Porabje TEDNIK SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 21. decembra 2020 - Leto XXX, št. 51-52 foto: Irén Bartha BLAJŽENE BOŽIČNE SVETKE VAM ŽELEJMO! 2 BOŽIČ JE VAJINA IN MOJA ZGODBA TÜ Poštüvana bralka in poštüvani bralec Porabja, božična skrivnost nam guči, ka je vöčna Rejč, štera je Bog, vzela na sebe našo človeško naturo, ka bi mi bili pri svetom krsti na novo rojeni za Kristuša in bi tak na sebe vzeli njegovo božansko naturo. Vsi čütimo, ka smo ranjeni pa betežni, či ostanemo sami. Či smo v Kristuši božanski, smo ozdravleni. S svojim rojstvom nam je Kristuš dao svojo božansko naturo, zato smo bili odrešeni in ozdravleni. Kristuš je nej stopo v naše živlenje kak kakši »superman« ali »spajderman«, šteri bi se samo naravno v človeka. Jezuš je zaistino bil človek. Najboukši človek. V naš žmeten žitek je prineso odrešenje. Gda je stopo iz nebes v našo človeško naturo, si je najšo družino, zbrao si je mater in očo. Tak nam je pokazo, ka je družina sveti kraj za vsakšoga človeka. Jezuš se je dobro počüto samo ob Jožefi pa Mariji, pa ešče ob pasteraj, šteri so ga prišli gledat v štalo. Bože Dete sta čuvala mati pa oča, če gli nej pravi oča, pa ešče srmaški pasteri, pa nišče drügi. No, iz Svetoga pisma vidimo, ka je tak bilo. Pa je zaistino tak bilo? Angeli so nad betlehemskimi bregi spevali »Dika Bogi na visini in na zemli mer lidem, šteri so njemi po voli.« (Lk 2,14) To nam vseeno pove, ka to Bože Dete čuvajo nebesa, v šterih stoji tron, na njem pa sedi on, ki je pravi Oče toga Deteta, se pra- vi Bog. Vse se godi po Božem načrti. Bog Oče čuva svojega Sina do križa. Tam ga je dao lidem v roke. Liki samo za tri vöre, ka je s svojo bolečino ozdravo naše bolečine. Te je pa Boži Sin svojo düšo izročo Oči, položili so ga v grob in v moči Svetoga Düha je od mrtvi gor stano. Kda je tak vövidlo, ka je vsega konec, se je vse znova začnilo – in to naprej ide v moji in vajini življenjski zgodbi, poštüvana bralka in bralec Porabja, če gli nas mantra epidemija korona virusa. Letos smo za božič vsi sami. Ne moremo brez skrbi svetiti nej v cerkvi, nej indri, kak smo vsakše leto – vküper pa veselo. Leko pa praznüjemo doma – merno pa globko v srci. V tom žmetnom časi je dom edino gvüšno mesto za obhajanje svetkov, zato tüdi edino mesto, gde leko ostanemo zdravi. Vsakša iža naj zato letos odpre dveri Božemi Deteti, Mariji in Jožefi. Božič nam guči: Sin Boga Očo je prišo k nam, ka ne bi več odišo, ka šče ostati z nami. Če gli je zdaj v nebesaj, je eti – z vama in z menov. Žive v vajinom srci in žive v mojem srci. Ešče itak nosi človeško ime – Jezuš Kristuš. Za božič nej bi rad bil sam. Gvüšno ka tüdi vüva ne bi rada bila sama. Prosim vaj za molitev. Gda ta molila za mene, ta mi ponovno v srce pripelala Jezuša. Tak ta mi podarila božič. Jaz pa to obečavam vama. To de mali stopaj med nami lidmi, de pa velki sopaj do Jezuša in zato velki stopaj do božiča. Blagoslovleni, lepi, duhovno bogati naj vama bo božič, pa ranč tak blagoslovleno in zdravo leto 2021. Bog plati vama za božič. Peter Štumpf soboški škof Božiči indasvejta Kak človek vsakšo leto starejši grata, vsigdar več brodi nazaj na doživetja iz mlašeči lejt, na adventne čase pa na božiče. Na tisto, kak smo se pripravlali na den rojstva Jezuša, kak je meni Jezuš krispan naredo, kakši dar sem dobila. Gda sem mala deklica bila – na konci petdeseti pa začetki šestdeseti lejt – je vse ovak bilau kak gnesden. Mali mlajši so bola vörvali starišom, bole so je baugali. Kak so uni pravli, tak je moglo biti vse. Mogli smo pomagati, delati. Na zadnji adventni keden smo pekli medene figice na krispan. Mama je iz Monoštra od slaščičara Reinelt prinesla vseféle farbe za figice, s tistimi smo pofarbali. Gda smo zgotovili, je mama figice tasranila, aj je ne najdem, ka de je »Jezoš gorobejso na krispan«. Tistoga ipa nej bilau tašoga bogastva kak zdaj. Saloncuker je žmetno bilau küpti pad ragi je tö biu. Mi smo ga küjali, z malininim sokom ali farbo pofarbali. Cejlo leto smo vküpbrali svejkel papír od čokolade, v tistoga smo notzasükali oreje pa cuker. Prauti večera smo vsi kauli špajerta sejdli, smo pripovej- je sedem lejt starejši, on je že znau, kak tau ide, dapa meni je nej vöovado. Na sveto nauč sem nej stejla dojležti pa spat titi. Vsakšo leto sem mislila, dali pa Boga molili. Mama je gorštejla iz Katekizmuša. V redlini so se gospočke tikvi pa mošanske djabke pekle, Radi smo ji geli, komaj smo čakali, naj se spečejo. Kak malo dejte sem fejst čakala, naj pride božič. Te sem eške vörvala, ka Jezuš prinese krispan na sveto nauč. Trno nemirna sem čakala, gda pride Jezuš pa kakšen dar prinese meni pa brati. Brat ka gnauk mo dun vidla Jezuša, ga dun zgrabim, gda pride. Nigdar se mi je nej posrečilo, prva sem zaspala. Hvala Baugi – pravim zdaj – vej bi se pa ovak zgibiu čar (varázs) božiča. Dokeč vörvlemo v skrivnosti, je božič najlepši, je ta pravi. Zrankma na božič (sveti den) sem se rano prebidila, brž letejla v drugo ižo. Lepau okinčani krispan sem najšla na stoli. K meni je vnoči prišo Jezuš, prineso krispan. V srcej se mi je mali Jezoš naraudo, čudovito je bilau. Dobila sem knjige pa šnajclike (robčke) z raužami. Knjige sem dočas nej dojdjala, ka sem je nej vöpreštejla. Te eške nej bila šega, ka bi velki dar dobili kak zdaj. Na božič smo k meši šli na Gorenji Senik. Po obedi smo doma ostali, mama je vsigdar pravla, ka se na božič ne šika kraj od doma titi. Na števanovo smo šli k žlati ali so oni prišli k nam. Moški so kartali šnapser ali turek, ženske so pripovejdale. Te smo eške nej meli televizije, radio smo poslüšali ali šteli novine. Mlajši smo poslüšali, ka gučijo starejši. Pri nas je do trej kralov držo božični cajt. Stariške so počivali, k sausedom ojdli, vsi smo vküpprišli. Te so mrzle zimé bile z velkim snegaum. Mlajši smo se sankali pa čujskali. Meli smo lejpe božične svetke. Srmastvo je bilau, dapa lüstvo je bola vküpdržalo, se poštüvalo. Porabje, 21. decembra 2020 Epilog Že 60 lejt je minaulo, gda sve z mojo mamo pekle medene figice na božič. Venej je snejg üšo, vse je bejlo bilau. Mrzla zima je bila. Zdaj že pa kloncka božič na dveri, pripravlam se na svetke. Dapa zdaj sama pečem figice. Itak nücam mamin stari recept. Začne snejg titi, pomalek pokrije porabsko krajino. Vüpam, ka mo bejli božič meli. Künja diši po cimeti, božično sem razpoložena. Vej je pa advent, čas tijoče, čas pričakovanja. Eške gnauk nazajbrodim na mlašeča lejta. Kak lejpi so bili tisti svetki, stere sem na Dolenjom Seniki, v Békavaraši preživela. S hvaležnostjo mislim na pokojne stariše, ka so nas gorzranili, na vse navčili. V srcej sem znauva malo dejte gratala. Nemirno čakam božič pa vörvlem v božičnoj čüdi. Margit Čuk 3 »Za ništerne znamenüjemo mi cejli božič« Božični svetki so gnesden trnok ovaški, kak liki so bili pred štiridesetimi lejtami. Ništerni pravijo, ka so na začetki osemdeseti lejt eške zimé tö bole trde bilé. Po naši vesnicaj so ojdli betlehemeške, ka bi lidam blajžene svetke želejli. Kak se na svoje božiče v mlašeči lejtaj spominajo plebanoš Ferenc Merkli, smo ga vöopitali v njinom zdajšnjom farofi v Vasszécsenyi. »V moji mlašeči lejtaj smo bili pri nas v Sakalauvci doma oča, mati, brat, stara baba pa stari dejdek. Živino smo držali, zabadanje smo meli vsikdar na svetoga Lačni smo, žedni smo, kmica je.’ Rejsan je mrzlo bilau, minus pet, depa sem pravo: ’Pajdaša, prosim vaja, pojmo, poglednimo tisto staro mamico. Gvüšno nejma pejnaz, depa mogauče go nišče gor ne zišče za božič, samo mi.’ Pravla sta: ’Dobro, demo, depa brž. Za edno minuto, te pa pridemo nazaj.’ Šli smo gora na brejg, vseposedik je snejg bijo. Poklonckali smo, stara mamica je oprla: ’Ka ščéte?’ ’Betlehemeške smo, ščemo vam špilati. Slobaudno?’ Nota smo staupili, Boga molili, pa povedali vse, Frančiška den, 3. decembra. Te je vsikdar snejg išo, toma smo mladi trnok radi bili. Edno leto smo trgé ojdli kak betlehemeške. Najbole zavolo penez, küpiti smo si steli farmerlače pa športne črejvle. Stara mati nam je pripravila betlehem, mi smo ga pa nosili. V soboto popaudnevi smo šli po Sakalauvci, ešče je nej kmica bila. Prišli smo k prvoj iži, nota smo staupili, zmolili smo pa povedali svoje. Dobili smo deset forintov, tau je bilau na začetki osemdeseti lejt dosta. Šli smo v drügo ižo, tam so bola bogati živeli. ’Hu, tü nika že dobimo!’ Rejsan, dobili smo petdeset forintov. Pri dosta držinaj smo ojdli, nindrik smo samo pejnaze dobili, indrik pa pomaranče, čokolado ali bonbone tü. Prišla je kmica, vöra je že šest bila. Mati mi je pravla: ’Morate biti doma v pravom cajti!’ Depa tau je tö pravla, ka tam gora na brdjej edna stara mamica živé, štera nikoga nejma. ’Idite pa go poglednite!’ Kmica je bila, prešteli smo pejnaze: ’O! Za tri farmerlače pa za tri črejvle že mamo! Konec je djé, nédemo več.’ Snejg je bijo, trüdni smo bili, depa dja sem pravo: ’Čüjte, obečo sem, ka demo k tistoj mamici, štera na brdjej sama živé. Trnok nas čaka. Ka pravita?’ ’Nej, nej, že je gotovo, pejnaze mamo, demo domau. ka smo šegau meli. Mamica je začnila s srcá djaukati. ‚Ka pa je mamica, lagvo vam djé?’ ’Nej. Samo tau, ka moji mlajši vsi v Meriki živéjo, dja sem pa sama. Zavolo snegá ne morem dola v vés, nišče k meni ne pride, samo vi ste prišli.’ Pa je djaukala. ’Brž, brž, demo’ je pravo en pajdaš. ’Ščéte kaj djesti ali piti?’ je pitala una. ’Nej, nej, ka mati nas čaka, že kesnau je djé.’ ’Čakajte,’ je staupila v ižo. Prišla je nazaj, pa nam vsakšoma po stau forintov dala. Mogauče je dobila z Merike. Mi smo pa vsi mislili, ka je srmačka pa nejma pejnaz. Depa una je bila najbole bogata, ka je bila bogata v srcej. Trnok je stejla, ka bi sto prišo, ka betlehemeške pridejo, ka nekak pogledne, kak una živé. Pokazala je svojo sobo pa krispan v njej. ’Baug plati, mati, kleta tü pridemo,’ smo že stapali dola. Pravo sem: ’Na, pajdaša, ka pravita? Vidita, kak tau dosta znamenüje. Eden samo pravi: ’Na, tü mate pejnaze pa pojdite v miri!’ Za drüge pa mi, samo mi pomenimo cejli božič. Ka nekak pride k tebi pa te pita – kak ste kaj, mamica?’ Za mené je biu tau en gvüšen stopaj do dühovništva.« Zapisal: -dm- Presenečenje za porabske slovenske penzioniste Žau nam je, ka Drüštvo porabski slovenski penzionistov pauleg epidemije COVID-19 ne more svetiti pa pozdravlati s svojimi svetešnjimi programi svoje penzioniste v adventnom časi. Priznamo, mi slovenski penzionisti se preveč više stari, njij smo malo ovak podarili. Zvöjn rednoga darila smo eške posaba podarili člene staroga predsedstva, tri pomočnike, steri so tü meli svoje lidi, ranč tak Lüdske pevce Rozmaring. Malo pá ovak smo brodili na nadzor- Zadnji tanači, prošnje predsednice Marijane Fodor, prejšnje predsednice Klare Fodor pa podpredsednice Marijane Kovač za vodjo en tau varaški penzionistov Ani Dončec radi drüžimo, padašivamo med seov, leko se trgé dnevi vküp zgrabijo pa itak ne sfalimo z rečami. Kak bi nam pa nej falilo lejpi slobaud vzeti eden od drügoga z dobrimi želenji za božične svetke pa nauvo leto. Zatau je vküper staro-nauvo vodstvo na konci novembra tak skončalo, ka letos našo drüštvo vsejm 95. svojim penzionistom z božičnim darom želi polepšati božične svetke pa nauvo leto. Vekši tau penzionistov je gnako darilo dobilo, saloncuker pa šampanjec z voščilnicov/ kartov pa s toplim pozdravom, lejpimi želenji v pismi. Drügi tau pa diferencirano, zatau smo malo več dela meli s pakivanjom, ka smo z radostjov oprajle vküper s predsednicov Marijano Fodor pa podpredsednico Marijano Kovač. 33 penzionistov v najlepši lejtaj, ki so 75 lejt ali Porabje, 21. decembra 2020 no komisijo. Vrejdnost darilni pakov vsevküp je par forintov menje kak štiristau gezero forintov, ka smo vö plačali iz več lejt prišparani svoji pejnez. Darilne turbe smo na kreda spakivali vsakšomi po imeni, stere smo za vsakšo vodjo vözvozili, nisterne same vöraztalale na konci kedna pred Miklaušom. Drügi člani predsedstva, steri vodijo penzioniste v svojom kraji, so pa najkasnej na Miklaušovo vsakšoma z velkim veseldjom notascingali, ga v maskaj pred dveri z živo rečtjauv pozdravili pa vse dobro želeli. Dragi slovenski penzionisti! Ob tej priliki Vam tü blajžene, mirne božične svetke, za nauvo leto pa dobro zdravdje, dosta radosti, lübezni, velko potrplenje pa vüjpanje želim! Tekst: Klara Fodor prejšnja predsednica slika: Andraž Dončec 4 V Murski Soboti postavili bronasti kip sv. Nikolaja Varuh duhovne in moralne blaginje Sobočancev – premisli, kako boš rav- V Sloveniji so sv. Nikolaju nal. Tretje jabolko: zelena posvečene tri škofijske cerk– nadaljuj v pravičnosti, ve, ki pa so tudi župnijske: v miru in dobroti.« Sveti v Murski Soboti, v Ljubljani Nikolaj kot škof stoji trdno, in v Novem mestu. Posmrts pastirsko palico in je va- ni ostanki (relikvije) tega ruh duhovne svetnika so shranjeni v bater moralne ziliki sv. Nikolaja v italijanblaginje Sobo- skem mestu Bari. »Sveti Ničancev in vseh, kolaj torej ni namišljen ki se k njemu ali pravljični lik, ki bi zatekajo po spodbujal k dobroti zgolj pomoč. Njego- otroke, temveč je škof, ki va bogoslužna je zgodovinsko izpričan oprava je sta- kot resnična osebnost in rodavna, saj so je tudi eden najbolj čepred mnogimi ščenih svetnikov vzhodstoletji bila ne Cerkve. Bolj kot njega škofovska obla- pravoslavni častijo le nečila podobna beško Mater Marijo,« so še tem, ki so upo- zapisali v murskosoboški dobljena na škofiji in dodali, da je SoN i ko l a j e ve m bota mesto s katoliškim, z kipu. Škofija je evangeličanskim, delno pa tudi zapisala, tudi z mednarodnim znaKip sv. Nikolaja stoji v krožišču, ki se v Murski da je sv. Niko- čajem: »O tem pričujejo Soboti nahaja nedaleč stran od stolnice laj »glasnik tudi trije močni simboli: moškim, ka- katoliška in evangeličankip je zasnoval akademski kršni morajo biti: srčni, ska cerkev ter spomenik kipar dr. Marjan Drev, v pogumni, pošteni, zvesti, na Trgu zmage v osredbron pa ga je v Budimpešti resnicoljubni, ženskam njem parku. Gre torej za ulil madžarski livar János pa obuja lik pravega moš- panonsko mesto, ki je zaMeszlényi. Slovesna bla- kega, ki ve, kdo je in kaj nimivo zaradi različnosti goslovitev kipa, ki je bila predvidena na Miklavževo nedeljo, je bila zaradi slabih epidemioloških razmer prestavljena na ugodnejše čase. V murskosoboški škofiji so zadovoljni, da so se na ta način zaključila triletna prizadevanja katoličanov, da se v bližini stolnice postavi kip zavetnika mesta. Po besedah škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa Upodobitev sv. Nikolaja nakaže strumno držo dobrotnega škofa, ki omenjeni kip »predstavlja prebivalcem Sobote in tistim, ki prihajajo, velikodušno ponuja darove verski simbol, hkrati pa treh jabolk tudi simbol splošne dolžnosti, da smo si med se- hoče in se zaveda odgo- ver pa tudi idejnih usmeboj dobri«. Upodobitev sv. vornosti, da daje varnost ritev. Sobota je vzhodNikolaja nakaže strumno ženi, otrokom in svojemu no preddverje Slovenije držo dobrotnega škofa, domu. Ker pa je Niko- do hrvaškega, nemškega, ki prebivalcem Sobote in laj tudi škof, svoj pogled madžarskega, slovašketistim, ki prihajajo, veliko- usmerja proti stolnici, ga, ukrajinskega in rusdušno ponuja darove treh kjer je kraj prebivališča kega sveta. Tudi iz teh dejabolk: »Prvo jabolko: rde- Boga med ljudmi in sedež lov sveta se radi ozirajo ča – ustavi se pred zlom. krajevnega škofa, od ko- v Soboto. Obiski mnogih Drugo jabolko: rumena der vodi soboško škofijo«. cerkvenih in političnih Na megleno in oblačno Miklavževo soboto so v krožišču pri katoliški cerkvi v Murski Soboti postavili bronasti kip sv. Nikolaja. Dobre štiri metre visok delegacij ob raznih priložnostih, praznikih in no znamenje verskega, ekumenskega pa tudi geopolitičnega pomena naše Sobote.« Mestna občina Murska Sobota je tudi v svoj grb, katerega avtor je akademski slikar Sandi Červek, postavila tri zlate krogle iz legende o zavetniku mesta sv. Nikolaju. Z njim je povezano tudi tradicionalno, največje sobošPo besedah škofa ordinarija msgr. dr. Petra ko, Mikloševo Štumpfa omenjeni kip »predstavlja verski simbol, senje, ki pa ga hkrati pa tudi simbol splošne dolžnosti, da smo si na žalost 6. demed seboj dobri« cembra 2020 zaradi epidezgodovinskih spominih mije novega koronavirusa ter obletnicah so moč- ni bilo. Zanesljivo je dejstvo, da je bil Nikolaj škof v antičnem grškem mestu Miri, na kraju sedanjega mesta Demre v turški provinci Antalya, kjer je v visoki starosti umrl okoli leta 350, potem ko se je z drugimi škofi udeležil koncila v Niceji leta 325, kjer je ob podpisih škofov tudi njegov podpis proti Arijevim zmotam. Pobožnim staršem se je rodil potem, ko sta bila že dolgo poročena in sta izgubila upanje na potomce. Bila sta dobra in usmiljena človeka, odprta za reveže. Sin Nikolaj (ime pomeni: ‚zmaga ljudstva’) ju je v tem posnemal. Starša sta mu zapustila lepo premoženje, on pa ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki po goreči molitvi odločili, da naj bo tisti duhovnik, ki bo naslednje jutro prvi vstopil v cerkev, novi škof. To je bil Nikolaj. Svojim vernikom je hotel biti zgled v vsem, zlasti v dobrodelnosti. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi vere v ječi. Kmalu po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi svoje dobrote je postal priprošnjik v vseh mogočih življenjskih stiskah. Po legendi je priskrbel primerno doto trem dekletom, ki so obubožale in so bile v nevarnosti, da zabredejo v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile. Vsaki je daroval zlato jabolko, s katerim si je lahko pomagala pri preživetju. Število ‚tri’ pomeni polnost, dovršenost; zato tri ‚zlata’ jabolka v Nikolajevi roki pomenijo njegovo nesebično, popolno dobroto. Porabje, 21. decembra 2020 Tekst in fotografije: Silva Eöry 5 Želejti dosta krüja, vina pa düšnoga zveličanja V slejdnji mejsecaj smo se cujvzeli, ka so dnevi furt kračiši grtüvali pa smo mogli posvejte že v štrtoj vöri gorvužigati. Nej je bilau tau ovak inda svejta tö nej, gda je v zimi na mezavaj nej bilau dela, pa je zemla tö počivala. Lüstvo se je bodjalo, ka vsikdar tak ostane, zatok si je vözbrodilo šege za svetke. V naši vesnicaj so največ takši navad poznali vrnau v zimski mejsecaj, šatrivali so za dosta mlajšov, gesti pa blagoslova za cejlo prišešnjo leto. Ka bi se té šege nej sploj tapozabile, smo od nji malo vöopitali porabsko etnologinjo Marijo Kozar. - Mlajši si v svojom žitki oprvim zamerkajo datum 6. december, vej pa te pride Miklauš. V Porabji so inda svejta na té den ojdli »miklauške«, podje, naravnani v vöobrnjene gvante. Je tau cejlak preminaulo? »Na miklaušovo zdaj že redeči Miklauš odi, šteroga pa leko eške sprevajajo črni vrazgé z dugim redečim gezikom pa répom. Kauli podjasa nosijo lance, v rokej pa držijo krpač, kak indašnji ’miklauške’. Gda so v ižo staupili, so mlajšam v stari cajtaj oreje davali, zdaj pa čokolado. Sprvoga so se nutnaravnali mladi podje, vej so pa pri ižaj mlade dekle tö lüpale goškice. Postrašüvali so je z rogatanjom lanca pa jim malo dali po riti s krpačom. S tejm so šatrivali, aj do zdrave, aj se oženijo pa dosta mlajšov rodijo. Tak vsikdar baudejo delavci pri iži, šteri leko krü pripravlajo.« - Na licijovo sta leko eden moški ali edna ženska tö samo z moškim klabükom na glavej k iži prišla, niške je nej smo dojsesti. Vertinje so nej šivale, vse tau pa zavolo toga, ka bi kokauši djajca nesle. Kak so pri tejm pomagali pojbičke? »13. decembra so 10-12 lejt stari podje ojdli od iže do iže kokodakat. S svojim kokodakanjom so uni tö šatrivali. Domanjim so želejli, aj majo zavolé gesti – dosta djajec, mlejka pa mesa. Kisnej so želejli eške dosta penez pa sinej bogastvo tö. Té pojbičke so v drvotani vzeli prekauli pa je odnesli v künjo. Na tistaj so klečali pa molili očanaš in zdravamarijo. Tak so prosili Boži blagoslov za maro in lidi. Té prekauli so domanji na sveti post, tau je 24. decembra, v peči zakürili, gda so vrganjike pekli. Podje pa so dobili oreje in pogače, domanji so radi bili, ka so prišli. Tau je tö šatrivanje, vej so pa zatok davali dare, ka bi uni tö nika dobili. V kokodakanji se srečata poganska in krščanjska vöra.« - Ženske so se naravnale v Licijo. Zakoj so tau delale? »Dvej ali tri ženske so nasé povej- ske pa krščanjske vöre, vej pa pri svetoj meši šatrivajo.« - Je tau, ka so pred božičom »betlehemeške« ojdli, madžarska šega? »Ja, tau smo od Madžarov prejkvzeli. Nej samo reči, ka trbej pri ižaj gučati, liki cerkveno pesem ’Z nébe je prišo’ tö. Depa samo na Gorenjom Seniki so slovenski spejvali pa gučali, indrik po naši vesnicaj nej. Betlehemeške srečo prineséjo k iži. Dare prosijo za Jezoša, štero- sile bejle lijene, obraz pa zakrile z bejlimi štrümfami. V rokej z bejlimi rokajcami so nosile bencli in kanklo z vapnom, pri ižaj so stejle domanje pobejliti. Ime Licija latinski pomeni »posvejt«, zatok so brodili, ka prineséjo Licije k iži svejklost. Pred Gregorovim kalendarom so od Licijinoga dneva noči vsikdar kračiše grtüvale, zdaj se tau začne po 21. decembri.« - Moški so tö meli edno veuko delo: 13 dni so s 13 féle lesa eden stolec redili. Za koj so ga nücali? »Od Licije do svetoga posta so ništerni starejši moški redili ’licijin stolec’, vsikši den so malo delali. Zaka so tau delali? Zatok, ka so stolec s sebov vzeli na paunaučnico in če so na njega staupili, so vidli, što je čaralica v vesi. Tista ženska je pri podigavanji nazaj gledala, nej pa naprej. Po meši je mogo tisti moški leteti domau, ka ga čaralica ne zgrabi, té licijin stolec pa zaküriti. Če je drügo leto tö sto znati, što je čaralica, je mogo nauvi stolec narediti. Tau je tö mejšanica pogan- ga zebé, vej pa nagi leži v djaslini. Domanji so betlehemešom inda djabka, krü pa djajca davali, po nauvom pa bole peneze. Vküper so spejvali svete pesmi z domanjimi in tak prosili Boži blagoslov. Betlehemeške so si obraz namazali s sajami, bekeč so vözobrnjeno na sé djali. S tejm so se steli braniti hüdoga düjá, tau je tö šatrivanje. Mejša se poganska in krščanjska vöra.« - Na dosta mejstaj v našoj krajini je krispan nej na stoli stau. Gde so ga držali? Ka je bilau na njem? »Pred drügov svetovnov bojnov so pri nas mali krispange s plafona viseli. V iži so posvejt dojvzeli s klüke pa na njau obesili krispan. Drejvo so kinčali z djabkami, orejami pa bejlimi in redečimi papérnatimi pantlikami. Krispan je simbol tistoga drejva, s šteroga sta Adam in Eva v Paradičomi dojvtrgnila djabko. Pantlicke pa simbolizirajo kačo, štera jiva je na njé vzela, aj grejšita.« - Ka se je zgaudilo s krispanom Porabje, 21. decembra 2020 po božiči? »Do nauvoga leta je s krispana sfalilo vse, ka je za gesti bilau. Ostali so gor samo bejli pa redeči pantlicke. Na nauvo leto so zrankoma krispan odnesli na stüdenec, aj cejlo leto friško vodau majo. Tau je staro šatrivanje. Brodili so, ka hüdi düh leko vöposiši stüdenec, zatok so ma darüvali krispan.« - V indašnji cajtaj so ranč tak steli lidgé, aj nauvo leto baukše bau kak staro. Ka so za tau naredili? »Na nauvo leto so podje in moški zrankoma rano ojdli friškat, najbole k tistim ižam, gde so mlade dekle bile. Na Gorenjom Seniki so z mrzlov vodauv fejst pošprickali dekle, štere so eške v posteli spale. Brojco so v vodau namakali pa s tistim friškali, aj domanji cejlo leto zdravi baudejo. V drügi naši vesnicaj so s krpačom friškali, tam so tö želejli dosta zdravdja, krüja pa blagoslova v nauvom, mladom leti. Tau je tö šatrivanje: s krpačom so beteg vöstukli s človöka, z vodauv pa bolezen naganjali. Domanji so se jim zavalili z ednim malim darom.« - Fašenek se začne eno malo po nauvom leti. Bila je kakša šega pri nas za trejkralovo tö? »6. januara so trgé ojdli po vesi, v Sakalauvci dekličine, v drügi vesnicaj pojbičke. Od iže do iže so spejvali edno staro slovensko pesem s 16. stoletja, štera je nut v naši stari molitveni knigaj, depa v najnovejšoj porabskoj pesmarici tö. Začne se ’O, sveti trej krali, kak blajžen vaš den’. Trejkrali povejo, zaka prosijo dare: ’Darüjte nas, darüjte nas z enim malim darom, Baug vas darüje z večnim rosagom!’« - Majo kaj vküpnoga té zimske šege? »Vse so takše, ka so lidgé eden drügoma nika dali pa želeli. Tau pa zatok, ka so brodili, če kaj dajo, uni tö nika dobijo. Vseposedik so cuj nikše šatringe. Inda svejta so brodili, ka je hüdi dü kriv za tau, ka je zima, kmica pa mraz. Brodili so, ka če hüdoma düji nika darüjejo, de konec toga. Depa gda so krščansko vöro gorvzeli, so se že zavüpali v Bogá, ka jim Baug vse dobro dá.« -dm- 6 »Da znate, kelko je vöra« Pesniški zbirki Janje Magdič Drobtinice sreče in Iskrenje srca Törminska vöra na Gorenjom Siniki Hvala leipa szakomi. Vam pa dragi farniki zseleimo, veszélje mejte, da znate kelko je vöra. Etak vam dragi, na tou najprvo prosnyou szte nasz nei gori vzéli. Tak je bilou eti malo zmesanya. Zatok sze vlecsé tou tak dugo. Naj bou, kak je. Szamo da szmo zdaj vküp szpravili na tau vöro, szte dobili. Mi amerikanczi szmo darüvali. Nei vasz je nika ednoga kostalo, pa dönok szte sze prouti posztavlali. Vi szte nam spot napravili sz Vöra na staroj cerkvi leta 1938 teim, da szte prvo nei Slovenci s siničke fare v Merki so vküpdali peneze za vöro. Dvakrat so vküpdavali, ka so prvo paut domanji nej vzeli peneze, samo drügo paut. Tau svedoči edno pismo, štero je bilau napisano 31. decembra 1911. leta. »Eden szpomenik z Amerike od Szinicski Farnikov, zselejoucsi edno vöro vu tören. Nadale leipo pozdravlanje Cerkev na Gorenjom Siniki do 1911. leta nej mejla vöre. Sz pozdravom Ropos Gábor V léti 1911 decz 31 Pittsburg« V pismi je eške dojspisano, ka s štere vesi, što, kelko penez je dau v Pittsburghi pa v Bethlehemi. V Pittsburghi je z Gorenjoga Senika darüvalo 85 lüdi 864 koron, z Ritkarovec 20 lüdi 198 koron, s Čöpinec 9 lüdi 45 koron, z Markovec Boreče, Maranovec (Neradnovci), Sakalauvec, Martinja in Zagreba vsevküper 9 lüdi 50 koron. Vsevküper je 1157 koron prišlo iz Pittsburgha. V Bethlehemi živeči Slovenci so vküpdali vsevküper 155 ko- od vszej darovnikov. Péneze je pobéro vküp Ropos Gábor z Gornjega Szinika. Nadale vam naznanimo, steri szo darüvali. Neije büo niske trüczani. Vszaki polek dobre voule, kelko je premogo. gori vzeli. Jeli, da je jako leipo, da vöro csüjete vu törmi biti? Eti vam szeim veszélo nouvo leto zseleimo. Zato nam nika ne zamérite. sreče je več kot osemdeset pesmi v treh sklopih. Najobsežnejši je prvi sklop z istim naslovom kot je tudi naslov knjige, v njem pa so pesmi, v katerih poudarja pomen drobnih radosti v življenju, »srečo v majhnih Janja Magdič (v sredini), ob njej Olga Paušič in cimbalist Andi Sobočan; fografija je nastala lani ob predstavitvi prve knjige Vöra na nauvoj cerkvi Vöra leta 2019 Janja Magdič je pred kratkim izdala svojo drugo pesniško zbirko z naslovom Drobtinice sreče, lani pa je izšla njena prva pesniška zbirka Iskrenje srca. Lani so pesniško zbirko še lahko javno predstavili, letos pa to za- ron. Z Gorenjoga Senika 13, z Verice eden, z Markovec pa sta dva dala peneze za vöro. Tak je vküpprišlo 1312 koron. Vöra je koštala 1200 koron, z drügi penez so plačali kovača, zidara in foringaša pa küpili lejs in vse drügo, ka je eške trbölo. Gda so 1938-oga leta dojtrgali staro cerkev, so gorzamerkali, ka iz stare cerkve v nauvoj gorponücajo vöro tö. Na naši kejpaj vidite vöro v törmi stare in nauve cerkve 1938-oga leta in v törmi cerkve gnes. Marija Kozar foto: Janoš Kühar in Marija Kozar radi novega koronavirusa ni bilo mogoče. V obeh knjigah avtorica piše o svojem življenju od otroštva, ki ga je preživela v Krapju v Prlekiji, pa vse do danes, ko z družino živi v Veliki Polani. Pesmi so nastajale predvsem za njeno dušo, potem pa jih je začela objavljati tudi v literarnih revijah: »V pesmih veliko pišem o svojih najbližjih in drugih ljudeh, ki jih imam rada. Veliko mi pomeni tudi narava, katere lepote opevam in kamor se zelo rada odpravim. Še posebej v območja ob Muri in v Veliki Polani, zelo ljuba pa mi je tudi narava v Krapju in okolici.« V pesmih tudi poudarja, koliko ji pomeni kultura in kulturna ustvarjalnost, ki jo vse življenje bogati. V spominu ji je sicer ostalo veliko lepih in žalostnih trenutkov, vendar pa rajši piše o lepih stvareh v življenju. V zbirki pesmi Drobtinice Porabje, 21. decembra 2020 obrokih«. Drugi sklop ima naslov Spoznanja, tretji pa Življenje so zgodbe. V pesmih piše o svojih čustvih in občutkih ter o vsem, kar ji v življenju veliko pomeni. Še posebej ji je pri srcu pesem Smo le ljudje, ki govori o tem, da drugim povzročamo dobro, pa tudi gorje. Janja Magdič je s srcem in dušo kulturnica, sicer tik pred upokojitvijo, zaposlena kot vodja lendavske območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Pesnikuje takrat, ko jo preplavijo misli na pretekle dogodke in doživetja ali ko jo življenje preseneti z nenadejanimi dogodki. Spremno besedo je napisala pisateljica Olga Paušič, ki je napisala uvodne besede tudi v prvi pesniški zbirki Iskrenje srca. Tekst in fotografija: Jože Gabor 7 Letno poročilo podpredsednika vlade Pod Srebrnin brejgom … Na seji Komisije za narodnosti madžarskega Parlamenta so člani komisije prisluhnili letnemu poročilu namestnika premierja, odgovornega za nacionalno politiko, narod- jih upravljale narodnostne skupnosti, trenutno jih je 95. Za štipendije narodnostnih študentov, ki študirajo na pedagoških smereh, so letos namenili 380 milijonov forintov. Zagovorniki med poslušanjem poročila nostna in verska vprašanja. Minister brez listnice Zsolt Semlyén je poudaril, da so podpore narodnostnim skupnostim od leta 2010 za 6,5krat narasle in znašajo 21,5 milijarde forintov. V primerjavi z letom 2019 je bila letošnja podpora za 6,5 milijarde višja. Pred desetimi leti je bilo v državi le 12 institucij, ki so V prvi polovici letošnjega leta so modificirali tudi narodnostni zakon. Poudaril je, da je pomemben element sprememb, da je osnova pripadnosti postala dejanska narodnostna identiteta. Avtohtone narodnosti na Madžarskem so določile tiste garancije, ki preprečujejo možnosti etnobiznisa. Pomembna sprememba je, da se mora lastniška pravica nepremičnin in premičnin predati narodnostnim samoupravam, ki upravljajo z raznimi institucijami. Predaja lastniške pravice - razen izjem, ki so zapisane v zakonu - se mora zgoditi takoj po prevzemu naloge ali najkasneje do začetka šolskega leta. Narodnostne samouprave dobijo nepremičnine brezplačno. Minister Semlyén je izpostavil tudi dva projekta, o katerih je razpravljala tudi vlada. To sta obnova hiše Lenau v Pécsu kot kulturnega centra Nemcev na Madžarskem in razvoj srbskega šolskega centra v Budimpešti. Slovenska zagovornica Erika Köleš Kiss se je zahvalila madžarski vladi za podporo pri Gospodarskem razvojnem programu Slovenskega Porabja, obenem je zaprosila za pozitiven odnos pri ocenjevanju natečajev porabskih občin (lokalnih samouprav) v Programu »Madžarska vas«. F. Sütő Foto: F. Sütő Živali predstavljajo tudi v šolah in vrtcih Društvo gojiteljev pasemskih malih živali Odranci povezuje 54 gojiteljev iz številnih prekmurskih občin, vse od goričkih pa do lendavske občine, nekaj pa jih je tudi iz Madžarske. V okviru društva delujejo golobarska, perutninarska, kunčjerejska sekcija in sekcija za ptice. Med člani jih največ goji golobe. Prvo leto je bilo 22 članov, je povedal predsednik društva Karel Horvat, od takrat pa se je članstvo več kot podvojilo. Je pa na žalost le malo mladih, saj je samo šest članov mlajših od 50 let. V Odrancih so prejšnja leta organizirali društvene, meddruštvene pa tudi mednarodne razstave, katerih so se udeleževali vzgojitelji malih živali iz Hrvaške, Avstrije, Madžarske in Slovenije. Male živali predstavljajo tudi na osnovnih šolah in v vrtcih, čez zimo pa poskrbijo za ptičje krmilnice in praznikov, ko so gnali živino na pašo in na ves glas pokali z biči. V letošnjem jubilejnem letu, Predsednik društva Karel Horvat s svojimi malimi živalmi na razstavi hrano za živali, ki živijo v naravi. Prejšnja leta so organizirali tudi etnološko prireditev Sopa lop, s katero se spomnijo običajev pastirjev v času binkoštnih ko praznujejo dvajsetletnico, je bilo zaradi koronavirusa aktivnosti društva precej manj. Tekst in fotografija: Jože Gabor … je Miklavž tau leto nekšen škrklivi biu. Zaprav, enim skur nika nej prineso, enim pa zavole tistoga, ka njim sploj nej trbej. Od vode guč dé. Tam skrak maurdja zavolé vodé majo. Depa najprva se je ranč maurdje zdignolo, po tejm pa se je dež, nej mali dež, začno piščavati. Potoki so se zdignoli, doj z brgauv je voda prletejla, naganuk so zvekšoga vsi slovenski turistični varaši pod vodauv bili. Rejsan, té Miklavž je vcejlak brezi pameti ostano. Zavolé vodé v maurdji majo, več bi njim je rejsan nej trbelo. Srmacki lidgé so vö iz ramov mogli oditi, avtoni v vodej so na nikoj prišli, soline so pod vodau, aerodrom v Portoroži tö, Strunjan kak bi ga tam več ranč nej bilau. Pa tau ranč v Istri, v krajini, stera v leti zmejs ene kraple deža ne dobi. Vcejlak vse taposene. Depa vodé se ne more za cejlo leto vöstalati, kak bi škeli. Vodau, zaprav malo bole trdo vodau, so v Planici meli tadjano. Ja, snejg iz zadnje zime so nut v eno velko zemenico zrijvali, aj ga tau leto zavole bau. Najbole za istino. Tam skur pod zemlo majo neka takšoga kak stadion za bejžanje na smučaj, v sterom cejlo leto leko trenejrajo pa temperature so tö takše kak v zimi. Na, tam nut je snejg čako, je čako, že so ga z buldožerami vözrijvali pa na skaklanico pa pod njau že klačiti začnoli. Za svetovno prvenstvo v poletaj na smučaj je vse kredi bilau. Depa ta bole trda voda je nej na meri ostanila. Začno je snejg leteti, kak že dugo, dugo nej. V enom cejlom dnevi ga je 70 cm spadnolo. Zdaj je druga nevola prišla. Ka aj zdaj s tejm snejgom delajo? Pri tejm organizatori srečo v nesreči majo. Zavolo coronavirusa lidge nedo prišli gledat svoje junake, parkirišča prazna ostanejo, pa eške vsefele drugo ranč tak. Snejg njim nej trbelo daleč vkraj rijvati. Meli pa bi ga v Prekmurji, kama ga je tö malo priletelo pa je tak včasin odišo tö. Najbole bi ga zemla škela meti, ka v zijmi je že nebesko dugo nej počivala. Več ranč ne pauni, gda je tau nazadnje bilau. Tak se skur več ne pauni, gda je živlenje normalno bilau. Tau živlenje, steroga nam je virus Covid 19 skur vcejlak na glavau obrno. Je pa zavolo vsega toga eden nauvi šport vöprišo. Tau je gledanje televizije v tistom časi, gda ministri vözglasijo, kakše nauve regule vöpridejo pa tau, gda eno najbole nej lejpi več nede; gda do mlajši leko v šaule šli, gda znauva busi pa cugi do voziti začnoli, gda se zaprejte baute goroprejo, gda do gledališča začnila delati, gda nazaj na stadione lidge leko pridejo pa tak naprej pa tak tadale. Tau se bole gleda kak kakšo brsanje labde. Pa tö tau je s tejm eške prišlo, ka se lidge med seuv stavlajo, za pejneze stavlajo, kak de kaj drugo eške trpelo, ali pa ka nauvaoga njim znauva na pleča obejsijo. Ja, sto bi si brodo, ka takše vse de se godilo. Eni si tak pejneze med seuv vkraj gemlejo, drugi pa eške kuman živejo, ka vse tisto obečano, ka bi aj dobili, eške nej do nji prišlo. Depa kakoli obračajo nauve regule, si eške kakšo kcuj zbrodijo, beteg ne enja. Zaprav, vse bole raznok dé, vse menje regule valajo. Zvün toga vlada več niškoga zavüpanja pri lidaj nema. Tak ka nej samo beteg gé. Ministri pa na vsikšo pijtanje vejo nazaj prajti. Tak je znauva minister za policijo nika vcejlak nauvoga vönajšo. Mogo je, gvüšno, ka za politično krizo un pa njegvi ne morejo krivi biti. Pa je povedo, sto je: »Za nejzavüpanje vladi ste krvi vi, mediji!« Tak, vi, vi, vi, grdi mediji, ka te vedli! Potejm takšnom, teveni, radioni, samo eške muziko aj doj davajo ali pa sploj vcejlak tiüma ostanejo. Novine vcejlak prazne aj baudo, nika v nji ne smej pisati. Ja, po tejm kriza tak nagnauk tamine. Ja, vi grdi mediji, nika ste nej vrejdni gé. Zdaj že tö naš Srebrni brejg straj ma. Leko ka njega kakši minister vözglasi, ka un je krivi, ka je granica skrak njega eške vsigdar dojzaprejta. Miki Roš Porabje, 21. decembra 2020 8 »Zakaj ne bi bila oboje hkrati? Letos 15. oktobra je pri nizozemski znanstveni založbi Brill izšel prevod »Prekmurske slovenske slovnice« (»Vend nyelvtan«) Avgusta Pavla v angleški jezik. To daljšo jezikoslovno študijo je prevedel in z znanstvenokritičnimi opombami opremil ameriški jezikoslovec, univerzitetni profesor slovanske dialektologije Marc L. Greenberg, sicer dopisni član SAZU in obenem ambasador znanosti Republike Slovenije. Jezikoslovec, literarni zgodovinar in etnolog Avgust Pavel je svojo slovnico prekmurskega slovenskega narečja dokončal leta 1942. Prvotni namen naročnikov - takratnih madžarskih oblasti - je bil, da bi prekmurski učenjak sestavil pripomoček k poučevanju prekmurščine v javnem šolstvu. Pavlova študija pa je kmalu prerasla začrtane okvirje, zato se je lahko tudi zgodilo, da je delo ostalo v tipkopisu vse do leta 2013. Takrat je »Prekmurska slovenska slovnica« v Mednarodni knjižni zbirki ZORA izšla v prevodu v slovenski knjižni jezik - Avgust Pavel je namreč kot metajezik uporabljal madžarščino. Profesorja ameriške Univerze v Kansasu Marca L. Greenberga smo ob izidu angleškega prevoda tega obsežnega jezikoslovnega dela spraševali s pomočjo prekomorske spletne povezave – v slovenskem knjižnem jeziku. - Gospod profesor, s slavistiko se ukvarjate že dolga desetletja, leta 1990 ste doktorirali z disertacijo o prekmurskem slovenskem narečju. Kdaj in kako ste se prvič srečali s to govorico? »Vse to se je začelo zelo-zelo zdavnaj, ko sem bil še podiplomski študent v Los Angelesu na univerzi UCLA. Takrat je bil tam gostujoči zelo pomembno delo, ki mi prevoda. Zakaj menite, profesor – zdaj že pokojni – bo pomagalo dobiti popol- da je lahko prekmursko akademik Pavle Ivić, ki je bil nejšo sliko o celotni zgrad- slovensko narečje zanimivo za mednarodno jetedaj prejemnik Fulbrigh- bi narečja.« zikoslovno strotove štipendije. ko? On me je navdušil »Nekoč sem naza južnoslovanpisal razpravo o sko dialektologinekem pojavu, ki jo, povedal sem sem ga zasledil mu namreč, da pri Pavlu: to je me zelo zanima razlikovanje med slovenščina. Zaupodrednima vezpal sem mu tudi, nikoma ’ka’ ozida imam zaroroma ‚da’, ki ga čenko iz Sloveniknjižna slovenščije. Profesor mi je na in ostala slopriporočil, naj si venska narečja ne podrobneje oglepoznajo. To študidam zanimivi jo so opazili znanjezik obrobnega stveniki slavisti v območja PrekŠvici in me povamurja. Opozoril bili na simpozij o me je na knjigo podrednih stav»Glasoslovje cankih v južnoslokovskega slovenvanskih jezikih. skega narečja« Moje ugotovitve avtorja Avgusta Ameriški profesor slavistike Marc L. Greenberg na Cankovi so dosti prispevaPavla, ki sem si pred doprsnim kipom Avgusta Pavla le k razumevanju jo moral izposokonstrukcij diti v Kongresni knjižnici - Kakšen je pomen te slov- raznolikosti v Washingtonu. To se mi nice? Zakaj jo cenimo še podrednih stavkov v posameznih južnoslovanskih je zdelo strašno zanimivo. danes? Potem sem dobil štipendi- »Naročilo tedanjih madžars- jezikih in narečjih. Pojav jo, da bi prišel v Slovenijo kih oblasti se je glasilo, je bil res nenavaden, kajti raziskovat narečne siste- naj se ustvari knjižni jezik nekaj podobnega se dogaja me. Tudi profesor Toporišič za Slovensko krajino, ki bi v zgradbi nekaterih južnejme je podpiral pri tem delu se uvedel v izobraževalni ših slovanskih jezikov, kar in sem se odločil, da bom sistem na Madžarskem kaže na vzporednosti. Prekposkusil zamašiti kakšne in pomagal pri ustvarjan- murščina se je izkazala kot vrzeli v narečjeslovju s tem, ju posebne narodnostne izredna zanimivost na tem da bom opravil terensko identete za prebivalce po- simpoziju v Švici.« delo v Prekmurju in Porab- krajine. Kasneje ta prvotni - Ste slovnico prevajali iz ju. To je bilo na koncu 80-ih namen več ni bil aktualen, madžarskega izvirnika let 20. stoletja.« je pa bilo v slovnici zbrano ali vam je bila v pomoč - Po knjižici »Glasoslovje« dragoceno gradivo. Knjiga tudi prestavitev slovnice ste se kasneje seznanili ni ustvarila le knjižne obli- v slovenski knjižni jezik? še z drugim, obsežnejšim ke prekmurskega narečja, »Prevedel sem jo iz madPavlovim delom. Kdo temveč še danes opozarja žarščine s pomočjo bivševam je predstavil njegovo na podobo jezika v Pavlo- ga študenta v Kansasu, ki slovnico? vem času. On je že pred je bil doma z Madžarske. »V tistih letih sem spoznal tem razsikoval narečja v Pravzaprav je bil ta prevod marsikoga v Prekmurju, Porabju in v različnih delih opravljen pred petnajstimi ki mi je pomagal pri delu. Prekmurja, torej ne samo leti, torej preden je izšla Eden od njih je bil takratni na Cankovi. Predstavil je prestavitev v slovenščino. direktor Pokrajinske in štu- raznolikost znotraj pokra- Med tem časom pa me je dijske knjižnice Murska So- jine, nastal je pripomoček Marija Bajzek Lukač prebota Jože Vugrinec, ki me za razumevanje celotne hitela, kar je popolnoma je opozoril na obstoj knjige zgradbe narečja in variacij prav. Mislim, da je odlično opravila slovenski prevod »Vend nyelvtan«. Nisem je znotraj njega.« poznal, vedel pa sem, da je - Lotili ste se angleškega za domače slaviste. Sam Porabje, 21. decembra 2020 sem pa mislil, da bi bilo koristno, če bi bila širša slavistična javnost seznanjena s to slovnico. Dodati sem hotel svoje pripombe, da bi bila moja izdaja bolj kritična. Ne v tem smislu, da bi kritiziral Pavla, ampak sem dodal komentar, ker bi rad povedal nekaj več na podlagi svojega terenskega dela. Upošteval sem tudi raziskave, ki so bile opravljene po smrti profesorja Pavla.« - Ali ste naleteli na kakšne težave med prevajanjem? »Nisem imel nobenih posebnih težav, razen tega, da je nekaj listov v kopiji, ki sem jo imel pri roki, manjkalo. Tako sem si pomagal tudi z inačico kolegice Bajzekove, predvsem tam, kjer so se pojavila vprašanja, ali sem prav razumel kakšen madžarski stavek. Pravzaprav sem zelo hvaležen, da je slovenski prevod izšel pred mojim, ki sem ga lahko tako še izboljšal.« - Raziskujete tudi povezave med zahodnimi in južnimi slovanskimi jeziki. Ali obstajajo kakšni pojavi v prekmurskem narečju, ki kažejo na to »panonsko« navezavo? »Nekoč je obstajal kontinuum med zahodnimi in južnimi slovanskimi jeziki, preden je v Panonski nižini prevladovalo govorjenje v madžarščini in nemščini. To se vidi prav lepo v prekmurščini, recimo pri razredu glagolov tipa 'nesén', 'neséš’, ’nesémo’. Tega naglasnega mesta v osrednji slovenščini ni, je pa ta dolžina ohranjena v slovaščini. In to prav v osrednji slovaščini, ki ima sama največ južnoslovanskih pojavov. Ta centralni slovaški jezik v prvi osebi množine uporablja glagolsko končnico ’-mo’, ki jo najdemo pri južnoslovanskih jezikih, medtem ko zahodnoslovanski jeziki v splošnem poznajo 9 Erični slovenski športniki (5.) ?« Miro Cerar končnico ’-me’. Ti pojavi so primeri za ta most med Zahodom in Jugom.« - Med delom ste vzdrževali stike z rojenimi govorci tega narečja. Če dobro vem, ste izvedli celó anketo na družbenem omrežju. »V Pavlovi slovnici sem zasledil zelo zanimivo opazko: v njegovem času je bila jo za sabo, lepo napisana besedila vse od 18. stoletja dalje, gre torej za knjižni jezik z lastnim izročilom. Je pa lahko prekmurski jezik samostojen samo v tem smislu. Po drugi strani je namreč zelo povezan s slovenščino, ni ju torej potrebno razlikovati in reči, da je to nekaj neslovenskega. Seveda je to prav tako slovenski jezik.« - Na začetku vaše knjige beremo posvetilo: »Dobrin lidan Slovenske krajine«. Komu pravzaprav posvečate svoje delo? »Posvečam ga ljudem, ki so mi pomagali pri terenskem delu. Takrat sem bil zelo mlad in naiven, mislil sem, da lahko kar Rokopis »Prekmurske slovenske slovnice« je moral grem in hopočakati skoraj osem desetletij, da bi zagledal luč dim po terenu, sveta v angleškem prevodu ljudje pa mi bodo povedali razširjena oblika krajevnih podatke, ki jih potrebujem. imen ’Skakovce’, ’Sakalov- Nisem se zavedal, kako težce’ ali ’Prosenjakovce’, torej ko je dobiti zaupanje ljudi. ženska množinska oblika v Bil sem pa zelo presenečen imenovalniku. Medtem ko nad tem, kako odkritosrčni danes govorimo ’Skakovci’, so bili ljudje v Prekmurju. ’Sakalovci’ oziroma ’Prose- Res so mi odprli svoje hiše, njakovci’. Vedeti sem hotel, bili so zelo gostoljubni in ali so te ženske oblike še mi radi pomagali pri zbiražive, zato sem mimogrede nju podatkov. Ne vem, če so naredil spletno anketo v zmeraj točno razumeli, kaj skupini govorcev prekmur- sem hotel, ampak so bili ščine. In so mi potrdili, da zelo ustrežljivi in prijazni ta ženska oblika več ni živa. z mano. Imam zelo tople To je lep primer tega, kako spomine na te čase in na koristen je neposreden stik ljudi, ki so bili potrpežljivi, preko spleta.« in mi ure in ure pripovedo- Kaj – kot jezikoslovec iz vali, kako je bilo 'inda svejneke oddaljene države – ta’. Dobil sem lep korpus o menite o občutljivi dilemi: tem narečju. Posvetilo sem ali je prekmurščina sa- torej oblikoval tako, da bi mostojen jezik ali nareč- ljudje razumeli, kako neje slovenskega jezika? skončno hvaležen sem za »Zakaj ne bi bila oboje njihovo gostoljubnost.« hkrati? Ima neko tradici-dm- Brodim, ka ste mogauče že čüli za ime Miro Cerar, vej pa je človek s tem imenom in priimkom, po tistom, ka je njegova partija SMC leta 2014 gvinila na parlamentarnih volitvaj, grato predsednik slovenske vlade. Mi mo gnes pisali o njegovom oči, steri je po Leoni Štuklji drügi najbole uspešen slovenski telovadec (tornász) in sploj eden najbaukših slovenskih športnikov vsej časov, vej pa je v svoji bogati karieri daubo tri medalje na olimpijski igraj, od toga dvej zlativi, obej na konji z ročaji. Zlati je biu leta 1964 na Japonskom - v Tokio bi letos mogo titi nazaj, vej pa je bilau predvideno, ka bi biu vodja slovenske olimpijske delegacije - in štiri leta sledkar v Mehiki. Daubo je ške sedem medalj na svetovnih in petnajst na evropskih prvenstvaj. Izjemno športno pot je zgotovo z naslovom svetovnoga prvaka doma, v Ljubljani leta 1970. kolajne osvajo tüdi na vsej drügih orodjih. Tisti, steri ga dobro poznajo, pravijo, ka je biu pravi model športnika, trno flajsen, vödržani, delaven in prausen, pa tüdi pravi estet, vej pa je gimnastika tüdi lepota gibanja. Po konci kariere je grato športni delavec, izjemen borec za fair play, eden od ustanovitelov Olimpijskega komiteja Slovenije, Slovenske olimpijske akademije je tüdi zgodba, stero pozna cejla Slovenija. Najmlajša či Vesna jiva je z ženo rešila, ka sta se nej ponesrečila s Na Cerarovom paradnom orodji, konji z ročaji, se njemi je po števili osvojenih medalj sledkar približo samo erični vogrski tekmovalec Zoltán Magyar. Ovači pa je nej biu samo dober »konjenik«, vej pa je biu vsestranski telovadec. Biu je prvi, steromi je gratalo dvakrat zaporedoma osvojiti naslov evropskoga prvaka v mnogoboji. Na prvenstvih stare celine je in ambasador Slovenije za šport, toleranco in fair play, tüdi podpredsednik evropskega združenja. Cerar je tüdi nosilec viskih odlikovanj, kak so olimpijski red (L’Ordre Olympique), najvišje državno priznanje v nekdanji Jugoslaviji (nagrada AVNOJ) in Sloveniji (zlati red za zasluge, Bloudkova nagrada). Ob izjemni športni karieri morem napisati ške, ka je fligarom, steri je leta 1980 dojspadno na Korziki. Tüdi Ceraroviva sta stela titi na enodnevni izlet, steri se je tragično končo na gori San Pietro, vej pa je v nesreči mrlo 180 lidi. Zavolo toga, ka je Vesna zbetežala, sta oča in mati potovanje odpovedala, in sta tak ostala živiva. Silva Eöry Miro Cerar biu tüdi, vse do penzije, uspešen fiškališ. Sam pa pravi, ka je bila tak njemi kak njegovoj pokojnoj ženi Zdenki furt na prvom mesti držina. Mlajšom, čerkama Alenki in Vesni, pa sini Miroji, sta gučala, ka so v življenji fontoški red in disciplina, pa lübezen in zavüpanje. Zanimiva Miro Cerar med zmagovito vajo na konji z ročaji, na svetovnon prvenstvi leta 1970 v Ljubljani (Kejp: Marjan Ciglič/Muzej novejše zgodovine) Porabje, 21. decembra 2020 10 Leon Novak - evangeličanski püšpek augsburške veroizpovedi na Slovenskom PREKMURJE Dvigalo za Adrijano Leto 2020 dé pomalek h konci. Gvüšno je niške od nas nej brodo, ka mo tau leto preživeli tak, kak smo ga, z dosta omejitvami, do sterih je prišlo zavolo nauvoga koronavirusa. Brodim, ka si vsivküper želejmo, ka mo se v leti 2021 leko pa bole drüžili in delali vse tisto, ka mamo radi. Tüdi v Prekmurji se je v etom leti dosta planov nej moglo spuniti, najbole lagvo pa so obodili tisti, steri delajo v turizmi in kulturi. Nevola je tüdi ta, ka tisti, steri so že pred tau krizo nej živeli najbaukše, zdaj najbole trpijo. Tau je tak, če gledamo na materialne reči, mogauče pa ške bole pri tom, kelko lidi, sploj starejših, zdaj trpi zavolo toga, ka jih dosta menje lidi pogledne, kak jih je prva. Vala Baugi se ške najdejo lidgé, steri tüdi v tej lagvi cajtaj pomagajo tistim, steri so pomoči najbole potrejbni. Na pomauč so priskočili tüdi v püconski občini. S penezi, stere so lani novembra vküppobrali na dobrodelnom koncerti, so pomagali Bedekovim iz Bodonec. V letošnjom leti so v njihovom rami napravili lift, s sterim leko zdaj ta držina ležej skrbi za betežno 19-letno Adrijano, stera je na invalidskom vozički. Zveza kulturnih in turističnih društev občine je z lansko dobrodelno akcijo Pesem za svetli trenutek vküppobrala 9190 evrov, lift pa je košto 13.500 evrov, tak ka je en tau prispevo ške sklad Ivana Krambergerja, neka pa tüdi držina sama. Zavolo toga, ka je firma Simbilift iz Maribora mogla napraviti dvigalo z ejkstra prilagojenimi merami, je dobava trpela malo duže. Bedekovi pravijo, ka so trno hvaležni vsem, steri so jim pomagali, vej pa so jim na té način trno olajšali njihov vsakodnevni žitek. Silva Eöry Lübimo Boga s celoga srca, pameti Po tistom, ka so ga konec septembra preminaučoga leta na volilni sinodi izvolili za »prvoga med gnakimi«, in tau za cajt šestih lejt, je biu Leon ga do osmoga razreda sam odo v Šalovce, gé sam te pa dosta po prekmursko gučo. Ške gnesden se rad odpelam v té kraje, sploj vle- Leon Novak: »Steu bi, ka bi bili spoštljivi, lübeznivi in lübeči do naših domanjih, do sočloveka, tüdi do tihincov.« Novak na prvo adventno nedelo v leti 2019 med slavnostno božjo slüžbo umeščeni za nauvoga evangeličanskoga püšpeka augsburške veroizpovedi na Slovenskom. Tau je drüga najvekša krščanska cerkev v rosagi, stera povezüvle okauli 20 gezero vörnikov (večina jih živé v Prekmurji) v 14 cerkvenij občinaj. Leon Novak je svoja mlašeča lejta preživo nej daleč vkraj od Porabja, na Hodoši, gé je biu njegov oča Ludvik evangeličanski farar, ovak pa je biu duga lejta tüdi senior, kak so pred letom 2001 evangeličani v Sloveniji zvali svojoga najvišišoga predstavnika. Sogovornik pravi, ka ma tak na svojo mladost kak na Hodoš lejpe spomine: »Znamo, ka je tau cerkvena občina, v steroj v velkoj večini živejo pripadniki vogrske narodnosti. Ges sam med njimi gorraso. Tam sam odo tüdi v vrtec in v prve štiri razrede osnovne šaule, tak ka sam se tüdi vogrskoga gezika kelkotelko dobro navčo. Od štrto- ti s svojim motorom, in tau je za mene furt eno velko veseldje in zadovoljstvo.« Po zgotovleni osnovni šauli se je vpiso na soboško gimnazijo. V tistom cajti se je tüdi preselo k stari materi v Veščico, vesnico, stera je nej daleč Sam se je v Veščici dobro počüto in je pri stari materi osto, tüdi zatau, ka je te že sama živela: »Fajn sva se mela, eden drügomi sva pomagala, pa tüdi bratranca, s sterim sva vküper v gimnazijo odila, sam tam meu.« Zanimivo je, ka je zdaj z Veščico bole povezani brat Valter, »steroga je furt paverstvo zanimalo, zatau je študero kmetijsko strojništvo. Zdaj odavle v enoj bauti, gé paverske mašine in škeri odavlejo, pauleg toga dela na gazdiji v Veščici.« Po zgotovleni gimnaziji je šau Leon Novak v Ljubljano, gé je eno leto študero germanistiko, po tistom pa se je v Beči vpiso na Evangeličansko teološko fakulteto: »Morem prajti, ka je moj oča püsto na mene globoki vtis. Povidlo se mi je tau, kak je on delo, zatau sam že v mlašečij Z motorom se rad večkrat odpela tüdi do Šalovec in Hodoša vkraj od Murske Sobote: »Moj oča pa mati in eno leto mlajši brat Valter so te ške dvej leti živeli na Hodoši, po tistom pa so se preselili v Soboto. Duhovnik Leopold Hari je šau v penzijo in so se razpisale volitve, na sterij so vörniki mojoga očo voodabrali za svojoga nauvoga farara.« lejtaj začno broditi, ka bi se šau včit za duhovnika. Že od malih naug sam rad šteu Sveto pismo, odo k veronavuki in v cerkev. Tau mi je furt dosta pomenilo in tak je ostalo do gnes.« Med študijom v Beči je spozno svojo ženo Elizabeto, s stero mata sina Davida in čerko Anno: Porabje, 21. decembra 2020 »Ona je te študerala germanistiko in tüdi teologijo, pa sva se tak spoznala. Že brž sam ji pravo, ka ges nemo osto v Avstriji, liki mo šau nazaj v Prekmurje, vej pa sam tü vido svoje mesto.« Dobro gé, ka je granica pauleg, in tak žena kak profesorica že duga lejta vči na gimnaziji BORG v avstrijski Radgoni, kama sta v šaulo odila tüdi mlajša, steriva zdaj oba živeta v Beči, gé sin, steri je zgotovo študij ekonomije in logistike, dela v enoj firmi, čerka pa študera na pedagoški fakulteti. Po tistom, ka je leta 1992 prišo iz Beča domau, je v Murski Soboti prva pomago kak kaplan. Napravo je duhovniško vižgo in po leti 1995, gda je oča odišo v penzijo, je biu vöodabrani za nauvoga soboškoga farara. Od lani naprej je ške püšpek, tak ka ma zdaj dvojno delo. »V domanji fari delam vse tisto, ka drügi farari, se pravi ka mam božje slüžbe, krste, veronavuk, zdavanja in pokapanja. Kak püšpek pa, vküper z inšpektorom, delava vse tisto, ka je fontoško za našo cerkev. Probamo uresničevati tiste načrte, stere si na naši sinodi vsakšo leto zadamo. Sodelüvlemo tüdi z našimi partneri s tihinskoga, sploj z Avstrije, Dajčlanda, Madžarske in tüdi iz drügih rosagov,« ške raztolmači Leon Novak in cujda, ka so na žalost v letošnjom leti pri deli z deco, mladimi in mladimi držinami, ka je eden od fontoških ciljov, stere je izpostavo že ob svoji izvolitvi za püšpeka, nej mogli vsega spuniti: »Té 11 i in düše beteg je že na sprtoletje vövdaro, pa se vsevküper vleče cejlo leto. Vsi vküper vüpamo, ka de drügo leto baukše, nazaj na dobro paut. Leko bi si vzeli kakšno dobro krščansko knjigo ali pa sveto pismo v roke, pa tau šteli. Steu Leon Novak (stogi v zadnjon redi drügi z leve strani) leta 1976 med konfirmacijo na Hodoši; v prvon redi sedi na sredini njegov oča, farar Ludvik Novak sploj po tistom, ka mo se leko cepili prauti covidi-19 in mo te pa leko začnili bole normalno delati in živeti. Zdaj so odpovedane vse božje bi, ka bi bili spoštljivi, lübeznivi in lübeči do naših domanjih, do sočloveka, tüdi do tihincov, vej pa so tej lidgé dostakrat sami in v vel- Püšpek pred oltarom soboške evangeličanske cerkve slüžbe, vsi veronavuki, tak ka se z deco pogučavlemo samo ške prejk interneta.« Za konec, gda ga ške pitam, kakšno bi bilau njegovo sporočilo ob letošnjom božiči, mi tak odgovori: »Želo bi si, ka bi zdaj té čas, čiglij je žmeten, izkoristili za tau, ka bi premislili o našom življenji, odnosi do boga in sočloveka. Tam, gé bi trbelo, bi tau popravili, in prišli koj stiski, vej pa nikoga ne poznajo. Če jim mi namenimo dobro rejč, jim damo rokau in pomauč, na té način tüdi uresničujemo tau, ka nam je Baug zapovedo, ka naj lübimo Boga s celoga srca, pameti in düše, pa našoga sočloveka kak samoga sebe.« Silva Eöry Kejpi: Vestnik in osebni arhiv Leona Novaka Sandi Červek in Matjaž Ivanišin dobita nagrado Prešernovoga sklada Leto 2021 de se nut v kulturni kalendar za Prekmurje pa Porabje zapisalo, kak ni eno drugo. Prvi lavreat Feri Lainšček je v Porabji trno poznani človek; pisatel, pesnik, dramatik pa eške ka drugo tö. Daleč nazaj je napiso prve tekste za siničke lutkare pa za Gledališko držino Nindik indrik ranč tak. (O njem mo na dukše pisali februara, gda prevzeme Prašernovo nagrado.) Nagrade Prešernovoga sklada pa dobijta dva, steriva svoj daum pa umetniški daum mata skrak Mure pa Rabe. Sandi Červek se je narodiu leta 1960 v Murski Soboti. Že kak mladomi pojbi je rauka bole risanja kak pa pisanja bila včena. Gda trbelo na študij tadale iti, v njem nej pijtanja bilau. Šau je slikarstvo študejrat. Zgotovo ga je, eden čas v Pomurski tiskarni delo, po tejm pa tadale skur cejli čas od svoji slik živé. Na toj pauti je nin pred dvajstimi lejtami v Porabje prišo. S pokojnim kolegom Francom Mesaričom sta na slikarsko kolonijo prišla, samo njiva sta bila. Od te pa tadale je Sandi velki pajdaš Porabja grato. Na njegvi pauti nej samo gnauk je kandidat za nagrado, stero dobi, biu nut zglašeni. Depa komisije so naprajle, kak se je po tejm zgodilo. Večkrat mi je povedo, ka več nikšnoga vüpanja nema. Depa dun njemi je razstava kejpov 1+1=11 prinesla, ka si je že davnik prislüjžo. »Červek je umetnik, steri vsigdar ojdi po robej,« je tö napisala žirija za nagrade. Njegvi raub samo tau znamnüje, ka je vsigdar samo on biu pa ostano, nikomi se je nej poklanjo, samo svojim kejpom. Drugi, od koga je guč, je filmski režiser Matjaž Ivanišin. Naraudo se je leta 1981 v Maribori. Že kak pojbič je s kamero gorraso, njegvi oča si je z njau krüj slüžo. Tak je kejpe, steri se es pa ta gibajo, že od mali naug skrak sebe emo. Leko ka ranč zatoga volo je po gimnaziji šau v Lublano pa tam študejro pa zgotovo filmsko režijo. Že kak študent je pokazo, ka »iz njega eške neka bau«. Pa je rejsan tak bilau. Že za svoje prve filme je nagrade daubo, najbole pa za film Playing Man. Njega je naredo, prva je v Porabje prišo. Včasin se je v lidi pa krajino zalübo pa že vedo, ka svoj nauvi film de v našoj krajini delo. Tak je po enom ali dvej lejtaj film Oroslan grato. Ranč za njega, za scenarij pa režijo, Matjaž Ivanišin dobi nagrado Prešernovoga sklada. S tejm je samo eške gnauk se pokazalo, ka je rejsan dober film naredo, steri je zavolo nauvoga betega na dosta festivalov, kama je že biu pozvani, nej odišo. Za njegvoga Oroslana pa so napijsali: »Nika naopek ne povejmo, ka na filmi eške niške nej baukše povedo, ka je nekak mrau.« Sandiji Červeki pa Majtaži Ivanišini od srca gratulejramo pa njiva zovejmo, aj eške tadale delata s takšno volau pa srcom kak do tejga mau. Miki Roš Porabje, 21. decembra 2020 ŽELEZNA ŽUPANIJA Če popejva kokaut Brezi kokautov pa brezi njigvoga spejvanja je ves nej ves. Kak se začne vedriti, eden kokaut začne popejvati, drügi pa tadale spejvajo, eden za drugim. V leti v štrtoj vöri, v zimi kasneje, depa vsigdar še pred tistim začnajo spejvati, kak bi sveklau gratalo, še tak tö, če je oblačno. Edni tau pravijo, ka kokaut tak točno spejva, kak če bi vöro emo. Depa zaka popejva kokaut? Zato ka s tejm šké pokazati, sto je gazda na tistom dvauri, na tistom smetišči. Najbola pa vejn zato, ka s tejm šké pokazati teritorij pa tau, ka tiste kokauši se k njemi držijo. Gnesden že vsigdar menje kokautov spejva po vasaj, tak je tau v Železni županiji tö, gde je frtau telko tistih, steri kokauši majo kak pred dvajstimi lejti. Tau je zato, ka mladi se že s kokauši ne spravlajo, ne splača se njim, starejši pa že ne morejo. Depa mogauče zato nejmajo več kokauši, najbola pa kokauta nej, ka bi ga saused zglaso, kak se je tau zdaj zgaudilo v ednoj vesi v Železnoj županiji. Saused je zglaso sauseda zato, ka kokaut dosta popejva, on pa ne more zavolo tauga spati. Depa te saused je nej domanji človek, šestnajset lejt nazaj je prišo v ves s 26. konjami. Prvin je Varašanec biu, gnauk pa samo taši nejlon paver grato, kak je pri nas po vasaj zovejo. Konji so ma brž više prišli pa tak mislim, pavrski žitek tö. Zdaj je pa sauseda gorzglaso zato, ka ga čemeri, gda kokaut popejva. Karči Holec 12 PRIREDITVE IN DOGODKI SLO Pri Zvezi Slovencev na Madžarskem smo si tudi za leto 2020 zadali cilje, imeli smo pripravljen program za celo leto in vse delo je šlo po načrtih do sredine marca, ko je žal tudi v naše življenje posegla pandemija, posledično smo bili primorani večji del prireditev odpovedati. Kljub temu smo se trudili in smo ponujali prireditve z različnimi vsebinami skozi celo leto. Januarja je še bil virus daleč (vsaj mislili smo tako), mi smo pa že prvi mesec, in sicer 10. januarja, priredili razstavo z naslovom Leto z malim princem. Na razstavi, ki jo je pripravila profesorica Jožica Nuč z učenci II. OŠ v Slovenskem domu v Monoštru, so bile predstavljene knjige Mali princ v 119 različnih jezikih in narečjih (med drugim tudi v prekmurščini) in dela učencev, ki so poustvarjali na misli iz Malega princa. V letu 2019 smo praznovali 75. obletnico smrti avtorja te knjige, od tod tudi zamisel o tej razstavi knjig, katerih zbirateljica je gospa Jožica. 7. februarja smo še lahko v večjem krogu praznovali Prešernov dan v skupni organizaciji z Državno slovensko samoupravo. Proslava ob slovenskem kulturnem prazniku je potekala v monoštrskem gledališču. Prireditev je bila namenjena tudi praznovanju 25. obletnice delovanja Državne slovenske samouprave in 20. obletnice delovanja Radia Monošter. Kulturni praznik smo počastili z nastopom porabskih otroških in odraslih kulturnih skupin. Predstavo z naslovom Umetnost se iskri je režirala učiteljica-asistentka Valentina Novak. 14. februarja se je odprla še ena razstava. Mlada monoštrska slikarka Haj- nal Papp se je predstavila s prvo samostojno razstavo v Slovenskem domu v Monoštru. V programu je sodeloval László Devecsery, pisatelj, dobitnik nagrade Attile Józsefa. Februarja je bila še priložnost, da se skupaj tudi veselimo. Najprej na slovenskem plesu, ki je bil po dolgih letih ponovno prirejen v restavraciji Lipa trikrat. Na prvi delavnici so udeleženke pod vodstvom Milene Zelenik izdelovale papirnate rože za poročne priložnosti. Posebnost izdelovanja je tehnika sekanja s posebnimi kovinskimi orodji sekači, opletanje žice s papirjem in namakanje cvetov v vosek. V nadaljevanju so se udeleženke na delavnicah naučile izdelovanja novih oblik papirna- viti 5500 zaščitnih mask. Sodelavci Zveze in Razvojne agencije Slovenska krajina smo iz blaga skupaj izmerili in rezali kose, ki so bili potrebni za pripravo mask. 3500 kosov je bilo razdeljenih med Porabskimi Slovenci, ostalih 2000 pa smo odpeljali v matično domovino. Ko so se razmere malo izboljšale, smo že lahko v Slovenskem domu in ki se je prav dobro posrečil. Druga priložnost pa je bila vesela prireditev ob pustu. Na pustni torek se je v skupni organizaciji Zveze Slovencev na Madžarskem in Slovenske narodnostne samouprave Sakalovci odvijala prireditev za oživitev pustnih šeg v kulturnem domu v Sakalovcih. Aktivno smo delali tudi za ohranjanja običajev. Še pred uvajanjem karantenskih časov smo lahko organizirali rokodelske delavnice v Slovenskem domu, kjer smo se srečali tih rož. Delavnice so vodile članice skupine Rožice Pomurskega muzeja Murska Sobota. Na Madžarskem so bili varnostni ukrepi zaradi koronavirusa uvedeni od 16. marca, zato se je tudi delo na kulturnem področju zaustavilo. Delali smo večinoma od doma in vzdrževali stike preko telekomunikcijskih sredstev. Prvič smo prišli ponovno skupaj na začetku aprila. Zveza Slovencev na Madžarskem je na pobudo predsednice Andree Kovács kupila blago, iz katerega je dala pripra- organizirali prireditve v ožjem krogu, in sicer sta Generalni konzulat RS v Monoštru in Zveza Slovencev na Madžarskem 23. maja skupaj priredila Medeni popoldan pri Slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku. Udeleženci so lahko izvedeli veliko zanimivega o pomenu čebel in čebelarstva ter spoznali različne vrste medu in medenih izdelkov. Otroke pa je čakalo ustvarjalno delo na čebelji delavnici. Letos sta potekala jezikovna tečaja slovenskega jezika za začetnike in na- Porabje, 21. decembra 2020 daljevalce, ki sta ju vodila učitelja Martina Zakoč in Norbert Gerenčer. Ker smo bili zaradi epidemije izolirani drug od drugega in zaprti v svoje domove, smo povabili zainteresirane, da pripravijo fotografije, kratek video posnetek ali narišejo kar koli, kar jih obdaja, s čimer se najraje ukvarjajo ali v čemer so najbolj talentirani. Poziv je veljal za vse generacije in najboljša dela smo nagradili ter jih objavili na spletni in facebook strani Zveze Slovencev na Madžarskem. Jeseni, ob drugem valu epidemije, smo zopet objavili spletni razpis, tokrat z naslovom »Gesenske barve pri nas doma«, pri čemer smo pričakovali fotografije risb ali dekoracij iz jesenskih plodov in smo vse prispele posnetke prav tako objavili na spletu ter najboljše nagradili. Niti na šolarje nismo pozabili. Letos poleti smo organizirali petdnevni slovenski jezikovni tabor za porabske osnovnošolce, ki se ga je udeležilo 15 otrok. V dopoldanskem programu je potekala ustvarjalno jezikovna delavnica pod vodstvom učiteljice asistentke na gornjeseniški dvojezični šoli Valentine Novak. Popoldne pa je profesorica glasbe Julija Fajhtinger izvajala prijetne glasbene delavnice. Tudi letos je Zveza Slovencev na Madžarskem objavila razpis za dodelitev štipendije za porabske študente. S tem želi poskrbeti za to, da se slovenski narodnostni intelektualni potencial v Porabju ne izgubi in razprši, temveč utrdi in okrepi, kar je povezano s sposobnostjo pritegovanja in vključevanja manjšinske študentske populacije v delovanje slovenskih 13 OVENSKE ZVEZE V LETU 2020 manjšinskih organizacij na Madžarskem. Na razpis se lahko prijavijo slovensko govoreči madžarski državljani iz Porabja, ki študirajo na univerzah v Sloveniji oziroma študirajo slovenski jezik na madžarskih univerzah in se aktivno vključujejo v življenje slovenske narodnostne skupnosti na Madžarskem. V šolskem letu 2020/2021 štipendijo prejema Akos Dončec z Verice. Slovenski dom v Monoštru je tudi letos dal možnosti umetnikom, da preživijo in ustvarjajo 8 dni pri nas. Letos je potekala že 19. mednarodna likovna kolonija, ki se je je udeležilo 10 slikarjev in kiparjev iz Madžarske in Slovenije. Strokovni vodja kolonije je bil Feri Gerič. Jeseni tudi ni izostala sedaj že tradicionalna prireditev v Porabju, Vražja pot, ki jo vsakič skupaj organizirata Porabsko kulturno in turistično društvo Andovci in Zveza Slovencev na Madžarskem – le v malo drugačni obliki. Tokrat se nismo sprehodili po temnem andovskem gozdu, kjer bi se srečali z liki ljudskega verovanja (čarovnice, črnošolec, hudič, mora in smrt), ampak smo si na začetku programa lahko ogledali film o nočnem pohodu, nato pa poslušali različne zgodbe o nadnaravnih bitjih v okviru okrogle mize, na kateri so sodelovali etnologinja Pomurskega muzeja Jelka Pšajd, domačinka Aranka Oreovecz ter idejni oče in organizator prireditve Vražja noč Karel Holec. Kulturne skupine, ki delujejo pod okriljem Zveze Slovencev na Madžarskem, so imele letos zaradi virusa le malo nastopov, vaje pa so v glavnem potekale naprej, kadar je bilo to možno. Pri teh skupinah dela več kot 100 oseb iz Porabja in Slovenije, ki jim ni težko žrtvovati svojega prostega časa za kulturo. Za celoletno delo se iskreno zahvaljujemo mentorjem, vodjem, muzikantom ter članicam in članom vseh skupin. V letošnjem letu smo obhajali celo vrsto jubilejev. Ena od jubilantk je prav naša organizacija, Zveza svojega delovanja. Tudi ob tej priliki iskreno čestitamo skupini in želimo njenim članicam in članom veliko zdravja in vztrajnosti ter številne nastope v prihodnosti. Enako želimo drugi jubilantni skupini, in sicer Folklorni skupini upokojenk, ki pa je letos obeležila 10. jubilej. Praznovanje obletnice je potekalo konec av- Veseli pajdaši pa je obeležitev 20. jubileja delovanja preložila na naslednje leto, ko se bo obenem premierno predstavila s svojo novo igro. Iskrene čestitke tudi tema dvema jubilantnima skupinama in obenem jima želimo uspešno delovanje še dolga leta. Porabski koledar – letopis Slovencev na Madžarskem – ki ga izdaja Slovenska Slovencev na Madžarskem, ki praznuje 30. obletnico ustanovitve. Slovesnosti na žalost nismo mogli prirediti zaradi epidemioloških razmer, smo pa obeležitev obletnice preložili na naslednje leto v upanju, da jo bomo takrat že lahko primerno proslavili v širšem krogu. Letos oktobra je skupina Ljudski pevci Gornji Senik na predlog Slovenske zveze prejela visoko državno nagrado za narodnosti Pro Cultura Minoritatum Hungariae. Skupina je letos praznovala 20. obletnico gusta, v okviru Srečanja s prijateljskimi slovenskimi društvi, ki ga je Društvo porabskih slovenskih upokojencev priredilo v soorganizaciji z Zvezo Slovencev na Madžarskem. S strani Zveze je skupini priznanje izročila predsednica Andrea Kovács. S tem še vrsta ni končana, saj sta letos praznovali še dve števanovski skupini. Cerkveni zbor ZSM Števanovci je 10. obletnico svojega delovanja lahko proslavljal septembra v okviru škofove maše v števanovski cerkvi. Gledališka skupina zveza, bodo konec leta tudi tokrat dobili naročniki časopisa Porabje na Madžarskem za božični dar. V njem bralci lahko berejo prispevke v porabskem in prekmurskem narečju ter v knjižnem jeziku, lahko pa si ogledajo tudi bogato fotokroniko. Tedensko pa lahko spremljamo vse informacije, dogodke v narečju in knjižnem jeziku v časopisu Porabje, ki se je od letos jeseni obogatil z otroško prilogo. Prav tako bodo dobili naročniki Porabja za božični knjižni dar najnovejše delo Porabje, 21. decembra 2020 Mikija Roša z naslovom Železna zibeu, ki je izšla v knjižni zbirki Književnost med Muro in Rabo v sozaložbi Zveze Slovencev na Madžarskem in Društva za humanistična vprašanja Argo. Tudi v letu 2020 smo uspešno sodelovali s slovenskimi društvi in narodnostnimi samoupravami v Porabju in na Madžarskem pri različnih kulturnih prireditvah. Razen tega imamo dobre stike z drugo krovno organizacijo na Madžarskem, z Državno slovensko samoupravo, z Generalnim konzulatom RS v Monoštru in z zagovornico Slovencev v madžarskem Parlamentu. To velja tudi za določene zamejske organizacije in inštitucije v Italiji, Avstriji in na Hrvaškem. Vse naše prireditve smo lahko tudi v letu 2020 uresničili s finančno pomočjo iz Slovenije in Madžarske. Posebej se zahvaljujemo Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstu in po svetu, Uradu predsednika vlade na Madžarskem in Javnemu skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Vsem našim cenjenim pomočnikom, sodelavcem in podpornikom se zahvaljujemo za soustvarjanje naših lepih programov, prireditev in delavnic. V pričakovanju in upanju na čim bolj brezskrbne in prijaznejše čase se veselimo novega leta, novih izzivov in programov skupaj z vami! V imenu Zveze Slovencev na Madžarskem vam želimo prijeten in miren božič ter SREČNO, USPEŠNO in predvsem ZDRAVO leto, ki prihaja. Nikoletta Vajda-Nagy, sekretarka ZSM 14 OD SLOVENIJE... KDOR IMA CVETLICE RAD/STO MA RAUŽE RAD... VONJ PO DOMAČNOSTI Znani so Prešernovi nagrajenci Pisatelj Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič sta velika Prešernova nagrajenca 2021, so ob obletnici rojstva pesnika Franceta Prešerna sporočili z ministrstva za kulturo. Lainšček bo Prešernovo nagrado prejel za delo na področju literature (romani, pesniške zbirke, kratka proza, dela za otroke in mladino, filmski scenariji, radijske igre). Lainščkovi literarni dosežki s svojo visoko umetniško vrednostjo že skoraj 40 let pomembno bogatijo zakladnico slovenske kulture, so med drugim zapisali v utemeljitvi, Mušič pa bo nagrajen za življenjsko delo na področju arhitekture. V slovenskem in širšem prostoru Balkana deluje že skoraj 60 let in v njem zaseda prav posebno mesto, so zapisali. Nagrade Prešernovega sklada pa bodo prejeli: pesnik Brane Senegačnik, violinistka Lana Trotovšek, gledališki režiser Tomi Janežič, Matjaž Ivanišin (za režijo in scenarij igranega celovečernega filma Oroslan), slikar Sandi (Aleksander) Červek in arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc. Nagrade bodo tradicionalno podelili na predvečer slovenskega kulturnega praznika, 7. februarja 2021. V času, ko vsi čakamo, kdaj bo konec epidemije, smo primorani biti predvsem doma. In prav zdaj nas je doletela ta nadloga, ko delamo inven- poseben čar nam daje v prednovoletnem času zimzeleno zelenje (bršljan, smreka, pušpan, bor) in plodovi (bodika, šipek, lampijončki). verovanju ohranjale zvestobo zakoncev. Nekoč so ga uporabljali za ovenčanje glav pesnikov, tako je rastlina postala simbol neminljive časti. Leska predstavlja grm rodovitnosti in plodnosti. Kelti so jo Šipka najdemo v naravi veliko, le odločiti se moramo za nekajurno delo, da ustvarimo kompakten venček. turo dela, ko smo načrtovali in imeli spisek želja in bi na koncu leta še malo šli po svoje. Nikar ne smemo negodovati, počakajmo, pridejo lepši časi, tem bolj jih bomo vedeli Cvetje s svojo simbolično govorico izpove več, kot zmorejo besede. Zato si brez novoletne dekoracije ne moremo predstavljati pričakovanja novega leta. Rastline imajo v tem času Janez Janša obiskal Izrael Predsednik vlade Janez Janša se je mudil na dvodnevnem obisku v Izraelu. Prvi dan se je srečal s predstavniki podjetij na področju kibernetske varnosti in drugih uspešnih podjetij, ki so mu predstavili svoje delovanje in možnosti za sodelovanje s slovenskimi podjetji, drugi dan pa se je sestal s svojim gostiteljem, izraelskim premierjem Benjaminom Netanjahujem, predsednikom države Revenom Rivlinom in zunanjim ministrom Gabijem Aškenazijem. Obisk je bil priložnost za pogovore o ključnih zunanjepolitičnih temah, kot so Sirija, Irak, Iran in bližnjevzhodni mirovni proces, ter tudi za pogovore o nadaljnjem sodelovanju na področjih kibernetske varnosti in umetne inteligence. sprošča in prinaša veselje v hišo. Florist Gert nemalokrat pri ljudeh zaneti kreativno iskrico, ki jih spodbudi k temu, da se doma sami lotimo podobnega eksperimentiranja. Evkaliptus je dolgo vzdržljivo zelenje, zato sem ga uporabila za namizno dekoracijo v obliki venčka ceniti. Naredimo si dom domač, prazniki, ki nas vsako leto močno prevzamejo, bodo prišli. Odločimo se za nakup materiala, s katerim bomo ustvarjali pecivo, ki bo zadišalo po domačnosti, iz gozda ali vrta si za ustvarjanje nabavimo cvetlično praznično okrasje. Cvetje že od daljnih časov razveseljuje srce in lepša okolje s svojo bujnostjo, bleščečimi barvami in svežino. Uporabimo ga lahko ob najrazličnejših priložnostih, čarobno moč. Najnovejše psihološke raziskave kažejo, da lahko s cvetjem znatno pripomoremo k boljšemu zdravju in počutju ter da nas cvetlice enostavno razveseljujejo, kar poudarja tudi eden najbolj uveljavljenih floristov na svetu, Gert Maas. Florist nizozemske kraljevske družine in dobitnik mnogih prestižnih nagrad na področju floristike priporoča, da se moramo čim večkrat sami lotiti krašenja, saj delo s cvetjem in zelenjem Bodika je v Sloveniji zaščitena. Lahko pa jo posadimo in čez nekaj let imamo neprecenljivo dekoracijo. častili kot grm modrosti. Mah že na otip daje občutek mehkobe in udobja. Napoveduje zaslužek, zdravje in zmago. Šipek je kot plod cveta ljubezni (vrtnice). V dom naj bi prinašal zdravje. Vrba simbolizira vzdržljivost, prilagodljivost in potrpežljivost. Vrba se uporablja kot osnova za venček in kot samostojno dekoracijo v primerno vazo. Dragi prijatelji in ljubitelji cvetja. Vem, kaj vam je najbolj dragoceno zdaj in naprej v letu, ki prihaEvkaliptus je dolgo vzdržljivo zelenje, zato sem ga ja. ZDRAVJE. uporabila za namizno dekoracijo v obliki venčka To vam iskreno Poljubljanje pod belo omelo želim. Naj se upanje preliva v je angleški božični običaj, ki vsakega človeka. Ne pozabite, izvira iz srednjega veka. Tudi CVETJE RAZVESELJUJE IN TOpri nas se ta običaj že uveljav- LAŽI, zato si olepšajmo svoj lja. dom. Bršljan je rastlina življenja Besedilo: Olga Varga (ker ostane vedno zelen). BršFotografije: Olga Varga in ljanove vejice naj bi po starem svetovni splet Zelenje, ki nam pričara domačnost Bela omela po starem verovanju predstavlja luč sveta in hkrati simbolizira mir, spravo, prijateljstvo in ljubezen. Porabje, 21. decembra 2020 15 Aleksander Ružič PINTAROV SIN Bilou je v tisti časaj, da se je njive ešče z živinov oralo in tüdi se drugo na starinski način delalo, če glij se je že znalo, ka do zdaj zdaj prvi stari vöponücani traktori na Goričko prišli; zatou ka so že ništerni delali v Avstriji ali na Nenškon, če se njin je posrečilo dobiti dovolenja za delo tan v bogaton svejti. Te je, kak duga pokolenja nazaj, v vsakšoj vejsi bilo več meštrov, najbole takši, kak ji je ves najbole nücala. Skoron v vsakšoj vejsi je biu kovač pa kolar in tišlar, pa sabovdje so tüdi bili. V toj vejsi je biu eden takši meštrov tüdi Djanoš. On je biu pravzaprav ezermešter. Znao kolarsko delati, pa kovačijo je meo pa ešče draks. Najvekše veselje njemi je pa bilou bečke delati. Vse te meštrije se je navčo v Franciji. Rad je pravo, ka je delo na enoj velkoj gazdiji na Francuškon, gé so ga trno radi meli, in ka se je od tisti majstrov vse friško navčo in je te že nazadnje tan biu glavni mešter. Ali se je prpravlala bojna, zatou se je prlé, kak so Nenci na Francuško vdarili, domou spravo. Od tistoga časa je vsakšomi v vesi vse kaj napravo. Nej samo ka se je v delo razmo, liki je tüdi vsefelé šker meo za takša dela. Zvekšega si je šker san napravo, žage, sekire pa obliči so pa tak ostri bili, ka da se je kakša šker v kakši lejs vgriznila, je rejzala, kak da bi z noužicon repo rezo. Z ženov sta gorzranila dva sina. Starejši se je friško oženo v drügo ves, zatou je Djanoš vüpo, ka de za njin gazdijo pa meštrijo dale pelo mlajši. Rad ga je že od mali noug v svojo velko delavnico vodo, ali se je friško vidlo, ka njega že tüdi začne vlejčti ta prejk, v té bogati svejt. Kak je sin gorraso, je vsigdar z vekšov nevoldjov oči pomago. Djanoš je vüpo, ka ga tou, da de zadosta gorzraso, pa si mogouče kakšo žensko k iži prpela, miné, zatou si je brodo, ka trbej z njin potrplenje meti. »Lajči,« je eden mrzel zinski den pravo Djanoš svojmi sinej, »idi k Gabornin, pa s Pištivon gorprpelajta tisto malo bečko, kak njemi je jurka v njej splesnivila. Razmečemo go pa popravimo, ka de v njej pa leko dobro vino meo!« Rejsan sta s Pištivnom, šteri je od Lajčina eno par lejt mlajši biu in je tisto zimo v prvo gimnazijo začno ojti, bečko ja pa nej v Djanošovo delavnico postavila. »Pištek, ti si začno v visike šoule ojti in če go vöspraviš, zapistiš vašo gazdijo. Šandor drügoga za tebov nema. Ali, ka si vejmo. Takši je gnesden svejt. No, pa malo sé stoupi. Bi ti znao zračunati, kelko litrov ta vaša bečka drži?« »A, stric Djanoš, tou pa rejsan nede žmetno!« Pištek je vzeo cole, pa s tišlarskoga stola eden vkraj vrženi falat deske pa klabajs, in je malo mero, pa malo na deski računo. »Okouli devetdeset pet litrov.« Janoš je z bejlin pogledno in včasi je vido, ka se je Pištek nej mogo dosta zmejšati, zato je svojomi sinej zapovedo: »Lajči, prnesi mero!« Lajči je s cveka na stejni dojvzeo lepo gladko zobleno latico, na šteroj so bile gor narisane mere in go je ta pošven v bečko potisno. S palcon si je na meri označo litre in pravo: »No, Pištek, prav maš. Mogouče si se za kakši liter zmejšo, ali znao si zračunati. Zdaj pa na toj bečki na doge zapišita lumere po vrsti, ka mo je znali nazaj napraviti, in vržita obrouče doj. Pištek, ti pa vzemi krivi oblič pa gnili lejs z doug dojzobli. Ka de Šandorova bečka pa kak nouva.« Pištek je rejsan oblo in za eno dobro vöro so znoutra doge bile pa kak nouve. »Dobro si tou napravo, Pištek. Škoda, ka si se za šoule spiso. S tebe bi ešče dober mešter grato. Ali, ka moreš. Takši je gnešnji svejt,« si je zgučo Djanoš. Te je pa na ednouk pravo: »Za Vinešnjoga Števana man že doge krejdi. Dvejstoliterno bečko si je zapovedo. Ešče samo trbej okno vö vrejzati. Sé pridita, ka vama pokažen, kak se tou dela.« Dogo je stisno v tišlarski sto, vzeo tenko tišlarsko žago in je začno žagati, kak si je prlé s klabajson namalo. »Gledajta, etak pošven trbej žago držati, ka ovak okno vö z bečke spadne. Na, Lajči, zdaj pa ti probaj,« je pogledno prouti svojomi sini. Ali je Lajči tou nej čüjo, zatou ka je ta vö na okno gledo, gé so se deca doj po brejgi s sanami vozili. Djanoša je v ton takši čemer zgrabo, ka je s tišlarskoga stola vzeo eno dogo, pa vdaro po sinovon hrbti, tak ka je pojep samo dječno, te pa zleto kak blisk vö z delavnice. Djanoš je en čas z dogov v rokaj stao kak cvek, te se je pa obrno proti Pišteki. »No, ti probaj!« Pištek se je strajoma prijo dela, ali njemi je dobro od rouk šlo. Okno je bilo vö vrejzano in od tistoga časa je Pištek večkrat Djanoši kaj v delavnici pomago. Lajči pa je nej v delavnico več nikdar niti pogledno. Kaj drügo je vse kaj doma taopravlo, za eno par mejsecov pa je pri večerdji starišoma pravo: »Doubo san dovolenje za delo v židanoj fabriki. Drügi keden iden. V Avstrijo.« In tak je Lajči odišo. Djanoš pa njegova Trejza sta pomali svoj mali grünt ta delala. Djanoši je Pištek večkrat odo kaj v delavnico pomagat. Bila sta si velka pajdaša. Eno parkrat je Pištek pito za Lajčiva, ali je Djanoš nej nikdar niti rejči od njega pravo. Pištek je znao, kak njemi je za vse žmetno, ali si je kaj nej vedo. Za eno par lejt, da je že Pištek tüdi velki pojep grato, si je pa Djanoš, glij da sta za nouvo bečko žleb vörezala, zgučo: »Pištek, šoule skončavleš in ta ves te več nede dugo gledala. Müva s Šandoron sva stariva, moje meštrije pa več nikomi nej trno trebej. Mašini že začnejo v ves iti, müva va pa mogla etan ta za zvonik iti. Viš, takši ti je té svejt. Ali san vseeno zavolo vsega toga zadovolen. Moj Lajči je na dobron. Tan se je oženo, ti boš pa glij tak na boukše šou, kak je eti doma, v eton staron zapüščenon kouti, gé nas ešče smrt žmetno najde.« Porabje, 21. decembra 2020 ... DO MADŽARSKE Rekordno število Madžarov je za Evropsko unijo Kljub protiunijski komunikaciji je rekordno število Madžarov za to, da Madžarska ostane članica Evropske unije. Med Madžari je bila Evropska unija zmeraj priljubljena, saj je že od leta 2004 več kot 70 odstotkov državljanov podpiralo članstvo v Uniji. Ta podpora je sicer leta 2011 malo upadla, toda kasneje je spet narasla in je leta 2019 dosegla 85 ostotkov. Tudi trenutno, ko ima Madžarska vlada močne konflikte z Brusljem, 85 odstotkov volivcev podpira članstvo države v Evropski uniji. Med člani vladnih strank (FIDESZ in krščanski demokrati) je podpora 77-odstotna, med člani opozicijskih strank pa 94-odstotna. 86 odstotkov neopredeljenih volivcev meni, da je dobro, če je država članica EU. Viktor Orbán je ocenil kompromis kot lastno zmago Voditelji članic EU so 10. decembra v Bruslju potrdili kompromis, ki odpravlja madžarsko in poljsko blokado svežnja za okrevanje v vrednosti 1824 milijard evrov. Bistvo kompromisa je zamik uporabe pogojevanja evropskih sredstev z vladavino prava do odločitve Sodišča EU o zakonitosti tega ukrepa. Razlog za blokado je bilo madžarsko in poljsko nasprotovanje uredbi o pogojevanju za zaščito proračuna unije. Ta opredeljuje kršitve vladavine prava, ki jih je mogoče kaznovati z zamrznitvijo evropskih sredstev, in postopek ukrepanja proti kršiteljicam. Ključno vlogo pri iskanju kompromisa je igrala Nemčija, ki predseduje Svetu EU. Blokado so rešili z dodatnimi pojasnili v obliki sklepov vrha. Bistvo je, da so možnost kaznovanja z zamrznitvijo sredstev zaradi kršenja načela vladavine prava zamaknili do odločitve sodišča. Premier Viktor Orbán je kompromis ocenil kot zmago Madžarske in Poljske, ki sta – po njegovem – preprečili, da bi bile podpore pogojene z nejasnimi političnimi pogoji predvsem na področju migracij in spolnega razlikovanja. 16 RAZSTAVA – ČUVAJNICA NA STOLPU STOLNICA SVETEGA JANEZA KRSTNIKA V MARIB Maribor se je na zemljevidu štajerske dežele pojavil precej pozno. To je bilo tedaj, ko je vojvoda in mejni grof Cerkev iz zahodne strani Bernhard Spanheimski ob prihodu Madžarov v Panonsko nižino in njihovih vpadih bil Maribor že meščansko naseljen, saj se v listini Leopolda VI. Babenberžana omenja kot trg ali »forum Marchpurch«. Ker je bilo mesto središče mejne grofije, je imelo tudi administrativno funkcijo. Leta 1254 se Maribor prvič omenja kot mesto, dokumenti v zvezi s tem pomembnim dogodkom pa se hranijo v Koroškem deželnem arhivu. Zgodovina mesta Maribor je zelo bogata in ob tem je potrebno poudariti, da se prestolnica Štajerske ponaša z bogatimi kulturnimi znamenitostmi, ki jih je zapustil čas. Ena izmed osrednjih znamenitosti je gotovo Slomškov trg s stolno cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Del kuhinje v frankovsko državo na Piramidi dal zgraditi utrdbo. Ta je bila zgrajena v začetku 12. stoletja, kar potrjujejo zgodnjeromanski arheološki ostanki. Utrdba ali grad se je imenovala »Burg in der Mark« ali »Grad v Marki«. Prvič je bil omenjen v listini iz oktobra leta 1164, kot »castrum Marchburch«, last Otokarja Štajerskega. Bernhard je tam ustvaril možnosti za razvoj naselbine. Obnovil je stari rimski prehod čez reko, ustanovil je mariborsko župnijo, ob sedanji Koroški cesti pa je ustvaril naselbino s približno 34 parcelami. Po letu 1209 je ima v njem tudi svoje zadnje počivališče. Cerkev je postala stolnica leta 1859, ko je Slomšek preselil sedež lavantinske Cerkveni zvonik škofije v Maribor. Cerkveni zvonik s konca 18. stoletja je visok 57 metrov, pred tem obdobjem je bil še za 19 metrov višji, vendar so ga po udaru strele in požaru znižali. Prav cerkveni zvonik, ki ima svojo bogato preteklost, je osrednja tema tokratnega prispevka. Do leta 2012 je bil zvonik zaprt za javnost vse do tedaj, ko je Pokrajinski muzej Maribor pod okriljem Evropske prestolnice kulture, postavil na stolpu, v prostorih zvonika muzejsko zbirko z naslovom »Čuvajnica na stolpu«. Tam si je mogoče ogledati dan v Razgledna točka iz zvonika Svetišče, ki je bilo zgrajeno v 12. stol., je še posebej prepoznavno zaradi blaženega Antona Martina Slomška, ki življenju požarnega opazovalca ter zunanjo razgledno ploščad. Maribor je mesto, ki je bilo v svoji zgodovini zaznamovano z mnogimi požari. Začetki organiziranega varstva pred ognjem v tem in okoliških krajih segajo že v dobo Rimljanov, ki so imeli organizirane t. i. požarne brambe. Zgodnji srednji vek, ki je sledil, je prepustil obrambo pred ognjem vsakemu posamezniku. Tedaj pretežno leseno mesto Maribor je imelo močan požarni potencial in zaradi tega je bilo tudi mnogo požarov. V 14. stoletju so zaradi ognja izpopolnili obzidje, leta 1362 so mestno hišo na Koroški cesti nadomestili s hišo na Glavnem trgu, v požarih leta 1450 in 1468 pa sta bila poškodovana oba deželnoknežja dvora. meščane ter odgovorne za gašenje. V 14. stol. so na današnjem Slomškovem trgu postavili stražni stolp. Mestne oblasti so se odločile, da kot gasilskim brigadam podajo stražni stolp prav ob cerkvi sv. Janeza Krstnika in sčasoma, ko se je cerkev povečevala, je postal stolp tudi del cerkve. Šele 200 let kasneje je ta stražni stolp postal pravi zvonik in takrat so mu dodali še zvonove. V zvoniku, ki je bil v tistem obdobju namenjen opazovanju mesta, je danes muzejska zbirka nekdanjega majhnega stanovanja požarnih opazovalcev, nazadnje je bila požarna opazovalka Antonija Weiss. Do njega je mogoče priti po 162 dobro zavarovanih stopnicah, mimo zvonov. K omenjenemu stanovanjcu Spalnica s telefonom Šele v poznem srednjem veku je meščanstvo združilo policijsko in gradbeno politiko v boju proti ognjeni stihiji. Vsi sposobni za služenje vojske so morali pri gašenju sodelovati, mestni magistrat pa je skrbel za vodnjake s požarno vodo ter za dovolj posod za gašenje. V službi pa je imel tudi požarnega nočnega čuvaja. Prvi pisni podatek o takšnem čuvaju sega v leto 1475, ki naj bi za deset nočnih izmen dobil 75 pfenigov plače. Vendar ne moremo govoriti o prvi plačani gasilski službi, ampak o opazovalni službi, saj je čuvaj le opazoval in alarmiral Porabje, 21. decembra 2020 sodi kuhinja z vodo, sobica, sanitarije in pisarna. Z zunanje strani pa je bil mogoč lep razgled na celotno mariborsko mesto. Tudi 17. stoletje Mariboru ni bilo naklonjeno. Mesto so prav tako večkrat uničili požari, in sicer v letih 1601, 1645, 1648 in 1700. V celotni zgodovini naj bi jih bilo vsega skupaj enajst. Leta 1852 je glavar mesta Maribor, gospod Nord, izdal dopolnilo požarnega reda iz leta 1825, ki je urejalo bolj gašenje in manj preventivne ukrepe. Nočni čuvaj v mestnem zvoniku je dobil točno določena navodila, kako 17 Miki Roš BORU Kak trbej, tak trbej alarmirati ob »ognjenem petelinu«. Po številu in časovnem razmiku udarcev ob zvon, je bilo mogoče razbrati, v katerem predelu mesta in okolice je lokacija požara. Takšen »center za obveščanje« na zvoniku je imel tudi zastavo, ki jo če je bil v koroškem predmestju, z dvema udarcema na veliki zvon, če pa je bil požar kjerkoli drugje v mestu ali predmestju, je javnost obvestil z enim udarcem na mali zvon. Inventar, s katerim je mestni čuvaj razpolagal v stolpu in Dostavljanje muzealij v zvonik je čez dan čuvaj obesil v smeri nastalega ognja, ali svetilko za nočni čas. Nočni čuvaji v tem in v vseh ostalih zvonikih so dobili točno določena navodila, kako alarmirati ob požaru. Po številu in časovnem razmiku udarcev ob zvon je bilo mogoče razbrati, v katerem predelu mesta ali okolici je lokacija požara. Način obveščanja pa je bil naslednji: če je prišlo do ognja v starem delu Zvonček želja na zvoniku mesta, je čuvaj udaril štirikrat z udarci na veliki zvon, če je bil v grajskem predmestju, s tremi udarci na veliki zvon, katerega je moral ves čas ohranjati v dobrem stanju, je vseboval daljnogled, zastavo, ki jo je obesil v smeri požara, svetilko za nočni čas, dva megafona, zvonček, železno kladivo, leseno kladivo, dve vedri za vodo, dnevnik in točko za pregled požarnih območij. Leta 1933 so mestne oblasti opazovalnico zaprle, zadnjo požarno opazovalko, Antonio Weiss, pa odpustile. Vsi omenjeni predmeti s stanovanjem vred so danes na ogled v zvoniku na Slomškovem trgu in sodijo v sam muzejski inventar Pokrajinskega muzeja Maribor. Vsekakor je dobro vedeti, s kakšnimi človekoljubnimi dejavnostmi so se v naši zgodovini ukvarjali ljudje, da bi s tem someščane rešili pred eno izmed največjih naravnih katastrof – ognjem. Razstava naj bila na ogled vse do konca tega leta, vendar pa je obisk le-te v sedanjem neprijaznem času zelo nepredvidljiv. Mojca Polona Vaupotič Gospa Gladiola, pokojni mauž go je Gladis zvau, je v slüžbi vsigdar red mejla. Tak ka ena išpekcija bi njoj nika nej mogla najti, nika takšoga, ka bi kaj naaopek šlau. Trno lagvo njoj je gratalo, gda je nej tak bilau vse, kak mora biti. Zatoga volo je več tö nej škela čüti menje Gladis po tejm, gda je njeni mauž ta gor v večnost odišo. Po tejm njoj je več nej lagvo bilau. Una je samo Gladiola leko pa nikšna Gladis nej. Depa njajmo njeno privatnost, slüjžba je tista, stera go dela srečno, do kraja zadovolno. Tak se je specializejrala, ka je že audalič nut v človeka vidla, ka njemi trbej, kama de išo, kelko papejrov njemi trbej tadati, kak bi nut v človekova črejva vidla. Zvün toga pa je trno rada lepau gučala. Tau je od drugi lidi tö škela čüti. Zatoga volo si je vcelak nauve rejči tö vözbrodila. Pri njoj je več nej biu ka scaunjek. Nej, pri njoj nej! Samo vodalnik se je leko prajlo, tistomi mesti, na sterom človek svojo vodau vö iz sebe toči. Pa tö sraunjek je rejč, stera njoj je trno na žila šla. Za njau pa njene kliente je samo blatilnik se leko čülo. Baug vari, če je od stere ali steroga kaj takšoga se čülo. Gospa Gladiola bi se brž s čemerami v leranco vöobrnola pa je včiti začnila, ka tau civilizejrani guč znamenüje. Zvün toga je njena evidenca takša bila, ka je niške nin ne more najti. Iz nje se je leko vidlo, kelko lüdi je na stero vöro pa minuto nut k njoj prišlo, kak dugo so na vodalniki pa na sraunjeki, pardon, na blatalniki, bili. Vse tau je v svoje evidence pisala, kcuj pa vse pejneze, ka ji je prslüžila. Takše WC-madam se je nin nej najšlo. Gladiola, gospa Gladiola, je zatoga volo sploj nej gizdava bila. Za njou je tau samo poštena slüjžba gé. Nesreča pa ne počiva. Tak je enoga dneva gorprišla, ka njene oči vse menje so njene padaškinje. Zaprav, ranč je nut pislala: 12.32. minute, gospaud prišo iz vodalnika, plačo 1evro, 0,50 evra meni ostane. Ranč v tistoj minuti, kelko njoj ostane, gor pride, kak več sploj lagvo vijdi. Pa po tejm eške tadale, gda je nut pisala: gospa z velkim klobükom je štiri papejre s seuv vzejla, neje blatnivala, 1 EU za vodalnik pa papejre. Slejgnje je eške kuman vidla, ka sploj piše. Pa si je prajla; Gladiola, k padari za oči de trbelo! Nej z najbaukšo volo k optiki dé. V slüjžbi go je mlajša kolegica vöminila. Neje gvüšna bila, ka de vse tak, kak bi tau una naprajla. Depa ka trbej, tau trbej obrejditi. Čaka, trno dugo čaka, ka na red pride. Pa gda se tau zgodi, medicinska sestra pauzo za gesti vözglasi. Gospa Gladiola brž mobi v roke vzeme, v slüžbo zové. Mlado spitava, če vse dé, kak mora titi, če nej papejrov sfalilo pa tak naprej pa tak tadale. Nej pau vöre minaulo, več kak ena vöra je taodišla, gda zanuva začnejo nutzvati. Gospa Gladiola je slejgnja na red prišla. Že se skur tau zgodi, ka njoj padar začne oči gledati, žena ga zové. Tak brž domau mora. Na drugi den prva je pozvana bila. Padar njoj oči gleda, si nika piše pa go pita: Gospa, vi že aukole mate? Una njemi povej, ka nej. Padar si samo zdejne, vö njoj ovadi, ka za prve aukole je ovakša procedura gé. Aj za eden teden nazaj pride. Pa je gospa Gladiola prišla. Depa eške gnauk aj pride, ka gospaud doktor gnes nemajo zavolé časa. Tam nin za dva mejseca je dun vijdla, kak pa ka trbej ta nut v njene evidence pisati. Dobre aukole je dobila. Tadale je vse delala, kak je šegau mejla. Že pau leta z aukolami dela, gda nekšen takši človek nut stane, ka ga nej bi v svojoj slüjžbi čakala. Dober den, gospaud, una njemi, Dober den, un njoj. Gospa Gladiola brž vej, profesionalno gor pride, ka gospaudi na blatilnik trbej. Možakar že šké tadele titi, doj ga stavi. Gospaud, nebesko silo majo? Depa, najprva povejte, kama škete, ka mo vedla, ka vam leko dam pa kelko te plačali. Un zadnjo vküper stiskava. Rejsan, nebesko silo ma. Tanut, na sraunjek bi rad! Gospa Gladiola ga gleda, z glavau majüče es pa ta. Gospaud, leko, ka je tau samo eden takšen prausni WC, depa, mi civilizejrano gučimo. Pri nas se na blatalnik ojdi. Na, kama škete priti? Un oči kaulak obrača, brodi, ženska se šali z njim. Depa gospa Gladiola se ne šali. Na, deva vküper; bla-tal-nik! Možakar od čemejrov čobe stiskava, zadnjo pa eške bole, nej od čemejrov, od blata, kak bi gospa prajli. Ge bi eške vas včila, kak tau morate povedati, depa ranč zdaj pauzo mam, Gladiola dveri doj zasüne. V tejm možakar več ne more zadnje vküper stiskavati. Vsikši bi brž vpamet vzeu, ka njemi je vüjšlo, doj po lačnicaj vüjšlo. Gospa Gladiola dveri nazaj gor opre, njemi z rokau pokaže, kama aj dé. Vse tau nede najbole falo vöspadnolo. Kak nut v evidenco napišem, zavole papejrov de van trbelo plačati pa zavolo vode ranč tak, dokejč se do kraja vrejd ne vzemete, gospaud doktor! Eške dobro, ka je gospa Gladiola aukole na nausi mejla. Sto vej, če bi ga vpamet vzela. Porabje, 21. decembra 2020 18 Kak smo se goranajšli letos slovenski penzionisti? Baug moj! Kak je fajn bilau! Gde so tisti časi?! Lani tašoga ipa smo pri Drüštvi porabski slovenski penzionistov 10. decembra meli slejdjen menši program v Varaši. Delovno kosilo, djilejš z obedom smo meli predsedstvo ali vodstvo, tisti pomočniki, steri so skaus leta tü meli svoje lidi, nadzorna komisija pa Pevska skupina Rozmaring. Letošnje (l. 2020) programe smo oprli z rednim djilejšom predsedstva že 20. januara, najbola zavolo pripravlanja dva velkiva programa. Najvekšo delo nam znamanöja »Slovenski fašenek« v Varaši. Sto tau ne dela, si ranč zbroditi ne mora, kelko kednauv, kelko noči, kelko mišlenja nüca človek, ka vse mujs tanaprajti, kelko lidi trbej goraziskati, prositi za pomauč, kelko lidi mora aktivno vcuj biti, ka vse trbej vküp napelati, aj dosegnemo cilj programa. Za drügo temo, dnevni red smo meli potrditi plan programa našoga izleta v Veszprém, steroga je že v novembri trbelo pripraviti, aj leko prosimo na natečajaj (pályázat) pejnaze za ceringo ranč tak kak pri fašenskom programi. 23. februara smo s pomočtjauv sakaluvske vesi pa z DU Rogašovci srečno vöspelali Slovenski fašenek v Varaši. 2. marciuša smo z vodstvom že drügo paut meli djilejš zatok, ka smo se pripravlali na velki djilejš ali občni zbor. Té čas je že pijtanje bilau, ka bau pauleg virusa, kak dugo mo leko držali svoje programe. Na srečo 10. marciuša eške nišo rendelüvanje nej bilau valano pauleg nauvoga virusa. Porabska etnologinja Marija Kozar Mukič nas skaus sprvodila v porabski Sibilski knjigaj, od Irene Mészaros iz Sombotela smo pa dobre tanače dobili, kak leko z djestim sami sebi pomagamo pri svojom zdravdji. Na srejdi marciuša, gda smo že vse potrejbne informacije vörazposlali za na 27. marciuš planirani vel- ki djilejš, nas vsebola začnila boleti glava. Znano je bilau, ka so ranč starejši lidgé v najvekšoj nevarnosti, na njij trbej skrb meti najbola. Etak smo pri cajti dolapofudlili vse programe, dočas je tašno rendelüvanje bilau valano. Virus es, virus ta, delo se je na mezevaj oprlo. Zdaj smo samo par bole mladi penzionistov vüjpali pozvati na delo, vsevküp petkrat, gda smo grajko redli, zemlau vreddjali, graubili pa sadili Tisti, stere nas brigalo, smo 9. ali 10. juliuša že šli se včit pico redti, malo ovak, kak go mi delamo, na Vzorčno kmetijo na Seniki. Poletno srečanje s piknikom pa športnim programom in veselicov smo vöspunili z volilnim djilejšom in tau 26. juliuša v šatori pri kegljišči (tekepálya) v Varaši. 29. juliuša smo si z nauvim vodstvom vküpdjáli glavé, gda smo vse podraubnoma taprajli, kak je brodilo staro menše programe meli v plani. Agustuša pa septembra smo z našimi paverskimi delavci tikvi vöpucali, zemlau vreddjali, guškice nam pa posišila Micka Bajzek na Židovi. Letos nas je vsevküp delalo za tikvin pauv 15, zvöjn Varašancov iz Slovenske vesi, Traušča pa Židove tü. 8. septembra smo se eške pokisili zvati lüstvo na križno paut na Verico, 22. septembra na turo z biciklini, depa samo tikvine guškice, okapali pa osipavali. No, od juniuša smo si malo vekšo sapo leko vzeli, depa že té znano bilau, ka de nam od djeséni eške bola vrajžo šlau. Etak je človeki dano bilau, ka vse programe, delo slovenski penzionistov dobro prejk trbej zbroditi pa vseveč naprajti v juliuša, avgustuša. Najbole tiste, gde nas dosta vküper pride. 18. juniuša smo najprvim pá vküppozvali vodstvo, gda smo se spravlali s prejk napravlenimi programi. Etak smo 6. juliuša držali svoj velki djilejš v Slovenskom daumi, gda smo račun dali od dela pa gazdüvanje prejšnjoga leta, smo v rokaj meli že aktualizirani, prejknapravleni plan programov, smo ga sprejeli, na konci smo si pa privauščili drüženje s pogostitvijo v restavraciji Lipa. vodstvo aktualizirati program srečanja s slovenskimi drüštvi pa svetek, 10. jubilej Folklorne skupine penzionistk ZSM in tau vküper s Slovensko zvezov. 10. avgustuša smo meli mali piknik s kegljanjom (teke) s tistimi našimi penzionisti pa par mlajšimi zvöjnašnjimi, steri so se nota naravnali na naš fašenek. Fejs šanalivamo, ka so Sakaluvci, steri so nam že več lejt glavna pomauč, letos pa nej mogli vzeti našo pozvanje. No, vej kleta! Zadnjo velko srečanje smo namesto 22. novembra prejkdjáli na 30. avgustuš. Samo ka nam je Baug pamet presvejto! Vej pa ranč prejšnji večer se vözvedlo, ka se je té vrajži virus že v našom varaši tü dola skvatejro. Po tejm smo si leko malo zdenili, ka smo že samo od Varaša do Dolejnjoga Senika, 1. oktobra grauzdje brati pri verti Makoši v Sakaluvci, 12. oktobra je pa pod vodstvom predsednice Marijane Fodor predsedstvo melo svoj letošnji zadjen djilejš, gda so tak skončali, od toga tadale letos več niši programov nemo meli. Poglednimo, stere programe smo nej meli zavolo virusa. 2. juniuša smo eške nej pokisili zvati svoje penzioniste na cejlodnevno paut z avtobusom v Veszprém, 29. septembra smo pa že pá nej vüpali, zatau smo na začetki septembra nazaj prajli izlet. Med menšimi programi smo sprtolejt nej meli svojga foruma s slovensko zagovornicov Eriko Köleš Kiss. Ta sta ostala Vüzemska križna paut v Sakaluvci pa akcija za čisti Varaš Civilnoga foruma. Zdaj oktob- Porabje, 21. decembra 2020 ra smo tanjali mednarodno cekveno srečanje z rovačkimi popi, medgeneracijsko božično gastronomsko delavnico z otkauvskimi ženami pa domanjimi mlajši, löjpanje tikvin guškic v Števanovci z domanjimi mlajši pa delovno kosilo predsedstva, nadzorne komisije pa zdaj že ljudski pevcov Rozmaring. Moram priznati, ka sam dja s svoje strani fejs zadovolna zatok, ka smo slovenski penzionisti itak dosta programov vöspelali, na stere so furt lepau vküp prišli, kakoli je ranč naša generacija najbola v nevarnosti. Hvalo dam Baugi pa Blajženoj Devici Mariji, ka sta spunila našo želenje. V imeni tak prejšnjoga kak nauvoga predsedstva se vsejm penzionistom lepau zahvalim, ka so furt lepau prišli na programe, sto kak je vöjpo. Tak v svojom kak v imeni nauve predsednice Marijane Fodor se zahvalim za delo, pomauč predsedstvi (elnökség), njinim pomočnikom, nadzorni komisiji (Felügyelő Bizottság) lüdski pevcom vküper z vodjo pa mentorama Rozmaring, podpredsednici Marijani Kovač, knjigovodji Margiti Korpič, zapisničarki Margiti Čuk ali sto so nam ovak pomagali, kak povejmo fanke pekli, tikvi pauvali ... Letošnje programe smo vöspelali s finančno pomočtjauv Urada R Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, zvöjn toga s svojimi prišparanimi pejnazi. Škoda, ka smo letos zavolo virusa na Vogrskom iz prejk pau milijona obečani pejnaz na štiri programe enoga filera nej dobili. Depa porazmeli smo. Pri večgeneracijskom srečanji z 10. obletnico folklorne skupine sta nam finančno pomogla Slovenska narodnostna samouprava Monošter-Slovenska ves pa Slovenska zveza kak soorganizator. Vsejm vküper BAUG PLATI! Klara Fodor prejšnja predsednica 19 Drügi svejt je grato Mi, tisti števanovski tau, go njau so tam tak zvali ka Ajsamo tak poznamo pa zove- rin. Gda so nam domau pisamo, ka Šauštrski Ajrin, depa li, te so vsigdar tak zvali naja njeno redno ime je Irinka Tenczel, po možej Seiler. Zdaj že v Varaši žive, depa v Andovci je gorrasla. Za medicinsko sestro se je nej samo vönavčila, kak medicinska sestra dela tö zdaj že več kak tresti lejt. Če je malo fraj pa če rastejo gobe, te njau doma ne najdemo, od zaranka do večera gobe beré. V nejlon začkoni je prinesla stare Irinka Tenczel, po možej Seiler kejpe, pa ranč nej malo, na tejm sem se čüdivo, ka tak dosta ma, z materdjov, ka Ajrin. Zavolo vej pa že mlado je krajodišla toga je te moja mati tö Ajrin Na lejvi pa pravi strani sedita dvej prababici iz rojstnoga rama, gda se je oženila. - Ajrin vi ste se po iži tak zvali ka Šauštrski, tau je zato, ka ste gnauksvejta v družini šauštara meli? »Vej pa moj dejdi je tau bejo, ti si ga še tü dobro pozno. Gda smo ram taodali, te smo še vnaugo taši škeri najši, stere je te nüco, gda je črejvle redo ali popravlo.« - Te še tau mena povej, zaka tebe tak zovejo, ka mali Ajrin? »Zato ka sestre od moje babe so vöodišle v Meriko, tam je tü bejla edna dekla, stera se je tak zvala, ka Irinka, depa bejla, dja sem pa te mali Ajrin gratala.« - Mena se tisti kejp vidi najbola od tebe, gda so te s telefonom v rokej dolavzeli, gde je tau bilau? »Te tjejp se je pri fotografi Tanay naredo, te gda sem tri lejta stara bejla.« - Najbola stari kejp, ka si ga prinesla, je tisti, gde sta dvej prababe dolavzete, mati od tvoje babe pa od tvojoga dejdaka. »Te tjejp se je na Verici naredo, tam, gde so moja baba rojstni ram meli, tam, gde zdaj Libricina Irinka žive. Tau je te bilau dolavzeto, gda se je moja baba ženila. Na srejdi sta moja baba pa dejdak, naokrajma pa dvej matere, ozrak pa proščaji.« - Vidim še eden taši kejp, gde sta tvoja baba pa dejdak dolavzeta pa še edna dekličina. »Tau je že moja mati, dejdak pa baba pa edna žlata, stera je ranč te domau prišla iz Merike.« - Mati je sama bila, nej mejla nej brata pa nej sestro? »Mejla enga brata, depa tisti je mrau, gda je šest mejsecov star bejo.« - Tvoja mati je vsigdar taša kapitanj bila, tau je od koga erbala od oče ali od matare? »Moja baba je taša bejla pa te je tau moja mati erbala od njé.« - Naprej so prišli že tisti kejpi tö, gde so že tvoji stariške pa tvoja sestra dolavzeti. »Tau je te bilau dolavzeto, gda je moja prva spauved bila, samo ranč tak, ka je moja sestra nazaj na nas gledala. Tau je že nej zdaj bilau, če se dobro spomnim leta 1974.« - Na ednom kejpi je pes dolavzeti, tau je vaš? »Tau je leta 1976-77 moglo biti, tau je eden fejst dober pes bejo, sploj smo ga radi meli, tak se je zvau, ka Cezar. Tauga psa smo iz števanovske vojašnice prinesli, zato ka moj oča je töj bejo sodak pa dobro pozno prejdnjoga.« - Kama valaun je bejo tvoj oča? »On je od daleč sé prejšo, Márianosztra se zové tejsta ves, gde se je on naraudo.« - Na taum malom kejpi sta tvoj dejdak pa baba dolavzeta, ka delata pa gde je tau bilau? »Tau sta v Sporoni dolazeta, gda na tržnici gobe odavata. Gda so rasle gobe, te sta zaranka na bus vsela, v Varaš sta se pelala, od tistec pa s cugom v Sombotel pa tada- la v Sopron. Zato ka tam je živela sestra od babe, ona je mejla spoznanca pa te tak so Ne vejm tak stalno vse, zato ka dejdek je od sebe dosta kaj nej goučo, on taši zaprejti človek je bejo. Tam pri nas je bejo gnauksvejta AVH (UDBA), v zadnjom tali rama. Prvi tau je moj dejdek sam s svojimi rokami gorazozido, tak ka z babov dva sta cüdjeu vöžgala doma.« - Dja se dobro spomnim na njé, oni so mena vsigdar taši precizni bili, kak v tejm, ka so vsigdar spejglani gvant meli nasaba, tak v tejm, ka Mala Ajrin s telefonom so kaulak rama velki red meli.« naletja gobe leko odali. Dej- - Tau, ka so lejpi gvant meli, di je bejo tejsti, steri je bola tau je zato bilau, ka so moja gobe brau, zato ka baba nej baba na tau fejst aklavi bili. mogla, ona je bola betežasta Ona je subolica bejla, nej vönavčana, depa sploj lopau šivala, mi mlajši smo samo v tistom gvanti odli, ka je ona nam zašila.« - Ranč telovadba bila, gde so vas v kratki lačaj dolavzeli? »Nej, tau smo v Števanovci dolavzeti pred tistim, kak bi nogomet špilali. Mi smo fejst rade špilale nogomet, dosta tekem smo mele, Ajrin pri prvoj spauvedi s materjov, očom pa dosta smo odle sé sestrov pa ta, dobra skupibejla. Zavolo tauga je rano na je bejla, samo te tak pomrla, dja sem te deset lejt malek, kak smo se ženile, je stara bejla. Dja sem njau fejst ekipa tü rancspadnila. Lejpo rada mejla, ona je name dos- je bilau, dobro je bilau, veseta skrb mejla, gda sem mala lo je bilau. Drügi svejt je bejo, bejla, zato ka moja mati pa dosta smo vtjüpar odli, radi oča sta v Somboteli delala.« smo se srečüvali. Zdaj, tak - Če dobro vejm, tvoj dejdak mislim, že je tauga vsigdar je domanji bejo, iz Ando- menje. Pa tau, tak mislim, vec, nej? nej dobro, ka vsikši je samo »On se je tam naraudo v tis- doma, še saused na sauseda tom rami, gde smo mi gora- ne pogledne. Cejlak drügi rasli, emo še enga brata, tisti svejt je grato.« je prejk v Jugoslavijo odišo. Karči Holec Porabje, 21. decembra 2020 20 Od Gorenjoga Senika do Garbolca - 16. Što najbaukšo ribdjo župo küja? Drlanckajmo dale po županiji Tolna. Napautimo se oprvim z varaša Tolna prauti Szekszárdi, te pa nimo njega eške v mesto Bonyhád. Tau je središče krajine »Völgység«, gde se je že v rimski cajtaj dosta kočüjov pelalo, vej je pa ležalo na bojnoj poštiji Sopianae-Aquincum (Pécs-Óbuda). Gnes má mali varaš vauske, krive ulice, v šteraj stogijo lej- peštarskim Parlamentom sé pripelali. Leta 2015 pa so njeno kopijo znauvič postavili na »glavnom trgi naroda«, kipe v dombóvárskom lesej »Szigeterdő« pa so gorobnauvili in malo ovak postavili. Po drügoj svetovnoj bojni je na marofe v Dombóvári dosta Porabski Slovencov ojdlo na sezonsko delo. Podajmo se prauti söveri Damjake leko vidimo v 36 gezero hektarov veukoj gaušči pauleg vesi Gyulaj – ta krajina je gozdarska genska banka »madžarskoga rasta« pe, dvejstau lejt stare iže. V Bonyhádi se je naraudo domobranski general Mór Perczel, šteri je leta 1848 v etom varaši vküppaubro svoj črnovojniški šereg (népfelkelők). Njegvo najvekšo delo je bilau, ka je pri Ozori dojoblado cesarsko sodačijo. Kisnej, z emigracije je leko samo po Nagodbi (kiegyezés) domau prišo, njegvi grob je gnes na bregej Kálvária. V krajini »Völgység« je vsikdar večféle lüstvo živelo: zvün Madžarov Nemci in bukovinski Sekelji, de je pa svoje vörnike tam mejlo pet ovaški vör tö. Najbole eričen dijak literanske gimnazije v Bonyhádi je biu pesnik Gyula Illyés. Na drügom konci krajine leži varaš Dombóvár, šteri je svojo ime od zemliškoga gospauda Pála Dombóna daubo. Od grada gnes več samo edna stena stogi, na šteroj zvekšoga samo štrki gnejzdijo (Gólyavár). Varaš je eričen po svojoj kiparskoj kompoziciji o Lajosi Kossuthi, štero so leta 1973 prejk s trga pred po poštiji »61«, tak pomalek pridemo nazaj v »vinešnji Somogy«. O gradi pauleg varaša Tamási so v dokumentaj pisali že na začetki 14. stoletja, med Rákóczina bojnov za slobaudnost pa ga je brano brigader Ádám Béri Balogh. Gda so ga dojporüšili, so njegve kamne gorponücali pri zidanji tzv. »Miklósvára«. Kauli toga grada je eden veuki lejs, v šteroga so radi ojdli djajat gospočki djagarge s cejle Evrope. Gnes se v tajoj gaušči špancérajo turisti in domanji lidgé, od bližanje termalne kaupance se brž pride do razglednoga törma. Če se štoj rad s piciklinom pela, najde tam dosta kolesarski poti, tisti z bole mérnimi živci pa leko pri mali jezeraj ribe lovijo. Ovaške stvarine čakajo na tiste, šteri se podajo v gaušče kauli bližanjoga Gyulaja. Če majo pravo dopüščenje, leko vidijo veuki nacionalni kinč: damjake v rastovom lesej, štere lejpe djelene so nut v grb maloga varaša tö djali. V etoj krajini (»na švabskom Törskom«) je v 18. stoletji gratalo več kak dvejstau nemški vesnic. Lejpa prilika za tau je gnešnji mali varaš Gyönk, v šterom sta gimnazijo stvaurila eden sárvárski vogrski in eden nagyszékelyski nemški predgar. Ta srejdnja šaula je eške gnesden dvojezična. Na ednoj drügoj evangeličanskoj gimnaziji, v Sárszentlőrinci, pa se je dvej leti včiu Sándor Petőfi. Če se napautimo prauti varaši Simontornya, se pelamo nimo male vesnice Iregszemcse. Tisto lüstvo je trnok gizdavo na tau, ka je pri nji v lejtaj 1906 in 1907 komponist Béla Bartók više tristau ljudski pesmi dojspiso. Gda pa gnauk pridemo v Simontornyo, se splača gorpoiskati grad s 13. stoletja. Toga je prejkmejlo dosta nemešnjaški držin, v gnešnjom cajti pa so restavrerali njegve renesančne lože. V baročnoj frančiškanskoj cerkvi vidimo najlepše freske v županiji Tolna, pauleg zidine stogi klaušter na en štauk. Ime vesnice Ozora je po njegvom gospodari Filipponi Scolarini (Ozorai Pipó) najbole erično gratalo. Dvorec toga gospauda eške gnesneden nazajpripela cajte renesanse, leko se čüdivamo njegvoj sobi s tronušom ali obedovalnici. V gradskoj kapejli so gorostale freske, leko si pa poglednemo kopije indašnji sodački škéri tö. Z vesi Ozora najležej pridemo na Dádpuszto, gde se – če nega viruša – vsakšo leto več gezero lüdi z dosta rosagov veseli na ednom najbole popularnom festivali na Vogrskom. Na toga pridejo zvekšoga lidgé, starejši od dvajsti lejt, šteri že držine majo. Festival se godi na srejdi nature in propagéra indašnje človeče vrejdnosti, kak sta na priliko oprejtost in mér. (Pred par lejtami smo po medijaj dosta kaj leko čüli o problemaj z drogami na festivali Ozora.) Naš kraug po županiji Tolna se konča pri Donavi. Mali varaš Dunaföldvár má štirigezerolejtno pripovejst, tau pa zavolo toga, ka je na dobrom geografskom mesti. Njegvi betonski maust so zozidali do leta 1930, grato je važna povezava med krajinama Prekodonavje in Alföld. Dunaföldvár je eričen eške po svojom gradi na bregej tö, gde vsikšoga juniuša in juliuša »letne igre« se gvüšno ranč tak radi veselili kak tisti, šteri od leta 1993 redno gorpoiškejo mednarodni festival »Gastroblues«. Na tej srečanjaj so gorstaupile že skupine od Merike vse do Avstralije. V té varaš so se inda svejta radi spakivali vsefelé vörnicke. Kalvinisti so svojo prvo cerkev zozidali v 1750-i lejtaj, postav- »Donavsko« ribdjo župo gejmo s testaum – ovak go küjajo v Komáromi, Paksi ali Baji držijo. Varaš má na vsakšom kiklej cerkvene spomenike: cerkev, kapejlo ali znamenje svetoga Trojstva – splača se fotoaparat nuzakapčeno njati. Tau je djužni konec Krajinskoga parka Mezőföld, šteroga najbole poznamo po veuki püstinjaj pejska - pašnjeki in tranki se pomalek vösišijo. Donk živejo tam edne trnok rejtke orhideje in perünike, depa takše ftiče tö leko nastrgavamo, šteri indrik nega. Po avtocesti »M6« ali glavnoj poštiji »6« leko prauti djugi pridemo v »atomski varaš« Paks. Prvi blok nuklearne elektrarne djužno od varaša so nutzakapčili decembra 1982, gnes funkcionérajo že štirge takši tali. Ta elektrarna spuni kauli polonje od vse električne potrejbe cejloga rosaga, v najnovejšom cajti pa planérajo zidanje eške nauvi blokov (Paks II.). Najstarejši spomini varaša segnejo nazaj v rimske cajte, gda je tam ležo sodački tabor Lussonium. Stari Rimljani so Porabje, 21. decembra 2020 lanje törma pa so jim samo štiri desetlejtja kisnej dopistili. Literanski Nemci so tistoga ipa že tö prihajali v mesto, Židauvge pa so séprišli s češki, polski in nemški krajin. Njina sinagoga slüži gnes kak knjižnica, znamenje moderni cajtov pa je katoličanjska cerkev Imrena Makovecza. S centra Paksa, od hotela Erzsébet se leko v par minutaj odšetamo na brejg Donave, gde moremo v ednoj čardi mujs kauštati ribdjo župo, erično daleč po svejti. Naše vandrivanje po djužnom Prekodonavji skončamo na ednom »dragom«, prijatelskom mesti: ime vesnice Nagydorog pride s slavske rejči »drag«. Spoznavanje z lepotami pa se nikdar ne more skončati, zatok nas čakajo čüde söverno od Blatnoga jezera. Tak pomalek pridemo do Budimpešte, te pa eške daleč-daleč na drügi kraj Donave. -dmfoto: mtu.gov.hu in pixabay.com 21 Od Gorenjoga Senika do Garbolca - 17. Gde so petstau lejt krale kronali Med svojim vandrivanjom po Prekodonavji smo zdaj prišli v krajino Mezőföld, štere ravno zemlau so napunili potoki z bližanji bregauv. Na njenom vzhodnom konci pridemo v Dunaújváros, šteroga so zozidali v 1950-i lejtaj pauleg vesnice Dunapentele. Do leta 1961 se je mesto zvalo »Sztálinváros«, od tisti cajtov v njem deluje železna fabrika. Sociali- gde od prve adventne nedele posebne štempline gor na koperte dejvajo. Miklauš v svojoj iži čaka najmlajše od srejde novembra, vej pa vsi dobro vejmo, ka má dobri starček svoj madžarski kvatejr vrnau v tajoj vesnici. V eto krajino pa nas zovéjo gastronomske avanture tö. V čardi vesnice Sáregres leko koštavamo ribdje dobraute, Grad Jenőna Boryna vövidi kak eden kip – gor ga poiške trnok dosta lüstva, šteri leko znautra vidijo umetnine od njega pa žené stično-realistični kejp varaša je takši, kakšoga indrik v Evropi nega - zidine leko spoznamo po učnoj pauti s 33 postajališči. Do leta 2007 so blüzi varaša zozidali maust, šteri povezuje krajini Prekodonavje pa Alföld, in sliši k planeranoj avtocesti »M8«. Ime »Pentele« prihaja od klauštra svetoga Panteleona, šteroga so dali v vési zozidati pravoslavni Srbi. V bližanjom Rácalmási je v srejdnjom vöki - ranč tak v ednom klauštri - en cajt živejla či krala Bele IV., sveta Margita. Tau zemlau je s pejskom pa kamenjom napunila Donava, v krajini živé dosta rejtki rastlik ino vodni stvarin. Če smo tüoma na djagarskoj štraži, leko vidimo dosta ftičov tö. Na otok Csepel leko s trajektom pridemo z varaša Ercsi, šteri je veuko prauškarsko mesto pri Donavi. V etom mesti je gorraso prvi vogrski kulturni minister József Eötvös, šteri je tam pokopani tö, sploj pauleg vodé. Kak »pošto lübezni« poznamo vesnico Nagykarácsony, po tistom pa spoznamo muzej ribištva. Sausedna vés Cece je erična po svojoj papriki pa lubenicaj (dinnye), v muzeji leko poglednemo paverske škéri, štere so inda nücali pri deli. Za valovito krajino Mezőfölda je tipična vesnica Dég, štera je v roké rovačke držine Festetics prišla v 18. stoletji. V njinom dvorci (kastély) nas čakajo tematske razstave pa kavarna, kauli zidine pa leži eden veuki park s trnok kustimi rasti. Tam si leko poglednemo najvekšo grafiko v rosagi, štera je veuka 3x16 mejterov. Knez Árpád (fejedelem) je emo svoje grünte na srejdi rosaga. Nej daleč od tiste krajine, v varaši Székesfehérvár so leta 1000 okronali svetoga krala Števana, Bazilika Device Marije pa je do 1527 ostala cerkev za kronanje vsej vogrski kralov. Leta 1083 so Števana tam pokopali in ga – vküper s sinaum Imrenom – za svetoga zglasili tö. V cerkvi počiva več vogrski kralov, za Belo III. tau gvüšno vejmo. Rüševine nekdešnje bazilike v središči Székesfehérvára so leta 1938 gratale »narodno spominsko mesto«. Na srejdi cerkve je inda svejta stau tronuš, »stolec«, po šterom je varaš ime daubo (»stolni bejli grad«). Na trgi pred bazilikov je tak dobra akustika, ka mlašeči koruši pred svojim veukim festivalom v majuši tam držijo pevske probe. V nekdešnjom hoteli Pelikan je svoj kvatejr mejla tista gledališka skupina, v šteroj je večkrat kak igralec gorstaupo pesnik Sándor Petőfi. V Varaškoj iži držijo kopijo svete Krone. Na trgi pred njauv najdemo muzej s špilami, gde v bábini ižaj nutpokažejo poištvo vsefelé cajtov pa štilušov. Na dvoriški Županijske iže pa geste edna zanimiva vöra: kak čas naprejdé, se vsakšo drügo vöro pokažejo legendarne peršone z vogrske zgodovine. Če staupimo v bližanji vörin muzej, pa si leko poglednemo eške več stau stenski, stolni, žepni pa raučni aparatov, celau vöro z ednoga törma tö. V tzv. Nauvoj madžarskoj galeriji so vöpostavlena dela najbaukši vogrski molarov pa kiparov s cajta po drügoj svetovnoj bojni. Edna najbole popularna zidina na raubi Székesfehérvára pa je gvüšno »grad Bory«, šteroga je kipar Jenő Bory sam splanéro in več kak štiri desetletja zido svojoj ženi Iloni. Zahodni tau Székesfehérvára se zové »Rácváros«, kama se je v prvoj polovici 18. stoletja spakivalo dosta Srbov. Njini rami so do gnes gorostali v ulici, na srejdi štere stogi pravoslavna cerkev s čüdovitnim ikonostasom. Če pa varaš zapistimo prauti Budimpešti, pridemo do maloga bregá s spomenikom »Zlate bule«. Tradicija pravi, ka je krau Andraž II. leta 1222 na tistom vreji potrdo pravice nemešnjakov. Odpelajmo se eške malo prauti djugi in gorpoiškimo 120 km2 veuko müzgasto krajino Sárrét. Najdemo go pauleg bregauv Bakonya, gde se veuki pašnjeki minjavajo z rastovimi gauščami, šurkim grmauvdjem pa svejklimi čistinami – v etom krajinskom parki živé več kak 170 féle ftičov. V maloj vesnici Sárszentmihály je gorraso svetovno poznani djagar in pisatel grof gorostale eške z ledeni cajtov, v redečom kamli edne grabe pa so najšli ostaline 120 féle takši stvarin, štere so že davnik-davnik vömrle. Vesnica Moha je erična po svojoj vodej, štera má v sebi dosta vse: kalcij, magnezij, natrij pa kalij tö. Najbole pa se go splača gorpoiskati na fašenski torek, gda držijo Središče Székesfehérvára so sploj lepau gorobnauvili – frančiškansko cerkev so postavili na mesti zidine, gde se je leta 1007 naraudo sveti Imre Zsigmond Széchenyi, v veuki park kauli njegve kurije lüstvo gnes rado odi na počinek. V dolini potoka Sárvíz – vrnau edno rimsko miljo (1478 mejterov) daleč od gnešnje vesnice Tác – so najšli ostaline rimskoga varaša Gorsium. Tau je biu eden sodački tabor, center cesarskoga kulta in mesto provincialnoga djilejša. Po nekdešnjoj varaškoj stenej se leko gnes malo špancéramo tö, tau pa nas brž odpela nazaj v antične cajte. V bližanjom Szabadbattyáni že od leta 1993 vökoplejo najvekšo rimsko vilo v Panoniji, štero je prejkemo eden trnok bogati gospaud. Arheologi brodijo, ka prihajajo erični »Seuso-kinči« vrnau s té gazdije. Njajmo za sebov Sárrét ino napautimo se med ovaške naturne lépote, v vzhodni konec bakonyski bregauv. Potoki tam tečéjo po vauski grabaj, v divdjoj krajini. V té daulaj se skrivajo rastlike, štere so Porabje, 21. decembra 2020 indašnjo ljudsko šego »tikverőzés«. Takšoga ipa se mladi naravnajo v gvante s farbasti pantlik, odijo po vesi pa djufkajo. S kürnjekov vküppoberéjo djajca, dražijo pse, obraze domanji pa namažejo s sajami. Na večernom bali spečéjo omleto s stau djajec. Prva kak bi se napautili prauti varaši Várpalota, stavimo se eške malo v vesnici Bodajk, kama že od davnik odijo vörnicke na prauško od blüzi pa daleč. Na bregej Kalvarija stogijo lejpe kamene štacije, križ pa kapejla, legenda pa pravi, ka je vesnico zavolo njenoga »svetoga stüdenca« večkrat gorpoisko sveti Števan tö. Če smo se nageli z djajcami in je dojoplatnili z ladnov kraškov vodauv, se leko malo bole nutpotegnemo v bakonyske bregé. -dmfoto: mtu.gov.hu in pixabay.com 22 »Sveti se ime tvoje« - 16. Dobri pastér nas sprevaja v živlenji in po njem Vsakši človek svetí svoj ime- sem napravo, sem napravo na den gnauk v leti. Ništerni s padaštva. Zakoj bi zdaj djepa večkrat, tak je tau s pis- mau peneze, šteri so krivi za com té serije tö: Dušana sve- vse grdo na svejti?« tijo Madžari marciuša, Srbi Relikvije Spiridiona so odneapriliša, Hrvati novembra, sli prejk na otok Krf (Korfu), Slovenci pa 14. decembra. gnes je patronuš pasterov, Sveti Dušan je nikdar nej birkeči črejd, siraut in lidi v živo, zatok je nebeski patro- peneznoj stiski. nuš Dušanov sveti Spiridion (Szent Szpiridion). Kak sta tevi dvej imeni povezanivi, zvejmo, če dojobrnémo latinsko rejč »spiritus« na slovenskivi rejči »düh« ali »düša«. Spiridion se je naraudo v 3. stoletji na Cipruši, v mladi lejtaj je dosta svojoga časa ponüco za molitev in premišlavanje. Gda je grato püšpek v vara- Nauvomešniško geslo Jánosa Brennera je bilau: ši Trimothon, »Če štoj Bogá lübi, ma vse hasne« - živlenje je dau za svojo pozvanje, za Kristoša je donk austo prausen človek, najraj se je spravlo s paver- Dostakrat majo šegau gučastvom in paso črejde. Na ti, ka je krajina med Mürov djilejši v Nikeji leta 325 je in Rabov sveta zemla. Tau batrivno brano fundamen- svedočijo tisti Boži slüžabtalne istine krščanjske vöre niki, šteri čakajo, ka bi je prauti arijancom, šteri kri- za blajžene zglasili (Alojzij vovörci so trdili, ka je Kristoš Kozar, Danijel Halas). Med nej Baug. njimi je tau čest oprvim zaGnauk je sin cesara Kon- daubo kaplan v Traušči blastantina Veukoga žmetno jženi János Brenner, šteri je zbetežüvo. Padarge so več med preganjanjom Cerkve nej mogli pomagati toma po revoluciji leta 1956 matrKonstanciji, zatok se je tisti niško smrt strpo. obrno na Boga. V senjaj sta Naraudo se je leta 1931 v se ma pokazala dva püšpe- ednoj sombotelskoj varaka, angeu pa ma je velo: šanskoj držini, štera je dala »Teva dva te ozdravita.« Gda tri dühovnike. Po končanoj sta Spiridion in Trifilij prišla gimnaziji se je leta 1950 na cesarski dvaur, je püšpek zglaso za novicija v cistercipravo svojoma vučeniki: »Ne janski red, leta 1951 je grato čüdivaj se toma bogastvi, vej bogoslovec. Za dühovnika pa té gospaud tö gnauk mr- so ga posvetili juniuša 1955, poslali so ga za kaplana v géjo.« Spiridion je z molitvov rej- Trauščo, ka je eden tau Mosan ozdravo cesarskoga noštra. Rad je emo mladino, sina, de je pa zlat in srebro poštüvo je lidi. Ranč tau se nej sto vzeti. Pravo je: »Ka je komuništarskoma rosagi nej vidlo. Eške gnes ne vejmo djenau, ka se je zgaudilo v nauči s 14. na 15. december 1957. Kauli paunauči je na dveraj farofa v Traušči kloncko eden mladenec, ka prej njegvi stric méra in slejdnjo mazanje prosi. Na kmičnoj pauti prauti Židovi so Jánosa Brennera večkrat napadnili, de je pa vsikdar vujšo. Vmorili so ga pred ramom betežnika tak, ka so ga 32-krat vbodnili. Oltarno svestvo ma je viselo v šinjeki. Na tajoj žalostnoj poštiji so po spremembi sistema zozidali edno kapejlo z imenom »Dobri pastér«, od septembra 2008 pa nosi ime Jánosa Brennera edna šaula v Somboteli. Za blajženoga so ga zglasili 1. majuša 2018 na bregej v središči Železne županije, njegve relikvije je na oltar postavo brat dühovnik József Brenner. Zemelski ostanki ma počivajo v sombotelskoj stolnici, njegvi den svetimo 15. decembra. Pet apatic z reda »Čéri Bože lübezni«, štere so na srejdi decembra 1941 v Bosniji smrt trpele, poznamo pod imenom drinske mantrnice (drinai vértanúk). Prve apatice s toga reda so v Sarajevo prišle že leta 1882, v varaši Pale so oprle klaušter »Marijin dom«. Sestre so včile, vračile, pekle krü in pomagale srmakom pa kaudišom. 11. decembra 1941 so srbski četniki kaulizaprli njini dom, ga vözrobili in gorvužgali, apatice pa so tazagnali. Sestra Marija Berchmana je na smrt trüdna gratala, zatok so go vmorili. Drüge štiri apatice so zagnali v varaš Goražde in je zaprli na drügi štauk edne kasarne. Pidjani četniki so vnoči nutvdarili v sobe, sestre pa so skaučile vö na okno, ka bi ostale nedužne. Grdau so se pobantivale, donk so je sodacke eške z naužcami dojsmeknili in njina tejla ličili v reko Drino. Tiste dni je v vodej končalo kauli 8 gezero lüdi, Drina je gratala edna najvekša grobnica v drügoj svetovnoj bojni. 24. septembra 2011 je apatice v Sarajevoni za blajžene zglaso vrnau tisti kardinal Angelo Amato, šteri je leta malo menje kak tri kilomejtere od Jeružalema. Gda je Jezoš tam nimo odo, se je rad stavo pri svoji padašaj. Na mesti njine iže je že od 6. stoletja stalo svetišče, do gnes pa je tam gorostalo samo malo ostankov, med njimi Lazara grob s 24 stubami. Evangelist Janoš nam piše o betegi in smrti toga možaka. Že štiri dni je prej mrtev ležo v grobi, gda ga je Jezoš prebüdo v žitek. Dosta lüstva je tau vidlo in spoznalo, ka je un pričaküvani Mešijaš. Protivniki Jezoša pa so s tejm dobili zrok, ka ga spravijo s poti. Ne vejmo, ka se je zgaudilo z Lazarom, MaJezoša vidimo v Svetom pismi samo gnauk rijov in Martov skuzé točiti – tau je pri grobi padaša Lazara po smrti Jezoša. Leko smo 2018 v Somboteli Jánosa pa gvüšni, ka so je farizeuši Brennera na oltar zdigno. naganjali, zatok so mogli Med mantrnicami sta bili zapistiti Sveto deželo. Eden dvej Slovenki - Marija Krizi- šift je je po legendi odpelo na Bojanc in Marija Antonija v gnešnjo francusko krajino Fabjan -, zvün njija pa eške Provanso, gde je prej Lazar edna Madžarka - Bernadett püšpek grato. (Tau so malo Bánya. Njini den svetimo 15. vküpmejšali v srejdnjom decembra. vöki.) Obiditev Lazara je edno najV srejdnjom vöki so med sve- vekšo trauštanje za krščenitce zdignili Lazara, šteri je ka, vej pa smrt za njega tö biu v evangeliji eden kaudiš samo za en cajt dveri zapré. z grdimi ranami, v priliki o S tejm se je pokazala Jezoša bogatom in srmačkom člo- Božanska mauč, depa njegvöki. Té sveti Lazar (Szent vo človeče lice ranč tak: Lázár) je grato patronuš dja- djauko je pri grobi svojoga marov, kaudišov in gobav- prijatela. cov, inda svejta so špitale za V krščanjskoj umetnosti se kužne betege po njem zvali dostakrat srečamo s prebidit»lazareti«. Njegvo ime pa je vov Lazara, pri pravoslavcaj gratalo krepko povezano z tö. Njegvi den svetimo 17. ednim drügim Lazarom z decembra. Nauvoga zakona: tau je biu -dmbrat Marije in Marte. ilustraciji: Dvej sestri in brat so živeli Szilveszter Bartkó v vesnici Betanija, štera leži Porabje, 21. decembra 2020 23 »Sveti se ime tvoje« - 17. Kauli božiča svetí biblično sveto lüstvo Na konci 19. stoletja se je tr- mrla. Leta 1946 so go zglasinok dosta lüdi z Djužne in li za prvo svetnico Zdrüženi Srejdnje Evrope spakivalo v držav Amerike (USA), od tiMeriko. Med njimi so bili Slo- stoga mau go poznamo kak venci in Vaugri, de je pa naj- »mater izseljencov«. Den več lüstva prihajalo s Taljan- patronuškinje emigrantov skoga. Gor je spisano, ka se je svetimo 22. decembra. do začetka prve svetovne bojne prejk maurdja podalo 24 En den pred božičom se Mati miljaunov Taljanov, šteri so Cerkev spomina na biblijdoma več nikak nej mogli živeti. Leta 1889 je s svojimi apaticami v New York prišla Franciška Cabrini tö in tam stvaurila dom za taljanske siraute. Za en malo je začnila opérati špitale po vsej vekši merkanarski varašaj. Gda je Mati Cabrini mrla, je emo njeni red Misijonark presvetoga Srca v 67 redov- Ime apoštola »Johanana« znamenüje »Baug je ni ižaj več kak milostivi« - na kejpaj nema keco, vej je pa biu najmlajši med vsejmi 1500 apatic. Franciška je bila v tejli slaba in betežasta, v ske prve stariše človečoga düši pa krepka. Naraudila roda. Ime Adam znamenüje se je leta 1850 v krajini Lom- »človek na zemlej«, Eva pa bardija kak petnajseto dejte je »tista, štera žitek dá«. 24. paverski starišov, zavolo decembra na gausti premilagvoga zdravdja pa so go v šlavamo o tejm, ka moremo deklinski lejtaj v eden klau- za eden veuki grej cejli žitek šter nej vzeli. Njeni püšpek pokauro delati – s trdim dego je poslo v eden dobrodel- lom. ni dom, gde je tak lepau skrb Na kejpaj vidimo svoje prve mejla na siraute, ka so gi do- stariše skaus cejlo njino žipüstili, aj stvauri nauvi red. vlenje: od stvaurdjenja prejk Pápa Leon XIII. je Materi živlenja v Paradičomi do Cabrini tanačivo, aj odide skišavanja in greja. V cermed Taljane v Meriki. Tau kvi male vesnice Hrastovlje je napravila pri svoji 39. blüzi slovenskoga maurdja lejtaj, svojim apaticam pa vidimo lejpe freske, štere je vsikdar ponavlala: »Delaj- je kauli leta 1490 namalo mo, delajmo, počivali mo v majster Janez s Kastva. Eške vökivečnosti!« Njeni red je gnes z oprejtimi lampami opéro šaule, špitale in siro- gledamo, kak je Baug stvatišnice v Sövernoj, Srejdnjoj uro prviva dva človöka, kak in Djužnoj Meriki, kisnej pa jima je dojzapovödo gesti djabko spoznanja dobroga v Avstraliji tö. Decembra 1917 se gi je med in hüdoga, kak jima je zlaudelom na gnauk samo zač- di šuktivo, pa kak so jiva vö s nila lejvati krv in je naglo Paradičoma zagnali. Na kon- ci Adam okapa zemlau, Eva pa nadaja dva sina Kajna pa Abela. En den pred božičom se srečata stari Adam in nauvi Adam – Kristoš, srečata pa se prva Eva in drüga Eva – Marija tö. Prviva dva sta lidam pripelala prekletstvo, drügiva dva pa odrešenje. Stari in Nauvi zakon se dosta spravlata s prvim človečim parom. Evangelist Lukač dojspiše cejli rodovnik Kristoša nazaj do Adama, ka bi pokazo, ka je Jezoš naš rod. V pismaj apoštola Pavla je Adam simbol tejlovoga žitka in greja, Kristoš pa dühovnoga žitka in odpüščanja. Imeni Adam in Eva sta rejdkivi pri Slovencaj, vogrski stariške pa radi tak zovéjo svoje mlajše. Že od konca 4. stoletja včasik za božičom svetimo dén prvoga mantrnika svetoga Števana (Szent István vértanú), o šterom v svojoj knigi Apoštolska dela piše evangelist Lukač. Števana smrt tak tomači, ka je prej dosta pomagala pri širjenji mlade Cerkve po cejloj Judeji in Samariji. Števan je biu eden od sedmi moškov, šterim so apoštoli zavüpali oznanjanje evangelija med Židauvi, ki so grčki gučali. Boža milost je po Števani delala veuka dela, zatok so ga vnaugi odürdjavali. Protivniki so ga poslali pred veuki djilejš, ka bi ma saudili, prauti njemi so – ranč tak kak prauti Kristoši – gorstaupili krivi svedoki. Sveti Düh pa je Števani dau rejči, s šterimi se je leko trnok dobro brano. Taužniki so gratali najbole čemerasti te, gda je pravo: »Glejte, nebesa vidim oprejta in Sina človečoga, šteri stogi na Božoj desnici.« Zbesnjeno lüstvo je Števana vö z varaša zagnalo in v njega kamenje lüčalo tačas, ka je mrau. Pred smrtjov je ranč tak gučo kak njegvi učitel: čednimi vučeniki Kristoša, v njegvoj bližini je austo v najžmetnejši časaj – pod križom Kalvarije tö. Njemi je Jezoš zavüpo najdragše, ka je emo: svojo Mater. Gda se je po goristanenji pokazo apoštolom, ga je Janoš prvi spozno: »Gospaud je!« Po Kristoša vnebohodi je Janoš odišo oznanjat evangelij v Efezuš vküper z Marijov. Eden poganski dühovnik ma je gnauk dau keli s čemérom in pravo: »Če tau spigéš in ne mrgéš, ge tö gorvzemem vöro v tvojoga bogá.« Gda je apoštol v roké vzeu keli in ga prekrižo, je z njega vöskočila kača. Pogange Zavolo djabke z drejve spoznanja dobroga so ga dali odpelati v Romo, gde in hüdoga sta mogla Adam in Eva vö s Paradičoma – od njija smo erbali izvirni grej so ga ličili v vrauči oli – de se je ti doma. Na Slovenskom so pa čüdovitno rejšo. nekda na števanovo v cer- Janoša so vözagnali na mali kvaj blagoslavlali vodau in otok Patmos, gde je napiso sau, v ništerni krajinaj pa slejdnjo biblijsko knigo Apoeške konje tö. kalipso (Jelenések könyve). Števana na kejpaj največkat Gda je cesar Domicijan vidimo med kamenjem ali mrau, se je leko povrno v s kamlom na oprejtoj knigi. Efezuš in tam napiso svoj Za patronuša ga majo vsi, evangelij. Zmejs je v dühi tršteri se spravlajo s konjami, nok visko zleto, zatok je grapa eške zidarge, kamnoseki, to njegvi simbol orel (sas). V tkalci in tesarge. svoji trej pismaj guči o glavnoj Kristošovoj zapauvedi: o Med Jezoša apoštolami je lübezni do bližanjoga. biu najmlajši Janoš, šteri na Trnok dosta pojbov in mošzačetki svojoga evangelija kov na Slovenskom in Vopripovejda o svojom prvom grskom nosi ime Janez ali srečanji ž njim. Tistoga ipa János, svoj imena den držijo je biu vučenik Ivana Krsti- 27. decembra. V Slovenitela, šteri je gnauk pokazo ji blagoslavlajo na té den na nekakoga: »Glejte, tau je vino »janževec«, sveti Janoš Agnjec boži, ki odjemle greje Evangelist pa je patronuš sveta!« Janoši je tau srečanje nej samo od vancarov, liki tak genilo srce, ka se je eške od pisatelov, štamparov in na stara lejta spomino, ka je kiparov tö. bilau tau kauli desete vöre. -dmJanoš je biu med najbole ilustraciji: Szilveszter Bartkó »Gospaud Jezoš, gorvzemi mojo düšo!« Na drügi svejt je odišo z rečami: »Gospaud, odpüsti jim té grej!« Števanovo, 26. december, je tak pri Slovencaj kak pri Vaugraj drügi den božiča, gda gorpoiškemo svojo žlato, vej je pa prvi den tak veuki svetek, ka ga moremo drža- Porabje, 21. decembra 2020 Spoštovani člani Drüštva porabski slovenski penzionistov! Lepau vas pozdravlan! Škoda, ka smo se za volo virusa zadnja dva mejseca nej mogli srečati. Vöjpam, ka ste vsi člani drüštva zdravi ostanili. Tau vam moram na znanje dati, ka fašansko povorko, naš najbola veseli program, steri bi bijo v februari, moramo tapistiti. Fejs bi rada bila pa vöjpam, ka mo potistim že cejle programe za leto 2021 leko vöspelali. Če nam Baug dopistij, te se najoprvin marciuša ali apriliša leko znauva srečamo. Dočas vas lepau prosim, skrb mejte nasé, na svojo zdravje, aj se drügo leto vsi vküper leko srečamo pa veselimo na naši programaj. Želim vam blajžene božične svetke in veselo pa zdravo nauvo leto! Marijana Fodor, predsednica SREČNO NAUVO LETO VAM ŽELIJO SODELAVCI: časopisa Porabje, Zveze Slovencev na Madžarskem, Državne slovenske samouprave, Razvojne agencije Slovenska krajina, Hotela in restavracije Lipa in Slovenske vzorčne kmetije. TEDNIK SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Založnik: Zveza Slovencev na Madžarskem Za založnika: Andrea Kovács Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov založnika in uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1.; tel.: 94/380-767; e-mail: porabje@gmail.com ISSN 1218-7062 Časopis podpirajo: Državna slovenska samouprava, Urad predsednika vlade, oddelek za narodnosti, Zveza Slovencev na Madžarskem in Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Naročnina: za Madžarsko letno 2.600 HUF, za Slovenijo 22 EUR. Za ostale države 52 EUR ali Tisk: 52 USD. Tiskarna digitalni tisk d.o.o. Številka bančnega računa: HU75 Lendavska 1; 9000 Murska 11747068 20019127 00000000, Sobota; Slovenija SWIFT koda: OTPVHUHB Eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran Sadovnjak Slovenske vzorčne kmetije je v letu 2020 zelo bogato obrodil, tako je del jabolk šlo v prodajo, večji del pa v predelavo. Med večje kupce porabskih jabolk se je uvrstilo tudi slovensko podjetje Goričanka Kalamar iz sosednje Trd- kove. Sodelavci Razvojne agencije Slovenska krajina in direktor podjetja »Goričanka« Srečko Kalamar so se odločili, da v predbožičnem času podarijo jabolka in sok slovenskim otrokom v Porabju z namenom, da ostanejo zdravi.