virginstrasse 887. Time se po svemu sudeći, Urlikova blistava naučna karijera završava, jer posle ovog nemilog dogadjaja nije objavio ništa od večeg značaja. DEMENTI REDAKCIJE Ovim se ogradjujemo od samostalnog istupa člana redakcije »Fronlisterion« poz- natog po imenu Odisej Krivonogi na širokonarodnomasnim komunikacijama; on je pritom počinio vi/uclna zlodela koja su ko.sti predaka utcrala u strah: uostalom gledaoci su i sami defektološkom analizom mogli doći do zaključka da izmedju stavova redakcije i stavova dotičnog nema nikakve konkavnosti, premda je prikaza puna paradigmatičnih krivina. Primećujc se i tendencija ka obaranju nagrizenih perjanica: moljce treba pozvati na odgovornost, po članu 52 Zakona o favorizaciji moljaca. Potrebno je, dakle, bilo, energetski delovati, jer demografski podaci pokazuju da će istupi biti seriozni. RIZNICA LATINŠTINE INCOGNITO ERGO SUM CONDITIO SINE OUA-QUA IN VINAVERO VERITAS RUBICON ANTE PORTAS (nastavak u sledečih 2000 brojeva) (crtež) Demodok (skica za portre) PLITON 186 FILOSOFSKI OBLOG (PRELOMINOGA AD PLITONEM) »Splinposion u svetlosti purgativne i antiseptičke ideologije« Osnovne kmeze: 1. U »Splinposionu« je pozitivna borba mišljenja i borba za mir. 2. pozitivan jc i liberalan odnos sproću svih oblika bevandizma. Mcdjutim, neopros- tivo jc autorovo nastojanje na nastojnicima i sviračima u frulu. Stoga mu podstavlja- mo sledeče zamerke: Pliton zaboravlja osnovne kategorije (srednja teška, poluteška, etc) koje jc postavio Biros sa Kratosa i stoga pada u protivrečnost. On zadire u jednostrano krtikopanje nc razmišljavajuči o posledicama (po sebe) što čemo mu naknadno ispredočiti. Pliton shematizuje dva Erota - Erota čistunca - spiritualnog - mamu, i prljavka - ncvaljalka - tatu. On nije shvatio da iznad njih postoji Erot - država, koji je sam sebi dovoljan. Pliton ne poštuje ekumensko čošc i na.scljava ga neuspelim prototipovima, nasuprot naprednim kolonizatorskim pokušajima u sferi duha - koja je uostalom, najvećim dclom već anektirana i naseljena politoidima. On uzalud pokušava da prenabreknc misao svojih savrcmenika i obpljačka njihov prodajni Verstand. Pliton ncskriveno odstupa od opštcprihvaćcnc i sprovedene enkaustikc. On sluša svoj zli daimonos i teži da simplifikujc efebskc ma.se što mu polazi za rukom tek u genetivu uz pomoć aguzativa. Njegov mistični autoprodor pokušava da istera efebskc mase na ulice. Ovakvi njegovi politički stavovi opisani u Kamoj Sutri izvršili su presudan uticaj na vizantijski egzistencijalizam. Pliton svojim delom dokazuje samo to daje bio ružan kao i hapšen od strane Udruženja Drskih Neprijatelja sa punim pravom. I pored svih svojih negativnih gledišta Pliton ipak zaslužuje da mu se pruži politička drška. Niktobratija iz Kaldeje NAUČENJAČKIPRILOG - POLEMIKA I Stav Poslednja iskapanja na terenu Novog i Antiknog Singidunuma izncla su na svetlost nauke nenadano i kvazineverovatno otkriće: natpis u tri primerka (na papirusu, kamenoj ploči i pleksiglasu) i u dve jezičke varijante; papirus je veličine jorganskog čaršava, ploča veličine modle za kuglof a plcksiglas je spaljen što jasno pokazuje da je bio izložen uticaju vatre. Nesumnjivo interesantniji jc natpis na gačkom jeziku, koji glasi: Oslanjajući se na Spitzbub-ov Wörterbuch der Gakisch- kleptomanische Urspracen, 3487, XXVI, 176512, moje tumačenje bi bilo: TRTOS JE MRTAV, SKLONITE SE STRINE, SRCE SUZI, C,C,C. (izraz duševne boli) Očigledno, reč je o kolonistima sa Eubcjc (uporedi kapitalno delo o Eubeji, B. ImbecilieiLX, »Craterologie des flacons trouves dans la taverne Chez Phrina la Char- meuse«), što dokazuje i navod iz Corpus inscríptionum pathologicamm, III, 875, sa naznakom i lokalitetom severnog dela njenog, područja lovaca na haringe (dubi- dcm, III, 869). U tom smislu, treba se takodje osvrnuti na stihove Diluvijeve (A.syrica, II, 25), koji sasvim jasno kaže, prenoseći Manirija Kljustosa čiji je spis izgubljen: 187 188 Vac mihi misemm, pecunia mea zguliUim, Quales /acini sunt Euboiae tríncones. Dakle - kolonisti, lovci haringi, i mortalitet uslovljen alkoholizmom. Time predmet smatram zaključanim. Klibcrije iz Rudimentäre II Stav Već je poslovično, pa i paradigmatično neznanje mog uvaženog kolege Kliberija: on čak nc razlikuje gački od drčkog, a tu bi razliku sigurno znao da je konsultovao Litetarische Kriminal-Lexicon für Kindergarten, 8, VI; oslanjajuči se na svedočenje Krustacija Azinusa, Euglupija Kvaka i dmgih još nepronadjenih spisa, ja odlučno tvrdim da spisi potiču odAlekandrove vojne na Trisvale, a bejahu poneti kao uspome- na na susret velikog vojskovodje i nešto manje korpulentnog filosofa Diogena, koji će se odigrati pet godina kasnije, moje tumačenje bi bilo: TRUBA! (Diogen u sebi) MORE ACO, SKLONI SE SA SUNCA! (Diogen glasno) Dakle - vojna, uspomena, bure i antinebulozna atmosfera. Uostalom, mogu se, provere radi, usporediti Ludendorf, Snilzelgmnd Vorschläge der Frigidisch-Polinesi- sche Poetik, kao i Wasserkopf, Fragmente der Gummibruder, a lakodje i moji neobjavljeni spisi. Time predmet smatram zaključanim. Trislifor Frotirski ZAHVALNICA FOSSILIMA Redakcija »Frontisleriona« energično se zahvaljuje fossilnim članovima vrhovnog samoupravnog efebskog tela fakulteta za srdačno finansviranje i moralno podupir- anje u besprimernim naporima da se trijumfalno nastave propatološke intencije u našoj sredini. Mi čvrsto stojimo iza vaše fo.ssilne politike i salutiramo vašim inauiz- guracionim nastojanjima da održite i nas i vas; pozdravljamo vaše fiktivne uspehe i vaš involulivni manirizam u revolucionisanju prežvakane patetike. Utoliko je važniji vaš doprinos borbi za fuzionisanje Britanskog Muzeja i Muzeja Madam Tiso. Udružićemo sve .svoje prepotentne mogućnosti da vas periferizujemo i anihiliramo do samih tehnoloških granica .svoje elokvencije; priznajemo vam jedino zaslugu u fermentaciji našeg mizantropizma. Kupite nam kola. za redakciju Lesos sa Strvosa str.7 -TABULA VII TEST - ROMAN - POESIJA SMUTI PA PROSPI OTRESITI MLADIĆ (roman) (sa originala preveli: Avguslunj Vesplazijan i supruga mu) Sva slučajna sličnost sličnim dogadjajima u životu jc sasvim slučajna. Svi likovi i situacije su susta imaginacija samog autora Fredcrica Garcie Trujilla. Rodjen je od majke Ankicc dok je otac obavljao svoju svrsishodnu dužnost istre- bljivača jcresi bclc urtikarije. Otacjc bio obučen u visoke crne čizme, dugački smedji kožni šinjel i imao jc običaj da čeka pod karijatidama Slobode. Majka Ankica je svog nestašnog i mirnog dečaka (kako su to već dogadjaji iziskivali) vaspitala u duhu svetih mormonskih uzoraka čedne izopačenosti koji su se svakodnevno mogli videti u autobusima KGB (Gradsko saobraćajno preduzeće - ležarina uračunata), u stilizovanim teglama sa formalinom. Bejaše to znamenita i revolucionarna godina ispunjena Bahovskom logikom (nc misli se na onog Baha nego na ovog drugog). To bese izuzetno prelomna godina kako za ljudski duh tako, bogme, i za mnoga tela: tada je Veliki Savet Mormonskih Poglavica zasedao u punom sastavu po peti put od svog osnivanja donoseći važne i dalekosežne odluke - sam finale Savetovanja, propraćen burnim aplauzom i vapajem gladnih kolhozanera koji nisu mogli drukčije da izraze svoje odobravanje, bio je slikovito ogledalo protivrečnosti tadašnje epohe. Naime, veliki Mormonski Poglavica, kasnije popularan u narodu kao Stcvan bez Ostrva, nije uzeo u obzir brižljivo obradjenu odluku o borbi protiv Andromedskog MormonskogSaveta i svoje izlaganje zaključio uzvikom: »Živeo Veliki Andromcd!« A taj će sc rascep pogubno odraziti na kasniji razvoj ne samo otresitog mladića već i mnogih drugih znanih i neznanih junaka naših dana. Rodio se baš na vreme da mu daju pravo ime njegovog vremena i dadošc mu ime Melit. U prvo vreme nije ga pogadjala orijentacija Zlatnih Arhipelaga jer mu tata bešc zatočen tamo svega sedam godina pošto se i sam pre toga bavio odašiljanjem istih na njega. Zlatni Arhipelag bchu tada gusto nenaseljena ostrva i mesta koja su se u običnom životu nazivala Radost u radu. Melitu je Zlatni Arhipelag predstavljen kao raj sreće i blagosranja za one koji to nisu mogli naći na Zemlji. Mclit je dugo razmišljao o tome kako jc njegov otac poslat na Ostrva u večitoj potrazi za eudai- monom i mnogo je vremena moralo proteci pre nego što je nesrečni mladić bio suočen sa gorkom istinom. Ta istina se sastojala u ovome... (nastavak u sledečem broju) ŠIŠMIRŠTRASE Prevedeno sa gruzijskog na andaluzijski Šišmiš je zao i deluje kvarno šišmiš nc izgleda blistavo sanitarno šišmiš je pacov nakon krizmanja šišmiš jc lišen .svakog odricanja šišmiš jc ženjen a nema mamu šišmiš jc rutavac u amamu šišmiš je crn i nenumerisan šišmiš jc najcrnji kad jc ugljcnisan šišmiš jc gori od mrtvih papista šišmiša mrzim jerbot sam ista. Junija sa Stampedosa Higgity Heidegger Huxley and Hume Shmiggity shmoggoty shmaggoty shmoon Nictzche is pietzchc as pie in the sky Sartre is smartre than piss in your eye. 189 Haggle with Hegel, horrendous hodge-podge I'm full of colossal philosophy dodge Dynamic dialectic dillapity doo Philo philoso philosophy phoo. Vertigo wary go merry go then Codify modify models and men. Schliggily schmaggoly schmogoly schmuck It gives me a headache; I'd rather go fuck!!! Atavizija iz Arga (IV vek) TEST 1. Koliko vam treba da očerupate živog pauna? a) 21 min. b) 12 sce. c)17h. 2. Vaša majka je kupila njufaundlendcra i zapustila dedu: on beži od kuće i postaje disk-džokej u »Oraču«. Sta vi činite: a) ostajete poraženi b) varate njufaundlcndcra u ajncu c) kromanjonišete 3. Jeste li ikad štampali GNJUS-MAGAZIN? a) ne b) ne c) ne Podelite poene i pomnožite ih sa kubnim korenom vaših godina starosti, a zatim izaberite rezultat koji vam se svidja. Rešenje--(pokazuje na crtež dinosaurusa) str.8 - TABULA MCCCLXXVIII ČITAOCI NAM PIŠU, A MI NIŠTA Imam tri godine, a on 68. Šta da radim? Više ne mogu da izdržim zameranja i otrovnost okoline: završio sam agronautiku, imam dvokolicu i zamunicu izvan grada, ali još nisam našao čoveka svog života. Možda je tome razlog moja bolesna stidljivo.st? Posle pedeset i tri godine srećnog braka, moj muž je počeo da kasno dolazi kući, govori imena u snu i zaboravlja da stavi kecclju kad pere grnčariju. Kaže da više nisam najlepša. To jc u meni razbuktalo skoro zaboravljene pubertetske komplekse: da li da i ja potražim utehu u neslućenim zabavama? Ksantipa u Weltschmertz-u VAPIJEMO ZA ROBOVIMA - SARADNICIMA! Uslovi: 1. da pripadaju jednom od dva glavna spola 2. da nisu kažnjavani više od 28 puta 3. da se izdržavaju sopstvenim zubima 4. da su psihički, mentalno i duševno rckonvalescentni 5. da su humanistički obrazovani (diploma zabavišta) 190 NEĆE USKORO! NEĆE USKORO! NEĆE USKORO! ALI AKO SE POJAVI - KUPUJTE »KRUG« JEDINI PRAVI ČASOPIS ZA JEDINU I ZA SVE KRIVU FILOSOFIJU NEĆETE GA NAĆI NI KOD JEDNOG PRODAVCA NOVINA! NEĆETE GA UGLEDATI U IZLOZIIVIA! ZATO GA I NEMOJTE KUPITI! NO PRE NEGO ŠTO VAM ISTRAGA DOSADI, POTRAŽITE GA U DVO- RIŠTU FILOSOFSKOG KALKULITETA CENA NEODREDJENA, KAO I SADRŽAJ! NOVO! Uzbudljivi dogadjaji učesnika škandala koji je potresao štampu Starog veka! BIO SAM KATILININ ZAVERENIK! U najnovijem broju »Neolitika pres« donosi 36. nastavak uzbudljivog feljtona: Ciceron postavlja zamku - Fulvija je znala - Senator Marko Regulus odlazi na vikend na svom šarenom konju - Kakva jc uloga konja posle vikenda? - Šta jc inspektor Pauperije Mental našao u ormanu svoje žene? - Za koga jc hromi gladijator kupovao stilske etrurske lampe - Rimsko podzemlje i potkrovlje stupaju na scenu - Jesam li otkriven? Da lije otkriven saznaćete u 37. nastavku! IZDAJE, U INTERNE SVRHE, FAKULTETSKI ODBOR SAVEZA STUDE- NATA FILOSOFSKOG FAKULTETA. (ČLAN 15. ZAKONA O ŠTAMPI I DRUGIM VIDOVIMA INFORMISANJA) SVI SARADNICI SU UREDNICI STROGO ZABRANJENA IZDAJA U IN- TERPLANETARNE SVRHE STROGO ZABRANJENA ANTROPOLOŠKA ISTRAŽIVANJA SAME REDAKCIJE USKORO!!! PRIBRANA DELA DZ. ILICA IBIDEMA!! U 83 TOMA SA PRSTOGRAMOKM AUTORA U ZLATOTISKU, ŠTAMPANO GOTI- COM, MOŽE SE DOBITI I NA DEVETOMESEČNI KREDIT VERZIRAN SLUGA TRAŽI ROBO VLASNIKA RADI PARAZITIZMA MAMA VRATI SE KUĆI! FILEMON I BAUKIDA KUPUJEM ISPRAVAN KATAPULT OD 8,5 MM. ALKIBIJADOV PAS ZAG LA VUE glavni i neodgovorni arhonti: Euzcbijc Gnjilantrop Krucificije Miop Fifigenija Bizmarkova 191 autokefalni kenzor: Periferikle Hipokljusijan sporedni arhonti: Sizif iz Blcjade Eulalija Hidrofobova Remumifik el Mumijanzes Porfirije Grozničavi Augustunj Vesplazijan idejni savetnik: Biros sa Kratosa cerebralni korektor: Lešos sa Strvosa Vaspit ni gladijatori kao i direktori: Trtos Mrtos Konjos sa Rodosa (dve šake koje pokazuju u dva različita smera) IZLAZIZOROM! DODATAK »Frontisterion-ov« zaveštaj sa smudjenja feniks lica opet kljuca DRAJFUS PRIZNAO SAMOSPAUIVANJE RAJHSTAGA! BRUTJEU BEKSTVU! Sudjaje: Klot, Frket i Lahezis Obsudjeni jc frustriran za: nedela protiv S.P.Q.R. i gladijatora u ofsajdu, za vred- janje Katona Matorog Nautičkog, za organizovanjc skupova šumskih stanovnika i ostalih haotičnih biocenoza, za aktivno sudelovanjc u seobi naroda 375. god. u 12 h popodne, sa svesno bojkotovanje Milanskog edikta, a po članu 313. Zakona o dvotrećinskom razmožavanju. Obtužnica jc osmudjcnom čitana na maternjem jezi- ku sudjaja - gruzijskom. Pretorijanci su, isukavši obnažene mačeve, ukrlještivši urokljivim pogledima, gnevno zabranili pristup svim reptilima sa parnim brojem ekstremiteta. Tom prilikom je vodja pretorijanskc garde demantovao vesti o puču tvrdeći daje budući regent još uvek u debilnom stanju. Obtuženi jc otužnicu saslušao nestašno, vrteći se na repu dogadjaja, no primirio se pri uvidjaju glogovog kolca i fatamorgane, koji su glavni dokazi otužnicc. U pauzi smudjenja izvršena je seča knezova, posle čega je istima omogućen pristup u smudnicu. Uslcd nedostatka dokaza osmudjeni jc privremeno rasčerečen. Svi svedoci su zaklati na knjizi >Vini Pu i empiriokriticizam«, za razliku od tužioca koji jc zaklat na knjizi »Snupi protiv Crvenog barona«. Svi svedoci su se razišli u svim izjavama, i nije im ni na pamet padak) da šire dezinformacije, nego su sve izmišljali. Tužilac je bio čio i mio sve dok nisu stigle taze vesti iz Punskih ratova, ij. da je glavni svedok Hanibal pobegao sa slonovima u nepoznatom pravcu. Svcdok Jovan Srcbrousati nije izjavio ništa, na šta jc osudjeni ostro skočio i tvrdio da nije krivi priznao da nije učestvovao u Petoj simfoniji. Zatim je advokat mahnuvši repom 192 srušio Bastilju u nehatu. Državni javni daždevnjak je detaljno odgovarao na svoja pitanja i davao tačne odgovore o nikad neotkrivenom identitetu Trtosa Mrtosa, Konjosa sa Rodosa, Birosa sa Kratosa i Leonea Imbecilea iz Vieence. Time sudjenje nije završeno. Narieanje presude se očekuje. Zvanični stav: Soeijal-darvinizam je poražen! Kocka je pobačena! S njim ili pod njim! Per aspera ad cactus! Vivat epidemia! Hic hace hoc! Maleficia iudicibus puniuntur! Caesar pontem fecit! Oni u stvari sudu Junu a ne Vladi - toliko da znate i da se ne date! Reagovanja: Vukodlak iz Klazomene je izrazio neslaganje što osudjeni nije egzemplarno egzekutiran u interesu istrage a pre početka iste. Oma posle čerečenja, Javni Daždevnjak je u svoje lično ime sazvao Bal vampira na koji su bili pozv'ati svi posvećenici počasne Bam- busove Močuge. Društvo mikroskobdžija izjavljuje da će i dalje gledati naopako ( i zlo). PLAUDITE AMICI * DRUGO VAM NE OSTAJE * KOMEDIJA SE NASTA- VUA UPUTSTVO O PRAVNOM OTROVU: Pokušajte da sa ovim pozivom udjete u smudnicu. Pokušajte opet. Pokušajte opet. Vratite se Mami Prirodi. Na nebu nema ništa. U zatvoru svašta. 193 I vas će. Javićemo se sa Krfa Meskalin pod Roman Brìlej Slovenci (prvič) »Is ali thai we see or seem But a dream within a dream ?« E.A. Poe Meskalin: alkaloid kaktusa pejotla (Anhalonium lewinii), ki uspeva v glavnem v porečju Ria Grande, torej v Mehiki in Teksasu. Pejotl naj bi bilo izvirno aztc.ško ime kaktusa, nekatera plencma ga imenujejo tudi hikori, huatari, seni in wokowi. Za domorodce je to sveta rastlina, kult pejotla jc takorekoč formirana religiija (»peyotism«), z letom 1914 celo institucionalizirana v okviru Nalive Ameri- can Church. Gre za sinkretizcm, pri katerem »poganski« elementi »adaptirajo« krščanske temelje (pcjolisti poznajo vse standardne krščanske zakramente, vendar jih duhovito transformirajo; npr. namesto hostije, se pravi Kristusovega telesa, prejemajo tako imenovane »mcscal buttons«). Pejotl premore tudi svojega patrona - El Santo Ni/ìo dc Peyotl, ki ga častijo, kakor se pač spodobi. Meskalin so iz pejotla izohrali leta 1896, sintetizirali pa 1919. Učinki »čiste« substance in pejotla, katerega posušeni mescal buttons vsebujejo do 7 % mcskalina, so kvalitativno identični - halucinacije vseh vrst in še marsikaj. Leta 1913 izide voluminoznay4//^,'í.'/7l(.'/■/¡t' Psychopathologie Karla J aspersa,' nadvse cenjeno in do dandanes reprezentativno delo s področja psihopatologije, z dolo- čenimi zadržki seveda. Pozneje izide šc nekaj revidiranih natisov (1919, 2.3, 46), ki niso toliko zanimivi v smislu kliničnega gradiva, tega Jaspers zgolj aktualizira z novejšimi raziskavami, kolikor so pomembni na ravni filozofske in epistemološke diskusije ter konfrontacij, med drugim tudi s psihonolizo. V svojem delu Jaspers lansira koncept t.i. psihopatološke fenomenologije, katere glavno metodološko vodilo jc v tem, da ni dovolj, če nek partikularen fenomen izoliramo in ga tolmačimo kot takega, ampak je treba težiti k zgo.stitvi že definiranih fenomenov v neko celoto, jih skratka dojemati interaktivno; na metodični ravni, tj. na relaciji zdravnik - Kari Jaspers: Allgemeine Psychopathologie, Heidelberg 1У13. 194 pacient, pa gre za pacientovo individualno izkušnjo, kot je le-ta sam (besedno) formulira. Nevarnost takšne zastavitve je seveda v tem, da se lahko izteče v aksiom »Pacientova beseda je Zakon«, kar sicer v vsakem primeru drži, vendar le pod pogojem, da to Besedo že v samem začetku problematiziramo, to pa je v popolni obliki mogoče šele v procesni (freudovske) analize. Kakorkoli že, Jaspers stavi na subjcktovo inlimistično percepcijo, čeprav je psihiatriji vsaj že od konca stoletja jasno, da ne more (povsem) zaupati percepciji drugega. Od tod velika fantazma psihiatrije na prelomu stoletja, .še natančneje, fantazma psihiatrov: kako »avten- tično« opisati psihotično, denimo šizofrenično izkušnjo, kako .seji vsaj maksimalno približati? Kako neki, če ne s pomočjo halucinogenov... V poglavjih, kjer secira »fenomene« halucinacij, fleksibilnosti časa in prostora, modifikacij lastnega telesa, problem halucinantnega »dvojnika« etc., so Jaspersu glavna opora prav ekspe- rimenti, ki so jih številni zdravniki opravili en personne z meskalinom in drugimi halucinogcni. Temeljna referenca je slovenski psihiater ^///cJ Serko, Kraepelinov »dedič« in utemeljitelj koncepta parafrenije, pa tudi oster nasprotnik psihoanalize, čeprav je svoj čas na Dunaju med drugim poslušal tudi Freudova predavanja.* Svetovno znan je postal (via Jaspers) z razpravo Iin Mescalinraiisdi," ki je v Allgemeine Psychopathologie obilno citirana. Po vsem videzu je Šerko med prvimi, če ne kar prvi Evropejec, ki jc zaužil čisti meskalin (če seveda odštejemo nekatere stike kolonizatorjev s pejotlom, katerih motiv nikakor ni tičal v znanosti), vsekakor pa jc njegovo poročilo prva resna mcskalinska študija. Po Šerkovi zaslugi postane meskalin pravcata moda, ki se iz zdravniških krogov sčasoma preseli v polje li- terature. Ljubljana pri tem ni nobena izjema, še več, prav tu se na enem mestu združita fantazma pogleda v »dušo« šizofrenika in odkrit poziv k pisanju »iz podzavestnih prepadov duše«. Namreč, leta 1936 izide v Modri ptici esej zdravnika in pisatelja Bogomira Magajne (točno, to je taisti Bogomir »Brkonja Čeljustnik« Magajna!) V kraljestvu meskalina,'" ki predstavlja svojevrstno kurioziteto in je, jasno, prezrli Dogodek slovenske kullur(n)c (zgodovine). Žc to je zadosten povod, da Magajnov esej objavimo v celoti, jih je pa vsaj še deset: Od 1 do 7: Zato, kerje Vkraljestvu meskalina, če smo rahlo nesramni, literarno vzeto ena boljših stvari, kar jih je Magajna sploh napLsal; 8: Ker ga niso še nikjer ponatisnili, čeprav gre dejansko za v času prve objave izredno odmeven in celo famozen tekst"" 9: Ker gre za določen eksces; ni naključje, da je bil objavljen prav v Modri ptici, ki je bila že sama po sebi ekscesno podjetje (npr. Magajnovi prispevki o psihiatriji in njenem odnosu do literature, objava Otta Weiningerja, uvajanje in popularizacija Freuda, fenomen Bartol etc.); 10: in nenazadnje zato, da nam bo vseskozi pred očmi, torej kot rcfcrenca-pri-roki. V tem smislu gaje dojeti kot »integralni« del pričujočega pisanja. * Alfred Šerko: O psihoanalizi, Ljubljana 193A. " Idem.: Im Mescalinrausch, Jahrbücher fur P.sychialrier und Neurologie, 1913, s. 355-66. Bogomir Magajna: V kraljestvu meskalina. Modra ptica. 19.%/37, s. 220-227. "•* Tiden redkih, kije opozoril na ta manko, je Janko Kostnapfcl: »Praviudnoje.da tega znamenitega eseja v vcí kot 50. letih menda še ni ponatisnila nobena slovenska literarna revija.« (Delo, Književni listi, 5. oktober 1989, str. 5.); 195 Pisanja, ki sc bo morda nekomu zdelo konfuzno in do skrajnosti eklcktično, kot nemogoči bricolage. Za to tudi gre - kaj pa .so halucinacije, šc posebej tiste serijsko producirane, drugega kot prehitevajoča se brkljarija, puzzle, ki mu vedno umanjka označcvalcc-Gospodar. Meskalinskc podobe sc ne prikazujejo sistematično, niti selektivno v pozitivnem redu, prej so analogne, računalniškemu programu naključne izbire. V nekem smislu bomo zgolj sledili problematični »metodi" samega Magajne, tj. poskusu sistematizirati in empirično-statistično slediti konfuznim in kontingent- nim slikam ter zapisati nekaj, kar se konstitutivno izmika zapisu. Med eksperimen- tom so bili prisotni razni opazovalci, od Šerka do stenografa, ki je imel nemara najtežjo nalogo: v omamljenosti je Magajna večkrat »pozabil« na dogovor, da bo opisal vse, kar bo videl, pri čemer seje dogajalo, daje ekstatično kričal »Zapiši to!« in s prstom kazal po prazni sobi. Če se v halucinacijah človeku pripeti, da hostija iz monstrance zaplava proti sredini sobe, tu nekaj časa lebdi, se nato metamorforizira v kristalno čašo, ta v rožo in roža v manj.šo rožo, in če pri tem vrhu vsega prepeva Ave Marijo, potem bodo naši preskoki iz literature v film, iz fenomenologije v psihoanalizo, iz New Yorka .30-ih v New York leta 2000, iz Mehike v Ljubljano in, če bo potrebno, od Primičeve Julije do Stcphcna Kinga (velja tudi obratno), potem bodo ti preskoki videti še preveč okorni. 196 v kraljestvu Bogomir meskalina Magajna Vzačetku tega stoletja je prinesel po- potnik iz Mehike profesorju Knau- erju v München sok, strup kakteje Anhalonium Lewinii, in mu priporočil, naj ta strup preizkusi na sebi in drugih, čc hoče pogledati v neznan, skrivnosten svet. Profesor Knaucr seje precej časa obotavljal, saj šc ni bilo znano, kakšne nevarnosti vsebuje ta strup v sebi. Vozel jc presekal prof. Šcrko, ki se jc javil prvi, da ga bo poizkusil na samem sebi in ga je poizkusil trikrat. Potem so poizkusili tudi drugi. Knaucr je pisal o tem nekaj mimogrede in vsa stvar je ostala širokemu znanstvenemu svetu še vedno nepoznana. Leta 1913 pa jc prof. Šcrko predaval v zboru za psihiatrijo in ncvrologijo na Dunaju o doživetjih z meskalinom na sebi in priobčil potem predavanje v »Jahrbücher für Psychiatrie und Neurologie« in s tem vzbudil zani- manje in pozornost v širokem znanstvenem svetu, ki seje začel od tedaj resno baviti z meskalinom. Pri nas jc delal poizkuse na lajikih tudi dr. Kamin in priobčil o tem razpravo v »Ljcčničkem Vjesniku« št. 5, leta 1933. Ko sem prcčital dr. Šerkovo razpravo, mc jc zamikalo, da bi vpliv mcskalina poizkusil tudi na sebi. Oktobra lanskega leta se nam je posrečilo dobiti ta strup, in dr. Hribar mi gaje injcciral v hrbet. Poizkusu so prisostvovali prof. Šcrko, dr, Hribar, dr. Cunder in nekateri lajiki. Kljub temu, da sem komaj čakal, kdaj se bo poizkus začel, meje v začetku takoj po injekciji zajelo občutje podobno onemu, ki ga ima plezalec, ko se ozre na visoko steno, ki jo hoče preplezati, in žilni utrip mi je narasel na 130. V začetku sem čutil samo rahlo bolečino, kije postopoma naraščala in mc polagoma docela okupirala, čeprav ni bila intenzivna. Ko sta pozneje poizkusila meskalin na sebi tudi dr. Hribar in dr. Šcrko mlajši, je bila bolečina prav huda. Kmalu se mi jc pojavilo občutje lahne zameglenosti, ki pa ni bilo neugodno. Popustila je kmalu sposobnost za seštevanje. Nato seje pojavila omotica in lahkotno, veselo razpoloženje. Za ušesom sem začutil 197 migetanjc in vztrcpctavanje, ki seje širilo v zaglavje. Zazdelo se mi je, da teže diham in da bo dihanje vsak hip obstalo, česar pa nisem maral diktirati dr. Hribarju, kije stenografiral, da bi ga ne preplašil. Zdelo se mije, da se mi močno zatika jezik, česar pa tovariš ni mogel konstatirati. Omotica jc izginjala. Postajal sem vedno vedrejši. Zajelo meje smešno občutje, dami rasejo lasje po golih delih glave, zlasti na koncu sem čutil cel šop las. Migetanjc in vztrcpctavanje pa se je razlezlo po celi glavi. Občutil sem tudi intenzivno svoje obrvi. Utrujenost, ki se jc medtem polastila leve noge, jc prešla tudi v desno, zlasti v koleno. Vsi predmeti .so se začeli zibati v navpični, vodoravni in poševni smeri. Utrip je narasel na 14(), krvni pritisk jc znašal 120. Naj kar tukaj omenim, da so se tekom poizkusa pojavile močne nabrekline pod očmi, da so .se zenice zelo razširile in so le neznatno reagirale na svetlobo in da je bil obraz tako izpremenjen, da sem se kljub vsemu začudil, ko sem ga videl v zrcalu. Za psihiatra je zanimivo tudi to, da so mi začele obrazne mišice v času najbujnejših halucinacij vztrepetavati in grimasirati, česar .sem sc pa lc postopoma zavedel. Imel sem tudi občutje, da mi vleče glavo proti rami in da mc nekoliko davi. Telo je bilo včasih polno utrujenosti, potem pa zopet tako lahko, da ga nisem čutil prav nič. Ko sem že legel v posteljo, se mi je zdelo, da se je postelja potegnila naprej in da so noge zelo dolge. To so bila pa tudi vsa zgolj telesna občutja. Pri profesorju Šerku se jc namreč meskalin pri enem poizkusu igral kot vrag s posameznimi deli telesa in jih maličil in razkladal na v.sc mogoče načine. Tudi se mi ni zdel ves čas, razen ene izjeme, ki jo bom navedel, prostor bistveno izpremenjen. Pri profesorju Šerku je namreč meskalin tudi tega izprcminjal, ga daljšal in krčil, da so sc mu zdeli hodniki neznansko dolgi. Čas mije tekel z bli.skovito naglico in kljub temu, da sem haluciniral od treh popoldne do drugega jutra z vso bujno.stjo, se mije zdelo, da traja vse skupaj komaj nekaj ur. Sposobnost za računanje jc popolnoma popustila in sem iste številke napačno sešteval, mesto da bi jih enostavno preštel in pomnožil. Sicer pa nisem imel vcč nikakega interesa za to in sem sešteval le zaradi neke vljudnosti do tovariša, ki seje trudil z menoj. V začetku halucinacij sem bil pozoren na osebe, ki so bile krog mene in sem vneto diktiral stenografu, pozneje pa so mc halucinacije prevzemale vedno bolj. Pozabljal sem na okolico. Diktiral sem avtomatično in tudi nesmiselno saj sem na primer kazal s prstom za slikami in klical tovarišu: »To, to zapiši«, nc da bi se spomnil, da tovariš slik ne vidi. Pa bi bilo tudi brezupno skušati opisati slike, ki so drvele kot ogromen film mimo mene in se valile kot vclctok druga čez drugo in komaj sem hotel označiti eno, se je že prikazala druga in vse v nepopisno čarobnolepih barvah, kakršnih skoraj ne moremo srečati v zunanjem svetu. V navadnem življenju razlikujemo od rdeče skupine npr. rdeče, cinober, karmin, rožasto barvo, oranžno. Meni pa se je zedlo, da vidim od ene skupine dosti več barvnih različic. Zanimivo je tudi to: ako gledamo od blizu vgozd ali na streho, bomo lahko razločevali naenkrat v ostrem obrisu le eno skupino dreves ali le eno skupino opek na strehi, druga drevesa, druge opeke pa bodo na obeh straneh fiksirane skupine lc v nejasnem obrisu pred nami. Ko sem pa gledal v halucinaciji gozd ali streho, sem videl vsa drevesa, vse opeke ostro konturirane v vidnem polju. Ne samo to - videl sem tudi naenkrat vse raze po deblih, vsak list posebej in celo žile po listih, na travnikih sem videl vse cvetke naenkrat enako ostro in vsako bilko, vsak cvetni list, vsak /členi list posebej. Slike so se pa hitro izpreminjalc in prehajale druga v drugo. Roža se je začela npr. spreminjati v žensko ali narobe, pes v ptico, katedrala v slap, stolp v kačo itd. To zadnje dejstvo bi lahko dalo dosti misliti npr. za simboliko religij, za postanek pravljic itd. 198 Dobro uro po injekciji se je prikazala prva prikazen, in sicer kakih tri četrt metra širok metulj, kije počasi plaval po sobi. Krila .so bila proti sredi plavkasta, proti robu rjavkasta s paralelnimi ornamenti. Komaj je ta izginil, seje že prikazal drugi, manjši z rumenimi lisami, ki so izpreminjale barvo v modro, rjavo, rumeno. Nato so se pokazali veliki krogi, drug v drugem in potem spirale, ki so se bliskovito vrtele v nasprotnih smereh. Dr. Hribarje zaklical, naj si mislim vrtnico, ko pa sem pomislil nanjo, so se prikazala v dolgi vrsti velika pavova peresa. Eno seje oddaljilo od vr.ste in plavalo v prekrasni barvi v velikem krogu ter izginilo in naenkrat jc plaval pred menoj cel roj majhnih rožic, obdan z listi, podobnimi listom pelargonij. Ena roža se jc urno vrtela, od nje pa so radialno bežali ravni žarki in sem diktiral: »Na sredi je zelena barva, karmin, rdeča, organžna, rumenkasta, rjava in se kaže roza trak. Vse postaja nejasno. Sedaj se kaže pahljača, vedno večja postaja, sedaj že gori z rdečimi plameni, okrog pa se kažejo večbarvni oblaki. Sedaj se kaže veliko ptičje pero z rdečim srcem na sredi - lepi rumeni žarki se izpreminjajo v rdeče, rdeči se izpre- minjajo v divje nageljne, ki prehajajo v karmin... prikaže se zelen viseč obok - iz nageljnov rastejo velike veje z rdečimi kosmi... kaže se roža v obliki gramofonske trobente, v njej se vidi pestič, ki je kot rumen trak, sedaj že temnordeč, roza, že izginja... le nedoločljiva ozka svetloba z zelenimi oblaki...« Zaradi boljšega pregleda ne bom navajal prikazni v vrstnem redu, kakor so se prikazovale, ampak raje po skupinah. Prikazni paje bilo skoraj brez števila. Barve: Med posameznimi slikami so se rade prikazovale zgolj barve, bodisi v velikih kaotičnih oblakih, bodisi bolj kot neka nemirna gmota ali kot sij, kije v vsej pestrosti lil od vseh strani v sobo. Človek bi pomislil: V začetku je bil kaos. Geometrični liki: so se prikazovali najraje v obliki krogov in spiral. Krogi in spirale so se vrtele z bliskovito naglico. Spirale so bile sedaj ozke, da bi komaj vtaknil roko vanje, pa so se urno raztegnile kot v velikanski neskončni tunel, skozi katerega je drvela reka svetlobe najrazličnejših barv. Kazale so se tudi krogle, izmed katerih so nekatere v čudovitih barvah drsele po sobi stene navzgor, in visoke piramide, okovane z obroči. Ornamenti in preproge: Vsak slikar bi ostrmel nad lepoto, ki seje kazala v množici ornamcntov, ki so se spreminjali in kombinirali na vse mogoče načine in to od najnežnejših, kot pajčevina tankih, do ogromnih in masivnih; bi ostrmel nad čudo- vito tkanimi preprogrami in pestro barvanimi pregrinjali, ki so vihrala po prostoru. Ako bi si jih le nekaj ohranil v spominu in če bi bilo mogoče jih potem realizirati v umetniškem produktu, bi poslal najslavnejši Ornamentik sveta. Rože: Bilo jih je na tisoče, bodisi posameznih, bodisi v šopih in celih travnikih. Nekatere so bile drobne, druge kot velike trombe. Nekatere so bile vsakdanje znanke: nageljni, vrtnice, encijani, marjetice, sončne rože, tulpe, trstičje, druge samo znanke nevidnega sveta in nikoli videne na tem svetu. Spajale in zvijale so se v ogromne girlandc in vence, ali pa .so se nizale druga v drugo, tuba v tubo z bliskovito naglico. Nekatere so bile drobne in srčkane, posejane po širokih travnikih ali ob čarobnem potoku, druge so bile veličastne kot rože iz pragozda. So zopet rastle metre visoko ob zelenem jezercu lake, ki so bile kot ledene rože na zimskih oknih in so žarele v nepopisnem srebrnkastem siju. Druge so bile kot dih nežne, morskim algam podobne, ki so plaho polegle po tleh. Bile so ovijalke, ki .so se vile krog vitkih stebrišč pravljičnih poslopij ali celo okoli pohištva v sobi itd. itd. 199 Pokrajine, gozdovi, potoki, reke, slapovi: Bile so široke, v obzorje segajoče pokra- jine, ob katerih bi ostrmel Hodicr in postavil prednje novo pesem iz daljine. Barve travnikov so bile lepše od najfinejših akvarelov. Smrekovi gozdovi so bili polni in masivni. Listi listnatega drevja so bili obrobljeni s srebrnkastim sijem. Včasih so bili gozdovi čudovito plastični, kot bi jih nekdo posebej izklesal, ali kot razsvetljene kulise na gledaliških odrih; bili so zopet taki kot drevesa na kitajski svili ali kot ogromne praproti itd. Iz zelenih bregov so izvirali studenci ali pa so tekli med gredicami pravljičnih vrtov. Voda v njih sc je svetlikala v vseh barvah, reke so bile mirne in veličastne, slapov jc bilo dosti. Najlepši je bil Niagara. Natanko sem vedel, daje prav Niagara. Gledal sem zviška nanjo. Padala je neslišno v velikanski podkvi in v ogromnih pramenih v globino. Prameni so žareli bolj živo od ognja v vseh barvah. Naenkrat se jc ogromna podkev prelomila v sredi. V velikanskem loku jc zaokrožila ena polovica slapa nasproti drugemu in sta .se potem dva valila v globino. V odmoru, ko so mc nekaj časa pustili samega, je pri.šcl k meni prof. Šcrko. Prav tedaj sem zagledal čudovito skupino planin, zelo podobno Martuljkovi .skupini. Snežne pira- mide so bile obrobljene z ognjeno zlato barvo. Vsako .skalo jc bilo videti posebej in vsako smreko, kije hitela od vznožja navzgor proti strminam, vsako melišče posebej. Slika jc bila tako lepa, da mije bilo težko, da ne morem profesorju vsega označiti. Pa saj jc sam videl take stvari. Prikazala se jc sinja gladina širokega morja. Po njej seje zibala naprej in naprej jadrnica z rdečimi jadri. Nobenega človeka ni bilo videti na ladji. Naenkrat so se odtrgala jadra in zaplavala kot velikanski metulj nad occnom, pod njimi paje ladja sama drvela naprej. Stavbe, vasi, mesta: Videl sem cele množice streh z neznanimi mesti po njimi. Vasi so bile po večini gorske, hi.še podobne tirolskim z lesenim nadstropjem in z vitkimi visokimi strehami. Ponovno in ponovno so se prikazovale. Na obzorju seje prikazal New York-Manhatan. Nebotičniki so se lesketali v svetli .svetlobi. Vrh enega izmed nebotičnikov je stala stavba, podobna rimskemu amfiteatru. Prikazalo seje velikan- sko svetišče v obliki bizantinsko-ruskc cerkve z ogromnimi čcbulastimi stolpi. En tak stolp seje začel bliskovito vrteti in seje podaljšal v ogromno, kakih sto metrov dolgo in za naročje debelo kačo, ki jc visela z glavo v zrak in je bilo videti na njej vsako lusko posebej. Ali nista ti dve sliki podobni onim bizarnim, ki jih tako radi slikajo nekateri surcalisti, ali v ča.stncm smislu tudi nekateri, ki so zaprti po umo- bolnicah, pa žive svoj intenzivni svet? Videl sem množice gotskih katedral v ogrom- nih dimenzijah in izdelanih precizncj.šc od Alhambrc, polnih sinje, rdečkasto sinje ali karminastc svetlobe z omamno lepimi stebrišči, loki, lestenci. Takih katedral sem videl celo vrsto, pa tudi gledališč v grško antični obliki. Z neke stavbe so viseli v notranj.ščini s stropa pestri lampijoni, ki so se spremenili v migctajoče tanke kače. Nekatere vasi so bile tako skrivnostno ljubke kot vasi iz Andersonovih pravljic. Živali: Poleg celih travnikov pavovih peres in raznovrstnih metuljev so se prikazale čaplje, marabuji, pelikani, plamcnci, noji, rajčice in cela vrsta znanih in neznanih ptic. Nekatere so stale nepremično in vztrcpctavalc s krili, druge so sc v gostih krdelih podile tik ob tleh. Njihova peresa so .se lesketala kot diamanti v vseh najopojncjših barvah. Po široki cesti so vlekli trije vprcžni rumcnordcčkasti prašiči voz, ki je bil trenarskim vozovom podobno pregrnjen z rumcnordcčim platnom. Spredaj na vozu je sedel velik pes in držal vajeti v svojih tacah. Držal se je silno resno. Naenkrat se je pres spremenil v krdelo ptic, ki so letale iz voza in nazaj vanj, medtem ko so prašiči z vozom v divjem diru drveli po cesti naprej. Sredi morja je 200 začel plesati v vitkih krogih velikanski morski pes in se zvijati v spiralo, skozi katero je pogledala ogromna človeška roka. Osebe: Želel sem si videti Primicovo Julijo in nekatere v spominu meni ljube osebe. Niso se hotele prikazali. Kljub temu, da so bila telesa oseb zelo precizno izobli- kovana, sem videl v vsej intenzivnost i samo en obraz. Ko sem stopil zvečer v spalnico, seje prikazala na omarici nebeško lepa glava blondinke z rožnatimi lici in velikimi, plahimi, sinjimi očmi in z zlatimi gosto valujočimi lasmi. Ko sem ostrmel nad to lepoto, s katero se ne more ponašati nobena Evina hčerka na tem svetu, .se je naenkrat lepi obraz spačil, spodnja čeljust se je zelo podaljšala in iz nje so zrasU velikanski ostudni zobje, nakar je vse skupaj izginilo. Oseb sem pa videl dovolj. Videl sem mračnega Arabca, kije stal v belo haljo ogrnjen in z nejasnim, črnim obrazom ob robu puščave. Prikazale so se trume deklet, ki so bile v obliki rozete razporejene v ležečem položaju z nogami druga proti drugi in v tako čudovitih oblekah, vsaka v različni, da bi tudi pariški mojstri-krojači ostrmeli nad njimi. Ornamentirani so bili tudi njihovi čeveljčki, ki so se včasih tako povečali, da ni bilo videti drugega kot trumo velikanskih drug proti drugemu obrnjenih, v rozeto razporejenih in ornamen- tiranih podplatov. Take ženske skupine so se prikazovale ponovno v vseh mogočih oblikah. Lc tam, kjer bi morale biti glave, jc bil prazen prostor ali pa gmota barv. Kljub temu, daje bilo erotično čustvo v seksualnem smislu v vsem času eksperimenta popolnoma ugaslo in da nisem imel tedaj nobene seksualne želje, sem se začudil, da sem videl vse ženske samo oblečene. Za hip le jc eni zaplapolalo krilo navzgor in se jc pokazalo za hip v oranžnem siju in v nejasnih konturah telo do pasu, pa se je takoj izmaličilo v nejasno gmoto. Pri drugi ženski so se njene noge naenkrat spremenile v cvetlične prašnike in pestič, krilo v cvetne liste in naenkrat je rasila pred menoj čudovito lepa roža. Posameznih deklet skoraj nisem videl, ampak skoraj samo v skupinah. V skupini sem videl tudi kakih osem šolskih sester. Stale so nepremično v krogu v naravni velikosti obrnjene druga proti drugi, z glavami sklonjenimi proti sredini kroga navzdol. Njihovih obrazov pa ni bilo videti. Naj pripomnim pri tem, da sem na gimnaziji stanoval v Marjanišču, ki ga upravljajo sestre. Prikazala se mi je tudi slika, ki mi vse življenje ne bo šla iz spomina. Prav takrat, ko sem si želel videti Primicovo Julijo, seje sredi sobe naenkrat prikazala sama Mati božja. Natanko sem vedel, da je ona. Soba jc bila tedaj popolnoma ncizpremenjena in sem istočasno videl pohištvo in pod pred seboj in veliko, tedaj zastrto okno. Tudi ni bilo sedaj nikake posebne čarobne svetlobe v sobi, kakor je sicer skoraj neprestano valovala. Zato jc bila vsa slika čudovito preprosta in kakor resnična. Marija je .stala sredi sobe v nekoliko nadnaravni velikosti, mnogo hipov nepremično, s proti meni obrnjeno in nekoliko sklonjeno glavo, ogrnjena v haljo, ki ji je prekrivala glavo in padala v gostih gubah prav do stopal, katere jc tudi prekrivala. Barva halje jc bila tcmnorjava in kakor iz grobega blaga. Mesto obraza, ki ga ni bilo videti prav nič, jc bila le črna senca. Opazoval sem jo zavzet in se čudil, da se nič ne premakne, nakar je naenkrat izginila, ne da bi se izpremenila kot druge podobe v kaj drugega. Razne podobe: Naj kar pri tej religiozni sliki omenim še drugo. Videl sem oltar in na njem veliko monstranco, iz katere se jc belila hostija. Naenkrat jc zaplavala hostija iz monstrance v prostor naravnost naprej, obvisela nekaj hipov nepremično v zraku, nato se jc izpremenila v kristalno čašo, ta čaša v rožo s široko razprostrtimi listi, na dnu katere jc ležala drobna, dosti manjša roža. Listi velike rože so se začeli trgati in plavati v prostor, nakar je vse skupaj izginilo. 201 Bilo jc razprostrlo pred menoj širolco, nekoliko mračno polje, visoko nad njim pa zelo rdeče, skoraj karminsko rdeče nebo. Naenkral so začeli deževali izpod neba v goslih trumah in v najbujnejših barvah silno precizno izdelana padala, na katerih so viseli drobni rdeči možički. To deževanje padal je trajalo dolgo. Videl .sem tudi velikanski zrakoplov z dvema motorjema ob straneh. Mesto tretjega srednjega motorja pa seje zvijala velikanska zmajeva glava in vsa stvar je zdrvela kot pošast naprej. Videl sem tudi množice bojnih ladij, ki so drvele po morju mimo mene in na katerih so sijali žarki v bajnih pramenih na vse strani, na naročje velikega Saturna, kije v tem času plaval, obdan s svojimi obroči, po prostoru, itd. Občutja: Pred eksperimentom sem pričakoval intenzivnih erotičnih doživljajev, pa ni bilo nič takega. Začetni nemir je polagoma izginil in se stopnjeval v vedno večje veselje. Akustičnih halucinacij in doživetij nisem imel. Tudi .so ostali dr. Hribarjevi poizkusi s tamburico brez uspeha. Zvok se mi je zdel prav tak kot sicer, dasi sem večino življenja prepeval po raznih zborih. Nepozabno pa bo občutje veselja in popolne sreče, ki se je večalo od ure do ure in se stopnjevalo v nepopisno ugodje, v neko popolno blaženost, podobno morda oni, ki jo obljubljajo religije za večno plačilo. Občutje zaljubljenega človeka, ki objema ljubljeno bilje, ni nič proti tej popolni sreči, ki jc poprej nisem mogel niti v slutnji doživeti. V sredi najbujnejših halucinacij je bilo to doživetje tako popolno, da bi se brezbrižno nasmehnil, čc bi moral tisti hip umreti. Tedaj sem tudi pozabljal na okolico in se zavedal, da so ljudje krog mene, šele, če so me poklicali. Čc doživljajo nekateri skicofrcniki kaj podob- nega, potem je razumljivo, zakaj se ne menijio za okolico. Prav v tem občutju popolne sreče so me pustili nekaj časa samega in sem se kar naenkrat zavedel, da prepevam polglasno Ave Marijo. Par ur po injekciji me je prof. Šerko vodil po oddelkih bolnice. Hodil sem za njim kakor pijan, vendar pa nisem doživel na viziti nekaj časa nič posebnega. Ko pa sem prišel v drugo nadstropje in se ozrl skozi okno nad Ljubljano, sem s strmenjem ugotovil, da se dvigajo Kamniške planine visoko v zrak tik za mestom inje žarelo mesto in planine res v nepopisno lepem siju. Vse hiše pa so se mi zdele kakor začarane. Tedaj sem se z začudenjem ozrl na profesorja, na strežnice in na bolnike. Pa čudno, tudi bolnice so se mi zdele kakor začarane, so se mi zazdele, kakor bi bile ulite iz svinca, pobarvane in kljub temu žive. Občutje, ki se me je polastilo sedaj, je nepopisno. Nekaj hipov sem se popolnoma zbegal, moral sem se oprijeti postelje in meje naenkrat zagrabila misel, da sem sam zaklet, da me je nekaj vrglo na popolnoma drugi svet in se mi zdi, da se mi je hotel tedaj razvleči obraz v začuden jok. Imel sem občutje, kakor da sem spoznal nekaj strašno skriv- nostnega in da bo odslej konec vsega prejšnjega življenja. Prepričan sem, da bi se to stopnjevalo v nekaj grozi podobnega, toda žc smo krenili iz nadstropja in jaz sem pobegnil nazaj v sobo kakor v neko pribežališče, kljub temu, da me je profesor nagovarjal, naj odidem iz hiše v mesto, da bom tam marsikaj nenavadnega doživel. V sobi me je takoj zopet prevzelo vse veselje. Iluzije: Poleg halucinacij sem doživel tudi par iluzij. Okno sobice, v kateri sem dobil injekcijo, je bilo zastrto. Na drugi strani jc sijalo sonce inje padal njegov žarek na zastor ter tvoril na njem podolgovato nejasno liso. Naenkrat se je ta lisa začela oblikovati v zemljsko oblo s premerom poldrugega metra. Na eni strani je bila močno razsvetljena, na drugi strani se jc gubila v temo. Obla se je počasi, počasi vrtela. Obdana pa je bila na obeh straneh z zelo intenzivno temo. Ko sem zvečer odšel v splanico, me je obiskalo nekaj prijateljev, med njimi mladi matematik dr. 202 Kalin. Ko sem se ozrl v njegov obraz, se je ta tako pošastno spačil in dobil tako ogromne dimenzije, da sem ga prosil, naj se umakne, da ga ne bom videl. Gladu nisem ves čas prav nič občutil. Ko sem zagledal na mizi večerjo, mi ni bilo do nje prav nič in sem spil na prigovarjanje le nekoliko kave. Prikazni so se nadaljevale vso noč. Pozno po polnoči sem par ur zaspal in tedaj sanjal. Sanje se niso kdovekaj razlikovale od običajnih sanj in jih ne bom omenjal, čeprav se jih tudi spominjam. Z nastopom dneva so se halucinacije vedno bolj gubile. Vendar se je tuintam preko dneva prikazala še kaka evetlica, ki pa ni bila nič več tako intenzivna kot prejšnji dan. Zvečer se me je polastila komaj premagljiva želja, da bi vzel še eno izmed injekcij, ki so bile namenjene za moje tovariše, pa sem zato odhitcl v Unionsko klet in krotil to željo z vinom, medtem ko mi je spomin neprestano uhajal v veličastno pravljico, ki jc šla mimo mene. Preostane nam še vprašanje, kakšen pomen imajo poizkusi z meskalinom. Brez dvoma imajo veliko vrednost za spoznanje ene izmed najzamotancjših duševnih bolezni skizofrenije, kateri se sicer nc moremo dovolj globoko približati niti z razumom niti z intuicijo. Z meskalinom pa si ustvarimo nekake notranje oči, s katerimi nam je dano pogledati proti njenim pokrajinam. Sicer halucinirajo shizo- freniki pretežno akustično, vendar se mora v njihovi duši dogajati nekaj podobnega kot v meskalinskih doživetjih. Tudi v literaturi zadnjih dni, ki se bavi z zdravljenjem skizofrenije z insulinom, je postavljena domneva, da kažejo bolniki med tem zdra- vljenjem pojave, ki so podobni onim v mcskalinskcm opoju. - Pi.satclje in umetnike pa bo zanimal predvsem odnos opisanih pojavov do umetniškega ustvarjanja. V tem pogledu ne moremo izreči ničesar trdnega. Brez dvoma pa imajo slike surealistov nekaj podobnega s prividi, ki sem jih opisoval: Npr. Nebotičnik z amfiteatrom na vrhu, cerkev, katere stolp se jc izprcmcnil v kačo, zrakoplov z zmajevo glavo itd. Tudi nekateri skizofreniki rišejo podobne podobe. Obenem mi je po tem poizkusu zopet stopila živo v spomin Maeterlinckova »otroška« drama »Modra ptica«, ki sem jo citai pred nekaj leti. V njej se vrste najčudovitejše slike druga za drugo kot nekak pravljični viharen ocean. Spomnil sem se tudi slikarja, ki je to knjigo ilustriral; njegove ilustracije so zelo podobne prividom v mcskalinskcm opoju, čeprav jih po potenci in intenziviteti nc dosežejo. Ali nista Maeterlinck in njegov ilustrator morda črpala iz podobnih, podzavestnih prepadov duše? Če bi bilo to res, potem nam bi meskalin odpiral vrata tudi v bistvu umetniškega ustvarjanja sploh, čeprav bi še ne pojasnil zadnjih skrivnosti, katerih pa morda nihče nikoli ne bo mogel pojasniti, ker bi pač moralo priti izven človeka neko popolnoma drugo, dosti vi.šjc bitje, ki bi praskrivnosti človeku razodclo. Nočem zajadrati v kako mistiko, ali spckulativnost, menim pa, da bi bilo dobro, če bi tudi filozofi in eksperimentalni psihologi sami poizkusili mcskalinov opoj, ki skriva v sebi morda velike možnosti dognanj. 203 v spomin Lidiji Sklewicky V nedeljo, 21. januarja 1990, je v promclni nesreči na G. Jelenju umrla mag. Lidija Sklewicky, sociologinja iz Zagreba, stara 35 let mama enajstletne deklice. Bila ja vodilna teoretičarka feminizma srednje in mlajše generacije v Jugcislaviji, avtorica in koavtorica dveh knjig s tega področja, s številnimi objavljenimi članki v Jugoslaviji, kije imela na področju raziskovanja feminizma in ženskih gibanj največ objav tudi v tujini. Praznina, ki je ostala za njo, pa je toliko večja, ker je bila Lidija tik pred predajo izredno obetavne disertacije o diskurzu ženskih gibanj v Jugoslaviji; gre za material, ki ga jc neutrudno in z veliko natančnostjo zbirala več let in ki v njeni obdelavi prikazuje bodisi protipatriarhalno tendenco teh gibanj ali pa njigovo postavljanje v določene politične kontekste v vsakokratnem boju za oblast. Ravno zaradi tega jc njen odhod velika intelektualna izguba. Kajti za to biografijo jc bil skrit talent in v tem prostoru morda celo najboljša kombinacija vrlin, sociali- zacije kozmopolitizma in radovednosti, kije obetala še vrsto novih, zelo domišljenih in modernih intelektualnih izdelkov. V Lidijinih knjigah, razpravah in člankih, kijih jc izdala ali pa ravnokar pisala, so združene danes nepogrešljive strokovne vrline: natančnost, esejistične sposobnosti, humanistična podkovanost in metodološka dcfiniranost. In Lidija je bila edina med sociologi v tem prostoru, kije hkrati uspešno uporabljala kulturno antropologijo, najsodobnejše metode zgodovinskega razisko- vanja in kvalitativno sociologijo. Imela je vse nujne socializacijskc predispozicije, da to svojo usmerjenost uspešno privede tudi na »evropsko« raven; zato ni rabila prisegati niti na Srednjo ali katero drugo Evropo, na vstopanje ali izstopanje vanjo, pa tudi na oddaljevanje od mark- sizma in javno spreobrnitev v kako drugo »meščansko« obliko analize družbe ne. Izvira iz tipične »stare« srednjeevropske poljske plemiške diaspore prejšnjega stoletja, ki se jc zaradi avstrijske politike »presajevanja« intelektualcev ustalila v Zagrebu. Iz tc krausovskc in musilovske tradicije je Lidija v svojem delu in življenju poudarjala tisto najkrcativncjšc: distanco do »neposredno dane«, večinsko inter- pretirane zgodovine, neustavljiv subtilen cinizem v opazovanju vsakdanjosti in, v Musilovi maniri, »vživljanjc« majhnega človeka v kompleksno tkivo življenja drugih in institucij. »Kinderstube«, kultivirana izdelanost njenega smisla za opazovanje in njena meščanska urejenost, kije za ta prostor popolnoma nenavadna, marljivost in dokumentiranost njenega dela, so v našem prostoru obetali najmanj izredno solidno standardizacijo neke nove sociološke orientacije. Zaradi tega bo v profesionalnem prostoru njeno mesto verjetno še dolgo ostalo prazno. Silva Meznarič Opravičilo Avtorjem in avtoricam, ki so objavili svoje prispevke v prejšnji številki esejev, pa tudi bralcem in bralkam, ki so se skozi številko prebijali, se opravičujemo zaradi velikega števila napak. Za vnaprej lahko le obljubimo, da bomo štorih vse, da do takšnih negativnih pojavov ne bo več prihajalo. Uredništvo Uredništvo Eseji Vlasta Jalušič, Miha Kovai. Tomaž Mastnak, Igor Škamperle, Marcel Štefančič jr., Tadej Zupančič, Ali Žerdin Razprave Mladen Dolar. Rado Riha. Slavoj Žižek (urednik Razpela); .Miran Božovič, Rastko Močnik, Stojan Pelko, Alenka Zupančič Glavni urednik Miran Božovič Odgovorni urednik Vlasta Jalušič Tajnica uredništva Alenka Zupančič Oblikovanje in prelom teksta Biba Mazzini Tisk Korošec, Ljubljana Svet revije Mladen Dolar. Zdenko Kodelja, Tomaž Mast- nak, Rastko Močnik. Braco Rotar, Miran Šimenc, Darko Štrajn. Tadej Zupančič (dele- gati sodelavcev); Slavoj Žižek (predsednik); Pavle Gantar, Gregor Golobic, Peter Klepec, Dejan Pušenjak. Tanja Rener, Rado Riha, Marcel Štefančič jr. (delegati širae družbene skupnosti) Naslov uredništva Ljubljana, Gosposka lO/I Uradne ure Ponedeljek, od 13, do 15, ure Tekoči račun 50101-678^7163, z oznako ZA PROBLE.ME Letna naročnina Za leto 1989 je naročnina 100.000 din, za tu- jino dvojno Izdajatelj RK ZSMS. Ljubljana, Dalmatinova 4 Naklada 1300 izvodov Revijo denarno podpira Kulturna skupnost Slovenije. Po sklepu Republiškega sekretaria- ta za kulturo in prosveto številka 421-1/74. z dne 14. marca 1974, je revija oproščena davka od prometa proizvodov. Rokopisov in slik ne vračamo. Cena te številke je 60,00 dinarjev.