KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 103 \ PRVI LJUBLJANSKI FOTOGRAFI (1839—1870) MIRKO KAMBIČ Ljubljana je povezana s fotografijo od 18. februarja 1839, ko je Carniolia objavila daljši članek o neki novi iznajdbi g. Daguer- ra, še preden je bila ta iznajdba uradno raz- glašena pod imenom dagerotipija kot prvi praktično uporabni fotografski postopek. Ljubljančani so zvedeli iz obvestila v Car- nioli sledeče: Znanstvenik Ar ago je poročal v Akademiji znanosti v Parizu o izumu, s ka- terim se slike kamere obskure fiksirajo na papir in to v vsej svoji lepoti; da gre za ke- mični postopek, ki traja 8 do 10 minut, v ze- lo sončnih krajih, kot npr. v Egiptu, pa le dve minuti; da je vložil Daguerre v ta izum mno- go truda, zato ga bo razkril le pod določe- nimi pogoji. »V vsem Parizu je naredila ta iznajdba velikansko senzacijo. Kaj bodo rekli k temu bakrorezci, litografi in kopisti?« za- ključuje Carniolia svojo novico. Le malo dni zatem, 1. marca 1839, je Car- niolia uvrstila novi izum med svojevrstno no- vico. »V Stuttgartu je bila 31. januarja prire- ditev z maskami na drsalkah ... Vse mesto je bilo na nogah, da se je udeležilo priredit- ve, ki je ni bilo že 25 let. Maske so pripra- vile veliko veselja. Med njimi je bilo videti tudi kamero obskuro po novem Daguerrovem izumu v Parizu.« Ta vesela pustna šala pa se je v Parizu kmalu spremenila v izjemno slavnost znan- stvenega, umetnostnega in političnega znača- ja. Dagerotipija je bila uradno razglašena kot epohalni izum, ki ga Francija brezplačno po- klanja vsemu svetu. To je bilo 19. avgusta 1839. Toda Ljubljan- čani so že štiri dni prej prebirali v Laibacher Zeitung oglas, ki je zazvenel za naše kranj- ske razmere kot nekaj izjemno zgodnjega. »Skrivnost dagerotipije ali umetnost svetlob- ne slike izdelovati s kamero obskuro, ob na-« vodilu za izdelavo fotogeničnega papirja po Talbotu in Daguerru. Leipzig 1839. Bros. 20 kr. C. M. Ta pomembna knjižica je ravnokar prispela in se dobi pri Edvardu Ludwigu v Gradcu, v Ljubljani pa pri Ignacu pl. v. Kleinmayru.« Vsa ta poročila ljubljanskih časopisov iz leta 1839 so že zdavnaj potonila v pozabo in nihče jih ni več omenjal. Toda prav v seda- njem času, ko si velika in majhna mesta po vsem svetu prizadevajo dokazati svojo naj- zgodnejšo fotografsko preteklost, se lahko tu- di Ljubljana mimo ponaša s svojo dobro in- formiranostjo o pomembnem izumu, iz kate- rega se je pozneje rodil film in za njim tele- F. Ramann, Moški portret. Dagerotipija, Tehniški mu- j zej Slovenije, Ljubljana. — Primer dobro ohranjene : dagerotipije tržaškega fotografa Ferdinand Raraanna. TMS je odkupil sUko v ljubljanski Antiki vizija. Današnja vizualna kultura, ki sloni v veliki meri na fotografskem načinu upodab- ljanja sveta, ima za Ljubljano svoj dobro do- kumentirani začetek informativnega značaj al v februarju, marcu, avgustu in septembru le- ta 1839. Ljubljana pa se je tudi pozneje, ko je šlo za praktično uporabo fotografije, kaj rada sklicevala, da je stopala vzporedno z velikimi evropskimi mesti. Tako se je dogajalo okrog leta 1850, ko so s ponosom omenjali Puhar- jeve mednarodne uspehe, nato v šestdesetih letih s sklicevanjem na Dunaj in Trst, potem zopet leta 1889, ko so ustanovili v Ljubljani prvi amaterski klub in se primerjali z ama- terji na Dunaju, v Pragi in v Rimu. Ta ljubljanski ponos je prikipel na dan po- novno leta 1931, torej ravno pred 50 leti, ko so amaterji ustanovili Fotoklub Ljubljana, ki je ponesel z uspehi svojih članov ime Ljub- ljane po širnem svetu. Ena od značilnih zakonitosti fotograske de- javnosti od njenih začetkov je bila koncen- tracija dogajanj v velikih mestih kot so bila 104 ; KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Pariz, London, New York in Dunaj ter nato prelivanje akcije na manjša mesta, kjer je dobila fotografija svoj narodni in lokalni zna- čaj. Izumitelji, pionirji fotografije, so sicer sprva eksperimentirali zunaj mestnih središč, tako N. Niepce, W. F. Talbot in naš J. Puhar. Toda ko je šlo za priznanje, prioriteto, za raz- glasitev izuma in za stik z javnostjo, so se izumitelji nujno zatekali k najvišjim znan- stvenim in umetnostnim ustanovam svoje prestolnice. Dunaj, ki je imel ves čas, tja v 20. stoletje, velik vpliv na ljubljanske foto- grafe, si je pridobil svoj sloves že od začetka dagerotipije kot središče tehničnoznanstvenih raziskav. Pozneje pa tudi kot mesto fotogra- fov, ki so usmerjali estetske vrednote foto- grafske slike z novimi oblikovnimi prijemi. Ne samo izumitelji, temveč tudi poklicni fotografi, uporabniki fotografske tehnike, so bili vezani predvsem na mestno publiko. Ta jim je bila jamstvo za naročila in s tem za eksistenco ter razvoj. Gospodarska moč me- sta ali delavskega središča, kot je bila pri nas npr. Idrija, je bila zakonitost, ki je določala najvišje možno število fotografov v določe- Janez Puhar, Skladatelj Gregor Rihar v čolnu na Blejskem jezeru. 1856. Original v Narodnem muzeju v Ljubljani. — Puhar je upodobil skladatelja najprej v risbi, nato je upodobitev fotografiral po lastnem postopku, s katerim je dosegel dobre kontraste med črnimi in belimi toni ter vrsto sivih prehodov. To je med ohranjenimi Puharjeviml slikami edini primer, na katerem najdemo avtorjevo Ime, letnico in oznako »svetlopls« j nem okolju. Dunaj je kot prestolnica države v šestdesetih letih po številu fotografov da- leč prekašal druga mesta, kot so bila Salz- burg, Gradec, Trst in Ljubljana. Ljubljana pa je zopet presegala število fotografov v Ma- riboru, Ptuju in Celju. Ko so nastopili po letu 1880 fotografi ama- terji, najdemo zopet največjo koncentracijo amaterjev v mestih. Tu so si ustanovili prve klube in se spremenili v močne pobudnike bogatejše fotografske tematike, kot so jo po- znali poklicni fotografi, z novimi likovnimi vrednotami. Ljubljana je bila torej ob vseh zaslugah drugih mest že od začetka center slovenske fotografije. V svoji začetni dobi je doživela ljubljanska fotografija dve zanimivi, dobro ločeni fazi. Prva obsega čas od leta 1839 do približno 1860. Vsebuje nekoliko skromne sledi dage- rotipije, istočasno pa izjemen nastop izumite- lja Janeza Puhar j a. Druga faza traja le dobrih deset let, morda nekaj več, in jo omejimo z letnicami 1860 do 1870. Ujema se z nastopom prvih ljubljanskih poklicnih fotografov in, slučajno, s prvim de- setletjem ustavne dobe. To je bila zlata doba ljubljanske fotografije. Iz popolne pozabe jo obujamo kot latentno sliko, ki se pojavlja v novi vidnosti. Na dan jo vabimo iz arhivskih virov, iz časopisnih objav in posameznih po- razgubljenih in zopet najdenih fotografij. Po- javlja se v delčkih, kajti celote ni doslej še nihče sestavil. LJUBLJANSKA FOTOGRAFIJA V CASU DAGEROTI- PIJE IN PUHARJEVIH SVETLOPISOV (1839—1860) Dagerotipija je bila svetlobna slika na po- srebreni kovinski plošči, izdelana s kamero obskuro in s kemičnim postopkom. Bila je unikatna upodobitev, leva in desna stran sta bili zamenjani, upodobitev sama pa je bil pre- cej drag postopek, vsaj v prvih letih dagero- tipije. Zato je razumljivo, da so se dageroti- pisti zadrževali predvsem v velikih mestih, kjer je bilo dovolj aristokracije in bogatejših meščanov. Podjetnejši dagerotipisti so si po- iskali zaslužek z občasnimi potovanji po manjših mestih. V lokalnih časopisih so na- znanili svoj prihod, opisali svoje delo, navedli cene in svoj naslov v mestu ter povabili me- ščane, naj si pridejo ogledat priložnostno raz- stavo in se dajo upodobiti. V začetku julija 1842 je pripotoval v Ljub- ljano dunajski dagerotipist Johann Bosch. Bil je na poti v Italijo, zato se je ustavil le za ne- kaj dni. Na ogled je imel posnetke arhitektu- re in pokrajin, predvsem pa portrete. Začasni KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 105 ^ atelje si je postavil v Poštni ulici, ki je bila takrat ob stari ljubljanski pošti, na mestu, kjer stojita danes Nama in Kino Komuna, ob Tomšičevi ulici. Cene za portret pa so bile naslednje: posameznik je dobil sliko za 5 gol- dinarjev, za več oseb na isti sliki pa je do- plačala vsaka nadaljnja portretirana oseba po 2 goldinarja. Katalog razstave zgodnje štajerske fotogra- fije v Gradcu leta 1979 omenja Boscha (tudi Poscha) kot dagerotipista, ki je zapustil sled z oglasi in slikami. Delal je s tedaj najboljšo kamero na svetu, z Voigtländer j evo, za kate- ro je skonstruiral leče prof. Petzval. Na svoji turneji se je ustavil v Gradcu, Zagrebu, v Ljubljani in v Trstu, od koder se je vrnil do- mov. Za nas je zelo zanimiv podatek, da je Bosch sodeloval na prvi razstavi Fotografske- ga združenja na Dunaju leta 1864 in da je v katalogu te razstave navedena slika z naslo- vom »Izvir Ljubljanice pri Vrhniki«. Odprto ostane vprašanje, ali izvira ta posnetek še iz njegove poti v času dagerotipije ali pa je po- zneje ponovno potoval skozi Slovenijo in po- snel izvir Ljubljanice na stekleno ploščo. Na redkih dagerotipijah, ki so še ohranje- ne pri nas, nismo našli imena Bosch, pač pa imeni tržaškega fotografa F. Ramanna in ne- kega Burovicha. Težko je reči, kdaj bi ta dva potovala skozi naše kraje. Tudi fotografije imajo svoja pota. Ljubljančani so se dali lah- ko slikati v Trstu, na Dunaju ali kje drugje. Dagerotipije so lahko prispelev v Ljubljano tudi po sorodstvenih ali pozneje po zbiratelj- skih poteh. Tako je družina ljubljanskega le- karnarja dr. Piccoli j a hranila lepo dageroti- pijo, portret starih staršev iz Trsta. Ta slika prav gotovo ni nastala v Ljubljani. Vsi časopisni oglasi med leti 1842 in 1850 nam niso znani, verjetno pa v tem času ni potovalo skozi Ljubljano veliko dagerotipi- stov, sicer bi bila slikovna zapuščina kaj več- ja. Tudi ni znano, da bi se kateri od teh no- vih umetnikov s svojo kamero obskuro za stalno naselil v našem malem mestu. V petdesetih letih pa sta se potem le poja- vila v Ljubljani dva tujca, ki jima je bilo na- še mesto všeč. Arhivski viri in časopisni ogla- si nam povedo marsikaj zanimivega o obeh možeh. To sta bila slikar in dagerotipist Lo- renz Krach (1815—1869) ter galanterist, knji- govez in priložnostni dagerotipist Emil Dzim- ski (1824—1863). Krach je pripotoval v Ljubljano marca 1850 in objavil naslednji oglas: »Podpisani imam čast, da se med svojim bivanjem tukaj najlepše priporočam za izdelavo dagerskih portretov tako barvnih kot črnobelih in to po Znamenita Volgtländerjeva kamera, s katero je Dunaj i zaslovel po svetu že v začetnih letih dagerotipije. Po ^ zunanjosti spominja na daljnogled. Ohišje je bilo iz kovine. S takšno kamero je pripotoval v Ljubljano 1. 1842 J. Bosch. Za Puharja je bila ta kamera mnogo predraga. Ostal je pri leseni kameri s preprosto enoj- no lečo, brušeno iz navadnega stekla najnovejšem postopku; jamčim za najpopol- nejšo sličnost in trajnost slik s pripombo, da napravim upodobitev enako dobro pri oblač- nem in deževnem vremenu kot pri sončnem siju. Cene so za družinske slike 5 do 8 fl. C. M., posamezni portreti pa od 3 do 6 fl. Por- tretiranje poteka od 9. do 12. ure in popol- dan od 14. do 15. ure. L. Krach, slikar iz Mün- chna.« Krach se je čez nekaj let ponovno vrnil v Ljubljano. Svoje portretiranje je priporočal z oglasi avgusta in septembra 1855. Zanimivo je, da ne govori več o dagerotipiji, temveč o fotografiji. Različni fotografski postopki, zna- ni kot dagerotipije, talbotipije oz. kalotipije, so se tedaj že umikali skupnemu imenu foto- grafija. Možno pa je tudi, da je Krach že de- lal slike po novem postopku, ki je izviral iz leta 1851 in je bil v osnovi izum angleškega kiparja F. Scotta Archerja. Ta se je poslužil steklene plošče in kolodija kot prosojnega le- pila za občutljivi kemični nanos, kajti ravno lepilo je bilo dotlej poseben problem. Osvet- ljena plošča je postala negativ in odprta je bila možnost za poljubno število pozitivnih slik, kopij na papir, ki si ga je fotograf sam pripravil. Postopek je bil lažji in cenejši ter »rodovitnejši« kot dagerotipija. Vendar je zahteval od fotografa še vedno veliko znanja in spretnosti. Fotograf si je moral pripraviti iz steklene plošče in kemikalij ploščo na me- stu, kjer je slikal, vložiti v kamero še mokro ploščo, da je ohranila občutljivost za svetlo- bo. Po osvetlitvi oziroma slikanju je moral zopet ploščo takoj razviti in jo posušiti. Nato je kopiral motiv s plošče neposredno na pa- pir v sončni svetlobi. Takšno zahtevno slika- nje je ostalo v veljavi tja do leta 1880, ko so se mokre plošče umaknile tovarniško izdela- nim suhim ploščam. Te so olajšale fotografi- 106 ' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 ranje do takšne mere, da je postalo dostopno tudi amaterjem. Vse to je dobro omeniti, da bomo lažje ra- zumeli in pravilneje presojali delo zgodnjih ljubljanskih poklicnih fotografov. Kolodij je leta 1867 opisal dr. Bleiweis kot strelni bom- baž, ki je raztopljen v vinskem cvetu in etru, primeša pa se jodkalium in bromkalium. Vin- ski cvet in eter izhlapita, na stekleni plošči pa ostane tenko prosojno lepilo s kemikali- jami. Iz Krachovega oglasa leta 1855 ni jasno, ali je delal že po tem novem postopku. Zato tu- di ne vemo, kdaj so se pojavile v Ljubljani prve slike po kolodij skem postopku. Krach se je nastanil pri svojem prvem obi- sku v hotelu pri Avstrijskem dvoru. Hotel je bil v zgradbi, ki je postala od leta 1855 Mahrova trgovska šola ob sedanjem živilskem trgu. Ob svojem drugem obisku, 1855, pa se je Krach nastanil v Virantovi hiši na Šentja- kobskem trgu, kjer je bila znana gostilna, združena s kavarno in prenočišči. Prvotni ateljeji vseh potujočih fotografov so bili ve- činoma v gostilnah ali hotelih, kjer so našli fotografi ne le hrano in prenočišče, temveč tudi prve stike z naročniki slik. Krachova življenjska pot do prihoda v Ljubljano bi nam ostala skrivnost, če ne bi imeli takrat pedantne policijske direkcije, ki je za vsakega tujca zvrtala podatke skozi dru- ge mestne policije vse do rojstnega kraja pri- šleca. Tako je ohranjen za Kracha v Zgodo- vinskem arhivu Ljubljane lep kupček aktov. Doma je bil iz okolice Schöngaua na Bavar- skem (naselje Steingaden), se šolal v Miinch- nu, potoval kot slikar in dagerotipist skozi Salzburg (1846) v Celovec (1849), nato ponov- no v Ljubljano, kjer naj bi bil tudi leta 1854 in ostal do 1855. Imel je dobre moralno poli- tične ocene. Drugi del zgodbe hranijo matič- ne knjige. Krach se je v Ljubljani poročil s Karlovčanko Rozalijo Gajdič (Gaidich) in do- bil decembra 1857 hčerko Viljemino. Pozneje je prijavil fotografsko obrt, ves čas pa je ohranil naziv »slikar in fotograf«, čeprav nam o njegovi slikarski dejavnosti ni znanega prav nič. Emil Dzimski (1824—1863), ki so mu pisali občasno ime tudi kot Dzimsky, je bil doma iz Koeslina v Prusiji, sedaj Koszalina na Polj- skem. Ze leta 1851 je zaprosil v Ljubljani za obrtno dovoljenje za kartonažne in usnjene izdelke. Magistrat mu je prošnjo zavrnil. Na- to je Dzimski vložil rekurz z obširnimi po- datki in pojasnilom, da ne sega v pravice ljubljanskih knjigovezov, ker izdeluje drob- ne luksuzne predmete; da mu Ljubljana uga- ja zaradi ugodne lege za trgovanje s Hrvat- sko, z Italijo in Orientom; prilaga potni list, spričevalo o poštenosti, obrtno spričevalo in zagotovilo, da ima 600 goldinarjev kapitala. Sele februarja 1854 je postal Dzimski s slo- vesno zaprisego v Ljubljani avstrijski držav- ljan s pravico, da opravlja svojo obrt v tem mestu. Ohranjen je protokol s pričami, Dzim- ski se imenuje galanterist in knjigovez, o da- gerotipiji ali fotografiji pa ni bilo besede. Toda že dve leti prej, 1852, je dal Dzimski v Laibacher Zeitung oglas: »Dagerotipije — portrete, po najnovejši in najboljši metodi iz- deluje podpisani v Gledališki ulici 9. —• Emil Dzimski, galanterist, knjigovez in dageroti- pist« Ta oglas je dobil zanimivo dopolnilo v istem časopisu, ko Dr. K. poroča med lokal- nimi novicami; »Imeli smo priložnost videti več dagerotipskih portretov, ki jih je naredil tukajšnji galanterist in knjigovez Emil Dzim- ski, pred alejo Zvezda, ki jih lahko priporo- čamo v vsakem pogledu kot uspele, zelo do- bro izvedene. Ker so tudi cene teh slik raz- meroma nizke, ni dvoma, da bo g. Emil Dzim- ski, posebno sedaj v času sejma, deležen prav številnega obiska.« Zanimiv je tudi oglas, ki ga je objavil Dzimski leta 1855 kot pojasnilo potrošnikom, ki bi se zanimali za njegovo galanterijo. Iz- Podobno kot vsi drugi poklicni fotografi je imel Ernest \ Pogorele na lirbtni strani svojih fotografij, lepljenih na karton, svoje ime kot dokaz avtorstva. Podatki ' in tisk so bili sprva zelo skromni, nato pa vedno bo- gatejši, kar nam v določeni meri olajša datiranje slik ' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 1071 deluje: stenske torbice, pisemske mape, po- sebne torbice za ure, pipe in pisma, dalje de- narnice in doze za cigare, kar je razstavljal celo na pariški industrijski razstavi... Fotografije v tem oglasu ne omenja, oprav- ljal jo je le priložnostno kot postransko de- javnost. Toda bila je lepo skladna z njegovim knjigoveško galanterijskim delom, saj so bi- le dagerotipije kot slike na posrebreni plošči zelo občutljive, zato jih je bilo treba zaščititi, s steklom, spraviti v škatlice, ki so bile vča- sih prav luksuzno izdelane, ali vsaj zaščititi in olepšati sliko s podlago in okvirom iz kar- tona, usnja ali blaga. Dzimski ni v svojih oglasih razodel, ali dela prave dagerotipije po novejšem postopku ali pa je že uporabljal ko- lodijski način: steklo in papir. Krach in Dzimski sta bila torej priložnost- na ljubljanska fotografa, ki po sedaj znanih podatkih krijeta petdeseta leta ljubljanske ¦ fotografije. Le s skrbnim iskanjem in prever- janjem bi lahko ugotovili, če segajo katere od ohranjenih fotografij k njunim imenom tja v čas pred letom 1860. Vse naštete ljubljanske fotografe med leti 1842 in 1860 je s svojim pomenom daleč pre- kosil Janez Puhar (1814—1864) kot pionir slo- venske fotografije in kot izumitelj lastnega postopka fotografiranja na steklene plošče. Rodil se je v Kranju in tam je tudi umrl. Službena pota so ga vodila po številnih slo- venskih krajih, kjer je ob rednem delu raz- vijal svoj izum in ga po vedel do mednarod- nega priznanja, z omejitvami in razočaranji, ki jih poznajo večinoma vsi izumitelji. Dagerotipijo je obvadal Puhar že zelo zgo- daj, verjetno že leta 1840. Nakupil si je po- trebnih naprav in prebrodil je začetne neu- spehe, je poročal leta 1859 njegov prvi bio- graf Jurij Jarc, ki je Puharja osebno obiskal. Potem je Puhar prišel na drugo idejo in za-" čel je iskati svojo lastno pot v fotografijo, ce- nejšo in lažjo od dagerotipije. Prva poročila o tem smo dobili že leta 1841 iz Metlike, nato 1843 iz Ljubna na Gorenjskem, kjer so mu že leta 1842 uspele lepe slike na steklo, pro- sojni negativi, ki so postali s temno podlago pozitivi. Mednarodno uspešen je postal Pu- har v začetku petdesetih let. Dunajska aka- demija znanosti je objavila njegovo poročilo s kratkim opisom (1851), udeležil se je z uspe- hom Velike londonske razstave (1851), svoje slike na steklu je poslal tudi na industrijsko razstavo v New York (1852). Največji uspeh je dosegel Puhar v Parizu, kjer ga je Narod- na akademija za poljedelstvo, manufakturo in trgovino sprejela za svojega člana in ga z diplomo, ki je še ohranjena, imenovala za iznajditelja fotografiranja na steklo (1852). Puhar j ev postopek je bil originalna rešitev problema, vendar je ostal dolgo časa uganka vsem poznejšim raziskovalcem njegovega de- la. Z novo hipotezo o sorodnosti med Puhar- jevim postopkom in časovno poznejšo amfiti- pijo oziroma ambrotipijo smo verjetno ta problem pravilno rešili. Tu se omejimo le na vprašanje, zakaj omenjamo Puharja med ljubljanskimi fotografi, ko gre vendar za šir- ši značaj njegovega pionirskega dela. Janez Puhar je obiskoval gimnazijo v Ljub- ljani in tu mu je bil za mentorja izkušeni profesor Kersnik. Pri njem je mladi Puhar lahko eksperimentiral, kot pripoveduje J. Jarc. Tu si je razvil tisto sposobnost in ve- selje, ki Sta ga vodili kmalu potem v dage- rotipijo in v lastne poskuse novega postopka. Ernest Pogorele, Učenke uršullnske šole v Ljubljani. Okr. 1868. Primer skupin- skega portreta. Med dekleti naj bi bila tudi Ana Dlet- lein, ki so jo povezovali s Tavčarjevo novelo »Soror Pia« (vitko dekle lepega obreza, prva z desne v prvi vrsti 108 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Iz Ljubljane je Puhar prejemal časopise in literaturo o fotografiji. Ljubljanska Carniolia, Illyrisches Blatt, Novice in Laibacher Zeitung pa so objavljale ali Puhar jeva poročila ali pa poročila drugih, ki so pisali o njegovih uspe- hih. Posebno zanimivo je, da se je Puhar leta 1849 obrnil neposredno na društvo prijateljev znanosti v Ljubljani, da bi mu zagotovili prvenstvo, prioriteto njegovega izuma foto- grafiranja na steklo, kar so imenovali hyalo- tipijo (slike na steklo) oziroma svetlopis. Ljubljanski znanstveniki, večinoma nara- voslovci, so pod vodstvom Schmidta zelo spoštljivo razpravljali o novi umetnosti in zadeva je našla v časopisih zelo pozoren od- mev. Našo posebno pozornost vzbuja danes Puhar j ev predlog, ki ga je dal ob tem sestan- ku Ljubljančanom: Puhar je pripravljen iz- delati svoje svetlopise po naročilu, ta naro- čila pa sprejema za Puhar j a Ljubljančan Jen- ko iz Čevljarske ulice 2. Ni znano, ali so Ljubljančina naročili kaj posnetkov ali ne. Verjetno pa so bili ljub- ljanski znanstveniki v zadregi, kako zagoto- viti Puharju prioriteto izuma. Ne vemo, če je sledilo kaj drugega kot javna objava v časo- Ernest Pogorele, Portret Josipa Nolllja v sokolski uni- formi. Narodrü muzej v Ljubljani pisih, kar nam pa pomeni še danes pomem- ben dokaz o Puharjevem delovanju. Ljubljana je bila tudi pozneje pozorna do Puhar j a in je vsaj občasno skrbela, da ni utonil v pozabo. Spomnila se ga je ob njego- vi smrti 1864, okrog trideset let pozneje pa sta dr. Lampe in kustos Müllner pisala o Pu- harju precej obširno, prvi v Domu in svetu, drugi v Argu. Narodni muzej v Ljubljani ima zasluge, da se je ohranilo vsaj nekaj primer- kov Puharjevih izvirnih slik, kar je velika dragocenost že kot dokazno gradivo za izu- miteljevo delo. Puharjeva ulica v Ljubljani (od 1923) in še marsikatera objava je ohrani- la Puhar j evo ime živo in spoštovano v Ljub- ljani vse do današnjih dni. Puhar je bil odličen človek, vztrajen znan- stvenik, toda samotar, ki ni imel učencev. Prehitel ga je svetovni razvoj fotografije, ki ' je imel za seboj močnejši znanstveni in ii- nančni potencial. Prehitela ga je tudi bolezen, ki je bila pravo gotovo vsaj delno posledica kemičnih eksperimentov. Ko je Puhar umrl, je bila Ljubljana že sredi novega fotografske- ga razvoja. Prva faza ljubljanske fotografije je bila z dagerotipisti in s Puharjeviml svet- lopisi končana. ZLATA DOBA LJUBLJANSKE FOTOGRAFIJE (1860—1870) Šestdeseta leta pomenijo za Ljubljano politično in gospodarsko zanimivo desetletje, ki je prineslo po zlomu absolutizma večjo de- mokratizacijo javnega življenja. To je bil čas županovanja uglednega Ambroža in borbenega dr. Coste, čas narod- nega prebujanja, ustanovitve Južnega Soko- la, tabora v Vižmarjih, čas izmeničnih volil- nih zmag in porazov v narodnostno mešani Ljubljani. Ob vsem tem dogajanju pa si je mesto prizadevalo za svoj gospodarski in ko- munalni napredek z urejanjem mestne raz- svetljave (plin), fijakarskega reda, kanaliza- cije in tlakovanja in še marsičesa, kar je od- sevalo želje meščanov in možnosti občinske blagajne. V ta razgibani čas Ljubljane, ki je štela te- daj nekaj nad 20.000 prebivalcev, so se ujeli odmevi novih smeri svetovne fotografije. Iz- boljšani kolodijski postopek, ki smo ga že prej opisali, se je hitro širil po Evropi, z njim pa se je pojavil čisto nov poklic: fotograf. S poklicnimi fotografi so dobila mesta stalne fotografske ateljeje, na vidnih mestih pa iz- ložbene omarice z najlepšimi fotografijami. Fotograf je postal novi portretist meščanov in okoličanov. Bil je obenem reporter izrednih dogodkov in slavnosti, vnet, a še precej ne- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 1091 roden s svojo kamero na stojalu, ki so ji rekli kar »mašina«. Narodnostno je bil že opredeljen, vendar brez ostrine. Vključil se je v politični in kulturni ritem mestnega živ- ljenja in dobil svoj socialni položaj kot obrtnik in umetnik hkrati, kajti novi avstrij- ski obrtni zakon iz leta 1859 je vključeval v svoje okrilje tudi fotografe. Ko se pojavi nov poklic, nastane kmalu vprašanje prestižnega pomena: Kdo je bil prvi predstavnik novega poklica? To vpra- šanje je bilo za Ljubljano toliko pomemb- nejše, ker je šlo za dilemo: ali je bil tujec ali domačin? Z veseljem lahko povemo, da je bil prvi ljubljanski poklicni fotograf mladi Ljubljan- čan Ernest Pogorele (1838—1892), sin gimna- zijskega profesorja Ivana Pogorelca, ki je bil častni meščan Ljubljane. Ko je bilo Ernestu 19 let, je postal magistratni uradnik-priprav- nik, toda že naslednje leto, 1858, je prosil za razrešnico in jo tudi dobil s priznanjem za pridnost in solidno vedenje. Verjetno se je Pogorele že tedaj zanimal za fotografijo, kaj- ti 12. septembra 1859 je bil uradno vpisan kot fotograf v knjigo obrti na ljubljanskem ma- gistratu. Ta debela knjiga je še danes zani- miv primer arhivskega vira za ljubljanske obrti. Razen Pogorelca najdemo za šestdeseta leta vpisanih še nekaj drugih fotografov. Fotografsko obrt sta prijavila tudi galan- terist Emil Dzimski, pred njim pa slikar Lo- renz Krach, toda Ernest Pogorele ima najsta- rejši datum vpisa. Sloves prvega ljubljan- skega fotografa si je Pogorele zavestno ohra- njal in ta zavest je bila tudi v Ljubljančanih, kajti ob Pogorelčevi smrti leta 1892 je »Slo- venec« zapisal, da je bil Ernest prvi ljubljan- ski fotograf. Dzimski in Krach sta nastopila v Ljubljani pred Pogorelcem, njuna fotografija pa se je štela za stransko dejavnost. Ateljeja sta vo- dila le malo časa, kajti Dzimski je umrl že leta 1863, Krach pa 1869. Obrt sta prevzeli vdovi Jožefa Dzimski in Roza Krach; s po- močniki oz. poslovodji sta uspešno nadalje- vali fotografsko delo. Nekaj fotografov je bilo v šestdesetih le- tih v Ljubljani le začasno, vendar so pustili za seboj dobro sled in po svoje so prispevali k živahnemu fotografskemu utripu tistega ča- sa. Danski fotograf Peter Christensen je ostal v Ljubljani morda največ eno leto (1862/63), enako tudi Kari Alkier (izg. alkir), ki je bil pristojen v Plzen, v Ljubljani pa je bil leta 1863 in 1864. Svoj atelje je imel v Fischerje- vi hiši na Kongresnem trgu. Tega je prepustil popotni fotograf in j i Mal vini Norden, ki je Hrbtna stran fotografij iz ateljeja fotografa Lovrenca Funtka, ki je Imel svoj stekleni atelje blizu Zvezde bila dobro podkovana v svoji obrti, zato jo je policijska direkcija pustila pri miru, čeprav je prišla v mesto brez dokumentov. Bila je prva ljubljanska fotograf in j a in nekaj ohra- njenih portretov dokazuje, da so jo obisko- vale predvsem meščanke. Leta 1864 se je vpisal v obrtno knjigo na ljubljanskem magistratu popotni fotograf Josef Diwischovsky iz Temešvara. Sprva je prikazoval s posebno vrtljivo napravo stereo slike raznih krajev in mest. Te predstave je imel v Zvezdi, v paviljonu. Potem je začel s fotografiranjem in bil je zelo delaven. V me- stu je ostal do konca leta 1865, ko se za njim izgubi vsaka vidnejša sled. Atelje je imel na Kongresnem trgu. Kot bomo še omenili, je bil v dobrih odnosih z zgodovinarjem P. Radi- csem. Med najzgodnejšimi fotografi slovenskega rodu sta bila vpisana v Ljubljani še dva za- nimiva moža. Lovrenc Funtek (1831—1874) je prijavil fo- tografsko obrt leta 1865, doma pa je bil iz Mengša. Po nekih vojaških dokumentih je bil rezervni topovski voznik. Po ustni tradiciji naj bi bil Funtek fotograf tudi v Mengšu in 110 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 na Homcu. Njegovo podobo nam je ohranil na majhni fotografiji Dzimski, če drži pripisano ime na hrbtu slike »fotograf L. Funtek«. To je eden izmed redkih primerkov upodobitve naših najzgodnejših fotografov. Funtek je bil zelo prizadeven fotograf, ohranjenih je lepo število portretov iz njegovega ateljeja na Gradišču (ob Kongresnem trgu). Mož pa je bil izredno senzibilen. Huda depresija z nekim razočaranjem ga je spravila v smrt. Zdravniški zapisnik je zelo spoštljiv, ome- njen pa je ciankalij, ki so ga fotografi upo- rabljali sicer kot nujno kemikalijo pri izdela- vi slik. Ime ljubljanskega fotografa Jožeta Zalarja (1843—1882) je tesno povezano z imenom nje- govega očeta, lastnika Hotela Slon v katerem je imel fotograf svoj atelje, ki je prešel poz- neje v druge roke. Zalar (pisano Saler ali Sal- ier) je prijavil fotografijo leta 1867. Na mno- gih portretih najdemo navedbo z imenom njegovega sodelavca »Salier & Knesevič«. Knezevič se je rodil na Dunaju in možno je,. Kari Alkier, Portret Henrika Coste (1799—1871). Fo- toteka ZALj. — Osvetlitev je bila razmeroma dolga, zato je drža portretiranca trda in skorajda nerodna. Kljub temu imajo fotografije tistega časa ob doku- mentacijski vrednosti tudi svoj poseben likovni čar da je uvedel Zalarja v umetnost fotografije, kot so jo poznali dunajski ateljeji. Sicer pa je bil Zalar tenkočuten za likovne vrednote, saj je bil kaligraf in tudi sicer zelo razgledan in nadarjen fant. Se neko izjemo najdemo med ljubljanski- mi fotografi tistega časa. To je bil slikar Franz Kurz von Goldenstein. Skupaj s svojim sinom Teodorjem je prijavil fotografsko obrt leta 1864, toda le v omejenem obsegu. Za foto- grafijo je bil Teodor kvalificiran, z očetom pa sta uporabljala fotografsko tehniko predvsem za razmnoževanje slikarskih del, da sta jih imela na prodaj v poljubni količini in po zmerni ceni. Leta 1867 se je Goldenstein z družino odselil v Gradec. Tu in tam najde- mo še kakšno njegovo fotografsko repro- dukcijo likovnih del, npr. Vodnikov in Pre- šernov portret. Število ljubljanskih fotografov je bilo v šestdesetih letih kaj skromno. Toda njihova živahna dejavnost, konkurenčnost in vnema za vse novo je našla dovolj javnega odmeva in priznanja. V svoji borbenosti so dosegli celo spremembe nekaterih uradnih predpisov. Nad javnim življenjem je bedelo strogo oko policijske direkcije, ki je izvajala kontrolo nad popotnimi obrtniki, izvajala določila obrtnega zakona (1859) in zakona o tisku (1862). Fotografijo so šteli sprva pod strožje predpise koncesionirane obrti, za katere je bilo potrebno dovoljenje. Fotografi pa so končno dosegli, da je ministrstvo na Duna- ju leta 1864 uvrstilo fotografijo med proste obrti, za kar je zadoščala samo prijava. O tem so bili obveščeni ljubljanski fotografi s po- sebnim dopisom, ki ga je prejela deželna vlada in nato magistrat. Določbe o tisku pa so ostale glede fotografije še naprej v veljavi. Razen besede je veljala tudi slika za pogojno nevarno sredstvo, ki bi lahko škodilo morali in politiki. Fotografi so bili dolžni oddajati dolžnostne izvode svojih posnetkov, kar je pomenilo dodatno finančno breme. Zanimiv primerek je ohranjen v NUK v Ljubljani, kjer je shranjena večja slika tabora v Viž- marjih v ovitku, na katerem je napisano »Pflichtexemplar« z imenom E. Pogorelca. Pozneje so fotografi dosegli, da za njihove slike predpis o dolžnostnem izvodu ni več veljal. Dotedanji izvodi, ki jih je imela oblast, pa so bili oddani knjižnicam. Policijska direkcija je leta 1863 pozvala ljubljanske fotografe, naj prijavijo svojo obrt. Akte o sposobnostih in vedenju fotografov so si izmenjali policija, deželna vlada in ma- gistrat. In tako smo dobili po zaslugi policije zopet dobre podatke o ljubljanskih fotogra- fih. Magistrat je poročal deželni vladi o Po- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 111 gorelcu: »Njegova prizadevnost za napredek te umetnosti ga je naredila za najbolj iskane- ga v tej stroki; k temu je veliko pripomogla njegova solidnost in dobro zadržanje.« S tem je dobil naš fotograf odlično priznanje za svojo umetnost in osebno poštenost. In kar se lepo sliši: magistrat ni uporabil besede obrt, temveč umetnost. Precej podatkov o uspešni dejavnosti ljub- ljanskih fotografov nam je ohranil Peter Ra- disc s svojimi drobnimi objavami v »Trigla- vu« leta 1865. Ta kronist in zgodovinar je bil zelo naklonjen fotografiji, kar se je poznalo tudi v njegovem uredniškem delu. Omenili bomo le nekaj njegovih novic, ki so večkrat tudi likovne ocene slik. Člani Južnega Sokola so se septembra 1865 dogovorili za skupno fotografiranje, ki mu je sledil izlet. Kmalu je Triglav poročal, da so Pogorelčeve fotografije »neskončno« dobro uspele. Skupina Sokolov je slikovita, razen tega pa tako ostra, da pridejo do izraza tudi najmanjši detajli, npr. trak pri zastavi. Vsaka od 72 glav je jasno spoznavna. Tako je ured- nik pohvalil sliko in mojstra. Septembra je fotografiral skupino desetih Sokolov Diwischovsky, ki je sliko razstavil v svoji omarici na Kongresnem trgu, na fasa- di gledališča. Radics je ocenil Sokole v lepo se jim prilegajoči telovadni noši: slika, vred- na ogleda, vzbuja vtis plastičnosti zaradi po- srečene grupacije, lepih poltonov in ugodne osvetljave. Kako kratka in karakteristična ocena fotografske slike! Maja 1865 je bila na prostoru pred šentpe- trsko vojašnico v Ljubljani velika vojaška slovesnost (danes je na tem prostoru Otroš- ka klinka). Šlo je za slovesno izročitev novih polkovnih zastav vojakom, ki so bili večino- ma doma z Moravskega. Prizadevni fotograf Diwischovsky je naredil 8 posnetkov, ki so mu vsi dobro uspeli. Radics, ki je poročal o slavju, je zapisal, da so te fotografije odlična ilustracija k poročilom in da so na razpolago tistim vojakom, ki jih želijo poslati za spo- min domov. Radicsev izvod ene teh večjih slik je v Narodnem muzeju, drugi motivi pa so se porazgubili. Velika škoda je, da nima- mo celega kompleta te reportaže. Avgusta 1865 je prejel Diwischovsky iz To- varne Voigtländer dva velika fotografska aparata za portretiranje skupin in doprsnih slik v polnaravni velikosti portretiranca. Pre- jel je tudi posebne leče za snemanje pokra- jinskih motivov in arhitekture. To naj bi mu pomagalo pri posnetkih za načrtovani album Kranjske. Motive na Dolenjskem in Notranj- skem je že posnel, poroča »Triglav«, odhaja v Kranj, kjer bo v Čitalnici pokazal svoje Emil Dzimski, Ženski portret (Ana Samassa). Okr. i 1862. Fototeka ZALj. Originalna upodobitev v malem : formatu je dokaz zelo solidne tehnične izdelave in i dobrega likovnega čuta j stereo slike, nato pa bo fotografiral Gorenj- sko. Oktobra je naredil Diwischovsky večji do- prsni portret igralca H. Penna, ki je v Ljub- ljani pripravil predstavo »Krst pri Savici«. Fotograf je razstavil ta portret v svoji oma- rici na gledališču. Novembra in decembra 1865 je Radics po- novno naj avl j al omenjeni album Kranjske, ki naj bi vseboval za posamezne kraje po eno sliko naselja, pokrajinske panorame ali na- rodne noše in sliko pomembnejšega zgodovin- skega spomenika. Slovensko in nemško bese- dilo naj bi bilo kratko in lahko razumljivo. Težava je bila predvsem z vprašanjem, kdo bo album založil. Se večjo težavo pa imamo danes, ko ne vemo, kam se je izgubil ob kon- cu tega leta Diwischovsky s svojim albumom vred. Nadvse zanimivo bi bilo, če bi našli kje vsaj tiste slike, ki so bile pripravljene za ta prvi, dobro zamišljeni fotografski album na- ših krajev. »Triglav« je v letu 1865 posredoval še dva zanimiva podatka. Februarja so bili na pro- daj pokrajinski motivi slikarja Marka Pern- harta (Bled, Kranj, Bohinj), pa ne v origina- lih, temveč v odlični fotografski preslikavi. Oktobra meseca pa je vabil v svoj slikarski 112i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 atelje prijatelje umetnosti Kurz von Golden- stein. Na ogled je imel kar 50 motivov Kranj- ske, vse to pa v fotografskih reprodukcijah. Nekaj Pernhartovih reprodukcij smo odkri- li v družinski zbirki dr. Mencingerjevih in te fotografije so res zanimivi, dobro ohranjeni primerki. Ko je »Triglav« utihnil s svojimi pogosti- mi poročili, so objavili tu in tam kaj zanimi- vega drugi časopisi, posebno Laibacher Zei- tung. V ateljeju Dzimski se je pojavila neka novost: kromof otografi je, portreti v barvi »ki zaslužijo pohvalo zaradi čistosti izvedbe, ži- vahnosti tona in izraza, v razmeroma veli- kem formatu. Dokazujejo, da Ljubljana tudi v svojih fotografskih izdelkih ne zaostaja za velikimi mesti.« Kolorirane portrete slavnih osebnosti, žanr- ske in pokrajinske motive, vse kot fotografi- je, je istočasno priporočal knjigarnar Gionti- ni, ki je zgolj kot posrednik fotografij in fo- tografskih albumov močno propagiral zani- manje za fotografijo. Giontini je že okrog leta 1860 priporočal fo- tografske reprodukcije umetniških del, ste- L. Krach — vdova, Portret deklice (Ana Zeschko). ] Okr. 1867. Fototeka ZALj. — zgoden primer zavestne uporabe stranske osvetlitve, plastičnosti in mehkega : modeliranja I reoskopske slike in neko prefotografirano sliko Bleda. Leta 1866 je propagiral foto- grafske albume čisto nove vrste, raznih veli- kosti za 25, 30, 50 in 100 slik. Med časopisnimi oglasi decembra 1866 je posebno zanimiva ponudba fotografa Lov- renca Funtka, ki je imel svoj atelje v Gra- dišču št. 30. »Kot posebno primerna božična in novoletna darila priporoča podpisani svoje fotografske posnetke — v nalašč za to prire- jenem, popolnoma novem steklenem salonu — točno in elegantno izdelane: ducat 4 fl., pol ducata 2 fl., posamezna slika stane 80 kr., druga kopija 35 kr.« Cene slik so prav zanimive. Po cenah mesa iz leta 1866 dobimo podatek, da je stala po- samezna fotografija približno toliko kot 2 kg prvovrstnega mesa. Vest o popolnoma novem steklenem salonu vzbuja željo, da bi podrobneje spoznali vse ljubljanske fotografske ateljeje. Tu se omeji- mo samo na trditev fotografa Rovška, ki je nastopil okrog 30 let pozneje s trditvijo, da je za kvaliteto slike bistvenega pomena difuzna svetloba, ki jo da stekleni atelje. V ateljejih pa niso delali samo mojstri, po katerih je nosil atelje svoje ime, temveč so imeli tudi sposobne pomočnike. Ze leta 1863 je objavil L. Krach v Novicah sledeče: »Pre- častitemu občinstvu vljudno naznanjam, da sem po prijaznosti g. Angera iz Dunaja spre- jel v svojo umetno delavnico izvrstnega fo- tografa ...« Imena tega pomočnika ni sporo- čil, dunajski fotograf Angerer (ne Anger) pa je bil zelo znano ime. Skoraj dvajset let poz- neje je prevzel atelje Krachove vdove v na- jem njen pomočnik Matija Möhr, ki se je ob- činstvu priporočal z izjavo, da je zelo sposo- ben, ker je delal v velikih ateljejih. Fotograf Möhr je bil povezan s socialističnim gibanjem na Dunaju in v Ljubljani. Tako so bili foto- grafski ateljeji ne le posredniki likovnih vrednot, temveč tudi novih družbenih idej. Zunanjo podobo ulic in trgov so fotografi olepšali s svojimi razstavnimi omaricami, vsak atelje na svojem mestu. Diwischovske- ga smo že omenili, svojo izložbo slik je imel na gledališču, ki je pozneje pogorelo. Ta iz- ložba je vabila vse obiskovalce Zvezde, Kon- gresnega trga in gledališča. Krach je razstav- ljal svoje slike na Balzovi hiši v Gledališki ulici, to je na mestu, kjer stoji današnja Na- ma ob Wolfovi ulici. Leta 1865 je »Triglav« izrecno pohvali kvaliteto Krachovih razstav- Ijenah fotografij, posebno sliko »Lepa Kran- jica«. Vse fotografije tistega časa pa le niso bile umetnine. Pisec feljtona v Laibacher Zeitung »Bolehna fotografija« se je 1864 ponorčeval KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 113 iz nekaterih bledičnih portretov z ugotovit- vijo, da je zenit fotografije najbrž še daleč. Ljubljansko fotografijo so v šestdesetih le- tih poživljali tudi manjši dogodki, ki so našli javen odmev. Na razstavi umetnosti leta 1864 so bile na ogled fotografije gotskih oltarjev, svetlopisi, tako so poročale Novice. Leto poz- neje je obiskal Ljubljano dunajski fotograf Wallner in je vsaj začasno postal konkurenca za svoje ljubljanske kolege. Uredil si je lokal za fotografiranje v Novakovi hiši zraven Ka- zine pri Smalenvirtu. Leta 1867 je župnik Franc Horvat podaril Alojzijevišču fotografi- je spodnjeegiptovskih pokrajin. Zanimanje Slovencev za Egipt in Sudan je bilo takrat precejšnje, že zaradi Knobleharjevega mi- šljena ob zgornjem Nilu. Svojevrsten junak je bil Kristijan Pajer, ki je iz Ljubljane od- potoval v Trst, nato je kot slepi potnik v za- boju potoval z ladjo v Aleksandrijo, doživ- ljal avanture kot popotni fotograf v Palestini in dobil končno za nagrado cesarski prstan. Te zgodbe slovenskega fotografa je zanimivo popisal mnogo pozneje dr. Lampe v Domu in svetu. Ljubljanski poklicni fotografi niso bili de- ležni takšnih avantur, zato pa so doživljali v svoji Ljubljani skupno življenjsko veselje in tragiko, vsak po svoji usodi. 7. junija 1868 je bilo poročno slavje v Ho- telu Slon. Poročila sta se dva fotografa in si postala svaka. 25 letni Jožef Zalar si je iz- bral za nevesto prav tako 25 letno Ljubljan- čanko Barbaro Logarjevo. Edvard Rupnik, 33 letni fotograf, po rodu iz Vipavske doline, pa se je poročil s komaj 19 letno Zalarjevo se- stro Karolino. Ohcet je bila gotovo imenitna, le žal da poročne fotografije dveh fotografov vse do danes nismo našli. Samo 14 dni pozneje se je poročil v Ljub- ljani fotograf Friderik Engel, ki je bival pri Zalarjevih le začasno. Za ženo je dobil 23 letno Filomeno, o kateri najdemo v matični knjigi zapis, da je bila iz Tivolija pri Ljub- ljani. Tivoli je spadal pod Šiško in je bil last cesarja. Mesto Ljubljana ga je pod Costovim županovanjem oktobra 1865 odkupilo in po- stal je javna last meščanov, kar so šteli Co- sti za veliko zaslugo. Fotografija se je tako slučajno vezala s slikovitimi zgodbami, ki so se pletle okrog tega parka in zgradb. Leta 1866 so odprli novo gostišče v Švicarski hiši nad Tivolskim gradom in po časopisnem po- ročilu se je v jutranjih urah »razlila nepre- trgana reka ljudi proti novi kavini Meki.« Fotografska druščina v ateljeju Hotela Slon se je polagoma razkropila. Sodelavec Knezevič je 1874 umrl in Jožef Zalar je imel od tedaj na firmi izključno svoje ime. V ogla- Marko Pernhart, Kranj. Fotografsko razmnoženo sli- karsko delo, na prodaj v Ljubljani 1. 1865. Format 13,5 X 24 cm. Zasebna last sih je priporočal svoje fotografske storitve v ateljeju in zunaj pri strankah. Naštel je šte- vilne zvrsti svojega dela: fotografiral je sku- pine, pokrajino, živali, stroje, industrijske predmete v vsakem formatu, povečave do na- ravne velikosti, reprodukcije in slike, kolori- rane z akvarelnimi in anilinskimi barvami. Toda nadarjeni, likovno tenkočutni Zalar je vedno bolj hiral v pijači in na žalost svoje družine ter prijateljev ugasnil leta 1882, star 39 let. Mnogo obetajoči Zalarjev atelje je pre- šel v tuje roke. Od vseh ljubljanskih fotografov šestdesetih let se je najbolje, naravnost odlično držal Ernest Pogorele, ki je deloval v mestu okrog 30 let. Njegovo prvo obdobje je bilo polno elana in tudi uspehov. Najprej je imel atelje na dvorišču hiše v trikotu med tedanjo Ko- lodvorsko in Prečno ulico. Pozneje je imel delavnico v lastni hiši na tedanji Kolodvor- ski, nedaleč od Prečne. Sedanja mogočna zgradba RTV Ljubljane je potemtakem mo- derni in mogočni sosed kraja, kjer je stal skromni atelje prvega ljubljanskega poklic- nega fotografa. Spomin na Pogorelca se je do danes ohranil v ustni tradiciji družine kipar- ke Lize Hribarjeve na Prečni ulici. Fotografi iz zlate dobe ljubljanske fotogra- fije so naredili številčno največ slik v obliki portretov malega formata (vizitka), ki so bili nalepljeni na karton. Na hrbtni strani je bila. natisnjena firma — ime, naslov in kraj ate- ljeja. Zato nam je danes lahko sortirati te stare portrete po avtorjih. Med množico slik naletimo na majhne portretne umetnine, ki jih odlikuje skrbna tehnična obdelava in do- ber likovni čut. Ob zbledelih slikah najdemo sedaj že 120 let stare primerke v nasičeni, iz- virni črno vijoličasti topli barvi. To so bili plemeniti toni, lepši od sedanje navadne čr- nobele fotografije. Fotografije večjih formatov so bile nalep- ljene na kartonu, na hrbtni strani pa je bil , 114 : KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 Fotografsko razmnožena upodobitev pesnika F. Pre- šerna. Takšne reprodukcije likovnih de] so bile v 60. letih zelo priljubljene Žig ali lično izdelana ovalna nalepka z ime- nom fotografa oz. ateljeja. Zal pa najdemo tudi slike brez podatkov, kot so originali iz leta leta 1865, na katerih so novomeški strel- ci, novomeška godba in garda. Kdo bi vedel, ali jih je slikal Pogorele ali Diwischovsky ali kdo drug v času, ko so imeli Novomeščani veliko slavje in so dobili v goste Južnega So- kola iz Ljubljane. Teh velikih fotografij je zelo malo ohran- jenih, objavljene pa so bile že velikokrat, tu- di v Kroniki, vendar ne vse. Omeniti kaže arhaično upodobljeno skupino deželnih po- slancev iz leta 1861, ki jih je posnel Pogorele na dvorišču starega liceja, če sklepamo po značilnosti arhitekture v ozadju. Tukaj je sli- kal Pogorele leto za letom skupine študentov, maturantov, teologov in posamezna poroči- la pravijo da je uspešno ujel tudi nad 70 glav. Ljubljansko strelsko društvo je prazno- valo leta 1862 svojo 300-letnico. Na strelišču je bila velika proslava. Poročevalec je zapi- sal, da je bil ob strelih iz topov edinstven po- gled na okrašeni prostor in zastave in da je g. Pogorele »fiksiral s svojo mašino« precej uspele fotografije. Danes nam ni znana niti ena sama od teh slik, ki bi pomenile drago-. cen primer naše najzgodnejše reportažno do- kumentarne fotografije. Leta 1864 je Pogorele fotografiral iz struge Grubarjevega kanala gradnjo novega kam- nitega Karlovškega mostu. Kljub sivini je dobro vidno ne le okolje, temveč tudi množi- ca delavcev, med njimi celo ženske. Leta 1869 so poročali, da je izdelal Pogo- rele doprsni portret neke takrat znane ljub- ljanske pevke (ime je časopisna novica za- molčala), in sicer v naravni velikosti. Za- ključek poročila se glasi: »V ta namen si je Pogorele nabavil drage aparate. Želimo mu uspeh. Takšne naprave so imele doslej le večja mesta: Trst, Gradec in Dunaj.« Vse ohranjeno slikovno gradivo zlate do- be ljubljanske fotografije, primerno obdela- no in urejeno, bi pomenilo zelo zanimivo fo- tografsko razstavo. Mestni muzej v Ljubljani je že sprejel ta predlog v svoj program in upamo, da ga bo lahko izvedel. Ob takšni razstavi ne bomo mogli mimo osebe dr. Jane- za Bleiweisa, ki je napisal Slovencem v Le- topisu Matice Slovenske za leto 1867 prvi strokovni članek o fotografiji z naslovom Ernest Pogorele, Portret dr. Janeza Bleiweisa. Narod- ni muzej v Ljubljani. — Bllžlnskl portret z dobro izrisanimi detajli dokazuje, da je nastala slika potem, ko si je Pogorele 1. 1869 nabavil posebno portretno kamero. Dr. Bleiweis je Slovencem leta 1867 skrbno opisal fotografski postopek in veliko priljubljenost fotografije KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 29 1981 115 »Kako fotografi delajo podobe«. Razen po- ljudnega, a podrobnega in strokovnega opisa optičnih in kemičnih zakonitosti postopka omenja dr. Bleiweis tudi likovne vrednote in socialni pomen fotografske slike. Posebno po- zornost pa služi slovensko izrazoslovje: ka- mera obskura je temničica, stativ je trinož- no stojalo, gorišnico povezuje z izrazom vne- tilna pika, kaseta je tružica za ploščo, fiksira- ti sliko na steklo pomeni prikleniti sliko, itd. V sedemdesetih in osemdesetih letih je za- čela zlata doba ljubljanske fotografije blede- ti. V mesto je prišlo precej tujih fotografov, portret je doživljal v Evropi dekadenco, mla- dostna zagnanost prvih poklicnih fotografov je opešala. V Ljubljani so začenjali čutiti po- sledice narodnostne napetosti med Slovenci in Nemci tudi fotografi, iz česar se je rodila diferenciacija, vidna v dvojezičnih naslovih nekaterih ateljejev v napisih na slikah. Ta- ko je bila ljubljanska fotografija od svojih začetkov do leta 1918 poseben barometer po- litičnih, gospodarskih in kulturnih razmer skromne prestolnice Kranjske, ki pa je želela j postati središče združene Slovenije. To so ; propagirali Fran Levstik, Miroslav Vilhar in vsi, ki so aktivno sodelovali v taborskem gi- banju. OPOMBA Ta zapis je poljuden povzetek znanstvene raz- iskave, ki vsebuje zelo številne navedbe virov in literature. Vsega ne kaže citirati, omejiti se le na nekatere citate pa ne bi bilo dosledno. Ver- jetno se bo našla možnost za samostojno publi- kacijo o zgodnji slovenski fotografiji, ki bo vse- bovala vse potrebne navedbe.