„LEJPA REJČ LEJPO MESTO NAJDE" STR. 3
OBLEKA NI LE TISTO, KAR JE NA TEBI STR. 5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 27. marca 2003 Leto XIII, št. 6
Dvajset let lutkarstva v Porabji
Kak se je začnilo? Pisali smo leto 1983. V klubi monoštrskoga kulturnoga doma so vküpprišle ništerne lerance pa vzgojiteljice porabskih šol pa vrtcev. Čakale so na mentorice iz Murske Sobote, stere so vodile seminar lutkarstva, steroga je organizira kulturni dom, vej pa te eške nej bilau nikše slovenske organizacije v Porabji. Vzgojiteljici Jožica Roš pa Dragica Zonik sta se vendar ranč tak bodjali, kak de tau delo šlau, kak naše lerance. Orali sta ledino, do tistoga mau v Porabji nej bilo nikše lutkovne dejavnosti. Delo se je začnilo. Včasin se je vidlo, ka največ vole za tau ma Klara Fodor, stera je tistoga ipa ešče včila na Senički šauli. K prvi igri (Janko, Metka in še kaj) je nücala štiri mlajše, tak je najšla Ester Šulič, Gabor Bajzek, Klara Dravec pa Tomaž Škaper. Tau je bila prva lutkovna skupina na Senički šauli. Drugo leto so se zglasili na južnoslovanski lutkovni festival pa so v Budimpešti prvi gratali. Za nagrado so dobili en teden letovanja na dalmatinski obali. Kako se je nadaljevalo? Zahtevnost (igénvesség) mentorice Jožice Roš, navdušenost vodje skupine Klare Fodor, vola mlajšov. Vse tau je trbelo k tomi, ka so se vsakšo leto navčili nauvo igro, ka so vsakšo leto baukši gratali. Njina pot je od prve kratke predstave Janko, Metka in še kaj vodila do Ujete pesmice, stera je simbolizirala usodo porabskih Slovencov, gda smo se notpokazali v Ljubljani v Cankarjevem domi. Med tejm
časom so pa zašpilali dosta lejpi iger, od Hiše tele Barbare do Hišice iz kock... Gospa Jožica Roš je trnok skrb
mejla na tau, naj mlajši lepau gučijo slovenski. Tak so tistoga ipa slovenske novine v Ljubljani pisale, ka je predstava
Hiša tete Barbare takšna bila kak »vzorna ura slovenskega jezika«. Dapa k tauma je dosta dela trbelo, nej dojšlo samo
telko vaj, ka so je meli z mentorico iz Sobote. Vodja skupine Klara je dostakrat tam prijela svoje mlajše pa probala z njimi, probala... dokeč je nej vidla, ka njim predstva tak dé, ka če je vnoči zbidi, do go tö znali zašpilati.
Za Jožico Roš je prišo njeni sin Miki Roš, za Klaro Fodor pa Ildiko Dončec-Treiber. Miki Roš je za svojo najvekšo nalogo (feladat) vzeu, ka se mora naša domanja slovenska rejč spraviti na oder (színpad), mlajši morajo špilati v tom dialekti. Tak so se začnile rojevati predstave v porabskom narečji. Pri tom je skupini pomago pisatel Feri Lainšček tö. Nepozablene so igre na njegve tekste Gda se ptički ženijo ali Bratje, škratje, tatje... Tü se stavimo en trenutek pa se spaumnimo že pokojnega Željka Marušiča, njegva glasba eške Zdaj odmeva v filmi Zeleni konj, v sterom so meli glavno vlogo lutkami.
Kak tadala? V dvajseti lejtaj je na Seniki zraslo več generacij lutkarov, Škoda, ka gda končajo šaulo, ne delajo tadala ali v kakšni odrasli lutkovni skupini ali gledališki skupini. Ob mlašeči skupini bi tau leko bila naloga za tadale.
Najnovejša generacija je 20. obletnico skupine - Skupaj z nekdanjimi lutkami - svetila 22. marciuša na Gorenjom Seniki, gde so se predstavili z igro Ge si brodim jaz si mislim. Vsem lutkarjem in mentorjem čestitamo in jim želejmo eške dosti uspehov.
Marijana Sukič
2
Poreferendumska Slovenija
Tam, kamor s(m)o želeli
Slovenija se je na nedeljski referendum o vstopu v Evropsko unijo in Nato dobro pripravila, kar so potrdili tudi rezultati o udeležbi in privrženosti eni in drugi povezavi. Zadnje javnomnenjske raziskave so napovedale, da se bodo državljanke in državljani Slovenije odločili za članstvo, in sicer je bilo 79,6 % vprašanih za članstvo v Evropski uniji, proti 8,4 %, 12,1 % pa je bilo neopredeljenih. Za Nato so bile številke drugačne, pokazale so, da je od vprašanih bilo 54 % za pridružitev, 25,3 % je bilo proti, 20,6 % pa je odgovorilo z »ne vem«.
Tako v anketi Dela, neuradni podatki pa so: glasovanja se je udeležilo 60 odstotkov volivk in volivcev, za članstvo v EU je glasovalo 89,61 odstotkov, proti je bilo 10,39 odstotkov, za vključitev v Nato je bilo 66,02 odstotkov, proti pa 33,98 odstotkov tistih, ki so se udeležili dvojnega nedeljskega referenduma v Sloveniji. Torej rezultat, ki resnih analitikov ni presenetil, Slovenke in Slovenci s(m)o tam, kamor s(m)o želeli.
Presenetljivo zanimivi so bili dogodki, ki so se v Sloveniji zvrstili ta mesec. Ne gre toliko za medijske in javne predstavitve mnenj zagovornikov in nasprotnikov članstva v Evropski uniji in Natu, marveč za število obiskov, ki se je zvrstilo v Ljubljani in še nekaterih slovenskih mestih. Spremljali smo pravo nasprotje tistega, kar se je intenzivno dogajalo v državi zadnjih pet let, ko so bili napori politične elite usmerjeni v prepričevanje Evropske unije in Nata, kako je Slovenija pripravljena na članstvo, kako si Slovenke in Slovenci želijo brez kakršnihkoli pogojev vključitve, zdaj naenkrat preobrat: Evropska unija in Nato prepričujeta in dokazujeta Sloveniji, naj se jima pridruži. V pomoč najvišjim funkcionarjem Evropske
unije in Nata, ki so v Ljubljani in na Brdu drug drugemu dobesedno podajah in predajali kljuke predsedniške, vladne, parlamentarne in še kakšne palače, so bili tudi ministri iz članic in nečlanic obeh povezav. Tako tudi iz Madžarske, od koder je minister za obrambo Ferenc Juhász prišel pojasnjevat, kako pomembno je biti v Natu, kamor so bili povabljeni pred Slovenijo.
Med odmevnimi je bil obisk evropskega komisarja za širitev Gunterja Verheugena, ki se je iz Ljubljane napotil tudi v Maribor, »kajti resen popotnik si vtisa o deželi ne more ustvariti zgolj na podlagi obiskov prestolnice,« je pojasnil zbranim na javni tribuni. Slovencem je predlagal dober premislek o glasovanju na referendumu, ker bodo odločali o usodi generacij. Slovenski minister za evropske zadeve dr. Janez Potočnik pa: »V času pogajanj smo se prilagajali evropskemu pravnemu redu, zdaj je čas, da ga začnemo soustvarjati«. Zelo se je trudil tudi generalni sekretar Nata lord George Robertson, ki je Slovenkam in Slovencem povedal: »Boljeje sedeti za mizo, za katero se sprejemajo odločitve o prihodnji varnosti, kot to le opazovati skozi okno. Volivci se ne bi smeli ozirati na trenutne dogodke v svetu, v katere Nato ni neposredno vpleten.«
V Slovenijo sta prišla tudi Romano Prodi in Javier Solana. Predsednik Evropske komisije Romano Prodi: »Če boste rekli da, bom zelo vesel saj bo to dobro za vas in za nas«. Slovenski premier Tone Rop pa je na novinarski konferenci uglednemu gostu in javnosti zagotovil, da »vse raziskave kažejo, da slovenske državljanke in državljani v veliki večini podpirajo vstop in da bomo v nedeljo, 23. marca, lahko vsi skupaj zelo zadovoljni«. Prodi je
tudi povedal, da gre za povezavo 450 milijonov ljudi, v kateri bo potrebna strpnost in za »zvezo narodov in državljanov, v kateri bomo ohranili slovenski narod in korenine slovenskih ljudi«. Ne po naključju je Slovenijo obiskal tudi visoki predstavnik Evropske unije za skupno zunanjo in varnostno politiko Javier Solana. Ocenil je, da je Slovenija dober primer, kaj lahko država stori v zelo kratkem času. Zaradi odločitve o širitvi organizacije ima zdaj »fantastično priložnost«, da se ji priključi. Referendum bo - tako Solana -pokazal pripravljenost ljudi za sodelovanje v izzivu, ustvarjanju Evropske unije in Nata prihodnosti. In da bi bilo še bolj prepričljivo: organizaciji ne bosta popolni Brez pomembne države, kakršna je Slovenija.
V medijih, s poudarkom na radiu in televiziji, so se pojavljali najvišji slovenski politiki, ki so zagovarjali članstvo Slovenije v Evropski uniji in Natu. Tako predsednik države dr. Janez Drnovšek, premier Tone Rop, predsednik državnega zbora Borut Pahor, zunanji minister dr. Dimitrij Rupel pa bivši predsednik Milan Kučan in drugi, ki so se pridružili oz. vključili v vladno kampanjo pod sloganom Doma v Evropi varni v Natu. Bilo je tudi nekaj vnetih nasprotnikov, zlasti članstva v Natu in manj v Evropski uniji. Vseskozi je ostal pri svoji oceni rektor ljubljanske univerze dr. Jože Mencinger, ki vidi članstvo v Evropski uniji kot neke vrste nujno zlo, ki se mu Slovenija zaradi interesov na gospodarskem področju ne more izogniti, medtem ko je, po njegovem prepričanju, članstvo v Natu škodljivo za Slovenijo. Med vidnimi nasprotniki Nata je bil in ostal tudi Tone Peršak, predsednik Društva slovenskih pisateljev.	eR
Raziskovalna postaja v Slovenskem kulturnem centru v Monoštru
Raziskovalci, tako kot narava, ne poznajo meja, temveč je sodelovanje med ljudmi, ki živijo ob meji, čedalje bolj tesno in poglobljeno. Dokaz za to je tudi odprtje sicer skromne, a vendar raziskovalne postaje Clusius v Slovenskem kulturnem centru, kjer bodo raziskovalci - mikologi letošnje poletje in jesen posvetili raziskavam gliv (gob) in rastlin v slovenskem Porabju. Slovesni otvoritvi 9. marca 2003 je prisostvoval tudi generalni konzul dr. Zlatko Muršec in strokovnjaki iz Slovenije, ki sodelujejo pri ustanavljanju Krajinskega parka Goričko. K ustanovitvi raziskovalne postaje Clusius je največ prispeval dr. Tibor Zagyva z Gornjega Senika, ki se je več let trudil pridobiti ta projekt ob pomoči društva Clusius iz Avstrije in tudi uprave Narodnega parka Orseg iz Oriszentpetra. V Prekmurju takšne raziskovalne institucije ne premoremo, zato upamo, da bomo lahko uspešno sodelovali ter k delu pritegnili tudi mlade slovenske raziskovalce.
Zbliževanje strokovnjakov treh držav ter predvsem njihovo delo na tem, sicer ozkem področju, bo nedvomno odstrlo marsikatero skrivnost narave v tem delu Evrope. Že sedaj pa lahko nedvomno potrdimo, da je krajina in narava slovenskega Porabja neonesnažena, nezastrupljena in malo obremenjena s človeškimi odpadki ter sevanji sodobne civilizacije, s katerimi se otepa razvita Evropa. Prav pojav gliv nam lahko marsikaj pove o stopnji zastrupljenosti našega okolja, zato je njihovo poznavanje lahko zanimivo za vsakogar. Kakovosti življenja v zdravem okolju bodo čedalje bolj iskane dobrine bolnih ljudi iz mest, ki bodo zatočišče iskali na podeželju. Prav to sobivanje ljudi je tudi cilj parka treh dežel Goričko-Raab-Orseg, v katerem želimo ohraniti zdravo življenje, spoštovanje do obdelovanja zemlje in bivanje rastlin ter živali v tem prostoru.
Žal otvoritvi raziskovalne postaje niso prisostvovali župani slovenskih občin v Porabju, kljub temu pa upam, da se bomo v mesecu juniju, ko bodo v hotelu Lipa potekala predavanja slovenskih, avstrijskih in madžarskih raziskovalcev, bolj pogosto srečevali tudi s Slovenci iz Porabja. V mesecu septembru so načrtovani tudi izleti v slovensko Porabje, kjer si bodo raziskovalci ogledali rastišča najbolj zanimivih vrst gliv in se pri tem pogovorili tudi z domačini, ki jih bo to zanimalo.
Stanislava Dešnik univ.dipl.inž.kraj.arh.
Porabje, 27. marca 2003
3
»Lejpa rejč lejpo mesto najde«
»V preminauči deset lejtaj so nisterni steli dojspravitt, ka prej naj ne svetimo den žensk. Tau, ka smo gnes tak lepau vküpprišli, je telko lejpi žensk na enom küpi, nam kaže, ka so se nauvi, hamični profetange malo zmejšali. Če ste vi, naše drage ženske, nikanej čemerna če vam moški na vaš den par lejpi reči povejmo, vam prinesemo kakšno raužo ali bomboniero, kak si te eni Vüpajo, ka do prej likvidirali te svetek. Ranč naaupak bi morali forsirati in včiti moške, ka naj do žensk ne baujo lübeznivi samo na te den.
Slovenski pregovor pravi, ka lejpa rejč lejpo mesto najde. Kak bi pa te lejpa rejč lejpo žensko nej najšla?!Dje, mi moški smo buma dostakrat nej tak čedni, kak se za čedne držimo. Dostakrat ne vejmo vöponücati, ka naj bi naša lejpe besede najšle naše lejpe ženske. Lübeznivost do drugoga človeka - sploj pa če je tau ženska - ma povratno energijo,« je povedo med drugim predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš na programi ob dnevi žena, steroga je organizirala Zveza Slovencev na Madžarskem 9. marciuša v Slovenskom kultumo-informativnom centri v Monoštri. Zveza je na te den pozvala vse ženske člane drüštev pa kulturni skupin. Tak vögleda, ka se takšnomi pozvali najbole
Veselijo članke Društva penzionistov, one so skurok vse tü bile. Ne vala pa tau za članke kulturni skupin pa lerance, vzgojiteljice. Rejdkostera je pozvanje Zveze tak vzela, kak so tau organizatori mislili. S tejm so steli pokazati svoje poštenjé do njij. Istina, ka smo se tak tö lepau vküpzbrali, žau nam je tö nej bilau.
Program je začno Miha Debevec, virtuoz na diatonični harmoniki. Njegvo špilanje -če bi bilau več časa - bi gvüšno z veseljom poslüšam nav-
zoče ženske.
Te den je slüžo za »malo premiero« lutkovne skupine z Gornjega Senika. Skupina že dvajsti lejt dela, vsikšo leto pripravijo nauvo igro. Zadnja lejta špilajo v našom domanjom jeziki. Letošnja igra je zatok posabna, ka mlajši paralelno gučijo v knjižnoj slovenščini pa v našoj domanjoj rejči. Tau se vidi z naslova igre tö: Jaz si mislim - Ge si brodim. Mlajši, najbole dve glavni igralki (Kitti Virovec in Kati Čato), se flajsno giblejo pa ranč tak flajsno giblejo lutke tö. Reči bi se dalo ešče malo »piliti«, naj se knjižno čüje bole knjižno, narečno pa bole narečno.
Najbole so se ženske nasmejau ob skeči (jelenet) Čistak normalen den. Zašpilala sta ga člana Gledališke držine Nindrik-indrik, Laci Nemeš pa Miki Roš. Tau vlogo ovak špila Štefan Nemeš, dapa za-
volo betega je Zdaj namesto njega špilo Miki Roš, steri je napiso tekst pa skeč postavo na oder.
Čistak normalen den je komedija, stera nas v smej spravla z besedami ali s tistim, ka se skriva za tejmi besedami. Dva čakata nin na nika, dapa nišče ne vej, na ka. Samo malo pred koncom zvejmo, ka čakata na autobus. Med čakanjom si pripovejdala pa si ovadita takšne intimne stvari, stere lüdje raj Skrivajo med stenami spalnice. Istina, ka tau, ka gučita je smejšno, dapa če bole taposlüšamo, se vöčüjeta bridkost pa žalost tö. Na konci se zaženeta za busom, steri je nej stano na postaji, gde sta ga čakala. Ne moreta si pomagati, morata zgrabo te bus, vej je pa tau njuno živlenje.
Marijana
Sukič.
Virtuoz na diatonični harmoniki Miha Debevec
Miki Roš pa Laci Nemeš v »Čistak normalnam dnevi«
Regionalni svet
Še vedno premalo konkretnega
V Sombotelu so se 7. marca sešli člani slovensko-madžarskega regionalnega sveta za obmejno sodelovanje. Na sestanku, ki je potekal v prostorih železnožupanijske skupščine, so predstavniki delovnih skupin predstavili sklepe, ki so jih sprejeli na svojih sestankih, ki so potekali nekateri že konec lanskega leta drugi pa šele nekaj dni pred zasedanjem regionalnega sveta. Delovna skupina za gospodarstvo in turizem je ugotovila, da se gospodarske zbornice z obeh strani meje trudijo, da bi povezale podjetnike, obstajajo pa tudi nekateri konkretni predlogi za območje Lendava-Redics oziroma Lenti. Skupina za infrastrukturo in informatiko podpira prizadevanja za izgradnjo industrijske železniške povezave naprej omenjenem območju, slovensko stran pa tudi poziva, da pohiti z izgradnjo avtocestne povezave med državama. Tisti, ki se ukvarjajo s človeškimi viri, so ugotovili, da je potrebno okrepiti sodelovanje organizacij civilne iniciative in vzpodbuditi sodelovanje na področju izobraževanja, kulture in športa, predvsem med mladimi.
Predsedujoči sveta, predsednik skupščine Železne županije Peter Marko, je ocenil, da je veliko kritik, da je svet v minulih šestih letih svojega obstoja storil premalo konkretnega. Težave so tudi v tem, ker na slovenski strani še vedno nimamo regijskih institucij - to vrzel naj bi zdaj zapolnila Regionalna razvojna agencija Mura - zato je dogovarjanje oteženo. Toda že to, da so se ljudje spoznali in navezali stike, je veliko. Ob vstopu obeh držav v Evropsko unijo bo potrebno čezmejno regijsko sodelovanje še okrepiti in razmišljati tudi o ustanovitvi kakšne evropske regije. Marko je tudi predlagal, da dogovor o sodelovanju, ki je bil sklenjen za obdobje šestih let, podaljšajo do konca naslednjega leta. Člani sveta so se strinjali z omenjenim predlogom. Jeseni se bodo predvidoma še enkrat sestali v Sombotelu, potem pa naj bi predsedovanje prevzela Žalska županija.	se
Deset lejt „Prijateljstva"
Pred desetimi lejtami sta dvej ženski v Budimpešti -Mária Ember in Éva Mayer - vönajšo, ka bi dobro bilau edne novine vödavati o manjšinaj, o nej madžarski narodaj v madžarskom jeziki. Vsi majo svoje novine v svojom jeziki, štere samo tisti leko dojparštejo, šteri tisti gezik razmijo. Tak bi pa eden o drügoma in Madžari o nemadžarski narodaj v rosagi dosta vse leko zvödli. Marija in Eva sta ustanovile Drüštvo prijateljstva v družbi Filantrop (Filantróp Társaság Barátság Egyesülete - filantrop je človek, šteri rad ima lidi in njim rad pomaga). Od tistoga mau vödavajo novine Barátság, v steraj pišejo madžarski o 13 manjšin ali nemadžarski narodov na
Madžarskom. Vsikši ma ovaške brige, vsi vküper pa majo največ problemov z materni gezikom, s šaulami. Vsi se brigajo za svojo zgodovino, kulturo. Pišejo o tome v novine, v knigaj, majo razstave, muzeje. Vseposedik so kulturne skupine. Novine so za tau tö dobre, ka zvejmo, kak drügi rešüjejo svoje probleme. S toga se leko včimo tö. Če dobro vejm, novine „Barátság” dobivajo naše porabske šaule. Večkrat pišejo tüdi o Slovencaj na Madžarskom. Prosite svoje mlajše, vnüke naj vam je prinesejo domau! Vsikšoj številki so kakši recejpti tö. (Izide šestkrat na leto.)
V deseti, jubilejni številki je literarna in likovna antologija iz del manjšinskih ust-
varjalcev na Madžarskem. Antologija se začne z odlomkom iz romana Marije Ember „Ali bomo še živeli leta 2000?” Pisateljica, novinarka, glavna urednica in ustanoviteljica revije „Barátság” je še živela leta 2000. Za eno leto, 31. decembra 2001 je, na žalost, mrla.
Drüga ustanoviteljica Éva Mayer je 24. marca v Etnološkom muzeji v Budimpešti organizirala srečanje za avtorje, bralce, sponzore in vse prijatele „Prijatelja”. Glavna pokrovitelja prireditve sta bila predsednik Urada za narodne in etnične manjšine Antal Heizer pa glavni direktor Etnološkega muzeja Zoltán Fejös.
Marija Kozar
Porabje, 27. marca 2003
4
Spoznavajmo sosede
Murska Sobota
»Če že nimamo prednosti v Sloveniji pa jih bomo imeli v Evropi,« so prepričani na Mestni občini Murska Sobota. V preteklih letih so vložili veliko kapitala v zagotovitev infrastrukturnih in komunal-
nih potreb za vse občane, sedaj pa je čas za nadgradnjo. Vizija je, da se vmestni občini na vseh področjih zagotovijo možnosti za vlaganje kapitala, da Sobota postane gospodarsko uspešna lokacija in da se hkrati oblikuje živahno in prijazno mesto s prijetnimi primestnimi naselji. Samo tako bodo ljudje ostajali in se kadri vračali. 0 perspektivah in razvoju mestne občine smo se pogovarjali z županom Antonom Slavičem, podžupanom Rudolfom Horvatom, Nado Cvetko Török, vodjo oddelka za infrastrukturo, okolje in prostor ter gospodarske javne službe in Stefanom Ciganom, vodjo oddelka za gospodarske in negospodarske dejavnosti.
• Tovarna Mura in podobna večja podjetja so bila v preteklosti nosilec razvoja,
danes pa je precej drugače. Kje vidite možnosti in perspektive za razvoj občine?
Slavič: Žal se je industrija v času po osamosvojitvi bolj ukvarjala sama s seboj in je brez razvojnih potencialov. Tudi razvojnih načrtov imajo zelo malo. Pogrešam pa samoiniciative pri ljudeh, ki premalo , iščejo možnosti za dodaten zaslužek. Samo poglejte, do kmetijstva se obnašamo, kot da ga jutri ne bo. Morali bi razmišljati v smislu
povrtninarstva, zeliščarstva, tudi za vzrejo plemenskih živali se ne odločajo več. Prihodnost je tudi v razvoju živilskopredelovalne industrije. Glasno se razmišlja tudi o borzi za poljščine. Kar se izobražene sile in študentov tiče, se v tem trenutku res ne vračajo, ampak ob dobrih delovnih pogojih se to lahko spremeni. Ni pa problem samo z univerzitetnim kadrom, tudi kvalificiranih delavčev ni.
• Ustanavljata se podjetniški inkubator in nova obrtno-industrijska cona sever. Kdo bo tu dobil priložnost? Cigan: Podjetniški inkubator bo ena od ključnih institucij z objekti za pospeševanje razvoja malega gospodarstva. Namenjen je podjetnikom začetnikom in podjetjem v razvoju. Tu bodo imela podjetja na razpolago poslovni prostor, svetovalne storitve in finančne spodbude za nadaljnji razvoj. Nadaljnji razvoj jim bo omogočen v in-
dustrijski coni sever. Začetek delovanja inkubatorja v Murski Soboti je predviden letos meseca avgusta.
Horvat: Največji problem podjetnikov začetnikov je, da imajo idejo, pa je ne znajo realizirati. Pri tem jim bo pomagal inkubator, kjer bodo imeli vso podporo, podatke o raziskavi tržišča in informacije, tu bo koordinacija za pridobitev vseh možnih sred-
stev za začetni zagon.
• Soboto čaka tudi ureditev
mestnega prometa.
Török: Kar se tiče ureditve prometa v mestu Murska Sobota, se poleg podvozov ukvarjamo s prepustnostjo drugih prometnih žil v mestu, Cankarjeve in Panonske ter Lendavske ulice, ki so sicer državne ceste. Ukvarjamo se tudi s prepustnostjo ceste proti Avstrijk to je z ureditvijo Ulice Stefana Kovača, ki je prav tako državna cesta, ter ureditvijo Gregorčičeve ulice. Gradnja podvoza v Lendavski ulici se bo začela prihodnje leto. Načrtujemo, da bi v naslednjih letih prometno uredili mestno središče in uvedli enosmerni promet v središču mesta. Ker gradnja objektov v središču stoji, nas to ovira, da hi dokončno uredili promet in tudi krožišča. Za urbanistično ureditev in zasnovo centra Sobote je letos namenjenih več sredstev. Slavic: Imamo jasne načrte, kaj bi naredili s centrom So-
bote, se je pa v preteklih letih v Soboti naredilo marsikaj, česar se ne da več popraviti. Težave imamo z investitorji, ki so kupili zemljišče, pa ne gradijo. Gre za zanimiv načrt Imo Reala za multikino na vogalu med Slomškovo in Kocljevo ulico, s čimer bi gotovo prinesli v center življenje. Podobno je s TUŠ-em na zemljišču nekdanje Jeklotehne. A imajo drugačne po-
slovne načrte. Prepričan sem, da bo knjižnica z vsem dodatnim dogajanjem in programom prispevala k oživitvi. Tu bodo prireditve, informacijski center, mnogi bodo dobili priložnost, da predstavijo svoje projekte ... Problem, da center izumira, pa je tudi v izredno skromni trgovski ponudbi, ki je žal v zunanjih centrih večja.
• Kako bo poskrbljeno za kakovost življenja v mestu? Horvat: Mesto mora ponuditi kakovost življenja in zato je naš urbanizem usmerjen prioritetno v ureditev mestnega jedra. S centri, ki nastajajo ob vsakem vhodu v Soboto, se nam to podira. Znano je, da je ob avtocestah najbolj intenziven razvoj. V središču Sobote imamo zgrajeno novo knjižnico, nimamo pa dokončane okolice in promet v ožjem središču ni urejen. Vse je vezano na dokončno zgraditev ožjega mestnega središča - dveh manjkajočih objektov. Problem je tudi
ta, da je bil razvoj mesta Murska Sobota močno odvisen od varovanja kmetijskih zemljišč, in se je vse načrtovalo znotraj obstoječih meja mesta. Z vsako gradnjo se pojavljajo novi problemi. Naša želja je, da bi v naslednjem mandatnem obdobju dokončno uredili mestno središče, predvsem najožji center mesta, in začeli urejati centre naših krajevnih skupnosti.
»Dokument je pripravljen s finančno pomočjo Evropske skuj pnosti. Stališča izražena v tenu dokumentu so stališča radia Murski val in časopisa Porabje ter se v nobenem primeru ne morejo obravnavati kot uradno stališče Evropske skupnosti«
•	Poleg mesta spada v občino se nekaj primestnih naselij. Kakšna je primerjava? 
Slavic: Razlike, kar se tiče komunalne infrastrukture, smo v zadnjem obdobju odpravili. Danes lahko povemo, da soj naša primestna naselja, kari se tiče komunalne infrastrukture, izenačena z mestom in smo med slovenskimi občinami prav na vrhu. Podobno je v šolstvu. V prejšnjih letim je šlo za to ogromno denarja, morda je kaj zavrlo na področju družbenega standarda in gospodarskega razvoja. Morda bi lahko imeli kakšno! gledališče, dvorano ... Zavel dati se moramo, da imamo v tem velik kapital in smo po tej plati evropsko urejena občina. Vsako gospodinjstvo v občini ima možnost priključka na vodo, kanalizacijo, plin, vsi imajo ulično razsvetljavo, pločnike.
•	Sobota je center prihodnje regije in mora imeti tudi povezovalno vlogo med občinami.
Slavic: Pomurske občine lahko najbolj združijo projekti, gospodarski in infrastrukturni, eden od takih bo oskrba z vodo. Žal pa občine klecajo pod težo občinskih projektov. Sobota pa skoraj nima programa, ki bi pokrival izključno potrebe svojih obča! nov, ampak so mnogi regijskega pomena. Tako je s knjižnico, porodnišnico, srednji! mi šolami, sedaj je na vrsta glasbena šola. Tudi v naši industrijski coni bodo zaposleni občani vseh občin. Čaka nas tudi ureditev prometa in parkirišč pri bolnišnici. Moram povedati, da Sobota marsikdaj odigra pomembno vlogo v skrbi za občane preostalih občin. Prepričan sem, da je sodelovanje občin nujno, če želimo kaj doseči. 1
Župan občine Murska Sabata, Anton Slavic
Porabje, 27. marca 2003
5
Pogovor z etnologijo Marijo Makarovič
»Obleka ni le tisto, kar je na tebi...«
Pred dobrim mejsecom pa pau je ena fanjska gospa ojdla po naši vasnicaj pa spitavala o tom, kakšen gvant je lüstvo gnauksvejta nosilo.
Gospau Marijo Makarovič, etnologinjo iz Lublane, je Slovenska zveza zaprosila, naj razišče, kašen gvant so inda svejta nosili lidgé po naši vasnicaj. Gospa Marija je tri dni ojdla po Seniki, Verici, Andovcaj, se je pogučavala z lidami, vtjüppobrala stare kejpe... si namalali kakšne tjikle, srajce, förtoke, vacatejga so nosile naše stare matere pred pa po prvi bojni. Kak nam je prala, prava noša iz domanjoga lenenoga platna je nej gorostala. Tau, ka je ona najšla, tau je gvantanje, steroga so si dali šivati iz tjiplenoga blaga. Marija Makarovičje znana po tejm, ka je gvantanje, noše raziskovala po drügi slovenski krajinaj tö. Najstarejša slovenska noša je prej gorostala v Ziljski doum, tau je med Slovenci v Avstriji. Tam so prej ženske kratke tjikle nosile, stere so njim nad kolena segale. Moškom se je tau trno vidlo, nej se je pa vidlo cesarici Mariji Tereziji. Če si zmislimo, ka so tistoga ipa ženske ešče nej nosile spaudnje lače, si leko mislimo, zakoj je tak zrednüvala, ka naj tisto žensko, stera de v kratkoj tjikli plesala, za tri dni v vauzo zaprejo pa ji samo vodau pa krü dajo. Da pa te ženske so trdo glavau mele, nejso se pistile, tak ešče gnesden majo svojo lejpo nošo, svoj lejpi gvant, steroga za svetke ešče gnesden nosijo.
V Porabji je velko srmastvo bilau, zatok so ženske samo enoga ali dva svetašnja gvanta mele, gvant so prej trno poštüvale pa so ga znale nositi tak, ka bi se
gnešnja manekenke leko včile od nje.
Gospau Makarovičevo sem pitala, kak se vcüjspravi, gda začne iskati, kakšen gvant so v kakšni krajini nosili pred stau lejtami.
»Ko začnem raziskovati nošo nekega območja, se najprej prepričam, če je kaj znanega, če so kakšni znani viri. Ampak za nošo porabskih Slovencev je takorekoč edini vir objavljen na konca 19. stoletja v Östereichiscbe Monarchie in Word und Bild, kjer sta upodobljena moški in ženska. Ampak za mene je tö premalo. Sem izrazito terenski človek in se mi zdi, da vsaj še nekaj let lahko najdeš o noši od leta 1900 naprej stare fotografija ali pa izveš pri sta-rih ljudeh. Ljudje, ki so stari osemdeset let ali še več, se spominjajo, kako so bili oblečem njihovi dedki in babice. Nekateri - hvala bogu - hranijo tudi stare fotografije. Imela sem srečo vAndovcih, kjer sem dobila dve čudoviti fotografiji izpred prve svetovne vojne. Po podatkih je ženska, ko je bila mlada, hodila v tovarno tobaka in si je lahko küpila obleko za »penaze«, ki jih je tam zaslüžila. Torej na moremo reči, da so hodile samo v Ameriko ali Avstrijo in od tam prinesle lepe obleke.«
• Vemo, daje prav pred prvo svetovno vojno veliko Porabcev odšlo v Ameriko. Tisti, ki so se vračati, so razen denarja prinesli s
sabo tudi »modo«. Kako je s tem?
»Na to me je opozorila kolegica Marija Kozar Mukič. Zato sem bila posebej pozor-
na, ko sem spraševala, odkod so fotografije. Od zadaj na fotografijah ponavadi piše, kdo je fotografiral. Najbolj zadovoljna sem bila, če je pisalo Monošter ali Szent-gotthard. Glede vplivov bi rekla: vsekakor so prinesle ženske pa tudi moški s seboj obleke, ki so jih tam dali delati ali tam kupili. Opažam pa naslednje. V Ameriki so se vedno fotografirale brez predpasnikov, tu pa vedno imajo predpasnike na sebi. Potem, na glavah imajo rute.
Vedeti moramo naslednje. Kmetje, podeželski prebivalci, so se v srednjem veku deloma skušali zgledovati po noši višjih slojev, čeprav je bilo to takrat prepovedano. Vendar nekako do srede 19. stoletja so se kmetje po svojih nošah razlikovali. Recimo Gorenjci od Dolenjcev itn. Po sredini 19. stoletja, ko začne vdirati industrijsko blago, pa opažamo, da noše izginjajo. Ko je bil 1. 1838 Davorin Trstenjak na Dolnjem Seniku, je napisal,
da se tamkaj ljudje ne oblačijo več v narodno nošo. To pa pomeni, da so se zgledovali po takšnih oblekah, kot jih je diktirala takratna moda. Rada bi pa opozorila na to, kar mi je pokazala že sedanja raziskava. Ljudje, zlasti pa ženske, nikoli niso popolnoma sledili različnim modnim trendom. Vsaka ženska, pa je lahko bila to tudi preprosta kmetica, je skušala v to obleko dati nekaj svojega. In to se pokaže tudi pri teh porabskih ženskih oblekah, ki so jih prinesle iz Amerike ali Avstrije. Dodajajo jim nekaj svojega, nekaj takega, kar je diktirala domača vaška skupnost.«
• Kakšna naj bi bila porabska noša oz. obleka?
»Te porabske noše, v tistem smislu kot si ga predstavljamo pod obleko noša, ne bo več. Ne bo več domačega platna. Bo samo še kupljeno blago. Te obleke bodo krojene, kot so jih nosili na prelomu iz 19. na 20. stoletje, s poudarkom na nekaterih posebnostih. To so črni predpasniki, daljši ali krajši, narejeni iz listra ali kašmirja. Tu in tam tudi »Židani«, okrašeni s črno čipko ali čipkastimi vložki. Pri manj premožnih okrašeni samo s »šmizlini« (drobnimi robčki) in pa seveda okrašeni z veliko črno pentljo (šaupo). Potem bojo to delinasti robci (vacalejgi). Zavezane so jih imele pod brado, nekoliko pritisnjene ob straneh, zgoraj lepo zaokrožene. Ženske so vedno skušale, ko so oblekle »svetešnji gvant«, dodati mu nekaj svojega. Pa ni obleka samo tisto, kar je na tebi, obleka je tisto, kar se nosi. Ženske so imele samo eno, dve, največ tri obleke. To obleko so tako nosile, da bi se lahko današnje manekenke zgledovale po njih. Znale so jo nositi.«
Najvekšo delo za gospau Makarovičevo se samo potejm začne. Vse, ka je po vasnicaj vtjüppobrala, mora doma dolanapisati, namalati. Po tistim de pa prosila eno slikarko, ka ona kejpe namala. Tau prej zatok trbej ka ona kakoli pontoško dolanapiše, kak je gvant vogledo, za 10 ali 20 lejt de si vsakši ovak mislo pa predslavlo.
Tretji stopaj bi pa bijo, gda bi zašili te gvant. Tü pa najprva trbej pravo blagau najti pa dobro sobolico, stera je pripravlena, ka de na rokau to šivala.
»Delo se še le začenja,« pravi gospa Makarovičeva. »Eno je raziskava, to sem opravila ob pomoči Lacija Nemeša, Lalija Hanžeka, Klare Fodor. Ampak to je le - lahko rečem - prva brazda na tej njivi. Te stvari bom doma prepisala, pretipkala, skušala čimbolj opremiti s skicami, potem bom to gradivo poslala slikarki. Ugotovila sem namreč, če ostaja moje delo brez upodobitve, potem si čez nekaj časa ljudje po mojih, še tako dobrih zapiskih, ne predstavljajo popolnoma nič več. Zato sem zelo vesela, da lahko dam to slikarki, ki bo naslikala štiri do pet akvarelov.
Tretja naloga je nakup materialov. Težko bo, ker takega materiala ni več. Trudim se vsaj, da bomo imeli naravne materiale, volno ali bombaž.
Četrti problem je šivanje. Mislim, da je najtežji. Tukaj si lahko vse delo uničimo ali pa na koncu predstavimo lepo narejene obleke. Upam, da bo veljalo slednje, da bomo dobili šiviljo, ki bo skrbno delala, marsikaj bo treba delati tudi ročno. Upam, da bomo »z božjo pomočjauv«, kakor tu pravijo, to naredili.«
Marijana Sukič
Porabje, 27. marca 2003
6
OD
SLOVENIJE...
Nov ribiški incident
Med Slovenijo in Hrvaško je prišlo do novega ribiškega incidenta. Hrvaška pomorska policija iz Pulja je pred kratkim na območju Pulja ustavila dve slovenski ribiški ladji, last izolskega podjetja Riba. Hrvaška stran trdi, da so slovenski ribiči lovili znotraj hrvaških teritorialnih voda, kar pa so ribiči zanikali. Ladji so privedli v pristanišče Pulj, tamkajšnja sodnica za prekrške pa je dan kasneje poveljnikoma ladij naložila denarno kazen v višini po 66.000 kun (skoraj dva milijona tolarjev oziroma forintov), odvzeli pa so jima tudi ves ulov.
Koalicija in pristojna vladna komisija za sprejetje zakona o vojnih grobiščih
Komisija vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč in predstavniki koalicijskih strank so se zavzeli za čimprejšnje sprejetje zakona o vojnih grobiščih. Koalicij a se je dogovorila, naj vlada nadomesti besedilo predloga zakona za drugo obravnavo v državnem zboru, tako da bi v tekstu vsebinsko povzeli doslej sprejete amandmaje v postopku sprejemanja zakona. Tako naj bi se najbolj sporni 13. člen, ki ureja napise na grobiščih žrtev zunajsodnih likvidacij, glasil: "Umrli kot žrtve vojne in povojnega nasilja". Vladna komisija je sicer predlagala dikcijo "žrtvam vojne in povojnih usmrtitev". Sprejetje zakona je pomembno, ker naj bi že letos začeli postavljati prva spominska obeležja na krajih prikritih grobišč in že zaradi napisa bi morali zakon sprejeti do jeseni. Podkomisija za evidentiranje grobišč, ki jo je ustanovila komisija, je v letu dni izvajanja projekta evidentiranja prikritih grobišč v okviru republiške uprave za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo ugotovila 196 lokacij prikritih grobišč, nastalih med drugo svetovno vojno in po končani vojni.
Pogovor s Suzjano Guoth
»Ne bomo od toga Slovenci, ka gučimo slovenski,
Na Vogrskom nas približno 5 gezero Slovencov žive. Največ v Porabji, depa najdemo se po cejlom rosagi. Nej sam pa gvüšna v tejm, da bi od vsakšoga vedli. Ali ne znamo za nji ali smo se 
spozabiti od nji. Depa gestejo med nami, ki so visoko šolani, so odlični strokovnjaki, ki bi leko nase probleme pomagali rešüvati. Rada bi vam edno takšo sposobno žensko nut pokazala. Ona je Suzana Guoth, žive v Somboteli, je profesorica nemščine. Zna pa najmenje 5 gezikov.
• Suzana, že še dugo lejt poznava, sva si düševno skrajek. Znam, da sploj lepau gučiš knjižno slovenščino pa ranč tak prekmursko narečje. Rada bi bila, če bi se zgučavale v narečji zatok, ka do tau naši lüdje ležej razmeti. Kak si ti prišla v Sombotel, kak si ohranila dobro znanje slovenskoga jezika?
»Če ti tak želiš, se bom po mogoučnosti izogibala knjižne slovenščine. Mislim, ka jo starejši lidge rejsan bole težko razmijo. Leko sprobave, če ešče znam kaj prekmurski gučati. Vej znaš, ka sam v mojem detinstvi živela v Prekmurji. Zdaj, ka štem tvoje novele, kalendar ino novine Porabje, ugotavlam, ka sta si ti dve narečji tak blüzi, ka se midve leko zgučavlave vsakša v svojem jeziki, ti v porabskom narečji, jaz pa v Prekmurskom. Zagvüšno de tou vsakši človek razmo. Tak de bar bole Zanimivo.
Pitaš me, kak sam prišla na Vogrsko. Tou je žalostna Zgodba. Če komi povem, ka mam jaz dvej domovini, te mi je zagvüšno nevoščeni. V resnici je tou pomenilo, ka sam 16 lejt mogla živeti brezi moji starišov, po tistom pa palik brezi tisti, šteri so meni 16 lejt nadomestili moje stariše pa so dosta aldüvali za tou, naj jaz nikdar nemo prikrajšana za toga volo, ka sam brezi nji. Žmetno smo dobili dovolenje za prehod prejk granice. Trnok rejdko smo se srečavali. Strašno velko düševno mouč sam mejla, ka sam vse tou prenesla. Tou düševno trplenje je pa pistilo velike rane na mojem srci. Moja mama se je odloučila, ka po vojni, 1945. leta, odide iz Jugoslavije. Leko bi ostala tüdi
tam, samo te bi se mogla loučiti od mojega ato, zato ka je biu Madžar. Jaz sam pa ostala tam, pri starom ati, evangeličanskom duhovniki v Puconci. Šestnajset lejt sam bila stara, gda sam prišla prejk na Vogrsko k mami.
Tou sploj ne drži, ka jaz dobro gučim slovenski. Prvič, dosta problemov mam zato, ka nemam nikšoga slovara, nemam nikše možnosti, ka bi se s kom slovenski zgučavali Včasi mi za krajši ali dugši čas posoudijo slovar v knjižnici, te ga pa morem pa odnesti nazaj. Drügič, če se s slovenskim jezikom nikdar ne bi ukvarjala, bi že niti »oča naš« nej znala zmoliti, ar že 44 lejt živem v Somboteli. Človek se more eden jezik vsigdar včiti pa ga nücati, ovak ga v par lejtaj leko čisto pozabi. Tou se mi je pa Škoda vidlo, ar se človek eden nouvi jezik preveč žmetno navči. Zdaj že v knjižni« mamo slovenske knjige pa novine, tak leko štem slovenski, prvle sam pa štejla samo tiste knjige, štere sam jaz s sebov prinesla na Vogrsko. Moja sestrična iz Ljubljane mi je obečali ka mi drügo leto ob ednom mojom prazniki podali slovar pa te de vse leži šlo. Znaš, če se človek šče včiti en jezik pa ma samo eno knjigo, se tüdi dosta vsega leko navči. Če se pa nešče, ma leko najbougšoga profesora, naj-bougše učbenike, ga leko z najbougšem metodami »napadajo«, pa dönok nika ne dosegne. Eden moj bivši profesor v Budimpešti, šteri je biu eden najbougši filologov, se je v ruskom ujetništvi navčo ruski jezik z mali falajčkov novin, v štere so njim zavijati krü. Prekmurski jezik pa tüdi s štenjem vadim. Moj stari ata
je 16 lejt biu rediteu prekmurska evangeličanskoga lista, štere sam prinesla s sebov es na Vogrsko pa jih včasi čitam pa prevajam pesmi.«
• Dobro znam, da si s svojov materjov vred -- ki je tü profesorica bila - tistoga reda dosta delala za porabske Slovence. Zakoj si enjala za eden cajt s tem delom? Zatok pravim za eden cajt, ka hvala Baugi znauvič se oglašaš v časopisi Porabje.
»Prvle sve z mamo vküper bile tolmač županijskoga partijskoga ino državnega vodstva. Obej sve bile navzouči pri nastajanji prvi kontaktov med Jugoslavijo pa Madžarsko, šteri so se začnili - tak dobro znaš - v Železnoj županiji. Kak zanimivost ti povem, ka se spominjam takše prilike, ka sve z vogrske strani midve z mamo prevajale, z jugoslovenske strani pa moj stric, mamin brat, šteri je biu več lejt glavni rediteu Népújsága, časnika madžarske narodnosti v Sloveniji.
Več lejt sam lektorirala slovenski del Narodnega koledara. Tou delo mi je zavüpala Irena Boroš, tedanja sekretarka Zveze. Zvün toga sam na Visikoj pedagoškoj šouli v Somboteli dvej leti predavala slovenski jezik ino književnost. Na tou delo sam preveč ponosna, ar sam jaz bila prva, štera je na toj šouli tou delo opravlala. Nej smo meli knjige, nej učnoga programa. Gejla odgovornost je bila na moji plečaj. Delo je bilou odvisno od moje fantazije pa metodični izkušenj s področja predavanja nemščine pa ruščine, ka sam v Budimpešti na univerzi študirala. Včasi pa dosta doprinese navdüšenost do dela. Samo ena stvar me pred
boli. Tou, ka se je toga mojega mantranja na etoj šouli ešče nikdar nišče nej spoumno. Pa kelko so me bantüvali za volo toga dela. Tistoga časa sam jaz bila profesorca nemškoga ino ruskoga jezika na Gimnaziji Nagy Lajos v Somboteli. V očaj mojega direktora je biu moj najvekši grej, ka sam predavala slovenščini no. Eden kolega mi je zavüpno povedo, naj čim prvle henjam s tem delom, ka si moj predstojnik den pa nouč tere glavou, kakši vzrok bi leko najšo, ka bi mene suspendiral iz slüžbe. Kakoli sam napravila, vse je bilou slabo. V tom časi sam se dosta žalostila pa bojala. Dotični pri mojem deli strokovnih faling nejso najšli, so pa spremenili taktiko pa so v mojo karakteristiko napisali, ka sam politično nezanesljiva.
Samo te sam henjala, da je prišla prva lektorca iz Slovenije. Pa znaš, ka se je te Zgodilo? Z ednoga dneva na drügoga sam gratala najbougša profesorca nemščine na gimnaziji, par kednov prvle sam pa »nej bila sposobna za tou delo«. Direktor me je preveč hvalo pa mi ob vsakšoj priliki davo nagrado. Jaz sam pa vseeno odišla v Körmend, na Visiko šoulo za mehanizacijo kmetijstva, v oddelek Agrame Univerze iz Keszt-helya. Pristrani dohodek sam si pa s slovenščino slüžila, ar mi je Irena Boroš znouvič spravila delo pri Raziskovalnom zavodi za rudnike, gde sam približno eno leto prevajala projekte za odvodnjavanje velenjskoga rudnika lignita. S slovenskim jezikom sam se rejsan več nej ukvarjala, ar je nišče nej biu več potrejben mojega dela. Vsakše leto je več porabskih Slovencov študiralo slovenski jezik in književnost v Ljubljani pa v Somboteli, šteri so gratali dobri strokovnjaki. Jaz sam pa končno slovenščine niti nej študirala, samo nemščine pa ruščino. Pouleg toga sam bila preveč zaposlena s svojim strokovnim delom. Včila sam na gimnaziji, zadvečera pa večer na šouli za tuje jezike, sledi sam napisala več nemških učbenikov za
Porabje, 27. marca 2003
7
nego zato bomo gučali slovenski, ar se počütimo za Slovence...”
pripravo na državni izpit. Tou delo je tüdi potrebovalo cejloga človeka.«
• Zanimalo bi me, če ti tü tragično ocenjüješ položaj slovenščine v Porabji? »Preveč Zanimivo stvar me pitaš, samo jaz se bojim, ka ti ne bom mogla tak enostavno odgovorni na tou tvoje pitanje, ar je jezik - tak kak pitanje komunikacije - furt odvisen tüdi od cejloga gospodarskoga položaja. Te problem sé ne da raziskovati izolirano. Tou je menje pitanje metode, menje pitanje učbenikov pa želenja profesorov, slavistov. Mi ne bomo od toga Slovenci, ka gučimo slovenski, nego zato bomo gučali slovenski, ar se počütimo za Slovence. Če gli se je en jezik preveč žmetno navčiti, se gnesden dosta lüdi vči jezike. Dosta moji učencov je na naj-višiši stopnji napravilo državni jezikovni izpit iz nemščine pa se dönok ne štejo za Nemce. Se leko zgodi, ka se z menov ništerni nedo strinjali, mogouče do meli celou istino, ar jaz poznam vaš položaj samo iz časopisa Porabje, iz Slovenskoga koledarja pa iz pogovorov s tebov. Po pravici povedano, jaz ne Vidim vaš položaj od tec iz Sombotela tak tragično kak vi. Ranč nasprotno. Če poslüšam vaš radio, ugotavlam, ka lidge pri vas tekouče gučijo svoje narečje. Tou je velka stvar, če pomislimo na vašo dugo odtrgnjenost od svoje matične domovine. Od enoga preproustoga človeka ne moremo čakati, ka de v takšoj šoulanoj slovenščini pripovedavo vsakdenešnje stvari kak prof. dr. Toporišič ali prof. Pergerjeva.
Ka moremo, ali bougše povedano, ka leko čakamo od porabskoga Slovenca po mojem mišlenji? Na nikši način nej edno umetno dihajoučo slovensko komunikacijo, nego takšo, štera se prilagaja tistim okoliščinam, v šteroj žive pa spunjava svojo nalogo. Porabski Slovenec žive na Vogrskom, je Vogrski državljan, tak je normalno, ka zna Vogrski. V Vogrskom jeziki leko opravla svoje uradne pošle, v Vogrskom jeziki leko spreje-
li velko število televizijske pa radijske programov, more znati Vogrski, če šče študirati. Vsi dönok ne morejo študirati v Ljubljani. Če Porabski Slovenec gnes ešče ne čüti potrebe, ka bi se včiu knjižne slovenščine, de vütro že zagvüšno čüto. Če de šengenska granica potegnjena na vzhodnom tali Vogrskoga, za par lejt lidge pozabijo, ka je med Müro pa Rabo ednouk granica bila, pa do prejk odili eden k dragomi delat. Če ga na drügoj strani denešnje granice ne zaposlijo zato, ka ne vej slovenski, si leko čisto merna, ka de se začno včiti pa nej samo on, nego drügi tüdi,
šteri zvejo, ka je potrejbno znati slovenski, če človek šče dobra slüžbi. Te specialni položaj terja specialni pouk jezika, šteri bi po mojem mišlenji na vsak način mogo biti dvojezična gde sta ta dva jezika enakopravniva. Slovenski jezik bi se učenci mogli včiti približno v enakoj meri kak Vogrski. Te bi vöponücali tisto prednost, štera njim je po naturi dana pa bi v obej jezikaj meli dostop k univerzalni kulturi. Ka sé pa narečje tiče, bi pa bila naša sveta dužnost, ka za njega skrbimo, ka ga negujemo, ar so na tom jeziki gučali naši očaki, naši predniki. Ednouk je biu te naš jezik knjižni jezik, šteri je biu
primeren za prevod biblije. Dosta časa je pa preminoulo od toga, ka žive že samo v gunčanoj formi. Tou pomejni, ka se je v tom jeziki tüdi dosta kaj prekrivilo, ka je pri takših - samo v govorici obstoječih jezikaj - normalno. Gvant, šteroga nosimo, v redi držimo, ga zaperemo, spejglamo, popravimo. Ali naš jezik pa samo nücamo, brezi toga, ka bi ga v red jemali. Zdaj Živemo v takšnom cajti, gda po cejlom svejti obnavlajo nikdašnje kulture, skoron že pozablene jezike. Zdaj je prišo čas, gda bi tüdi naš jezik zaslüžo eno redno obnavlanje. Cejli besedni zaklad bi mogli preštudirati z etimološkoga nastala pa zediniti, racionaliziraü njegvo strukturo. Malo nas je, tou pa dosta dela terja od vsakšoga, tou je istina. Ali vsakšo leto je več strokon vnjakov, šteti doštudirajo slavistiko pa so sposobni za tou delo. Toga namesto nas nišče nede znao napravili. Če ne napravimo, zgibimo en velki kinč, šteri bi biu samo naš, če pa tou delo opravleno, mo pa meli eden velke vrejdnosti unikat.
Tou pa pozdravlali če se v Porabji mladina vči nemški pa angleški jezik. Tou je preveč čedno, ar se na te jezike prevaja približno devetdeset procentov vseh informacij na svejti. Nevarnost asimilacije torej po mojem mišlenji v Porabji živečim Slovencom ne grozi, bole pa grozi tistim, šteri so se od tec odselili v Sombotel ali v Budimpešto. Njim bi tüdi trbelo pomagati.«
• Kak čüjem, redno obiskuješ prireditve Slovencev v Somboteli.
»Preveč se mi dopadne vaš zbor Avgust Pavel. Človek bi si mislo, ka ste vi vsi šoulani pevci. Mate bogati pa pestri repertoar. Mislim, ka ma pri tom vašem velikom rezultati najvekšo zaslugo vaša odlična pevovodkinja, štera je naknadno nadomestila tisto vašo zamüdo, ka ste nej vsi študirali na glasbenoj šouli. Nega lepšoga, kak uživati iz srca izhajajoče, lejpe harmonično zveneče melodije. Mislim, ka tüdi vi uživate vaše lejpo popejvanje, če gli dosta proustoga časa pa energije aldüjete za tou stvar. Kak čüjem, mate več kulturnih skupin, štere so na splošno priznane. Škoda, ka eti v Somboteli bole rejdko nastoupate. Nikdar ne pozabim, kelko smo se smejali eti v Somboteli, gda je vaša dramska skupina špitala eno tvojo komedijo. Tisti večer je biu moj prvi večer v krougi v Somboteli živečih Slovencov.«
• Ka misliš od toga, finančno kak nas pomaga naša država pa matična država? »Moram pripoznati, ka me je trnok Presenetilo, kakšno velko podporo dobivamo od matične države Slovenije pa tüdi od Madžarske. Pod takšnimi pogoji kultura na vsak način more cveteti, ka malo | za šalo povem, nema drüge izbire. Zdaj mi je že jasno, kak je bilou mogouče ostvoriti v Monoštri radio, novine, kalendar, šoule, knjižnice, pevske zbore pa drüge kulturne skupine. Tou je enostavno povedano že blüzi idealnoga. Seveda morajo biti tüdi takši lidge, šteri za tou delo tüdi aldüjejo, kak na primer ti, Marijana Sukič, Ibolya Dončec, Francek Mukič, Marija Kozar pa tüdi drügi, štere jaz ešče tak istinsko ne poznam. Zato naj nišče ne zameri, ka ga po imeni nej sam omenila.«
Lepo se ti zavalim za pogovor. Tvojo mnenje od nas, od Porabski Slovencov, je ovakšo, kak ga največkrat čüjemo, objektivno vidiš naše težave. Tvojo mnenje je nas obogatilo ranč tak kak tvoje pisanje v časopisi Porabje.
Irena Barber
Porabje, 27. marca 2003
... DO MADŽARSKE
Beatifikacija dr. Laszla
Batthydnyi-Stratt-
manna
Dr. László Batthyanyi-Strattmann, ki ga na Madžarskem poznajo kot zdravnika siromakov, je bil okulist, ki je veliko bolnikov zdravil brez plačila v svoji bolnišnici v Kormendu. Bil je plemič, ki je svoje življenje posvetil zdravljenju očesnih bolezni. Njegovo čaščenje se je začelo že v času njegovega življenja, po njegovi smrti Geta 1931) se je le stopnjevalo. Ljudje so molili k njemu za ozdravitev in literatura našteva tudi nekaj primerov čudežev. Postopek za beatifikacijo se je začel leta 1944 na pobudo dunajskega nadškofa in sombotelskega škofa.
Beatifikacija dr. Laszla Batthyanyi-Strattmanna je bila 23. marca v Rimu.
Tuji jeziki v šolah
Po najnovejših podatkih se je učilo tuje jezike v šolskem letu 2001/2002 v naši regiji (županije Vas, Zala in Gyor-Moson-Sopron) 77,3 odstotka učencev oziroma dijakov. Gimnazijci se v povprečju učijo dva tuja jezika, osnovnošolci oz. dijaki na poklicnih šolah pa enega. V zahodni regiji sta najbolj priljubljena jezika nemščina in angleščina.
Priznanja ob 15. marcu
Ob 15. marcu - madžarskem državnem prazniku so se podelila državna in tudi županijska priznanja. Ob tej priliki so Ani Sukič, ustanovni članiti ženskega kvarteta v Slovenski vesi, podelili spominsko plaketo Avgusta Pavla, ki jo je ustanovila Skupščina Železne županije. Odlikovanih čestitamo.
Pridelava zelišč v Andovcih
Andovska lokalna in manjšinska samouprava je lani uspešno kandidirala na razpisu Phare CBC programa v okviru slovensko-madžarskih malih projektov. Za projekt z naslovom Razvoj ekološke tehnologije pridelave in predelave zelišč je prejela 36.543 EUR podpore. Na začetku aprila bodo v Andovcih začeli s setvijo in saditvijo zelišč na približno enohektarski površini.
8
»Na obali se ne more navčiti plavati«
Dostakrat gučimo od tauga, ka moramo ohraniti slovenski jezik in identiteto, ka ovak slovensko Porabje samo Porabje ostane. K tauma tau trbej, naj Slovenci ostanejo v Porabji in nücajo jezik, pa nej samo v šaula, gda se slovenščino včijo, liki doma tö. Najbaukše bi pa tau bilau, če bi še v službi leko pa »trbelo« slovenski gučati. Te bi se gvušno nej trbelo bojati, ka jezik vomerje. Zatau bi pa bola vö trbelo ponucati tiste možnosti na gospodarskom področji, ka nam leko ponudi Slovenija. Istina, zdaj se je že nika začelo, če gledamo sadjarstvo ali pauvanje zelišč. Tej Judje, steri se s tejm spravlajo, velko pomauč dobijo z druge strani meje. Dapa djeste v Porabji eden taši človek, steri je tau možnost že več kak deset lejt vido pa vöponucö to. Tau je podjetnik Šandor Merkli z Verice.
•	Šanji, tebe je do tejga mau lüstvo tak poznalo kak podpredsednika Državne slovenske samouprave in člana vaškoga sveta na Verici. Kak podjetnika že menje. Kak si grato podjetnik?
»V srejdnjo šaulo sam v Sombotel odo, potem sam se pa v Budimpešti na Visoki tehnični šauli včijo tadala. Potejm sam v tovarno Falco üšo delat. Dapa dja sam vsigdar namenjeno emo, naj samostojno leko delam. Zato sam pa devetdesetega leta podjetnik grato.«
•	Bola se ti je splačalo?
»Nej gvüšno, zato ka v Opeli eden inženir baukše služi pa menje skrbi ma, dapa meni je etak bola svobodno pa zanimivo.«
•	Kak si si vözbrodo, kakšno podjetje ’š emo?
»Tau je nej šlau tak hitro. K tauma dosta potovanja trbej, dosta informacij pa dosta premišlavanja, ka bi bilau vrejdno.«
•	Tvoje podjetje partnerja v Sloveniji ma. Od začetka mau si v Sloveniji iško partnerja ali tau samo tak prišlo?
»Prvo je tau, ka nemškoga jezika ne gučim. Drugo pa tau, ka Zavolo pevskoga zbora, gde dja tö popejvam, sam dosta odo po Sloveniji pa ovak sam to dosta potovau pa sam vido več možnosti, ka leko ponücam.«
•	S čim si se spravlo na začetki?
»Najprvin z rezervnimi deli avtomobilov znamke Lada. Potistim sam ešče probo dosta vse. Pomalek se je rasčistilo, s čim se bom ukvarjo pa tak sam prišo do Kolpe iz Metlike. Kak sam že pravo, dosta sam potovau po Sloveniji pa mi je gnauk v roke prišla ta plošča, stera je iz materiala kerrock. Te mi je na pamet prišlo, ka pri nas tauga nega pa ka bi bliau, če bi tau dja na Vogrsko prejkvozo pa tam odavo. Tak se je začnilo. Sprvuga je težko bilau. Tau tö ranč tak, kak vse drugo, se trbej navčiti. Ne dojda kaj kupiti, bola važno je, gda leko odaš. Te plošče kerrock so zelo drage, sprvuga sam samo malo leko audo. Dosta pejnaz sam potrošo na marketinške stroške, zato ka brezi reklame gnesden podjetnik ne more biti. Te pejnaze sam ešče s prvim poslom prislüžo. Ka sam prislüžo z drugim poslom, tisto sam vložo v kerrock. Te sam ešče s kerrockom samo mali promet napravo.«
• Nej si se bojo, ka kaj poprejk pride pa dojzavertivaš?
»Nej, zato ka sam pomalek začno pa se je že na začetki vidlo, ka promet (forgalom) gre gor. Tau je bilau 1994. leta. Potejm je bila malo stejska. Zato, ka je prišo t. i. »Bokros paket«. Težko je bilau, dapa tak mislim, ka je vlada tau mogla staupiti. Brezi tistoga bi zdaj nej tu bili, gde smo. Te čas je malo žmetni
bijo, dapa potistim je vsigdar baukše gratalo. Lanski promet je šestkrat vekši bijo, kak gda sam začno.«
• Ka delaš ti zdaj s tejm ploščami kerrock? Prejk je pripelaš pa je odavaš ali kaj rediš tö?
»Sprvuga sam je samo odavo pa ka sam prislüžo z njimi, tisto sam v delavnico vložo. Dapa zdaj že ne odavamo plošče, liki kak gotovi izdelek (kčsztermek), omare v künje, v kopalnice pa vsakše fele
pulte.«
•	Ti si nej tišlar, kak si se te tau to vonavčo?
»Človek se vse vönavči, če je tehnično malo izobraženi. Inženir elektrike se lažej navči tišlarsko delo kak eden tišlar električno delo.«
•	Tau meni povej, ka znamenüje tau ka kerrock? Kakšna plošča je tau?
»Tau je eden umetni material (mesterseges anyag). Trideset procentov plastike pa sedemdeset procentov mineralni material. Tau je vküpzmejšeno pa malo obarvano, tau je plošča kerrock. Zelo elegantni in dragi material je.«
•	Zaka je baukši kak lejs? »Nej je porozen. Vodau, tekočino ne vpije, da se obnauviti, popraviti. Lejs pa težko popravi. Zelo je odporen proti kemikalijam. Zato ga pa radi nücajo v laboratorijih.«
•	Kakšne škire maš ti zatau, ka kerrock leko obdelaš? »Doste fela mam, dapa največ CNC-rezkara nücam, s sterim plošče vörejžemo. Dapa teh-
nološko zato vse bola razvijam delavnico, kak mam možnosti.«
• Brez CNC-na bi že nej mogo delati?
»Leko bi, samo bola težko. Gnesden so že pulti nej gnatji, k tejmi bi vsigdar šablone morali redti. Bola bi pomalej šlau pa več materiala bi prišlo v kvar. Zato ka če bi tau z žagov vozrezali, te bi kauti vse ostali, nej bi je mogli goraponücati. Ka smo prvin z rokauv vöžagali z velkim trudom, tau
zdaj CNC vse sam dela. Dja samo gledam, kak dela mašin. Najbaukši bi pa zato laser bijo. Bola tijo dela, nega praja pa menje materiala pride v kvar, nega odpadkov. Zato ka z rezkarom dvanajset milimetrov zgibimo, z laserom pa samo 0,3 milimetre. Samo edna je baja, ka je sploj dragi. Deset gezero košta na vöro.«
•	Ka je tvoj cilj? Kak tadala? »Človek dosta vse premišlava, dapa zdaj je gratala menkša težava, zato ka firma Kolpa je ustanovila eno firmo v Budimpešti. S tejm je nastala moja konkurenca pa so mi posle vkraj vzeli. Že se zdaj vidi, ka je promet več nej taši, kak bi mogo biti.«
•	Kak dja tabe poznam, ti zato nika vönajdeš? »Vönajdem, samo tau nej tak enostavno. Delaš na ednom trgi pa nika ustvariš, potem pa, tak leko povejm, ka vöpotegnejo izpod tvoji nog preprogo.«
•	Kak baude, če notrastaupirno v Evropsko unijo? Laguvejše baude ali baukše?
»Vöjpam se, ka baukše baude, ka se nede trbelo s carinov ukvarjati pa čas baude že, ka te mejne prehode odprejo za mali tovorni promet. Ka tau je že smejšno, ka z malimi kombijom ne morem prejk prehoda tu na Verici. Pa skupno težo samo dva pa pau ton ima. Če se prejk štjem pelati z njim v Slovenijo, te nad Redics moram titi, tau je žalostno.«
•	Ti si dugo lejt bijo član predsedstva Državne slo-venske samouprave in član predsedstva Zveze Sloven-
cev na Madžarskem. Kak vi-
diš ti bodočnost Slovencev tu v Porabji?
»Tau je žmetno vprašanje. Če gledamo gospodarsko področje, mi Slovenci smo nej zavole batrivni (hrabri), ka bi začnili kaj nauvoga delati. Možnosti bi zato bile. S kmečkim turizmom bi to leko nika začeli. Tu je ta lejpa krajina, gde živimo, s kmečkim turizmom se pa Vaugri začnejo! ukvarjati. Mamo Nacionalni park, dapa tak vogleda, ka mi Slovenci s tauga dosta haska to nemo meli. Najvekša problema je pa jezik. Če vömarje, te vömarjejo porabski Slovenci to. Probamo za jezik nika včiniti, dapa tau je ranč tak, kak če se na obali (parton) od plavanja pogovarjamo. Od tauga se zato ne navčimo plavati, dočas, ka ne skaučimo notra v vodau.«
•	Dvej slovenski organizaciji mamo v Porabji, gde si ti do tejga mau biu član predsedstva. Zdaj si več nej, zaka?
»Edno je tau, ka bola aktiven moram biti v svojem podjetji pa tau vse več časa mi vzeme. Drugo pa je tau, ka gda sam ešče bijo član tej organizacij, sam dosti idej emo, dapa nika se je nej tak dogajalo, kak sam misio. Dosta delamo za protokol, malo delamo za dejavnosti. Pa tau je ešče, ka drügoma to trbej dati možnost. Nej slobaudno misliti od sebe, ka si nepogrešljivi (potolhatatlan).«
K.Holec
Porabje, 27. marca 2003
9
Zasedanje društva za spoznavanje domovine
Pro patria
Na koncu februarja je bilo v Sombotelu v lepo obnovljeni županijski knjižnici generalno zasedanje Županijskega društva za spoznavanje do-
movine. Na zasedanju, kjer so bili navzoči tudi povabljeni gostje iz drugih krajev naše domovine, je predsednik društva Arpad Zsamboki ocenil delovanje društva v preteklem letu ter v velikih potezah začrtal naloge za tekoče leto oziroma prihodnja leta.
Uvodoma je pozdravil nove člane društva in se zahvalil za možnost zasedanja v obnovljeni županijski knjižnici, ki zagotavlja skupaj z županijskim arhivom - kjer je društvo lansko leto zasedalo -nenadomestljivo ozadje za raziskovalno delo Društvu za spoznavanje domovine, kajti obe ustanovi razpolagata z bogato zbirko lokalnega materiala.
Predsednik je izrazil zadovoljstvo, da so člani društva tudi v preteklem letu zelo aktivno sodelovali pri različnih prireditvah, kot na primer na 30. jubilejni Državni akademiji za spoznavanje domovine in na spominski slovesnosti, prirejeni v čast Lajosa Kossutha v mestu Satoraljaujhely. Nešteto zahvalnih pisem je prejel, katera so pozitivno ocenjevala oz. hvalila prireditev državne konference urednikov krajevnozgodovinskih publikacij v mesecu maju v Velemu, kjer so bile zastopane skoraj vse župani-
je. Predavanja so se osredotočila predvsem na tri teme, na raziskovanje posameznih ustanov, osebnosti in družin. V državni periodiki društva
»Honismeret« so v lepem številu objavljene publikacije predavateljev iz Železne županije.
Tudi VII. županijski Dan patrie, ki je bil organiziran v mestu Repcelak, je odlično uspel. Tam so med drugim podelili priznanja tistim, ki so več let uspešno in požrtvovalno sodelovali pri delu društva. Predah so tudi častno diplomo »Communitas Fortissima« (Za najbolj hrabro naselje) vasi Kercaszomor. V tekočem letu bodo podelili častno diplomo za zvestobo naselju Szentpeterfa/Petrovo selo. Društvo se je udeležilo tudi svečanosti, prirejeni ob 80. obletnici ponovne priključitve naselja k Madžarski, ki je bila 9. marca.
Sledil je načrt dela za leto 2003, ko bo poudarek na raziskovalnem delu, kajti društvo namerava izdati Mali krajevni leksikon, ki je izšel nazadnje leta 1985. Ta leksikon želijo sedaj komple-tirati z novimi gesli, z imeni tistih, ki so sodelovali pri raziskovanju krajevne zgodovine, neodvisno od tega, ali so člani društva ali ne. Drugo delo, ki se ga mora društvo kmalu lotiti, je Književna topografija Železne županije, ki terja zelo temeljito in natančno raziskovalno dejavnost, naj se naša literarna spominska mesta in pomembne osebnosti ohranijo za bodočnost.
Zgodovinarji in arheologi imajo za važno nalogo, da izdajo Zgodovino Železne županije v desetih zvezkih, še preden se uvrstimo med članice Evropske unije, še preden ukinejo županije in usta-
novijo tako imenovane regije. Pri tem delu računajo tudi na sodelovanje strokovnjakov med Muro in Rabo, predvsem pri obdobju ob prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja. Najbolj aktivne in požrtvovalne sodelavce predvidevajo nagraditi s spominsko plaketo »Za domovino« in s spominsko medaljo »Avgust Pavel«, ki jih bodo predali najbolj zaslužnim sodelavcem na Dnevu patrie, ki bo letos prirejen v vasi Rum.
Poročilu predsednika so sledile pripombe udeležencev,
med katerimi je za nas bil morda najbolj zanimiv ko-referat zgodovinarja Gyule Roka iz Budimpešte, ki je navzoče kratko seznanil z raziskovalnim delom, povezanim predvsem z vprašanjem najbolj drastično organiziranega izseljevanja v petdesetih letih na območju Železne županije, ki se je vršilo od Verice-Ritkarovcev do Szentgyorgyvolgya, od koder so v enem tednu izgnali dvanajst tisoč prebivalcev. Ustanovili so Društvo izgnancev na Hortobagy, ki ima dokumentacijski odbor. On je član tega odbora, čeprav on ni bil med izgnanci, bilo je pa izgnanih nešteto članov njegove družine in je tako tudi on bil deležen njihovih tragičnih usod. Ta odbor je izdal pred kratkim knjigo »Izobčeni« (Kitaszitottak). Društvo za spoznavanje domovine izdaja v Železni žu-
paniji svojo periodiko z naslovom Patria, katere odgovorni urednik je Arpad Zsamboki. Prva letošnja številka vsebuje razen referata o dejavnosti društva in o njegovih nalogah in programih za tekoče leto tudi imena pomembnih osebnosti Železne županije, ki imajo letos nekakšen jubilej. Med njimi najdemo tudi ime filologa, pisatelja in pesnika, duhovnika Jožefa Košiča, ki je bil rojen pred 225 leti v Bogojini in je umrl 26. decembra 1867 na Gornjem Seniku.
Ob koncu zasedanja je predsednik omenil, da se interesenti, ki želijo sodelovati pri krajevno zgodovinskem raziskovalnem delu, lahko prijavijo med člane društva. Zasedanju je sledil ogled obnovljene knjižnice v spremstvu direktorice Marte Toldi.
Suzana Guoth
Predsednik društva za spoznavanje domovine Arpad Zsárnboki (na desni)
Člani društva v Velemu
Aleksandra Velikemu
(soboškemu)
Pred dnevi se zgodilo je sledeče:
»Poslušaj to kaseto zdaj po telefonu!
Zanima me, kako ugaja ti ta glas,
Morda celo umetnika poznaš?«
Poslušam jaz ta glas zveneč,
Ta glas na drugem koncu telefona,
Kot joče melanholično drhteč,
Spomine nekdanje obuja.
Nekoč očaral mene je ta glas,
Kot petje ptic spomladi,
Okupiral srca je vseh nas,
Krepak odmev düševne strasti.
Spominov teh pozabiti ne morem,
Ko si tukaj pri klavirju mojem Najlepše pesmi mi zapel,
Kako je glas tvoj orgelski donel.
Suzana Guoth
RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 MHz
Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do 14. vöre.
Porabje, 27. marca 2003
10
Etno den v Otovcih
1. marciuša, na fašensko soboto, je živahno bilau v Otovci v Vinotoči Smodiš. Ljudski pevci z Gornjega Senika
smo tö bili pozvani na Etno den, gde je bilo dosta programov, žganjekuha, vöšivanje prtov, nastop Ijudski pevk in pevcev, izdelava hišic za ftiče pa nastop svetovne prvakinje na harmoniki, male Kristuš Pahor.
Učenci OŠ Kuzma in Puconci so že šivali, gda smo mi prišli, ena ženska je rožice delala. Takše lepe male, ne vem, kak
leko takše drobne napravi. Vaščani so semen lüpali. Tau je vrajžo delo bilo, ka so goškice süje bile kak naši guti,
na dobre krofline pa obed pa se je dalo piti. Srečali smo enoga gospoda, šteri se s ftiči spravla, kelko fele jih je, gde se najdejo, kak znajo spejvati... Te gospaud je Ivan Maučec iz Beltinec, stare pesmi zbira kak ges, samo on je telko naprej, ka so njigve že vödali. To so mi povedali: »Narava je brez rož, ftic in petja kak den brez sunca.«
Naši pevci so poglednili, kak se palinka žge. Vej so tao že oni dostakrat vidli, gde se leko poleznejo. Gda doj tečejo nagnok trge, štirge kotli, tam pomali leko s prstom koštavajo.
Od celoga Etno dneva se mi je najbole vidla mala deklica, štera je komaj enajst lejt stara in že štiri lejta igra na diatonično harmoniko. Vseposedi navdušuje s svojim nastopom. Rejsan je pokazala, da je svetovna prvakinja. Z vsigdar nasmejani obrazom, s svojimi malimi prstaci je flajsno klačila gombice. Enkratna je bila, vej ki ste bili na borovom gostüvanji, ste jo leko vidli in čüli. Na tö se mora naroditi, ka če nejmaš volo do tistoga, ka delaš, je nej vrejdno nika;
Turistični kmetiji Smodiš še dosti taki prireditev želim, gde sé lüdje srečüvlejo z ene in druge strani meje.
Vera Gašpar
»Ka pa te ti vejš, ka ge poslušam...«
Slovenci iz Köcska se zatok vsigdar zglasijo nam pa nam s tejm veselje naredijo. Etognauk je poštaš pa pismo prineso, pisala nam je Jolanka Mečeri pd. Krpašna Jolanka z Gorenjoga Senika.
Tetica Jolanka tak pišejo, ka so oni tak v Köcsk Prišli, ka so ta na repo ojdli. Najprva prej zatok težko bilau, ka je slovenskim deklam Vogrski palejr vsigdar tak pravo »nem kettőzünk, egyelünk.« Dapa brž so se vcüjvzele pa so tak dobro delate, flajsno okapale, ka so več slüžile kak Vaugri. Te so pa Vaugri čemerni bili nanje.
Kak je prej mauž tö čemeren pa je pita, Zakoj pa daučejo, če tiste slovenske pesmi poslüšajo, stere so za božič dobili. »Ka pa ti znaš, ka ge poslüšam pa zakoj daučern?« si takšoga ipa mislijo tetica Jolanka pa nazaj brodijo na Gorenji Senik, gde so mladi bili.
»Moja mati je trnok dosta tr-
pala, deset mlajšov je rodila. Trnok žmetno nas je gor zranila, ka je oča dosta po krčmaj odo. Enga brata, Lorenca, je mati v lesej porodila, dapa hvala Baugi, niša baja nej bila nej z njauv pa nej z bratom.« pišejo tetica Jolanka. Pa tau tö, ka so njim mati pa oče vsigdar tak pra-
vli, ka »materni gezik nigdar ne pozabite!« Zatok je pa trnok boli, ka v njinoj vesi geste
en par taši tö, ka znajo slovenski, samo so že trnok maudri gratali. Tau je tö boli, če je kakšni Vaugri dojgledajo ali se njim caunajo zavolo toga, ka so Slovenci. Dapa kak so nam napisali, tašoga ipa se oni tö znajo maudri (ponosni) naredti pa na tau misliti, ka več znajo kak tisti Vaugri,
steri je dojgledajo. Če drugo nej, bar dva gezika.
Mati, Oča pa osem mlajšov doma na Gorenjom Seniki.
Pismo iz Sobote
Sprtolejt	I
Tak, zima je Zdaj že gvüšno ostanila za nami, mi pa demo ta naprej v nouvo sprtolejt, za stero vüpanje mamo, ka de lepšaj od vsej tisti pred njou. Vej pa vüpanje človeka gordrži, kak bi pa ovak sploj bilou. Ge mam rejsan vüpanje, ka de tou nouvoj sprtolejtje rejsan nikšo takšo, kakšo je eške nej bilou. Pa mami vüpanje tö, ka de tak lepou, kak si človek leko samo želej. Kak če bi bilou nouvo leto.
Kelko se poznam pa de nika dun po starom, ranč tak kak vsikšo sprtolejt. Tou vejm gvüšno, ka mo že pa zalübleni gor do vüj pa eške više vüj. Dapa vüpanje mam, ka se znouva zalübim v svojoj ženo, nej pa v kakšo drugo. Neškem meti kakše nevole doma. Vejm tou tö, kak mo mogo tou sprtolejt kopati po našom
 gračanki zato, ka tou tak zapovej moja tašča Regina, trno čedna ženska. Tak mo meto zemlou es pa ta, ka de mi vse doj po riti teklo, una pa de pila kafej pa mi gučala, kak moram delati, ka de vse tak, kak trbej. V toum sprtolejti ranč tak kak prejšnja lejta pride na red sprtolejtno pucanje našoga rama. Ge mo se škeu za eno tri dni nikam potülili pa me moji domanji brž najdejo in te mo z edno rokou meo po kiklaj, z drugo prau fijanke, z glavou pa mo se mlato v stenou, kak tou, ka sam nej za té čas odišo nikam daleč. Vej ge vejm, ka mora biti ram čisti pa takši lejpi! Dapa za mojo taščo Regino, trno čedno žensko, je nej nigdar zadosta čisti. Una tam najde kakšo smet, gde je nigdar nej bila. 
-Ka je pa tou? Maš oči na rbti ali kaj? Vej bi pa tou eške slejpi vido, kak za teuv vse zamazano ostane, - jo že čüjem kak de se korila tou sprtolejt tö.
Vejm, ka de trbelo mlajšom pa ženi tö küpiti nouvi sprtolejtni gvant pa cipele. Tou de v bauti tak vövidlo, kak če bi bili cejlo zimo gouli pa bousi, kak če bi do toga mau nej meli nika za obödi pa za oblečti. Po eno deseti vöraj si najdejo, ka škejo meti pa te mo šli domou. Uni s punimi paki nouvoga gvanta, ge pa z pavočino v buksi. Za moj gvant mi ranč pejnez sfali. Vej pa za mene je nej nikša nevola. Eške mam dvouje lače, ka so na riti že tak malo vküper zašite. Pa mam edne sprtolejti cipele s tak bole tenkim poplatom. Ja pa mam eške vse fele gvanta, ka sam že ta pozabo, gda sam si kaj küpo.
-Dapa najbole naprej valaunje tou, ka smo zdravi, - bi na tou prajla moja tášča Regina, trno čedna ženska.
Gvüšno vejm tou tö, ka mo v tom sprtolejti kuman čako, ka mo šou ribe lovit, ka do me po tistom doma spitavali, gde mam ribe. Ge mo pa leko samo obračo oči pa njim tumačo, kak je nej biu den za ribičijo pa kak je niške nej nika zgrabo, samo ge. Pa vejm tou tö, kak na tou povej moja tašča Regina, trno čedna ženska:
- Bole bi doma kaj v roke vzeu, kaj naredo kouli rama ali pa v gračanki, nejpa ka čas ta zapravlaš pri vodej!
Ge mo tak lepou čistak tiüma in si brodo, kak una nikak ne more razmiti, kak mi včasi lepou deje tam pri vodej, gda nega nikoga. Samo sam ge in voda pa ftičino spejvanje in nikoga drugoga nej.
Na, Zdaj že dun razmejte, Zakoj mam vüpanje, ka bi tou sprtolejtje bilou vcejlak lepše, kak pa vsa druga pred njim. Rejsan mam vüpanje, vej pa Vüpanje človeka gori drži. Tak li mam nikšo vüpanje, ka kakšo ribo zgrabim in svejt bi mi tak včasin lepši grato in moja tašča Regina, trno čedna čenska, bi malo menje vujala ali pa sploj nika, če bi riba bila takša velka pa tüčna. Vidite, kak malo trbej človeki, ka je leko lepše na svejti? 
Miki
Porabje, 27. marca 2003
11
Iz lade moje stare mame
Duga lejta je najviše na brgej Male vesi stau ram od moje stare mame. Že se je skur vküper začo sinjavati. Pri srcej
me je stisnilo in pravo sam si, ka tou ne smem dopistiti. Zavolo njepa zavolo sebe tö nej. Tak sam se kcuj k deli vzeu in si obečo, ka ga vred vzemem, té njeni ram. V tom deli sam gori na podi najšo njeno lado, ranč takšo, v steroj so inda svejta lidge nut skladati vse fele stvari. Moja stara mama je bila ranč takša in v ladi sam najšo...
Noužic našoga dejdeka
Med prekapanjom po ladi moje stare mame sam zmejs grato lačen. Ta gor na pod sam si prineso krü, v sklejci je biu žir pa lük sam si tö vzeu. Vse lepou pa praf, dapa s kim mo si vrezo falat krüja, kak mo na pou rezo lük in z nikim si moram žir namazali gor na
krü. Že sam škeu titi nazaj doj v künjo, ka si vzemem nikši nož, gda zaglednem nut v ladi eden mali leseni prejloč in nut v njem noužic. Kak če bi se mi čistak sam pokazo pa mi pravo:
- Vej sam pa eti! Ka me ne vidiš? Leko, ka sam rejsan takši mali pa stari, dapa brezi brige boj leko vrejžem kak kakši velki, nouvi pa nabrüšeni nož.
Vzeu sam ga vö iz lade in ga goropro, na, klingo sam vöpotegno iz prejloča. Čistak nika je nej zrdjavo, samo malo je biu znücani, zato ka je naš dejdek velko skrb emo, naj de vsigdar oster. Rejsan, brž sam vpamet vzeu, ka tam v ladi leži noužic od našoga dejdeka, moža od moje stare mame. Takši vövtegnjeni je nej biu dukši od moji dvej najdukši prstov. Vrezo sam si falat krüja in rejsan je tak rezo kak v tistom časi, gda sva z dejdekom ojdla gobe brat ali pa sva pobrala djaboka tam
za tem našim starim ramom.
-	Tou de tvoj srečen bot, - se mi je smejai spod velki bejli badjüsov in mi z noužicom vrezo na grmi bot. - Tou de tvoj trno srečen bot. Tam, gde boš z njim vkraj spuco süjo listje, boš pod njim najšo kakšoga grbanja ali pa kakši küp sirotic. Dapa eške ga moram malo vönaprajti.
V tenko koužo na boti, ka je eške nej bila skourdja, je z noužicom nut vrezo vse Čüde nikšni ftičov, nikšne glave od živali in vse takšo. Na konci je biu moj srečni bot takši, kak či bi ga stoj vönamalo. In sva šlavlaug.
-	Neva se eške stapala, vej ti že povem, gde moraš sprobati tvoj srečni bot, - mi je nej tak prva dovolo, ka mo sprobo svojo srečo. -Na, zdaj pa tam pod tisto drejvo že leko malo razmečeš tisto rastovo eštje, - je iz žepke vzeu noužic, ka de spuco prve gobe, ka je tam najdem.
Nejsam je najšo samo tam, liki vseposedi, gde mi je naš dejdek pravo, naj sprobam moj srečni bot. Ge sam z njim orau po listji, un pa je po vsej tisti sirouticaj in grbanjaj lepou pomalek škrabo s svojim noužicom. Domou sva prinesla pun košar. Eške prva pa sva med djablanami nabrala eno par djabok, dejdek mi je dvej vrezo na pou in nika sam več nej biu žeden.
Zdaj sam se tü pri ladi moje stare mame tak nagnouk spoumno, kak so dišale tiste naše indašnje djabke pa kak se je cedilo vö iz nji, gda ji je dejdek prejk vrezo s svojim noužicom. Tak se mi je vidlo, kak če bi eške gnesden dišo ranč po tisti djabkaj. V lampaj sam mleu krü, žir in lük, v nousi pa sam prdišo djabke, dapa ka se je zgodilo s srečnim botom? Že na tretji den sam san odišo v laug in prekapo po listji. Najšo sam edno malo siroutico in eške tista je bila na pou pojedena.
-	V dvej vöraj sam najšo samo edno takšo siromaško siroutico, - sam skur djouko pred dejdekom v künji.
-	Trno lagvo delo, - me je tak gledo, ka sam nej vedo, če je čemerasti ali pa se mi smeje. -Tou pa zato, ka sam ti pozabo nika vöovaditi. Pozabo sam ti povedati, ka srečnoga bota ne smejš preveč za srečo prositi, nej preveč na gousti. Samo gnouk na keden ali pa eške tou nej. Vejš, sreče ne smejš prisiliti, naj te vsigdar rada ma. Tam za ednopet dni va šla palik v laug pa po tistom boš vido, ka je tou eške itak srečen bot.
Šla sva v laug in rejsan je biu moj bot srečen bot. Gdekoli mi je naš dejdek pokazo, naj malo razmečem listje, sam najšo kakšo gobo.
Miki Roš
Na Rogli
Tretjič sem bila v smučarskem taboru. Letos smo se odpeljali na Roglo 20. februarja. Bilo nas je štirideset. Opoldne smo prispeli v tabor. Hitro smo razpakirali stvari. Potem smo šli na kosilo. Kot do zdaj, smo tudi letos imeli zelo okusno hrano. Po kosilu smo šli ven in se spoznavali z otroško progo. Naslednji dan so nas razvrstili v skupine. Jaz sem bila v boljši skupim, ki jo je vodil profesor telovadbe Tomaž Pavel. Vsak dan smo mnogo vadili. Vreme je bilo sončno. Peti dan je bila tekma. Med svojimi vrstniki sem postala druga.
Zvečer smo se poslovili z diskom. Zadnji dan smo se spakirali in pripravili na pot. Ti dnevi mi bodo ostali v lepem spominu. Upam, da se bom lahko tudi naslednje leto udeležila smučarskega tečaja. Tamara Škaper Gimnazija Monošter
Smučanje 2003
Na gimnaziji sem spet prišla do informacije, da lahko gremo od 20. do 25. februarja smučat na Roglo. Jaz sem se spet prijavila, zdaj že petič.
Zame je smučanje res tako lep šport, da ga moram vaditi vsako leto. Komaj sem čakala trenutek, ko bom vstopila v avtobus in bomo krenili proti Sloveniji. Vožnja je bila prijetna, toda dolga. Zdaj prvič smo se peljali čez mejni prehod Verica-Čepinci.
Ko smo se peljali na Roglo, smo že spodaj videli; da je veliko snega. Ob enih smo prispeli na vrh. Odložili smo prtljago in smo takoj šli smučat. Vreme je bilo sončno. Vsak dan je sijalo sonce in ni več snežilo.
Vsak dan smo imeli od 9. do 12.30 ure in od 14. do 16. ure smučarijo. Nekateri so zdaj bili prvič, njim je šlo malo težje. Jaz sem bila ponosna, da znam že dobro smučati. Bila sem v skupini A. To je skupina, katera najbolje smuča. Oskrba je bila dobra. Dobili smo zajtrk, kosilo in večerjo. Vsak večer smo se lahko šli kopat v bazen. Jaz sem bila tudi v savni. V prostem času smo se pa kartali in pogovarjali. V ponedeljek smo imeli disko. Zadnji večer pa smo gledali video. Zadnji dan smo imeli tekmovanje. Jaz sem bila tretja in sem dobila bronasto medaljo.
Zelo hitro so minili lepi dnevi. Počutila sem se zelo dobro in sem zelo vesela, da sem spet lahko smučala.
Lilla Fasching Gimnazija Monošter
Zanimiv dan
23. februarja je imel Mešani pevski zbor Avgust Pavel predstavitev CD-ja. Jaz sem dobila nalogo, morala sem pozdraviti vse goste in sem povezovala program.
Program se je začel ob 11. uri. Najprej je pevski zbor A. Pavel zapel Odo radosti. Potem sem pozdravila goste, ki so prišli večinoma iz Slovenije. Vabilo je sprejel še Mešani pevski zbor iz Rogaševcev. Njihov predsednik je na kratko predstavil pevski zbor in so nam zapeli štiri pesmi, in sicer naslednje: Vsi so venci beli, Pesem o petju, Pravo sam ti dostakrat in Mož je sejo repo.
Potem so govorili tisti, ki so hoteli pozdraviti pevski zbor ob tem lepem prazniku. Najprej je govoril predsednik Državne slovenske samouprave, senički župan Martin Ropoš potem generalni konzul dr. Zlatko Muršec. Po njunih besedah sta zbor pozdravila Julijan Strajnar in skladatelj Samo Vremšak. Za nadaljevanje je pevski zbor zapel še dve
pesmi. Prva je bila porabska Snoč nam je v priredbi Uroša Kreka, druga pa koroška Slovenec sem v priredbi Sama Vremška.
Potem je članica zbora Vera Gašpar govorila o tem, kako je prišlo do snemanja zgoščenke. Ona poje najdlje pri zboru. Na koncu programa smo poslušali tri skladbe domačega zbora: Dve beti brezi v priredbi Jožeta Leskovarja, Večernico v priredbi Žirovnika in Zdravico v priredbi Josa Pavčiča.
Na koncu sem se zahvalila vsem, ki so prišli poslušat program. Mislim, da je program bil zanimiv za vse, ki radi poslušajo slovenske pesmi. Bila sem ponosna, da je mene dosegla čast napovedovalke na tem lepem prazniku.
Beata Bajzek Gimnazija Monošter
Porabje, 27. marca 2003
Praznovanje malo drugače
Prav gotovo so tudi ljudje in institucije, ki so odgovorne za organiziranje prireditev ob državnih praznikih, opazile, da se občinstvo v vse manjšem številu udeležuje tradicionalnih proslav.
Tako se je letošnji 15. marec, dan, ko se je praznovala 155. obletnica revolucije leta 1848, praznoval precej neo-
bičajno. Na predpraznični večer so se udeleženci zbirali v t. i. kavarni Pilvax, tako kot tudi pobudniki marčevske revolucije pred 155. leti. Od tukaj je množica šla pred mestni kulturni center, kjer je pred obeležjem Kossutha govoril župan mesta Tibor Viniczay. Po polaganju vencev so učenci Osnovne šole Janos Arany
razdelili sveže natisnjeno Petofijevo pesem z naslovom Nemzeti dal ter bakle. Med tem časom se je redno stemnilo, tako je množica ob svetlobi bakel odšla do gledališča, kjer so pripravili svečani program učenci omenjene šole.
Doživeti lepo staro šego
Borovo gostüvanje je stara šega, ki še danes živi med rekama Muro in Rabo. Ko so dnevi že daljši kot noči in ko se živo srebro dvigne nad ničlo, se morajo tudi ljudje posloviti od ostre zime. Na Madžar-
skem so različni običaji, s katerimi ljudje poskusijo pregnati hudo zimo. Med temi je tudi borovo gostüvanje, ki je značilno samo za našo pokrajino.
Pred nekaj tedni sem zvedela, da bodo 2. marca vlekli bor od Slovenske vesi do Monoštra. Takoj sem se spomnila na prejšnje veliko borovo gostüvanje pred šestimi leti, ko je
bila tudi moja sestrična družica. Še zdaj vem, kako sem ji zavidala zaradi tega. Dekleta so imela lepe obleke in rožico v laseh.
2. marca ob pol devetih sem stala tudi jaz med udeleženci
borovega gostuvanja kot družica. Ko so me prosili za družico, sem bila vesela. Starši so mi tudi rekli, da človek takšno priložnost dobi samo enkrat v življenju.
Borovo gostüvanje je parodija poroke. Bor posekajo in ga peljejo v vas. Bor morajo vleči neporočeni fantje in dekleta, na njem pa sedita nevesta in ženin. Po šaljivi poroki bor
prodajo in pride »gostüvanje«. Zanimivo je, da so to šego prevzeli Madžari in Slovenci v Železni županiji od avstrijskih Nemcev.
Ta dan mi bo ostal v lepem spominu. Od osme ure zjutraj
do polnoči sem se ves čas smejala in bila vesela. Okrog mene so bili ljudje, mladi prav tako kot starejši, ki so pustili vse skrbi in žalost doma. To ni samo ohranitev stare šege, ampak tudi dobra priložnost, da se sorodniki in prijatelji lahko srečajo in si vzemejo čas drug za drugega.
Žuži Sulič Gimnazija Monošter
Poziv Zveze Slovencev šolam v Porabju
Kviz Vse o Prekmurju
Spoštovani učitelji, dragi učenci!
V šolskem letu 2001/2002 smo organizirali Kviz o Porabju, s ciljem, da bi učenci čim bolj spoznali svojo neposredno okolico.
Letos smo se odločili za Prekmurja Literatura se najde na vsaki šoli kot del novega učbenika za 7.-8. razred. Po dogovoru z učitelji bodo sodelovali učenci od 5. do 8. razreda. Želimo, da bi sodelovalo čim več učencev.
Ekipe bomo sestavili z žrebanjem pred tekmovanjem.
Skrbeli bomo za veselo in sproščeno prireditev, dobro vzdušje in zabavo.
Datum prireditve: 29. april 2003, s pričetkom ob 14. uri.
Kraj prireditve: Slovenski kulturni in informativni center.
Spoštovani učitelji, dragi učenci, veselilo nas bo, če vas bo z vsake šole čim več. Podrobnejše informacije dobite na Zvezi Slovencev.
Preživimo skupaj lep, zabaven in poučen dan!
Európai Uniós anyagok folyamatos fordítására keres fordítóiroda
angol - szlovén, szlovén - angol,
valamint
francia - szlovén, szlovén - francia német - szlovén, szlovén - német magyar - szlovén, szlovén - magyar
fordítókat, lektorokat.
Érdeklődésüket a (06)-30-491-3969-as telefonszámon, a (06)-l-269-2753-as faxszámon vagy a hr@euroscript.hu e-mail címre várjuk.
Recepti iz Slovenije
Čuspajz (prikuha) iz aubrik
Dvej biti aubrik, dvej žlici žira, edno žlico mele, pau žlice lüka, sau, eci, česnek in fejfer.
Aubrike dojzribamo, parsolimo. Z žirom, melov pa lükom paržganje naredimo. Nutdejemo vöozmičene aubrike, dvej žlici ecina pa česnek. Dojpokrijemo pa pražimo. Na slejdnje gorvlegemo z župof. Dvej žlici vrnjoga mlejka tö leko gordejemo. Dober tek!
-mkm-
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.