1 INŠTITUT ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA V LJUBLJANI 1960 ST. 1 INSTITUT ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA V LJUBLJANI I N GRADIVO 1960 ŠT.1 ERRATA CORRIGE stran 11: Vortrag des Präsidenten des aussenpolitischen Aus­ schusses der Bundesvolksversammlung Jugoslawiens Dr. Aleš Bebler am 14. Juni 1960 vor der Gesell­ schaft für Aussenpolitik in Wien. stran 32: A lecture given by the President of the Foreign Affairs Committee of the People’s Assembly of Yugoslavia Dr. Aleš Bebler on June 14, 1960, before the Society for Foreign Affairs in Vienna. Kazalo D. Druškovič: A Bebler: J. Jeri: M. Markovič: I. Juvančič: A. Sušjan: Uvod Introduction................................................................ 7 Die Stellung der nationalen Minderheiten in Jugoslawien The Position of the National Minorities in Yugoslavia 11 Tržaško vprašanje od aprila 1948 do maja 1952 The Question of Trst (Trieste) from April 1948 to May 1952 .......................................................... 39 Ujedinjene nacije i problem zaštite manjina u okviru ljudskih prava The United Nations and the Problem of Protection of Minorities in View of Human Hights .... 88 Pojav italijanskega iredentizma in vprašanje asimilacije Italian Irredentism and the Problem of Assimilation 135 Maloobmejni promet med Jugoslavijo in Italijo in njegova realizacija Treaties on Small Border Traffic between Yugoslavia and Italy and their Realization............................. 151 Razprave in gradivo Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani v obeh zvezkih z letnico 1960 že s svojimi naslovi ponazarjajo tisto področje raziskav, ki razčlenjujejo nekatere vidike odnosov med narodi in državami. Predmet znanstvenih raziskav so torej nekatera sodobna družbena vpra­ šanja s posebnim ozirom na problematiko narodnih manjšin v FLRJ in pri njenih sosednih državah, ob upoštevanju dosežkov splošnočloveških spoznanj, ki prihajajo do izraza in se uveljavljajo v sodobnem pojmovanju človekovih pravic tudi v svetovnem okviru (v dejavnosti organizacije Združenih narodov). Spričo raznovrstnosti razprav naj z uvodno besedo posebej opozorimo na aspekte, ki so bili vodilo vodstvu ustanove in uredništvu, da je prišlo do pričujoče podobe obeh publikacij. Že sama vsestranskost družbene dejavnosti, tudi na področju narodnih manjšin, terja od njenih razisko­ valcev znanstveno metodo, seveda prilagojeno posameznim področjem ra­ ziskav. Prav zato srečamo v razpravah posameznih sodelavcev: prikaz izključno teoretskega političnega značaja in politične prakse še posebej, nadalje analizo s področja mednarodnega prava, poglavje iz diplomatske zgodovine in. splošne zgodovine, obravnavo pozitivne zakonodaje name­ njene manjšini in njene prakse, demografsko študijo o ljudskem štetju, dokumentacijo o narodnostno političnem prizadevanju manjšin v zvezi s pozitivno zakonodajo na področju manjšinskega šolstva in končno tudi še s problemi zvezano gradivo (zakonske osnutke za manjšinsko šolo in podatke o obmejnem gibanju prebivalstva na temelju sporazuma med sosednima državama). Glede na čas, prevladuje sodobnost, oziroma komaj minulo obdobje po drugi svetovni vojni; vse raziskave obravnavajo procese, ki seveda še niso zaključeni. Idejni temelj take usmeritve za raziskave Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani moramo poiskati predvsem v biti malega naroda, ki je z veliko osvobodilno vojno narodov sicer v načelu rešil svoje nacio­ nalno vprašanje, ki pa seveda obstoji »še vedno v problemu slovenskih narodnih manjšin v drugih državah« (E. Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana, 1957, druga pregledana in dopolnjena izdaja; ob drugi izdaji str. XLVII). Nič manj tehtna opora za pričujočo smer je mednarodno pravna stran obravnavanih problemov iz področja narodnih manjšin, živečih v sosednih državah, saj le-to izkazujejo znova tudi še mednarodne pogodbe: Mirovna pogodba 1947 in Londonski spo­ razum 1954 z republiko Italijo ter Pogodba o obnovi neodvisne in demo­ kratične Avstrije iz leta 1955. In če nadaljujemo izhodiščno misel — ne bo odveč poudariti, da se tudi v enkratnosti in posameznosti nekega manjšinskega vprašanja preiz­ kušajo načela občečloveške veljave. 7 Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, ki je založnik in izdajatelj publikacij, je danes (l. 1960) samostojna znanstvena ustanova; upravlja jo družbeni organ — Svet inštituta. Že v njegovem okviru je zagotovljena zveza z Univerzo v Ljubljani in drugimi sorodnimi znanstve­ nimi zavodi, kajti Svet Univerze, Svet za znanost in kulturo in znanstveno strokovni kolektiv ustanove same, volijo člane Sveta inštituta. Temeljna usmeritev ustanove, ki je izražena v njenih Pravilih in naloga Inštituta pa je prav v tem, da proučuje in obdeluje vprašanja manjšinskega varstva sploh, posebej pa vprašanja narodnostnih manjšin v državah, kjer živi slovenska narodna manjšina ter vprašanje narodnih manjšin v FLR Jugoslaviji. V ta namen sodeluje inštitut z ustreznimi domačimi in tujimi znan­ stvenimi zavodi in družbenimi organizacijami. Njegova dejavnost se izraža navzven v tem, da prireja znanstvena in poljudna predavanja iz svojega področja in da objavlja izsledke svojega dela v domačem revijalnem tisku, v knjižni obliki ali v posebnih publi­ kacijah ustanove same. Razprave in gradivo, ki so pogojene iz že omenjene vzročnosti, naj tedaj s soočenjem teorije in družbene stvarnosti z objektivnimi znanstveno raziskovalnimi nagibi znanstvenih raziskovalcev na teoretski, strokovni ravni prispevajo svoj delež pri sodobnem pregledu vprašanj nacionalnih manjšin v srednji Evropi. Opozorila nanje in njihova razčlenitev (kritika, ocene in mnenja) pa naj v najosnovnejšem smislu svojega namena vsaj odpro pot k stvarni izmenjavi pogledov na strokovni ravni. Drago Druškovič The treatises and material of the Institute of National Problems in Ljubljana, contained in both volumes with the year of issue of 1960, explain by their very titles that they deal with that field of scientific research, which analyses various aspects of the relations between nationalities and States. The subject of this scientific research, then, are various social Problems of to-day with a special view on the problem of national minorities in FPR Yugoslavia and in the neighbouring States, taking into consideration, at the same time, the advancement of human thought as it is recognized and is asserting itself in the modern understanding of human rights on a world-wide scope, as in the activities of the United Nations Organization. In view of the manifoldness of the treatises it is only right to point out in the introduction the various elements, by which the Institute and 8 the editorial staff were led and which gave both publications their final shape. The very heterogeousness of the social activities in the field of the national minorities problem demands of the research workers that they adopt the scientific method adapted to various fields of research. In these treatises, written by individual co-workers, we find: a riview of exclusively political character and separately of political practice, an analysis of a subject related to the International Law, a chapter from diplomatic and general history, a discussion on positive legislation for national minorities and its executions, a demographic study based on a census, documentation on national and political endeavours of mino­ rities in connection with positive legislation on minority schooling and finally the material connected with above mentioned Problems (law drafts on minority schooling, data on border passages on the basis of treaties between neighbouring countries). Because of the time of issue, the near past, or the period after World War II prevails; all treatises discuss developments which are of course not yet finished. The basis of this Orientation of the research conducted by the Insti­ tute of National Problems in Ljubljana can be found above all in the essence of a small nation, which solved, to be sure, in principle its national problem in the big liberation war of nations. This problem, however, still exists >‘in the problem of Slovene national minorities in other countries« (E. Kardelj, The Development of the Slovene National Problem, Ljubljana, 1957, the Second Corrected and Updated Edition; page XLVII). No less important basis for this Orientation is the legal side of the discussed subjects in the field of national minorities in neigh­ bouring countries, since it is also contained by international treaties: The Peace Treaty of 1937 and the London Agreement of 1954 with the Republic of Italy and the State Treaty for the Re-establishment of an Independent and Democratic Austria of 1955. If we continue with the starting thought it is only right to point out that single and individual minority problems are also a test for principles recognized by all humanity. The Institute of National Problems in Ljubljana, the publisher of both volumes of collected works, is to-day (in 1960) an independent scien­ tific Institution; it is directed by a social body, the Institute Council. Within this Council exists the connection of the Institute with the Ljubljana University and other similar scientific institutions; namely, the University Council, the Council of Science and Culture and the scientific workers of the Institute itself elect the members of the Institute Council. The bcisical orientation of the Institute, as recorded by the Rules and Regulations of the Institution, and the task of the Institute is to 9 study and treat the Problems of minority protection in general and esp cially the Problems of national minorities in countries with Slove national minorities, as well as the problem of national minorities FPR Yugoslavia. In order to carry out its tasks the institute cooperates with simil scientific institutions and organizations at home and abroad. Among the activities of the Institute are scientific and popul lectures as well as publication of the results of its research in periodica books and special publications of the Institute itself. The treatises and material, written on the basis of all this, are i tended to confront the theory and fact by means of objective scienti research work and to contribute on a theoretical expert level their sha to the modern review of the national minorities problem in Centi Europa. These Problems, thus singled out and analysed (by criticisn evaluations and opinions). should, if no more, open the door to a sob exchange of opinions on a scientific level. Drago Druškovič 10 Die Stellung der nationalen Minderheiten In Jugoslawien Vortrag des Präsidenten des aussenpolitischen Ausschusses der Bundesvolks­ versammlung Jugoslawiens Dr. Aleš Bebler am 14. Juni 1960 vor der Gesell­ schaft für Aussenpolitik Sehr geehrte Damen und Herren! Ich freue mich aufrichtig, von Ihnen gerade hierher eingeladen worden zu sein — in die schöne Stadt Wien, mit der mich Erinnerungen aus der frühen Jugendzeit verbinden. Als achtjähriger Junge war ich 1916 mit Mutter und Schwester in Eure Stadt geflüchtet. Wir kamen aus einer Gegend, wo zu jener Zeit die neue Isonzo-Front errichtet wurde, und fanden Aufnahme bei meinem Onkel, dem damals mit der Abteilung »Slawische Literatur« betrauten Kustos der k. und k. Hofbibliothek. Ein ganzes Jahrlang ging ich in Währing zur Schule, und machte mich auf diese Weise mit Ihrer Sprache vertraut. Nun sind diese Zeiten schon längst vorüber. Vieles hat sich inzwischen ereignet, manches verändert. Das Gewitter des Ersten und das noch schlimmere des Zweiten Weltkrieges zog herauf und legte sich wieder. Heute sind die europäischen wie auch alle übrigen Völker nach Auffindung neuer Wege zu solchen internationalen Beziehungen bestrebt, die der Menschheit einen neuen, den Dritten Weltkrieg ersparen sollen. Denn sie sind zu der Erkenntnis gelangt, dass dieser Krieg noch viel schlimmer als der vorangegangene sei und einem kollektivem Selbstmord der Menschheit gleichkommen würde. Daher stellen die gegenwärtigen Anstrengungen zur Schaffung aufrichtig gutnachbarlicher Völker­ beziehungen auch Schritte zur Rettung der Menschheit vor einer fast undenk­ baren Katastrophe dar. Alles, was die Völker einander näherbringt, ist heute als positiv und nützlich zu werten. Folglich ist das gegenseitige Kennenlernen eine Aufgabe, der eine besondere Bedeutung zukommt. Die Völker werden voneinander getrennt nicht nur durch entgegengesetzte Interessen, für welche Abkommen und gerechte Lösungen gefunden werden müssen, sondern auch durch Unstim­ migkeiten die von Vorurteilen, falschen Vorstellungen herrühren. Man soll daher danach trachten, richtige Vorstellungen zu ermöglichen und die besteh­ enden Vorurteile aus der Welt zu schaffen. Von diesem Standpunkt ausgehend, habe ich gern die Einladung ange­ nommen, hier, vor Ihnen, meine Damen und Herren, einen Vortrag zum Thema »Nationale Minderheiten in Jugoslawien« zu halten. Wie Sie sicherlich schon wissen, ging die Initiative dazu von Ihrem hochgeschätzten Aussenminister Herrn Dr. Bruno Kreisky aus, und zwar gelegentlich seines vor kurzem stattgefundenen Belgrader Besuchs. Das Bekanntmachen der öffentlichen 11 Meinung Österreichs mit diesem Aspekt der heutigen Wirklichkeit in Jugo­ slawien dürfte — Dr. Kreiskys und meiner Ansicht nach — sowohl dem gegen­ seitigen Kennenlernen als auch den wechselseitigen Beziehungen der beiden Länder dienlich sein. Die Frage der nationalen Minderheiten wurde in der Vergangenheit stets als ein besonders heikler Bereich angesehen. Man war allgemein der Auffassung, welche übrigens auch heute noch in Ländern vertreten wird, die Existenz nationaler Minderheiten sei ein Hindernis für die Einheit des Landes und ein unvermeidbarer Störungs- und Reibungsfaktor, ja sogar eine Gefahren­ quelle in den Beziehungen mit den umliegenden Nachbarländern. Dieser Auffassung zufolge ist allein schon die Existenz nationaler Minderheiten als ein Übel anzusehen, welches man lieber durch Assimilation oder durch noch drastischere Methoden aus dem Wege schaffen sollte. Ist dem in Wirklichkeit so, und muss es denn so sein? Dies ist eine Frage. die in diesem Zusammenhang gestellt und beantwortet werder soll. Das Beispiel Jugoslawiens ist in dieser Hinsicht ausserordentlich lehrreich, und gibt, unserer tiefen Überzeugung nach, auf die eben gestellte Frage eine unzweideutige Antwort. Jugoslawien ist ein Land, wo die nationalen Minderheiten einen relativ hohen Prozentsatz ausmachen. Der im Jahre 1931 durchgeführten Volkszählung zufolge nahmen die nationalen Minderheiten mit 14,8 Prozent beziehungsweise mit mehr als zwei Millionen Mitgliedern an der rund 14 Millionen zählenden Gesamtbevölkerung teil. Die grössten Volksgruppen waren damals die skipe­ tarische und die deutsche — jede mit etwa einer halben Million Mitgliedern —. die ungarische mit ungefähr 470 tausend, die türkische mit zirka 250 tausend, sodann die slowakische, rumänische, bulgarische, tschechische, italienische und noch einige kleinere Volksgruppen. Die Volkszählung von 1953 bietet zwar im Hinblick auf die Minderheitenstrüktur ein verändertes Bild, zeigt aber zugleich, dass die Gesamtzahl der Minderheitenangehörigen auch heute sehr hoch ist. An der damals 17 Millionen zählenden Gesamtbevölkerung (die inzwischen auf über 18 Millionen angestiegen ist) waren die Volksminderheiten mit etwa derselben Personenzahl wie vor zwanzig Jahren, das heisst mit zwei Millionen oder 12 Prozent beteiligt. Die Minderheitenfrage in Jugoslawien bildet also nach wie vor eines der wichtigen innenpolitischen Probleme. Die Minderheitenstruktur hat sich, wie vorhin erwähnt, gegenüber derje­ nigen aus dem Jahre 1931 zum Teil verändert. Um die Kontinuität meiner Ausführungen über die heutige Minderheitenpolitik Jugoslawiens aufrecht­ zuerhalten, möchte ich gleich zu Beginn erklären, wie diese Veränderungen zustandegekommen sind. Die Skipetaren zählen heute 750 tausend beziehung­ sweise 250 tausend mehr als vor 20 Jahren, was dem raschen natürlichen Zuwachs dieses Bevölkerungsteils entspricht. In Ungarn gibt es rund eine halbe Million, das heisst 30 tausend mehr als vor dem Kriege. Die türkische Volksgruppe hat sich stark verringert, da die bereits nach dem Ersten Weltkrieg eingesetzte freiwillige Rücksiedlung der Türken aus Jugoslawien nach der Türkei auf Grund einer zwischen der jugoslawischen und der türkischen 12 Regierung getroffenen Vereinbarung fortgesetzt worden ist. So zählt diese Volksgruppe heute nur noch etwa 100 tausend Personen. Die an sich schon kleine, nur 15 tausend Mitglieder umfassende polnische Volksgruppe ist auf Grund eines zwischen den beiden Regierungen geschlossenen Abkommens schon in den Jahren 1946/47 zum grössten Teil nach Polen übersiedelt. Die durch Eingliederung einiger Teile Dalmatiens sowie des kroatischen und des slowenischen Küstenlandes zunächst stark angewachsene italienische Volks­ gruppe schrumpfte später zusammen, und zwar infolge der freiwilligen Optierung und Übersiedlung nach Italien, wozu sie von den Triester und anderen italienischen politischen Organisationen aufgefordert worden war. Doch diese Umsiedlung wurde auch durch die neugezogene, die Stadt Triest vom natür­ lichen Hinterland trennende Grenze bewirkt. Die Menschen waren somit gezwungen, die Wahl zwischen Stadt und Hinterland zu treffen. Wer stärker an die Stadt gebunden war, siedelte nach Triest über, diejenigen aber blieben zurück, die sich mit dem hinter unserer Grenze liegenden Land und kleineren Städten mehr verwachsen fühlten. So zählt die italienische Volksgruppe heute insgesamt 36 tausend Mitglieder. Die grösste Veränderung in der Minderheitenstruktur wurde jedoch durch die sehr starke Verringerung der deutschen Volksgruppe verursacht. Diese einst eine halbe Million Mitglieder zählende Minderheit ist im Jahre 1953 auf 60 tausend zusammengeschrumpft. Was hier geschehen ist, kann als ein sehr lehrreiches Objekt dienen zum Studium der Minderheitenfrage im allgemeinen. Mit Ausnahme des in Slowenien lebenden deutschsprechenden städtischen Elements, welches den kleinsten Teil der in Jugoslawien ansässigen deutschen Minderheit bildete, war die deutsche Volksgruppe nicht österreichischer, sondern deutscher Abstammung. Sie kam aus Schwabenland und hat diesen Charakter nach zwei Jahrhunderten ihres Aufenthalts in der Wojwodina — vornehmlich aber im Banat — auch bewahrt. Ja, sie pflegte sogar in den Benennungen ihrer Organisationen diese schwäbische Abstammung zu unter­ streichen. Als die deutsche Volksgruppe 1919 ihre erste politische Organisation ins Leben rief, da gab sie ihr den Namen -Deutsch-schwäbischer Klub«, um diesen später durch den Namen »Schwäbisch-deutscher Kulturbund« zu ersetzen. Diese Organisation war von allem Anfang an mit dem grossdeutschen Geist infiziert — ein Umstand, der sie nach Aufkommen des Hitlerismus in Deutschland in den Schoss des Nazismus trieb. Sie wurden zum willigen Werkzeug der nazistischen Expansion auf dem Balkan und zog allmählich die gesamte in Jugoslawien lebende deutsche Minderheit nach sich. Mit den beiden von Berlin aus wirkenden Zentralstellen — dem »Verein für das Deutschtum im Ausland« und später mit der, seit 1940 unter Leitung des SS-Generals Lorenz stehenden »Volksdeutschen Mittelstelle« — eng verbunden und von diesen auch ständig unterstützt, konnte der Kulturbund schon nach einigen dem Zweiten Weltrieg vorangegangenen Jahren die gesamte deutsche Volks­ gruppe in mehreren ausgesprochen Hitlerschen, sich in allem nach der NSDAP richtenden Organisationen erfassen. Die Zahl der organisierten deutschen Minderheitsangehörigen stieg auf 450 tausen, an deren Spitze der von Hitler ernannte Volksgruppen führer stand. Der Führer der in Kroatien lebenden 13 Volksdeutschen, Altgayer, gab später in aller Öffentlichkeit prahlend zu, dass es noch vor dem nazistischen Angriff auf Jugoslawien gelungen .sei, etwa tausend junge Männer nach Deutschland zu bringen, wo sie in die Wehrmacht, zum Teil auch in die Waffen-SS und sogar in die SS-Leibstandarte »Adolf Hitler- eingezogen wurden. Als es dann im Jahre 1941 zum Angriff auf Jugoslawien kam, konnte praktisch die ganze deutsche Minderheit als Fünfte Kolonne bezeichnet werden. Sie benahm sich auch als solche während des ganzen Krieges. Der deutschen Besatzungsmacht war es gelungen, innerhalb dieser Volksgruppe die allgemeine Mobilmachung durchzuführen und von den Eingezogenen besondere Einheiten — wie beispielsweise die »Prinz Eugen- - Division — aufzustellen. All dies konnte nicht anders enden, als es geendet hat. Der grösste Teil der deutschen nationalen Minderheit folgte dem Befehl Hitlers und verliess mit den sich zurückziehenden deutschen Besatzungstruppen das Land. Die Gotscheer sind ein Fall für sich. Sie wurden zunächst auf Grund eines zwischen Hitler und Mussolini getroffenen Abkommens aus der italieni­ schen in die deutsche Besatzungszone Sloweniens überführt und längs der damaligen Demarkationslinie angesiedelt. Nun liess dieser Umstand allein die Absicht Hitlers deutlich erkennen, Südsteiermark bis zu dieser Linie zu germa­ nisieren. Die in dieser Zone ansässigen Slowenen wurden von den Nazis in die deutschen Lager gesteckt. Einige Jahre später, das heisst schon 1945, schlossen sich die Gottscheer dem Rückzug der deutschen Besatzungstruppen an. Es sei noch hinzugefügt, dass ein Teil der im sogenannten Selbständigen Staat Kroatien lebenden schwäbischen Minderheit noch im Laufe des Krieges nach Polen umgesiedelt worden ist. So hat die in Jugoslawien lebende deutsche Volksgruppe sich selbst aufgelöst. Sie hat ihr Schicksal mit demjenigen Hitler-Deutschlands verbunden, so dass in letzter Konsequenz auch sie ein Opfer der Tragödie ist, die dem deutschen Volk zuteil wurde. Nach Einstellung der Feindseligkeiten waren schätzungsweise etwa 70 tausend Schwaben auf dem Staatsterritorium Jugoslawiens geblieben. Bei der Volkszählung von 1953 gab es wie schon erwähnt noch 60 tausend, aber die Rücksiedlung ging auch nach der Volkszählung weiter. In den letzten paar Jahren liess jedoch der Rücksiedlungsrhythmus interessanterweise ständig nach, so dass die Rücksiedlung jetzt praktisch zum Stillstand gekommen ist. Die nur zu verständliche Animosität dieser Minderheit gegenüber nahm nach dem Kriege rasch ab und schon im Jahre 1947 konnte in Novi Sad (Neusatz) ein deutscher Kulturverein ins Leben gerufen werden. Er hiess »Klub deutscher Schaffender« und dieser Klub wirkte bis in das Jahr 1955. In den­ selben Jahren wurde auch ein deutsches Wochen-Blatt, »Der Schaffende« genannt, veröffentlicht. Im Jahre 1949 fing man an, auch deutsche Abteilungen in Volksschulen zu bilden. Die Zahl der Kinder in diesen Abteilungen stieg ständig bis zum Schuljahre 1952-53. Es gab damals 28 Klassen auf 22 Schulen mit 735 Schülern. Mit der neuen Aussiedlungswelle fiel diese Zahl wiederum und die letzten 5 Klassen mit 111 Kindern arbeiteten im Schuljahre 1944-45. 14 Es ist kaum nötig zu betonen, dass heute die noch zurückgebliebenen Schwaben-Minderheitsangehörigen, von denen es ungefähr noch 30 tausend gibt, alle Rechte geniessen, die jedem jugoslawischen Staatsbürger gewährleistet sind. Als ich vor kurzem die Stadt Subotica besuchte — das Verwaltungs­ zentrum eines derjenigen Bezirke, wo die deutsche Minderheit vor dem Kriege stark vertreten war —, fand ich beispielsweise in der dortigen Technischen Mittelschule 12 Schwaben als regulär eingeschriebene Schüler vor. Darüber hinaus konnte ich im Bezirksverwaltungsamt feststellen, dass die Abteilung -Forstwirtschaft« von einer Frau, und zwar von einer Schwäbin, geleitet wird. Ich weiss, dass es Leute gibt, die verschiedene mit dieser Volksgruppe zusammenhängende Ereignisse anders darzustellen pflegen, als sie sich in Wirklichkeit zugetragen haben. Doch es handelt sich hier meistens um solche Menschen, die alles, was Jugoslawien betrifft, im falschen Licht darstellen möchten. Doch kein Märchen über die im und nach dem Kriege in Jugoslawien vor sich gegangene Entwicklung vermag die historische Wahrheit zu verheim­ lichen, dass die im letzten Krieg geborene Volksbefreiungsbewegung und auch der von dieser Bewegung geschaffene neue Staat niemals auf das chauvini­ stische Gleis abgewichen sind. Was die in Jugoslawien lebende deutsche Volks­ gruppe betrifft, so hat unsere Führung immer wieder versucht, dem dort herrschenden Geist des Hitlerismus entgegenzuwirken und zumindest einen Teil dieser Volksgruppe für den weltweiten, gegen den grossdeutschen Imperia­ lismus geführten Kampf zu gewinnen. Leider erwiesen sich alle diese Bemüh­ ungen als wenig erfolgreich. So konnte erst in der zweiten Hälfte 1943 eine nur 40 Mann starke deutsche Partisanenkompanie gebildet werden. Wenn auch klein, so hatte diese Einheit doch eine symbolische Bedeutung. Sie ist auch heute noch der schlagende Beweis dafür, dass unsere Bewegung keine der vorhandenen Volksgruppen vernichten, sondern vielmehr alle ethnischen Ele­ mente Jugoslawiens in einem grossen, gerechten Krieg vereinigen wollte. In diesem Zusammenhang soll auch die Tatsache erwähnt werden, dass es uns kura vor Abschluss des Krieges gelungen war, eine weitere, aus öster­ reichischen Kriegsgefangenen zusammengesetze deutschsprechende Einheit aufzustellen. Es sei mir nun erlaubt, an dieser Stelle ein persönliches Erlebnis einzu­ fügen. Als es zur Auflösung der italienischen Streitmacht kam, lag ich mit meiner Einheit in der Nähe meines Geburtsortes, im schönen Wippach-Tal bei Görz. Bei einem der ersten Zusammenstösse mit den in diese Gegend frisch herangeholten deutschen Truppen wurde von unseren Partisanen ein deutscher Sanitätswagen mit Fahrer und einem Sanitäter erbeutet. Die beiden Deutschen haben sich weder gewehrt noch zu fliehen versucht. Sobald ich davon hörte, liess ich die beiden Gefangenen vorführen. Der Sanitäter behauptete, er sei katholischer Geistlicher, den die Naas zur nichtkämpfenden Truppe eingezogen, ihm aber verboten hätten, die Messe zu lesen. Wir riefen nun den Dorfpfarrer herbei, welcher, nachdem er sich eine Zeitlang mit dem Gefangenen in lateini­ scher Sprache unterhielt, dessen Angaben nur bestätigen konnte. Wir kamen sodann überein, den Gefangenen im Pfarrhaus einzuquartieren, und so hatte 15 dieser schon am nächsten Tag nach langjähriger Zwangspause wieder einmal die Messe gelesen. Wie ich später erfuhr, ging er von Pfarrhaus zu Pfarrhaus immer weiter auf die österreichische Grenze zu, bis schliesslich jede Spur von ihm verschwand. Der Fahrer war wiederum aus anderem Holz geschnitzt. Er gab an, in Düsseldorf wohnhafter Arbeiter-Mechaniker und Nazigegner zu sein. Um dies zu beweisen, zog er einen Stiefel aus und zauberte daraus einen säuberlich zusammengefalteten Stoss dünner Papierblätter hervor. Die Blätter enthielten mehrere in winziger Schrift geschriebene Gedichte, die mit dem Nazismus sehr scharf zu Gericht gingen. Ich habe dem Mann geglaubt und daher vorgeschlagen, er möge sich uns anschliessen. Und er willigte ein, allerdings unter der Bedingung, keine Waffen tragen zu müssen. So teilte ich ihn einer Partisanen­ einheit zu, wo er die Arbeit des Kochgehilfen verrichtete. Er trug den Koch­ kessel, schälte Kartoffel und sammelte Brennholz. Erst einige Zeit danach wurde mir die Geschichte von seinem traurigen Ende berichtet. Seine Kompanie machte sich eines Tages für den Angriff bereit, den sie auf die deutschen Befestigungen längs der durch das Isonzo-Tal führenden Bahnstrecke unter­ nehmen sollte. Der Kommandeur kam nun auf die Idee, vom Spengler des nächstgelegenen Dorfes einen Lautsprecher aus Blech anfertigen zu lassen, durch welchen der deutsche Kochgehilfe vor der Auslösung des Angriffs zu den deutschen Stellen sprechen und die Besatzung zur Übergabe auffordern sollte. Der Düsseldorfer willigte gerne in diesen Vorschlag ein, und schlich sich, robbend und kriechend, an die deutschen Stellungen heran. Doch kaum hatte er durch den Lautsprecher zu sprechen begonnen, wurde er schon von drubern beschossen und tödlich getroffen. Als unsere Truppen einige Stunden später die deutschen Stellungen erobert und den noch am Leben gebliebenen Teil der Besatzung gefangengenommen hatten, stellten sie mit Erstaunen fest. dass die Besatzung überhaupt nicht deutsch sprechen konnte, da sie ausnahms­ los aus Mitgliedern der sogenannten Wlassow-Armee zusammengesetzt war... Der internationalistische Geist, von dem unser Befreiungskampf durch­ drungen war, hat die übrigen Volksgruppen dazu bewogen, mit uns zusammen­ zuarbeiten und aus ihrer Mitte auch grössere Partisaneneinheiten zu bilden. In unseren Einheiten hat es von Anfang an ungarische Partisanen gegeben. Viele von ihnen wurden ursprünglich von den ungarischen Besatzungstruppen gewaltsam eingezogen, desertierten jedoch bei der ersten Gelegenheit und schlossen sich den Partisanen an. Aus diesen Elementen entstand 1943 das -Petöfi Sandor- - Bataillon, welches schon im nächsten Jahr zu einer, den­ selben Namen führenden Brigade anwuchs. Die gesamten Kampfformationen und Dienstgrade waren ungarisch. Die Zahl der ungarischen Kämpfer stieg gegen das Ende des Krieges auf 14,000 an. Ähnlich war es auch mit den Skipetaren, die sich ebenfalls schon in den ersten unserer Einheiten befanden. Auch aus den Skipetaren wurden mehrere Bataillone und später zwei Brigaden aufgestellt, die den Namen zweier skipetarischer Veteranen — «Zejnal Ajdini« und «Emin Duraku« — trugen. Die tschechische Volksgruppe stellte die Mannschaft für die «Jan Žižka« - Brigade und die slowakische für die eigene «Slowakische Brigade«. Das bulgarische 16 Bataillon »Hristo Bateff« wuchs sich später zur »Georgi Dimitroff- - Brigade aus. In unseren Partisaneneinheiten gab es auch Rumänen und Rutenen und Türken und Tschechen. Die Beteiligung der italienischen Volksgruppe und der in italienischen Grenzgebieten in Triest, Monfalcone, Görz und andemort lebenden Italiener an unserem Kampf sowie die Zusammenarbeit zwischen uns und den in der Grenzregion operierenden italienischen Partisaneneinheiten haben ein besonders schönes Blatt in der Geschichte unseres Freiheitskampfes geschrieben. Gleich nachdem der Befreiungskampf auch auf Istrien und das Küstenland Übergriff, gab es in unseren Einheiten auch Italiener. Aus diesen wurde in Istrien das Bataillon »Pino Budicin«, in der Umgebung von Triest die sogenannte »Brigate Triestina d’Assalto« gebildet. Die ausserhalb unserer Armee stehenden italienischen Partisaneneinheiten — wie zum Beispiel die --Fontanot- - Brigade und die »Garibaldi - Natisone« - Division — standen mit uns in enger Berührung und nahmen aktiv an koordinierten, gemeinsamen militärischen Operationen teil. Der während des Krieges in dieser und manch einer anderen Form zum Ausdruck gekommene internationalistische Geist spiegelt sich auch in der Nachkriegszeit in einer völligen Gleichberechtigung unserer Minderheiten mit der jugoslawischen Mehrheitsbevölkerung wieder. Bevor ich jedoch zur Schilderung der heutigen konkreten Minderheitenlage in Jugoslawien übergehe, möchte ich feststellen, dass die Gleichberechtigung unserer Minderheiten heute eine Gleichberechtigung für alle bedeutet, dass es also bei uns keine bevorzugten und keine bevormundeten Volksgruppen mehr gibt. Im Vorkriegsjugoslawien lagen die Dinge jedoch anders. Die Behandlung der Minderheiten wurde damals durch die politischen Beziehungen zu einzelnen Ländern sowie durch die Stärke dieser Länder bestimmt. So nahm die deutsche Volksgruppe eine bevorzugte Stellung ein. Alle Minderheiten, die eigene Schulen besassen, waren verpflichtet, ihre Kinder vor dem regulären Schul­ besuch eine Vorbereitungsklasse besuchen zu lassen, wo diese die notwendigen Kenntnisse in der serbokroatischen Sprache erwerben sollten. Von dieser Verpflichtung wurde aber die deutsche Volksgruppe 1930 befreit. In den Volksschulen gab es nahezu 40 000 deutsche und nur 20 000 ungarische Kinder, obgleich die ungarische Minderheit zahlenmässig nicht weit hinter der deu­ tschen zurückstand. Die deutsche Volksgruppe hatte mehr als 700 Volks- und rund 145 Mittelschullehrer, während die ungarische nur über 350 Volks­ und 50 Mittelschullehrer verfügte. Für die ihrer Zahl nach unbedeutende Gruppe von 20 000 russischen Emigranten wurde aus politischen Rücksichten ein russisches Gymnasium ins Leben gerufen.. Doch die gröbste Diskrimi­ nierung wurde gegen die Skipetaren angewandt. Obgleich mit 500 000 Mit­ gliedern einer der grössten, besass die skipetarische Volksgruppe weder eigene Schulen noch eigene Zeitungen und andere Publikationen. Ihre Sprache wurde bei den Behörden nicht anerkannt. Diskriminierte Minderheiten waren zur Assimilation verurteilt'.' " . 2 Razprave 17 Das neue Jugoslawien kennt dagegen keine Diskriminierung gegenüber irgendeiner der vorhandenen Volksgruppen. Unser Land hat noch mitten im Kriege — das heisst auf der 1943 in der bosnischen Stadt Jajce statt­ gefundenen zweiten Tagung des Antifaschistischen Rats der Volksbefreiung Jugoslawiens — die Gleichberechtigung für alle Minderheiten verkündet und dieses Prinzip sowohl in den Verfassungs- und anderen Gesetzesvorschriften als aus in der Praxis immer wieder in Anwendung gebracht. Alle Minder­ heiten werden bei uns aus politischen Erwägungen heraus stets in gleiche»' Weise behandelt, ungeachtet dessen, ob sie gross oder klein sind, ob sie die Sprache eines grösseren oder eines kleinem fremden Landes sprechen, ob die Beziehungen zu diesem Land besser oder schlechter sind, ob das betreffende Land für die Volksgruppe ein Interesse zeigt oder nicht. Welche Behandlung wird eigentlich den nationalen Minderheiten im Neuen Jugoslawien zuteil? In dem bereits erwähnten Beschluss unseres provisorischen Parlaments vom Jahre 1943, in der »Entscheidung zum Aufbau Jugoslawiens auf födera­ tivem Prinzip«, ist auch ein Artikel folgenden Inhalts enthalten: »Den natio­ nalen Minderheiten in Jugoslawien werden alle nationalen Rechte gewähr­ leistet«. In der Verfassung von 1946 heisst es: »Alle Bürger der Föderativen Volksrepublik Jugoslawien sind vor dem Gesetz gleich und gleichberechtigt, ungeachtet der Volkszugehörigkeit, Rasse und Religion. — Die auf Geburt. Stellung, Vermögensverhältnisse und Bildungsgrad sich gründenden Sonder­ rechte weiden nicht anerkannt. Jede Tätigkeit, die den Bürgern auf Grund von Unterschieden in Volkszugehörigkeit, Rasse und Religion Privilegien einräumt oder Rechte beschränkt, sowie jede Verbreitung von nationalem, rassischem oder religiösem Hass und Zwietracht ist verfassungswidrig und straflbar.« (Artikel 21). Die Verfassung stellt ferner fest, dass allen Bürgern in gleicher Weise »alle öffentlichen Ämter unter den gesetzlichen Bedingungen zugänglich« sind (Artikel 33) und dass »alle Bürger — ohne Rücksicht auf Geschlecht, Volks­ zugehörigkeit, Rasse, Religion, Bildungsgrad und Wohnort —, die das achtzehnte Lebensjahr vollendet haben, berechtigt sind, zu wählen und in alle Organe der Staatsgewalt gewählt zu werden.« (Artikel 23). Die Gleichberechtigung der zahlenstärksten Minderheiten — der skipe­ tarischen in Kosovo/Metohija und der ungarischen in der Wojwodina — ist überdies auch durch Schaffung des Autonomen Gebiets Kosovo/Metohija und der Autonomen Provinz Wojwodina im Rahmen der Volksrepublik Serbien gesichert. In den besonderen Statuten dieser Einheiten heisst es, ihr Ziel bestehe in der Verwirklichung einer »brüderlichen Zusammenarbeit zwischen den dort lebenden Nationalitäten« sowie in der »Gewährleistung der durch die Verfassung der Föderativen Volksrepublik Jugoslawien und die Verfassung der Volksrepublik Serbien für die nationalen Minderheiten festgelegten Rechte« (Artikel 3 des Statuts der Autonomen Provinz Wojwodina von 1946). Die beiden autonomen Einheiten besitzen gewählte Vei-tretungskörperschaften und Vollzugsorgane der Macht. Die Autonome Provinz Wojwodina wählt in den Nationalitätenrat 6, das Autonome Gebiet Kosovo/Metohija 4 18 Abgeordnete (Artikel 25 und 27 der Bundesverfassung), während die einzelnen Volksrepubliken mit je 10 Abgeordneten in diesem Rat vertreten sind. Diese autonomen Einheiten sind berechtigt: Die eigenen Statuten, durch welche die Organisation und die Zuständig­ keiten ihrer Organe der Macht im Einklang mit der Verfassung festgesetzt werden, »selbständig zu erlassen-; Durch die eigenen Organe der Macht — a) alle in die Bereiche der einzelnen öffentlichen Dienste fallenden Angelegenheiten, die für die Autonomie als Ganzes von allgemeiner Bedeutung sind, selbständig zu erledigen; b) Gesetze und andere Bundes- und Republiksvorschriften — sofern dies nicht in die ausschliessliche Zuständigkeit der Republiksorgane fällt — unmittelbar zu vollstrecken und für strikte Anwendung der Bundes- und Republiksvorschriften zu sorgen; c) die Gesetzmässigkeit der Arbeit von lokalen Organen der Macht zu überwachen, sofern diese Rechte nicht zum ausschliesslichen Zuständigkeits­ bereich anderer Organe gehören; d) den eigenen Wirtschafts- und Haushaltsplan zu beschliessen; — Bezirksgerichte zu errichten und aufzuheben, ihre territoriale Zustän­ digkeit zu bestimmen und Kriegsgerichtsrichter zu wählen. Diese letzte Autonomiebefugnis wird für die Wojwodina auch durch die Bildung des Obersten Gerichtshofs der Autonomen Provinz Wojwodina ergänzt, womit diese Provinz in dieser Beziehung den sechs Volksrepubliken gleich­ gestellt ist. Um die weiteren Darlegungen verständlicher zu machen, möchte ich hier­ auf einen wichtigen Unterschied zwischen der Autonomen Provinz Wojwodina und dem Autonomen Gebiet Kosovo/Metohija hinweisen: Während in der Wojwodina die Angehörigen jugoslawischer Völker 62 Prozent und die der Minderheiten 38 Prozent der Bevölkerung ausmachen (davon sind 25 Prozent Ungarn, die die grösste Minderheit in dieser Provinz bilden), sieht hingegen die Bevölkerungsstruktur in dem Autonomen Gebiet. Kosovo/Metohija folgen­ dermassen aus: Skipetaren — 65 Prozent, Angehörige anderer Volksgruppen (Türken) — 5 Prozent, Bewohner jugoslawischer Volkszugehörigkeit — 30 Prozent. Kosovo/Metohija ist also eine stark skipetarischen Charakter auf­ weisende autonome Einheit, in der die nationalen Minderheiten die über­ wiegende Mehrheit besitzen. Daher ist diese Einheit für die jugoslawische Praxis in der Minderheitenfrage besonders bedeutsam und charakteristisch. Nun möchte ich illustrationshalber zwei Kriterien wählen: die Beteiligung der Minderheitenangehörigen an den Organen der Macht und, zweitens, der öffentliche Gebrauch von Minderheitensprachen. Den Minderheitenangehörigen in ganz Jugoslawien steht auf Grund der bereits zitierten Verfassungsbestimmungen sowohl das aktive als auch das passive Wahlrecht zu. Dies äussert sich praktisch in der Zahl der Minder­ heitenangehörigen, die in die Vertretungskörperschaften und in andere Funk­ tionen gewählt werden. Und man kann tatsächlich in allen Provinzen, wo es nationale Minderheiten gibt, gewählte Vertreter dieser Minderheiten in allen gewählten Körperschaften und anderen Organen der Macht etwa in demselben Verhältnis finden, das dem Prozentsatz der Minderheitenbevölkerung entspricht. 2« 19 So sind im Provinzialausschuss (Nationalversammlung) der Autonomen Provinz Wojwodina ein Viertel der Abgeordenten Ungarn, während der Gebietsausschuss des Autonomen Gebiets Kosovo/Metohija zu zwei Dritteln aus skipetarischen Abgeordneten zusammengesetzt ist. In den Vollzugsräten dieser Gebiete sind die Minderheitenangehörigen etwa im gleichen Verhältnis vertreten, was für den Vollzugsrat des Autonomen Gebiets Kosovo/Metohija eine skipetarische Mehrheit bedeutet. Der Posten des Vorsitzenden dieses Vollzugsrates wird von einem Skipetaren bekleidet. Die Angestellten in Verwaltungsorganen und öffentlichen Diensten sind in der Wojwodina zu 20 Prozent Ungarn und zu 5 Prozent Angehörige anderer Minderheiten. In Kosovo/Metohija sind die Skipetaren mit nur etwa 20 Prozent am Angestelltenbestand beteiligt, was auf den aus der Vergangenheit über­ nommenen Mangel an gelerntem Personal in den Reihen der skipetarischen Volksgruppe zurückzuführen ist. Wie sieht es nun in Jugoslawien mit dem Gebrauch der Minderheiten­ sprachen aus? In der Bundesnationalversammlung sowie in den Nationalversammlungen der einzelnen Volksrepubliken steht jedem Abgeordneten das Recht zu, in seiner Muttersprache zu sprechen, doch muss seine Rede in eine der jugoslawischen Sprachen (serbokroatisch, slowenisch oder mazedonisch) übersetzt werden. Die Minderheitenangehörigen sind auf dem gesamten Staatsterritorium der Föde­ rativen Volksrepublik Jugoslawien berechtigt, sich vor den Verwaltungsorganen, im administrativen Strafverfahren sowie vor den Gerichten ihrer Muttersprache zu bedienen, sofern sie wegen der Unkenntnis der Mehrheitssprache einen solchen Wunsch äussern sollten. In Gebieten, wo sie einen bedeutenden Teil der Bevölkerung ausmachen, haben die Minderheitenangehörigen das Recht, schriftliche Eingaben in ihrer Muttersprache zu verfassen und die Ausstellung individueller Akten in derselben Sprache zu verlangen. In denjenigen Bezirken oder Gemeinden mit einer mehrheitlichen Minderheitenbevölkerung wird auch die Sprache dieser Minderheit als Amtssprache anerkannt. Dies heisst mit anderen Worten, dass die öffentliche Verwaltung dort in zwei Sprachen amtiert und dass die öffentlichen Aufschriften zweisprachig sein müssen. Für das Autonome Gebiet Kosovo/Metohija ist in diesem Zusammenhang durch einen Sonderakt des Gebietsvollzugsrates noch folgendes verfügt worden: — Alle von den Volksausschüssen und anderen staatlichen Organen oder Institutionen beschlossenen Rechtsakte, allgemeinen Charakters (Statuten, Entscheidungen, Empfehlungen, Anordnungen, Anweisungen, Reglements und ähnliches) sowie allgemeine Bekanntmachungen, Aufrufe, Verwarnungen und dergleichen werden verbindlich in beiden Sprachen (der serbokroatischen und der skipetarischen) gutgeheissen und veröffentlicht; — Mündliche Verhandlungen und Sitzungsprotokolle von Volksausschüssen sind in beiden Sprachen zu führen und zu bestätigen; den skipetarischen Ausschussmitgliedern werden, wenn von dieser Seite kein anderer Wunsch 20 geäussert wird, alle für die Sitzungen bestimmten Materialien in skipetarischer Sprache zugestellt; — öffentliche Aufschriften (Strassennamen, Titel von Institutionen, Firmen und dergleichen) müssen in beiden Sprachen verfasst sein; — Alle Organe, Einrichtungen und Wirtschaftsorganisationen sind ver­ pflichtet, den Angehörigen der skipetarischen Volksgruppe den Gebrauch ihrer Muttersprache zu ermöglichen; — öffentliche Anklagebehörden und Gerichte müssen für die Partei, welche der skipetarischen Volksgruppe angehört, Anklageschriften und Urteile auch in der Muttersprache dieser Partei ausfolgen; — Alle Wirtschaftsorganisationen sind verpflichtet, ihre Akten allge­ meinen Charakters (Statuten, Tarifordnungen, Reglements über Hygiene und Gesundheitsschutz und dergleichen) in beiden Sprachen zu veröffentlichen. Sie müssen ferner den skipetarischen Arbeitern die Abrechnung für ihre Perso­ naleinkommen auch in skipetarischer Sprache ausstellen; — Alle Vordrucke und Formulare, die innerhalb des Autonomen Gebietes Verwendung finden, sind im zweisprachigen Text zu drucken; — Um eine zweisprachige Verwaltung gewährleisten zu können, sind die Volksausschüsse und andere staatliche Organe verpflichtet, die erforderliche Anzahl von Angestellten, welche die skipetarische Sprache beherrschen, zu sichern und die übrigen Angestellten für den Verkehr mit solchen Parteien zu befähigen, die der Minderheit angehören. Bei Neuanstellungen haben diejenigen Bewerber den Vorrang, welche die skipetarische Sprache beherrschen und auch die übrigen Bedingungen erfüllen; Bevor ich nun auf die Frage des Schul- und Bildungswesens im allgemeinen eingehe, möchte ich noch einige Worte sagen über einen in unserem Minder­ heitenproblem bestehenden Aspekt, der sich in erster Linie auf die grösste Volksgruppe in Jugoslawien — die skipetarische — bezieht. Das von dieser Minderheit bewohnte Gebiet Kosovo/Metohija ist nämlich als der rückständigste Teil Jugoslawiens zu bezeichnen. Im Vorkriegsjugoslawien konnte dieses Gebiet nur noch mit einigen entlegenen Bezirken Mittelbosniens und Mazedoniens verglichen werden. Hier war noch der richtige Balkan — im alten Sinne des Wortes. Hier war der Standard am niedrigsten und der Analphabetenprozentsatz am höchsten. Das neue Jugoslawien stellte sich jedoch von Anfang an auf den Stand­ punkt, dass die Gleichberechtigung seiner Völker und nationalen Minderheiten zum guten Teil nur auf dem Papier bleiben muss, falls auch die wirtschaftliche Gleichheit der Völker und Minderheiten durch die gemeinsamen Anstrengungen aller Teile des Landes nicht verwirklicht wird. Die Politik der Unterstützung der unterentwickelten Gebiete unseres Landes stellt daher einen wesentlichen Bestandteil der jugoslawischen Wirtschaftspolitik im allgemeinen dar. Und weil eben stark zurückgeblieben, wurde diese Provinz von uns im Interesse ihrer rascheren wirtschaftlichen Entwicklung ständig unterstützt. Wie im Gesellschaftsplan für wirtschaftliche Entwicklung Jugoslawiens von 1957 bis 1961 vorgesehen, wird der Bund im Zuge der wirtschaftlichen Entwicklung des Autonomen Gebiets Kosovo/Metohija Mittel im Betrag von 21 50 Milliarden Dinar sicherstellen für die Finanzierung bestimmter Wirtschafts­ investitionen in diesem Gebiet (garantierte Anlagen). Diese Mittel lässt der Bund dem erwähnten Gebiet aus dem Allgemeinen Investitionsfonds und zum Teil auch aus dem Bundeshaushalt zukommen. Die Finanzierung von Wirtschaftsinvestitionen durch die genannten Mittel erfolgt in Form von Anleihe, die nach Verwirklichung der aus neuen Kapa­ zitäten herrührenden Produktion nicht mehr in den Allgemeinen Investitions­ fonds zurückfliessen, sondern dem Investitionsfonds des Autonomen Gebiets Kosovo/Metohija überlassen werden, was eine beachtliche, der Weiterentwick­ lung des erwähnten Gebiets dienende finanzielle Hilfe des Bundes darstellt. Da das Autonome Gebiet Kosovo/Metohija wirtschaftlich unterentwickelt ist. geniesst es auch gewisse Erleichterungen im Hinblick auf die Hinterlegung von Kautionen und Beteiligung an den durch diejenigen Investitionen entsteh­ enden Kosten, die aus dem Allgemeinen Investitionsfonds finanziert worden sind. Die für diese Zwecke bestimmten Mittel werden vom Allgemeinen Inve­ stitionsfonds sichergestellt, und das ist wiederum eine weitere grosse Hilfe des Bundes — da andernfalls das Autonome Gebiet Kosovo/Metohija diese Ausgaben mit eigenen Mitteln bestreiten müsste. Um die Erreichung des gesteckten Ziels zu ermöglichen, wurden bis Ende 1959 etwa 28,5 Miliarden Dinar dem Autonomen Gebiet Kosovo/Metohija zur Verfügung gestellt, und zwar aus dem Allgemeinen Investitionsfonds 26,5 Milliarden Dinar und aus dem Bundeshaushalt über 2 Milliarden Dinar (das letztere vornehmlich für geologische Forschungen für den Aufbau und Ausrü­ stung des landwirtschaftlichen Dienstes und für die Bekämpfung von Fluten). Ausserdem läuft seit 1960 auch eine Sonderdodation als zusätzliche Finan­ zierung der öffentlichen Dienste, des gesellschaftlichen Standardes und der Tätigkeit auf dem Gebiet von Kultur und Bildung. Diese Dotation wurde für das laufende Jahr auf 3,5 Milliarden Dinar festgesetzt. In dieser Beziehung, das heisst im Hinblick auf die wirtschaftliche Förde­ rung einer unterentwickelten Minderheitenprovinz durch die entwickelten Teile unseres Landes sind wir über die blosse Verwirklichung der klassischen Minderheitenrechte hinausgegangen, worauf wir mit Stolz hinweisen können. Wir sind aber, dank der Logik unserer inneren Entwicklung, noch in einer weiteren Hinsicht über die Verwirklichung der klassischen Minderheitenrechte hinausgekommen. Wir haben bekanntlich eine breitangelegte Selbstverwaltung in Gemeinde, Bezirk und Bundesland entwickelt. Umfang und Tempo dieseEntwicklung sind aus folgenden Tatsachen ersichtlich: Während im Jahre 1952 der Bund über 80 Prozent und die Gesamtheit der Selbstverwaltungskörperschaften über 20 Prozent des Netto-Nationaleinkommens verfügte, war dieses Verhältnis schon 1957 fast umgekehrt, das heisst der Bund verfügte jetzt noch über- 30 Prozent und die Gesamtheit der Selbstverwaltungskörperschaften über 70 Prozent des Netto-Nationaleinkommens. Dadurch ändert sich nunmehr auch die Lage der Minderheiten ganz wesentlich, da diese im Rahmen der Selbstver­ waltung und ohne jegliche Einmischung von oben über einen wachsenden Teil des Nationaleinkommens verfügen, den sie für die eigenen Erfordernisse, das heisst auch zur Förderung ihrer Kultur und ihres Schulwesens verwenden 22 können. Dieser im Charakter der Volkswirtschaft vor sich gehenden Verände­ rung kommt im Hinblick auf die praktischen Möglichkeiten der Verwirklichung der Minderhedtenrechte die Bedeutung einer tiefgreifenden politischen Wand­ lung zu. Aber auch im Schul- und Bildungswesen sind wir über die von den klassischen Minderheitenrechten festgesetzten Grenzen gegangen. Doch bevor ich all dies erkläre, möchte ich Ihnen, meine Damen und Herren, einige allge­ meine Angaben über das, den jugoslawischen Minderheiten zugestandene Schulund Bildungswesen vor Augen führen. Es ist sozusagen selbstverständlich, dass alle einigermassen bedeutsameren nationalen Minderheiten ihre eigenen Volksschulen, die grösseren Minderheiten auch eigene Mittel- und Fachschulen besitzen. Beim Gebrauch der Redewen­ dung "einigermassen bedeutsamere« denke ich an alle Minderheiten, bis auf diejenigen, die zahlenmässig so schwach sind, dass die Organisierung eines besonderen Schulwesens praktisch undurchführbar und zwecklos wäre. Eigene Schule besitzen Skipetaren, Ungarn, Türken, Slowaken, Rumänen, Bulgaren, Italiener, Ruthenen und Tschechen. Die Zahl der Schüler in den Minderheitenschulen ist heute um das Zweieinhalbfache grösser als vor dem Kriege. Die grösste Volksgruppe in Jugoslawien — die Skipetaren — hat erst nach Abschluss des letzten Krieges die ersten eigenen Schulen erhalten ebenso wie die bulgarische und die türkische Volksgruppe. Einen besonderen Erfolg erblicken wir darin, dass etwa im Jahre 1955 alle schulpflichtigen Kinder des Gebiets Kosovo/Metohija (ungefähr 120.000 an der Zahl) von den dortigen Schulen erfasst worden sind. Dieser Erfolg ist so bedeutsam, weil der Minderheitenlehrkörper für dieses Gebiet sozusagen aus dem Nichts geschaffen werden musste. Heute sind an den dortigen Schulen schon über- drei tausend skipetarische Lehrer tätig. Kinder aller bedeutenden Volksgruppen erhalten also jetzt Unterricht in der eigenen Muttersprache. Mittelschulen oder besondere Abteilungen in gemischten Mittelschulen haben Skipetaren, Ungarn, Türken, Slowaken, Ru­ mänen, Bulgaren und Italiener. Ausserdem gibt es in einer Reihe von mittleren Fachschulen besondere Abteilungen für Skipetaren, Ungarn, Türken, Slowaken, Rumänen und Italiener. So erhalten beispielsweise die Mitglieder der skipeta­ rischen Volksgruppe den Unterricht in ihrer Muttersprache auf mittleren Lehranstalten für Wirtschaft, Landwirtschaft, Medizin, Technik, Musik und Bergbau. Im Autonomen Gebiet Kosovo/Metohija sowie in der Autonomen Provinz Wojwodina sind höhere pädagogische Schulen tätig, in denen Lehr­ kräfte für Minderheitenschulen ausgebildet werden. Auch den zu .einer- der vorhandenen Volksgruppen gehörenden Studenten wird für Studien auf höheren Schulen und Universitäten Unterstützung in Form von Stipendien gewährt. Die Zahl der aus dem Autonomen Gebiet Kosovo/Metohija stammenden Stipendiaten — Skipetaren und Türken — beläuf sich in höheren Schulen auf 350 und an Universitäten auf über tausendzwei­ hundert. Für erwachsene Analphabeten, die den Minderheiten angehören, wurden unmittelbar nach der Befreiung des Landes Analphabetenlehrgänge organisiert. 23 Besondere Anstrengungen erforderte wiederum das Autonome Gebiet Kosovo/ Metohija, wo über 80 Prozent vom skipetarischen und türkischen Bevölkerungs­ teil des Lesens und Schreibens unkundig waren. Heute kann praktisch ..die gesamte Bevölkerung, bis auf die ältesten Jahrgänge, lesen und schreiben. An der Ausbildung von Erwachsenen — aber auch von Jugendlichen — betätigen sich die Volksuniversitäten, die verschiedene Seminare, Kurse, Lite­ ratur-, Theater- und Musikabende veranstalten, wissenschaftliche und Do­ kumentarfilme vorführen und so weiter. Im Autonomen Gebiet Kosovo/Metohija werden 9 grössere und 119 kleinere mit Büchern in skipetarischer und türkischer Sprache ausgestattete öffentliche Bibliotheken unterhalten. Im Jahre 1948 wurde auch ein skipetarisches Schauspielhaus eröffnet, das nunmehr volle 12 Jahre regelmässig Vorstellungen in skipetarischer Sprache gibt und Gast­ spiele veranstaltet in allen grösseren Ortschaften des Autonomen Gebiets. Äusser diesem Theater, auf dem nur Berufsschauspieler wirken, sind auch sechs Dilettantengruppen tätig, die ebenfalls Theatervorstellungen geben. Auf den Spielplänen dieser Bühnen stehen bereits neun Dramen, die von einigen. aus den Reihen der skipetarischen Volksgruppe hervorgegangenen Autoren verfasst worden sind. Aber auch die ungarische und die italienische Minderheit besitzen ihre berufsmässigen Schauspielhäuser. Die Verlagstätigkeit in den Minderheitensprachen ist bedeutend. Neben Lehrbüchern für Volks- und Mittelschulen werden auch Originalwerke von Minderheitenautoren sowie Übersetzungen jugoslawischer und ausländischer Werke in Minderheitensprachen herausgegeben. Hier ein Beispiel über den Umfang dieser Verlagstätigkeit: für die Skipe­ taren wurden etwa 280 Lehrbücher in einer Gesamtauflage von 2,5 Millionen Exemplaren herausgegeben; davon sind etwa 50 Prozent aus dem serbischen Original übersetzt, während die übrigen 50 Prozent besonders für die skipeta­ rische Minderheit in ihrer eigenen Sprache verfasst worden sind. Literatur wird ebenfalls aus denjenigen Ländern eingeführt, wo diese Sprachen zu Hause sind. Skipetaren, Ungarn und Italiener haben eigene politische Tageszeitungen und ausnahmslos alle Minderheiten eigene Wochen- und Monatsschriften. In skipetarischer Sprache erscheinen 11 Zeitschriften, in ungarischer 10, in ita­ lienischer 2 und so weiter. Programme für Minderheiten werden regelmässig von folgenden Radiostationen gesendet: Belgrad und Zagreb, ferner Novi Sad — Spezial program für die Wojwodina, Priština — Spezialprogramm für das Auto­ nome Gebiet Kosovo/Metohija, sodann Koper — für Istrien, und schliesslich Rijeka. Alle Minderheiten besitzen eigene Kultur- und Bildungsvereine, die eine vielseitige Aktivität entfalten. Wie stark diese letztgenannte Form des natio­ nalen Lebens entwickelt ist, geht daraus hervor, dass eine der zahlenmässig schwächsten Minderheiten — die tschechische —, die nur 35.000 Mitglieder zählt, über 31 Kultur- und Bildungsvereine mit 51 Lesestuben verfügt. Diese und die ihnen ähnlichen slowakischen Vereine sind zum »Tschechoslowakischen Bund« zusammengeschlossen. Ähnliche Vereinigungen und Verbände besitzen auch die übrigen Minderheiten. An dieser Stelle sei noch hinzugefügt, dass die durch die zweisprachige Administration entstandenen zusätzlichen Ausgaben aus dem Bundsbudget 24 kompensiert werden. Aus diesem Budget kommen ferner auch die besonderen Dotierungen für die Verlags- und sonstige Kulturtätigkeit, wie zum Beispiel für die Unterhaltung der Minderheitentheater. Und nun möchte ich noch einige Worte über Fragen grundsätzlichen Charakters sagen, die eine lebhafte Polemik hervorrufen. Es sind dies das sogenannte »Bekenntnisrecht« und das »Elternrecht«. . Das Bekenntnisrecht für die nationalen Minderheiten Jugoslawiens ist logischerweise in der Minderheitengesetzgebung verankert. Jeder Minderheiten­ angehörige wird bei Volkszählung, Eintragung in die Wählerlisten, Einberufung, Eheschliessung, Geburt seiner Kinder und dergleichen nach eigener Volks­ zugehörigkeit gefragt. Er kann sich darüber völlig frei äussern. Objektive Kriterien — wie beispielsweise Familiennamen, Geburtsort und ähnliches — kommen hierbei nicht zur Anwendung. Der Gefragte gibt nach freiem Willen seine Volkszugehörigkeit an. Einige jugoslawischen Staatsangehörigen lehnen die Angabe der Volkszugehörigkeit ab, was ebenfalls erlaubt ist. Diese Personen werden sodann als »unentschieden« registriert. Derartige Fälle kommen bei einem Teil der bosnischen Bevölkerung mohammedanischen Glaubens vor, die das Serbokroatische als Muttersprache spricht. Die Zugehörigkeit zu einer bestimmten nationalen Mehrheit oder Minder­ heit wird auch in folgende Dokumente eingetragen: Personalausweis, Geburts­ und Eheurkunden, Schulzeugnisse, Soldbücher und dergleichen. Der Angehörige einer Minderheit wird auf diese Weise in die Lage versetzt, sich als solcher vor den Behörden auszuweisen, wenn er die Anwendung von Gesetzen oder Vorschriften über Minderheitensprachen in Verwaltung oder vor Gericht bean­ tragt, das heisst wenn er etwa die Ausfolgung einer Anklageschrift oder eines Urteils auch in seiner Muttersprache verlangt, und so weiter. Das Bekenntnis zu einer Volkszugehörigkeit und die Eintragung dieser Zugehörigkeit in verschiedene Urkunden gibt also Rechte, schafft aber keine Pflichten. Ein Minderheitenangehöriger kann wohl als solcher dies oder jenes fordern, er muss es aber nicht. Dieses Moment ist für das Schulwesen von einer gewissen Bedeutung. Eltern, die sich als Minderheitenangehörige erklärt haben, sind nicht verpflichtet, ihre Kinder in die Minderheitenschulen gehen zu lassen. Das Recht, welches man hierzulande als »Elternrecht« zu bezeichnen pflegt, wird durch das Bekenntnis zur Minderheit keineswegs beeinträchtigt. Den Eltern steht es beispielsweise wollig frei, ihre Kinder in diese oder jene, in eine Minderheits- oder in eine Mehrheitsschule zu schicken. Diese Frage kann sich selbstverständlich in einer ausschliesslich von Min­ derheitenangehörigen bewohnten Ansiedlung oder Gemeinde nicht stellen. Dank der Entwicklungsstufe unserer lokalen Selbstverwaltung wird die Minder­ heitenbevölkerung hier, unterstützt durch die höheren Organe, nur eine Minderheitsschule organisieren. In dem gemischten Ortschaften jedoch kommt das Elternrecht zur Geltung. Und so gelange ich auf ein Gebiet, wo ein Streit in der Frage der in Kärnten lebenden slowenischen Minderheit entbrannt ist. Erst vor kurzem habe ich in der Zeitschrift »Der Donauraum« einen unter der Überschrift »Die Kärntner Minderheitenfrage als Rechtsproblem« veröf­ 25 fentlichten Artikel von Herrn Felix Ermacora gelesen. Ich möchte mich hier mit dem mir persönlich leider unbekannten Verfasser nicht in eine Polemik einlassen, muss aber doch auf einige Elemente eingehen, durch welche die ganze Frage eine gewisse Verschärfung erfahren hat. Der Autor des erwähnten Aufsatzes kommt nämlich nach eingehenden Betrachtungen zu dem Schluss, dass sich nunmehr die Frage stellt, »ob man zu totalitären Massnahmen greifen soll, um die innere Schwäche einer Minderheit beheben zu helfen-'. Das heisst aber mit anderen Worten: Soll man auf eine Minderheit den Druck zugunsten derselben ausüben oder, genauer gesagt, sollen die zu einer Minder­ heit sich bekennenden Eltern gezwungen werden, ihre Kinder auch dann in der Minderheitensprache erziehen zu lassen, wenn sie dies von sich aus gar nicht verlangen. Die jugoslawische Praxis gibt auf diese Frage eine der möglichen Ant­ worten, und zwar — unserer Ansicht nach — die beste, die demokratischste Antwort. Und diese lautet: Das Recht der Eltern, ihren Kindern die gewünschte Erziehung angedeihen zu lassen, das an sich zwar nicht als ein unantastbares Recht betrachtet werden kann, braucht jedoch weder durch administrative Massnahmen zugunsten der Minderheit geschmälert zu werden, noch kann die Minderheit vom Ausüben dieses Rechts irgendeinen kollektiven Schaden leiden. sofern sich die Mehrheit gegenüber der Minderheit so verhält, dass die zu einer nationalen Minderheit gehörenden Eltern keinen Anlass sehen, ihre Kinder vom Besuch der Minderheitsschule — das heisst einer Schule, wo der Unterricht in der Muttersprache der Schüler erteilt wird — abzuhalten. Die Frage der nationalen Minderheit ist in dieser Hinsicht eine Frage der Mehrheit. Das Verhältnis der Mehrheit zu den nationalen Minderheiten ist im neuen Jugoslawien ein solches, dass heute alle Volksgruppen die eigenen Schulen in Anspruch nehmen. Bei der Abfassung dieses Vortrags habe ich alle unsere Sachverständigen für Minderheitenfragen sowie einige in die Bundesnationalversammlung gewählte Minderheitenvertreter konsultiert und dabei nur einen einzigen, schon 10 Jahre zurückliegenden »negativen« Fall entdeckt. Eine kleine, in Montenegro liegende, rundum vom serbischen Element umgebene skipetarische Ansiedlung kam damals auf den Gedanken, die Errichtung einer serbischen Schule zu verlangen. Diese Forderung wurde mit dem Hinweis begründet, die Kinder brauchten die Kenntnis der serbischen Sprache, »fürs Leben«. Nachdem sich dieser Fall zu einer kleinen Affäre ausgewachsen hatte, kamen Funktionäre aus der Landeshauptstadt ins Dorf, um diese Frage an Ort und Stelle zu regeln. Und sie wurde schliesslich mit der Errichtung einer zweisprachigen Schule gelöst. Seither sind, wie gesagt, schon 10 Jahre vergangen. Heute dominiert in ganz Jugoslawien der Grundsatz, dass Minderheitsschulen zweisprachig sein sollen. Die Erziehung in der eigene Muttersprache zu geniessen, dazu sind die Minderheitenangehörigen berechtigt, eine bestmögliche Kenntnis der Mehrheitssprache zu erlangen, dazu sehen sie sich genötigt. Macht die Schule die Minderheitenkinčer mit der Mehrheitssprache nicht genügend vertraut, dann benachteiligt und behindert sie diese Kinder bei weiterem Stu­ 26 dium auf Fach- und Hochschulen sowie bei der künftigen Arbeit in verschie­ denen Unternehmen und anderen Diensten. Eine Ausnahme bilden in dieser Beziehung die italienischen Schulen in der ehemaligen Zone >-B« des Freien Territoriums von Triest, das heisst die Schulen in Koper (Capo d’Istria), Izola und Piran. In diesem Gebiet, wo uns durch das Londoner Abkommen von 1953 die Hände gebunden sind, wird der Gesamtunterricht in italienischer Sprache erteilt und das Slowenische nur als Sondergegenstand gelehrt. So wird es dort auch in Zukunft bleiben müssen. Sonst ist man heute überall bestrebt, allmählich den zweisprachigen Unterricht in den Minderheitsschulen einzuführen, was die Minderheitsschulen noch attraktiver für die Eltern macht. Die Frage der Minderheitensprache, in der Unterricht erteilt wird, ist grundsätzlich in der Weise gelöst worden, dass in den Minderheitsschulen die Schriftsprache des Mutferstaates gebraucht wird. Dieses Problem stellte sich beispielsweise im Zusammenhang mit der rumänischen Volksgruppe. Diese nationale Minderheit spricht einen rumänischen Dialekt, der von der rumä­ nischen Schriftsprache, so wie sie etwa in Bukarest geschrieben und gesprochen wird, ziemlich stark abweicht. Von der Auffassung ausgehend, Sprache ist Sprache und Dialekt ist Dialekt, haben wir mit Hilfe rumänischer Intellektueller und durch Einfuhr rumänischer Bücher den Unterricht in der rumänischen Schriftsprache eingeführt. So werden heute die Kinder unserer rumänischen Minderheit in derselben Sprache erzogen wie ihre Altersgenossen in Rumänien. Ich erwähne dies aus dem Grunde, weil hier in Österreich die Frage, welche Einstellung zum lokalen, in Kärnten gesprochenen und von mancher Seite als »windische Sprache« bezeichneten slowenischen Dialekt eingenommen werden soll, noch immer nicht bereinigt ist — ebenso wie in Italien, wo man die slowenischen Dialekte in Veneter Slowenien und Resien falsch zu beurteilen pflegt. Die Frage der Verwirklichung des Elternrechts hat sich also bei uns im neuen Jugoslawien als politisches Problem nicht gestellt. Worin liegt nun der Hauptgrund hierfür? Er ist in der Tatsache zu suchen, dass das Verhältnis der Mehrheit gegenüber den Minderheiten so beschaffen ist, dass es jeder Volksgruppe das Gefühl der tatsächlichen Freiheit und Gleichberechtigung gibt. Die Anwendung des Prinzips der Zweisprachigkeit in Verwaltung, Schulwesen, bei Gericht und anderorts hat in den mehr­ sprachigen und Minderheitengebieten eine solche Atmosphäre geschaffen, in der sich keine nationale Minderheit »wie in einem fremden Land« fühlt. Der Minderheitenangehörige sieht die Strassen- und Dorfnamen in seiner Mutter­ sprache geschrieben, der Milizmann an der Strassenkreuzung spricht seine Sprache, auf der Gemeindeanschlagtafel hängen auch in seiner Sprache ver­ fasste Verlautbarungen; der Minderheitenangehörige kann sich in Ämtern und bei Behörden in seiner Muttersprache verständigen, in dieser Sprache gedruckte Zeitungen öffentlich kaufen, ohne dabei von irgendwem eine abfällige Bemerkung wegen seiner Minderheitenzugehörigkeit zu hören; er kann in der Fabrik in der Muttersprache sprechen; im Arbeiterrat und im Verwaltungs­ ausschuss sitzen auch seine Volksgenossen, ist er ein Bauer, dann sind auch 27 seine Leute in der Leitung der landwirtschaftlichen Genossenschaft; die Gemeinderäte sind derselben Abstammung wie er, der Abgeordnete ist sein Volksgenosse; sein Sohn dient — allen übrigen gleichgestellt — in der Armee und kann dort auch zu höheren Dienstgraden aufrücken. Aus welchem Grunde sollte dann ein Minderheitenangehöriger zögern, sich zu seiner Volksgruppe zu bekennen und seine Kinder in die Minderheitsschule zu schicken? Während meines Besuches im Bezirk Subotica, den ich zum besseren Kennenlernen der augenblicklichen Lage der ungarischen Minderheit unter­ nahm, konnte ich einen sehr schönen Beweis für den Erfolg unserer Minder­ heitenpolitik im Bezug auf die Anwendung des Elternrechtes finden. Und dieses Beispiel besteht darin, dass heute die serbokroatischen Schulen von z w e i — und die ungarischen von dreimal soviel Kindern besucht sind als vor dem Kriege. Nun ist die doppelte Zahl der serbokroatischen Kinder teilweise dadurch zu erklären, dass die ehemals schwäbisch-deutschen Dörfer von Montenegrinern besiedelt worden sind, wogegen es keine neue von aussen Kommenden unga­ rischen Siedler im Bezirk gibt. Die dreifache Zahl der ungarischen Kinder kann demnach nur durch das Wirken zweierlei Faktoren zurückgeführt werden; die Abwesenheit jeder Diskrimination hinsichtlich der Sorge für das Schulwesen der Minderheit (Bauten, Lehrer, usw.) und das Vorhandensein solcher allge­ meiner Bedingungen, in denen die Eltern kednerart ökonomisch oder politisch unangenehme Folgen zu befürchten haben, falls sie ihr Elternrecht derart ausüben, dass sie ihre Kinder in Minderheitsschulen einschreiben. Das Ausüben des Elternrechts entspricht deshalb bei uns zugleich den Bedürfnissen und Aspirationen der Minderheit als kollektives Wesen. Es ent­ spricht aber zugleich den Interessen der Mehrheit, weil es den Interessen der Gesammtbevölkerung entspricht. In der Muttersprache wird jedes Kind schneller und besser fortschreiten und deswegen wird ein entwickeltes Schulwesen in Minderheitssprachen als ein wesentliches Hilfsmittel für die Förderung des kulturellen Aufstieges des ganzen Landes betrachtet. Kurz gefasst: Unsere Politik den Minderheiten gegenüber ist das Gegenteil einer Assimilationspolitik. Sie führt zu einer neuen Blütezeit ihrer Kulturen and dadurch zu einer Bereicherung des kulturellen Lebens in unserer gemeinsamen Heimat. Die Frage der Minderheit ist — wie bereits festgestellt — eine Frage der Mehrheit. Die Mehrheit hat bei uns eine solche Atmosphäre für die Minderheit geschaffen, dass die Minderheitenfrage als solche sozusagen nicht mehr vor­ handen ist. Die Minderheiten sind in das allgemeine nationale Leben als natürlicher Bestandteil unserer Gemeinschaft eingeschaltet worden. »Die Einheit Jugoslawiens« — so wird im Programm des Bundes der Kommunisten Jugoslawiens festgestellt — »ist einzig und allein auf der Grundlage der freien nationalen Entwicklung und der vollen Gleichberechtigung der Serben, Kroaten, Slowenen, Mazedonier und Montenegriner sowie der nationalen Minderheiten möglich«. Eine solche Einheit ist auch erreicht worden. Sie ist kein Wunschtraum mehr, sondern eine Wirklichkeit, die im Zeitabschnitt von 1948 bis 1953 — 28 das heisst in den Jahren des von den Ostblockländem auf Jugoslawien ausgeübten ausserordentlich straken Drucks — eine eklatante Bestätigung gefunden hat. Die Mutterländer der beiden grössten Volksgruppen in Jugoslawien, das heisst der skipetarischen und der ungarischen Minderheit, nahmen an der gegen Jugoslawien ausgeübten Pression aktiv teil. Das gleiche gilt auch für einige kleinere Volksgruppen, wie die slowakische, bulgarische, romanische, tschechische, rutenische und polnische. Man wird mir sicherlich glauben, wenn ich hier sage, dass in den erwähnten Jahren der östliche Block sehr grosse Hoffnungen in diese Minderheiten gesetzt und nach Kräften danach getrachtet hat, wenn auch nur einen Teil derselben für den Widerstand gegen uns zu ge­ winnen und dazu zu verleiten, Jugoslawien von innen zu untergraben. Alle östli­ chen Radiostationen riefen täglich in ihren stundenlangen Programmen diese Minderheiten in ihren Sprachen zum Kampf gegen unser Land auf. Es geschah aber ein Wunder: die vom Ostblock erwarteten Taten blieben gänzlich aus! Der auf Jugoslawien ausgeübte wirtschaftliche und militärische Druck hat uns grosse Schwierigkeiten bereitet und die beiden Dürrejahre von 1950 und 1952 hatten unser Land an die Schwelle der Hungersnot gebracht, doch hielten die Minderheiten zusammen mit der Mehrheit allen diesen Versuchnungen tapfer stand und Jugoslawien ging aus diesen Jahren der schweren aussenpo­ litischen Krise noch fester geeint als früher hervor. Durch diese Erfahrung werden all diejenigen dementiert, die auf dem Standpunkt stehen, die innere Einheit sei nur in einsprachigen, nur von einem Volk bewohnten Ländern möglich, Doch indem sie eine derartige Theorie vertreten, geben diese Menschen auch ungewollt zu, wie wenig sie imstande sind, die bereits überlebten engnationalistischen Auffassungen über Politik abzutun. Nationale Minderheiten sind kein Übel, kein Unglück, da sie bei der Befolgung einer richtigen Politik seitens der Mehrheit kein Hindernis für Einheit und Fortschritt des Landes bilden können. Nationale Minderheiten stellen weder ein Übel noch ein Unglück dar, sondern weisen sogar gewisse Vorzüge auf, wenn man sie von einem modernen, konsequent demokratischen und internationalistischen Standpunkt aus be­ trachtet. Die Welt wird nicht für alle Zeiten in einzelne Staaten aufgeteilt bleiben können, die durch feste, eine freie wirtschaftliche und kulturelle Völkerzusammenarbeit behindernde Staatsgrenzen voneinander getrennt sind. Die heutige Entwicklungsstufe der Produktivkräfte macht die allmähliche Be­ seitigung der Grenzen und den Zusammenschluss aller Völker in eine künftige Weltgemeinschaft zum Gebot. So ist es auch kein Zufall, dass dae Tendenzen nach wirtschaftlicher Integration besonders in Europa so stark sind. Nationale Minderheiten bieten uns die Möglichkeit, bewusst auf moralisch­ politischem Gebiet in dieser Richtung zu wirken und somit die zwischen den Völkern liegenden moralisch-politischen Grenzen schrittweise zu beseitigen. Von diesem Standpunkt ausgehend, haben wir in Jugoslawien etwas Neues unternommen. Wir sind nämlich dazu übergegangen, die Mehrheit mit den nationalen Minderheiten und somit auch mit manch einem Nachbarland noch 29 besser vertraut zu machen. Diese Politik wird durch Einführung von Minder­ heitensprachen in die auf den Gebieten mit gemischter Bevölkerung liegenden Mehrheitsschulen verwirklicht. Da die praktischen sowie die organisatäons- und kadermässigen Bedingungen hiefür nicht überall gleich sind, so wird auch dieses Prinzip nicht im ganzen Land uniform verwirklicht. In einigen Gegenden ist man aber damit schon ziemlich weit fortgeschritten. Ein gutes Beispiel dafür bietet der im ungarisch-österreichisch-jugosla ­ wischen Grenzdreieck gelegene Bezirk Murska Sobota, wo in diesem Jahr sogar der zweisprachige Unterricht eingeführt worden ist. Unter Berücksichtigung unterschiedlicher Ortsverhältnisse und objektiver Möglichkeiten wurden die dortigen Schulen in drei Typen eingeteilt, u. zw.: a) Schulen mit einem vollständigen zweisprachigen Unterricht; b) Schulen mit einer teilweisen Zweisprachigkeit; c) Schulen mit ungarischer Sprache als Unterrichtsgegen­ stand. Der vollständige zweisprachige Unterricht wurde in fünf Schulen für die erste Klasse eingeführt; die Schüler beider Nationalitäten — das heisst der slowenischen und der ungarischen — sind zusammen in einem Raum unter­ gebracht und die Lehrer sprechen mit ihnen abwechselnd in beiden Sprachen. Jedes Kind lernt zunächst in der eigenen Muttersprache schreiben und lesen. Auf Grund der bisher erzielten Resultate ist zu erwarten, dass die Kinder die­ ser Klasse bis zum Abschluss des Schuljahrs das Lesen und Schreiben in beiden Sprachen erlernen werden. Der zweisprachige Unterricht wurde in zwei an­ deren Schulen auch für die zweite Klasse, in drei Schulen sogar für alle Klassen eingeführt. Fünf Schulen führten den teilweisen zweisprachigen Unterricht für die erste Klasse ein. Auch diese Klassen sind der nationalen Zugehörigkeit ihrer Schüler nach gemischt; hier hängt es von der Mehrheit der Schüler ab, welcher Sprache der Vorrang gegeben werden soll. In diesen Schulen erfolgt der Unterricht in einer Sprache, in der Muttersprache der Schülermehrheit, während die ganze Unterrichtsmaterie in etwas zasummengedrängter Form noch einmal in der anderen Sprache wiederholt wird. In allen übrigen, das heisst in den ausschliesslich von slowenischen Kindern be­ suchten Schulen gilt die ungarische Sprache als obligatorischer Gegenstand. Diese Sprache ist aber auch in der Lehrlingsschule und der Bezirks-Lehrer­ bildungsanstalt obligatorisch. Nun liegt das Endziel dieser Massnahmen darin, die Zweisprachigkeit an allen, in Gebieten mit gemischter Bevölkerung sich befindenden Schulen durchzuführen. So werden am Ende dieser Entwicklung, welche zweisprachige Schulen sowohl für die Minderheit als auch für die Mehrheit anstrebt, alle Schulen identisch sein. Die in den Bezirken mit gemischter Bevölkerung lebenden Kinder sollen mit Hilfe der Schule die beiden Sprachen beherschen und die beiden Kulturen’ kennenlemen. Und da es sich um Sprachen und Kulturen zweier Nachbarländer handelt, wird diese Bevölkerung künftig eine ideale Brücke für die moralisch-politische Annäherung der Nachbarvölker darstellen. Man muss also angesichts der heutigen Realität immer mehr zu der Er­ kenntnis gelangen, dass die nationalen Minderheiten auf jeden Fall Gelegen­ 30 heil zur Förderung gutnachbarlicher Länderbeziehungen bieten. Alles Gute, das für eine nationale Minderheit getan wird, wirkt sich in deren Mutterland positiv aus. Durch ein loyales Verhalten gegenüber den Minderheiten werden die internationalen Beziehungen in positiver Richtung entwickelt — in Rich­ tung der friedlichen Koexistenz zwischen Ländern, ungeachtet der noch so grossen Unterschiede in ihren politischen und Gesellschaftsordnungen. Ein gutes Beispiel hiefür bieten die italienisch-jugoslawischen Beziehun­ gen. Die verhältnismässig zufriedenstellende Behandlung der Minderheiten­ frage in Italien und die in Jugoslawien befolgte Minderheitenpolitik haben zur Verbesserung der Beziehungen zwischen den beiden Ländern viel beigetragen. Eine der Folgen dieser Verbesserung der Nachbarbeziehungen war, dass die italienisch-jugoslawische Grenze heute weit geöffnet ist. Die in einem auf beiden Seiten der Grenze je 10 Kilometer breiten Grenzgürtel lebende Be­ völkerung erhält besondere Grenzpassierscheine, die den Inhaber zum vier­ maligen Grenzübergang pro Monat mit je drei Tagen Aufenthalt im Nach­ barland berechtigen. Auf diese Weise ist das Überschreiten der Grenze zu einer ganz einfachen Angelegenheit geworden. Nunmehr gehen die Grenzübergänge schon in die Millionen. Die auf italienischer Seite lebenden Städter kommen zu uns aufs Dorf oder in die Natur genau so leicht und einfach, wie jeder andere Städter, der sich im eigenen Land aufs Dorf oder in die Natur begibt. Die Dorfbevölkerung geht wiederum in die jenseits der Grenze liegenden Städte, wie es eben jede andere Dorfbevölkerung innerhalb des eigenen Lan­ des tut. Beiderseits der Grenze kann man heute die beiden Sprachen hören und in öffentlichen Lokalen da und dort slowenische und italienische Lieder singen hören ... Da haben wir eine Grenze, die im Schwinden begriffen ist! All dies ist, meiner Überzeugung nach, auch an der jugoslawisch-öster­ reichischen Grenze verwirklichbar. Ja, der Augenblick dürfte nicht mehr weit sein, da es durch gemeinsame Anstrengungen doch gelingen wird, die gleichen Zustände auch an dieser Grenze zu ermöglichen und damit einen grossen Beitrag zu leasten — nicht nur zur Weiterentwicklung der gutnachbarlichen Beziehungen zwischen unseren beiden Ländern, sondern auch zur internatio­ nalen Verständigung und Festigung des Finedens in diesem Teil der Welt. 31 S u m m a r y: The Position of the national Mlnorltles in Yugoslavia A lecture given by the President of the Foreign Affairs Committee of the People’s Assembly of Yugoslavia Dr Aleš Bebler on June 14, 1960, before the Society for Foreign Affairs. (In lieu of the summary we publish the last part of the lecture by Dr Bebler in the English translation. In the first part he discusses the Position of national minorities in Yugoslavia and the general features of the Yugoslav policj' towards them.) And now I should like to say a few words about problems of principle that have aroused a lively discussion. They are the so-calied »right of determination« (Bekenntnisrecht) and »parental raght« (Elternrecht)... The right of determination for the national minoritiies in Yugoslavia is logically provided for by the legislation on the minorities. At general census, vote registration, conscription for the army, marriage, birth of a child and the like every member of the national minority is asked about his own nationality *. He is completely free to express his opinion on these matters. Objective criteria — such as family names, places of birth and the like — are not taken into consideration here. The person thus interrogated States of his own free will his national allegiance. Some Yugoslav citizens decline to state their nationality, which is also allowed. Such persons are then registered as »undecided». Such cases are to be found with a part of the Bosnian population professing Islamic faith and speaking the Serbo-Croat as their mother tongue. The allegiance to a national majority or minority is also entered in the following documents: identity card, birth and marriage certificates, school reports, employment cards and the like. A member of a minority is thus in a posiüon to deal as such with the authorities when demanding the application of laws or regulations concerning the minority language in the administration or in the court of justice, i. e., when demanding that an indictment or a sentence is formulated also in his mother tongue, etc. The allegiance to a nationality and the entering of this allegiance in various documents provides, therefore, certain rights without entailing any duties. A member of a minority as such is completely free to demand certain things, yet he is not compelled to do so. This circumstance acquires a certain importance in the schools. Those parents who have stated their allegiance to a national minority are not bound to send their children to minority schools. The right which in this country goes under the name of »parental right« is in * Throughout this lecture »nationality« means membership of an ethnical group as opposed to »citizenship«, allegiance to a state. 32 no way impaired by the allegiance to a minority. The parents, e. g., are absolutely free to send their children to this or that school, to a minority or to a majority one. This problem, clearly, cannot emerge in a Settlement or community which is inhabited exclusively by a national minority. Owing to the development stage reached by our local self-govemment the minority population, supported by the higher Organs, will in this case organise only a minority school. It is in places with mixed population that the parental right assumes its importance. And so I have reached a ground where a dispute is raging as regards the Slovene minority living in Carinthia. Only recently I have read an article by Mr. Felix Ermacora published in the review »Der Donauraum« under the title »The Carinthian Minority Question as a Legal Problem«. I have no desire here to start an argument with the Author, whom, I am sorry to say, do not know personally, yet I should like to discuss certain points through which the whole problem has assumed an additional sharpness. The Author of the above mentioned article, after extensive considerafaions, has reached the conclusion that already the question poses itself »whether totalitarian measures should be taken in order to help remove the internal weakness oi a minority.« And this means in other words: Should pressure be brought to bear on a minority for its own good or, to put it more clearly, should those parents who have stated their allegiance to a minority be compelled to let their children go to a minority school even if this is not their desire at all. The Yugoslav practice supplies to this question one of the possible answers,' an answer which — according to our view — is the best and the democratic one. Here it is: The right of parents to let their children enjoy their desired education, which by itself cannot be considered to be an inviolable one, need not be impaired through administrative measures in favour of the minority nor can the minority suffer any collective damage resulting from the implementation of this right, as long as the behaviour of the majority toward the minority is not such as to give the minority parents any reason to prevent their children from visiting a minority school, i. e., such a school where Instruction is conducted in the mother tongue of the pupil. The problem of national minorities becomes in this respect a problem of the majority. In the post-war Yugoslavia the attitude of the majority towards national minorities implies that all national groups demand their own schools to-day. Düring the preparation of this lecture I consulted all our experts on minority Problems as well as some minority deputies in the Federal Assembly and discovered only one »negative« case that had taken place as far back as ten years ago. A small Shkipetari settlement in Cma gora, completely surrounded by the Serbian population, decided at that time to demand the establishment of a Serbian school. This demand was accompanied by a motivation that the children needed the knowledge of the Serbian language »for life«. After this case had grown into a small affair, the village was visited by 3 Razprave 33 officials from the Capital of the republic who came to settle this question on the spot. Finally it was solved by the erection of a bilingual school. Sdnce then, as I have stressed, ten years have already elapsed. The principle according to which the minority schools should be bilingual has been established now throughout Yugoslavia. Members of a minority are en ti tled to the education in their own language, the best possdble knowledge of the majority language, however, isa necessity for them. If the school does not give minority children a sufficient grounding in the majority language, it lessens their chances during subsequent studies at vocational and high schools and in various enterprises and other jobs. An exception in this respect are the Italian schools in- what used to be the Zone »B« of the Free Territory of Trieste, i. e. the schools at Koper, Izola and Piran. In this territory, where our hands are bound by the London Treaty. concluded in 1954, the instruction in entirely in the Italian language and the Slovene language is taught only as a separate subject. This anangement will have to remain in force there also in the future. In general, however, one is trying to introduce gradually a bilingual instruction in the minority schools which makes them even more attractive for the parents. The problem of the minority language in which the instruction is conducted has been basically solved in such a way as to introduce in the minority schools the literary language of the mother country. This problem emerged, for instance. with the Rumanian national group. This national minority speaks a Rumanian dialect which differs considerably from the Rumanian literary language as it is written and spoken in Bucharest. Assuming that language is language and dialect is only dialect, we established the instruction in the Rumanian literary language with the help of the Rumanian intellectuals and thxough importation of Rumanian books. Thus the children of our Rumanian minority are being educated to-day in the same language as their contemporaries in Rumania. I have mentioned this because here, in Austria, the question what attitude should be taken toward the local Slovene dialect, spoken in Carinthia and designated by many as »windische Sprache«, is still unsettled — as in Italy where erroneous views on the Slovene dialects in the Slovenska Benečija and Rezija are common. Therefore, the question of implementing the parental right in the new Yugoslavia has not emerged as a political problem. Where is the basic explanation for this? It is to be found in the fact that the attitude of the majority toward the minority is such as to create a feeling of actual freedom and equality with every national group. The implementatäon of the principle of two languages in administration, schools, courts and elsewhere in bilingual and minority regions has created such an atmosphere in which no national minority has the feeling »to live in a foreign country.« The member of the minority can see Street and place names written in his mother toungue, on the municipal board are stuck notices also in his language; the member of the minority can use his language in Offices and before the authorities, he can openly buy newspapers in this language without running 34 the risk of hearing chance remarks about his minority status; he can speak his own language in the factory; in the workers' councdl and the managing board sit also his nationals, and i£ he is a farmer, his people compose the leadership of the agricultural co-operative; the local councillors are of the same origin as he and the deputy speaks his language; his son serves — equal to all others — in the army and there he san also reach higher ranks. Why should then a member of a minority group hesitate to state his adherence to a national minority and to send his children to a minority school? Düring my visit in the district of Subotica, which I made in order to get a better insight into the present Position of the Hungarian minority, I was able to find a very good evidence for the success of our minority policy as regards the implementation of the parental right. And this evidence is based on the fact that the Serbo-Croat schools to-day are attended by t w i c e as many children than before the war, while the number of pupils attending Hungarian schools has t r e b 1 e d. Now the doubled number of Serbo-Croat pupils can partly be explained by the formet- Swabian-German villages having been settled by Montenegrins, whereas no new Hungarian settlers had entered the district. The trebled number of Hungarian pupils can therefore be explained only by the influence of two factors, the lack of any discrimination in the care for the minority schools (building, teachers, etc), and the presence of such general conditions under which the parents need not fear any economically or politically unpleasant consequences if they make use of their parental right and send their children to minority schools. The implementation of parental right therefore correspotnds in our country at the same time to the needs and aspirations of the minority as a collective body. But it also corresponds to the Interests of majority since it corresponds to the interests of the entire community. Every child will progress better and Taster in his own mother tongue and therefore a well-developed network of schools in minority languages is considered an essential means for raising the cultural level of the whole country. In short: Our policy toward the minorities is the opposite of an assimilation policy. It contributes toward an outflowering of their culture and accordingly to an enrichment of the cultural life of our whole country. The minority problem — as we have already stated — is a problem of the majority. In our country the majority has created such an atmosphere for the minority that the minority problem as such has practically ceased to exist. The minorities have been incorporated into the general national life as a natural component of our community. »The unity of Yugoslavia,« is stated in the Programme of the Union of Communists of Yugoslavia, »is solely and exclusively based on the free national development and complete equality of the Serbs, Croats, Slovenes, Macedonians and Montenegrins as well as of the national minorities.-« Indeed, such a unity has been achieved. It is no dream any longer, but a reality that in the period 1948 till 1953 — i. e. in the years when Yugoslavia 3* 35 was subjected to an extremely strong pressure from the eastern bloc countries — experienced a triumphal confirmation. The mother countries of the two largest minority groups in Yugoslavia, the Shkipetar and the Hungarian minorities, took active part in the pressure exerted against Yugoslavia. The same goes also for some other smaller groups, like the Slovak, Bulgarian, Rumanian, Czech, Ruthenian and Polish ones. I shall certainly be believed if I say here that in those years the eastern bloc set a very great store by these minorities and did everything to win at least a part of them for the resistance against us and induce them to undermine Yugoslavia from within. All the eastern radio stations in their interminable broadcasts appealed to these minorities in their languages to start fighting against our country. But a miracle happened: none of those actions the Eastern bloc awaited took place! The economic and military pressure, brought to bear upon Yugoslavia, caused us great difficulties, and the two drought years, 1950 and 1952, pushed our country to the brink of hunger, but the minorities together with the majority braved all these trials and Yugoslavia emerged from these years of severe crisis in her foreign policy more united than ever before. This experience is a refutation of all those who advocate the view that internal unity is possible only in monolingual countries inhabited by a single nationality. But while defending this theory such people unwittingly admit their incapability to overcome their obsolete narrow nationalistic conceptions. National minorities are no evil, no calamity, since they represent no obstacle to the unity and progress of the country if the majority pursues a right policy. National minorities represent neither an evil nor a calamity, but on the contrary create even certain advantages if they are considered from a modern, consequently democratic and intemationalist point of view. The world will not remain divided forever in single States, separated by fixed borders which obstruct a free economic and cultural co-operation among nations. The present stage in the development of the productive forces makes the gradual abolition of borders and the bringing together of all nations in a future world community a necessity. Therefore it is no coincidence that the striving after an economic Integration is so strong especially in Europe. The national minorities offer us an opportunity for a conscious moral and political effort in this respect in Order to achieve a gradual removal of the moral and political frontiers dividing the nations. Starting from this point of view, we, in Yugoslavia, have undertaken something new. We have namely made possible for the majority to get even more acquainted with the national minorities and thus also with many a neighbouring country. This policy is realised through the introduction of minority languages in majority schools situated in regions with a mixed population. Since the practical and organisational conditions as well as availability of teachers are not everywhere the same, this principle cannot be uniformly carried out throughout the country. In some districts, however, fairly good results have already been achieved. 36 A good čase in point is the district of Murska Sobota, situated in the Hungarian-Austrian-Yugoslav border triangle, where even bilingual Instruc­ tion has been introduced this year. According to various local conditions and objective possibilities the schools there could be divided into three categories: a) schools with complete bilingual instruction; b) schools with partly bilingual instruction; c) schools with the Hungarian language as a subject. Complete bilingual instruction was introduced in five schools for the first grade. The pupils of both nationalities — i. e. the Slovene and the Hungarian — are gathered together in a room and the teachers speak with them altemately in both languages. Each child learns at first to write and read in his own mother tongue. On the strength of the results achieved so far it is reasonable to expect the children of this grade to leam how to read and write in both languages by the end of the school year. Bilingual instruction has been intro­ duced into two other schools also for the second grade, and into three schools even for ali grades. Five schools have introduced a partial bilingual instruction for the first grade. These grades, too, are mixed according to the nationality of their pupils. Here it depends from the majority of pupils which language is going to be given priority. In these schools the instruction is conducted in one language, i. e. in the mother tongue of the school majority, but the whole Curriculum is then repeated in a somewhat Condensed form in the other language. In all other schools, i. e. in those schools that are attended exclusively by Slovene children, the Hungarian language is taught as a compulsory subject. This language is also compulsory in the apprentices’ school and the district teachers’ College. The final aim of these measures is to introduce bilingual instruction into all schools situated in a region with mixed population. Thus at the end of this development, which promotes bilingual schools both for the minority and majority, all schools will become equal. The children living in the districts with mixed population should master both languages and get acquainted with both cultures with the help of the school. And since they are languages and cultures of two neighbouring countries, this popu­ lation will in the future become an ideal bridge morally and politically spanning the neighbouring nations. In view of the present reality there should be a growing realisation that the national minorities, at any rate, offer an opportunity to further good neighbourly relations between countries. All good that is done for a national minority produces a positive reaction in its mother land. Through a loyal attitude toward the minorities the international relations tend to develop in a positive direction — in the direction of a friendly co-existence among nations, no matter how great are the differences of their political and social Systems. A good case in point are the Italdan-Yugoslav relations. A relatively satisfactory treatment of the minority problem in Italy and the Yugoslav minorities policy have contributed a great deal toward the improvement of relations between the two countries. One of the consequences of this improvement of neighbourly relations was the fact that the Italian-Yugoslav border 37 i is wide open to-day. The population living in a 10-kilometre zone on both sides of the border is provided with special border passcs entitling the bearer to cross the border four times a month and stay on the other side for three days on each trip. Thus the Crossing of the border has become an everyday occurrence. So far there have been millions of such crossings. The townspeople living on the Italian side are visiting our villages and enjoying our scenery as easily and simply as any other townspeople going to the countryside an their own country. And the village population again visits towns on the other side of the border as do villagers in their own country. On both sides of the border one can hear to-day both languages being spoken as well as Siovene and Italian songs being sung in public places ... This is a border that is in the process of disappearing! I am confident that all this can also be realised on the Yugoslav-Austrian border. Indeed, the time should not be far when through common efforts we have succeeded to create the same conditions along this border, too, and thus contribute largely not only towards a further development of good neighbourly relations between our two countries, but also towards international understanding and strengthening of peace in this part of the world. Tržaško vprašanje od aprila 1948 do maja 1952 • Dr. Janko Jeri, znanstveni sodelavec X. poglavje: TRISTRANSKA IZJAVA 20. MARCA 1948 IN NJENO OZADJE 1. Ze ob rojstvu zamisli internacionalizacije ozemlja je bilo mnogo razpravljanj o tem, ali bo taka tvorba sposobna za normalno, samostojno gospodarsko življenje. Jugoslovanski predstavniki so pri tem opozorili na težave, ki bodo posledica nenaravne meje med Trstom in njegovim nepo­ srednim zaledjem v Jugoslaviji, vendar pa bi jih bilo moč bistveno olajšati s tako gospodarsko politiko, katere izhodišče bi bila tesna in prijateljska gospodarska kooperacija med Trstom in zlasti njegovim neposrednim jugo­ slovanskim zaledjem. V ekspozeju pred posebno komisijo' Sveta zunanjih ministrov, ki naj bi in loco proučila finančni položaj internacionaliziranega ozemlja, je šef jugoslovanske delegacije dr. M. Bartoš (26. januarja 1947) razložil široke možnosti trgovinske izmenjave med cono A STO in Jugo­ slavijo, ki bi lahko izvažala hrano, živinsko krmo, premog, les, gradbeni material in drugo, uvažala pa industrijske izdelke, saj je bila Jugoslavija, v kateri je bila v toku dinamična obnova v vojni opustošene dežele, zelo zainteresirana na čim tesnejšem sodelovanju s tržaško industrijo2, kakor tudi glede uporabe tržaškega pristanišča, ker so bile pristaniške naprave na Reki med vojno hudo poškodovane. Deklaracija, ki so jo nato sprejeli na zasedanju Sveta zunanjih ministrov (od 10. marca do 24. aprila 1947 v Moskvi) glede finančnih vprašanj internacionaliziranega ozemlja določa, • Objavljeni poglavji sta odlomek iz knjige -Tržaško vprašanje po drugi svetovni vojni-, ki obravnava povojno reševanje tržaškega vprašanja do skle­ nitve londonskega sporazuma (5. oktobra 1954). Kakor pravi pisec v predgovoru knjige -se rekonstrukcija te diplomatsko-zgodovinske geneze opira predvsem na publicirano dokumentacijo, na sorazmerno zajetno literaturo, objavljeno v obeh neposredno prizadetih državah (še posebno v Italiji) in v svetu po zadnji vojni (memoarni zapiski nekaterih protagonistov, ki so neposredno sodelovali pri reševanju tega vprašanja); pač na zdaj dosegljivo literaturo in vire. Ker so diplomatski arhivi v glavnem še vedno nedostopni, pričujoče delo ne more pomeniti kakega dokončnejšega izsledka, marveč le poizkus (ki je zaradi omenjenih razlogov nujno obremenjen z raznimi pomanjkljivostmi) sistemizirati doslej znano gradivo in tako zaokrožiti pregled povojnega reše­ vanja tega vprašanja in tako razširiti podlago za nadaljnje proučevanje tega pomembnega razdobja naše najnovejše diplomatske zgodovineKnjiga, ki je prejela Cankarjevo nagrado za leto 1959, bo predvidoma izšla konec leta 1960 ali v začetku leta 1961 v Cankarjevi založbi v Ljubljani. /Opomba • uredništva.) 39 da sodijo sklepi o vprašanjih proračuna, plačilne bilance, valute, carin 'in drugih gospodarskih vprašanj v pristojnost guvernerja, vladnega sveta in ljudske skupščine, pri čemer deklaracija opozarja, da morajo sklepi o teh vprašanjih upoštevati potrebo po zagotovitvi gospodarske neodvisnosti nevtraliziranega področja.3 Angloameriška vojaška uprava cone A je zavračala jugoslovanske predloge za tesnejše sodelovanje na gospodarskem področju. Značilen primer metod, ki jih je ZVU pri tem uporabljala, so gospodarska pogajanja februarja 1948 med posebno jugoslovansko delegacijo in ZVU, med kate­ rimi je naša država izrazila pripravljenost kupovati pretežni del izdelkov tržaške industrije, zlasti ladjedelniške. ZVU je 3. marca 1948 te razgovore enostransko prekinila in pet dni kasneje sklenila več finančnih dogovorov z italijansko vlado. 8. marca je z veljavnostjo od 9. marca 1948 podpisal poveljnik cone A general Airey z italijanskim finančnim ministrom tri sporazume (sporazum o nekaterih finančnih vprašanjih, ki izhajajo iz uresničitve mirovne pogodbe z Italijo, sporazum o finančnih stvareh in sporazum o nabavi tuje valute).4 Po prvem videzu in uradni obrazložitvi naj bi šlo za tehnične določbe, ki so v zvezi z začasno obvezo, ki jd je imela Italija do STO po mirovni pogodbi in ki je bila v preskrbovanju lir in drugih valut za potrebe internacionaliziranega ozemlja. V resnici pa so pomenili marčni dogovori, zlasti še z dodatnimi sporazumi v poznejših mesecih (16. aprila5 in 22. septembra 1948), popolno vključitev Trsta v italijansko gospodarstvo. Kakor navaja G. Cesare v reviji »Trieste« (št. 29, 1959) je hil takratni šef italijanskega predstavništva v Trstu G. Guidotti (kasnejši italijanski opazovalec pri OZN, ambasador v Beogradu in zdaj na Dunaju) pobudnik tega finančnega sporazuma, ki je pomenil politično hipoteko za bodočo usodo mesta. »9. marca 1948 je bil storjen prvi korak v razvoju,-« piše Tončič-Sorinj (profesor na dunajski univerzi in vidni funkcionar avstrijske Ljudske stranke — ÖVP), »ki je pripeljal do izjave 20. marca.« * Italijanska vlada je dobila s temi dogovori odločilno besedo v vseh gospodarsko-finančnih vprašanjih cone, kar je bilo v skladu s celotno politiko ZVU, ki je po neuspehu razgovorov o izbiri guvernerja, vedno bolj odpirala vrata italijanskemu vplivu.’ Jugoslavija je protestirala proti tem enostranskim ukrepom, saj je bilo pravno docela nevzdržno, da bi lahko imela ZVU kot začasni zaupnik večje pravice kakor guverner in da bi lahko na lastno pest, brez izbranega predstavnika tržaškega prebi­ valstva (parlamenta) sklepala mednarodne pogodbe z dolgoročnimi obvez­ nostmi. Edino s privolitvijo Varnostnega sveta bi po mnenju Jugoslavije STO lahko sklepalo mednarodne pogodbe, dokler ne bi bilo na javnih volitvah izbrano narodno predstavništvo.8 Ti dogovori so bili v diame­ tralnem nasprotju z določbami mirovne pogodbe z Italijo, oziroma Stalnim statutom, ki je prepovedoval (čl. 24) sleherno ekonomsko unijo ali zdru­ ževanje ekskluzivnega značaja s katerokoli državo. Politika gospodarskega povezovanja cone A z Italijo, ki jo je izvajala ZVU, pa ni prišla do izraza le v omenjenih dogovorih, marveč tudi v 40 neizpolnitvi določb, ki so bile bistvenega pomena za zagotovitev samo­ stojnega razvoja tržaškega gospodarstva. Mirovna pogodba (priloga X, točka 1) določa, da prejme STO brezplačno vso italijansko državno in poldržavno (parastatalno) imovino na svojem ozemlju.’ Domala vsa tržaška industrija, ladjedelniške družbe in bančništvo je bilo last italijanskega državnega kapitala (IRI).” Nedvomno je bil to eden izmed pomembnih razlogov, da so italijanski uradni krogi tako kategorično nasprotovali izpolnitvi določb mirovne pogodbe, razen tega pa si prizadevali ob podpori merodajnih činiteljev ZVU ustvariti fikcijo o nekakšni nujnosti gospodar­ ske fuzije med Trstom in Italijo.'1 Po uveljavitvi mirovne pogodbe (15. septembra 1947) se je znašel Trst v novem položaju, v katerem je politika odločala, ali se bo stagnacija iz obdobja med obema vojnama nadaljevala ali pa bo Trst v konstruktivni povezav, s svojim zaledjem vnovič razvil svojo nekdanjo funkcijo. »Vsa zgodovina Trsta, vsa njegova napredovanja in nazadovanja v preteklosti,« ugotavlja F. Zwitter, »dokazujejo njegovo odvisnost od razmerja do sosednjih pokrajin, zlasti pokrajin njegovega zaledja, povezanost njegove usode s politično in gospodarsko strukturo teh pokrajin.«12 Gospodarska politika ZVU je ignorirala ta dejstva in je na primer omejila trgovinsko izmenjavo med cono A in Jugoslavijo na letno vrednost poldruge milijarde lir, kar je bilo pod stvarnimi možnostmi. Jugoslovanski promet preko Trsta je bil minimalen. Ukrepi angloameriške vojaške uprave za postopno izročitev Trsta Italiji niso po drugi svetovni vojni ustvarili vzdušja, v katerem bi lahko Jugoslavija preusmerila svoj pomorski promet z jugoslovanskih pristanišč na Trst.” Abstinirali sta tudi Češkoslovaška in Madžarska.” glavni koristnik tržaškega pristanišča je bila Avstrija,15 vendar je šlo v glavnem za tako imenovani čisti tranzit v nasprotju s komercialnim tranzitom, kar je povzročilo krizo cele vrste majhne in srednje industrije, obrti, bančnih zavodov in podobnih gospo­ darskih ustanov.16 Posledica tega stanja so bile permanentne gospodarske težave in naraščanje brezposelnosti.1’ Za presojo takratnih metod italijan­ ske diplomacije in političnih krogov so značilni poizkusi, da bi ta položaj, ki je nastal v precejšnji meri zaradi izolacije Trsta od njegovega zaledja in vključitve tržaškega gospodarstva v italijanski ekonomski sistem, izko­ ristili kot razlog, ki terja popolno, se pravi tudi politično priključitev cone A k Italiji.18 To je bil pač argument trenutne politične taktike, saj je pravdo okoli tega, kaj je odločilno za blagostanje Trsta, zgodovina že odločila. Italija sicer lahko z velikimi subvencijami ohranja kolikortoliko znosno gospodarsko ravnovesje v Trstu, »vendar ostaja vprašanje, kako dolgo bodo hoteli italijanski davkoplačevalci z milijardnimi zneski reševati gospodarski položaj Trsta. Italijanska pristanišča,« zaključuje TončičSorinj, »pač nimajo nikakršnega interesa, da bi se Trst povzpel.«1’ Italija ima namreč, objektivno vzeto (breme preko dveh milijonov kronično brez­ poselnih s podvojenim številom polzaposlenih, splošna zaostalost južnih pokrajin in otokov, če se omejimo na nekatera dejstva) sorazmerno močno omejena sredstva, ki jih lahko nudi Trstu in njegovemu gospodarstvu. 41 2. Konec leta 1947 je italijanska diplomacija začela akcijo v zahodnih prestolnicah, zlasti v Washingtonu, za revizijo določb mirovne pogodbe glede STO,20 pri čemer se je sklicevala na »praktično neuresničljivost njenih določb glede nevtraliziranega ozemlja« in na italijanske notranje­ politične razmere. »Približevale so se parlamentarne volitve,« piše A. Tarchiani (takratni italijanski ambasador v Washingtonu), »in potrebna je bila prijateljska gesta s strani Zahoda«.21 Volilna kampanja je bila izredno ostra, ker so bile politične sile izenačene. Od izida teh volitev je bila odvisna zunanjepolitična usmeritev Italije in zahodne velesile, zlasti ZDA, so storile vse, da bi podprle italijanske meščanske stranke (med katerimi je bila najmočnejša Krščanska demokracija), ki so zagovarjale politično in vojaško zavezništvo z Zahodom. Računali so, da bi izjava zahodnih sil glede Trsta v korist Italiji v veliki meri prispevala k zmagi meščanskega bloka. Do prvih rezultatov razgovorov, ki so potekali v Rimu, Parizu, Londonu in Washingtonu je prišlo na sestanku držav, ki so sode­ lovale v Marshallovem načrtu (16. januarja 1948), ko se je C. Sforza sestal v Parizu s francoskim zunanjim ministrom G. Bidaultom, britanskim zu­ nanjim ministrom E. Bevinom in ameriškim ambasadorjem v Parizu Cafferyjem. »Tristranska izjava,« piše Sforza, »je bila posledica te naše aktivnosti.«22 »4. marca 1948 sem bil v stanju sporočiti Sforzi,« rekon­ struira potek dogodkov A. Tarchiani, »da bo izjava predvidevala vrnitev vsega STO (tudi cone B) k Italiji.«23 Izjava je bila prvotno zamišljena kot dvostranska in so šele kasneje, da bi ji dah večjo »težo«, pritegnili še Francijo. 19. marca 1948 sta se sestala v Turinu italijanski zunanji minister C. Sforza in francoski zunanji minister G. Bidault, da bi podpisala francosko-italijanski sporazum o carinski uniji. Drugi dan je imel Bidault (20. marca) javni govor, v katerem je razglasil izjavo vlad ZDA, Velike Britanije in Francije, ki je bila isti dan tudi uradno objavljena v zahodnih prestolnicah. Izjava predlaga sklenitev dodatnega protokola k mirovni pogodbi z Italijo, s katerim bi STO vnovič prišlo pod italijansko suvere­ nost. Kot formalni razlog deklaracija navaja dejstvo, da ni bilo moči doseči sporazuma o guvernerju in ravnanje Jugoslavije v coni B.24 Argumentacija ni bila prepričljiva, ker so prav zahodne velesile vztrajale pri ustanovitvi STO kot nekaki kompromisni rešitvi in ker spričo njiho­ vega odklonilnega stališča niso dosegli sporazuma o guvernerju. Neuteme­ ljeno je tudi sklicevanje, da ta ukrep »upošteva demokratične težnje pre­ bivalstva,« saj je ZVU do leta 1949 odlagala razpis administrativnih volitev in se je na to odločila šele takrat, ko je resolucija Kominforma razbila enotnost progresivnega antifašističnega gibanja v Trstu. »Do tristranske note je prišlo,« vrednoti W. Hildebrandt, »v prvi vrsti zaradi italijanskega notranjega položaja, da bi s tem dali v roke zahodno usmerjenim strankam odločilno volilno geslo.«25 Se bolj jasen je glede ozadja tega političnega manevra bivši britanski ministrski predsednik 42 A. Eden, ki odkrito priznava, da je bil namen predloga 20. marca »spraviti v zadrego komuniste«.2’ Italijanske meščanske stranke, ki so v volilni kampanji nastopale z nacionalističnimi gesli, z zahtevami po reviziji mi­ rovne pogodbe in priključitvi Trsta, so propagandistično izkoristile tri­ stransko izjavo kot nekakšen dokaz za pravilnost svoje politike, v coni A pa za pritisk na tisti del prebivalstva, ki je bil protianeksionistično razpo­ ložen in se je zavzemal za neodvisnost STO. Izjava treh vlad je bila docela političnega pomena in je imela juridično le značaj navadnega predloga,27 ki so ga vlade ZDA, Velike Britanije in Francije poslale vladi SZ in Italije (Jugoslaviji ga niso poslale). »Pravno to ni pomenilo mnogo,« ocenjuje A. Eden, »ker je sleherna revizija terjala privolitev ’SZ, ki pa na to ni bila pripravljena.«28 Seveda ta predlog ni mogel pravno ničesar spremeniti na STO.2’ Ob objavi tristranske dekla­ racije je poveljnik cone A Airey izjavil, »da bo, dokler ne bo prišlo do sporazuma o dodatnem protokolu, ZVU nadaljevala svojo funkcijo v skladu z obveznostmi, ki izhajajo iz določb mirovne pogodbe z Italijo.«” 3. Jugoslavija kot najbolj neposredno prizadeta država je z noto z dne 22. marca 1948 vladam ZDA, Velike Britanije in Francije odločno prote­ stirala proti temu enostranskemu sklepu. »Tak postopek je razlog za mnenje,« pravi med drugim naša nota, »da cilj predloga ni najti boljšo rešitev tržaškega vprašanja in normalizirati odnose med narodi Južne Evrope, marveč ima propagandističen značaj in ne prispeva k utrditvi miru v svetu,« pri čemer se nota sklicuje na dejstva, »da so se vlade ZDA. Velike Britanije in Francije zavzemale za takšno rešitev, kakršno je v glavnem sprejela mirovna pogodba, da so si prizadevale preprečiti nepo­ sredni sporazum med Jugoslavijo in Italijo glede Trsta in da so v Varno­ stnem svetu sistematično onemogočale sleherni sporazum o izbiri guver­ nerja.«31 Jugoslavija je zagovarjala stališče, da bi bilo treba po neuspehu pogajanj o guvernerju v Varnostnem svetu OZN, prepustiti obema najbolj prizadetima strankama, se pravi Jugoslaviji in Italiji, da bi našli možnost sporazumne rešitve, seveda pa bi moralo to potekati brez vmešavanja od zunaj. Takratni jugoslovanski zunanji minister S. Simič je 22. marca 1948 izrazil prepričanja jugoslovanske vlade, da bi bilo moč z vzajemnimi napori najti sporazumno rešitev tržaškega vprašanja v duhu dogovora Tito-Togliatti.32 V skladu s tem je jugoslovanski poslanik v Rimu dr. Ivekovič na tiskovni konferenci (31. marca 1948) predložil direktne razgo­ vore med Jugoslavijo in Italijo, pri čemer je poudaril, da Jugoslavija ne more biti izključena iz razgovorov o Trstu. Naša država je razen tega zagovarjala stališče, da bi bilo moč s poprejšnjo rešitvijo drugih odprtih vprašanj med obema državama (široke množnosti gospodarskih stikov) postopoma ustvariti ustrezno vzdušje, ko bi se lahko lotili z več perspek­ tive tudi delikatnega tržaškega problema.33 Italijanski uradni krogi so zavrnili te jugoslovanske pobude. Italijanska diplomacija je štela tristransko deklaracijo za vogelni kamen34 svoje povojne politične rehabi­ litacije in izhodišče za rešitev tržaškega vprašanja. »Tristranska izjava,«43 43 je izjavil predsednik italijanske vlade A. De Gasperi, »pomeni prvo zado­ voljitev italijanskih zahtev.«35 Te zahteve pa so presegle okvir tržaškega vprašanja. V Rimu so med drugim pričakovali, da bodo lahko tudi glede vprašanja italijanskih kolonij” dosegli nekaj podobnega, kakor je bil to primer s Trstom, saj je to vprašanje po akciji za Trst najbolj zaposlilo italijansko diplomacijo.37 Toda glede tega zahodni zavezniki niso pokazali toliko razumevanja do italijanskih zahtev. Splošno, načelno stališče itali­ janskih uradnih krogov je bilo, da je rešitev tržaškega vprašanja v smislu tristranske izjave osrednji pogoj za zboljšanje odnosov med obema drža­ vama,38 kar je praktično že v naprej paraliziralo kakršenkoli poizkus sporazumnega reševanja odprtih vprašanj med obema državama. Komentar radijske postaje Moskva (21. marca 1948), »da je predlog treh vlad poizkus vmeševanja v volilno kampanjo pred bližnjimi parla­ mentarnimi volitvami v Italiji,«38 je pokazal, da SZ zavrača zahodni predlog glede revizije mirovne pogodbe z Italijo. Po tem komentarju ni bilo več iz SZ na zahodno deklaracijo nikakršnega odmeva. 9. aprila 1948 so tri zahodne velesile vnovič predložile sovjetski vladi, ki ni odgovorila še na njihovo prvo noto, da bi se njihovi predstavniki sestali maja meseca v Parizu zaradi izdelave dodatnega protokola k mirovni pogodbi z Italijo v smislu predloga treh vlad. V odgovoru na to drugo noto je sovjetska vlada 13. aprila 1948 opozorila, da šteje predlog, po katerem naj bi prišlo do revizije mirovne pogodbe z Italijo za nesprejemljiv, pri čemer dodaja, da je mirovno pogodbo z Italijo pripravil Svet zunanjih ministrov in da so jo podrobno proučili na pariški konferenci 21 držav ter da je začela veljati šele pred nekaj meseci.40 Zahodne sile se niso sprijaznile s sovjet­ skim odgovorom in so poslale 16. aprila 1948 SZ novo noto, v kateri so zavrnile razloge, s katerimi je SZ (nota z dne 13. aprila 1948) odklonila njihovo vabilo in izrazile pripravljenost, da bi se za revizijo uporabil isti postopek kot pri sklenitvi mirovne pogodbe z Italijo.4' Ta vabila očitno niso napravila nikakršnega vtisa v Moskvi. Vlade zahodnih sil so sicer še enkrat urgirale (nota 1. junija 1948),42 vendar zaman. Italijanska diplo­ macija se je zavzemala za akcijo preko OZN, ker je zaradi vpliva zahodnih velesil pričakovala, da bi tristransko deklaracijo utegnilo v Generalni skupščini podpreti dve tretjini delegatov. Seveda tudi to ne bi moglo spremeniti pravnega položaja STO, vendar pa bi bilo po mnenju italijan­ skih krogov pomembno iz politično-prestižnih razlogov. Sicer pa je odklo­ nilno stališče SZ (stalnega člana Varnostnega sveta) praktično onemogočilo sleherno akcijo za revizijo mirovne pogodbe. Možnosti za stvarno izpolnitev tristranske obljube so bile dejansko enake ničli. Tudi A. Eden priznava, da so kasnejši dogodki vrgli dvome na zahodno modrost (tristransko dekla­ racijo — op. pisca) in da se v najbolj zapletenih diplomatskih problemih kaj redko izplača zgrabiti kratkovidno prednost.43 44 XI. poglavje: ANGLOAMERISKA POLITIKA TIHE ANEKSIJE CONE A STO K ITALIJI 1. Britanski general T. Airey, ki je bil poveljnik angloameriške cone STO od uveljavitve mirovne pogodbe z Italijo 15. septembra 1947 pa do 13. marca 1951 je bil eden izmed najbolj vnetih zagovornikov tristran­ skega predloga, kar ponazarjajo njegova poročila Varnostnemu svetu OZN, ki so razen standardne sklepne ugotovitve, »da je treba vrniti STO Italiji,« značilna tudi zaradi tega, ker je izhodišče T. Aireyja pri obravnavanju političnih vprašanj svojevoljna ločitev prebivalstva na »proitalijanski del in Sloveno-komuniste«,44 s čemer je umetno ohranjal tezo o narodnostni in razredni napetosti na tem področju. Katonski izrek o »nujnosti priklju­ čitve STO k Italiji« je T. Airey nadaljeval tudi v poročilih, ko so se odnosi med Jugoslavijo in zahodnimi silami (po resoluciji Kominforma 25. junija 1948) že v precejšnji meri izboljšali. Tako T. Airey še v devetem poročilu Varnostnemu svetu za obdobje od 1. oktobra do 31. decembra 1949 vztraja pri istem stališču.45 Sele v svojem zadnjem poročilu (za obdobje od 1. januarja do 31. decembra 1950), se pravi tik pred preme­ stitvijo, je T. Airey dodal k svoji standardni ugotovitvi, da je treba rešiti tržaško vprašanje v okviru tristranskega predloga z dne 20. marca 1948, še mnenje, »da bi bilo moč to rešitev najbolje doseči s sporazumom med Jugoslavijo in Italijo.«48 Seveda so te generalove izrazito proitalijanske koncepcije o rešitvi tržaškega vprašanja neposredno vplivale na ravnanje in ukrepe vojaške uprave na območju pod njegovim poveljstvom (ome­ jili se bomo zgolj na parcialni prikaz nekaterih ukrepov, značilnih za splošno ilustracijo angloameriške politike glede Trsta), s katerim je favo­ riziral aneksionistične politične elemente in se zavzemal za čim tesnejše povezovanje med cono A in Italijo. 10. januarja 1948 je prišlo do reorga­ nizacije administrativne strukture v coni A. Teden dni kasneje (17. januarja 1948), pa sta ZDA in Velika Britanija zavrnili jugoslovanski predlog z dne 7. novembra 1947 o tripartitnem nadzorstvu nad Trstom. 19. januarja 1948 je bil imenovan demokristjan G. Palutan za predsednika conskega sveta, s čemer je zamenjal dotedanjega predsednika E. Puecherja. 12. februarja 1948 pa je bil imenovan profesor C. Schiffrer (socialni demokrat) za podpredsednika conskega sveta.47 Sledil je ukaz ZVU št. 259 z dne 25. junija 1948, ki je vskladil administrativne funkcije v coni A s tistimi, ki so veljale v Italiji. Predsednik cone je imel isto pristojnost kot prefekt italijanske province. Isto je veljalo za župane, občinske svete itd. Predsednika cone in župane je imenovala ZVU, medtem ko je člane občinskih svetov imenoval predsednik cone,48 ki ga je italijanska vlada (C. Palutan) 30. decembra 1950 vnesla v spisek italijanskih prefektov in je bil na osnovi tega tudi marca leta 1953 premeščen za prefekta v Vicenzo. Ukaz ZVU št. 11 z dne 11. avgusta 1945 je sicer določal, »da bodo pred­ sednik in člani (gre za lokalne administrativne organe — op. pisca) izbrani 45 med vodilnimi osebami, ki so moralno in politično neoporečni in ki bodo, kolikor je to mogoče, zastopali vse narodnostne, politične in gospodarske sloje okrožja z ozirom na njihov krajevni pomen,«1’ vendar je ZVU z imenovanjem proitalijansko in aneksionistično usmerjenih oseb praktično izročila nadzorstvo nad tem delom civilne administracije izključno elemen­ tom, ki so se zavzemali za priključitev Trsta k Italiji. Razen tega je prišlo do hude diskriminacije proti Slovencem ob imenovanju članov občinskih svetov, kar je bilo v pristojnosti predsednika cone. V tržaškem in miljskem občinskem svetu ni bilo nobenega Slovenca, čeravno je celo po cenitvah ZVU živelo samo v Trstu okoli 50 000 Slovencev.50 V občini Devin-Nabrežina. v kateri imajo Slovenci prepričljivo večino,51 pa je predsednik cone imenoval za občinske svetnike dva Slovenca in dva Italijana. Se mnogo slabši pa je bil položaj Slovencev v javnih službah. Ukaz št. 19 z dne 1.3. oktobra 1945 je sicer ukinil pogoj, da morajo biti javni uslužbenci le italijanski državljani,52 vendar je bil po nekaj tednih razveljavljen. Splošni ukaz št. 60 z dne 27. maja 1946 o ponovnem reaktiviranju uslužbencev, ki so bili odpuščeni iz političnih razlogov,5’, ni zajel tistih, ki so izgubili držav­ ljanstvo. Prav tako ZVU ni razveljavila fašističnih dekretov o čistki uslužbencev, na temelju katerih so domala vse državne uslužbence-Slovence, oziroma Hrvate odpustili, upokojili ali pa premestili v notranjost Italije.54 Tržaški Slovenci niso dobili nikakršnega nadomestila za požgani Narodni dom v Trstu (13. julija 1920) in druge. ZVU je sicer dala leta 1949 na razpolago zemljišče za zgraditev novega doma pri sv. Jakobu in 30 milijonov lir za začetna dela, a je kasneje opustila ta načrt. Stalni statut STO je določal, da sta uradna jezika na STO italijanski in slovenski, vendar pa je bilo ravnanje ZVU glede tega docelo nasprotno. Ukaz ZVU št. 183 z dne 2. septembra 1949 je določil italijanski jezik kot edini uradni jezik na področju cone A. ZVU je dovolila le, da občinski sveti v občinah Devin-Nabrežina, Dolina, Zgonik in Repentabor vodijo posle občinskega sveta v slovenščini in da smejo spise o njih sestavljati v slovenščini poleg uradnega jezika. »Ti posli in spisi o njih,« kakor pravi ukaz, »so veljavni v vse namene, le da morajo biti uradna sporočila uradom izven občine, bodisi v italijanščini ali italijanščini in slovenščini.«55 Občinski uradi so menili, da je bilo s tem uvedeno dvojezično poslovanje in so začeli izdajati tudi razna potrdila v slovenščini in italijanščini, oziroma na dvojezičnih obrazcih. Italijanski predsednik cone G. Palutan (v njegovo pristojnost je sodilo tudi nadzorstvo nad občinami) je v svojem dopisu z dne 1. aprila 1950 št. 2100/4059 zahteval, »da se ne smejo izdajati potrdila v slovenščini in ne uporabljati dvojezičnih obrazcev, ker je uradni jezik izključno italijanski.« 11. maja 1950 pa je poslal županom omenjenih občin posebno »avtentično« razlago tega ukaza, v kateri je med drugim navajal, da je uporaba slovenščine neobvezna, da ima pomožni značaj in da je podrejen uporabi italijanskega jezika. Zlasti izzivalen je bil tisti del navodila, ki je terjal »da bi moral biti slovenski prevod takoj za uradnim besedilom, in sicer v oklepaju ter s polovico manjšimi črkami, kakor so bile tiste, ki so bile rabljene za italijansko besedilo« (podčrtal pisec). Registri, kartoteke,46 46 n tiskovine in obrazci naj bi bili po tej razlagi samo v italijanskem jeziku (iz praktičnih razlogov), razen tega pa naj bi pri dopisovanju z uradi izven občine uporabljali le italijanščino.5’ Čeravno je celo T. Airey opozarjal v prvem poročilu Varnostnemu svetu OZN, »da mora zavezniška uprava upoštevati demokratična načela glede osnovnih svoboščin in ljudskih pravic, vsebovanih v ustanovni listini OZN in mirovni pogodbi«, ZVU ni razveljavila italijanskega kr. dekreta št. 1796 z dne 15. oktobra 1925, ki je določil za uradni jezik izključno italijanščino (kakor smo videli ga je z citiranim ukazom št. 183 praktično le ponovno uveljavila ob parcialni koncesiji glede zelo omejene uporabe slovenščine v štirih slovenskih občinah), kakor tudi ne člen 122 civilnega postopka z dne 28. oktobra 1940 in člen 137 kazenskega postopka z dne 19. oktobra 1930, ki predpisujeta uporabo italijanskega jezika na sodiščih kot edinega službenega jezika.57 Organi zavezniške vojaške uprave so celo pred vojnim sodiščem zahtevali od odvetnika, da govori italijansko. Sicer pa so sodno oblast v anglo-ameriški coni izvajala lokalna sodišča, urejena po sistemu, ki je veljal v Italiji. Prav tako ni bilo nikakršnih resnejših personalnih sprememb. Skratka, če povzamemo splošni cilj te politike, ZVU ni pokazala pripravljenosti razveljaviti vsaj najhujše in najočitnejše diskriminacijske ukrepe fašističnega režima proti Slovencem, njihovim vojnim zaveznikom. Nasprotno, njeno ravnanje, ki je prišlo ustrezno do izraza tudi na drugih območjih (šolskem, kulturnem, gospo­ darskem in ostalih, ki jih v tem okviru nismo omenili) je omogočalo nadaljevanje pritiska s strani aneksionističnih in nacionalistično usmer­ jenih elementov proti avtohtonemu slovenskemu prebivalstvu. To diskri­ minacijsko ravnanje z našim življem na Tržaškem je izzvalo ostre proteste v jugoslovanski javnosti. Naša vlada pa je v številnih intervencijah pri ZVU, oziroma britanski in ameriški vladi terjala spoštovanje z mirovno pogodbo zagotovljene narodnostne enakopravnosti na tem spornem ob­ močju. Značilno pri tem je še dejstvo, da se tudi po splošnem zboljšanju odnosov med Jugoslavijo in zahodnimi velesilami v politiki ZVU ni ničesar spremenilo. »Zavezniki so po omahujoči politiki v prvem času,« ocenjuje angloameriško politiko v Trstu kasnejši politični svetovalec itali­ janske vlade pri ZVU de Castro, »rešili naše italijanstvo in mu dovolili, da se svobodno izraža, s čemer so mu ohranili nedotaknjen teren za vrnitev v naročje madrepatrie.«58 Do volitev, ki naj bi zamenjale dotedanje dekretirane z izvoljenimi administrativnimi organi, je prišlo šele 12. junija 1949, se pravi štiri leta po angloameriški okupaciji tega področja, oziroma nekaj manj kot po dveh letih, kar je začela veljati mirovna pogodba z Italijo. Osrednji razlog tega nenormalnega odlašanja je bila bojazen angloameriške vojaške uprave, da bi na volitvah zmagala Slovansko-italijanska ljudska fronta. Sele po resoluciji Kominforma, ki je razbila enotnost tega množičnega proti­ fašističnega gibanja, se je ZVU odločila razpisati volitve. Vidalijeva frakcija KP STO se je zdaj v obrekovalni gonji proti Jugoslaviji pridružila tržaškim meščanskim strankam. Vse to je v prej enotno demokratično 47 fronto vneslo zmedo in resignacijo, kar je seveda bilo vse v prid italijan­ skim aneksionističnim strankam,5’ ki se prej niso upale tvegati volilne preizkušnje. Med volilno kampanjo, v kateri so neposredno sodelovali člani italijanske vlade in najvidnejši rimski politični predstavniki,00 med njimi predsednik ministrskega sveta A. De Gasperi, ki je v svojem govoru v Trstu 10. junija 1949 (torej dva dni pred volitvami) zagotavljal, »da Italija pričakuje v duhu tristranske izjave vrnitev vsega STO od Timava do Mirne.«01 Aneksionistične stranke so si prizadevale, da bi vtisnili celotni volilni kampanji nekak plebiscitarni pečat, k čemur naj bi prispevali govori predstavnikov italijanske vlade, kar vse je ustvarilo ozračje psihološko-političnega pritiska na tisti del tržaškega prebivalstva, ki je bil proti priključtvi Trsta k Italiji. 24. septembra 1948 je ZVU v ukazu št. 345 objavila predpise za sestavo volilnih imenikov. Na temelju člena 2 tega ukaza so dobile volilno pravico osebe, ki so bile na dan 15. septembra 1947 italijanski državljani in so do 31. decembra 1948 končaE 21. leto starosti ter bili vpisani v seznam stalnega prebivalstva ene izmed občin cone A STO 02 kar je bilo v nasprotju s členom 6 priloge VI mirovne pogodbe z Italijo, ki pravi, da so državljani STO tisti italijanski državljani, ki so imeli svoj domicil na področju STO 10. junija 1940. To pa pomeni, da vsi, ki so prišli na ozemlje med 10. junijem 1940 in 15. septembrom 1947 ne bi smeli imeti volilne pravice. Praktično so dobili na ta način volilno pravico desettisoči italijanskih beguncev iz Jugoslaviji odstopljenih krajev, medtem ko pa so jo odrekli tistim, ki so morali bežati pred fašizmom iz svojega rodnega kraja v Jugoslavijo in drugam, čeprav so se že vrnili ob koncu vojne. Begunci so volili na posebnih voliščih, ki so bila posebej organizirana v zbirnih taboriščih.63 Jugoslovanska vlada je s protestno noto Varnostnemu svetu OZN z dne 23. oktobra 1948 opozorila, da je bilo ravnanje ZVU (ukaz št. 345) v nasprotju z mirovno pogodbo in da daje ta ukaz volilno pravico osebam, ki so se naselile v Trstu za časa vojne ali po vojni, medtem ko jo jemlje osebam, ki so bile 10. junija 1940 italijanski državljani in imele stalno bivališče na STO, torej polnopravnim državljanom STO, ki so bili prisiljeni se izseliti med vojno iz tega ozemlja zaradi fašističnega terorja.64 Volilni imeniki so bili zelo pomanjkljivo sestavljeni, kar med drugim kaže dejstvo, da 16 122 volilnim upravičencem sploh niso mogli dostaviti volilnih potrdil, pri čemer gre v glavnem za osebe, ki so sicer bile še vpisane v sezname stalnih prebivalcev, vendar so že dlje časa bivale v Italiji ali drugod. V tržaški občini je imelo volilno pravico 197 245 oseb. Ce to številko primerjamo z rezultatom popisa prebivalstva iz leta 1951, ko je imelo v tržaški občini stalno bivališče 272 tisoč oseb, bomo ugotovili da je imelo na volitvah 12. junija 1949 volilno pravico 73 °/o vsega prebivalstva, kar pomeni da so imele izmed štirih oseb tri volilno pravico, kar je izredno visok volilni odstotek, saj je normalno da ima volilno pravico povprečno okoli 60 °/o prebivalstva. Izmed 197 245 prebi­ valcev mesta Trsta, ki so imeli leta 1949 volilno pravico, je bilo rojenih v Tržaški občini 95 001, v drugih občinah cone A 3482, v Italiji 42 220, 48 i v drugih državah 8928, v coni B 14 076 in v občinah Julijske krajine, ki so bile priključene k Jugoslaviji 33 538.65 12. junija 1949 so bile volitve v Trstu, oziroma tržaški občini, teden dni kasneje (19. junija) pa v ostalih občinah cone A. Tudi sam volilni po­ stopek je bil diskriminacijski proti Slovencem. V volilnih komisijah za mesto Trst Slovenci skoraj niso bili zastopani, saj so bili med 54 člani in njihovimi namestniki v volilnih komisijah samo trije Slovenci. Na vo­ litvah 12. junija v Trstu so dobile aneksionistične stranke 63,64 °/o glasov in 40 mandatov, med njimi največ Krščanska demokracija (39,04 °/o glasov in 25 mandatov), medtem ko pa protianeksionistične stranke 36,36 °/o glasov in 20 sedežev v občinskem svetu.” Na volitvah v ostalih občinah cone A (19. junija) so z veliko večino zmagale stranke, ki so bile protianeksionistično usmerjene.67 Ce upoštevamo dejstvo, da so za aneksioni­ stične stranke volili begunci in priseljenci iz Italije, se zdi pač utemeljena ugotovitev protianeksionističnih krogov, da bi bil volilni rezultat, kolikor bi imeli volilno pravico zares samo pravi Tržačani, bistveno drugačen. 2. Po parlamentarnih volitvah (18. in 19. aprila 1948), na katerih je dobila relativno večino Krščanska demokracija, absolutno pa tako imeno­ vane meščanske stranke,63 se je italijanska zunanja politika še tesneje na­ slonila na zahodne države, predvsem na ZDA.6’ De Gasperi je štel ame­ riško pomoč, kakor piše Tarchiani, kot neizogibno potrebno »spričo no­ tranjih razmer in za zagotovitev ozemeljske nedotakljivosti.«70 Sodelo­ vanje v okviru Marchallovega plana je sledila vključitev Italije v vojaško Atlantsko zvezo (4. aprila 1949), čeravno je bilo treba pred tem odstraniti nekatere pomisleke drugih držav — udeleženk.71 Italijanska diplomacija je vztrajala pri vključitvi STO v atlantsko obrambno cono«, v kar so ZDA privolile,72 razen tega pa je računala, da ji bo to omogočilo ugodno rešitev zunanjepolitičnih problemov, med katere sta sodila na prvo mesto vpra­ šanje Trsta in usoda bivših italijanskih kolonij. Predsednik italijanske vlade De Gasperi je sicer (11. marca 1949) izjavil, da ni moč povezovati italijansko stališče o sodelovanju z zadovoljitvijo italijanskih zahtev glede revizije mirovne pogodbe in STO,73 vendar pa je bila praksa italijanske diplomacije prav nasprotna, kar med drugim ponazarja De Gasperijeva izjava leto dni kasneje (1. marca 1950), ko je v senatu dejal, »da ni moč zagotoviti odkritosrčnega sodelovanja ItaEje v okviru atlantske pogodbe, dokler ne bo zadovoljivo rešeno tržaško vprašanje.«74 Pričakovanje itali­ janske diplomacije, da bo po enoletnem odlogu dosegla ugodnejšo rešitev kolonialnega vprašanja, se niso izpolnila. Sklep Generalne skupščine OZN (21. novembra 1949) je pustil Italiji le desetletno zaupno upravo Somalije pod nadzorstvom OZN.75 Italija je pc sedemdesetih letih prenehala biti kolonialna sila. Po tem neuspehu je dobilo vprašanje Trsta za italijansko diplomacijo še bolj akcentuiran prestižni pomen. Italijanski uradni krogi so vztrajali pri integralni aplikaciji izjave treh vlad z dne 20. marca 1948. To stališče se ni spremenilo po spremem4 Razprave 49 bah v zunanjepolitičnih odnosih Jugoslavije (resolucija Kominforma). Tristranska izjava je sicer A. De Gasperiju pomagala do zmage na vo­ litvah, je pa bistveno povečala napetost v jugoslovansko italijanskih od­ nosih. Ko je prišlo do razcepa med Jugoslavijo in SZ, je bila osnovna skrb italijanske diplomacije, kakor piše A. Tarchiani, ohraniti v preciznem smislu obveznost, ki so jo sprejele zahodne sile z izjavo 20. marca.70 »To bi moral biti trenutek,« vrednoti to razpotje bivši predsednik vlade in sedanji senator F. Parri, »ko bi se Italiji vendarle posvetila prava pot. Pretresti bi morala svoj realistični in idealni račun preteklosti, pregledati svoje interese, svoje dolžnosti, svojo prihodnost in oceniti objektivno postavke nasprotne stranke.«” Italijanski odločujoči krogi pa so ravnali docela nasprotno. Zavedali so se, da se vzporedno z izboljšanjem odnosov med Jugoslavijo in zahodnimi državami zmanjšuje vrednost tristranske deklaracije in so si zaradi tega na razne načine prizadevali onemogočiti ukrepe, ki naj bi olajšali naši državi proboj iz izolacije. »Razlog, da se je za leto dni zakasnila gospodarska pomoč ZDA,« piše takratni jugoslo­ vanski ambasador v ZDA S. Kosanovič, »jugoslovanskemu gospodarstvu, ki je bilo v težkem položaju zaradi blokade kominformovskih držav, je treba v veliki meri pripisati vplivu in interpretacijam Rima. Takratni italijanski minister za zunanje zadeve grof Sforza je uporabil v Washingtonu vse svoje zveze, vpliv in ugled kot strokovnjak za Evropo in Balkan, da bi prepričal Ameriko, da je to najprimernejši trenutek povezati nu­ denje gospodarske pomoči Jugoslaviji s pogojem koncesij Italiji,«78 kar je bilo tudi pozneje ena izmed konstant italijanske politike do Jugoslavije. Za splošno ilustracijo metod, ki so jih uporabljali italijanski uradni krogi in diplomacija za podpore svojim zahtevam glede STO, je med drugim značilno akceptiranje tudi s strani uradnih krogov70 pravne teze takratnega rektorja tržaške univerze E. Cammarate, da s sklenitvijo mirovne pogodbe ni ugasnila italijanska suverenost nad STO.80 Jugoslavija je vztrajala pri stališču, da je moč rešiti tržaško vpra­ šanje le na sporazumen način. Ne moremo priznati, je opozoril v svojem govoru v Pulju (10. julija 1949) predsednik vlade FLRJ Tito, nikakršnih enostranskih pravic glede rešitve vprašanja STO.81 Samo sporazumna rešitev, je izjavil podpredsednik vlade Kardelj (27. decembra 1949) v ekspozeju pred Zvezno ljudsko skupščino, je lahko v interesu miru in var­ nosti v tem delu Evrope.8'2 Naša diplomacija si je prizadevala izboljšati splošno vzdušje v odnosih med obema državama, kar bi bilo po njenem mnenju moč predvsem doseči z rešitvijo tistih vprašanj, kjer so bila nasprotja najlaže premostljiva, oziroma si prizadevati za poglobitev so­ delovanja na tistih področjih, kjer bi to pomenilo recipročno ugodnost za oba partnerja. Od začetka leta 1949 se začne v zahodnih prestolnicah postopoma uveljavljati spoznanje, da pri razpravljanju o tržaškem vprašanju ne bo več moč prezreti Jugoslavije. Ameriški dnevnik »New York Times« je 14. aprila 1949 objavil članek, ki med drugim ugotavlja, da so zahodne velesile stalno menjavale svoje stališče v skladu s spremenljivimi zahte­ 50 vami kontinentalne strategije, kar naj bi veljalo tudi za tržaški primer.83 To spremembo je narekoval učinkovit, pogumen odpor Jugoslavije proti agresivnemu pritisku stalinistične birokracije v raznih oblikah: od sub­ verzivne propagande in ekonomske blokade do hladne vojne, ki je čedalje bolj grozila, kakor vrednoti to obdobje predsednik Tito, da se bo spre­ menila v oborožen spopad na mejah naše države.84 Zdaj se je pokazalo, da so zahodne velesile s tristransko izjavo same sebe spravile v težaven položaj. V zvezi s tem je opozoriti na značilno dejstvo, da je do tristranske deklaracije prišlo že v obdobju stopnjevanega Stalinovega pritiska na Jugoslavijo. SZ je demonstrativno umaknila svoje vojaške strokovnjake iz naše države 18. marca 1948, se pravi dva dni preden je G. Bidault raz­ glasil v Turinu zahodni predlog za modifikacijo mirovne pogodbe z Ita­ lijo. Spričo italijanskih notranjih razmer in nenehnih sistematičnih inter­ vencij italijanske diplomacije in političnih krogov so zahodne velesile kljub bistveno spremenjeni zunanjepolitični konstelaciji še naprej »salo­ monsko« formalno potrjevale tristransko deklaracijo, vendar z dostavkom, da bi bil najbolj prikladen način za rešitev tržaškega vprašanja nepo­ sreden sporazum med Jugoslavijo in Italijo. Med razgovori marca leta 1949, ki jih je imel v Washingtonu takratni italijanski zunanji minister C. Sforza z zunanjimi ministri zahodnih velesil, je bila prvič omenjena ta nova koncepcija.85 Ta delna sprememba v stališču zahodnih velesil je prisilila italijansko diplomacijo, da odstopi od svojega prejšnjega apriorističnega stališča, da je moč rešiti tržaško vprašanje le z enostransko in integralno uveljavi­ tvijo izjave 20. marca 1948. Toda koncesije, v katere so bili'pripravljeni privoliti italijanski uradni krogi so bile skrajno pičle. Med razgovori z jugoslovanskim poslanikom v Rimu 11. februarja 1950 je C. Sforza zahteval priključitev vsega obalnega pasu v obeh conah.86 Italija je bila pripravljena le na nekaj nepomembnih ozemeljskih koncesij v prid Jugo­ slavije v notranjem predelu internacionalnega področja. V zameno pa je nudila sklenitev raznih dogovorov za razširitev gospodarskega sodelo­ vanja, razen tega je bila pripravljena zagotoviti Jugoslaviji tudi olajšave pri uporabi tržaškega pristanišča, glede carin in železniškega tranzita. To stališče je podrobno obrazložil, zunanji minister C. Sforza v svojem govoru 6. aprila 1950 na sedežu Inštituta za proučevanje mednarodne politike, v Milanu. Italija sicer ne šteje, je med drugim izjavil, tristranske izjave za diktat, ki bi se mu morala Jugoslavija pasivno podrediti; vztrajal pa je, da mora biti ta deklaracija izhodišče za morebitni sporazum, pri čemer je izrazil pripravljenost, da bi neposredni sporazum vseboval modifikacije meje v interesu lokalnega prebivalstva, ukrepe za poživitev gospodarskega in drugega sodelovanja med obema državama ter režim prostega pristanišča na širših temeljih, kakor je bilo to urejeno s prilogo VIII mirovne po­ godbe.87 V nekaj besedah, italijanski zunanji minister je predlagal gospo­ darske sporazume kot kompenzacijo za privolitev Jugoslavije v italijansko koncepcijo ozemeljske rešitve vprašanja STO. Predlog C. Sforze je te­ meljil na tristranski izjavi, oziroma »na nujnosti«, kakor je sam pojas4' 51 njeval 22. aprila 1950 v poslanski zbornici, »da ostanejo v veljavi nameni tristranske izjave«.88 »Jugoslavija je vedno pripravljena reševati sporna vprašanja z Italijo na sporazumni osnovi,« je komentiral govor C. Sforze časnik »Borba« 11. aprila 1950, »vendar jugoslovanska cona STO pri tem ne pride v poštev, kar je treba enkrat za vselej poudariti.« »Ekonomski in drugi sporazumi so ena stvar,« je pojasnjujoč stališče jugoslovanske vlade izjavil maršal Tito (28. aprila 1950), »vprašanje ozemlja pa drugo. S svojim nastopom me je Sforza še bolj prepričal, da za sedaj tržaško vprašanje ni aktualno, kajti postavil je take pogoje, da na njihovi podlagi ne moremo voditi neposrednih razgovorov.«88 Že pred tem so jugoslo­ vanski odgovorni državniki večkrat opozorili, da naša država ne more privoliti v rešitev, ki bi bila slabša od tiste leta 1946.90. Kompromisna rešitev bi bila lahko le taka, ki seveda ne bi poslabšala obstoječega sta­ tusa quo in bi temeljila na taki rešitvi ozemeljskega vprašanja STO, ka­ tera bi upoštevala kot izhodišče etnično ravnotežje, se pravi, da ne bi ostalo izven narodnostnih meja več Slovencev, oziroma Hrvatov, kakor Italijanov na tistem delu ozemlja, ki bi v smislu take rešitve pripadlo Jugoslaviji. Naša vlada je menila, da bi bil sporazum pod enakopravnimi pogoji, kakor je izjavil podpredsednik E. Kardelj, boljši kot mirovna po­ godba, predvsem zato, ker bi bil tak sporazum pomemben prispevek k utrditvi miru v tem delu Evrope in razvoju miroljubnega sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo.81 Jugoslavija je razen tega zagovarjala stališče, da odprta vprašanja ne bi smela biti razlog za poslabšanje medsebojnih odnosov, marveč da bi si bilo treba kljub temu prizadevati za sodelovanje na drugih toriščih.82 »Perspektiva rešitve tržaškega vprašanja z razdelitvijo STO,« je pisal pariški Le Monde, »je izzvala hude proteste v Rimu, ki je zahteval, da dobi vse STO v skladu s predlogom, ki so ga objavili pred dvemi leti.«93 Italijanska vlada je po govoru C. Sforze 8. aprila 1950 v Milanu zavzela še bolj nepomirljivo stališče. A. De Gasperi je na sestanku ministrskega sveta govoril, kakor piše G. Andreotti (takratni podsekretar v predsed­ stvu vlade), o možni odpovedi pogodbe o Atlantski zvezi, kolikor ne bi bili zavezniki pripravljeni v imperativni obliki posredovati pri Titu.94 Zunanji minister C. Sforza pa je v govoru v senatu (26. maja) izrecno poudaril, da temelji italijanska politika glede rešitve tržaškega vprašanja na izjavi 20. marca in »da Italija glede cone B nikoli ne bo privolila v transakcijo, ki bi žrtvovala nov del italijanskega življa.«95 Razprava o tržaškem vprašanju v italijanskem parlamentu je bila povod za žolčne šovinistične izpade proti Jugoslaviji. Demokristjanski poslanec Bartole je celo predložil, da bi prekinili diplomatske odnose z Jugoslavijo, dokler ne bi rešili tržaškega vprašanja v smislu italijanskih zahtev. Ta naciona­ listična gonja je bila inscenirana predvsem z namenom, da bi vplivala na zahodne velesile. »V zgodovini,« je izjavil italijanski ministrski pred­ sednik A. De Gasperi 3. maja 1950 v senatu, »velja tudi izjava (tristranska — op. pisca) in italijanska vlada bo storila vse, da bo veljala.«96 52 3. Po neuspelem manevru italijanske diplomacije (predlog C. Sforze 8. aprila 1950), da bi z minimalnimi, nepomembnimi koncesijami dosegla privolitev Jugoslavije v uresničitev tristranskega predloga, so si itali­ janski uradni krogi prizadevali z neposrednimi stiki doseči v Parizu, Lon­ donu in Washingtonu potrditev »veljavnosti« tristranske izjave. Kakor njega dni S. Sonnino glede londonskega pakta tako je A. De Gasperi vztrajal pri integralni aplikaciji tega enostranskega predloga, pri čemer se je kot S. Sonnino in njegovi nasledniki skliceval na notranje razmere, ki so igrale prvorazredno vlogo v tej diplomatski strategiji permanent­ nega političnega pritiska. Po razgovorih med francoskimi in italijanskimi državniki v Santa Margheriti (od 12. do 14. februarja 1951) je bila s francoske strani potrjena tristranska deklaracija, vendar je francoski premier R. Pleven hotel vnesti v uradno sporočilo namig na jugoslovansko-italijanske neposredne razgovore, kar bi izzvenelo kot oslabitev tristranske izjave, čemur se je A. De Gasperi s težavo izognil.” Tudi med obiskom A. De Gasperija in C. Sforze v Londonu (13. in 14. marca 1951) sta italijanska državnika po razgovoru s C. Atleejem in H. Morrisonom le z velikim trudom dosegla potrditev trojne deklaracije.08 Uradno spo­ ročilo o razgovorih (15. marca 1951) pravi, »da je bila z britanske strani potrjena tristranska izjava, hkrati pa izraža upanje za rešitev tržaškega vprašanja na sporazumen način z Jugoslavijo.«” Italijanski vladi je sicer po razgovorih na naj višji ravni v Parizu in Londonu (ameriško potrditev so dosegli že po diplomatski poti 22. februarja 1951)100 uspelo vnovič oži­ viti tristransko deklaracijo, vendar je bil to bolj formalen uspeh. V za­ hodnih prestolnicah se je namreč začelo, čeravno zelo počasi in z mnogimi mentalnimi pridržki, uveljavljati treznejše vrednotenje, da je moč doseči kompromisno rešitev tržaškega vprašanja le na način, ki bi upošteval tudi interese Jugoslavije. To pa še ni pomenilo kvalitetne spremembe dosedanje pristranske politike v korist Italije glede reševanja tržaškega vprašanja. Italijanska diplomacija in uradni krogi so si predvsem prizadevali paralizirati praktično uveljavitev teh razmeroma realističnejših koncepcij zahodnih velesil s sklicevanjem na notranje razmere, ki onemogočajo italijanski vladi privoliti v kakršno koli rešitev, ki ne bi bila v skladu z izjavo 20. marca 1948. Vladni tisk je aktivno sodeloval v šovinistični kampanji, ki je dosegla vrhunec v člankih, objavljenih od 2. do 7. julija 1951 v vplivnem milanskem časniku »II nuovo corriere della Sera«. Gre za anketo E. Grazzinija o razmerah v coni A STO, v kateri ostro napada politiko ZVU. 13. marca 1951 je namreč generala T. Aireyja, ki je bil znan kot vnet zagovornik tristranske deklaracije, zamenjal general J. Win­ terton (skupaj z Aireyjem sta bila odpoklicana tudi politični svetovalec J. Sullivan in general za civilne zadeve Eddelman) za katerega se je zdelo, sodeč po nekaterih njegovih prvih postopkih, da bo vodil objektivnejšo, manj italofilsko politiko. Osrednja tarča napadov milanskega časnika je bil sklep ZVU, ki je odvzel kasacijskemu sodišču v Rimu pristojnost pre­ sojanja sklepov sodišč v coni A STO, češ da je to v nasprotju z »duhom 53 Tristranske deklaracije«. Pisanju tega časnika, ki je veljal za poluradno glasilo italijanskega zunanjega ministrstva (v njem je objavljal članke tudi C. Sforza), so sledile interpelacije v italijanskem parlamentu, na katere je odgovoril ministrski predsednik A. De Gasperi 11. julija 1951. V svojem govoru je, pojasnjujoč stališče vlade, izjavil, »da je tristranska izjava neomajno izhodišče za rešitev tržaškega vprašanja,« in poudaril, »da je internacionalna rešitev za Trst, posebno pa izključitev zahodne Istre do Pulja, ki je povzročila nezaceljivo rano, za Italijo nesprejem­ ljiva.«1’1 Revizionistične zahteve predsednika italijanske vlade na ozem­ lja, ki so bila z mirovno pogodbo odstopljena Jugoslaviji, so dale novo vzpodbudo šovinistični gonji, v kateri so prednjačile razne iredentistične organizacije v Italiji.102 Ekstremistični nazori italijanske vlade so potrdili pravilnost jugoslovanskega stališča, da je spričo z nacionalističnimi pred­ sodki zastrupljenega ozračja bolje reševanje tržaškega vprašanja odložiti. Maršal Tito je v svojem govoru 13. julija 1951 v Titogradu pozval na zmernost in obsodil protijugoslovansko gonjo v Italiji.103 Značilno je, da se je večina protijugoslovanskih kampanj začela s kako izjavo odgovornega uradnega predstavnika, čemur je sledil širok odmev v tisku v raznih odtenkih, v skladu pač s politično usmerje­ nostjo posameznega lista. Tudi časniki, ki so bili glasniki vladne politike. so pri tem grobo potvarjali dejstva in dajali ob takih priložnostih na svojih straneh možnost objavljanja obrekovalnih člankov raznim osebam. ki so bile kompromitirane zaradi sodelovanja s fašizmom (vojaški po­ veljniki, publicisti). Eden izmed takih primerov je bil tudi članek v uradnem demokristjanskem glasilu II Popolo 1. septembra 1951, v ka­ terem na skrajno umazan način potvarja osvobodilno borbo jugoslovan­ skih narodov in skuša dokazati nekakšno »humanitarno poslanstvo itali­ janske okupacijske vojske v naši državi«.”1 Kampanja je zavzela tak obseg, da je bila naša vlada prisiljena s protestno noto (8. septembra 1951) opozoriti italijansko vlado, »da bi bilo v korist izboljšanja odnosov med obema državama, če bi italijanska vlada opredelila svoje stališče do Jugo­ slavije in do nerešenih vprašanj, ki obstajajo med obema državama tako, da to stališče ne bi nudilo podpore protijugoslovanski gonji in večanju napetosti med obema državama.«”5 Italijanski uradni krogi so računali, da jim bo permanentna gonja proti Jugoslaviji olajšala izvedbo njihovih načrtov glede rešitve tržaškega vprašanja. Bila je nekakšen uvod v obisk ministrskega predsednika A. De Gasperija v Washingtonu (od 24. do 26. septembra 1951), ki je po demisiji C. Sforze (21. julija 1951) prevzel tudi vodstvo zunanjega ministrstva. Italijanski uradni krogi so se slednjič morali sprijazniti z dejstvom, da je v spremenjenih razmerah nerealno- pričakovati integralno izpolnitev tristranske izjave, ki je za­ gotavljala vso tržaško področje Italiji. Med razgovori v Washingtonu sta A.. De Gasperi in A. Tarchiani, kakor piše slednji, vztrajala da bi prišlo do rešitve »na etnični osnovi s kompenzacijami med vzhodnim delom cone A in obalnim delo cone B«1” Značilno je, da uradno sporočilo o razgovorih ne omenja tristranske izjave, marveč samo, »da bi morala 54 rešitev tržaškega vprašanja upoštevati legitimne zahteve italijanskega naroda.«'07 Ko je poročal o svojem potovanju v ministrskem svetu, je A. De Gasperi izjavil, da si je predvsem prizadeval preprečiti, da bi Ame­ ričani pustili proste roke Angležem glede rešitve tržaškega vprašanja.'” Sicer pa je bil glavni namen De Gasperijeve akcije v Washingtonu prido­ biti si ameriško podporo za svoje predloge glede rešitve STO, ki jih naj bi potem uresničili z ameriškim pritiskom na Jugoslavijo, kakor si je to zamišljala italijanska diplomacija. 5. oktobra 1951 pa je v poslanski zbor­ nici A. De Gasperi izjavil, »da pomeni priznanje legitimnih italijanskih interesov- verjetno odločilni korak za bodoči razvoj.'” 4. Eden izmed bistvenih elementov jugoslovanske politike pri reše­ vanju tržaškega vprašanja je bil, da si je treba prizadevati predvsem za rešitev, ki bi jo dosegli z neposrednim sporazumom med obema sosednjima državama (do skoraj vseh direktnih stikov je prišlo na jugoslovansko pobudo), ker bi po mnenju naše .države s tako metodo dosežena rešitev omogočila v bodočnosti navezavo splošnega plodnega medsebojnega sode­ lovanja. Jugoslovanska diplomacija je predlagala metodo postopne poti, da bi s preliminarno rešitvijo tistih problemov, pri katerih so bila nasprotja najlaže premostljiva, ustvarili potrebni minimum medsebojnega zaupanja, ko bi se bilo moč perspektivno lotiti tudi osrednjega spornega problema. Glede ozemeljske rešitve tržaškega vprašanja pa je ravnanje naše diplomacije temeljilo na stališču, »da izjava 20. marca 1948 ne more biti osnova za sporazum, kakor tudi ne jugoslovanska zahteva, da se priključi vse tržaško ozemlje Jugoslaviji in da je treba zato najti tretjo rešitev, ki bi temeljila na realistični oceni položaja ob recipročnem upošte­ vanju interesov obeh strani.« Pripravljena je bila sprejeti kot racionalno sclucijo tudi internacionalizacijo ozemlja, ki bi stvarno zagotovila enako­ praven vpliv obeh držav na STO (o čemer bomo razpravljali kasneje), vendar pa je menila, da bi bila spričo napetega splošnega vzdušja na spornem področju najprimernejša rešitev z razdelitvijo, kakor je to tudi razložil takratni podsekretar v zunanjem ministrstvu L. Mates takratnemu italijanskemu poslaniku E. Martinu."’ Taka solucija pa bi morala po jugoslovanskem mnenju upoštevati dejstvo, da je STO na jugoslovanskem etničnem področju (tri četrtine ozemlja je bilo strnjeno naseljenega s slovenskim in hrvatskim prebivalstvom), da je italijanska večina izolirana, medsebojno nepovezana v Trstu in nekaterih drugih obmorskih mestih, da je v Trstu in coni A močna slovenska manjšina in da je zaradi vsega tega možna le rešitev, ki bi temeljila na razdelitvi in ki bi hkrati upošte­ vala etnično ravnovesje s tem, da bi le-to ne smelo poslabšati statusa quo. Razen tega je Jugoslavija vztrajala, da je treba zagotoviti pravice jugo­ slovanske manjšine na področjih, ki bi prišla pod Italijo, in jugoslovanske gospodarske interese v Trstu. 55 Do pivih neposrednih stikov (izrecno bi se želel omejiti, da je rekonstrukcija teh, kakor tudi naslednjih pogajanj zgolj fragmentarna in temelji na bistvenih doslej znanih javno publiciranih virih in nekaterih ustmenih informacijah) je prišlo konec maja leta 1951 med tamkajšnjim jugoslovanskim ambasadorjem Jožetom Brilejem in italijanskim ambasadorjem T. Galaratti-Scottijem,111 na katerih je italijanski pred­ stavnik vztrajal pri stališču, ki ga je razložil že zunanji minister C. Sforza 8. aprila 1950 v Milanu. Neposredna sondiranja so se nadaljevala z ne­ uradnimi razgovori v Rimu (od 18. do 30. julija 1951) med italijanskim pooblaščencem, sicer italijanskim ambasadorjem pri Vatikanu A. Soragno in jugoslovanskim pooblaščencem ambasadorjem M. Rističem, do katerih je prišlo na sugestijo C. Sforze v razgovoru z našim poslanikom v Rimu M. Ivekovičem (30. marca 1951). Naš predstavnik je zagovarjal koncepcijo, da pride v poštev le rešitev na osnovi etničnega ravnovesja, ki ne bi poslabšala statusa quo, medtem ko je italijanski sobesednik izhajal iz hipoteze, »da ima Italija Trst in cono A že tako v žepu« ter se bil praktično pripravljen pogajati le o usodi jugoslovanske cone STO, kar se je v bistvu skladalo z De Gasperijevim predlogom leto dni poprej (julija leta 1950), ko je predlagal pogajanja z Jugoslavijo glede modusa vivendi v coni B. Bolj realistični je bil tisti del razgovorov med M. Rističem in M. Soragno, ko sta načela na drugem sestanku vprašanje recipročne avtonomije, kar je bila ena izmed osrednjih tem tudi na zadnjih dveh sestankih. Takratni italijanski zunanji minister C. Sforza podrobno opisuje potek teh razgo­ vorov, vendar je bilo z jugoslovanske strani poudarjeno, da njegove navedbe niso ravno točne in popolne.112 Razgovori niso mogli uspeti, ker Italija ni bila pripravljena na nikakršno stvarno popuščanje v primerjavi s tristransko deklaracijo. Iz istih razlogov niso dosegli zbližanja stališč tudi v razgovorih med L. Matesom in E. Martinom poleti 1951 na Bledu. V tej zaupni izmenjavi mnenj so skušali z jugoslovanske strani ugo­ toviti, kakšne so možnosti za dosego kompromisa v glavnem na temelju obstoječe razdelitve na dve coni, pri čemer so bile predložene tri alterna­ tive: razdelitev STO ob obstoječi demarkacijski črti; ista razdelitev ob avtonomiji vsakega dela STO in razdelitev z manjšimi korekturami demar­ kacijske črte: Jugoslavija bi dobila slovenske predele v coni A, Italija pa Koper in Trst s kopensko zvezo in možnostjo tranzita.“3 Med vsemi temi stiki, kakor smo že parcialno omenili, ni prišlo do nikakršnega napredka, ker je zahtevala Italija na temelju tako imenovane »nepretrgane etnične črte« (o kateri pa bomo še podrobneje razpravljali) vso obalo v obeh conah, medtem ko je bila pripravljena odstopiti Jugoslaviji le nekoliko iz vseh vidikov nepomembnega ozemlja v notranjosti. Tudi med razgovori A. ZprroG.Uld0tti V Parizu (od 21- novembra 1951 in z raznimi pre­ ti •■ ° jan“aria 1952) je italijanska diplomacija vztrajala pri soluciji, SSHS?“ ■» s»G- Guld°lti slavila ie nredi -i van)em na tezo, »da zaledje pripada mestom«. Jugovesje in enakovt\XZaf°Varja-'oe stališče, ki bi upoštevalo etnično ravnoJ enakovrednost medsebojnih kompenzacij, razen alternativ (ki 56 smo jih že omenili), še dva nova načrta: prvi, ki bi zagotovil Jugoslaviji izhod na morje na področju Skednja in Zavelj, kar bi omogočilo ozemelj­ ske koncesije Italiji v coni B ter drugi o skupni jugoslovansko-italijanski upravi, kondominiju, vendar sta bili obe sugestiji z italijanske strani docela zavrnjeni, pri čemer so se na italijanski strani sklicevali razen na notranje razmere, ki naj bi po njihovem mnenju onemogočale odsto­ panje od predloženih italijanskih zahtev, dalje še na administrativne, pro­ metne in ekonomske argumente (ob stališču, da cona A sploh ne pride v poštev za razpravljanje), medtem ko so etnične razloge upoštevali le tam, kjer so bili v italijanski prid (italijanska večina v obmorskih mestecih), drugje pa zanikali njihov pomen (narodnostna mešanost Trsta, etnično docela slovenski koridor med Trstom in Tržičem, popolnoma etnično jugoslovansko zaledje v obeh conah itd ). Pripravljeni pa so bili na even­ tualne gospodarske koncesije Jugoslaviji v Trstu. Italijanska diplomacija je namreč napačno računala, da čas dela zanjo in da bo lahko v prihod­ nosti dosegla ugodnejše rešitve, kakor so jih vsebovale omenjene jugoslo­ vanske pobude. Neposredni stiki med obema državama so se sicer še nadaljevali v prvi polovici leta 1952 med našim ambasadorjem v Londonu J. Brilejem in italijanskim ambasadorjem T. Galaratti-Scottijem ter med jugoslovanskim ambasadorjem A. Beblerjem in italijanskim opazovalcem pri OZN G. Guidottijem v New Yorku,114 vendar brez uspeha. Ko vrednoti to obdobje neposrednih stikov, ki so trajali od maja 1951 pa do januarja 1952 (v Londonu, Rimu, Parizu in New Yorku), piše A. Bebler, »da so jugoslovanski predstavniki na teh razgovorih (J. Brilej, M. Ristič, A. Bebler) izjavil pripravljenost vlade FLRJ, da odstopi Italiji vso cono z manjšimi popravki conske meje v korist Italije (po zadnjem predlogu vključujoč tudi mesto Koper), vendar pa to ni zadovoljilo italijanske strani.«1143 Italijanski predlog o tako imenovani kontinuirani etnični črti naj bi zagotovil ozemeljsko povezavo izoliranih italijanskih etničnih otokov v obeh conah. To pa pomeni, da bi morala tako potegnjena črta sekati jugo­ slovansko etnično ozemlje, saj naš živelj dosega v širokih pasovih do morja in obkroža mesta. Etnična črta, ki bi hotela ločiti te italijanske izolirane otoke od etnično jugoslovanskega ozemlja bi torej morala poteg­ niti polkroge. Vsa obala od Tržiča do Trsta je kampaktno naseljena s Slovenci (občina Devin-Nabrežina);115 etnična črta bi sekala tržaška pred­ mestja, v katerih je po popisu iz leta 1910 večina Slovencev, ter izolirala središče mesta, ki je imelo italijansko večino,116 z vseh strani. Druga taka črta bi potekala okoli mesta Milje. Enak je bil položaj v coni B, kjer je bilo italijansko prebivalstvo skoraj vse osredotočeno v obmorskih me­ stecih.117 Italijanski predlog o »kontinuirani etnični črti« pa je bil tudi v nasprotju z načelom etničnega ravnotežja, ki so ga sprejeli na mirovni konferenci kot izhodišče za razmejitev med Jugoslavijo in Italijo. »Pri reševanju STO«, je poudaril podpredsednik E. Kardelj v ekspozeju pred Zvezno ljudsko skupščino, »pa ravnajo nasprotno. O teoriji etničnega ravnotežja ni več sledu. To je pozabljeno iz preprostega razloga, ker na 57 primer skupno število vseh Italijanov v coni B predstavlja daleč manjše število kot je Jugoslovanov v samem mestu Trstu.«118 Na temelju itali­ janskega predloga bi dobila Italija dve tretjini površine STO z vsemi mesti, morsko obalo, se pravi poleg področij, kjer je živela italijanska etnična skupina še področja s pretežno jugoslovanskim prebivalstvom in docela etnično jugoslovanskim prebivalstvom.119 Praktično bi to pomenilo, če vzamemo za podlago štetje iz leta 1910, da bi predložena italijanska rešitev pustila izven nacionalnih meja minimalni odstotek Italijanov (nekaj odstotkov) in več kot 70 odstotkov Jugoslovanov na STO izven nacionalnih meja. Italijanske zahteve po priključitvi praktično vsega STO so onemo­ gočale najti izhodišče, na katerega bi se bilo moč opreti pri iskanju kom­ promisne rešitve na osnovi ozemeljske razdelitve. Jugoslovanski predlog o kondominiju, oziroma skupni jugoslovansko-italijanski upravi na STO, je, kakor je izjavil predsednik Tito (1. marca 1952), »predstavljal zelo širok okvir za razne kombinacije in bi mogel ob dobri volji italijanske vlade služiti kot osnova, da bi se našla rešitev.«120 Kondominij je bil ena izmed mnogih variant, da bi uresničili osnovno zamisel o Trstu kot nev­ tralnem ozemlju, ki ne pripada niti Jugoslaviji, niti Italiji. »Po jugoslo­ vanskem mnenju,« je pisal takratni jugoslovanski podsekretar za zunanje zadeve A. Bebler, »taka rešitev ustreza bolj kot določbe mirovne pogodbe. ker namesto mednarodnemu organu daje upravo dvema sosednjima drža­ vama. Razen drugih prednosti z jugoslovanskega stališča ima kondominij tudi to prednost, da nudi Jugoslaviji potrebna jamstva, da se ne bi na vsem STO ponovilo tisto, kar se je v zadnjih nekaj letih zgodilo v coni A. se pravi, postopno priključevanje k Italiji.«121 Bistvo jugoslovanskega predloga je bila zamisel o alternativnih guvernerjih, ki bi jih izmenoma za obdobje treh let imenovali Jugoslavija in Italija tako, da bi bil takrat, ko bi bil guverner Jugoslovan, viceguverner Italijan in obratno. Načelnika varnostne službe bi izbrali obe državi sporazumno med državljani neke tretje države. Izvedba te zamisli bi bila lahko (po mnenju jugoslovanske vlade) tisti instrument, ki bi prispeval k odstranitvi krivic nasilne denacionalizacije jugoslovanskega življa na tem področju, se pravi, da bi lahko skupna uprava s svojim nepristranskim ravnanjem omogočila, da bi v določenem času odstranili posledice administrativnih in drugih ukrepov, ki so bili preračunani na politično in gospodarsko izrinjenje Slovencev in Hrvatov na tem področju, zavrli infiltracijo tujih elementov in z vsem tem tudi zagotovila zares demokratično samoupravo tržaškega prebivalstva. Ustva­ ritev kondominija ne bi pomenila, da bi imeli Italija in Jugoslavija namen vsiliti neki sistem ali upravo v Trstu.122 Naloga guvernerja bi se po jugo­ slovanski koncepciji omejila le na to, da bi zagotovil spoštovanje določb stalnega statuta glede suverenosti in nedotakljivosti področja in še posebej glede enakopravnosti in demokratičnosti v notranji ureditvi. Jugoslovanski predlog je izhajal iz stališča čim bolj vsestransko zagotoviti samovlado prebivalstva, enakopravnost Jugoslavije in Italije na spornem področju, 58 kakor tudi odstraniti vse tiste elemente, ki bi utegnili rušiti to ravnovesje. Ustvaritev takega položaja pa bi omogočila, da bi lahko tržaško prebi­ valstvo po določenem obdobju svobodno odločilo o svoji državni pripad­ nosti. Razen tega bi jugoslovansko-italijanski kondominij na tržaškem ozemlju zagotovil enakopravno izkoriščati tržaško pristanišče, kar ne bi pritegnilo le jugoslovanskega prometa, marveč bi tudi ustvarilo več mož­ nosti za razmah tržaške trgovine in industrije. Jugoslavija ni mogla pri­ voliti v enostavno uveljavitev določb mirovne pogodbe, ker je prišlo po 15. septembru 1947 do mnogih ukrepov, ki so enostransko zagotovili odločilen italijanski vpliv v coni A, kar je seveda bistveno spremenilo položaj na spornem območju. Italijanska diplomacija je zavrnila predlog o kondominiju. Italijanski ministrski predsednik A. De Gasperi je 25. februarja 1952 v Lisboni, kjer se je udeležil zasedanja Atlantske zveze, med drugim izjavil, da bi izpol­ nitev tega predloga zaostrila notranja nasprotja na STO in da je treba iskati rešitev na temelju tristranske izjave.123 Italijanska diplomacija se je še bolj oprijela stare metode pritiska na zaveznike, ki naj bi posre­ dovali v Beogradu v smislu italijanskih zahtev. Po njenem mnenju brez odločne intervencije zaveznikov ni bilo moč doseči napredek pri reševanju tržaškega vprašanja, kar je A. De Gasperi, kakor piše G. Andreotti, tudi jasno povedal angleškemu in ameriškemu zunanjemu ministru.124 Da bi popravila neugoden vtis, ki ga je napravilo v svetovni javnosti italijansko aprioristično zavračanje jugoslovanskih pobud, je italijanska vlada 11. marca 1952 predložila rešitev tržaškega vprašanja s takojšnjim plebi­ scitom pod nadzorstvom nevtralnih sil na vsem STO. V utemeljitvi odklo­ nitve tega predloga je jugoslovanska vlada (Aide memoire 28. marca 1952) izjavila, da bi bilo moč izvesti plebiscit na STO samo pod pogojem, če bi pred tem popravili krivice storjene jugoslovanskemu življu med itali­ jansko upravo. To normalizacijo bi bilo moč doseči v obdobju 15 let, med katerimi bi bilo STO pod skupno upravo Italije in Jugoslavije. Jugoslo­ vanska vlada torej ni načelno zavrnila italijanskega predloga, vendar je postavila pogoj, da je treba pred izvedbo plebiscita ustvariti na spornem področju položaj, kakršen je bil leta 1918, se pravi pred začetkom italijan­ skega asimilacijskega pritiska nad našim življem. Zahtevati prebiscit v razmerah, ko so bili še vedno veljavni diskriminacijski zakoni proti Slovencem in ukrepi, ki so zagotovili izključni vpliv Italije v coni A, v kateri je živela velika večina prebivalstva STO, je pomenilo spremeniti to sicer v glavnem demokratično metodo za reševanje spornih vprašanj v njeno nasprotje. Italijanska vlada sploh ni odgovorila na jugoslovanski predlog za izvedbo plebescita po poprejšnji pripravljalni dobi, vendar je bilo iz poznejših izjav italijanskih uradnih predstavnikov razvidno, da ga absolutno zavrača.125 5. Neposrednih razgovorov italijanska diplomacija ni vrednotila kot poizkus, da bi z medsebojnim popuščanjem našli osnovo za kompromisno rešitev, marveč za način, s katerim bi bilo nemara moč doseči (ob nepo59 sredni podpori ZDA in drugih zahodnih sil), da Jugoslavija privoli v minimalno modificirano tristransko izjavo. ZDA in Velika Britanija sta sicer vzpodbujali direktne stike med neposredno prizadetima Jugoslavijo in Italijo, vendar pa so bile njune intervencije bolj »energične« v Beo­ gradu, kakor pa v Rimu. Zahodne sile so namreč v glavnem sprejele italijansko koncepcijo razdelitve tržaškega ozemlja, kar je seveda nepo­ sredno vzpodbujalo Italijo k maksimalizmu in nepopustljivosti. Razen tega pa je bila že takrat, kakor se zdi, v toku akcija tudi za formalno enostran­ sko priključitev cone A k Italiji (kasnejši dvostranski predlog z dne 8. oktobra 1953). To omahovanje med stvarnejšo politiko, ki so jo nare­ kovale spremenjene razmere, in podporo brez rezerv Italiji, je italijanska diplomacija spretno izkoriščala v svoj prid, saj je napravila iz tržaškega vprašanja ključni problem svoje notranje in zunanje politike. Povezovala ga je z rešitvijo drugih perečih zunanjepolitičnih problemov, pri čemer je bila izpolnitev »tristranske obljube« cena, ki so jo italijanski uradni krogi terjali za svoje lojalno sodelovanje v Antlantski zvezi in drugih zahodnih diplomatskih načrtih in akcijah. »Posledica vsega tega je bila, da se reševanje tržaškega vprašanja,« kakor je izjavil predsednik Tito skupini ameriških novinarjev 11. marca 1952, »ni premaknilo niti za mili­ meter naprej in da so se odnosi med obema državama poslabšali.«128 Že od marca 1951, kakor navaja G. Cesare, so zahtevale tržaške aneksionistične stranke pod vplivom istrskih beguncev spremembo statusa quo, kar je pripeljalo do neredov 20. marca 19 52.127 Ob četrti obletnici tristranske deklaracije je namreč »Comitato di difesa per l’italianitä di Trieste e delTstria« (ustanovljen je bil na pobudo G. Bartolija, takratnega tržaškega župana, 4. marca 1952) organiziral v gledališču Verdi zborovanje, ki mu je (kar je značilno) predsedoval R. Carrobio, takratni šef italijanske misije v Trstu.128 V svojem govoru ob tej priložnosti je G. Bartoli obtožil Angloameričane za »dvojno igro«. Množica, ki se je zbrala pred gledali­ ščem, je nato odšla na trg Unitä, kjer je prišlo do spopadov s policijo, razen tega pa so demonstranti razbili neki angleški klub in napadli sedež Fronte za neodvisnost. Naslednji dan (21. marca 1952) je aneksionistično usmerjena sindikalna organizacija »Camera del Lavoro« razglasila splošno stavko, 22. marca pa so se neredi nadaljevali. Demonstracije so organi­ zirale s soglasjem Rima aneksionistične stranke ob polni podpori neofa­ šističnih elementov. 24. marca 1952 je takratni britanski zunanji minister A. Eden v Spodnji zbornici izjavil, da je bila demonstracija fašističnega izvora in da je bila akcija policijskih organov ZVU upravičena. »Zaradi bojazni novih indipendentističnih poizkusov,« je pojasnjevala stališče Rima poluradna revija Relazioni internazionali, »je bilo umestno intervenirati z judsko manifestacijo.«128 Te inscenirane demonstracije, ki naj bi po zamis i italijanskih uradnih krogov in aneksionističnih elementov v Trstu 1948 'Cn°t °.pozorile zah°dne velesile na njihovo obljubo z dne 20. marca interven1 • • ljai^ka diplomacija nato vsestransko izkoristila za diplomatske jem ukr0^6 V in Londonu, s katerimi je hotela doseči spreP°v> i naj bi docela zagotovili italijanski vpliv v coni A. Mini60 stiski predsednik A. De Gasperi je celo zagrozil, da se bo Italija umaknila iz razgovorov o enotni evropski vojski,130 kolikor ne bi ustregli njenim zahtevam. Prva koncesija Italiji po neredih 20. marca je bil ukaz št. 51 z dne 26. marca 1952, s katerim je ZVU raztegnila veljavnost predpisov za italijanske administrativne volitve na cono A STO in določila, da bodo volitve v Trstu 25. maja 1952, se pravi isti dan kot v italijanski repub­ liki.131 27. marca 1952 se je sestala v Londonu tripartitna konferenca, ki je nato izdala sporočilo, da so tri vlade (ameriška, britanska in italijanska) sklenile skupno proučiti aranžmaje v coni A STO s ciljem, »da bi dosegli čim tesnejše sodelovanje med temi vladami in lokalnimi oblastmi.« 3. aprila 1952 se je začela v Londonu trojna konferenca, katere namen naj bi bil, kakor so opozarjali italijanski diplomatski krogi, da bi dosegla Italija enakopraven položaj z Jugoslavijo« na STO.132 Jugoslavija je odločno protestirala proti temu ponavljanju enostranskega načina reševanja trža­ škega vprašanja, ki je bilo v nasprotju z zagotovili s strani vlad zahodnih velesil, da želijo sporazumno ureditev vprašanja, saj je to pomenilo obnavljanje tiste prakse, ki je pripeljala že pred štirimi leti do enostranske izjave 20. marca 1948, glavne ovire za dosego sporazumne rešitve. V govoru v Zvezni ljudski skupščini (31. marca 1952) je predsednik vlade Tito vnovič opozoril na stališče Jugoslavije, da brez njenega sodelovanja in privolitve niso mogoče nikakršne rešitve glede Trsta.133 Skupščina je v soglasno sprejeti resoluciji (31. marca 1952) izrazila podporo vladi in pričakovanje, da bo še naprej podvzemala potrebne ukrepe proti vsem poizkusom vsiliti narodom Jugoslavije nove žrtve in povečati krivice, ki so jim bile že storjene.«134 Jugoslovanska javnost je bila hudo vznemirjena spričo eno­ stranskih metod ZDA in Velike Britanije pri reševanju tržaškega vpra­ šanja, kar so ponazorile velike protestne demonstracije po vsej državi.135 6. aprila 1952 je sodišče v Lucci obsodilo 41 bivših partizanov na skupno 690 let zapornih kazni, kar je bil povod za nove protijugoslovanske izpade v Italiji. Protestna nota jugoslovanske vlade (17. aprila 1952) poudarja, da nosi odgovornost za protijugoslovanski značaj tega procesa italijanska vlada.138 Delegacija, v kateri so bili predstavniki tržaških protianeksionističnih strank, je odpotovala v London, da bi britanskim in ameriškim pred­ stavnikom na trojnih pogajanjih, kakor tudi širši javnosti (16. aprila 1952 je imela posebno tiskovno konferenco) razložila svoje stališče, zaradi kate­ rega nasprotuje kakršnikoli soluciji, ki bi povečala vpliv Italije v Trstu, oziroma v coni A STO.137 Po sedemintrideset dni trajajočih pogajanjih, med katerimi je prišlo tudi do resnejše krize (11. aprila 1952 je bila konferenca suspendirana zaradi italijanskih zahtev po integralnem nad­ zorstvu med administracijo, vključno policijo),138 so 9. maja 1952 izdali v Londonu sporočilo, ki med drugim navaja, da so predstavniki vlad ZDA, Velike Britanije in Italije končali razgovore, ki so jih začeli s ciljem, »da bi prišlo do tesnejšega sodelovanja v coni A STO med tremi vladami in lokalnimi oblastmi, kar naj bi dalo večje praktično priznanje,« kakor 61 pravi sporočilo, »pretežno italijanskemu značaju cone.«130 Dosežene spora­ zume je vseboval memorandum, ki je določal, da bodo vodili vse sektorje civilne uprave, razen policije, uprave pristanišča PTT službe, pravnega oddelka in oddelka za informacije, italijanski uradniki, ki jih bo predla­ gala italijanska vlada, imenoval pa poveljnik angloameriške vojaške uprave.140 Pred uveljavitvijo londonskega memoranduma je bilo v ZVU 33 položajev direktorjev, šefov oddelkov, oziroma višjih uradnikov, ki jih je zavzemalo 15 Angležev, 13 Američanov in 5 Italijanov. Po sporazumu 9. maja 1952 pa je bilo na teh mestih 6 Angležev, 5 Američanov in 21 Italijanov. Ukinjeni sta bili mesti generalnega vicedirektorja za civilne zadeve in eksekutivnega direktorja, dodano pa je bilo mesto političnega svetovalca italijanske vlade, katerega pristojnost je bila izenačena s polo­ žajem britanskega in ameriškega svetovalca pri ZVU.141 5. julija 1952 je italijanska vlada imenovala na to mesto profesorja D. De Castra, (po rodu iz Pirana), avtorja več knjig, razprav in člankov o tržaškem vpra­ šanju, v katerih je zagovarjal italijansko maksimalno tezo. Britanski in ameriški ambasador v Rimu sta uradno izr azila pomisleke glede umestnosti te izbire, vendar je takratni ministrski predsednik A. De Gasperi zavrnil zahtevo, da bi vlada imenovala na to mesto drugo osebo.142 Kakor pa navaja G. Cesare je De Castrovo imenovanje osupnilo zaveznike, ki so ga šteli za preveč politično osebo, tesno povezano z aktivnostjo italijanskih aneksionističnih strank v Trstu.143 Italijanska diplomacija in uradni krogi so, ocenjujoč londonske sklepe. zlasti opozarjali, »da pomenijo smrtonosen udarec za separatistično gibanje v coni A in da trenutna solucija ne izključuje nadaljnjih italijan­ skih legitimnih revindikacij.« 144 Ministrski predsednik A. De Gasperi je 9. maja 1952 izjavil, »da pomeni londonski dogovor prvo praktično apli­ kacijo priznanja, ki ga vsebuje izjava iz leta 1948.«’45 Torej, italijanska diplomacija je štela zagotovitev monopola italijanske administracije v coni A za delno izpolnitev tristranske deklaracije, za položaj, ki ji odpira perspektivo, da doseže v naslednji etapi rešitev celotnega problema v smislu njenih maksimalnih zahtev. Londonski sklepi, kakor že omenjeno. sicer niso izpolnili italijanskih zahtev glede nadzorstva nad policijo in glede prisotnosti italijanskih čet v Trstu, o čemer je bilo govora na se­ stanku 24. marca 1952 med takratnim britanskim zunanjim ministrom A. Edenom in italijanskim ambasadorjem M. Brosijem,140 vendar si je italijanska administracija prizadevala na razne načine ustvariti fikcijo, da je cona A že dejansko del Italije.147 Jugoslovanska vlada v svojem Aide memoireju (13. maja 1952) opo­ zarja vladi ZDA in Velike Britanije, da je po obstoječih mednarodnih sporazumih do definitivne rešitve tržaškega vprašanja zaupana admini­ stracija cone A angloameriški vojaški upravi. Splošno pravilo je, da mora mandatar izvajati mandat sam, a ne preko nekoga drugega, zlasti ne v konkretnem primeru preko Italije, ki polaga pravico na to ozemlje. Jugoslovanska vlada ugotavlja, da so z memorandumom treh vlad izvršene take spremembe v režimu in mednarodnem statusu administrativnega 62 ozemlja, katere popolnoma uničujejo ravnotežje, ki ga je želela ustvariti mirovna pogodba glede mesta Trsta, oziroma cone A. S predajo admini­ stracije Italiji je bila izvedena protipravna realna unija tega ozemlja z Italijo, s čemer so resno prizadeti interesi Jugoslavije.1,18 Odgovorni jugoslovanski predstavniki so po tem enostranskem ukrepu vlad ZDA in Velike Britanije opozorili, da bo Jugoslavija storila vse za zavarovanje svojih interesov, zlasti pa, da bi preprečila izpolnitev italijanskih aspiracij na jugoslovansko cono STO.140 6. Pred sklepom ZVU, da bodo administrativne volitve v coni A STO na isti dan v italijanski republiki, so bile že enkrat odložene na pritisk italijanske vlade in tržaških aneksionističnih strank.150 Volitve v zakonitem roku bi nameč morale biti 7. oktobra v tržaški občini in 14. oktobra 1951 v ostalih občinah cone A, kakor je to določal ukaz ZVU št. 86 z dne 28. maja 1951. 6. septembra 1951 pa je informacijski urad ZVU izdal sporočilo, da so volitve preložene in da bo novi datum pravočasno objavljen, kar so italijanski uradni krogi označevali kot uspeh svojih diplomatskih inter­ vencij v Londonu in Washingtonu, kakor je pisalo glasilo vladne demokristjanske stranke 11 Popolo 8. septembra 1951. Za volitve so veljali isti predpisi kot v Italiji, kakor je to določal ukaz ZVU št. 51 z dne 26. marca 1952. Za občine z nad 10 tisoč prebivalci (v konkretnem primeru za Trst in Milje) je veljal način, da tista lista ali skupina povezanih list, ki zbere največ glasov (zadostuje le relativna večina) dobi avtomatično dve tretjini sedežev v občinskem svetu.151 Za manjše občine pa je veljal večinski (majoritetni) sistem, po katerem je dobila stranka ali skupina strank z relativno večino glasov tri četrtine vseh mandatov. V Trstu je bil ta volilni sistem očitno naperjen proti antianeksionističnim strankam. Volilna propaganda aneksionističnih strank se je predvsem sklicevala na londonske sklepe 9. maja 1952 kot na dokaz, »da bo prišlo slej ko prej tudi do formalne priključitve tega področja k Italiji.« To metodo politič­ nega pritiska je izpolnil zakon, ki ga je italijanski parlament sprejel nepo­ sredno pred volitvami (12. maja 1952), o prevzemu v italijansko državno službo nameščencev in uslužbencev, ki jih je provizorično nastavila ZVU, v primeru priključitve STO k Italiji. Zadnji odstavek tega zakona je določal, da ne sme noben italijanski državljan, ki je v službi ZVU, delati proti koristim svoje države, se pravi Italije. Zato ne bodo prevzeli v itali­ jansko državno službo tistih, ki so na nedvoumen način storili kako delo, s katerim bi otežkočili priključitev STO k Italiji.152 Ukaz ZVU št. 156 z dne 25. julija 1949 je razširil možnost vpisa v register stalnega tržaškega prebivalstva tisočem Italijanov iz republike, ker je dovolil, da se vpišejo v ta seznam tisoči italijanskih državnih uradnikov, premeščenih na STO in ki so bili prej vpisani s stalnim bivališčem v republiki Italiji. Ukaz št. 190 z dne 19. septembra 1949 je le ponovno potrdil ukaz št. 345 z dne 24. septembra 1948, naj se vpišejo v volilne sezname vsi moški in ženske iznad 21 let starosti, ki so bili 15. septembra 1947 italijanski državljani. 65 Ukaz ZVU št. 291 z dne 29. novembra 1950 je vnovič dovolil vpis v register stalnega prebivalstva in s tem tudi v volilne sezname. S tem ukazom so se lahko vpisali namreč v volilni seznam vsi tisti, ki so bili na dan 1. novembra 1950 vpisani kot začasni prebivalci. In slednjič je ukaz št. 34 z dne 9. februarja 1952 omogočil, da se vpišejo v volilni seznam vsi tisti, ki so zamudili rok šestih mesecev, predviden v prej omenjenem ukazu z dne 29. novembra 1950. Vse to je v glavnem koristilo, kakor priznava tudi v svojem poročilu Varnostnemu svetu OZN general T. Airey, osebam iz odstopljenih istrskih krajev, kakor tudi nadaljnjim tisočem Italijanom iz republike, da so lahko volili, kar je bilo v nasprotju z določbami mirovne pogodbe z Italijo. Zastavlja se vprašanje, koliko Italijanov je bilo z raznimi protipravnimi ukazi ZVU proti določilu mirovne pogodbe vpi­ sanih v register stalnega prebivalstva in volilne sezname. Na podlagi uradnih podatkov o mestu rojstva volivcev pri občinskih volitvah leta 1949 je bilo v Italiji rojenih 42 220 volivcev in od teh ni imela ogromna večina svojega stalnega bivanja v Trstu na dan 10. junija 1940 kot to določa mirovna pogodba. Z ukazom št. 219 z dne 29. novembra 1950 so bili še nadaljnji tisoči protipostavno vpisani v register stalnega prebi­ valstva v seznam volivcev. Leta 1949 je bilo vpisano v volilni imenik v Trstu 197 245 volivcev, leta 1952 pa 200 486, kar pomeni porast za 3241 volivcev. Na podlagi poizvedb je volilni urad v treh letih do leta 1952 izbrisal okoli 10 tisoč volivcev, kar pomeni, da je bilo dejansko vpisanih pred tremi leti le okrog 186 tisoč volivcev, tako da znaša razlika med volivci, vpisanimi leta 1952 in tistimi iz leta 1949 okoli 13 tisoč. Predsednik anagrafskega urada v Trstu je izjavil, da znaša prirastek novih volivcev v treh letih 10 910 oseb, ali za vsako leto približno nekaj več kot tri tisoč. Istočasno pa je tudi število tistih, ki so bili izbrisani iz volilnih seznamov zaradi smrti, znašalo letno okoli tri tisoč oseb. Glasilo demokristjanske stranke v Trstu »Giomale di Trieste«, z dne 31. maja 1952 je priznalo, da je bilo vpisanih po letu 1949 13 887 volivcev, priseljenih v Trst na podlagi ukaza ZVU št. 219 iz leta 1950. Z ukazi ZVU št. 345 z dne 24. septembra 1948, št. 156 z dne 25. julija 1949, št. 190 z dne 19. septembra 1949, št. 219 z dne 29. novembra 1950 in št. 54 z dne 9. februarja 1952 je torej rimska vlada v veliki meri dosegla, da je bila z vpisom desettisočev italijanskih volivcev med drugim zajamčena italijanska iredentistična večina na vo­ litvah leta 1949 in 1952. Kljub izredno močnemu pritisku aneksionističnih strank v volilni kampanji in izrazito pristranski politiki ZVU (preložitev volitev, uvelja­ vitev italijanskega volilnega zakona itd.) so se politične sile, ki so naspro­ tovale priključitvi Trsta, oziroma cone A k Italiji okrepile in dobile na volitvah 25. maja 1952 v vsej coni 40,1% glasov, oziroma skoraj štiri odstotke glasov več kakor na prvih administrativnih volitvah leta 1949. V tržaški občini so dobile protianeksionistične stranke 37,08 % glasov,153 v Miljah 64,3 % v občini Devin-Nabrežina 78,4 %, medtem ko v občinah 64 5 Razprave Zgonik, Repentabor in Dolina 100 °/o glasov.154 Iz volilne analize je raz­ vidno, da so na teh volitvah dosegli največji napredek indipendentisti, ki so malone podvojili število svojih glasov (od 11 476 na 22 415).155 Gospo­ darske težave, ki so bile v povojnih letih v veliki meri posledica odreza­ nosti mesta od njegovega naravnega zaledja in po letu 1948 neorganske vključitve v ekonomski in administrativni sistem države na Apeninskem polotoku, so v veliki meri vplivale na razmah indipendentističnih političnih nazorov med tržaškim prebivalstvom in to kljub temu, da je bilo splošno vzdušje spričo italijanskega monopola v gospodarstvu in upravi cone A (sklepi 9. maja 1952 o soudeležbi Italije v upravi) za razvoj takih koncepcij skrajno neugodno. Porast indipendentističnih glasov kljub tem objek­ tivnim težavam je spričo tega prepričljivo demantiral standardno tezo italijanske uradne propagande o nekakšni »spontani želji Tržačanov za priključitev k Italiji.« Po londonskih sklepih 9. maja 1952 je ZVU spet zavzela v odnosih do Slovencev stališče, ki ga je izvajal general T. Airey, vnet zagovornik priključitve STO k Italiji. Ena izmed značilnih ilustracij politike angloameriške vojaške uprave, v kateri so imeli italijanski uradniki na podlagi dogovora 9. maja nadzorstvo nad domala vso administracijo, je nasilna uveljavitev italijanskega zakona št. 800 z dne 29. marca 1923, ki je prepo­ vedal neitalijanska krajevna imena. Občinski svet Devin-Nabrežina je namreč (12. novembra 1952) sprejel sklep o dvojezičnih krajevnih napisih na svojem področju. Proti temu je najprej nastopil predsednik cone (26. novembra 1952) in ukazal predsedniku občine odstraniti dvojezične napise, sklicujoč se pri tem na prej omenjeni zakon. Po odklonitvi je poslal občinskemu svetu (1. decembra 1952) nov dopis, v katerem je postavil petdnevni rok za izpolnitev svoje odločbe. Ko je občinski svet tudi to zahtevo zavrnil, je (10. decembra 1952) prišel na sedež občinskega sveta ad hoc komisar, ki naj bi zagotovil izpolnitev odločbe predsednika cone, vendar je bil postopek po posredovanju višjih oblasti ustavljen. 12. de­ cembra 1952 je poveljnik ZVU, general Winterton pozval k sebi župana in enega odbornika ter jima ukazal odstraniti dvojezične napise, pri čemer je poudaril, da so zakoni jasni.156 16. decembra 1952 so policijski organi odstranili dvojezične napise. Ravnanje ZVU, ki je s silo uveljavila izvajanje italijanskega diskrimi­ nacijskega zakona, je milanski časopis Corriere della Sera (17. decembra 1952) ocenil kot potrditev »duha tristranske izjave«. Ukrep ZVU je sprožil odločne proteste slovenske javnosti cone A. Slovenski občinski svetovalci so poslali Varnostnemu svetu 21. decembra 1952 protestno spomenico v kateri zahtevajo, da ZVU ne izvaja fašističnih raznarodovalnih zakonov.15’ Proti temu ukrepu je protestiral tudi šef jugoslovanske gospodarske dele­ gacije v Trstu J. Zemljak (15. decembra 1952), pri čemer je opozoril, da je ZVU sprejela formalno obveznost razveljaviti vse diskriminacijske zakone in določbe.168 Nasilna uveljavitev enega izmed prvih italijanskih 66 fašističnih asimilacijskih zakonov je namreč karakteristična v širšem smislu za politiko ZVU, ki jo od leta 1945 ponazarjajo permanentni ooizkusi zavestnega podcenjevanja Slovencev kot narodnostnega in politič­ nega činitelja na Tržaškem. Namen te politike je bil posredno prikazati kot neutemeljene slovenske zahteve po enakopravnosti, z druge strani pa poudariti italijansko pretežnost Trsta, in s tem okrepiti italijansko stališče v diplomatskem boju. OPOMBE 1 Na zasedanju Sveta zunanjih ministrov v New Yorku decembra 1946 so sklenili ustanoviti komisijo, ki naj bi podrobno proučila finančni položaj internacionaliziranega ozemlja, pri čemer naj bi se posvetovala z jugoslovan­ skimi in italijanskimi oblastmi ter predložila svoja priporočila najkasneje do 20. februarja 1947. Razen tega je lahko komisija pripravila priporočila o sleher­ nem drugem vprašanju, ki bi se pojavilo v zvezi z ustanovitvijo internaciona­ liziranega ozemlja kot posebne valutne in carinske enote, še posebej pa o vprašanjih, ki bi se pojavila v obdobju med uveljavitvijo mirovne pogodbe z Italijo in koncem leta 1947. Komisija v kateri so bili: Christian de Lavarene za Francijo, V. S. Gerašenko za SZ, A. P. Grafftey Smith za Veliko Britanijo in Harold Glasser za ZDA, je prispela v Trst 14. januarja 1947 in je imela razgovore s funkcionarji ZVU, predstavniki jugoslovanske vojaške uprave v coni B, predstavniki lokalne industrije, trgovine, bank, zavarovalnih družb in sindikatov. Komisiji sta razlo­ žila svoje stališče tudi jugoslovanska in italijanska delegacija. Komisija je 10. marca 1947 predložila svoje poročilo Svetu zunanjih ministrov. Razen M. Bartoša sta büa v jugoslovanski delegaciji, ki je obrazložila naše stališče komisiji, še R. Arangelovič in R. Avramovič. Italijansko delegacijo je vodil G. Simonis. 2 Jugoslavija je bila pripravljena dobavljati Trstu 89°/o hrane, ki jo Trst uvaža, dalje industriji 42 °/o potrebnih surovin, pripravljena pa je bila kupovati 60% celotne proizvodnje glavnih tržaških industrijskih panog. Jugoslavija bi izvažala v Trst za okoli 18 milijard lir blaga, 'kupovala pa bi v Trstu za 14 milijard lir. 3 17. marca 1947 je Svet zunanjih ministrov sklenil, da lahko jugoslo­ vanska in italijanska vlada predložita posebni spomenici, v katerih bosta razlo­ žili svoje pripombe k poročilu komisije. Jugoslovanska vlada je preko svojega veleposlaništva v Moskvi izročila svojo spomenico 19. aprila, italijanska vlada pa 9. aprila 1947. Svet zunanjih ministrov je razpravljal o poročilu komisije 21. in 22. aprila 1947, pri čemer je bilo eno izmed osrednjih vprašanj kritje predvidenega deficita. Po dolgotrajnem razpravljanju so se zunanji ministri sporazumeli, da za urav­ novešanje proračuna STO skrbi guverner, oziroma zakonodajna in izvršna oblast ozemlja samega, obenem pa so določili, da lahko znaša najvišja finančna pomoč za kritje primanjkljaja 5 milijonov dolarjev. 1 Gl. člen 11 Instrumenta o začasnem režimu (Medjunarodni ugovori, sv. br. 4). 5 Sporazum podpisan 16. aprila 1948 po pogajanjih med ZVU in italijansko. vlado od 20. do 26. marca in 15. aprila 1948 glede izvajanja finančnih spora­ zumov (9. marca 1948) je med drugim določal: Ministrstvo za zunanjo trgovino bo preko zunanjega ministrstva poskrbelo, da bo sporočilo vsem državam, ki imajo z Italijo posebne trgovinske in plačilne sporazume, omenjeni protokol z dne 9. marca 1948, na podlagi katerega se vsi 5' 67 sporazumi, ki so v veljavi med Italijo in drugimi državami, razširjajo tudi na področje (cone A STO — op. pisca). Ministrstvo za zunanjo trgovino in Poveljstvo področja se dogovorita, da se bosta takoj, kakor hitro bodo njune vlade imele priložnost pregledati svoje obveznosti v sklopu načrta za evropsko obnovo, ponovno sestala, da bosta dolo­ čila točen položaj, ki naj ga zavzema Področje v zvezi z italijansko-trgovskimi in finančnimi sporazumi. Med tem časom ne namerava Poveljstvo področja stopiti v pogajanja trgovinskega ali finančnega značaja z nobeno evropsko državo. Ce bi nepred­ videni dogodki po mnenju Poveljstva področja nujno zahtevali takšna pogajanja v provizorični dobi, bo italijanska vlada obveščena, predno se bodo pričela. Poveljstvo področja bo dalo tržaški carini navodilo, da mora sama v lastni kompetenci izvajati vsa italijanska navodila, zlasti kar zadeva uvoz in izvoz blaga, navedenega v carinskih seznamih. Kakor je že zgoraj rečeno, ne smejo za trgovino Področja veljati manj ugodni pogoji kot za trgovino italijanske republike. Za bistvene potrebe Področja, nanašajoč se na vinkulirano blago (indu­ strijsko blago, živila, zdravila, monopolno blago) bo Poveljstvo področja, ko teh potrebščin ne bo moglo neposredno nabaviti z lastnimi valutnimi sredstvi, v smislu zadnjega odstavka prej omenjenega sporazuma z dne 9. marca 1948, periodično izročala zadevne proračune v proučitev ministrstvu za zunanjo trgo­ vino, da bi jih lahko slednje nabavilo. Ko bodo zunanje države izročile za Področje posebne dobave, je nujno to opraviti po istih predpisih, ki veljajo za enake dobave v Italiji. Kolikor bi se te dobave nanašale na posebne potrebe Področja, bo ministrstvo za zunanjo trgo­ vino proučilo prošnjo v duhu člena 3 protokola z dne 9. marca 1948. Za izenačenje izdajanja trgovinskih koncesij v Trstu s sprejemljivimi zahte-. vami italijanske zunanje trgovine in z zadevnimi plačili, se bo Poveljstvo področja sporazumelo z ministrstvom za zunanjo trgovino glede izdaje dovoljenj, ki se bodo nanašale na uvoz in izvoz blaga, ki ni obseženo v Področju z even­ tualno dodeljenimi kontingenti, ali ni zajeto v carinskih seznamih ali ki je plačljivo v kliringu. Zato bo urad za izdajanje dovolilnic pri Zavezniški vojaški upravi izročil predstavniku ministrstva za zunanjo trgovino v Trstu za vsak posamezni primer vprašanje, ki bo obsegalo vse natančne podatke primera samega in vse druge navedbe, ki bi lahko koristile za boljši pretres vprašanja. Predstavnik ministr­ stva za zunanjo trgovino bo sporočil v čim krajšem času mnenje svojega ministrstva. Urad za dovolilnice se bo prilagodil tako izraženemu mnenju (Povzeto po uradnem dokumentu, neavtoriziran slovenski prevod, AINV). 0 Das Schichsal Triests. Europa Archiv, str. 7473. 7 Od začetka leta 1948, piše Leprette (Le Statut international de Trieste, str. 210), je politika ZVU težila, da prepusti italijanskim oblastem najpomemb­ nejši del lokalne administracije ter da prepusti Rimu iniciativo na ekonomskem torišču. M. Udina (Aspetti giuridici della questione di Trieste, Rassegna Giuliana di diritto e giurisprudenza št. 3—4, julij-december 1955) pa piše, da je bila s temi dogovori potrjena tesna povezanost cone z italijansko ekonomiko. 8 Gl. protestne note Jugoslavije Varnostnemu svetu OZN z dne 28. julija in 23. oktobra 1948 (Ljudska pravica, 25. oktobra. 1948). ’ Za državno in poldržavno imovino, kakor navaja člen 1 priloge X, se bo štela vsa premična in nepremična imovina italijanske države, lokalnih oblasti, javnih ustanov, društev in združenj v javni akciji, kakor tudi premična in nepre­ mična imovina, ki je pripadala fašistični stranki ali njenim pomožnim orga­ nizacijam. 10 IRI je skrajšava za »Istituto per la ricostruzione industriale«, ki je bil ustanovljen z zakonskim dekretom z dne 23. januarja 1933 in s katerim je skušal 68 fašistični režim sanirati gospodarske razmere po triletni deflacijski politik' režima (1926—1929). Poved za ustanovitev IRI je bil, kakor se zdi, polom največje banke — COMIT. S temi ukrepi je fašistična vlada skušala rešiti pred propadom banke in velike industrije. Država je pokupila večino delnic, stari lastniki pa so zvečine ohranili svoj vpliv ter monopolizirali v centrali IRI večino vodilnih položajev. V Trstu so bila last IRI naslednja podjetja, oziroma organizmi: CRDA, SACI, ILVA, Arsenale triestino, podružnica Banca commerciale italiana, podruž­ nica Banca di Roma, podružnica Credito italiano, Lloyd Triestino, Telve. Forestale, EIAR in druga. 11 Gl. o tem podrobneje dr. S. Pretnar, Italijanski državno-monopolistični kapital in vprašanje Trsta, Vprašanja naših dni, št. 14, 2. aprila 1950. 12 Julijska krajina po drugi svetovni vojni, str. 19. 13 Gl. podrobneje dr. V. Pertot, Trst — medjunarodni privredni problem, str. 209 in druge. 11 Češkoslovaški blagovni promet preko Trsta, ki je v obdobju od leta 1924 do 1933 znašal še okoli pol milijona letno, je padel leta 1951—52 za skoraj štiri petine, to je na nekaj več kot sto tisoč ton. Prav tako je bil promet z Madžarsko omejen na nekaj občasnega prometa, ki se pa ni povzpel nad nekaj, desettisoč ton. 15 Avstrija je bila udeležena v skupnem prometu preko Trsta leta 1950 s 30,70 °/o, leta 1952 29,43 % in leta 1953 25,41 °/o (gl. podrobneje o tem Giorgio Roletto, Trieste ed d suoi problemi, str. 120 in naslednje). 10 Gl. podrobneje o tem dr. R. Kyovsky, Brezposelnost v coni A STO, Naši razgledi št. 59, 19. junija 1954. 17 Junija leta 1948 je bilo v coni A STO 26.398 brezposelnih (Poročilo o upravi angloameriškega področja STO od 1. aprila do 30. junija 1948, AINV). 1S Tako je na primer italijanska poluradna revija »Esteri« 15. decembra 1947 objavila članek (L. Ragusin, L’awenire del porto di Trieste), ki skuša dokazati, da gospodarski razlogi narekujejo priključitev Trsta k Italiji in »da za Trst ni druge kakor italijanske rešitve.« 19 Op. cit., Europa Archiv, str. 7478. 20 Prim. Adstans, A. De Gasperi nella politica esteta italiana. str. 114. 21 Dieci anni tra Roma e Washington, st. 143. 22 Cinque anni a palazzo Chigi, str. 344. 23 Op. cit., str. 143, 144. 24 Gl. izjavo podrobneje The Times, 22. marca 1948. 23 Der Triestkonflikt und die italienisch - jugoslawische Frage, str. 68, 69. 20 Gl. The Memoirs, Full circle, str. 178. 27 Gl. Pretnar, Nekaj pravnih pripomb k diskusiji o Trstu, Ljudska pravica, 25. avgusta 1951. 28 Gl. op. cit., str. 178. 29 »Dokler se določbe mirovne pogodbe z Italijo, nanašajoče se na STO«, ocenjuje dr. I. Tomšič pravni aspekt tristranske izjave, »ne spremenijo na način, ki velja za vsako meddržavno pogodbo, veljajo za vse zavezniške in pridružene sile, ki so to pogodbo podpisale in ratificirale. Pacta sunt servanda, pogodbe je treba spoštovati. Drugače bi to pomenilo, da more mirovno pogodbo z Italijo spremeniti enostranska izjava treh izmed 21 držav, vezanih po tej pogodbi« (Suverenost svobodnega tržaškega ozemlja, Primorski dnevnik, 28. decembra 1949). 39 Mesaggero Veneto, 21. marca 1948. 31 Gl. podrobneje jugoslovansko noto z dne 22. marca, Borba, 23. marca 1948. 32 Gl. Borba, 24. marca 1948. 33 27. aprila 1947 je bil sklenjen med jugoslovansko in italijansko vlado petletni trgovinski sporazum, ki je bal noveliran 28. novembra 1947 z dodatnim protokolom, vendar pa ti dogovori niso izčrpali vseh možnosti (prvi je pred­ videval medsebojno izmenjavo v letnem skupnem znesku 30 milijard lir) sode­ .69 lovanja na trgovinskem področju, saj se ekonomiki obeh držav v marsikaterem oziru medsebojno izpolnjujeta. 34 Gl. Andreotti, De Gasperi e il suo tempo, str. 220. 33 Giornale di Trieste, 16. septembra 1948. 34 Mirovna pogodba z Italijo je glede kolonij določila (člen 23), da bodo o končni usodi teh ozemelj sporazumno odločile vlade SZ, Velike Britanije, ZDA in Francije v roku leta dni po uveljavitvi te pogodbe. 37 Gl. Tarchiani, op. cit., str. 171. 38 Prim. Sforza, Cinque anni a pallazo Chigi, str. 394. 34 Keesing’s Archiv 1948—49, str. 1430 G. 44 Gl. De Castro, II probleme di Trieste, str. 426-^128. 41 Prav tam, str. 429. 41 Gl. Keesing’s Archiv 1948—49, str. 1515 K. 43 Gl. op. cit., str. 178, 179. 44 Tako pravi Airey v poročilu OZN za obdobje od 15. septembra do 31. decembra 1947, da je bila že od samega začetka vojaške uprave na področju A Julijske krajine politično značilna silovita »vzajemna sovražnost med proitalijanskim delom in slovensko-komunističnim delom prebivalstva« (povzeto po uradnem neavtoriziranem slovenskem prevodu poročila, AINV). 43 »Na zaključku moram še enkrat povedati mnenje,« piše v tem poročilu T. Airey, »ki je bilo že ponovno izraženo v mojih prejšnjih poročilih ter ga trajna izkušnja ni spremenila — da je vprašanje Trsta možno zadovoljivo in pravično rešiti'le s čimprejšnjo vrnitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja Italiji v duhu predloga treh velesil z dne 20. marca 1948. Prepričan sem, nadalje, da katerikoli poizkus za zgraditev separatnega gospodarstva ne bo koristil prebi­ valcem tega ozemlja in bo v nasprotju s težnjo Zahodne Evrope k tesnejši gospodarski integraciji in politični edinosti« (AINV). 44 AINV. 47 Marca leta 1947 so proitalijanske stranke ugotovile tako imenovano ■■Giunta d’intesa« s ciljem, kakor so navajali, »da bi branili italijanske nacio­ nalne interese v Trstu«. Giunta je bila v tesnem kontaktu z italijansko vlado zlasti z dr. Innocentijem, šefom Urada za obmejne cone pri notranjem ministrstvu, šefom Urada za obmejne cone pri notranjem ministrstvu v Rimu in dr. Marcolinijem, inšpektorjem ministrstva za finance in državni zaklad. 2. septembra 1947 je bila Giunta reformirana in so ustanovili devet konsultatüvnih komisij, ki naj bi bile nekakšen koordinacijski center italijanske aneksionistične politike na tem območju. Vlada v Rimu je neposredno finančno in drugače podprla ta vodilni ■organ italijanskih aneksionističnih strank v Trstu. Gl. o tem podrobneje G. Sabini, La lotta politica nel TLT ed il fronte italiano. 48 Gl. Official Gazette, No. 29—1 July 1948. ” Gl. Uradni list ZVU, št. 1. z dne 15. septembra 1945 (slovenska izdaja). 34 Gl. Trieste Handbook 1950, str. 18. 41 To so priznavali tudi italijanski avtorji; gl. De Castro, op. cit., str. 640. 33 Gl. The Allied Military Government Gazette, No 5—1 November 1945. 33 Gl. Uradni list ZVU št. 21, 1. julija 1946. 34 Gl. Uvodno poglavje te knjige. 55 Gl. Official Gazette No 25, 11. September 1949. 54 Primorski dnevnik, 16. junija 1950. 37 Sodišča v Trstu so vztrajala pri stališču, da je šteti slovenski jezik v coni A STO za tuj jezik in da »je italijanski jezik edini uradni jezik« (gl. Primorski dnevnik, 12. decembra 1950). 68 Enoletna politična bilanca v Trstu, Giornale di Trieste, 30. decem. 1948. 34 Gl. članek dr. F. Hočevarja, Občinske volitve v Trstu, Delo, št. 6—7,1949. 40 Med njimi Giovannini, Pacciardi, Saragat in Tupini, pa Bettiol, Rebecchini in drugi visoki funkcionarji vlade ter posameznih strank. 70 01 62 03 61 05 08 Giornale di Trieste, 11. junija 1949. Gl. Official Gazette, No. 38 — 1. Oktober 1948. Gl. La prora, št. 12, 12. junija 1958. Ljudska pravica 24. oktobra 1948. Mihovi lovič, Trst problem dana, str. 93. Podrobni izidi volitev so bili naslednji za občino Trst: Krščanska demokracija................. Komunistična stranka STO .... Italijanska republikanska stranka Socialistična stranka Julijske krajine...................................... • Italijanska liberalna stranka . . . Italijansko-slovenska ljudska fronta Italijanski blok............................. Fronta za neodvisnost................. Slovenska demokratska zveza . . . Italijansko republikansko gibanje Tržaški blok................................. Italijansko socialno gibanje (MSI) Skupaj . . . Število glasov Odstotek Število svetovalcev 65 627 35 548 9 081 39,04 "/e 21,14 »/o 5,41 ’/o 25 13 3 10 747 3 094 3 957 8 252 11476 3 004 2 291 4 860 10171 6,39 •/. 1,84 «/. 2,35 ’/. 4,91 ’/• 6,83 ’/» 1,79 »/. 1,36 °/o 2,89 »Zo 6,05 °/o 168 108 100,00 »/o 4 1 1 3 4 1 — 1 4 60 (Priloga A poročila generala A. Aireyja o upravi angloameriškega področja STO od 1. aprila do 30. junija 1949, AINV). •’ Za protianeksionistične stranke je glasovalo v občini Zgonik 100 % volivcev, v občini Devnn-Nabrežina 79,07 °/o, v Miljah 61,25 °/o, v Repentaboru 100 % in v Dolini 100 °/o. 88 Krščanska demokracija je dobila 12 751 841 glasov ali 48,7 °/o, medtem ko leva opozicija (Fronte Democratico Popolare), v kateri sta bila glavna zavez­ nika KP Italije in Nennijeva socialistična stranka 8 025 990 glasov, oz. 30,7 °/o. Skupno so dobile prozahodno usmerjene stranke 61,04 % glasov in v skladu s tem ustrezno večino v obeh domovih parlamenta (gl. Kessing’s Archiv 1948—49, str. 1469 C). 80 Se pred tem sta ZDA in Italija 2. februarja 1948 sklenili «pogodbo o pri­ jateljstvu, trgovini in plovbi«. 70 Tarchiani, op. cit., str. 149. 71 Gl. prav tam, str. 162—170, tudi Adstans, op. cit., str. 120, 125 in Sforza Cinque annni a palazzo Chigi str. 189—208. 72 Gl. Adstans, op. cit., str. 124, tudi Sforza, Cinque anni, str. 209, 210. 73 Gl. Relazioni internazionali, št. 12, 19. marca 1949. 74 Gl. Keesing’s Archiv 1950, str. 2365 J. 75 Gl. prav tam za leto 1948—49, str. 2138 F. 78 Gl. op. cit., str. 199. 77 Tržaška hipoteka, II Mondo, št. 39, 29. septembra 1953. 78 Osnovna greška svih italijanskih vlada, Medjunarodna politika, št. 14—15, 1. avgusta 1953. 70 Gl. govor predsednika italijanske vlade A. De Gasperija v senatu II. julija 1951 (II nuovo Corriere della Sera, 12. julija 1951), tudi Sforza, Cinque anni a palazzo Chigi, str. 383, 384. 80 To tezo je javno obrazložil E. Cammarata 4. decembra 1949 ob otvo­ ritvi akademskega leta na tržaški univerzi. Govor je objavil tržaški časopis Giornale del lunedi (5. decembra) pod značilnim naslovom «Trieste e Italia«. 71 Navzoči poveljnik ZVU general T. Airey je rektorju čestital po končanem govoru, kar je tržaško aneksionistično časopisje objavilo s posebnim poudarkom. Pravno nevzdržnost trditev E. Cammarate je dokazal prof. I. Tomšič v več razpravah v Primorskem dnevniku (28. decembra 1949, 19. januarja in 29. marca 1950) in v reviji «Mcdjunarodna politika« (št. 2—3, 1950). S1 »Zaradi česar se vi toliko razburjate za ta STO?, saj ni vaše: po mirovni pogodbi bi moralo že zdavnaj imeti guvernerja, a izjava, ki so jo dale Amerika. Anglija in Francija, da bo STO pripadlo Italiji je enostranska izjava. O tem je treba vprašati Jugoslavijo prav toliko,« je izjavil maršal Tito, «kolikor Italijo, kako naj bi rešili vprašanje tega ozemlja. Mi ne priznavamo nikakršne enostranske pravice pri vprašanju reševanja STO. Tudi nas morajo vprašati in ni moč enostransko voditi razgovorov. Tudi mi hočemo povedati in tudi mi hočemo biti vprašani, kaj in kako mislimo o STO, ker se mi tokrat ne bomo odrekli naših pravic, ki jih tod imamo. Toliko o tem in nič več. Ter naj se ne razburjajo preveč« (Borba, 11. julija 1949). 8ä Problemi naše socialistične graditve III, str. 76. 83 Članek «Spremenljiva politika sil povzroča zmedo pri Tržačanih«, ki ga je napisal Sulzberger, vsebuje še nekatere druge značilne ugotovitve, med drugim: da radijske postaje v Benetkah in Vidmu redno emitirajo nacionali­ stične programe, v katerih razglašajo za italijanski ne le Trst, marveč tudi Pulj, vso Istro in Reko. 81 Gl. Pogled na nekatera pereča mednarodna vprašanja, Ljudska pra­ vica. 21. septembra 1957. M Gl. De Castro, op. cit. str. 439. 88 Gl. Cinque anni a palazzo Chigi, str. 369. 87 Gl. prav tam, str. 371—379. 88 Prav tam, str. 385. 85 Graditev nove Jugoslavije IV, str. 468, 469. 00 «Leta 1946 smo morali zaradi vprašanja svetovnega mini,« je izjavil 27. februarja 1950 v Mariboru podpredsednik vlade E. Kardelj, «sprejeti mirovno pogodbo, ki je iztrgala Jugoslaviji sedanji STO. Toda danes ne moremo dovoliti. da bi dali Italiji druge dele ozemlja, na katerem živi naše ljudstvo in ki niso bili z mirovno pogodbo priključeni k Italiji« (Primorski dnevnik, 28. februarja 1950). 91 Gl. odgovor podpredsednika vlade E. Kardelja na interpelacijo poslanke V. Tomšič na seji zunanjepolitičnega odbora Zvezne ljudske skupščine 17. maja 1950 (Borba, 18. maja 1950). ” «Nikakršna vprašanja, ki so obstajala ali obstajajo med nami in Italijo,« je izjavil maršal Tito predstavnikom bivših italijanskih partizanov v Jugosla­ viji,« ne smejo biti razlog, da se skalijo dobri odnosi med obema državama. Samo če bomo šli po tej poti, če bomo pustili ob strani drobne stvari in gledali v perspektivi, kakšne koristi imajo lahko od dobrih odnosov obe naši državi in naši narodi, samo v tem primeru bomo lahko pravilno utirali svojo pot. Obratno pa bomo teže našli podlago za sporazumevanje, če se bomo spuščali v nekatere drobne stvari in se zaradi njih prepirali« (Graditev nove Jugoslavije IV. str. 487). 93 Diplomatska ofenziva, 24. aprila 1950. 91 Gl. op. cit., str. 272. “ Cinque anni a palazzo Chigi, str. 397. 98 Relazioni intemazionali, št. 19, 13. maja 1950. 97 Gl. Andreotti, op. cit., str. 292. 98 Gl. Adstans op. cit., str. 162, tudi Andreotti, op. cit., str. 294. 99 Relazioni internazionali, št. 12, 24. marca 1951. 190 Gl. De Castro, op. cit., str. 436. 1,11 Relazioni internazionali, št. 29, 21. julija 1951. 19S Ena izmed najmočnejših je bila «Associazione Nazionale per la Venezia Giulia e Dalmazia«, ki je bila ustanovljena po sklenitvi mirovne pogodbe z 72 Italijo (1947) in je izdajala svoj časnik »La Difesa Adriatica", dalje »Movimento Istriano Revisionista«, ki je izdajala svoj tednik »Arena di Pola-; »Associazione Nazionale Dalmata- (ustanovljena leta 1950). V Trstu je imel svoj sedež »Comitato Liberazione Nazionale deHTstria«, ki je poskušal razviti vohunsko in propagandistično dejavnost v jugoslovanski coni STO. Razen tega so bile še specializirane organizacije, med katerimi je bila najpomembnejša »Centro studi adriataci" ki je začela z delom septembra 1947. v njenem vodstvu pa je bil tudi Gonella, vplivni član vodstva demokristjanske stranke. Naloga te organizacije je bila, kakor pojasnjuje njihovo glasilo »Bollettino dTnformazioni«, obravnavati problematiko, ki izhaja iz »nepravične mirovne pogodbe«. Dejavnost večine teh organizacij so omogočile gmotne podpore italijanske vlade (gl. podrobneje Mihovilovič, Italijanska ekspanzionistička politika prema Istri, Rijeci i Dalmaciji, str. 25—66). 103 Gl. Borba za socialistično demokracijo V, str. 265, 266. 101 Tako je glasilo demokristjanske stranke za Severno Italijo »II Popolo1. septembra 1951 objavilo na tretji strani članek pod naslovom »Intricate vicende avventurose fra le bande di Tito, Briganti e partigiani si erano dati le mano,- v katerem na skrajno umazan način pači osvobodilno borbo jugoslovan­ skih narodov in skuša dokazati nekakšno »humanitarno poslanstvo- italijanske okupacijske vojske v naši državi. Napadi na Jugoslovansko armado oziroma NOV, so bili sploh ena izmed glavnih tem obrekovalnih časnikarskih izpadov. 105 Primorski dnevnik, 9. septembra 1951. 100 Op. cit., str. 204. 107 Relazioni intemazionali, št. 40, 6. oktobra 1951. 108 Gl. Andreotti, op. cit., str. 311. 100 Gl. Relazioni intemazionali, št. 41, 13. oktobra 1951. 1,0 Prim. De Castro, op. cit., str. 443. 111 Gl. prav tam, str. 450 in naslednje. 112 Gl. Cinque anni a palazzo Chigi, str. 417—429. 1,3 Gl. V. Sedmak, Osvrt na predjene etape, Medjunarodna politika št. 109, 16. oktobra 1954. 114 Gl. II problema di Trieste dal 1943 ad oggi, Relazioni intemazionali. št. 42, 17. oktobra 1955. ‘»a Povzeto po rokopisu, pripravljenem za objavo v Jugoslovanski enciklo­ pediji. Prim tudi govor G. Pelle 17. oktobra 1953 v senatu (Relazioni intema­ zionali, št. 43, 24. oktobra 1953). 1,5 Po štetju iz leta 1910 je bilo v tej občini 4004 prebivalcev s slovenskim občevalnim jezikom in 475 prebivalcev z italijanskim. "" Tako je bilo po avstrijskem štetju v letu 1910 v tržaških predmestjih 28 579 oseb s slovenskim občevalnim jezikom nasproti 22 691 z italijanskim, medtem ko v tržaški okolici 8211 oseb s slovenskim občevalnim jezikom in 538 z italijanskim. 117 Gl. I. Pustišek, O tako imenovani etnični liniji na STO, Medjunarodni problemi št. 3, 1953. 118 Primorski dnevnik, 30. septembra 1951. "• Gl. A. Bebler, Jugoslovansko-italijanski odnosi in Trst, Naša stvarnost. št. 10, 1953. 120 Borba za socialistično demokracijo VI, str. 11, 12. 121 Zaboravljeni elementi trščanskog pitanja, Medjunarodna politika, št. 14 do 15, 1. avgust 1953. 122 Prim, govor predsednika Tita 15. junija 1953 v Bermu (Primorski dnevnik 16. junija 1953. 123 Gl. Relazioni intemazionali, št. 9, 1. marca 1952. 124 Gl. op. cit., str. 319. 73 1:5 Gl. govor italijanskega ministrskega predsednika A. De Gasperija 21. oktobra 1952 v poslanski zbornici (Relazioni internazionali, št. 43, 25. oktobra 1952). 1M Borba za socialistično demokracijo VI, str. 15, 16. 137 Gl. Gli otto predecessori di Confalonieri, revija Trieste, št. 29. 1959. 123 Po odhodu G. Guidottija je vodil italijansko predstavništvo v Trstu njegov dotedanji namestnik A. Castellani. Pod njegovim vodstvom se je pred­ stavništvo spremenilo v italijansko misijo, katere osrednja naloga je bila, kakor piše G. Cesare (v prej citiranem članku), da se poveže z aneksionističnimi silami v Trstu in s predsedništvom cone. Leta 1951 je sledil A. Castellaniju na polo­ žaju šefa misije R. Carrobio. ,s’ St. 13, 29. marca 1952. 130 Gl. Andreotti, op. cit., str. 321. 131 Gl. Uradni list ZVU, zvezek V, št. 9, 1. aprila 1952. Prim, članek takratnega italijanskega ambasadorja v Londonu T. Galaratti-Scottija v Relazioni internazionali 5. aprila 1952. Gl. Borba za socialistično demokracijo VI, str. 46. 131 Borba, 1. aprila 1952. 135 15. aprila 1952 je bilo v Beogradu veliko protestno zborovanje, ki se ga je udeležilo preko 200 tisoč meščanov (Borba, 16. aprila 1952). V protestni de­ monstraciji v Ljubljani 16. aprila 1952 je sodelovalo 120 tisoč ljudi (Borba, 17. aprila 1952). Podobna zborovanja so bila tudi po drugih jugoslovanskih mestih. Na njih so sprejemali resolucije, v katerih zahtevajo od Zvezne vlade, da stori potrebne ukrepe za preprečenje enostranskega reševanja vprašanja. pri katerem so jugoslovanski narodi življenjsko prizadeti. 134 Slovenski poročevalec, 19. aprila 1952. 157 V delegaciji so bili B. Babič in B. Petronio za Slovansko-italijansko ljudsko fronto, B. Černe za Fronto neodvisnosti, dr. M. Stocca za Tržaški blok in dr. J. Agneletto za SDZ. Predsedstvu konference je delegacija (18. aprila 1952) izročila posebno spomenico (22 tipkanih strani), v kateri podrobno pojasnjuje svoje stališče do namena vlad ZDA in Velike Britanije, da pritegneta nepo­ sredno Italijo k upravi cone A. Spomenica opozarja, da velik del prebivalstva nasprotuje temu načrtu in da bi morala civilna administracija cone ustrezati demokratičnim težnjam prebivalstva. 138 Po prekinitvi 11. aprila 1952 je konferenca 16. aprila vnovič začela delo. 23. aprila so Angloameričani izročili Italijanom memorandum s svojimi pred­ logi, ki ga je rimska vlada sprejela. 9. maja 1952 pa je bilo objavljeno sklepno uradno sporočilo. Gl. Relazioni internazionali, št. 20, 17. maja 1952. Besedilo memoranduma, ki je bilo objavljeno skupaj s sporočilom o razgovorih se je glasilo: 1. Na temelju sklepa, objavljenega 27. marca 1952 in s ciljem doseči spo­ razum o tesnejšem sodelovanju z lokalnimi oblastmi pri upravljanju cone A, so vlade Italije, Velike Britanije in ZDA odobrile naslednje sklepe in spora­ zume, ki so jih dosegli njihovi predstavniki. 2. Tii vlade so izhajale iz predpostavke, s katero so se vse strinjale, da morajo biti ti ukrepi taki, da ne prejudicirajo končne rešitve bodočnosti vsega ozemlja in da še naprej jamčijo vsem prebivalcem ozemlja uživanje člove­ čanskih in osnovnih pravic ne glede na razliko rase, spola, jezika ali vere. 3. Ker vladi Velike Britanije in ZDA zadržujeta odgovornost glede cone A, ki jo imata na temelju mirovne pogodbe z Italijo, zlasti na temelju njene priloge št. VII, zadržuje vso upravno oblast na ozemlju poveljnik britanskoameriških čet. 4. Upoštevajoč prej omenjeno, so te tri vlade odobrile naslednje sporazume: 5. Italijanska vlada bo imenovala italijanskega političnega svetovalca pri poveljniku cone, s ciljem, da jo zastopa v vseh vprašanjih, ki se tičejo Italije 74 v zvezi s cono. Italijanski politični svetovalec bo imel isti status kot britanski in ameriški politični svetovalec. 6. Italijanska vlada bo predlagala višjega direktorja administracije, ki ga bo imenoval poveljnik cone. Višji direktor administracije bo odgovoren po­ veljniku cone in bo izvajal pod njegovim vodstvom, s pomočjo dveh direktorjev, funkcije civilne uprave, ki so navedene v naslednjih odstavkih. Pod svojo upravo bo imel: a) direktorat za notranje zadeve, ki bo sestavljen iz naslednjih oddelkov: lokalna uprava (predsedništvo cone, občine), oddelek za delo, oddelek za socialno pomoč, biro za popis prebivalstva in popise, gasilsko službo. b) direktorat za finance in gospodarstvo, ki bo sestavljen iz naslednjih oddelkov: oddelka za trgovino, oddelka za proizvodnjo, oddelka za finance (vključujoč carine in finančno stražo), oddelek za promet, oddelek javnih del in javnih služb (izvzemši graditev stanovanj za britanske in ameriške čete), biro za kmetijstvo in ribolov, odsek za kredite. 7. Zaradi zagotovitve uspešnega poslovanja direktoratov, oddelkov in birojev navedenih v členu 6, bo italijanska vlada predlagala določeno število Italijanov, ki jih bo obenem imenoval poveljnik cone, da bi prevzeli mesta in funkcije v navedenih direktoratih, oddelkih in birojih. Odgovorni bodo poveljniku cone preko višjega direktorja administracije. Osebe, ki bodo imenovane na temelju tega člena in člena 6, lahko poveljnik cone zamenja, vendar mora pozvati italijansko vlado, da predloži njihove namestnike. Italijanska vlada si pridržuje pravico odpoklicati osebe, ki jih bo sama predlagala, o čemer pa mora obvestiti poveljnika cone. Uslužbenci iz te cone, ki sedaj upravljajo civilne funkcije pri Vojni upravi, bodo zadržani v največjem možnem številu, za sleherno odpustitev bo potrebna predhodna odobritev povelj­ nika cone. 8. Dokler se bo v začetku obdržala sedanja organizacija direktoratov, s katerimi bo upravljal višji direktor administracije, lahko le ta predlaga spre­ membe poveljniku cone in jih izvaja z njegovo odobritvijo. 9. Tri vlade so ugotovile tesno povezanost gospodarstva cone (to je cone A STO — op. pisca) z italijanskim gospodarstvom v celoti kot pomemben pri­ spevek, ki ga italijanska vlada daje za blagostanje v coni. Zaradi tega tri vlade znova izjavljajo, da ostajajo v polni veljavi vsi obstoječi gospodarski in finančni sporazumi med njimi glede cone A, kakor tudi sporazumi, ki se na to nanašajo. Nadzorstvo mednarodne trgovine bodo še naprej opravljali oficirji Velike Britanije in ZDA, kd jih bo imenoval po­ veljnik cone in ki bodo njemu odgovorni. 10. Vladi ZDA in Velike Britanije bosta dali navodila poveljniku cone za uresničitev teh sporazumov in za prilagoditev organizacije sedanje Vojne uprave, da bi se sklepi tega memoranduma o sporazumu čimprej izvedli, ozi­ roma, da bi se v bistvu izvedli do 15. julija 1952 (Relazioni internacionali, št. 20, 17. maja 1952). 141 Ukaz št. 165 od 13. septembra 1952 je uveljavil spremembe, ki so nastale s sporazumom 9. maja 1952. Biro poveljnika cone je bil sestavljen iz načelnika štaba ZVU, revizorja, oficirja za obveščanje javnosti, oficirja za nepremičnine. Ukaz je tudi določal mesti posebnega direktorja za javno varnost in direktorja za pravna vprašanja. Posebnemu direktorju za javno varnost, ki je bil obenem inšpektor policijskega zbora, so bili podrejeni: direktor prista­ nišča, načelnik urada za pošto in telekomunikacije, predstojnik urada za nad­ zorstvo pomorskega prometa, predstojnik vojaškega urada za potna dovoljenja in predstojnik urada za razseljene osebe. Načelniki vseh teh direktoratov, oddelkov in birojev so bili Angleži in Amerikanci. Upravni ukaz št. 48 z dne 13. septembra 1952 pa je vseboval nova imeno­ vanja v skladu s sporazumom 9. maja 1952 o soudeležbi Italije pri upravi cone A. 75 1952. u! Gl. Andreotti, op. cit.,' str. 321. 1,5 Gl. Gli otto predecessori di Confalonieri, revija Trleste, št. 29, 1959. H* Gl. L’accordo per la zona A, Relazioni internazionali, št. 20, 17. maja us Prav tam. 1,6 Prav tam. 1,7 Tako so med drugim za tržaški velesejem leta 1952 izdali znamko, na kateri je bil upodobljen Trst z italijansko zastavo in napisom »Republicca italiana«; na uradne dokumente, ki jih je uporabljalo predsedstvo cone, je bila vtisnjena glava »Prefettura di Provincia di Trieste«; tržaška radijska postaja je sklenila z italijansko radijsko družbo (RAI) pogodbo, s katero je zgubila svojo samostojnost in ki jo je podredila nadzorstvu italijanske radijske mreže. "a Borba 19. maja 1952. V svojem govoru 11. maja 1952 v Zrenjaninu je predsednik Tito med drugim izjavil, da De Gasperi demantira tiste zahodne odgovorne kroge, ki pravijo, da v Londonu ni bila prejudicirana rešitev tržaškega vprašanja. On še pravi, da ni bilo storjeno ničesar kar bi mu omogočilo polastiti se vsega ozemlja, to se pravi tudi cone B. Jaz pa mu pravim, da cone B prav tako ne bo videl, kot ne vidi lastnega tilnika. Ko govorimo o tržaškem svobodnem ozemlju, je treba reči, da se je še leta 1945, pa tudi prej, govorilo o mestu Trst; pred tistim razmejevanjem se ni govorilo o nikakršnih conah, ampak samo o mestu Trstu. Pred pariško mirovno konferenco ni bila sporno vprašanje cona B, ampak mesto Trst. Trst je bil predmet spora in zavezniki so ga imeli pod svojo upravo, ker pa med nami in Italijo ni moglo priti do sporazuma, so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje, to se pravi, odločili so, naj bo Trst kot mesto svoboden in naj ima razen tega neko cono za oskrbovanje. Ta del, ki je pripadel mestu, prej ni bil sporen. Govorilo se je samo o mestu Trstu, ker je ta del, ki je izven mesta Trsta, po vseh pravilih in pravicah naš in sploh ne prihaja v pretres. Samo v primeru, če bi Trst zares dobil guvernerja in postal svobodno ozemlje in svobodno mesto z določeno cono, samo tedaj bi privolili, da se del našega telesa, našega narodnega ozemlja, odreže. Toda sedaj zahtevajo Italijani ne samo mesto Trst, ampak zmeraj več in več. Njihova nenasitna po­ žrešnost nam je znana. Ne gre samo za to. Po vsem tem, kar se je zadnji čas zgodilo, moramo biti ne le nenavadno odločni, ampak tudi oprezni, ker nam lahko kaj podtaknejo. S tega mesta pravim: ni govora o kakem svobodnem ozemlju, govor je samo o mestu Trstu in o prav nobeni coni B (Borba za socialistično demokracijo VI, str. 92 in naslednje). 150 Aneksionistični politični krogi v Trstu, kakor tudi italijanski uradni krogi, so menili, da trenutno razpoloženje ni za njih ugodno in da ni verjetno, da bi se lahko aneksionistične stranke na volitvah oktobra 1951 zmagovito uveljavile (gl. Sabini, op. cit., str. 26). Spričo te nevarnosti je predsednik italijanske vlade A. De Gasperi v svojem govoru (11. julija 1951) zahteval, da tako imenovane italijanske stranke v Trstu nastopijo s skupno listo (San Giusto). Toda kljub najbolj avtoritativnim Intervencijam do sporazuma ni prišlo, zaradi česar je A. De Gasperi v izjavi beneškemu časopisu II Gazzetino (20. avgusta 1951) svetoval odložitev volitev. Dan kasneje (21. avgusta) so predstavniki tržaški aneksionističnih strank odšli h generalu Wintertonu, da bi posredovali za preložitev dneva volitev, vendar se poveljnik ZVU takrat s tem ni strinjal. Sele po novih navodilih iz Londona in Washingtona je ZVU (6. septembra 1951) spremenila svojo odločitev in preložila volitve. 151 Gl. Uradni list ZVU, zvezek V, št. 9, 1. aprila 1952. 152 Čermelj, Slovenci u zoni A STT, str, str. 50. 76 podrobni rezultati upravnih volitev v tržaški občini so bili naslednji: Število Število •/. mandatov glasov 33,04 28 59 133 Demokristjanska stranka......................... 6 17,31 30 978 Komunistična partija STO......................... 5 12,52 22 415 Indipendentistična fronta......................... 4 11,49 Italijansko socialno gibanje (MSI) .... 20 570 5 5,83 Socialistična stranka Julijske krajine . . 10 445 4 8 407 4,70 Italijanska republikanska stranka .... 3 3,22 5 768 Italijanska liberalna stranka..................... 1 2,75 4 924 Slovansko-italijanska ljudska fronta . . . 1 2,51 4 492 Tržaški blok.............................................. 1 1,99 3 559 Slovenska demokratska zveza................. 1 1,63 2 915 Nacionalna monarhistična stranka .... 1 1,46 2 609 Italijanska socialistična stranka .... — 0,88 1560 Monarho-kvalunkvistična fronta .... —0,67 1 209 Avtonomno julijsko gibanje..................... 60 100 Skupaj . . 178 984 im (Statistical Bulletin of the British-United States Zone Free Territory of trieste, May-June 1952, Year VII — N. 3, str. 102). 151 Podrobni rezultati volitev v ostalih občinah cone A STO so naslednji: Število Število mandatov glasov Zgonik 12 50,98 390 Lista slovenske skupnosti . 3 49,02 375 Komunistična partija STO . 15 100 765 Repentabor 12 53,48 177 Lista slovenske skupnosti . . . 2 24,77 82 Komunistična partija STO . . . 1 21,75 72 Neodvisna gospodarska lista . . 15 100 331 Dolina 4 44,86 1239 Lista slovenske skupnosti . . 16 49,31 1362 Komunistična partija STO . . —■ 5,83 161 Neodvisna gospodarska lista . 20 100 2762 Devin-Nabrežina 16 42,90 1253 Lista slovenske skupnosti 4 29,30 856 Komunistična partija STO — 21,40 . 625 Italijanska demokratska zveza . . ■ — 6,40 187 Tržaški blok Milje 20 58,30 4695 Komunistična partija STO 1 6,23 502 Ljudska zveza za neodvisnost . . 5 21,12 1701 Demokristjanska stranka 3 9,54 768 Socialistična stranka Julijske krajine 1 4,81 387 Italijanska republikanska stranka . . nnst 100 30 (Prav tam.) 77 151 Kakor piše E. Kardelj (Trst in jugoslovansko-italijanski odnosi, Borba, 25. in 26. oktobra 1953), -je tržaški indipendentizem rezultat dveh činiteljev: prvič, specifično romanskega značaja večine prebivalstva in drugič, nerazdvojne ekonomske in kulturne povezanosti mesta Trsta z njegovim zaledjem.« Že socialistična stranka, ki jo je vodil V. Pittoni, je zahtevala na kongresu leta 1920 administrativno avtonomijo in ustanovitev prostega pristanišča, da bi s tem ustavili ekonomsko krizo. Prvi manifest avtonomistov in indipendentistov po drugi svetovni vojni je bil izdan 25. julija 1945. Predlagal, da bi bila Julijska krajina suverena, neodvisna država. To območje naj bi priznali za cono medna­ rodnega gospodarskega interesa, velike sile pa naj bi zajamčile njegovo neod­ visnost in nedotakljivost. Zagotovljena bi bila samouprava, vsi jeziki, ki jih govorijo na tem območju, pa bi bili priznani za uradne. Po podpisu mirovne pogodbe se je večji del avtonomistov priključil k Fronti za neodvisnost Druga skupina pa je ustanovila Tržaški blok. Obe skupini pa sta se zavzemali za to, da bi bilo to področje zares avtonomno, ekonomsko pa povezano z zaledjem. '5' Gl. Primorski dnevnik, 13. decembra 1952. 157 Prav tam, 23. decembra 1952. 158 Borba, 16. decembra 1952. LITERATURA V spisku so zajeta tudi dela, ki niso uporabljena v objavljenih dveh po­ glavjih. Knjige: ADSTANS, Alcide De Gasperi nella politica estera italiana (1944—1953), Verona 1953. ALATRI Paolo, Le origini del fascismo, Editori riuniti 1945. ALATRI Paolo, Nitti, D’Annunzio e la questione adriatica, Milano 1959. ALBERTI Mario, Adriatico e Mediterraneo, Milano 1915. ALBERTI Mario, L’irredentismo senza romanticismi, Trieste 1936. ALBERTI Mario, Trieste, Torino 1915. ALBERTI Mario, Trieste e la sua fisiologia economica, Roma 1915. ANDREOTTI Giulio, De Gasperi e il suo tempo, Mordadori Ed. 1956. BARTOS prof. dr. Milan, Medjunarodno javno pravo, Beograd 1954. BARTOS prof. dr. Milan, Savremeni medjunarodni problemi, Sarajevo 1955. BATTAGLIA Roberto, Storia della Resistenza italiana, Einaudi Ed. 1953. BEBLER dr. Aleš, Za pravične meje nove Jugoslavije, Ljubljana 1949. BERCE dr. Lojze, Bodučnost Trsta u svetlu njegove prošlosti, Beograd 1946. BROZ Josip-Tito, Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo, VI. Kongres Komunistične partije Jugoslavije, Ljubljana 1952. BROZ Josip - Tito, Borba za mir in mednarodno sodelovanje VII, Ljubljana 1959. BROZ Josip - Tito, Borba za mir in mednarodno sodelovanje VIII, Ljubljana 1959. BROZ Josip - Tito, Borba za osvoboditev Jugoslavije, Beograd 1945. BROZ Josip-Tito, Borba za socialistično demokracijo V, Ljubljana 1954. BROZ Josip - Tito, Borba za socialistično demokracijo VI, Ljubljana 1956. BROZ Josip-Tito, Borba za socialistično demokracijo VII, Ljubljana 1957. BROZ Josip - Tito, Borba za socialistično demokracijo VIII, Ljubljana 1958. BROZ Josip-Tito, Graditev nove Jugoslavije I, Ljubljana 1948. BROZ Josip-Tito, Graditev nove Jugoslavije II, Ljubljana 1949. BROZ Josip-Tito, Graditev nove Jugoslavije III, Ljubljana 1951. BYRNES James, Carte in tavola, Milano 1948. Cadastre National de 1’Istrie, Sušak 1946. 78 CADORNA Raffaele, La riscossa, Dal 25 luglio alla liberazione, Milano 1948. CATALANO Franco, Storia del C. L. N. A. I., Bari 1956. CHAUFFIER Jean Martin, Trieste, Paris 1947. CHURCHILL S. Winston, The second World War, Volume VI, Triumph and Tragedy, London 1954. CIANO Galeazzo, Diario, Bologna 1948. CIANO Galeazzo, L'Europa verso la catastrofe, Verona 1948. CLARK Mark, Svijesni riziko, Zagreb 1954. COX Geoffrey, The Road to Trieste, London 1947. CROCE Benedetto, Zgodovina Evrope v devetnajstem stoletju, Ljubljana 1934. ČERMELJ dr. Lavo, La mi noritč slave en Italie, Ljubljana 1946. ČERMELJ dr. Lavo, Slovenci pod Italijom, Beograd 1953. ČERMELJ dr. Lavo, Slovenci u zoni A STT, Beograd 1953. COKELJ Bogomir, Zgodovinski razvoj narodnostnega stanja v Trstu, Trst 1949. CULINOVIC dr. Ferdo, Riječka država, Zagreb 1953. CULINOVIC dr. Ferdo, Slom stare Jugoslavije, Zagreb 1958. DE CASTRO Diego, H problema di Trieste, Bologna 1952. DE CASTRO Diego, La Regione Friuli-Venezia- Giulia, Bologna 1955. DE CASTRO Diego, Trieste, Bologna 1953. DEDIJER Vladimir, Dnevnik III, Beograd 1950. DEDIJER Vladimir, Josip Broz-Tito, Ljubljana 1953. DEDIJER VLADIMIR, Jugoslavija od Versalja do Pariza, Beograd 1947. DEDIJER Vladimir, Pariška konferencija, Beograd 1948. DE GASPERI Alcide, Discorsi politici, Roma 1956. DULLES John Foster, Krieg oder Frieden, Wien 1950. DUROSELLE J. B., Histoire diplomatique de 1919 a nos jours, Paris 1953. EDEN Anthony, The Memoirs, Full circle, London 1960. EINAUDI Luigi, Lo scrittoio del Presidente, Torino 1956. EISENHOWER D. Dwight, Rat za oslobodjenje Evrope, Zagreb 1953. ERMACORA v. F., Österreichs Staatsvertrag und Neutralität, Frankfurt 1957. ESPOSITO Giovanni, Trieste e la sua Odissea, Roma 1952. FAURO Ruggero, Trieste, Roma 1914. GALLI Carlo, Diarie e lettere, Firenze 1951. GIANNINI Amedeo, Documenti per la storia dei rapporti fra l’Italia e la Jugoslavia, Roma 1934. GIANNINI Amedeo, Saggi di storia diplomatica (1921—1940), Roma 1946. GIURIATI Giovanni, Con D’Annunzio e Millo in difesa deU’Adriatico, Šansoni Ed. 1954. GIOLITTI Giovanni, Memorie della mia vita, Garzanti Ed. 1945. GOBETTI Piero, La rivoluzione liberale, Milano 1955. GRUBER Karl, Zwischen Befreiung und Freiheit, Wien 1953. GUARIGLIA Raffaele, Ricordi, Napoli 1950. HARRIS C. R. S., Allied administration of Italy 1943—1945, London 1957. HILDEBRANDT Walter, Der Triest-Konflikt und die italienisch-jugoslawische Frage, Göttingen und Tübingen 1953. IN DER MAUR Gilbert, Der Weg zur Nation, Wien 1938. **• Slovensko Primorje in Istra, Beograd 1953. KANDLER Pietro, Storia del Consiglio dei patrizi di Trieste, Trieste 1858. KARDELJ Edvard, Govori na pariški konferenci, Ljubljana 1948. KARDELJ Edvard, Pot nove Jugoslavije, Ljubljana 1946. KARDELJ Edvard, Problemi naše socialistične graditve, Ljubljana 1955. KARDELJ Edvard, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1957. ••• Keesing’s Archiv der Gegenwart od leta 1945—1954. KLEINMAYER F., Slovensko šolstvo v Trstu, Trst 1912. KNAFLIC Vladimir, Vseučilišče v Trstu, Gorica 1912. KOGAN Norman, Italy and the Allies, Cambridge 1955. 79 KOS dr. Milko, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1933. KRIŽMAN Bogdan, Hitlerov »plan 25« protiv Jugoslavije, Beograd 1948. KRIŽMAN Bogdan, Svjedočanstva o drugom svjetskom ratu, Zagreb 1952. KRIŽMAN Bogdan, Tajna pisma Hitler-Mussolini, Zagreb 1953. LEPRETTE Jacques, Le Statut international de Trieste, Paris 1949. ••• Leto borb ob Soči, Agitprop IX. Korpusa NOV in POS 1944. LONGO Luigi. Un popolo alla macchia, Mondadori Ed. 1947. MANDIČ di\ Ante, Fragmenti za historiju ujedinjenja, Zagreb 1956. MARESCOTTI Luigi, Guerra diplomatica, Verona 1942. MARJANOVIČ Marjan, Borba za Jadran, Split 1953. MARTINO Gaetano, Orientamenti e sviluppi della politica estera italiana, Roma 1955. MÄRZ Josef, Adriafrage, Berlin 1933. MAZZINI Giuseppe, Dolžnosti človeka, Celje 1925. MAZZINI Giuseppe, Lettere slave, Bari 1939. ••• Medjunarodni ugovori FNRJ leta 1945—1954. Medjunarodni ugovori NDH 1941. MELIK dr. Anton, Trst in severna Jugoslavija, Ljubljana 1946. ••• Memorandum vlade Demokratske Federativne Jugoslavije po pitanju Julij­ ske Krajine i drugih jugoslovenskih teritorija pod Italijom, Beograd 1945 z desetimi prilogami. MIHOVILOVlC Ive, Italijanska ekspanzionistička politika prema Istri, Rijeci i Dalmaciji, Beograd 1954. MIHOVILOVlC Ive, Trst, Zagreb 1946. MIHOVILOVlC Ive, Trst problem dana, Zagreb 1951. MIKUŽ dr. Metod, Pregled razvoja NOB v Sloveniji, Beograd 1956. MILONE Ferdinande, I] confine orientale, Napoli 1945. MOELLHAUSEN, E. F., Die gebrochene Achse, Luxembourg 1949. MUSSOLINI Benito, Scritti e discorsi, volume terzo, Milano 1939. ••• Naši onstran meje, Ljubljana 1933. ••• Nimberška presuda Beograd 1948. NEHRU Jawaharlal, Utrinki iz svetovne zgodovine, druga knjiga, Ljubljana 1959. ••• Official Gazette leto 1948—1950. OJETTI Ugo, I taccuini 1914—1943, Firenze 1954. Oko Trsta, Beograd 1945. ••• Oslobodilački pohod na Trst, Beograd 1952. •** O zločinih italijanskih okupatorjev v Jugoslaviji, Saopštenja 7—33 Državne komisije za utvrdjivanje zločina okupatora i njegovih pomagača, Beograd 1945. PALADIN Giovanni, La lotta clandestina di Trieste, Trieste 1954. PETERIN di-. Stanko, Zahodne velesile in tržaško vprašanje, Ljubljana 1953. PERTOT dr. Vladimir, Trst — medjunarodni privredni problem, Beograd 1954. PIZZAGALLI Aldo, Per l’italianitä dei cognomi, Trieste 1929. POTOČNJAK Franko, Rapalski ugovor, Zagreb 1921. ••• Rapalski ugovor, Zbirka dokumenata, Zagreb 1950. RAPOTEC dr. Vinko, Praksa Italije s Slovenci in Hrvati, Koper 1952. RENDULICH Lothar, Gekämpft, gesiegt, geschlagen, Heidelberg 1952. RISOLA Mihaele, II fascismo nella Venezia Giulia, Trieste, 1932, ROATA Mario, Otto milioni di baionette, Mondadori Ed. 1946. ROLETTO Giorgio, II porto di Trieste, Bologna 1941. RUTAR Simon, Trst in mejna grofija Istra, Ljubljana 1896. SABINI Guido, La lotta politica nel Territorio libero di Trieste e il fronte italiano, Trieste 1955. SALVADORI Massimo, Storia della Resistenza italiana, Venezia 1955. SALVATORELLI Luigi in Giovanni Mira, Storia d’Italia nel periodo fascista, Eiunaudi Ed. 1957. 80 SALVEMINI Gaetano, Mussolini diplomatico (1922—1932) Bari 1952. SCHIFFRER Carlo, Autour de Trieste, Paris 1946. SCHIFFRER Carlo, La Venezia Giulia, Roma 1946. SCHIFFRER Carlo, Le origini deirirredentismo triestino, Udine 1937. SCHIFFRER Carlo, Sguardo storico sui rapportl fra Itaiiani e Slavi nella Ve­ nezia Giulia, Trieste 1946. SFORCA Karlo, Neimari savremene Evrope, Beograd 1933. SFORCA Karlo, Nikola Pašić, Beograd 1937. SFORZA Carlo, Brača a neprijatelji, Split 1930. SFORZA Carlo, Cinque anni a palazzo Chigi, Roma 1952. SFORZA Carlo, Jugoslavia, Milano-Roma 1948. SFORZA Carlo, Panorama europeo, Roma 1945. SHERWOOD Robert, Ratne tajne Bijele kuče, II, Zagreb 1952. SLATAPER Scipio, Scritti politici, Verona 1954. Slovensko Primorje in Istra, Zbornik, Beograd 1953. ••• Slovenski zbornik 1945, Ljubljana 1945. ••• Spomenica PNOO za Slovensko Primorje in Trst, Trst 1946. STETTINIUS JR. Edvard R., Roosevelt and the Russians: the Yalta Conference Ed. W. Johnson. SISlC Ferdo, Predratna politika Italije i postanak londonskog pakta, Split 1933. SlSlC Ferdo, Jadransko pitanje, Zagreb 1920. ŠKERL France, Boj Primorcev za ljudsko oblast, Ljubljana 1945. SNUDERL dr. Makso, Dokumenti o razvoju ljudske oblasti v Sloveniji, Ljub­ ljana 1949. SNUDERL dr. Makso, Zgodovina ljudske oblasti, Ljubljana 1950. SULEK Vladimir, Diplomatska histerija centralnih sila, Zagreb 1939. TASCA Angelo, Nascita e awento del fascismo, Firenze 1950. TAYLOR A. J. P., Habsburška monarhija 1809—1918, Ljubljana 1956. TAYLOR A. J. P., Trieste, New York 1945. TAMARO Attilio, La condanna dellTtalia nel tratatto di pace, Bologna 1952. TAMARO Attilio, Storia di Trieste, Roma 1924. TAMBORRA Angelo, Cavour e i Balcani, Torino 1958. TARCIANI Alberto, Dieci anni tra Roma e Washington, Mondadori Ed. 1955. ••• The Conferences at Malta and Yalta 1945, Foreign Relations of the United States. Diplomatie Papers, Washington 1955. TOMMASEO Nicolo, Scritti editi e inedeti sulla Dalmazia e suoi popoli slavi, Firenze 1943. TOMŠIČ dr. Ivan, Vojno in nevtralnostno pravo, Ljubljana 1942. TOSCANO Mario, II patto di Londra, Bologna 1934. *** Trieste Handbook 1950. *** Trieste nella lotta per la democrazia, Trieste 1945. TRUMAN S. Harry, Memoiren, Bem 1955. TUDJMAN Franjo, Rat protiv rata, Zagreb 1957. TUMA dr. Henrik, Jugoslovanska ideja in Slovenci, Gorica 1907. ••• Ujedinjene nacije, Zbirka dokumenata 1941—1945, Beograd 1947. VAINA Michele, II crollo di un regine nefasto, volume II, Milano 1946. VALIANI Leo, Tutte le strade conducono a Roma, Firenze 1947. VEDOVATO Giuseppe, II tratatto di pace con l’Italia, Firenze 1947. VIVANTE Angelo, Irredentismo adriatico, Firenze 1912. WILMOT Chester, Borba za Europu, Subotica 1956. ZANUSSI Giacomo, Guerra e catastrofe d’Italia I in II, Roma 1946. •** Zgodovina diplomacije, II, Ljubljana 1947. * Zgodovina diplomacije, III, Ljubljana 1948. *• Pomembnejše razprave in članki: ANDRASSI Juraj, Razvitak medjunarodnih odnosa nove Jugoslavije, Nova Jugoslavija, Zagreb 1954. 6 Razprave 81 AMBROŽIČ Lado, Ob pomembni obletnici, Leto borb ob Soči 1944 (Zbornik). BEBLER dr. Aleš, Jugoslovansko-italijanski odnosi in Trst, Naša stvarnost, št. 10, 1953. BEBLER dr. Aleš, Zaboravljeni elementi trščanskog pitanja, Medjunarodna po­ litika, št. 14—15, 1. avgusta 1953. BEBLER dr. Aleš, Zapadne sile i pitanje Trsta, Medjunarodna politika, št. 21, 1. november 1953. BETTASA GIULIO, Ultima fase della questione di Trieste, Rivista di studi politici internazionali, št. 1 januar-marec 1955, Firenze 1955. BROZ Josip-Tito, Pogled na nekatera pereča mednarodna vprašanja, Ljudska pravica. 21. septembra 1957. CESARE Giorgio, Gli otto predecessori di Confalonieri, Trieste št. 29, 1959. GALLI Carlo. La politica serba per un accordo con ITtalia, Mondo europeo, št. 4. 1946. JUVANČIČ Ivo, Poskus fašistične Italije, da napade Jugoslavijo leta 1940 (rokopis). JUVANČIČ Ivo, Drugi tržaški proces in njegovo politično ozadje (rokopis). JUVANČIČ Ivo, Slovensko Primorje v osvobodilnem boju, Slovensko Primorje in Istra, Beograd 1953. KYOVSKY dr. Rudi, Brezposelnost v coni A STO, Naši razgledi, št. 59, 19. junija 1954. • ■ KUSEJ dr. Gorazd, Pravni položaj STO, Naši razgledi, št. 1, leto 1952. LAPAJNE dr. Stanko, Pravna podlaga za zaščito naših manjšin v Italiji. Naša doba, št. 1, 8. marca 1930. MURKO dr. Vladimir, Vloga posameznih narodnosti v gospodarski zgodovini Trsta, Ekonomska revija 1953. PARRI Ferrucio, Ipoteca di Trieste, II Mondo, št. 39, 29. septembra 1953. PETERIN dr. Stanko, »Spomenica o soglasju« in določbe mirovne pogodbe z Italijo. Bori, št. 3, junij 1955. PRETNAR dr. Stojan, Italijanski državno-monopolistični kapital in vprašanje Trsta. Vprašanja naših dni, št. 14, 2. aprila 1950. PRETNAR dr. Stojan, Nekaj pravnih pripomb k diskusiji o Trstu, Ljudska pravica, 25. avgusta 1951. PUSTISEK di-. Ivko, O tako imenovani etnični liniji na STO, Medjunarodni problemi, št. 3, leto 1953. SEDMAK Vlado, Osvrt na predjene etape, Medjunarodna politika št. 109, 16. oktobra 1954. SFORZA Carlo, LTtalia e la pace europea, Foreign Affairs, oktobra 1943. SMODLAKA dr. Josip, O razmejitvi Jugoslavije z Italijo, Nova Jugoslavija, št. 7—10, leto 1944. TAYLOR A. J. P., Trieste or Trst, New Statesman and Nation 1944. TOMAC Peter, Jugoslovanska armada osvobaja Trst, Istro in Slovensko Pri­ morje, Slovensko Primorje in Istra, Beograd 1953. TONČIĆ-SORINJ dr. Lujo, Das Schicksal Triests, Europa Archiv leto 1955. VILFAN dr. Joža, Naš Trst, Partizanski dnevnik, 18. oktobra 1944. VRATUŠA di-. Anton, Most zbliženja, Medjunarodna politika št. 182, 1. no­ vember 1957. ZWITTER dr. Fran, Julijska krajina po drugi svetovni vojni, Ljubljana 1948 (separat). ZWITTER dr. Fran, Dokumenti o stavu Italije po pitanju jugoslovenskoaustrijske granice 1919—1920 godine, 30 dana, št. 18, junij 1947. ZWITTER di-. Fran, Politični položaj tik pred prvo svetovno vojno in med njo, Slovensko Primorje in Istra, Beograd 1953. ZWITTER dr. Fran, Trst, Slovenski zbornik 1945. 82 S u m m a r y: The Questlon of Trst from April 1948 to May 1952 On March 8, 1947 the general in command of Zone -A- of FTT T. Airey signed three economic agreements with the Italian government. According to the official explanation these agreements were of a technical nature in connection with Italian Obligation to supply Trst (Trieste) with Liras and other currency. In truth the March agreements, especially together with supplementary agreements (April 15 and September 22, 1948) signified an Integration of Trst (Trieste) with Italian economy. »This agreement was the first step in the development, which brought forth the declaration of March 20 th,- wrote Tončić-Sorinj. The Italian government had been given with these agreements the decisive Word in all financial matters in Zone »A«, which was in accordance with the policy of Anglo-American Military government to open in an increasing measure the door to Italian influence after the failure of negotiations regarding the choice of a governor. According tö documents known so far the Italian diplomacy began at the end of 1947 an action in westem capitals, especially in Washington, to obtain a revision of the Peace Treaty regarding the FTT, basing her demands mostly on the Italian internal political Situation. »The general parliamentary elections were nearer every day and we needed a friendly gesture from the West,wrote A. Tarchiani, the then Italian ambassador in Washington. The election campaign was very heated since the political powers were balanced. The external political Orientation of Italy depended on the outcome of the elections (April 18, 1948). Western powers, especially the United States, did all in their power to give a boost to the Italian middle class parties (the strongest among these being the Christian Democratic party), which were in favour of a strong alliance with the West. This was a compensation for the Italian Cooperation in Western political and strategical plans. The interest for this had been reciprocal, since the Italian official circles evaluated the inclusion of Italy inte Western organisations first as the main chance for an international political rehabilitation and second, as a guarantee for strengthening the bourgeois regime, which was seriously tottering because of sharp intemal political and social problcms. The declaration of the three westem powers of March 20, 1948 had therefore a strietly jiolitical meaning, legally having the character of a mere proposal, which could actually change nothing in the FTT, or in Zone »A«. Among other things this is also proved by a Statement of general T. Airey in connection with the declaration, namely, »that the Ally Military Government shall continue to carry out functions in accordance with the obligations set forth by the Peace Treaty with Italy until an agreement on the additional protocol would be reached“. In his memoirs, the British foreign minister. A. Eden finds that later events threw doubt on the Western political wisdom (namely, on the Tripartite Declaration — Author’s note) and that it rarely pays to take short-sighted advantages in the most complicated of diplomatic Problems. 6« 83 Characteristical for a general Illustration of the international relations of the time is the fact, that the Western powers proposed the revision of a peace treaty, which caine into power mere six months earlier, this being unequaled in recent diplomatic history. Gradual inclusion of Italy into West European economic and later political and military organisations (NATO on April 4, 1949), the final break between East and West as well as the break of Yugoslavia with Cominform are the fundamental elements, which had a decisive influence on the second phase of the search for a solution of the Trieste problem. The more realistic policy of westem powers towards Yugoslavia (these changes were brought about by their own interosts because of Yugoslavia’s determined resistance against Stalin’s aggressive pressure) after this convdncing proof of independence of Yugoslav political stand became noticeable with a long delay also in the development of the Trieste problem. Only as late as in 1949 did the realisation that this problem could not be solved without Yugoslavia prevail. However, it was still believed (which shows the internal conflicts in westem powers’ politics) that the starting point should be Tripartite Declaration, only slightly modified in favour of our country. However, even these slight changes did not come about in the policy of the Anglo-American Military Government towards the Slovene population. It is possible, to be sure, to note slight positive oscillations but these always ended with a continuation of old policies, characferized from 1945 on by permanent attempts to underestimate the Slovenes as a national and political factor in the Trieste area. The aim of this policy was to show as un-founded the demands of the autochtonous Slovene population for equality and at the same time to underline the »Italian character of Trieste«. ■•The Italian diplomacy regarded the Tripartite Declaration as a corner stone of its political Rehabilitation,« wrote G. Andreotti, at that time an undersecretary of state in the Italian govemment, »and as a starting point for the solution of the Trieste problem«. As S. Sonnino had insisted on full Implemen­ tation of the London Treaty so did A. De Gasperi insist on an integral application of this one-sided proposal, refering, just as S. Sonnino and his successors, to the internal Situation, which had a first-class role in this diplomatical strategy of permanent political pressure. »At the time of the break (between Yugoslavia and the Soviel Union — Author's note) my basical task was to preserve to the letter the obligations, undertaken by the American govemment with the declaration of March 20th«, writes A. Tarchiani. The Italian diplomacy realised that the value of the Tripartite Declaration is falling in Proportion with the normalisation and improvement of relations between Yugoslavia and westem powers and she therefore rried to delay all practical steps in that direction. With constant interventions in Washington, at sessions of NATO and elsewhere the Italian diplomacy tried to achieve at least a partial realization of the Tripartite Declaration. The Italian official circles built their policy on the hypothesis that time is working for them and that they shall be able to solve the Trieste problem in accordance with their maximum demands 34 parallely with the strengthening of the Italia and other organ isations. Position jn Western One of the basical elements of the Yugosl of the Trieste problem was that it is necessar^t^đ regardJng the solution could be found with a direct agreement between th°°k a which tries (almost all direct contacts were made on v ? tW° neighbouring counsolution reached by this method, would also make °S initiative>> since a ration in future. The Yugoslav diplomacy proposed P°SS'ble a Senoral coopewould create the minimal mutual trust by a prel’3 method, which Problems, where the obstacles were the easiest to oy03^ S°lution those would become possible to tackle the main controversiT^0"16’ after wllich *t the territorial solution of the Trieste problem it was the stand0^6™ Regarding »that the declaration of March 20th cannot be the basis-of ah° aXement^h'7 being. also true for the Yugoslav Claims to all Trieste territory which ri the reason for the stand that a third solution has to be looked for, one which would be based on a realistic evaluation of the Situation, con'sidering the interests of both parties«. Yugoslavia was also ready to accept as a rational solution internationalisation, which would in fact ensure equal influence of both countries on the Free Territory of Trieste (more will be said about this later on), but being of the opinion that a solution by partition would be the best because of the generally tense atmosphere in the disputed area. A solution of this kind would have to take into consideration the fact that the FTT lies on Yugoslav ethnical territory (three quarters of it being populated by Slovenes and Croats), that the Italian ethnical group lives isolated in Trst (Triestc) and some other coastal towns, that there is a strong Slovene minority in Trst (Trieste) and Zone »A« and that because of all this theonly possible solution would be one based on partition, considering at the same time the ethnical balance so that status quo would .not be violated. Besides all this Yugoslavia also insisted on a guarantee of the rights of the Yugoslav minority, which would come under Italy and of Yugoslav economic interests in Trst (Trieste). The first direct contacts were made at the end of May 1951 in London between the ambassadors of Yugoslavia and Italy. Düring the period between May and July there were severa! meetings, at which the Italian repräsentative insisted on the Position, which had been taken already on April 8, 1950 at Milano by the Foreign Minister C. Sforza, Italy demanding all the Trieste territory, being prepared to give slight territorial concessions in favour of Yugoslavia and offering to conclude several agreements on a wider economic collaboration. Tentative contacts were continued in Rome (July 14 to July 31, 1951) between the Italian ambassador plenipotentiary A. Soragno and the Yugoslav ambassador plenipotentiary M. Ristič. The Yugoslav side fried above all to see the possibilities for finding a compromise mainly one the basis of the already existing partition into two zones. Three alternative Solutions were proposed: a partition of the FTT alon'g the existing demarcation line; a parti­ tion along the same demarcation line with both parts of FTT becoming autonomous and a partition with small co'rrection’s of the demarcation line: Yugo- 8ö> slavia would get the Slovenc parts of Zone »A«, while Italy would get Trst (Trieste) and Köper with overland Communications and the right of transit. Düring these meetings no progress had been made because of a lack of serious will to negotiate on the Italian part. Beside this Italy also claimed on the basis of a so-called un-broken ethnical line the whole coast of both zones, being ready to concede to Yugoslavia only a few scattered vilages in hinterland. Düring the talks Bebler-Guidotti (December 1951 and January 1952) in Paris Italy also insisted on a solution, which would give her the whole coast (including Umag). In order to facilitate a solution Yogoslavia proposed two more plans. One would grant to Yugoslavia an outlet to the sea in the Trieste Bay in the area of Skedenj (Servola) and Zavije (Zaule) which would make possible territorial concessions to Italy in Zone B, while the second proposed a con-dominium of Yugoslavia and Italy over the whole of FTT. Both suggestions were turned down by Italy. The Italian diplomacy mistakenly calculated that a better solution could be obtained in the future. The Italian Claims to the whole of the Trieste territory made it impossible to find a starting point for the search for a solution on the basis of a compromise. The Yugoslav proposal for a con-dominium had been one of the many ways to realise the basical idea of Trst (Trieste) as a neutral territory, belonging neither to Yugoslavia nor to Italy. The essence of this plan had been a proposal for governors, who would be named every three years altematively by Yugo­ slavia and Italy so that when the govemor would be Yugoslav, the vicegovemor would be Italian and vice-versa. The head of the security forces would be chosen by both countries among citizens of some third country. The aim of the Yugoslav proposal had been to ensure the self-govemment of the Population, equality of Yugoslavia and Italy on the disputed territory and to remove all those elements which could disru.pt this balance. The implemenlation of this plan would also make it possible for the population of Trst (Trieste) to decide freely, after a certain period of time, to which country they wish to belong. The Italian diplomacy rejected the proposal for a con-dominium; prime minister A. De Gasperi stated on February 25, 1952 in Lisbone, where he took part at a Conference of NATO, that »the realization of this proposal would sharpen the internal discord in the FTT, this being the reason why it is necessary to look for a solution on the basis of the Tripartite Declaration«. The Italian diplomacy retumed to the old methods of pressure on her westem allies to intervene in Beograd for an acceptance of Italian demands. On March 11, 1952 Italy proposed a solution of the Trieste problem by an immediate plebiscite under neutral control in the whole of the FTT. Giving her reasons for the rejection of this proposal the Yugoslav government stated that it would be possible to carry out a plebiscite in the FTT only under the Kondition, that injustices, suffered by the Yugoslav population during the Italian rule would be fully coirected. This normalization could be obtained in a period of fifteen years, during which the FTT would be under a joint rule of Italy and Yugoslavia«. The Yugoslav government did not reject the «6 Italian pioposal in principle, but they did, however, insist that it would be necessary, before carrying out the plebiscite, to renew in the disputed territory the Situation as it had been in 1918, in other words, before the Italian assimilation pressure on our population began. To demand a plebiscite in a Situation when legislation discriminating against the Slovenes and ensuring full political and economic influence of Italy was still in power in Zone -A- meant to mock this otherwise democratic method. The Italian govemment did not answer to the Yugoslav counter-proposal to hold a plebiscite after a preparatory period of time, but it can be deduced, from later Statements of Italian official representatives that they rejected it in full. 87 Ujedinjene nacije i problem zaštile manjina u okviru ljudskih prava * Dr. Milan Markovič U prošlom poglavju smo izložili pozadinu koja se sastojala iz najrazličitijih shvatanja, ideja, predloga, planova, konkretnih mera, svega onoga što je prethodilo stvaranju nove medjunarodne organizacije. Tu je došlo do izražaja ne samo teorisko razvijanje pojedinih principa i ustanova, kon­ kretno kategorija prava čoveka i prava manjina, na osnovu rada doktrine. ideja mislilaca, filozofa, sociologa, političara i državnika, nego umnogome i iskustvo koje se imalo, naročito sa ovom drugom kategorijom, u toku postojanja prethodne organizacije medjunarodne zajednice, kao i u toku potresa koji je zahvatio svet Drugim svetskim ratom i uticao na odmeravanja i preocenjivanja mnogih postulata. Ne može se poreči ogroman uticaj koji su konkretna regulisanja mnogih pitanja, a u prvom redu sankcionisanje raščiščavanja manjinskog problema putem masovnih transferi ranj a od strane velikih savezničkih sila Potsdamskim odlukama, imali na sudbinu celoga pitanja i na izvesno odredjeno usmeravanje budučih njegovih rešenja. U tom smislu nesumnjivo je umesno isticanje profesora Bartoša da je »mesto zaštite manjina u Potsdamu proklamovano 1945 godine pravo Poljske da izvrši transfer preostalog nemačkog stanovništva...«, iz čega pisac čak izvlači zaključak da je time versajski sistem i pravno demantovan. Mi se samo sa ovim poslednjim tvrdjenjem ne bismo mogli u potpunosti složiti, ne što versajski sistem (misli se na sistem ugovora i deklaracije o zaštiti manjina po Prvom svetskom ratu) ne bi mogao biti shvačen kao takav, tj. demantovan, ali nije samo po sebi činjenica transferiranja Nemaca, konsakrirana Potsda­ mom, od uticaj a na demantovanje sistema manjinske zaštite, več su tu u pitanju mnogi drugi složeni i bitniji faktori od uticaja, kao što je to pokazala analiza izvršena od strane Ujedinjenih nacija, konkretno u me­ morandumu Generalnog sekretara o pravnoj važnosti obaveza iz ugovora o zaštiti manjina.1 No, pitanje je u tom smislu još Uvek otvoreno, iako prevladjuje shvatanje iz toga dokumenta da su ti akti uglavnom, usled promenjenih okolnosti, izgubili važnost. Jer, bilo je izjava čak i oficijelnih, pa i sa naše strane, i posle Potsdama, iz kojih se moglo zaključiti da se sistem nije smatrao razorenim, bar ne usled dogadjaja okončanih Pots­ damom. To je, uostalom, i načelno posmatrano, ispravno, jer se radilo o prelaženju preko onoga što su ugovori predvidjali uglavnom u odnosu na jednu odredjenu manjinu koja je samu sebe, neizvršavanjem korela• Objavljeno poglavje je sklepni odlomek iz obširne študije (doktorska disertacija) dr. Milana Markoviča, v kateri obravnava povojni razvoj manj­ šinske zaščite v svetu. 88 tivne obaveze na lojalnost, lišila prava na ispunjavanje ugovornih o i pridržavanja onih standarda, pogotovu u uslovima rata kop je Nemačka kao matična zemlja izazvala, a nemačke manjine je u o podupirale. Jasno je da ugovori prema ovoj kategoriji manjina nisu im da se ispunjavaju. Ali to ne znači da su time automatski izgubile vrednos odredbe i standardi ugovomi u odnosu i na ostale manjine, da su prestah da važe i principi inaugurisani tim ugovorima. Utoliko pre, što se i transfer kao metod mogao prihvatiti samo kao nužno zlo, kao akcija povezana sa ratnim potezima i posledicama kada je moguče, uz inače velike potrese i korenite izmene koje rat donosi, sprovesti i ovu korenitu meru rešavanja posebnog slučaja jedne vrste nacionalnih manjina, koja je usled svoga držanja i naročitih okolnosti izgubila pravo na zaštitu. Ali transfer, (pogo­ tovu prinudan) se nije mogao usvojiti kao princip na mesto dotle postoječih principa. Da je to tačno, pokazao je i docniji razvoj u Ujedinjenim nacijama, koji se završio unošenjem u načrt Pakta o gradjanskim i političkim pravima odredbe o zaštiti etničkih, jezičkih i verskih manjina, dakle formule koju je uspostavio mar.jinski sistem Društva naroda. Potrebno je još jednu stvar istači da bi se bolje shvatila promenjena priroda problema manjinske zaštite, kako se ona uz izbijanje u prvi plan problema zaštite prava čoveka, postavila u medjunarodnim odnosima i pred Ujedinjenim nacijama u novome svetu posle Drugog svetskog rata. To je činjenica da se ovi problemi tako širokog prindpijelnog značaja za čovečanstvo nisu vezali ovoga puta za sistem mirovnih ugovora, kaogod što ni nova medjunarodna organizacija, organizacija Ujedinjenih nacija, nije organski povezana i uklopljena sa sistemom posleratnih mirovnih ugovora, kao što je to bilo učinjeno sa Društvom naroda, u neku ruku akcesomom versajskom sistemu mirovnih ugovora. Naprotiv, orga­ nizacija Ujedinjenih nacija postavljena je i hronološki ranije i nezavisno od mirovnih ugovora izradjenih i potpisanih na Pariskoj konferenciji 1947 god. I tu se rukovodilo lošim iskustvom sa Društvom naroda, koje je organski vezano za versajski sistem mirovnih ugovora, prirodno patilo i od organske mane toga sistema, tj. nosilo beleg diktata, nametanja neravnopravnosti, izazivalo mučna osečanja niže vrednosti, ne samo pobedjenih, nego i nekih od pobednika. Stoga je bio nesumnjivo zdraviji put, kada se ne samo sama nova svetska organizacija medjunarodne zajednice postavila na drukčijim osno­ vama i po strani (kolikogod je bilo moguče — ne potpuno) od raščiščavanja računa izmedju pobednika i pobedjenih, nego što je i jedan od najvažnijih zadataka ove organizacije, rad na unapredjivanju i primeni velikog humanitarnog principa zaštite ljudskih prava, koji je potencijalno uključivao i princip manjinske zaštite, postavljen na taj način nezavisno od mirovnih aranžmana, koji su tako opterećujući dejstvovali na raniju organizaciju i ranije instrumente te zaštite. To ne znači, da samim mirovnim ugovorima posle Drugog sve og rata nisu dodirnuta i u odredjenoj meri regulisana jzvesn’ on re " pitanja, bolje reči u konkretnim zemljama, iz ove oblasti, na s 89 Sto ćemo videti, u toj nužnoj meri, i u svom konkretnem, pojedinačnom vidu, morala biti regulisana, ali to nije imalo da pretstavlja sistem, potpuno principijelno regulisanje čak ni u regionalnem smislu (in the limited scopet — kako to nazivajo Anglosaksonci), pošto je to ostavljeno, odnosno prethodno stavljeno u nadležnost za rešavanje na univerzalnem planu opštoj medjunarodnoj organizaciji, Organizaciji Ujedinjenih nacija. Kako smo več videli iz izlaganja razvoja idejnih i političkih shvatanja u vezi sa problemom zaštite praksa čoveka odnosno problemom manjinske zaštite, koji je prethodio konkretnim medjunarodnopravnim aktima i dokumentima kao što su Atlantska Povelja, Deklaracija UN, predloži iz Dumberton Oake-a, prevagnuo je u torne razvoju problem zaštite ljudskih prava kao opštiji i značajniji. To se konačno odrazilo, kao što smo istakli, ? u najvažnijem od te serije dokumenata, u Povelji Ujedinjenih nacija. Ovakvo fiksiranje principa zaštite opštih ljudskih prava, bez zalaženja u izvesne specifične vidove, kao što su manjinska prava, prejudiciralo je u izvesnoj meri i za prvo vreme i sam docniji razvoj i rad u Organizaciji na izradjivanju detaljnijih dokumenata u ovoj materiji. Težište je tim razvojem, kao što čemo videti, bačeno na zaštitu ljudskih prava izradom medjunarodnih akata koji če ih razraditi i oživotvoriti, ali nije bila isključena ni zaštita manjina kao problem i kao predmet na kome se može raditi, čak je i izrično bila predvidjena. Naime, još tzv. Pripremna komisija Ujedinjenih nacija koja je predložila obrazovanje komisije za prava čoveka, što je bilo i usvojeno na Prvom zasedanju Generalne skupštine Ujedinjenih nacija u Londonu, predložila je istovremeno da Komisija za prava čoveka kao svoje funkcije, podnosi predloge, izradjuje preporuke i izveštaje o sledečem: a) medjunarodnoj povelji prava; b) medjunarodnim deklaraci­ jama ili konvencijama o gradjanskim slobodama, statusu žena, slobodi informacija i sl. pitanjima; c) zaštiti manjina; d) sprečavanju diskrimi­ nacije na osnovu rase, pqla, jezika ili vere. Komisija za prava čoveka uspostavljena je rezolucijom Ekonomskog i socijalnog saveta od 16 februara 1946 godine. Ona je u svom prvobitnom sastavu od 9 članova — uglednih pojedinaca eksperata dejstvovala kao tzv. Začetna komisija za prava čoveka i na svom prvom zasedanju aprila 1946 godine, predložila kao najvažniji zadatak izradu medjunarodne povelje o pravima čoveka, a što se tiče zadatka u vezi sa problemom manjina, samo njegovo buduče razmatranje i prikupljanje odnosne dokumentacije. No, još tada se prilikom diskusija u strukturalnim predlozima za stvaranje potkomisija u vezi s nadležnostima stavljenim Komisiji u zadatak postavilo pitanje stvaranja i drugih podredjenih organa za rad po ostalim pitanjima, pošto je Nuklearna komisija za prava čoveka predložila stvaranje samo jedne potkomisije za slobodu informacija. Jugoslovenski delegat, Dušan Brkič, predložio je stvaranje komisije za sprečavanje diskriminacije. Stvar je tako došla pred Ekonomski i socijalni savet UN, gde je na njegovom Drugom zasedanju od 1946 godine diskutovano o pitanju strukture Komi­ sije za prava čoveka u vezi sa njenim nadležnostima. Sovjetski delegat Feonov izjavio je tada da se pitanje zaštite manjina ne može smatrati 90 manje važnim od pitanja slobode informacija, pa je predložio stvaranje dvoju potkomisija: za zaštitu manjina i za sprečavanje diskriminacije. Taj predlog je usvojen, a na prvom zasedanju potpuna Komisija za prava čoveka — sada u sastavu od 18 pretstavnika država — februara-marta 1947 godine predlog je izmenjen utoliko što su, na sugestiju gospodje Roosevelt, prema australijanskom predlogu, obe Potkomisije spojene u jednu, to je 28 marta 1947 godine obrazovana Potkomisija za sprečavanje diskrimi­ nacije i zaštitu manjina.2 Nadležnost Potkomisije sastoji se u sledečem: a) »na prvom mestu, da ispituje koje odredbe treba usvojiti u odredjivanju principa koji se imaju primeniti na polju sprečavanja diskriminacije na osnovu rase, pola, jezika, ili vere kao i na polju zaštite manjina, i da čini preporuke Komisiji po hitnim problemima na tim poljima. b) da ispunjava svaku drugu funkciju koju bi joj mogao poveriti Ekonomski i socijalni savet ili Komisija za prava čoveka.«3 Izvesna izmena u nadležnosti usledila je 1949 kada je proširena sposobnošču da preduzima študije i sužena oduzimanjem kompetencije u »hitnim problemima«. Na taj način, i materija zaštite manjina izbila je ipak i došla do izražaja u okviru kompetencija Ujedinjenih nacija, iako ne u prvom planu i više organizaciono-studiski, no u oblasti donošenja medjunarodnih normativnih akata. Ali, i ovo je bila ipak značajna afirmacija, koja če se na izvestan način odraziti u docnijem radu i na onom prvom, važnijem planu medjunarodnog regulisanja. Medjutim, iako se za opšti rad Potkomisije za sprečavanje diskrimi­ nacije i zaštitu manjina može reči da je bio koristan i da je sama praksa medjunarodnog života nametala mnoge tekuče probleme iz oblasti njene nadležnosti, da ne govorimo o drugim njenim dalekosežnijim zadacima, što je sve opravdavalo njeno postojanje i potrebu za njom, ipak se ne može reči da je za nju u Organizaciji Ujedinjenih Nacija bilo dovoljno razumevanja kako za njen rad, tako i za njene konkretne predloge, pa i za samo njeno postojanje, koje je često dovodjeno u pitanje. Paradoksalno je da je najmanje pozitivnog odnošenja i stava prema ovoj Potkomisiji bilo kod njenog matičnog organa, u Komisiji za prava čoveka, tako da je često u tom pravcu morala da interveniše Generalna skupština, a ponekad i Ekonomski i socijalni savet. U pogledu njenog rada i predloga u vezi sa materijom o kojoj je pozvana da vodi računa, tj. o zaštiti manjina, nije mnogo vodjeno računa ni prilikom izrade prvog velikog dokumenta o ljudskim pravima, na čemu je radila Komisija za prava čoveka. Naravno, ovaj problem ne treba shvatiti tako »organizaciono«, jer je pitanje razumevanja za manjinsku problematiku o odnosu na zaštitu ljudskih prava zavisilo u prvom redu od stavova pretstavnika pojedinih zemalja, zastupljenih u ovim telima, od gledišta njihovih odnosnih vlada i njihovih ličnih koncepcija, a to se naravno nije ravnalo prema organima. Medjutim, ima ipak nešto, jedan momenat koji u ovome pravcu deluje, a to je činjenica da se Komisija za 91 prava čoveka sastoji iz delegata koji sü pretstavnici odredjenih država, izabranih da budu zastupljene u ovom telu, dok se u Potkomisiji za spreČavanje diskriminacije i zaštitu manjima nalaze stručnjaci, tj. lica kvalifikovana za raspravljanje ovih problema iz raznih zemalja, ali ne kao delegati tih zemalja, več intuitu personae. To stvara jednu osetnu razliku u radu i rezultatima koje su ova dva organa u stanju da postignu, jer prvi mora da vodi računa o različitim političkim interesima pojedinih zemalja, tako da je tu kompromisno rešenje mnogo teže postiči, dok je u ovom drugom telu, čiji članovi ne moraju direktno ili bar ne u toj meri da vode računa o političkim interesima svojih vlada, več da se više rukovode načelnim razlozima, takav kompromis lakše ostvarljiv. To če nam objasniti zbog čega mnogo lepe i dosledne sugestije i predloži ove Potkomisije nisü prihvatani u samoj Komisiji za prava čoveka. Izložičemo najpre rad Ujedinjenih nacija na donošenju konvencije o sprečavanju i kažnjavanju zločina genocida, ne zato što ona hronološki ide ispred Sveopšte deklaracije o pravima čoveka (ona je potpisana dan ranije), jer je rad na deklaraciji ustvari počeo mnogo ranije, nego zato što se problem zaštite manjina tu najpre pojavio i bio diskutovan u vezi sa formulisanjem konkretnih medjunarodnih pravila. Rad na donešenju konvencije o genocidu otpočeo je obrazovanjem »Ad hoc« komiteta za. genocid 5. IV. 1948 godine, na osnovu načela konvencije koju je pripremio Sekretarijat Ujedinjenih nacija. U torne načrtu bilo je predvidjeno kažnjavanje tri vrste genocida: fizičkog — uništavanje grupa; biološkog — sprečavanje radjanja u grupi; i kultumcg — razaranja posebnih obeležja grupa raznim merama u cilju slabljenja njenih kulturnih i jezičkih tradicija.4 Medjutim, več je Sekretarijat izrazio sumnju da i kulturni genocid (prema ideji profesora Lomkina) treba da bude obuhvačen budučom konvencijom, u kojoj se radi o flagrantnim, najsurovijim metodima prema ljudskim grupama. Ipak je Ad-hoc komitet usvojio i ovu vrstu genocida. Medjutim, u debati na Trečem zasedanju Generalne skupštine 1948 godine (u Sestom komitetu) pojavila se opozicija od strane zapadnih zemalja u pogledu ove vrste genocida, tako da je uprkos nastajanju istočnih zemalja sa SSSR, kao i grupom arapsko-aziskih zemalja (osobito Pakistana), ova vrsta geno­ cida izostavljena iz konačnog teksta konvencije, izglasanog rezolucijom Generalne skupštine od 9 decembra 1948 godine.5 Na taj način nije data oficijelna normativna podrška pozitivnim manjinskim pravima. Ovo se može smatrati spornim, mada smo mišljenja da nema načelnih smetnji da i kulturni genocid bude obuhvačen kon­ vencijom, iako se radi o pravima koja su i treba da budu zaštičena drugom vrstam instrumenta. Konvencija o genocidu je, pak, poseban instrument koji predvidja sankcdju za takve povrede prava ne samo manjine, več i opštih ljudskih prava dakle, i onih negativnih manjinskih, za koja takodje mogu postajati i doneti su posebni instrumenti koji ih predvidjaju i zaštičuju, dok su odredbe Konvencije jedan isključivo represivni kazneni kodeks. 92 Ipak, ne može se poreči da se Konvencija o sprečavanju i kažnjavanju genocida ne odnosi i na prava manjina, kao takodje jedne značajne vrste ljudskih grupa, pored čitavih narodnosti koje mogu biti napadni objekt. To se, uostalom, vidi i iz člana II Konvencije, gde se izrično kaže da se zločin sastoji u »nameri uništavanja, u celini i delimično, nacionalnih, etničkih, rasnih ili verskih grupa kao takvih.«8 U Konvenciji se radi ustvari o kažnjavanju zločina koji se sastoji u napadu na osnovna prava, kao što je pravo na život, ljudskih grupa, pa prema torne i manjinskih skupina. Drugi veliki akt Ujedinjenih nacija medjunarodnog značaja pretstavljala je Sveopšta deklaracija o ljudskim pravima. Na prvom zase­ danju Komisije za prava čoveka; početkom 1947 godine, več je bila sakupIjena različita dokumentacija u vezi sa zadatkom što hitnije izrade načrta medjunarodne povelje prava, ali se Komisija nije upuštala u diskusiju več je imenovala Komitet za načrt na osnovu dokumentacije koju je spremio Sekretarijat i predloga Konvencije od strane Ujedinjenog KraIjevstva. Na drugom zasedanju Komisije krajem 1947 godine u Ženevi več se očrtalo shvatanje o povelji kao tripartitnom instrumentu, koji bi se medju ostalim sastojao iz deklaracije, kao neobavezne principijelne izjave i pravno obavezne konvencije. Prioritet je otada dobila deklaracija, kao najhitniji i prvi po redu instrument za izradu. Komitet za načrt (Drafting Commitee) imao je pred sobom i načrt Sekretarijata, u kome se nalazio i član o pravu manjina na upotrebu sopstvenog jezika i na održavanje škola i dragih kulturnih ustanova, koje bi se izdržavale na osnovu pravičnog učešča u raspodeli svih javnih fondova za te svrhe.’ Predlog Deklaracije, pak, podnet od strane Cilea, Kube, Paname, Indije, SAD i Ujedinjenog Kraljevstva nije sadržavao takvu odredbu. U aneksu svog izveštaja Komisiji Komiteta za načrt reprodukovao je načrt Sekre­ tarijata, francuski predlog, sličan ovome, samo bez one podrške iz fondova, i predlog samog Komiteta na otprilike istoj liniji kao i francuski predlog. Komitet je dao sugestiju da se po pitanju ovoga člana traži mišljenje i Potkomisije za sprečavanje diskriminacije i zaštitu manjina. Na zase­ danju krajem 1947 godine Potkomisija je razmotrila sve ove predloge i neke od nevladinih organizacija, pa je izradila svoj načrt. U njemu se insistira na manjinskim grupama kojima se pridaju prava upotrebe jezika i održavanje ustanova, kao jasno opredeljenim i izdvojenim od ostalog stanovništva, koje žele različito postupanje, pa im se priznaju prava u okviru granica koje su u skladu sa javnim poretkom i bezbednošču.8 Na drugom zasedanju Komisije za ljudska prava tzv. Radna grupa za Deklaraciju odbacila je američki predlog da se izostavi ovakav član, kao i bjeloraski predlog da se u član unese i obaveza vlada na podršku manjinskog kulturnog razvoja, i preporučila da se zadrže oba predložena teksta, i Komiteta za načrt i Potkomisije, kao alternativni. Docnije je Komitet za načrt dostavio i francuski predlog koji je dopunjavao načrt člana Potkomisije u torne, što je predvidjao da se povlastice za jezička prava i ustanove pražaju samo u skladu sa stepenom zakonodavnog 93 jedinstva države; britanski predlog, koji se iscrpljivao u rečenici -Manjine če imati pravo na očuvanje svoje kulture, vere i jezika«; kao i američki tekst, koji je predvidjao da -svako ima pravo da učestvuje u običajima i kulturnem životu zajednice i grupa u zajednici.«" Sve ovc predloge Komisija je uključila u svoj izveštaj sa Drugog zasedanja, ali je na Trečem zasedanju maja-juna 1948 godine odlučila, na predlog Indije, Ujedinjenog Kraljevstva i Kine, uz snažnu podršku SAD. da iz načrta Deklaracije o pravima čoveka izostavi svako pominjanje prava manjina na upotrebu maternjeg jezika i održavanje vaspitnih i drugih ustanova. Tako je Generalna skupština prilikom donošenja Deklaracije imala pred sobom načrt u kome nije bilo člana koji bi se odnosio na prava manjina kao takvih. Medjutim, ipak je u Trečem komitetu došlo do novih konkretnih predloga u torne pravcu od Strane SSSR, Jugoslavije i Danske. Još prilikom diskusije u Komisiji za prava čoveka jugoslovenski delegat dr. Joža Vilfan zauzimao se za unošenje ovakvog člana u načrt Deklaracije navodeči: »Komisija treba da prizna da se koncepcija »lonca koji pretopljuje« (Melting pot) ne može primeniti na Istočnu Evropu i Aziju. Jugoslavija bi se, naprimer, mogla opisati kao jedna država sa dva pisma, tri vere, četiri jezika, pet narodnosti, šest republika i mnogo etničkih grupa. Posle Prvog svetskog rata jugoslovenska manjina u Italiji bila je izležena progonu. Prema torne, Jugoslavija se iz svog sopstvenog iskustva uverila u značaj priznanja prava specifičnih jezičkih i kulturnih grupa.« S druge Strane, dr. Vilfan nije osporavao da se prava etničkih grupa ne poklapaju u svakom pogledu sa pravima pojedinaca i da se ne mogu uvek zaštititi opštom poveljom prava za koja države snose odgo­ vornost.10 Kao protiargumenti isticani su sledeči momenti: da odredbama o manjinama, kao jednom posebnom problemu, nema mesta u univerzalnoj deklaraciji; da u nekim državama postoji asimiliaciona politika. i to spontana i uspešna, te da obaveza na očuvanje manjinske kulture ne bi mogla biti primenjena kao opšta obaveza; da bi unošenjem ovakvih odredaba nastala opasnost veštačkog stvaranja manjina i ometanje inte­ gracije država; da su kod manjina u pitanju prava grupe, dok se u Dekla­ raciji radi o pravima pojedinaca, i najzad, da su opšta ljudska prava dovoljna za manjinu. Smatralo se uopšte, da bi ustanovljenje opšte odredbe (general rule) u ovom pogledu za sve zemlje, sa njihovim različitim uslovima, vodilo u krajnjoj liniji diskriminaciji." Jasno je da su svi ovi kontraargumenti prilično sofističke prirode. Tačno je da ima zemalja u kojima se problem manjinskog stanovništva drukčije postavlja, da je u nekima njima manje stalo do očuvanja svojih posebnih obeležja, a više do izjecnačenja sa ostalim stanovništvom. No, i ovde treba malo dublje uči u ovaj problem na koji se često površno gleda. Naime, zašto je u pojedinim zemljama kao što su SAD izvesnim kategorijama manjina stalo u prvom redu do izjednačenja. To se, kao što znamo i iz dnevne političke i društvene borbe oko segregacije, lako može objasniti. Crncima je naprimer danas najpre stalo da postignu ona opšta prava gradjanska i politička, bez diskriminiranja, u kojima se 94 osećaju ugroženim, kao primarni cilj, kao preduslov egzistencije, pa i ostalih težnji za razvijanje svojih posebnih obeležja; a to ne znači da se eni odriču tih svojih prava na posebne manifestacije, Prema torne ni u tim zemljama tzv. »melting pot« sistema nije situacija tako jednostavna kako bi to protivnici medjunarodnog regulisanja manjinske zaštite hteli da pretstave. No, osnovno, što se ovakvim kontraargumentima sa pravne Strane može da prigovori, to je da oni predvidjaju činjenicu da postojanje prava kojima se može služiti ne znači još da se ona i moraju upotrebiti. te da ako stvarno manjinski problem u izvesnim zemljama kao takav — tj. u smislu zaštite njihovih pozitivnih prava — ne postoji, onda utoliko bolje, jer se tim pravima neče niko služiti, ali ona kao garantija treba da budu predvidjena pogotovu zbog onih zemalja u kojima taj problem stvarno postoji. To bi otprilike bilo slično, kao kad bi argumentisali protivu kazni sa ubistvo ili kradju u krivičnim zakonicima stoga što svi ljudi nisu ubice ili lopovi. Medjutim, i Generalna skupština je na Cetvrtom zasedanju, prilikom diskusije u Trečem komitetu, zauzela sličan stav u pogledu uključenja u Deklaraciju odredbe o pravima pripadnika manjine, tako predlaganog uglavnom kao individualnog prava, od strane Sovjetskog Saveza, Jugosla­ vije i Danske. Stav Generalne skupštine izražen je u njenoj rezoluciji od istog datuma, 10. XII. 1948 godine, tzv. »Rezoluciji o sudbini manjina«, u kojoj se ističe da »Ujedinjene nacije ne mogu ostati ravnodušne prema sudbini manjina«, ali, »smatrajuči da je teško usvojiti jednoobrazno rešenje ovog složenog i delikatnog pitanja, koje u svakoj državi u kojoj se pojavi ima poseban aspekt, uzimajući u obzir univerzalni karakter Deklaracije o pravima čoveka, odlučuje da ne donosi u tekstu ove Dekla­ racije posebne odredbe o pitanju manjina.«11 Sto se tiče predloga SSSR, Jugoslavije i Danske, oni su istom rezolucijom, upučeni preko ECOSOC-a Komisiji za prava čoveka, odnosno Potkomisiji za sprečavanje diskriminacije i zaštitu manjina, da one prouče ceo problem kako bi Ujedinjene nacije mogle preduzeti uspešne mere za zaštitu rasnih, nacionalnih, verskih ili jezičkih manjina.13 Kao što se vidi, iako u tekst Sveopšte deklaracije o ljudskim pravima, potpisane 10 decembra 1948 godine, nije uneta posebna odredba o pozi­ tivnim manjinskim pravima, ipak manjinski problem nije skinut sa dnevnog reda Ujedinjenih nacija. Osim toga, ne može se poreči značaj i vrednost Deklaracije i za pripadnike manjina, jer su mnogim njenim odredbama zaštičena ustvari i sva ona tzv. negativna prava manjina koja sačinjavaju važan deo opšte manjinske zaštite, a bila su svojevremeno zaštičena i ugovomim odred­ bama, odnosno deklaracijama u sistemu Društva naroda. Američki autor T. H. Bagley izvršio je interesantno uporedjenje od člana do člana pojedinih odredaba Deklaracije o ljudskim pravima sa odnosnim odredbama ugovora i deklaracija iz sistema Društva naroda, pa je došao do zaključka da su mnoga od prava predvidjena u tim ugovorima »pokrivena« (covered by) odgovarajučim pravima iz pojedinih odredaba Deklaracije.” U tom 95 Pogledu navodi se čl. 2, 3, 7, 15, 18, 20, 21, 22, 26 i 27 koji se odnose na ° .,’s^u‘-enie diskriminacije: po osnovu rase, boje, pola, jezika, vere, pohtičkog ili drugog ubedjenja, nacionalnog ili socijalnog porekla, svojine, lodjenja ili drugog položaja; pravo na život, slobodu i ličnu bezbednost; na jednakost pred zakonom, jednaku pravnu zaštitu bez diskriminacije; pravo na državljanstvo; pravo slobodnog mišljenja, zavesti i veroispovesti; pravo slobodnog udruživanja i skupljanja; pravo učešča u upravljanju i pravo pristupa javnim službama; na ostvarivanje ekonomskih, socijalnih i kulturnih prava neophodnih za dostojanstvo i Slobodan razvoj ličnosti — u skladu sa državnim sredstvima; pravo rodi­ telja da odredjuju način vaspitanja svoje dece; pravo na slobodno učešće u kulturnom životu i naučnom napretku. Prema torne, ne bi bila obuhvačena samo izvesna manjinska prava, kao što su obrazovanje kulturnih, vaspitnih i društvenih ustanova (ne potpuno), pravo na upotrebu maternjeg jezika i pravo na upotrebu javnih fondova i budžetskih sredstava za prosvetne i druge manjinske ustanove. Mada se, doduše, i za pravo na upotrebu maternjeg jezika u raznim svojim vidovima, tj. uz škole sa nastavnim manjinskim jezicima radi njihovog negovanja, služenje maternjim jezikom u privatnom javnom saobračaju možda takodje mogu smatrati, bar u osnovi »pokrivenim« odredbama čl. 2, 7 i 22, koji govore o nediskriminaciji uopšte po ma kom osnovu, pa i etničkom, verskom i jezičkom, o jednakoj zaštiti zakonskoj (upotreba maternjeg jezika u sudu to omogučava), o opštem ekonomskom, socijalnom i kulturnom uzdizanju svoje ličnosti, uz pomoč i u skladu sa nacionalnim sredstvima svake države. Ukoliko se imaju u vidu prava koja su grupna po prirodi svoga ostvarivanja i ona bi (iako ne možda apsolutno) bila »pokrivena« pravom slobodnog udruživanja i sastajanja iz čl. 25 Deklaracije. Na taj način, ne bi u suštini mnogo od posebnih manjinskih prava ostalo izvan Deklaracije kao što na prvi pogled izgleda. Medjutim, ima jedna stvar koja se iz paralele Deklaracije sa ugovorima i deklaracijama iz doba Društva naroda mora konstatovati, a to je karakter jednih i drugih odredaba u pravnom smislu. Naime, često se, naročito u prvo vreme, deklaraciji osporavao potpuno svaki karakter medjunarodnopravne obaveznosti, tako da bi i njene odredbe koje se odnose na prava pripadnika manjina bile inferiorne prema odredbama ugovora i deklaracija, sklopljenih pod Društvom naroda, koje su ne samo bile medjunarodnopravni akti sa perfektnom obaveznošču, nego su još i u svom unutarnjem sklopu predvidjali garantiju medjunarodnih organa za izvršenje obaveza, čega u sklopu Deklaracije nema (tzv. mise en oeuvre, implementation). No, s druge Strane, Deklaracija se danas u doktrini pretežno smatra kao jedan medjunarodnopravni akt doduše ne u smislu perfektne pravne obaveznosti svake pojedine stipulacije, tj. doslovce (ad litteram), ali ipak kao medjunarodnopravni akt sa izvesnom pravnom obaveznošču, uglavnom principijelnom, dakle po duhu (in spirito). ono što se naziva »actguide«, pogotovu zato što Deklaracija pretstavlja, kako navode izvesni pisci, kao Rene Cassin,15 samo razradu Povelje 96 Ujedinjenih nacija, kao najvišeg medjuna medjunarodne zajednice, koji sa svoje proklamativno pomenuo, več i kao obavezni D ? ava e°veka ni’ Ustava Deklaracija ipak ima nesumnjivu prednost na Angelo Vivante, Irredentismo Adriatico, Voce — Firenze 1912, s 46—47. " A. Vivante 1. c., s 39—40. Porta Orientale 1857—1859 ponatis s predgovorom P. Tedeschi, Capodistria 1890. 13 Porta Orientale, s 8. " Porta Orientale, s 3. 15 Porta Orientale, s 8—13. 10 Porta Orientale, s 19 17 Porta Orientale, s 99 nasled. 18 Porta Orientale, s 99—100. 19 Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1957, s 47. 20 Vivante 1. c., s 60. 21 P. Kosler, Historische-etnographisch-statistische Erläuterungen zur neue­ sten National- und Sprachenkarte des österreichischen Kaiserstaates und der angrenzenden Teile... v publikaciji »Das Programm der Linken des öster­ reichischen Reichstages« Herausgeben von R. A. Fröhlich, Wien 1849, s 39—49. 22 Porta Orientale 1. c., s 148. 23 Opomba: Primerjava obeh statistik za Istro je brezpredmetna in težka. ker Kosler razširi Istro tudi na Coizovo Libumijo (Reko in Kvamer) in je zato razlika skupnega prebivalstva: 331 280 proti 290 000 po Coizu. Od teh je po Koslerju 211 280 Slovencev in Hrvatov; po Coizu le 112 000, ob katerih šteje še 15 000 Slovanov, ki govore že italijanski. Razlika v Italijanih pa je občutna, ker jih našteje Coiz 160 000 na manjšem, Kosler pa 120 000 na večjem obsegu Istre. Daje pa Koslerjeva statistika večji videz objektivnosti, ker je podrobno sestav­ ljena na podlagi cerkvenih statistik za posamezne dekanate, medtem ko daje Coiz sumarično število za vso Istro, ne pove pa, kako je prišel do njega. Peter Kosler je na podlagi teh svojih statistik in študij izdal svoj »Zemlje­ vid slovenske dežele«, Dunaj 1851, ki pa je bil zaplenjen. 24 Porta Orientale 1. c., s 12. 25 Porta Orientale 1. c., s 102—105. 26 Anali Jadranskog instituta, Zagreb 2 zv. 1958, s 254 naslednje. 27 Tamborra 1. c., s 228—229. 28 Tamborra 1. c., s 229. 29 Vivante 1. c., s 50. 30 Trieste et ITstrie. Leurs droits dans la question italienne. Ponatis v Rimu — Roma 1954. 31 Vivante 137. 32 Trieste et ITstrie 1. c., s 29. 33 Trieste et ITstrie 1. c., s 33. 34 Trieste et ITstrie 1. c., s 36. 35 Trieste et ITstrie 1. c., s 31. 30 Trieste et ITstrie 1. c., s 40. 147 ” Tamborra 1. c., s 197. ” Lettere gluliane, Capodistria 1903, s 42. ” Lettere giuliane, Capodistria 1903, ves spis služi temu dokazu. 40 glej citat v Tamborra 1. c., s 208. 41 Trieste et ITstrie 1. c., s 55. 4S Glej članek M. Pahor, Koprska nota in miljski protokol iz leta 1849 — Kronika 1959, 2 zv. 41 Prospero Antonini, II Friuli Orientale, Milano 1865, s 36. 44 Idem 1. c., s 7. 45 Idem 1. c., s 9—10. ** Idem 1. c., s 9—10. « Idem 1. c., s 518—520. Summary: Italian Irredentlsm and tke Problem of Assimilation The appearance of Italian irredentism represents a break in the line of thought, faken between 1835 and 1846 by the Italian newspaper in Trst (Trieste) »Favilla«, which looked with sympathies on the development of Yugoslav nations. Even the Italian historian Cesare Cantu saw in Trst (Trieste) »the port of future Slavia«. As late as in 1859 Carlo Cataneo, the Milano, revel of 1848, dreamed about a state from Tyrol to Albania. This line of thought developed under the influence of democratic ideas, especially Mazzini’s, who, however, played a se­ condary role in comparison with the unifier of Italy Cavour in the Italian Ri­ sorgimento; Mazzini had been a great philosopher, not a politician. The break of the »Favilla« line of thought came about even before 1859. though Angelo Vivante, author of »Irredentismo AdriaticO", Firenze, 1912, was not too aware of this. The break did not come about in the cosmopolitan Trst (Trieste) itself, but in the Italian cities along the coast of Istra, especially in Köper, which lived through centuries under the Republic of Venice. A decisive role in this had been played by an almanach — »Porta Orientale«, published by a native of Koper, Carlo Combi (1857—1859). This almanach had been supposed to answer to the Torino almanach »II Vesta Verde«, which wrote in 1856 that Istrians are »neither meat nor fish«. Combi wanted to prove the Italian character of the whole of Istra. In the first year of »Porta Orientale« A. Coiz stated, that the eastem border of Italy is in Istra and Liburnia, According to him this was the geographical border of Italy; however, his border ran along the identical lines drawn by the Sardinian General Staff in 1845: this strategical border of Italy ran from Triglav over Snežnik to Butoraj to the south-east of Rijeka, which was the border obtained by Italy after World War I. The problem of Slavs was solved by Coiz in the simplest of ways: he sentenced them to Italian assimilation, to national death. The problem of assi­ 148 milation was in more detail discussed in the same year of »Porta Orientale« by Pacifico Valussi, one of the major journalists of »Favilla«: his tum-about had been complete. The major mistake, made by both, was that they proclaimed assimilation, which had been in feudal times a natural process, a principle in the democratic era of awakening nations. The Yugoslav side — the article mentions the Slovene Peter Kozler and the Croat Evgen Kvaternik — did not defend even in that time »natural-. »geographica!", »historical" or »political« borders but an ethnical SloveneItalian border along the solid Slovene territory, which had been and still is on the other side of the Soča river, admitting, at the same time, that in the Coastal towns of Istra and in Trst (Trieste) the Italian population is in majority. Depreciation, Subordination and negation of ethnical principles, together with the demands of natura] Strategie borđers necessarily demanded also the assimilation of Slovene population, which was here in majority. The first open appearance of irredentism is marked by a booklet, called by Vivante the maniphesto, with the title »Trieste and Istria-, written anonymously in 1861 by Pacifico Valussi. There is nothing essentially new in this booklet, nothing which had not been told previously by articles in »Porta Orientale«. It is noted only by the new tone, when dealing with Slavs, who are described as savages or hordes, and denied their common language, history, literature, etc. Valussi’s booklet »Trieste and Istria« was somewhat complemented by the work of Prospero Antonini »II Friuli Orientale« (Milano 1865), which deals with a description and history of Goriška and Gradiščanska provinces. Though finding between the Alps and Tagliamenti around 280.000 SJovenes, or by anothcr statistics even 350.000, the Slovenes are for him only »colonists«, »guests« on Italian territory, with centers at Videm (Udine), Trst (Trieste), Gorica (Go­ rina); because of this it is out of question that they should start leaming the Slovene language but they must be forced to learn Italian. The ethnical prin­ ciples are, for Antonini, something ficticious, unrealistic, worth nothing compared to the geographica! principle, which is natural. The line of thought, drawn in major lines by Valussi and Antonini became the line of thought of Italian irredentism, which led Italy into World War I. 14» GRADIVO: Maloobmejni promet med Jugoslavijo In Italijo In njegova realizacija Zbral Ante Sušjan, asistent Po pogajanjih, ki so trajala skoraj 9 mesecev, je bil podpisan v Vidmu sporazum o maloobmejnem prometu med Jugoslavijo in Italijo. Sporazum je bil podpisan 20. avgusta 1955 in je začel veljati takoj po podpisu. Pomen sporazuma je bil predvsem dvojen: na eni strani je odpiral široke možnosti sporazumevanja in sodelovanja med obema sosednima državama; na drugi strani pa je bil namen sporazuma rešiti tudi številna vprašanja, ki jih je povzročila prebivalstvu nenaravna razmejitev (velika središča, kakor sta Trst in Gorica, sta ostala izven svojega naravnega zaledja). Namen videmskih pogajanj je namreč bil, kot so opozorili tudi delegati ob podpisu, da kolikor je mogoče upoštevajo koristi obmejnega prebivalstva, ki je na obeh straneh (razen nekaterih nacionalističnih krogov) sklepe mešane komisije z odobravanjem sprejelo. Na ta dva elementa sta opozorila tudi vodja delegacij, ki sta po podpisu sporazuma med drugim izjavila: Dr. Capon, šef italijanske delegacije: »...upam in želim, da bi spo­ razum prispeval k boljšim medsebojnim odnosom obmejnega prebivalstva, k skupni koristi, v ozračju popuščanja, in mirnega sožitja za vedno boljšo bodočnost.« Ing. Bučar, šef jugoslovanske delegacije: »... upam, da se bodo v prihodnosti' odnosi med obema državama še bolj poglobili na vseh področ­ jih družbenega in kulturnega življenja; in želim, da bi podpis tega spora­ zuma, s katerim je bil storjen precejšen korak naprej, koristil odstranje­ vanju vsega tistega, kar lahko ovira dobre odnose med nami in Italijo. Med pogajanji smo nenehno' upoštevali koristi obmejnega prebivalstva in si prizadevali, da bi s tem sporazumom olajšali njegovo življenje. Kolikor nam je to uspelo — kar še bo najbolje pokazalo med izvajanjem sporazuma — potem smo dosegli tisto, kar je naša želja.« ' Obdobje od podpisa- sporazuma-: do danes je potrdilo, da so bila ta upanja upravičena. Maloobmejni promet (osebni irV blagovni) je iz leta v leto tudi uČinkovitejši^instrument, ki, pospešuje medsebojna prizadevanja za boljše splošno razumevanje obeh sosednih narodov ne glede na njune različne družbene sisteme. • ■ Iž vsega ;tega je moč zaključiti, :da sol v videniskem sporazumu (pet­ letna'bilanca to potrjuje) :trije pomembni pozitivni vidiki: politični in gospodarski na obmejnem področju ter tretji pozitivne posledice tega razvoja na obmejnem področju za splošne jugoslovansko-italijanske odnose. 151 OSEBNI OBMEJNI PROMET (na podlagi Videmskega sporazuma)4 Leto Drž. FLRJ Izstop Drž. Italije vstop 1955 1956 1957 1958 1959 132 315 1 221 377 1 688 840 1 919 923 2 063 603 118 376 774 834 1 252 374 1181 899 1 387 547 250 691 1 996 211 2 941 214 3 101 822 3 451 150 Skupaj 7 026 058 4 715 030 11 741 088 Skupaj • Podatke o osebnem obmejnem prometu smo povzeli po statističnih pregledih, ki jih nam je dal Sekretariat za notranje zadeve LRS. 152 Dvolastniki in delovna sila Okraji Z ostalimi doku­ menti VS Zavrnjenih na prehodih Izstop FLRJ državlj. Vstop Ital. državlj. Izstop FLRJ državlj. Vstop Ital. državlj. Od naših Od Ital. oblasti oblasti FLRJ Ital. FLRJ Koper Gorica Kranj 19 398 135 497 13 832 21 196 47 241 285 1 097 904 783 688 13 384 1 065 756 248 564 4 505 685 2003 10 297 517 3 61 144 1 Skupaj 168 727 68 722 1 894 976 1 318 825 2698 817 206 Mali obmejni promet (VS) za okraj KOPER 1959 Dvolastniki in delovna sila Z ostalimi doku­ menti VS Zavrnjeni na prehodih Od naSlh Od Ital. oblasti oblasti FLRJ 1 Ital. FLRJ Meseci Izstop FLRJ državlj. Vstop Ital. državlj. Izstop FLRJ državlj. Vstop ital. državlj. Januar Februar Marec April Maj Junij Julij Avgust September Oktober November December 654 943 1324 1878 1984 2434 2403 2074 2196 1501 1099 908 321 1239 1225 1677 1996 2215 3412 2258 2417 2195 1134 1107 89 015 84 587 53 163 94 043 136 948 73 346 94 739 103 074 81 714 86 919 91 286 109 070 79 342 66 237 54 464 79 980 122 810 81 716 86 878 124 042 95 542 90 892 93 486 90 367 66 69 65 60 51 53 28 57 76 76 40 44 30 23 36 15 16 17 19 25 31 44 38 3 7 7 2 4 2 3 1 7 9 11 8 447 689 1220 1503 1795 1884 118 471 1373 1721 2405 2287 80 536 79 280 79 563 99 601 83 926 87 526 73 504 60 688 79 361 94 847 77 404 75 702 37 40 51 58 40 64 10 18 2 3 13 17 31 14 . — — 1960 Januar Februar Marec April Maj Junij 7 4 — . 153 Mali obmejni promet (VS) za okraj GORICO 1959 Dvolastniki in delovna sila Z ostalimi dokumentl VS zavrnjeni na prehodih Od naSlh oblasti FLRJ Ital. Od ital oblasti FLRJ Meseci Izstop FLRJ drža vij. Vstop ital. držav)). Iistop FLRJ državlj. Vstop ital. državlj. Januar Februar Marec April Maj Junij Julij Avgust September Oktober November December 3 331 6 287 7 2'49 8 746 23 315 15 429 L8 657 16 358 14 337 11 103 6 505 4 180 2164 3474 2911 3019 4708 4922 6771 5253 5294 4650 2717 1358 81 155 59 558 74 820 69 871 62 863 58 757 68 209 66 632 63 948 59 820 59 142 53 913 20 459 15 980 20 136 17 833 21 931 15 955 19 269 28 318 25 143 22 207 26 361 14 972 257 216 162 130 154 132 138 165 141 173 157 178 35 31 28 30 43 41 31 55 49 63 59 52 6 11 7 12 9 7 10 7 13 22 26 14 2 968 3'102 6 203 10 132 11 983 12 193 1761 2332 2788 3405 4974 5155 82 357 60 328 63 701 72 066 68 484 62 615 27 014 18 650 29 085 27 904 28 678 24 413 197 162 129 215 208 228 61 52 48 85 59 95 17 12 12 20 15 16 1960 Januar Februar Marec April Maj Junij Osebni obmejni promet (1955-1959) Iz pregleda je razvidno, da je obmejni promet od podpisa sporazuma do konca leta 1959 strmo naraščal: leta 1955 je bilo le 250 691 prehodov, medtem ko jih je bilo leta 1959 3 451 250. V zadnjih petih letih so zabe­ ležili skupno 11741188 prehodov. V tem obdobju se je povečalo tudi število prehodov dvolastnikov, oziroma delovne sile in državljanov z ostalimi dokumenti. Promet dvolastnikov in delovne sile Leta 1955: 30 210 izstopov jugoslovanskih državljanov in 17 200 vsto­ pov italijanskih državljanov. Leta 1959: 168 727 izstopov jugoslovanskih državljanov in 68 722 vstopov italijanskih državljanov. 154 Promet državljanov z ostalimi dokumenti Leta 1955: 102 105 izstopov jugoslovanskih državljanov, 101 176 vstopov italijanskih državljanov. Leta 1959: 1 894 976 izstopov jugoslovanskih državljanov in 1 318 825 vstopov italijanskih državljanov. Osebni obmejni promet leta 1959 V tem letu so zabeležili veliko število obmejnih prehodov v vseh okrajih. Podatki prvih petih mesecev letošnjega leta kažejo približno isti obmejni promet. Promet dvolastnikov in delovne sile (izkaznice in dovoljenja za kmetijski prehod) Največ prehodov v letu 1959 je zabeleženo v okraju Gorica: 135 497 izstopov naših državljanov, 47 241 vstopov italijanskih državljanov; na drugem mestu je okraj Koper in na tretjem mestu Kranj. Mali obmejni promet (VS) za okraj KRANJ 1959 Dvolastniki in delovna sila Zavrnjeni na prehodih Z ostalimi doku­ menti VS Od naših oblasti FLRJ | Ital. Meseci Izstop FLRJ drža vij. Vstop Ital. državlj. Izstop FLRJ državlj. Vstop ital. državlj. Januar Februar Marec April Maj Junij Julij Avgust September Oktober November December 212 350 652 1117 1011 1235 2760 1675 2176 1458 654 532 — — 1145 1079 1015 897 1339 1067 1312 1237 1222 1000 1055 1016 363 333 357 276 427 360 550 755 291 337 235 221 — — — — — — — 1960 Januar Februar Marec April Maj Junij 101 126 249 1141 1669 1528 — 786 1026 1018 1106 1294 1378 289 197 767 231 234 346 5 1 7 16 ' 39 32 21 14 41 46 29 40, 7 20 28 30 37 1 9 — — — — — 1 2 — — 1 — — — — 2 Od ital. oblasti FLRJ — — —r 1 — — — — — — — — — — — — — 1 — — — 2 — — — — — — 155 Mali obmejni promet (VS) skupaj za vse okraje 1959 Dvolastniki in delovna sila Zavrnjeni na prehodih Z ostalimi doku­ menti VS Od naših oblasti FLRJ Ital. Od Ital. oblasti FLRJ Meseci izstop FLRJ driavlj. Vstop Ital. driavlj. Izstop FLRJ driavlj. Vstop ital. državij. Januar Februar Marec April Maj Junij Julij Avgust September Oktober November December 4 197 7 580 9 225 11 741 26 310 19 098 23 820 20 107 18 709 14 062 8 258 5 620 2 485 4 713 4 143 4 712 6 743 7 169 10 204 7 525 7 752 6 891 3 880 2 505 171 315 145 224 128 998 164 811 201 150 133 170 164 260 170 943 146 884 147 739 151 483 168 999 100 164 82 550 74 957 98 089 145 168 98 031 106 697 153 115 120 976 113 436 120 082 105 560 323 285 227 190 205 185 166 223 226 249 197 222 65 54 65 45 59 58 50 82 80 107 97 55 13 18 9 17 11 10 11 14 22 33 34 14 3 516 3 917 7 672 12 776 15 447 15 605 1 879 2 810 4 181 5 154 7 409 7 479 163679 140 634 144 282 172 773 153 704 151 519 100 807 79 535 109 213 122 982 106 316 100 461 239 203 180 273 249 294 71 71 61 102 90 111 19 15 12 27 19 16 1960 Januar Februar Marec April Maj Junij Promet je največji od aprila do oktobra, kar je razumljivo, če se upošteva številne kmetovalce, ki imajo v tem času največ dela na posestvih onstran meje. Tako je bilo v januarju 4197 prehodov naših državljanov, v decembru 5620, medtem ko jih je bilo v maju 26 310 in v juliju 23 820. Na drugi strani je bilo sorazmerje približno isto: 2485 vstopov italijanskih državljanov v januarju, 2505 v decembru, v juliju pa 10 204. V januarju letošnjega leta je bilo 3516 prehodov naših državljanov in 1879 prehodov italijanskih državljanov. V maju 15 447 naših državljanov in 7409 italijanskih državljanov. Torej približno isto sorazmerje kot lani. Promet državljanov z ostalimi dokumenti (prepustnice, izredne prepustnice) Teh prehodov je bilo leta 1959 največ v okraju Koper, in sicer 1 097 904 izstopov naših državljanov in 1 065 756 vstopov italijanskih državljanov. Na drugem mestu je okraj Gorica in na tretjem Kranj. Iz pregledov je razvidno, da kar se teh prehodov tiče, ni velike razlike med posameznimi meseci. Tako je bilo n. pr. v januarju 1959 171 315 156 izstopov naših državljanov, v juliju 164 260 in v decembru 168 999. V istem času je zabeleženo 100 164 vstopov italijanskih državljanov v januarju, 106 697 v juliju in 105 560 v decembru. Največ prehodov naših državljanov je bilo v maju (201 150); italijan­ skih državljanov pa v avgustu (153 115). V januarju 1960 je zabeleženo 163 679 prehodov naših državljanov in 100 807 prehodov italijanskih državljanov, v maju 153 704 naših držav­ ljanov in 106 316 italijanskih. Število imetnikov propustnic VS (1. III. 1960) Okraj Koper Okraj Gorica Okraj Kranj J Skupaj: FLRJ Italije FLRJ Italije FLRJ Italije 40 306 76 040 47 971 43 677 1 924 1 338 drž. FLRJ drž. Italije 90 201 121 055 drž. drž. drž. drž. drž. drž. Seznam obmejnih prehodov (na podlagi videmskega sporazuma) Koper (Trst) 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. Koper (pomorski) Lazaret Campore Cerej Košteljir Škofije Plavje OSP Socerb Botač Draga Kozina Krvavi Potok Gročana Lipica Gropada Orlek Sežana (želez.) Fernetiči (cestni) Repentabor (cestni) Repentabor (želez.) Voglje Gorjansko Mavhinje Klariči Trst S. Bartolomeo Chiampore Cerei di Sopra S. Barbara Albaro Vescova Noghera Prebenico Ceresena S. Servolo Botazzo Draga S. Elia Draga S. Elia Pesse Grozzana Basovizza Groppada Trebče Poggio R. Campagna Femetti Monrupino Monrupino . Vogliano Precenico di Comeno Malchina Jamiano Kategorija I II (sezonski) II II II I II II II II (sezonski) II I I II (sezonski) II II . .. II (sezonski) I I II I (samo za tovorni promet) II (sezonski) II II (sezonski) II 157 Gorica Kategorija I. Opatje selo 2. Lokvice 3. Miren 4. Vrtojba 5. Šempeter 6. Nova Gorica 7. Pristava 8. Solkan I 9. Solkan Polje 10. Šentmaver 11. Podsabotin 12. Hum 13. Valerišče 14. Vipolže (cestni) 15. Medana 16. Plešivo 17. Neblo 18. Škrlj evo 19. Golo brdo 20. Mišček 21. Podklanec 22. Solarji 23. Kolovrat 24. Livek 25. Jevšček 26. Robič 27. Most na Nadiži 28. Robedišče 29. Učeja 30. Log pod Mangartom 31. Predil Palchisce Micoli Devetacchi Mema Gorizia S. Andrea Gorizia S. Pietro Časa Rossa Rafut Salcano II Salcano San Marco S. Valentino S. Floriano Uclanzi Gastelletto Versa Castelletto Zeglo Plessiva Venco Scrio Memico Miscecco Ponte di Clinaz Solarie di Drenchia Teleferica di Drenchia Plava di Cepletischia Monte Cau Stupizza Monte Vittorio Rebedischis Uccea Cave di Predil Passo di Predil II II II II II I II II II II II II II II II II II II II II II II II II II II II II II II I (sezonski) (sezonski) (sezonski) (sezonski) (sezonski) (sezonski) (sezonski) (samo za rudarje) Kranj 1. Rateče Fusine Laghi I REALIZACIJA TRŽAŠKEGA REGIONALNEGA SPORAZUMA po stati­ stiki plačanega blaga preko računa Export banke — Conto autonome pri Banca dTtalija v Trstu od 1. I. 1959 do 31. XII. 1959 * IZVOZ: plačani izvoz od 1. I. 1959 do 31. XII. 1959 Lit 1 851 326 000 UVOZ: plačani uvoz od 1. I. 1959 do 31. XII. 1959 Lit 1 852 550 000 Saldo . 158 ..... Lit 1 234 000 MEJNI PREHODI 1 KOPER 2 LAZARET 3 CAMPORE 4 CEREJ 5 KASTEU1R 6 ŠKOFIJE 7 PLAVJE 8 OSP 9 SOCERB 10 BOTAC 11 DRAGA 12 KOZINA 13 KRVAVI POTOK 14 GROCANA 15 LIPICA 16 GROPADA 17 ORLEK 18 SEŽANA 19 FERNETIČI 20 REPENTABOR 21 REPENTABOR 22 VOGUE 23-GORJANSKO 24 MAVHINJE 25 KLARIČI 26 OPATJE SELO 27 LOKVICE 28 MIREN 29 VRTOJBA 30 ŠEMPETER 31 NOVA GORICA 32 PRISTAVA 33 SOLKAN 34 SOLKAN-POUE 35 SENTMAVER 36 PODSABOTIN 37 HUM 38 VALERISCE 39 VIPOLŽE 40 MEDANA 41 PLESIVO 42 NEBLO 43 SKRUEVO 44 GOLO BRDO ■ 45 MISCEK 46 PODKLANEC 47 SOLARJI 43 KOLOVRAT 49 LIVEK 50 JEVSCEK 51 ROBIČ 52 ROBIDISCE 53 MOST NA NADIŽI . 54 UCEJA 55 LOG POD MANGRTOM 56 PREDIL 57 RATEČE 0 MEJNI PREHOD L KAT. O MEJNI PREHOD II. KAT. IZVOZ: Proizvodi 1. I, 59—30. XII. 59 Suhe in sveže gobe Sadje in zelenjava Konservirano sadje Sveže mleko Jajca Vino navadno Vino industrijsko Divjačina Meso goveje Mesni izdelki Konji za delo in zakol Sveže svinjsko in ovčje meso Perutnina Raki in sveže ribe Konservirane ribe Rezan les Odpadki bukve in hrasta Drva za kurjavo Lesno oglje Parket Furnir Lesni proizvodi Opeka Marmor Apno \ Strojene kože Škrob (koruzni in krompirjev) ■ Kovinski sodi (rabljeni) Kovinski odpadki Konoplja Čreva soljena Krma Višnjev in marelični sok Cement Transportni stroški Razno 30 458 48 580 3 992 34 928 136 470 127 303 41 259 1 062 23 224 33 714 64 477 227 435 4 018 92 948 33 706 51 888 4 075 113 150 1 810 1 735 5 827 2 965 55 143 5 660 3 444 . 31 833 34 090 ■ '2 760 14 926 96 857 1 409 , "Z 2 856.. ... -1'640 ’ ; 496 , ' f ' 1487;-?_<• . 7 975 V tržaških lirah: 000 december Skupaj 10 815 1 918 ■— • — 1 266 11 880 4 577 — 3 640 3 702 — 81 838 18 867 32 733 7'992 30 156.. ■ — 19 688 — — — •— 6311 562 — — k 2 260 j>. 343 —* >3128 — — — — 320 1304 Skupaj . , ‘. ‘ 1,345 580 <' j \ .243 300 41 273 50 398 3 992 34 928 137 736 ' 139183 45 836 1062 26 864 37 416 64 477 309 273 22 885 125 681 41 698 82 044 4 075 132 838 . 1 810 1 735 5 827 2 965 61 454 6 222 3 444 31 833 36 350 3 103 14 926 99 985 1 409 2 856 1 640 496. 1 807 9 279 1 588 880 • Podatke o realizaciji tržaškega ih goriškega regionalnega sporazuma smo povzeli po statističnih pregledih, ki jih nam je dala.Trgovinska zbornica LRS. 160 UVOZ: 1. I. 59—30. XII. 59 Proizvodi Limone in pomaranče Kemični proizvodi Farmacevtski proizvodi Barve in laki Kartonski proizvodi, papir Predivo, tkanine, konfekcija Valjani proizvodi Pisarniški stroji, rez. deli Razni stroji, rez. deli Prevozna sredstva, pribor Instrumenti in precizni aparati Ladijski Diesel motorji Muzikalni instrumenti Razni elektr. material Gume za motorna vozila Radio telev. material Izdelki iz gume Kratko blago Tehnična olja Pluta in izdelki Kino-material Bitumen Proizvodi keramike in stekla Utenzilije in hišna oprema Ure in budilke Razno Skupaj . . . 209 173 281 12 853 40 904 157 650 459 330 26 734 62 994 300 386 176 858 13 439 2 849 , 5 618 16 231 31 346 10 204 6 427 97 975 4 042 46 755 36 554 59 9 320 6 344 — — 1 698 362 december Skupaj _, 5 278 — — 11 323 33 576 8 515 3 950 11 631 14 491 6 672 — 358 545 — 1 458 1 974 13 112 756 12 855 53 — 1 221 11 602 510 612 209 178 559 12 853 40 904 168 973 492 906 35 249 66 944 312 017 191 349 20 111 2 849 5 976 16 776 31 346 11 662 8 401 111 087 4 798 59 610 36 607 59 10 541 17946 510 612 140 492 1 838 854 PRIMERJAVA IZVOZA IN UVOZA V ZADNJIH TREH LETIH: Leto 1957 1958 1959 11 Razprave Lit Lit Lit Izvoz Uvoz 1 063 395 000 1 498 167 000 1 851 326 000 1 093 968 000 1 430 967 000 1 852 550 000 161 Primerjalni grafikon izvoza in uvoza REALIZACIJA TRŽAŠKEGA REGIONALNEGA SPORAZUMA po stati­ stiki plačanega blaga preko računa Export banke — Conto autonome pri Banca dTtalia v Trstu od 1. I. 1960 do 30. VI. 1960 IZVOZ: plačani izvoz od 1. I. do 30. VI. 1960 ... Lit 1 554 462 000 UVOZ: plačani uvoz od 1. L do 30. VI. 1960 ... Lit 2 061 499 000 Saldo (minus) 162 Lit 507 037 000 IZVOZ; (v 000 Lit) Suhe in sveže gobe Sadje in zelenjava Naravno vino Industrijsko vino Jajca Divjačina Goveje meso Mesni proizvodi Osli Konji za delo in klanje Govedo za zakol Sveže svinjsko in ovčje meso Janci živi Perutnina Živinska krma, slama' Raki in sveže ribe Ostrige Ribje konserve Rezan les Drva za kurjavo Oglje Opeka Marmor Ginjene kože Škrob koruzni in krompirjev Lesni proizvodi Konoplja Železni sodi rabljeni Transportni stroški Razno Skupaj UVOZ: (v 000 Lit) Kino in fotomaterial Kemijski proizvodi Farmacevtski proizvodi Barve in laki Papirni proizvodi Predivo, tkanine in konfekcija Športni pribor Valjani proizvodi Predivo in vreče Pisarniški stroji in rezervni deli Razni stroji, rezervni deli in utenzilije Transportna sredstva in pribor Instrumenti in precizni aparati Motorji za ladje in Diesel motorji Muzikalni instrumenti Razni elektromaterial Radio televizijski material Material in oprema za ribolov Gume za motoma vozila 11» 1—5 Junij Skupaj 19 680 7 603 62 682 13 145 83 471 2 214 12 561 5 244 125 5 136 517 460 194 908 246 28 398 1 898 42 455 1 195 26 231 86 816 57 933 1 138 19 736 2 332 84 719 11 891 2171 56 248 3 734 4 452 8 587 1 364 409 4 891 13 051 _ 18 264 _ 3 900 —— — — 30 017 52 375 — _ 747 7 559 — 977 19 148 3 034 175 2 452 — 7 577 2 153 790 20 686 1 393 61 903 190153 19 680 12494 75 733 13 145 101 735 2 214 16 461 5 244 125 5 136 547 477 247 283 246 28 398 2 645 50 014 1 195 27 208 105 964 60 967 1 313 22 188 2 332 92 296 14 044 2 961 76 934 5 127 4 513 9 490 1 554 562 1—5 Junij Skupaj 15 853 58 854 ■ 10 205 2 698 160 624 567 885 — 51 276 — 35 679 9 470 9 778 1 000 — 41 696 88 945 2 383 10 976 344 14 204 25 323 68 63Ž 11 205 2 698 202 320 656 830 2 383 62 252 344 49 883 100 134 107 437 9 907 6 945 16 941 6 139 17 760 9 454 118 166 10 205 13150 3 257 — 4 581 293 13 317 410 51 338 110 339 120 587 13 164 6 945 21 522 6 432 31 077 9 864 169 504 163 UVOZ: (v 000 Lil) Gumirano blago Razno kratko blago Ulenzilije in hišna oprema Električni aparati za gospodinjstvo Keramični in stekleni proizvodi Pluta in njeni proizvodi Ure in budilke Maziva in olja Razna popravila Razno Skupaj . . . 1—5 5 605 96 065 6 307 179 397 29 830 89 248 2 530 42 508 556 Junij 9 652 15 055 845 40 655 60 13 689 1 706 045 355 454 Skupaj 15 257 111 120 7 152 220 052 29 890 102 937 2 530 42 590 625 2 061 499 82 69 REALIZACIJA GORIŠKEGA REGIONALNEGA SPORAZUMA PO STA­ TISTIKI PLAČANEGA BLAGA NA RAČUN BANCA DTTALIA, GORICA v Času od j. 1.1959 do 31. xn. 1959 IZVOZ: plačani izvoz od 1. I. do 31. XII. 1959 ... Lit 1 251 156 167 UVOZ: Plačani uvoz od 1. I. do 31 XII. 1959 ... Lit 1 236 401 731 Razlika Lit Saldo z računa po 31. XII. 1958 . . Lit Saldo z dne 31. XII. 1959 .... Lit IZVOZ: Proizvodi Drva Mehek in trd les Goveje meso Živo govedo Svinjsko meso Suho svinjsko meso Konji za klanje in delo Perutnina Suhe gobe Lesni proizvodi Parket Furnir Žaganje Koli za vinograde Cement Opeka in strešniki Čipke Surovo maslo Kraški kamen Jajca Sadni šoki — malin Živo apno Mineralna voda Koruzni škrob Prevozi Marmor Razno Skupaj 164 1. I. do 30. XI. 1959 December 52 660 920 373 198 838 266 554 093 52 161 229 —6 731 051 6 559 750 2 645 250 40 712 219 4 926 650 — 20 201 338 — 19426 460 — 14 438 680 — 2 003 520 — 1 801 400 1 549 886 14 338 584 3 695 461 35 675 626 — 278 436 88 550 3 531 614 — 33114 140 1 254 653 26 914 044 8 012 110 43 774 406 7 778 874 2 881 673 — 1 178 338 — 22 789 475 15 360 11 500 427 802 3139 997 — 1 957 500 — 2 256 000 4 680 150 23 047 647 — 1 206 597 3 570 092 139 981 614 . . 1 111395 144 139 776 383 14 754 436 18 904 955 33 259 391 Skupaj 425 859 758 318 715 322 6 731 051 9 205 000 45 638 869 20 201 338 19 426 460 14 438 680 2 003 520 1 801 400 15 888 470 39 371 087 278 436 3 620 164 33 114 140 28 168 697 51 786 516 10 660 547 1 178 338 22 789 475 26 860 3 567 799 1 957 500 2 256 000 27 727 797 1 206 597 143 551 706 1 251 171 527 UVOZ: Proizvodi 1. I. do 30. XI. 1959 Južno sadje Limonina kislina Elektrotehnični material Gume in zračnice Bicikli in deli Nadomestni deli motorjev Filmi in fotografski material Barve in laki Plastične mase Farmacev. spec, in zdravila Orodje in razno Predivo in tkanine Filci Igrače Pisalni in računski stroji Razni stroji in nadomestni deli Papir in izdelki Ure Šivalni stroji in deli Kemični material in kisline Široka potrošnja Televizijski aparati Razno December Goriška Skupaj 95 302 278 5 710 000 30 794 108 48 156 669 17 498 119 50 721 182 83 478 229 5 572 264 24 666 401 28 203 882 13 919 756 134 886 310 40 317 157 9 653 623 72 305 742 82 335 998 14 381 586 8 456 680 593 920 7 181 390 27 398 625 — 231 010 134 _ 7 092 700 7 242 090 16 139 949 11 788 789 1 875 346 218 670 262 500 — 89 277 62 872 451 8 896 650 4 519 755 — 7 193 177 — — 236 290 7 243 997 11 047 100 3 684 200 42 326 463 95 302 278 5 710 000 37 886 808 53 398 759 33 638 068 62 509 971 85 353 575 5 790 934 24 928 901 28 203 882 14 009 033 197 758 761 49 213 807 14 173 378 72 305 742 89 529 175 14 381 586 8 456 680 830 210 14 427 387 38 445 725 3 684 200 273 336 597 Skupaj . . . 1 030 544 053 192 729 404 1 223 273 457 REALIZACIJA GORIŠKEGA REGIONALNEGA SPORAZUMA PO STA TISTIKI PLAČANEGA BLAGA NA RAČUN BANCA D’ITALIA, GORIZIA V ČASU OD 1. I. do 30. VI. 1960 Lit 572 483 991 Lit 423 798 940 IZVOZ: 1. I. do 30. VI. 1960 UVOZ: 1. I. do 30. VI. 1960 Razlika Lit 148 685 051 Saldo računa 31. XII. 1959 .... Lit 33 259 391 Lit 181 944 442 Izvoz: Sadni sok — pulpa Drva za kurjavo Mehek in trd les Furnir Parket Vezane plošče Akacijski koli Lesno oglje Žaganje Lignit Bukova in topol, celuloza 1. I. do 31. V. 1960 Junij Skupaj 851 150 120 087 384 66 329 941 21 472 704 7 339 657 1 225 657 5 686 783 261 855 114 612 1 261 562 4 567 300 __ 17 638 788 17 532 420 10154 398 — — 328 690 — 259 080 1 298 572 3 138 544 851 150 137 726 172 83 862 361 31 627 102 7 339 657 1 225 657 6 015 473 261 855 373 692 2 560 134 7 705 844 165 Izvoz: 1. I. do 31. V. 1960 Govedo, svinje, meso 126113 815 Konji za delo in zakol 7 770 928 Perutnina 8 491 650 Divjačina 7 944 378 Suhomesnati izdelki 8 857 172 Mlečni izdelki — mleko 3 922 144 — Jajca — Čebula Obrtniški izdelki značilni za območje 26 033 923 Živo apno 6 946 980 Opeka 2 747 883 Kraški kamen 3 706 355 Marmornate plošče 70 200 Božična drevesca 1 193 680 Usluge 19 124 335 8 604 857 Razno Skupaj . . . 470 726 905 Junij 7 015 293 3 199 318 — — — — 1 710 933 948 900 5 852 849 — 2 480 018 790 976 — — 5 343 840 20 974 956 98 667 575 Skupaj 133 129 108 10 970 246 8 491 650 7 944 378 8 857 172 3 922 144 1 710 9'3 948 900 41 886 772 6 916 980 5 227 901 4 497 331 70 200 1 193 680 24 468 175 29 579 813 569 394 480 Junij Skupaj Agrumi itd. 24 084 605 Elektrotehnični mat. in stroji 44 087 479 Plastične mase 2 075 300 52 869 187 Predivo in tkanine Fotomaterial in filmi 16 559 085 Gumijasti izdelki 3311 031 20 856 645 Motocikli, blcikll in deli 22 788 882 Stroji in rez. deli Avtomobili in rez. deli 8 640 736 17 269 333 Farmacevtski proizvodi itd. Papir in izdelki 10 251 776 Material za vodov, in sanit. naprave 18 794 087 2 256 220 Eterična olja 15 019 518 Gume in zračnice za avtomobile 21 820 620 File 31416 959 Široka potrošnja 1 500 000 Pisalni stroji in drugi 2 160 500 Predmeti za oblačenje 1 631 268 Razna plačila za popravilo Barve in laka 117 078 — Predmeti iz plute — Kemični izdelki 49 264 427 Razno -—. 1 106 310 — — ■— — •2 357 916 3 549 405 •433 640 7 914 293 — — — 932 296 5 483 770 16 519 100 36 180 — — — 450 000 522 000 5 308 016 24 084 605 45 193 789 2 075 300 52 869 187 16 559 085 3 311 031 23 214 501 26 338 287 9 074 376 25 183 626 10 251 776 18 794 087 2 256 220 15 951 814 27 304 390 47 936 059 1 536180 2 160 500 1 631 268 117 078 450 000 522 000 54 572 443 Skupaj . . . 3S6 774 736 44 612 926 411 387 662 Uvoz: 1. I. do 31. V. 1960 Iz teh pregledov je razvidno, da se tudi blagovna izmenjava na pod­ lagi tržaškega in goriškega regionalnega sporazuma zelo ugodno razvija. Statistični podatki kažejo, da se je izmenjava zlasti v prvih mesecih letoš­ njega leta naglo povečala v obeh smereh. Za ilustracijo splošnega razvoja realizacije sporazuma objavljamo tabele statističnih podatkov za leto 1959 (obenem s primerjavo za leto 1958) po glavnih skupinah izvoznih in uvoznih artiklov: 166 1. Realizacija goriškega sporazuma Izvoz V 1nilijon. L Indeks 1958 1959 1959/58 Skupina artiklov a) b) c) č) d) e) Izvoz: industr. surovine in izdelki les in lesni izdelki živina, perutnina in meso sadje, povrtnina in drugi kmet proizvodi usluge (prevozi) razno ves izvoz: Uvoz: a) industr. surovine in izdelki b) južno sadje in ekstrakti c) razno . ves uvoz: Struktu ra v % 1959 1958 73 474 141 67 798 116 92 169 82 8,2 53,0 15,8 5,4 36,7 9,3 104 — 102 894 40 28 293 1342 38 — 199 530 11,6 — 11,4 100,0 3,2 2,2 16,2 73,0 529 128 428 1085 862 101 273 1236 163 79 64 306 48,7 11,8 39,5 100,0 69,7 8,2 22,1 100,0 Lani se je torej povečala blagovna izmenjava v okviru goriškega sporazuma v obeh smereh, vendar odpade glavni prirast na izvoz: tako da je bil ob koncu leta 1959 saldo v našo korist (Lit 14,8 milijonov). Več kot polovico vrednosti izvoza po tem sporazumu predstavlja žagan les in drva. Tako smo izvozili žaganega lesa za 78%, drv pa za 42% več kot v letu 1958. Zmanjšanje izvoza živine in mesa, kakor tudi industrijskih surovin in izdelkov je posledica naraslih potreb na domačem tržišču. Izvoz ostalih artiklov se je razvijal normalno. Kar se uvoza tiče, zajema ta predvsem industrijske surovine in izdelke (1958: 48,7 »/o; 1959: 69,74 °/o). Na splošno pa je lanska realizacija po goriškem sporazumu zado­ voljiva. 2. Realizacija tržaškega sporazuma Skupina artiklov Izvoz v milijon. L Indeks 1959/58 1959 1958 Izvoz: 192 industr. surovine in izdelki 253 les in lesni izdelki 464 živina, perutnina in meso sveža in konserv. riba 120 sadje, povrtnina in drugi kmff 422 proizvodi 47 e) razno 1498 ves izvoz: a) b) c) č) d) Struktura v % 1958 1959 258 231 726 167 134 93 157 140 12 8 16,9 31,0 8,0 13,9 12,5 39,2 9,0 458 11 1851 109 23 656 28,2 3,1 100,0 24,8 0,6 100,0 167 Uvoz: a) južno sadje b) industr. surovine in izdelki c) razno ves uvoz: 59 1358 14 — 1852 1 — 136 4 4,1 94,9 1,0 0,0 100,0 0,0 1431 1853 140 100.0 100,0 Tudi blagovna izmenjava po tržaškem sporazumu je obojestransko znatno povečana, vendar odpade tod večji del povečanja na uvoz. Pri izvozu predstavljajo glavno postavko vsi kmetijski proizvodi, katerih izvoz je lani tudi močno narastel (meso). V letu 1959 smo dosegli tudi zvišanje izvoza industrijskih surovin in izdelkov, medtem ko je prišlo do nazadovanja pri izvozu lesa. Uvoz zajema skoraj izključno industrijske surovine in izdelke (1958: 94,9%; 1959: 100,0 %). S u m m a r y: Treaties on Small Border Traffic Between Yugoslavia and Italy and their Realization After negotiations, taking almost 9 months, a treaty on small border traffic between Yugoslavia and Italy had been signed at Videm (Udine). The treaty has been signed on August 20th, 1955 and became valid at once. The significance of the treaty is two-fold: on the one hand it opened wide possibilities for better understanding and cooperations between two neighbouring countries and on the other the treaty had been intended to solve numerous Problems posed to the border population by unnatural borders (large Centers, such as Trst (Trieste) and Gorica (Gorizia) remained cut off from their natural hinterland). The purpose of the Videm negotiations had been, as emphasized by the delegates at the signing of the treaty, to consider in the largest possible degree the interests of the border population, which received (with the exceptions of some nationalist circles) ön both sides of the border with approval the decisions of the mixed Commission. It has been shown, during the period of time between the signing of the treaty until today that the expectations had been well founded. The small border traffic (personal and comnaercial) is becoming from year to year a more effective instrument for promotaon of mutual endeavours for a better general understanding between two neighbouring peoples, disregarding the different social Systems in which they live. It is possible to deduct, from all this, that the Videm Treaty contains (the results of the five years prove this convincingly) three important positive 168 factors: political, in the border territories economical, as well as the factor of a positive influence of improving border relations on the general relatlons between Italy and Yugoslavia. To show the favourable development during the last five years we publish the following data: The number of pass-holders on March Ist, 1960 (on the basis of the Videm Treaty) Citizens of Yugoslavia Citizens of Italy 90.201 121.055 Personal border traffic (on the basis of the Videm Treaty) 1955 1956 1957 1958 1959 Yug. cit. exit 132.315 1.221.377 1.688.840 1.919.923 2.063.603 It. cit. entry 118.376 774.834 1.252.374 1.181.899 1.387.547 Together 250.691 1.996.211 2.941.214 3.101.822 3.451.150 Together 7.026.058 4.715.030 11.741.088 Year The realization of the Treaty on Local Commerce between border regions of Gorica (Gorizia)-Videm (Udine) and Sežana-Nova Gorica-Tolmin The new border demarcation between Yugoslavia and Italy brought about also new Problems in bilateral commerce. Leaving aside the Trieste region (commerce between zone »A« and zone »B« had been regulated by special protocols agreed upon by the two military govemments) it is necessary to mention the Treaty on Small Border Traffic between FPR Yugoslavia and the Republic of Italy, signed in February 3rd, 1949 (The Official Gazette of FPRJ, May lOth, 1950). This economic Cooperation was developing under fairly unfavourable political atmosphere and became obsolete after the »Memorandum on Understanding« had been signed on October 5th, 1954. It had become necessary to regulate the whole problem in accordance with the essentially better conditions for economic and political Cooperation with Italy. This had been succesfully done by the »Treaty on Local Commerce Between Border Regions Gorica (Gorizia)-Videm (Udine) and Sežana-Nova Gorica-Tolmin«, concluded between FPR Yugoslavia and the Republic of Italy. The treaty was signed on March 31st, 1955 in Rome (Offical Gazette FPRY Nr. 11, of May 5th, 1956). Comparing the commerce during the last three years after both treaties, we can see that it grows from year to year. In Order to show the development of realization we publish the following data: 169 A comparison of export and import during the last three years. Year 1957 1958 1959 Export Import Lit 1.063.395.000 1.093.968.000 1.430.967.000 1.498.167.000 1.852.550.000 1.891.326.000 More than half of the Yugoslav export on the basis of these treaties represents wood, products of wood, cattle and meat. a) The realization of the treaty in the Gorizia region Group of articles Year »/o Wood and products of wood......................... Wood and products of wood............................. Cattle and meat.................................................. Cattle and meat.................................................. 1958 1959 1958 1959 53.0 36.7 15.8 9.3 Year »/o 1958 1959 1958 1959 16.9 12.5 31.0 39.2 b) Realization of the treaty in the Trieste region Group of articles Wood and Wood and Cattle and Cattle and products of wood............................. products of wood............................. meat.................................................. meat.................................................. Regarding import, it is composed mostly of industrial articles and raw materials: a) The realization of the treaty in the Gorizia region 1958 1959 48.7 °/o 69.74 ’/« b) The realization of the treaty in the Trieste region 1958 1959 170 94.9 % 100.00 °/o Uredil uredniški odbor: Drago Druškovlč dr. Janko Jeri Janko Pleterski Odgovorni rednik: Drago Druškovlč Tehnični urednik In oprema: H. Frančeškin Lektor: Stanislav Virtič Angleški prevodi: Aljoša Furlan Prevod Iz nemščine v angleščino dela predavanja dr. A. Beblerja: Božidar Pahor Tiskala Tiskarna “Jože Moškrlč“ Leta 1960 Druga številka pa bo vsebovala: J. Pleterski: Manjšinska zakonodaja na Koroškem po drugi sve-. tovni vojni The Minority Legislation in Carinthia after the Second World War V. Klemenčič: Kritični pretres avstrijskega popisa 1951 z ozirom na jezikovno strukturo na Koroškem A Critical Analysis of the Austrian Census of 1951 in View of the Lingual Structure of Carinthia J. Umek: Zakon za slovensko šolstvo v Italiji — borba slovenske etnične skupine zanj in poskusi vlade in političnih strank Italije, da se to vprašanje uredi The Law on Slovene Schools in Italy — A Comparation of Both Government Law Projects with the London Memorandum (Special Statute) as well as with the Law on Schools in South Tyrol and with Law Proposals of the Communist Party of Italy and the Socialist Party of Italy for Laws on Slovene Schools