leto D XXVI. 5'j ;h;> 1959 'ULIJ L K T O XXVI Julij 1959 š T E V I L K A 7 DUHOVNO Kakor v telesnem življenju vsi izhajamo iz Adama in Eve, tako smo v duhovnem življenju po veri in milosti vsi rojeni iz Kristusa in Cerkve, iz njune skrivnostne zveze, v moči sv. Duha. SMO ALI NISMO? Zvesti svojemu poslanstvu v tujini hočemo napeti vse sile, da bi čim ':t(:ie število slovenskih izseljencev ohranilo in poživilo svoje versko prepri-J~nJe in narodno zavest. Med po vsem svetu razkropljenimi brati in sestrami Cemo gojiti ljubezen in zvestobo do slovenske besede in pesmi Svoje pri-:n°st v tujini izkoristiti v to, da bo svet po nas spoznal vaš narod ter ‘e9ove težnje in stremljenja. Tem Vina Popolnoma nam je jasno, da stojimo pred izredno težkimi nalogami, nalogam ne bodo mogli biti kos niti posamezniki niti ta ali ona sku-slovenskih izseljencev. Tu je potrebno sodelovanje vse izseljene Slovenije. Zato že dalj časa razmišljamo, kako v delo za slovensko stvar vključiti . naše sile v tujini. Iščemo, kako iz razkropljenih udov našega naroda* V(triti strnjeno vrsto, ki bo vedela, kaj hoče. Ži ■ Verjetno bo preteklo še nekaj časa, predno bomo uspeli zamisliti si lenja in delovanja zmožno obliko naše povezanosti. Ni namreč lahko do-e« in upoštevati najrazličnejše okoliščine naših rojakov in njihovih že. °]ečih organizacij, razkropljenih po širnem svetu. in AH že vnaprej moramo poudarjati, da bodo vsi napori posameznikov vso Up*n ostali brez pričakovanih uspehov, ako ne bomo takoj v začetku z vnemo in iskrenostjo opozarjali na skrito bolezen, ki je prava rakova 11(1 sodobne družbe. Na katero bolezen mislimo? Mislimo na življenjski materializem. * Naj je to? 1^, To je, kot uči prelat Odar, tisti način življenja, po katerem ljudje žive, 0r da bi Boga in posmrtnosti sploh ne bilo. Življenjski materializem označuje skrb pridobiti čim več samo materialnih dobrin, čim več uživati» čim bolj lagodno živeti in za vsako ceno ubežati slehernemu trpljenju. Ta materializem je v resnici strašna rakova rana okolja, v katere1* živimo. Sodobni svet vse presoja z vidika snovnih in čutnih koristi. JV»”8 okolica je zgubila smisel za vse, kar se ne da meriti z denarnimi enotami kar ne odgovarja nagnjenju k temu ali onemu čutnemu užitim. Smisel 2(1 duhovne in kulturne vrednote je v naši družbi padel izredno nizko. In prav s te strani nam izseljencem in vsemu našemu delovanju gr°f največja nevarnost. Na zapadni polobli živimo svobodno, hvala Bogu. Nikee nam ne brani govoriti in peti slovensko, prirejati kulturne večere ter tiskat’ knjige in časopise. Nihče nam ne zameri, če javno izpovedujemo svojo veV' ter se iskreno trudimo spoštovati božje in cerkvene zapovedi. Tu smo svobodni! In v tej svobodi je naš izseljenec ostvaril reči, ki so narodu v pon0*’ nam pa v tolažbo in pobudo. Toda bodimo trdno prepričani, da bodo padli v vodo vsi naši načrt' za bodočnost in da bomo zgubili še to, kar že imamo, ako se ne bomo mah’ rialistični miselnosti z vso silo postavili v bran. * Čemu smo tako črnogledi? Ali se vam ne zdi, da ta kuga že nevarno ogroža tudi naše vrste? , Preveč dokazov je za to, da bi smeli misliti, da je strah neupraivi‘en' Na žalost se mi tudi v tem vedno bolj prilagajamo okolici. ♦ Prisluhnimo spet prelatu Odarju: „Ali ne opazujete, kako se niO-V rializem loteva tudi nas slovenskih izseljencev? Ah, na vseh koncih in krz celega leta 1957, potem dobimo tako visoke številke, kakor jih ni bilo niti v najbolj znamenitih bitkah.“ «Teh žalostnih dejstev ne moremo Pripisovati zgolj tehničnemu napredku, temveč tudi neprevidnosti onega, ki se ‘trzne voziti brez zadostne skušnje ali pa 8a prevzame prezir do varnostnih predpisov in se tako preda samozavestnemu duševnemu razpoloženju. Kaj naj rečemo ^le o tistih lahkomiselnežih, ki jih omari! strast po dirkanju celo v mestnih središčih, ne meneč se ne za lastno ne za tujo varnost?" „Je pravzaprav nepojmljivo, da se *ristjan, in sploh vsak pošten človek, tako malo zdrzne ob vesteh, ki govorijo o Prometnih nezgodah. Saj bi moral vsakdo trepetati že ob sami misli, da ga bo nje-gova vest, če se nesreča pripeti, prištela, ceprav proti lastni volji, med navadne Phijalce, ker se je dal premagati od nezmerne in največkrat neopravičene naglice.“ Po vsem povedanem se nam bo me-sečni namen za julij zazdel utemeljen in Potreben. Za nas vse pa sledijo nasledki zaključki: 1. Tako vozač kot pešec na cesti se riorata zavedati, da sta moralno odgo-rimna za svoje in tuje življenje. Peta °žja zapoved „Ne ubijaj!“ velja tudi za avtomobiIski promet in kretanje po cestah. 2. Vozač je v vesti dolžan držati se Prometnih predpisov in biti previden v Puuietni meri, da lahkomiselno ne pov-zroči nesreče; toda tudi pešec se mora MISEL ROMA... Misel roma, ker ne sme stopinja izpod žarkov zvezd Južnega križa daleč, daleč, kjer šumi Nadiža, Bela teče mimo hiš Breginja. Kakor kanja misel moja kroži mimo Vrha, Brda in Preslava, mimo trat, kjer se suši otava in obstane ob nagrobni roži. Tu tvoj grob je, mati, ob svetišču Snežne Matere, ki naklonila zadnji ti je dom v tem grobišču. Meni svet kraj tvoja je gomila, dasi ne žari v demantnem blišču —-bo še mene tam kdaj gruda krila ? Venceslav Sejavec čutiti odgovornega, ko križa cesto ali železniški prehod. Ne sme vse odgovornosti za varnost preložiti na vozača, temveč jo z njim deliti in ne obremenjevati s svojo raztresenostjo in neprevidnostjo že itak težke voznikove odgovornosti. 3. če pride do nesreče, je tisti, ki je nesrečo zakrivil, dolžan poravnati posledice ne samo zato, ker tako državni zakoni določajo, ampak, ker je to tudi božja volja. In čeprav bi morda oblasti odločile, da voznik ni bil nič kriv, bo vest sodila drugače, če je prilo do nesreče po vozačev! krivdi, kajti državne oblasti je mogoče varati, Boga pa nikoli. Molimo torej ta mesec s sv. očetom za vse, ki so vsak dan v nevarnosti, da radi mrzličnega cestnega prometa ali sami zgubijo življenje ali pa ga drugim uničijo, molimo pa tudi zase, kajti ni brez razloga vstavila Cerkev v litanije vseh svetnikov prošnje: „Nagle in nepredvidene smrti, reši nas, o Gospod L“ JOŽE JURAK GL oue S UOSOTROS DeSPRGCIA... Los hijos de nuestro siglo se caracte-rizan por sus actitudes ligeras ante los valores del espiritu y hasta por su total prescindencia de estos quilates de orden superior. Por desgracia, desconceptos y liviandades se infiltran tambien en los buenos ambientes. Y es asi como mu-chos hombres y mujeres, aparentemente adheridos a la Iglesia, ignoran la digni-dad del Ministre del Altar y miran al saeerdote časi linicamente como un fun-cionario obligado a ser vir a los fieles en determinados momentos. Acaso despa- Novomašnik Eiletz Silvin DJ v enem najsvetejših trenutkov svoje prve daritve rraman sus fervores en devociones menu-das y no rinden culto al Sacerdocio de Cristo, maravillosamente continuado al traves de los tiempos en “los hombres tomados de entre los hombres”.. . No saben venerar ni acatar debidamente a los “dispensadores de los misterios de Dios”. iCuäl es la consecuencia de la subes-timaciön del saeerdote en los ambientes aparentemente cristianos? La vemos y la palpamos dia a dia y aho tras aho, en medio de nosotros. La escasez de voca-ciones sacerdotales en la nueva juventud. El nino y el mozo aprecian y admiran, en la intimidad del alma, a quienes admiran y aprecian sus mayores. Y es 16gic<> que quieran imitar a los personajes que hau visto rodear de consideraciön y aure-olar de prestigio. ^Como no habrän de ignorar la grandeza sacerdotal los hijos de las familias que la ignoran? £ Y como podrian sentirse atraidos por una grandeza que nadie les ha seiialado? Con vivo sentido de las realidades hu-manas, afirma Pio XI en la Enciclica A d Catholici Sacerdotii la posibilidad de que si ga n el camino del santuario algu-nos de los ninos cuyos padres muestran “veneracion por las personas y los lU' gares sagrados”. Por otra parte, mal P°' drän salir Ministros de Cristo de la san-gre y del espiritu de quienes no anian a Cristo en sus Ministros. Su actitud negativa es signo invencible de esterilidad-condena a las generaciones futuras a la desolaciön que importa la ausencia de animadores espirituales, de santificad«' res de las almas y los hogares. JOE JIJC* Pomen krvi in vode iz Jezusove srčne rane za življenje Cerkve Vsi štirje evangelisti nam na široko Poročajo o Jezusovem trpljenju. To je dokaz, da je prvotna apostolska Cerkev stavila izredno važnost na toč-P° oznanilo o Kristusovem trpljenju, uro za uro, po dnevu in ponoči, nam Syeto izročilo popiše dogodke trpljenja, 'Ped tem ko o Jezusovih otroških in Radostnih letih prav malo izvemo, kvengelisti jih kratko malo presko-c>jo, samo sv. Luka se izjemoma pobudi nekoliko ob rojstvu in, ob prvih 'etih. Kako to? v Evangelisti povedo samo najvažnejše reči. In vsaka ura Kristusovega rrPl jen ja je za nas odločilna ura, od-°čilna za čas in za večnost. Učlovečene, križ, vstajenje: to so osrednje tope krščanske blagovesti. Ko je sv. Pe-:er pridigal mladi nastajajoči Cerkvi, nam poročajo Apostolska dela, je Posebno poudarjal tri reči. Vse naše duhovno življenje temelji na učlovečenju, izvira iz smrti Kristusove na križu in se preoblikuje po Zveličarje-yern vstajenju, kateremu se čedalje b°lj bližamo, čim bolj se bližamo več- Posti. Znano je, da se evangelisti strinjajo ped sabo v glavnih in bistvenih rečeh, oenem pa ima vsak tudi nekaj posebnega in svojskega. Sv. Matej in sv. *arko popišeta običajno bolj vnanji Potek dogodkov, med tem ko sv. Janez ud vpleta med pripoved še svoja raz-pabljanja in svoj poudarek, če se mu e prilika ponudi, da v navidez služnostnih zunanjih dogodkih odkrije neko globljo duhovno skrivnost. Janezov evangelij se je že v davnini imenoval „duhovni evangelij“. Vzhodna Cerkev Janeza evangelista pomenljivo naziva „Janez teolog“. Ko tedaj Janez popisuje Odrešeni-kove poslednje trenutke, doda iz svojih osebnih spominov nekaj lepih, važnih in globokih podrobnosti, ki jih pri drugih evangelistih ne najdemo. V silnih mukah je Zveličar izdihnil. Nebo in zemlja sta strahoma vzdrhtela ob njegovi smrti. Celo rimski stotnik se je temu čudil. Ure so potekale, že se je zvečerilo. Bližal se je veliki sobotni dan, praznični dan strogega počitka. Po postavi ne bi smela trupla ostati na križu niti čez noč. Zato je eden od judovskih odličnikov, Jožef iz Arimateje stopil do Pilata in si izprosil Jezusovo truplo, da ga častno pokoplje. Rimska postava je vse to dovoljevala. In Pilat je dovolil. Do sem teče vštric pripovedovanje vseh štirih evangelistov. Janez pa se tu zaustavi in za kratko ubere svojo pot. Poročilo evangelista Janeza o Kristusovi srčni rani „Judje so tedaj, ker je bil dan pripravljanja, da bi trupla ne ostala na križu v soboto — bil je namreč velik tisti sobotni dan — prosili Pilata, da bi se jim kosti strle in da bi se sneli. Prišli so torej vojaki in strli kosti prvemu in tudi drugemu, ki je bil z njim križan, ko so pa prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso kosti strli, ampak eden izmed vojakov je s sulico prebodel njegovo stran in takoj je pritekla kri in voda. In tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. In on ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. Kajti to se je zgodilo, da se je spolnilo pismo: ‘Nobena kost se mu ni strla’. In zopet drugo pismo pravi: ‘Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli’.“ (Jan 19, 31-37). Ta prizor je vsem, ki nosijo krščansko ime, dobro znan iz sv. pisma in iz liturgije: bere se kot mašni evangelij na praznik presv. Srca Jezusovega. Nešteto podob, slik, kipov nam ga stavi pred oči. In razpelo, to najbolj pogosto in razširjeno znamenje krščanstva nam ga kaže. Tako se je v sleherno verno srce globoko utopila ta silna bridkost grenko zevajoče rane v Kristusovih prsih. Evangelistu sv. Janezu se moramo zahvaliti za ta neločljivi spomin na zadnje ure našega Zveličarja. Ni dvoma, da stavi sv. Janez nek poseben poudarek na ta prizor: prebodene prsi, odprta rana in iz nje kri in voda... In še prav izrečno zatrdi, da bi vendarle kdo ne podvomil, da je res tako bilo, ker je on, ki piše, vse to na lastne oči videl in zato dobro ve, kaj piše in kaj spričuje in njegovo pričevanje je torej povsem resnično in verodostojno. „In tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično; in on ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali.“ (Jan 19, 35). Resnično, čeprav tako nenavadno, tako izredno. Popolnoma jasno je, da ima ta dogodek za apostola Janeza nek skrivnosten, izredno važen pomen. Drugače ga ne bi bil toliko poudarjal. A kaj pomeni? Janez sam tega ne pove naravnost. Saj v evangeliju se je moral čisto na kratko izraziti in v malo besedah povzeti le najvažnejše reči, pa se mu je morda zdelo, da je s temi podrobnostmi že kar daleč zašel v svojein pripovedovanju o Jezusovi smrti. Hitro torej povzame prejšnjo nit in vštric z drugimi evangelisti preide na Jezusov pogreb in pokop. Nam pa je kaj naravno, da se ob teh Janezovih besedah zaustavimo in zamislimo, saj ne moremo mimo vprašanja: kaj je Janez mislil s tem „odprta rana in iz nje kri in voda“? Kaj vse to pomeni ? Posebni značaj Janezovega evangelija Najprej moramo pripomniti, da je Janezov evangelij po nastanku in P° času najpoznejši med vsemi. Ko ga je sestavljal, je bil Janez že zelo, zelo v letih. Tja okrog leta sto po Kristusu je Janez pisal ta svoj duhovni evangelij : bil je torej malone devetdesetleten starček. Od Jezusove smrti je bilo tedaj minilo že dobrih 70 let. In vendar se je apostol, o katerem je bilo vsem znano, da je bil Jezusov posebni ljubljenec, vseh reči še živo in dobro spominjal. Da, neštetokrat je bil o tem razmišljal sam pri sebi, mnogokrat tudi pridigal svojim vernikom o tem: V razglabljanju, v molitvi in v luči božjega razsvetljenja je čedalje globlje prodiral v te skrivnosti. Tudi to moramo omeniti, da so bili tačas drugi trije evangelisti dobro znani vsej Cerkvi, saj so jih že skozi 40 let brali pri verskih sestankih in pri božji službi. Vse tako kaže, da je sv. Matej napisal svoj evangelij že tja okrog 1. 50. Kmalu nato še sv. Marko svojega. In sv. Luka po vsej verjetnosti okrog 1. 63. Zadnji pristopi Janez v ta častitljivi zbor evangelistov, okrog 1. 100. Tako nekako. Prav natanko se ne da reči. Vsekakor so bili prvi trije evangeliji že dolgo v rokah vernikov* Pa nikjer ni stalo nič zapisanega o rani in o krvi in vodi, ki sta iz nje Pritekli. Le sv. Janez je to dostavil, čeprav na kratko. Potrebno se mu je zdelo.Potrebno za Cerkev. Za tedanjo in za današnjo. Ce pa Janez ni te skrivnosti bolj na dolgo razlagal, ne more biti drugega razloga kot to, da so tedanji verniki že ta migljaj dovolj razumeli. Ni čuda, da so ga laže umeli, kakor Pa mi po tolikih stoletjih. Saj jim je donela v ušesih in v duši še živa beseda apostolov, ki so ustno povedali ninogo takega, kar ni nikjer zapisano. Ustni nauk je bil dolg in dograjen; Zapisane strani pa so kratke in kar Prekmalu naokoli. Takratno versko življenje je bilo tudi dosti bolj enostavno od današnjega. Velika večina Pobožnosti, obrazcev in navad, ki jih imamo danes, je nastalo mnogo pozneje. Vsa pozornost je bila tedaj obrnjena na osrednje skrivnosti o sv. Trojici in o Kristusovem božanstvu. V molitvi je Prvo mesto imel Očenaš in v liturgičnem življenju glavna dva zakramenta, ki sta krst in evharistija s sv. mašo. Voda in kri — simbol krsta in evharistije Zdaj pa vsa stvar postane bolj jas-f|a. Vsi dobro vemo, da je krst zakrament vode, ki nas po Sv. Duhu preraja 'f otroke božje, in vemo tudi, da je evharistija zakrament telesa in krvi Kristusove, ki je naša duhovna hrana in naše najtesnejše zedinjenje s Kristu-s°m. Takrat so verniki pri obhajilu Prejemali tudi kri Kristusovo. Ko so torej pri Janezu brali o rani, 0 krvi in o vodi, so vedeli: izpod križa nam izvirajo zakramenti, zlasti naj-važnejša dva, krst in evharistija, in z njimi nam izpod križa priteka vse nadnaravno življenje. Voda iz strani Odrešenikove pomeni krst, kri iz rane Gospodove pa evharistijo. Prvo je začetek, drugo vrhunec našega duhovnega življenja. Vsi zakramenti in sploh vse milosti nam prihajajo iz ljubezni in iz trpljenja Jezusovega, iz njegove srčne rane. Krst je temelj zakramentov, evharistija pa višek in cilj vseh. Vmes se vrste vsi drugi, sloneč na krstu hrepene k evharistiji. Vsi so v evharistijo usmerjeni. Zakramenti pa so tako rekoč notranje ogrodje Cerkve, trdna hrbtenica skrivnostnega Telesa Kristusovega. Posebno važni so za zgradbo Cerkve krst, evharistija in mašniško posvečenje. Po pravici lahko rečemo, da je Cerkev zakramentalno telo, zakramentalni organizem. Cerkev se je na križu rodila Ko sta iz Kristuve rane pritekli kri in voda, ki značita krst in evharistijo, ki sta temeljnega pomena za Cerkev, je bila dejansko na križu rojena Cerkev Nove zaveze. Tako razlagajo to skrivnost cerkveni očetje v čudovitem soglasju stoletij. Cerkev se od vseh drugih verskih skupin načelno razlikuje najprej po tem, da edinole vsebuje, poseduje in uči popolno resnico. A zato Stara zaveza in judovska sinagoga še daleč nista enakovredni s Cerkvijo. Stara zaveza je bila le priprava in obljuba, je bila samo začetek; Cerkev pa je izpolnitev starih božjih obljub. Še le ko je napočila polnost časov, kakor se izraža sv. Pavel, sta prišla Kristus in Cerkev. Razlika je vidna zlasti v tem, da so bili tudi najlepši verski obredi Stare zaveze v nekem smislu brez moči. V vernem srcu so sicer vzbujali iskreno kesanje in pobožnost, a niso sami iz sebe podeljevali milosti, kakor jo v Novi zavezi podeljujejo zakramenti. Zakramente je Kristus dal le svoji Cerkvi. V zakramentih deluje moč Kristusovega trpljenja. Prav zato nad vse primerno opisuje apostol Janez, da sta kri in voda, krst in evharistija privreli iz srčne rane na križu za nas žrtvovanega Jagnjeta. S tem je bila podana notranja moč, notranja življenjska sila Cerkve. Razlaga sv. Avguština Sv. Avguštin izredno globoko razlaga to mesto iz Janezovega evangelija. Takole piše: „Prišli so torej vojaki... in eden je s sulico odprl njegovo stran in takoj je pritekla kri in voda (Jan 19, 32-34). Oprezno besedo je evangelist porabil, da ni rekel: je njegovo stran prebodel ali ranil ali kaj drugega, ampak: je „odprl“, da so pritekli cerkveni zakramenti, brez katerih se ne pride v življenje, ki je pravo življenje. Tista kri je bila prelita za odpuščanje grehov; tista voda je primešana zveličavnemu kelihu: ona daje kopel in pijačo. . . To je bila preroška podoba Cerkve. Zaradi tega je bila prva žena narejena iz strani spečega moža in bila imenovana življenje in mati živih. To je napovedovalo veliko dobroto pred velikim zlom greha. Tu je drugi Adam z nagnjeno glavo na križu zaspal, da bi se mu iz tistega, kar je priteklo iz strani zaspalega, upodobila zakonska žena. O smrt, po kateri se mrtvi oživljajo! Kaj je čistejšega od te krvi ? Kaj zveličav-nejšega od te rane?“ (Govori o Janezovem evangeliju, 120. govor, odstavek 2: Sv. Avrelija Avguština Izbrani spisi, zv. 10, str. 364—65, Poslovenil dr. F. K. Lukman, Ljubljana 1943.) Po misli svetih očetov je bila torej Cerkev rojena iz Kristusa samega na križu, iz njegove srčne rane, podobno kot je bila Eva ustvarjena iz prvega moža Adama. Bog je Adamu poslal sen, da je zaspal, piše Mojzes v prvi knjigi Stare zaveze. In tačas, ko je Adam spal, je Bog iz Adamovega telesa, iz njegove strani izoblikoval ženo Evo, da bi mu bila življenjska družica in mati njegovih otrok, mati vseh živih. Prva žena je bila po posebnem božjem posegi* ustvarjena iz prvega moža, uči katoliška Cerkev. Podobno se je godilo tudi na križu, pristavljajo Cerkveni očetje. Tu je bila iz prebodene strani Odrešenikove ustvarjena in rojena Cerkev, tačas k« je Kristus zasnul v spanju smrti na križu. . . V Cerkvi je bilo duhovno življenje nas vseh. Jezus je po nauku sV. Pavla novi in boljši Adan. Stari Adaru nas je zapeljal v smrt, Kristus, nov* Adam, nas vodi v pravo in neminljiv« življenje. In iz tega novega Adama, i® Kristusa se je na križu, nadaljujejo cerkveni očetje, rodila Cerkev, ki je nova Eva, mati vseh živih. Tudi mi smo bili v Kristusu na križi' Ako je Cerkev izšla iz Kristusovega prebodenega srca, potem ni dvoma, da je na nek način bila v njem. Kristus torej na križu ni bil sam: v njem je tudi Cerkev, v njem sm« tudi mi. „Tudi mi smo bili tam!' vzklika sv. Avguštin ob pogledu, ob misli na križ. Že preje je bil dejal sv. Ciprija** (sredi 3. stoletja): „Nas vse je nos« On, ki je naše grehe nosil." Namreč Kristus na križu. To pa spet pomeni, da je darite' sv. križa v nekem smislu tudi naša daritev. Obenem Kristusova in naša-Kristusova krvava in naša nekrvav-1 daritev. Smemo tedaj zaključiti: Kristus je na križu daroval za nas sa**| sebe in v sebi je tudi nas vse darova* nebeškemu Očetu. Zakaj vse naše duhovno življenje je l?ilo tedaj skrito *** vsebovano v Kristusu. V Kristusovi pokorščini smo bili tudi mi pokorni Ako pa smo bili skriti in vsebovani v Kristusu, sledi iz tega, da smo bili v 11 jem pokorni Očetu obenem z njim. Zato je sv. Iren e j zapisal (proti kon-CU drugega stoletja): „V drugem Ada-smo se spravili z Bogom in postali Pokorni vse do smrti.“ Sv. Ciril Aleksandrijski pa pripominja (na početku S' stol.): „Vsi smo bili namreč namoči v Kristusu, ki je umrl za nas in **radi nas.“ In še naprej razpletajo isto misel .Ugi sveti očetje. Ako smo bili v 'Jem na križu, potem je Kristus tudi 1,38 izročil v roke nebeškemu Očetu, ko 'Po je sebe izročal. Lepo razlaga ta Ppuk sv. Didimus Slepi Aleksandri j -Jk ,,Ko je Kristus vzkliknil Oče, v ,v°je roke izročam svojo dušo! tedaj . Po samem sebi tudi vse človeštvo 1Zročil Očetu.“ > Krav istega prepričanja je papež sv. ve°n Veliki, ki veli, da kdor z očmi ®re zre na križ, vidi tudi sam sebe v3 njem. Piše: „Pravi častilec trpe-6Sa Gospoda vidi z očmi srca križa-6?a Jezusa in spoznava, da je njegovo e®° moje meso“ . Ambrož vzklika v istem prepri-.aPju: „Nosi me, Kriste, na križu, ki y zveličanje blodečim, ki je edini po-,°1 utrujenim, v katerem edinem naj-eJo življenje vsi, ki umirajo!“ sam. križu torej Kristus ni sm° m* vsi- V trpečem Kristusu jn duhovno skrita tudi vsa Cerkev li„roz odprto rano njegove neizmerne i,u0ez ci Eva, to je Cerkev. Ustvarjena ®zni je prišla na dan, se je rodila. , rižu je bila ustvarjena druga in ij0vZa^°. da bi postala nevesta Kristu-p0 a 'n naša duhovna mati. Tako vlada lj Kolna vdanost med prvo Evo, živ-^..Jsko družico Adamovo, in med Cer-1°, nevesto Kristusovo. Iz te in iz one smo mi rojeni. Kakor po telesnem življenju vsi izhajamo iz Adama in iz Eve, tako smo v duhovnem življenju po veri in po milosti vsi rojeni iz Kristusa in iz Cerkve, iz njune skrivnostne zaročne zveze, v moči sv. Duha. Eva je naša telesna mati; Cerkev pa duhovna mati vseh božjih otrok. Res je, da tudi Marijo lahko imenujemo drugo boljšo Evo in jo radi kličemo za svojo duhovno mater. A to samo dokazuje, kako tesna je duhovna zveza med Marijo in med Cerkvijo. Marija je naša duhovna mati, ker nam je dala Jezusa, ker je z njim za nas sotrpela pod križem in ker v nebesih vedno za nas posreduje. Cerkev pa je naša duhovna mati, ker nam posreduje duhovno življenje vere in nas iz krstne vode po moči Sv. Duha rodi za večnost ter nas skozi vso dobo našega zemeljskega življenja po materinsko krepča z naukom, z zakramenti in z vodstvom duhovne oblasti, nas hrani z duhovno hrano in nas vodi v očetni dom nad zvezdami. Ni torej dvoma, da je tudi nas Kristus nesel na križ, včlenjene vase, zato, da bi na nas vse po zaslužen ju svojega trpljenja izlil Svetega Duha. Kristus sam, ki je Glava skrivnostnega Telesa Cerkve, je bil že ob rojstvu maziljen s Svetim Duhom. Po daritvi svetega križa pa Sveti Duh ne počiva več samo nad to skrivnostno našo Glavo, marveč se razliva tudi nad vse skrivnostno Telo Kristusovo, to je na celotno Cerkev. Tako je tudi Telo, to je Cerkev, maziljeno s Svetim Duhom. Ta Duh deluje v zakramentih in je Delilec vseh milosti in vseh duhovnih dari. Cerkev in trpljenje A ker Cerkev izhaja iz trpečega Zveličarja, zato je nujno, da mora biti po vsem svojem duhovnem bistvu kar najbolj podobna in slična trpečemu Kristusu.Cerkev mora na zemlji ubirati v prvi vrsti stopinje trpečega Kristusa, čeprav tudi tu že uživa nek odsev njegove slave, v nebesih pa bo zato tem bolj podobna poveličanemu Kristusu. Ker smo vsi duhovno rojeni iz prebodenega Srca Zveličarjevega, to je iz njegove neizmerne ljubezni, ki se je hotela za nas do konca žrtvovati v nepopisnem trpljenju, zato nosi vse naše duhovno življenje globok in trajen pečat zatajevanja, trpljenja iz ljubezni, nosi pečat zadoščevanja in sprave. Vse to kaže, iz kakšnega vira smo. Duh odpuščanja, sprave in zadoščevanja mora na podoben način preoblikovati naše srce in našega duha, kakor je bilo v njem oblikovano Srce Odreše-nikovo. „Če je eden umrl za vse, so vsi umrli,“ piše sv. Pavel (2 Kor 5, 14). In umrl je zato, „da bi tisti, ki žive, ne živeli več sami sebi, ampak njemu, ki je zanje umrl in vstal“ (2 Kor 5, 15). Ta duhovna podobnost vse Cerkve 9 Kristusom velja tem bolj, ker Cerkev', ki se je na križu rodila iz Kristus», vedno ostane duhovno v Kristusu. Z duhovnim rojstvom je drugače k° s telesnim. Duhovno rojstvo ni ločitev, ampak združitev. Roditi se iz Kristus» pomeni torej ostati najtesneje združe» z njim: pomeni ostati duhovno v njer» in živeti iz Kristusa. Naše besede »° zgolj prispodobe, zato se nam jezik k»r zapleta, kadar skušamo opisati te zvl' šene duhovne resnice. Neizbrisno znamenje krsta, birme in mašniškega posvečenja, je nezloh1' ljiva vez naših duš in naše Cerkve 9 Kristusom. Vse milosti, ki jih Cerkev prejema od Kristusa, so kakor en(l samo in neprestano rojevanje Cerkyi iz Kristusa. Vedno znova rojena, J Cerkev tudi vedno tesneje v njem, njegovem Srcu, odeta v njegovo 11 e' skončno, odrešilno, odpuščajočo, spr»v no in posvečujočo ljubezen. DR. J. VODOPIVEC, Rinl PRED ŠTIRINAJSTIMI LETI Precej pozno je že moralo biti; bliže enajsti ko deseti. Tedaj je po vsem poslopju nenadoma zaropotalo, kot bi se vnela borba na življenje in smrt; fantje so vstajali. Brez povelja smo se vsi obuli ter se pripravili, da planemo kvišku, če bo treba. Iz nasprotne sobe so se že vsuli domobranci. Za tem pa se je tudi v naš prostor zadrl hripav smrkavec: „Na hodnik, golazen bela!“ Brž smo bili vsi zunaj. Ob dolgi steni hodnika so se drenjali prebledeli domobranci, pred njimi pa je stala dolga vrsta „hrabrih borcev“, kakor so se imenovali. Kako vpliva tako nenadno razburjenje sredi noči na človeka, posebno na tistega, ki pričakuje najhujšega, ve saflj‘ tisti, ki je bil kdaj jetnik komunistnm zaporov. Zločinsko krohotanje, ki je s.e čilo smehu norcev v umobolnici, nas J tako resigniralo, da nam je bilo vsee» kaj narede z nami. .v Če bi nas v tistem hipu začeli m(,rlL bi se nihče ne upiral, amak bi jim c® silili pod nož ali strel, samo da bi " j prej končano, kar se mora izvršiti n nami. Komunisti dobro vedo, da jim 1 noč največji porok, da izvedo, kar hoc»J J „Kdo od vas je bil oficir?“ je vp .ras»1 komunist, katerega sta govorica m n stop izdajala, da je Ljubljančan. Nihce.^ ni odzval, ker nikogar več ni bilo. Vec> . so odgnali iz vlaka na Hrušici, dva> terima se je pa posrečilo, da sta j° ÜSuftta ” pa prelin,°noi »Je bil kdo vodnik ?“ tišina, ki je bila že preje tako ne-ŠP°tena' 5*a bi slišal teči miško, se je j . stopnjevala. Fantje so počasi začeli » ,lgati roke. Ti so morali takoj v po-bn° sobo. Kakih deset jih je bilo. ; »Zdaj pa še desetarji dvignite roke,“ J tjavendan ukazal Ljubljančan. k brezbrižno smo dvignili desnice, °t bi nam bil oče ukazal, naj primemo j zl*ce. Prijatelj, ki je stal poleg mene, Dr P°teSnil mojo roko spet nazaj, še edno me je kdo opazil. Tako sem ostal ed vojaki, oni, ki so se bili javili, pa so °rali za vodniki v drugo nadstropje. odbrali tudi še namest-, katere so prav tako pre- . ^a temi so *“e desetarjev šestili. Kar nas je ostalo, smo se vrnili v Pfejšnje sobe, kjer smo prebedeli že ^go noč. j, Sonce je spet pregnalo temo. Tam j naj je vstalo življenje pomladanskega be> seveda samo za komuniste, nad vse-drugimi, posebno še nad nami, pa je , lsel težek in grozen oblak negotovosti in , Pianističnega nasilja. Prav nič nam ni *° za pomlad, ne za sonce, ne za polja, J" z-a šumeče gozdove, kajti vse to je ,v|Jenje, mi pa smo mislili le na trplje-•*e in smrt. n ,0b enajstih nam je stražar ukazal, aJ gremo h kosilu: „Vzemite s seboj r'icije in žlice!“ — „Jih nimamo...“ l ^ekdo šepnil v odgovor. — „No, jih °ste pa dobili.“ h Orug za drugim smo se majali po pdnikih in stopnicah. Na prvem stop-je ležal velik kup umazanih nem- 1 d porcij in polomljenih žlic. Kar spo-Pia smo morali vzeti posodo in žlico, h kakšno je bilo vse skupaj! Vsaka zp]Sot*a Je bila do polovice napolnjena z 1 *no plesnobo, kajti že tri tedne je Z!>la tam, kamor jo je Nemec treščil p. Pomito. Prvi se je ustavil ob vodni P'> da bi pomil, pa ga je komunist od-svi •’ nekoč, da je za nas izdajalske 1 nJe, še ta posoda prečista. Da bi še PJU ne prišlo na misel, da bi poplaknil gnusno črepinjo, je stražar ostal pri pipi in zastražil vodo. Tako smo se spuščali vedno niže in niže v klet, kjer so nam zavreli malo neslane vode. Da mi je bil krajši čas, sem spotoma štel stopnice; 217 sem jih naštel, p redno sem prišel do kotla. Skoro na vsaki drugi stopnici je stal partizan. Zijali so v nas, da nas je spreletavala groza, kot bi se polnočno uro znašli na pokopališču. Marsikdo se je na tej poti nalezel batin kot berač mraza. Naj z nekaj besedami opišem našo hrano, ki je bila vseskozi enaka. Bila je sama voda, nezabeljena in neslana. Na vsakih sto litrov so morda skuhali eden do dva kilograma krompirja, potem si pa lahko vsakdo sam misli, kako gosta me-naža je bila to. Te smo dobivali po pol litra enkrat ali dvakrat na dan. Začeli smo tako slabeti, da se nam je po nekaj dneh že meglilo pred očmi. Niti po to vodo se nam ni zdelo vredno več hoditi. Kmalu po prvem kosilu so nas vse skupaj nagnali na grajsko dvorišče. Nestrpno smo pričakovali, kaj bo zdaj. Držali so nas „v šahu“, da se niti spogledati nismo upali. Stražarjev je bilo vedno več in več. Skoro za vsakim je stal komunist, da bi ja nihče ne pobegnil. Sonce je pripekalo, da smo gagali kot kokoši, rdeči pa so se nam režali v obraz. Nekateri so že omahnili na tla, pa tudi tem niso dovolili, da bi se premaknili v senco. Na steni pa so cvetele bele vrtnice... Omamljale so nas s svojim vonjem ter »as klicale v svobodo, ki je pela svojo prekrasno pesem vsepovsod. Najraje bi se zjokali, tako zjokali, da bi sonce tudi naše solze prelilo v živobarvne pramene mavrice, prav kot vodo, ki je sredi dvorišča brizgala v zrak, nato pa napajala prve cvetove potonke, ki je bohotno cvetela po gredicah okoli vodometa. Nenadno so se na oknu v I. nadstropju prikazali trije oficirji; bil je Miha, že zgoraj omenjeni Ljubljančan in še neki drugi, za katerega ni nihče vedel, od kod se je priklatil. Miha je držal v roki cel kup papirjev, gotovo samo zato, da je prišlo njegovo dostojanstvo „komandanta“ bolj do izraza. Po končanem propagandnem govoru je dal listine Ljubljančanu, ki je začel takoj klicati imena. Najprej so bili na vrsti oni, katere je rdeča popisovalna komisija oddelila v prvo grupo. Teh je bilo osemdeset do sto. Med njimi so bili samo mladoletniki ali pa taki, ki so bili pri domobrancih le nekaj dni, ali kvečjemu nekaj tednov. Te so takoj odvedli v pritlično sobo, obrnjeno na grajsko dvorišče. Za njimi so prišli na vrsto oni, ki so bili že dalj časa v domobranskih vrstah, a so bili nepoznani. Med te so nas iz naše postojanke oddelili kar pet. Nikakor si ne morem razložiti, kako je mogoče, da sva tudi midva prišla v to skupino. Naša družina je bila vseskozi izrazito protikomunistično usmerjena, tudi takrat, ko so vsi drugi klonili pred rdečim terorjem in odšli v bližnje Dolomite ustanavljat „svobodno republiko“. Približno stodvajset je štela naša skupina. Ostali smo kar na dvorišču. „Zdaj pa na ono stran!“ je ukazal Miha in pokazal s prstom preko dvorišča. Ljubljančan je začel klicati imena. Ti so imeli označko tri. Bili so to starejši domobranci, katere je kdo ali obtožil, ali pa so bili poznani. Sem je prišla velika večina od skupnega števila 3200, kolikor je štel naš transport. Zlepa ni bilo konec klicanja, ker so se fantje le počasi vlačili na svoj novi prostor. Prvič, hitro hoditi niso mogli, drugič pa tudi hoteli niso, ker jim je bilo že vseeno, če jih na mestu pobijejo. Nenadoma je komunist utihnil. Začudili smo se, ker ni imel nobenega papirja več v roki, kakih deset fantov pa je ostalo nepoklicanih. Ti so hoteli oditi kar k tretji skupini, ki jim je bila najbližja, a so jim stražarji to zabranili. Ti so bili zaznamovani s številko štiri. Teh niti poklicali niso. Obstopili so jih štirje stražaji ter jih odgnali v bunker. Kako se jim je tam godilo, si bo vsakdo lahko predstavljal, če se spomni besed, katere sem že zadnjič napisal o tej zloglasni podzemski luknji. Ko so te „največje zločince“ spravili na varno, je prišla na vrsto tretja grupa. Nismo se mogli ločiti s pogledi, ko so nekateri naši spet odhajali nazaJ v drugo nadstropje. Ko so bili že v dru-gem nadstropju, so nam mimo okn» grede še enkrat pomahali z roko in ne' kaj zašepetali. Kaj so nam hoteli pove; dati, nismo razumeli, pa tudi oni sam1 verjetno niso vedeli, kaj naj povedo z eno samo besedo, za katero so imeli čas-Živo smo slutili, da se ne bomo viden nikoli več. Za njimi smo morali tudi mi v drug0 nadstropje, le v drugo sobo so nas pre' mestili. Imeli smo krasen razgled na griček nad gradom in preko ravnine, k; se je odpirala daleč proti Kranju. V tej sobi smo ostali ves čas svojega bivanja v Škofji Loki. . j Ker se je to grupiranje in poznej® še selitev zavlekla prav do trde tem®' ta večer nismo dobili večerje. Poleg*1 smo ob vseh štirih stenah. Devetinosem; deset nas je našlo stanovanje v eni sam' sobi. Bila je res velika, a vseeno pre' majhna. Pozneje se je stanje še posla*1' šalo, ker so čez nekaj dni privlekli ?e dvanajst nam enakih v to sobo. ☆ Tu se je dogodilo marsikaj nenavad' nega. Vsega se še tako živo spominjam; kot bi se bilo včeraj dogodilo. Neka) besed o tem. Najprej naj omenim, da smo tud1 med seboj prav malo govorili, ker nism0 nikomur več ničesar zaupali, odkar sm° prvi dan slišali, da so nekateri priprav' ljeni na vsako izdajo, samo da bi seb® rešili. Le prav dobri prijatelji smo f’ tiščali skupaj in se tiho menili o tem 1,1 onem. Včasih, ko nam je pogled na cvetoče travnike in drevje po grajskem bregu le preveč omehčal čustva, sm° začeli obujati spomine na nekdanje lep® čase. Tako smo se vživeli vanje, da nam je ob spominu na domačo vas, na svoj1 drage in na nikdar pozabne dni v dom°; branstvu, četudi so bili po eni stran1 težki, postalo tudi trpljenje sladko 1,1 mehko kot božajoč vonj vrtnice, ki Je svoje drobne cvetove stegovala prav D® okno, a se jim nismo smeli približati. . Naslednji dan je bil praznik sv. Res' njega Telesa. Že ob petih nas je straža1 Pagnal pokonci. Nekateri starejši niso •nogli hitro vstati, ker so jim bili na trdem podu udje čisto odreveneli, zato smo morali za kazen tako dolgo legati in vstajati, da jih je več kot polovico od -slabosti obležalo. Partizan je nekaj časa Komaj smo se spet umirili, so se odprla vrata sosednje sobe. Doslej sploh nismo vedeli, kdo je v njej, ker so nam tako zabičevali, da ne smemo odpreti vrat. V našo sobo sta stopila nemška vojaka-bolničarja, ki sta šla po hrano Pretepal s kopitom in nas brcal, kamor j6 Pač zadel, a ko je videl, da nič ne lzda, je šel klicat komandanta. Res sta bila kmalu v sobi. Nekateri vstali, drugi še vedno niso mogli, komunista sta od same jeze zijala v Pas kot dva bika v nova vrata. , »Zakaj ne vstanete, če pride v sobo ,?rec narodne vojske ?“ je zarohnel foiha. »Ne morem, pa če me ubijete... ne P'orem...,“ je stokal pred njim obu-Papi kmet. .„Vam bomo že pomagali! Še enkrat Paj se kaj takega zgodi, boste šli vsi v Pnker, da se boste tam spet naučili .Pke, katero ste kot okupatorjevi hlapci '^to pozabili,“ je kričal nad nami ko-P'andant. Nato sta izginila. za nekaj ranjencev, ki so ležali v sobi. Čez dobre pol ure sta se vrnila z zvrhanimi porcijami makaronov, v majhni košari pa sta nesla nekaj hlebov belega kruha. Sami svojim očem nismo verjeli, da je res še kaj hrane na svetu. Zdaj so nam še bolj zakrulili želodci, ko smo videli kruh. Tako nam je postalo hudo, da smo prvega komunista, ki je prišel v sobo, na kolenih prosili, naj nas pobijejo, če nam ne morejo dati nobene hrane. Oni se nam je smejal, a ker je nekaj le moral reči, je odprl usta: „Saj nič ne delate.“ „Saj Nemci tudi ne. Zakaj pa onim dajete toliko?“ se je zaslišalo iz kota. Partizan se je zresnil in jezno zarobantil nad nami: „Oni so bili vojaki, katere je Hitler mobiliziral, vi ste pa izdajalci in zločinci.“ Nihče ga ni ničesar več vprašal. Kot od vraga smo se umaknili od njega in se sploh nismo več zmenili zanj. Ob desetih smo opazili procesijo, ki se je vila po škofjeloških ulicah. Prvi del je bila res procesija vernih Slovencev, ki so v božjo čast prepevali in molili, za njimi pa se je podilo pet okrašenih voz komunistov, ki so se z rjovenjem komunističnih pesmi norčevali iz verskega obreda. Bandera so jim nadomeščale bolj-ševiške zastave in transparenti, pobožno molitev pa hreščeča harmonika, ki jo je vlekel protiverski podivjanec. Komaj nam je procesija izginila iz- -pred oči, je v sobo prisopihal Ljubljančan. Nekajkrat je prekoračil sobo gor in dol, nato pa prav hinavsko začel: „No belčki, ki ste se zmeraj hvalili, da se borite za vero, — ali ste šli danes kaj za procesijo?“ Užaljeni smo se stisnili k stenam in ga nismo niti pogledali. Take podlosti res niti od komunista nismo pričakovali. „Mi smo bili pa vsi...“ je hvalisal komunistično bando. Takoj je spoznal, da nas je preveč živo zadel, zato nas s to stvarjo ni več dražil. Spet je stopil po sobi, ker ni vedel, kako naj začne drug pogovor, da se bo z njim opral. Kmalu se je znašel: „Srečo ste pa imeli. V vsakem spopadu je naših padlo vsaj desetkrat več kot vas.“ To priznanje nam je kar dobro delo. Njegovo pripovedovanje nam je postalo zanimivo, zato smo mu napeto prisluhnili. Marsikomu se je žalostni obraz nekoliko zjasnil. Partizan je nadaljeval: „Ne vem, ali vam je res tisti prekleti škofov rožen-kranc — tako pomagal. Nekoč smo sedeli ob ognju in na debelo požirali sline, ker se je v kotlu pekla sočna pečenka. Bili smo že pošteno sestradani, ker ste nas že tri dni podili sem in tja, da na jed še misliti nismo imeli časa. Težko smo že čakali, da se bomo spet enkrat najedli. Ko je navsezadnje dežurni naznanil, da je kosilo gotovo, pa se je zgodilo nekaj, česar ne bom nikoli pozabil in vam tudi nikoli odpustil. Veste, kaj je bilo? Ko smo se najbolj drenjali okoli kotla, ste prišli za nami in nam vrgli mino prav v kotel. Nekaj naših je obležalo, nekaj je bilo ranjenih, pečenka in kotel pa sta se razletela in se obesila po vejah..-Meriti ste res znali, to moram reči.“ Tako smo privoščili tisti partizanski sodrgi, ki jo je morala sestradana spet pobrati čez drn in strn, da bi se najraje smejali, a se nismo upali. Kar odleglo nam je, češ, nekaj preglavic smo jim pa le povzročili. ☆ Potem so se dnevi vlekli kot večnost. Podobni so bili deževnemu in mrzlemu jesenskemu dnevu, ki, od jutra do večera zavit v meglo, vse stvarstvo pripravlja na težki zimski čas. Tudi mi smo slutili zimski večer svojih mladih življenj —; smrt. Vsak dan smo bili bolj izmozgani in oslabeli, tako da je le malokdo še vstal, kadar je v sobo prirohnela rdeča pošast. Naj omenim, kako smo vstajali, kadar je kdo od komunistov le hotel malo užitka nad našo oslabelostjo: Najprej smo se spravili na kolena in zamižali, da smo premagali slabost, potem pa smo se, oprijemajoč se sten, počasi postavili na noge. Kolikokrat je kdo zgrmel na pod kot mrtev, razbojniki pa so ga brcali iD kričali: „Kaj ti pa je, mrcina bela? AH si se ga napil, da se valjaš po tleh?“ Po hrano smo morali še vedno hoditi daleč v klet. Marsikdo je prestopil samo deset stopnic, pa1 se je vrnil, ker ni mogel dalje, druge pa so podili, da smo morali teči vso pot, čeprav se nam je meglilo pred očmi. Tako smo prinesli v sobe š® čisto vrelo vodo. Niti te nam niso pri' voščili. Določili so nam pet minut časa, a ker v teh kratkih minutah nismo mogH posrebati vrelega kropa, smo morali še to zliti v stranišče in odnesti posodo n» kup v kotu hodnika. To posodo je vedno stražil mlad Ško- Jeločan, ki menda še ni imel šestnajst et- Ta in še neki drugi pobalin sta Postala strah in trepet vseh jetnikov, vtjti enega koraka jima nihče ni nare-od po volji. Prvi nas je nagnal po hod-, u> da smo tekli, kakor smo s svojimi zudnjimi šibkimi močmi še mogli, a ko prišli do drugega, nas je namlatil, Les’ zakaj tako divjamo po hodnikih, hadar je kdo teh dveh stražil na našem °dniku, takrat srno zaman prosili za Požirek vode. Tudi če bi si kdo s kap-hco vode mogel rešiti življenje, mu je e bi privoščila. Isto je bilo s straniščem. 6 sta se zavzela, po celo dopoldne nista •kogar pustila iz sobe. Izgovarjala sta ,e’ da komandant tega ne pusti, ker ho-•nio na stranišče samo zato, da opazu-Jern° grajsko okolico in delamo načrte, Kako bi pobegnili. Ker nas niso hoteli potolči, ampak "•••enkrat samo trpinčiti, je v nas za-k°rela druga lučka upanja — misel na lek- Kakor sem že omenil, se je v neka-že takoj (prvi dan porodila ta j lsek ki je bila oprta le na lastno moč j* spretnost. Znova se je vžigala, a ni Jhogla do izraza, ker jo je bilo spričo oko-. Scto docela nemogoče uresničiti. Vendar Je ostala v nas živa, a na žalost smo jo •'esničili le nekateri. Ko je lastno nemoč adomestilo zaupanje v božjo pomoč, je r°stala še posebno trdna in prijemljiva, , ?zipot v prihodnje dni. . . nekaterim je • a vodnik v življenje, drugim pa tolaž-nik v trpljenje. Vse to smo doživljali prve dni po j^edaji. Nič nismo tožili nad trpljenjem, "v smo vedeli, da si sami ne moremo pomagati. Tiho smo trpeli in bili v Več gV°ji duši še veseli, da moremo trpeti ■ av mi. Ničesar nismo mogli zvedeti o |B*gih domobrancih, čeprav smo marsi-aterega partizana vprašali, če so tudi stale dobili nazaj. s Hvala Bogu, da nismo vedeli, kako 7 l.e zgodilo z drugimi. Skoro ne upam Izdihom zmotiti svoje misli, dokler do skl*163 ne Prem*sKm velike žrtve božjega j. lePa, da so tudi drugi, ki so že vedeli, 4,11 gredo, hoteli za nami v domovino, drugi, tja gremo so za nami, povečini „Kamor so šli tudl mi...- In šli v Teharje nad Celjem... prostovoljno v smrt.. . Kdaj se bo rodil človek, ki bo doumel to veliko žrtev ?!“ V torek, 6. junija, so tretjo grupo nenadoma odvedli na dvorišče. Pri vhodu so ji pridružili tudi vse nesrečne prete-pence iz bunkerja. Nihče ni vedel, kam odhajajo, ne oni sami ne in ne mi, ki smo zamišljeno gledali za njimi, ki so malo pred poldnem potrti izginjali proti trgu. Nekateri so govorili, da gredo v Št. Vid, drugi, da v Kočevje na delo; vedel pa nihče ni nič točnega. Koliko žalostnih spominov so nesli s seboj, koliko temnih slutenj jih je morilo.. . Bog nebeški ve! Prenizek je prostor od zemlje slovenske do neba, da bi sprejel vase vso to bolečino! Morala je prodreti nebo in ganiti Boga, da ta žrtev ne bo zaman. Mi pa smo še ostali v gradu. Še bolj so nas zastražili. Po hrano smo morali zdaj hoditi na dvorišče. Vso pot :,Ko je čas potekel in je bilo treba oditi, je stegnila svojo roko skozi temno, le-seno omrežje, položila jo je v mojo roko, nijjini pogledi so sc srečali in v nama so oživele slike vsega najinega srečnega skupnega življenja. To je bil trenutek, '<0 sva skupno, kakor na oltar, polagala n°vo žrtev — svojo srečo. Za slovo je ^ama obema kakor iz srca zraslo vprašanje: Ali se bova še kdaj videla?“ Dnevi in meseci so minevali, toda spomini niso obledeli. 18. junija, na ob-etnico poroke, je Pieter zapisal v svoj anevnik: „Danes je dan najine poroke. ' * let je od takrat. Umiram od domo-°šja pod plazovi spominov, ki nočejo umreti." Ravno ta dan ga je vznemi-. tudi pismo znanke, ki je obiskala ujegovo ženo v samostanu. V pismu je stalo: „Ona je lepa, naša sestra Roze- linda, vsa žari od notranje svetlobe." Dan za dnem piše Pieter v svoj dnevnik o otožnosti, ki ga prevzema, ko se spomni na svojo ženo. „Včasi sem na kraju s svojimi močmi. Utrujen sem od brezkončne bolesti. Veš ti, draga sestra Rozelinda, kako jaz gledam na svoje življenje? Zdi se mi, da me še vedno pričakuješ ti, sestra Rozelinda. Odšel sem od tebe, da bi opravil težko delo, ki nama ga je Bog položil v blagor obeh. Ko bom to delo dokončal, se bom vrnil k tebi in najinim otrokom. Ko se bo približal večer in bomo utrujeni od dolgih nalog, ki nam jih je nalagalo življenje, tedaj me zvesto pričakuj, kakor si me tolikokrat čakala doma z otroci, da sem se vrnil od dela. Kdaj se bom vrnil ? Tega ne morem povedati, toda dolgo ne bo več trajalo..." Pieter in Kristina zopet združena Vendar Bog ni hotel, da bi Pieter kelih žrtve izpil do dna. Njegov opat, ki je poznal njegovo duševno stanje, mu je rekel: „Samostansko življenje ni taka preizkušnja, ki naj bi človeka neprestano mučila, mu trgala srce. Samostansko življenje ne sme biti trpljenje, kakršno povzroča domotožje po žrtvovani preteklosti, domotožje, ki lahko človeka stare." Pieter je medtem tudi zvedel, da sestra Rozelinda hira, vene. Njuno mesto je bilo drug ob drugem! Opata obeh samostanov sta se sporazumela in pokazala razumevanje za ta položaj. Bog ju je navdahnil: Dovolj je tega! Pieter je bil ves iz sebe od samega veselja, ko ga je opat obvestil, da bo po 18 mesecih lahko zopet videl svojo ženo Kristino in zanaprej z njo živel. Toda še ena težka naloga ga je čakala: Kako naj obvesti svojo hčerko Ano Marijo, sestro Kristino, o tem novem koraku, o izstopu očeta in matere iz samostana? Hčerka pa je sprejela očetovo sporočilo kot olajšanje. Zavedala se je, da je sedaj konec nepre- magiji ve bolesti, ki je mučila ločene starše. * Mož in žena sta se zopet našla v pariškem predmestju Meudon, v hiši filozofa Maritaina. Kristina se je pripeljala prejšnji večer iz Solesmesa. Ko je Pieter vstopil, je stala pred njim majhna, nebogljena, s svojim ganljivim ■ drobnim obrazom in z velikimi očmi, 'polnimi sreče. Njene kratko ostrižene lase je pokrival črn pajčolan, obdan s čipkami. Nobeden od njiju ni mogel spregovoriti besedice, obema so se udrle solze, začela sta jokati. Prva Kristinina želja je bila, da bi zopet videla svojo hčerko. Skupno sta odpotovala nazaj v Oosterhout. Sestra Kristina je stegnila svoje roke skozi omrežje v govorilnici in njena mati je pokrila te roke s poljubi sreče. Pieter si je moral spet poiskati namestitev. Ostala sta skoraj brez vsakega imetja. Čutila sta, da sta dva velika reveža sredi bogatega Pariza. Toda kmalu je dobil Pieter nazaj svoje mesto v vodstvu založbe Desclee de Brouwer. Leta 1939 pa sta se vrnila v Holandijo in se naselila v neki hiši na robu velikega gozd Bred. Pieter in Kristina sta tukaj vršila poseben apostolat, apostolat gostoljubja. S plemenitostjo in širokosrčnogtjo sta sprejela vsakega, kdor je potrkal na njuna vrata. Njuno življenje je sedaj potekalo v ritmu samostanske ubranosti. Ob istem času, kakor njuna hčerka v samostanu, sta molila urne molitve in njuni gostje, pa naj je bil kdorkoli, so morali sodelovati. Vendar je Kristina ostala do konca svojih dni mati bolečin, ki jih je povzročila smrt obeh otrok. Pieter pa je imel poseben dar, da je vse, s čimer je prišel v dotik, poduhovil. Ljubil je svojo ženo in ona je njega občudovala. Njuna skupna zemeljska sreča je trajala še po izstopu iz samostana skoraj 20 let. Leta 1950 je veliki pisatelj slavil svoj 70. roistni dan. Tedaj ie sorejel odlikovanje od sv. očeta, od holandske kraljice Julijane in od belgijskega kralja. Pieter izpolni sinovo mesto Dne 26. decembra 1953 je Kristina umrla na emboliji, zaradi zamašenja žile odvodnice, štirinajst dni po njeni smrti je zaprosil Pieter v samostanu v Oosterhoutu za preprosto celico, da bi v njej prebival kot gost. Opat pa mu je dal takoj razumeti, da se zna z njim zgoditi še kaj večjega. In res, kmalu je Pieter zaprosil, da se sme vrniti v samostansko skupnost, v kateri so ga njegovi nekdanji tovariši prisrčno pozdravili. Sv. oče mu je podelil poseben spregled, da je lahko končal bogoslovne študije, ki bi sicer trajale šest let, že v treh letih. Na tretji smrtni dan svoje žene je opravil pisatelj Pieter van Meer svojo novo mašo. Bilo mu je tedaj 75 let. Sedaj je res izpolnil mesto, ki g* je njegov sin zapustil pred 23 leti. V samostanski cerkvi je klečal on, poosebljena žrtev, oblečen v mašna oblačila, zatopljen v globoko molitev. 75 redovnih sobratov je prepevalo psalme. Cerkev je bila nabito polna novo-mašnikovih prijateljev, takih, ki so P° njem našli milost vere pa tudi takih, ki jim je bila modrost vere še tuja, p9 so bili vendar ganjeni nad izredno usodo pisateljevega življenja. Sv. maša sc je pričela. Don Pieter je bil vsaj n» videz miren. Njegove fino oblikovan« roke so se dvigale k nebu kakor pretresljiva prošnja, njegove modre, v Križanega uprte oči pa so bile ena sam9 molitev. Don Pieter se je med daritvijo zopet spomnil nje, ki je že spoznala skrivnost smrti in ki ga sedaj čaka kot zvesta spremljevalka v večnosti. Bogu v zahvalo in njej v spomin piš6 sedaj zadnji zvezek svojega dnevnik9' ki nosi naslov „Magnificat“ — „Moj9 duša poveličuje Gospoda“. P' pastirsko pismo jugoslovanskih škofov O KRŠČANSKEM ZAKONU IN DRUZ Pomebnost družine 1. Najstarejša človeška skupnost je družina; ta je osnovna celica vsega družbenega življenja. Po družini otrok stopi v javnost, to se pravi v državljansko skupnost. (Leon III.: Rerum fiovarum, n. 10 - Fontes III, 360.) ' 2. V družini se otrok navzame različnih nagnjenj, navad in misli, ki ga skoraj zmeraj spremljajo skozi vse življenje in mu dajejo nekak izrazito °sebni pečat. 3. Od tod velika pomembnost družine v življenju človeštva. Kakršna družina, tak narod. Po besedah poganskega filozofa Citrona je družina „seminarium civita-Hs“ — semenišče države. Družina je zibelka, ki daje narodu nove člane, državi nove državljane, Cerkvi nove otroke, nebesom pa prihodnje svetnike. 4. Zato je razumljivo, da je Cerkev skozi vsa stoletja z največjo skrbjo in ljubeznijo pazila na družino; za zgled družinskega življenja stavi svojim vernikom pred oči sveto družino v Nazaretu. Zakon korenina družine 5. Osnova ali korenina družine je fakon. Kakor si ne moremo misliti de-bla brez korenine, tako si ne more- misliti družine brez zakonske skup- nosti. 6. O zakonu se mnogo piše in govori. k 'rijo se zmotni pogledi na zakon, nepravilni pojmi in škodljivi nasveti, ta- o da že papež Pij XI. toži, da mnogi ali sploh ničesar ne vedo o svetosti krščanskega zakona ali to svetost ta j e ali pa jo sploh zametujejo (Časti conn. AAS 1930). Zato vaši škofje čutimo dolžnost, da vam na kratko obrazložimo skrivnost zakona, njegovo vzvišenost in dolžnosti, ki jih ta skrivnost nalaga zakoncem. 7. Zakon je božja ustanova. Postavil ga je sam Bog, ko je ustvaril človeka ter rekel Adamu in Evi: „Plodita se in množita!“ (1 Mojz 1, 28). Iz teh besed je razviden namen zakona, njegove dolžnosti in pravice. 8. Bog je ustvaril enega Adama in eno Evo. Zakon je torej po božji volji enojnosten, ker Bog ni hotel, da bi bil zakon drugačen kakor med enim samim možem in eno samo ženo (Časti conn. AAS 1930 n. 13). 9. Zakonska vez je nerazvezna, to se pravi: traja dotlej, dokler je z ene strani ne razveže smrt. 10. Res je, da je vzvišeno pojmovanje zakona pri nekaterih narodih potemnelo in so nekateri narodi zašli v mnogoženstvo. Pogosto so možje trdega srca mogli ženo „odsloviti“, in to celo med judovskim ljudstvom, ki je imelo razodete božje resnice. 11. Ko je pa Gospod Jezus Kristus videl to trdoto srca nasproti ženi, je rekel Judom: „Od začetka pa ni bilo tako“ (Mt 19, 8). Jezus Kristus brezpogojno terja nerazveznost zakonske zveze, ko pravi: „Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči“ (Mt 19. 6). Zakon je torej tako trdna zaveza, da traja do smrti. Krščanski zakon je zakrament 12. Gospod Jezus Kristus je odlikoval krščanski zakon s častjo zakramenta. Zato pravi sv. Pavel, da je zakon velik zakrament „v Kristusu in v Cerkvi“ (Ef 19, 6). 13. Med kristjani zakon torej ni samo naravna zaveza, marveč nadnaravna, kakor je nadnaravna zaveza med Kristusom in Cerkvijo. 14. Kakor ne moremo misliti, da bi Kristus zapustil svojo Cerkev ali da bi se Cerkev izneverila Njemu, tako ne sme ne mož zapustiti svoje žene, žena pa se ne sme izneveriti svojemu možu. 15. Zakramentalni zakon je tako trki en, da ga nobena zemeljska sila ne more razvezati. 16. Ni ga razloga, zaradi katerega bi bilo mogoče pretrgati zavezo, ki veže moža in ženo, potem ko sta sklenila in izvršila krščanski zakon. 17. Čeprav bi se ugotovilo, da je žena nerodovitna, ne sme mož zapustiti nerodovitne in se poročiti z rodovitno. Ko bi tako storil, bi bil kriv prešuštva (Časti conn. AAS 1930). 18. Nerazveznost zakona je močna opora medsebojni zvestobi, tako da poročeno osebo odvrača od grešnih mikov, ki jo vlečejo v nezvestobo. 19. Nerazveznost zakona preprečuje tesnobni strah, da bi morda v primeru 'nesreče ali starosti enega izmed njiju utegnil drugi odstopiti od zakonske zaveze. 20. Namesto strahu se v zakramentalnem zakonu utrjuje stalni mir, zavarovano je dostojanstvo obeh strani in trajna medsebojna pomoč. 21. Nerazveznost zakona opominja obe strani, da se nista zavezali v zakon iz gmotnih koristi ali za zadovoljevanje nizkotne pohote, marveč zato, da drug drugemu skrbita za višje in večne dobrine. 22. Z zakonsko trdnostjo je dobro poskrbljeno za varnost in vzgojo otrok. Ta traja dolgo vrsto let ter nalaga staršem težke in dolgotrajne skrbi 111 bremena; ta bosta prenašala laže i'1 vedreje, če zedinita svojo voljo in svoje sile v zavesti, da njuna zaveza traja do smrti. To so razlogi, zakaj Cerkev ne more dovoliti razveze zakramentalne zakonske zaveze. Največ, kar more v nekaterih primerih dovoliti, je ločitev skupnega življenja (od mize in postelje). 23. Ločitev zakramentalno sklenje; nega zakona je veliko zlo, ker pomeni poseganje in vtikanje v božje pravice; vsako poseganje v božje pravice pa je za posameznega človeka greh, za vso človeško družbo pa nesreča. 24. Vedite, dragi verniki, da ločena žena ali ločeni mož ne moreta več skleniti novega zakramentalnega zakona, ker je Jezus Kristus slovesno povedal: „Kdor koli se od svoje žene loči in se oženi z drugo, prešuštvuje; in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje“ (Mt 19-9). 25. Žalosten je položaj žene tam, koder je mogoča razveza zakona; po besedah papeža Leona XIII. so tam izpostavljene nevarnosti, da „bodo odslovljene, ko bodo zadostile može'1 strasti“ (Leon XIII. v okrožnici Arca-num divinae sapientiae, 10. II. 1880)- Božja zamisel zakona 26. Božje načrte o zakonu beremo že na prvi strani sv. pisma. Tu pravi Bog prastaršem: „Plodita se in množit3 ter napolnjujta zemljo!“ (1 Moj z 1-28). To božjo zamisel izvršujejo krščanski zakonci v okviru zakramentalnega zakona. Zakonska ljubezen je tako vzvišena, da „mož zapusti očeta in mater ter se drži svoje žene, in bosta eno telo“ ( Moj z 2, 24 in Mt 19, 6). V takem zakonu krščanska zakonca sodelujeta s tistimi večnimi načrti, po katerih Bog upravlja svet in ohranjuje človeški rod. 27. Če sq mož in žena zavedata, da s svojim zakonskim življenjem sodelujeta v vzvišenem božjem načrtu, po katerem Bog ohranjuje svet, potem je njuna medsebojna vdanost trdna in stalna, ker izhaja iz globokih virov resnic svete vere in ne sloni na majavem temelju kake čutne omame, ki se spreminja kakor luna. Božji načrti, v katerih sodelujeta zakonca, so ti, da bi se zemlja napolnila z ljudmi; ti se bodo po življenju na zemlji preselili v večno domovino in napolnili nebesa. To zakon uresničuje tako, da Cerkvi in državi daje potomstvo. Potomstvo 28. Potomstvo je prvotni namen zakona in otroci so plemenito premoženje, ki ga zakoncema daje sam Bog: »Sinovi so dar od Gospoda. . .“ (Ps *26, 3). Blagor staršem, ki sprejmejo ta vzvišeni dar iz Gospodovih rok. 29. Krščanska zakonca bi morala moliti kakor pobožni Tobija v stari zajezi : „Ti veš. Gospod, da nisem vzel Žene za pohoto, marveč iz ljubezni do Potomstva, ki bo vekomaj slavilo Te-he“ (Tob 8, 9). 20. Otroci so izvršitev zakonske zaveze; ta se s skupnim zarodom utrjuje. V svojih otrocih gledajo starši nadaljevanje lastnega življenja. Otrok Je podoba, odsvit očeta in matere, zato starši že po naravni postavi tako go-feče ljubijo svoje otroke. Zakon brez otrok 31. Iz Tobijevih besed vidimo, kako je potomstvo nekaj zares vzvišenega. Toda zakon, ki po krivdi zakoncev ostane brez otrok, je podoben drevesu brez sadu, podoben je tistemu smokvi-nemu drevesu v evangeliju, o katerem pravi Gospod: „Iščem sadu na tej smokvi, pa ga ne najdem“ (Lk 13, 7). Nezadovoljen s smokvijo brez sadu, ukaže nato gospodar: „Posekajte jo torej, čemu naj še zemljo izrablja!“ (ib.). 32. Krščanska zakonca morata vedeti, da je zarajanje otrok delo, ki se ne le ujema z bistvenim namenom zakona in s tem tudi božje volje, marveč da s tem sama sebi tudi nebesa služita, saj pravi sv. Pavel, da se bo žena zveličala s porajanjem otrok (1 Tim 2, 15). 33. Seveda pa primera z nerodovitno smokvijo ne zadeva tiste žene, ki brez svoje krivde, marveč po naravnem ustroju ne more imeti otrok. Vemo, koliko sama trpi zaradi tega, ker svojemu ljubljenemu možu ne more dati potomstva, in trpi tudi mož, ko opazuje to njeno skrito bolečino. Toda zakonca naj se med seboj tolažita ter s toliko večjim medsebojnim spoštovanjem in ljubeznijo drug drugemu lajšata in lepšata dneve življenja; naj pogosto povzdigneta oči v nebo in velikodušno izročata svojo življenjsko žrtev Bogu. Včasih taka zakonca zelo primerno rešujeta svoj položaj brez otrok s tem, da posvojita kakega drugega siromašnega otroka in nanj preneseta svojo skrb in ljubezen. (Konec prihodnjič) To so zakladi, ki nam jih svetuje Jezus, naj si jih nabiramo: Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj iv rja in kjer tatovi kopljejp in kradejo; nabirajte si marveč zakladov v nebesih, kjer jih ne uničuje ne molj ne rja in kjer tatje ne kopljejo in ne kradejo (Mt 6, 19-20). IX. Z nezmanjšano brzino je Pavle pridrvel v mesto. Nič se ni zavedal, da bi jo moral zmanjšati. Šele, ko mu je stražnik na križišču zabrlizgal, je stisnil zavore. Ustavil se je v zdravnikovi ulici in zdirjal po stopnicah do stanovanja. Pritisne na zvonec in ga ne izpusti preje, da se pojavi na vratih postrežnica. Nejevoljno ga pogleda, ko pa zapazi pred seboj znani obraz, se začudi: „Gospod Pavle, kaj pa se je zgodilo?“ „Ali je gospod doktor doma? Prosim vas, pokličite ga takoj,“ se Pavle ne meni dosti za njene vprašujoče poglede. „Gospod doktor ima sedaj stranke, ne morem ga motiti.“ „Stranke lahko čakajo, to pa je zelo nujno.“ Poda ji vizitko in ona jo vzame in izgine za belimi vrati v ozadju. Skozi priprte duri na desno opazi Pavle polno čakalnico ljudi. Pa to ga nič ne moti, ljudje lahko čakajo. Že stoji pred njim zdravnik. Visoke koščene postave je, za naočniki sijejo temne, prodorne oči. „O, Zalar, pozdravljen prijatelj! Kaj te je pripeljalo k meni po tolikem času? Ne zgleda, da bi bil bolan,“ ga zdravnik veselo pozdravi in mu proži obe roki v pozdrav. Povabi ga v drugo prazno sprejemnico in zapre vrata za seboj. „Vinko,“ je Pavle na moč nestrpen, „od tebe je odvisna vsa moja sreča. V kraju, kjer sem se pred kratkim naselil, sem našel dekle, ki mi je sedaj vse na svetu. A sedaj je nevarno obolela. Resi jo, Vinko, te prosim, vse svoje premoženje ti dam na razpolago. Z motorjem sem pridrvel v mesto; kar hitro se pripravi!“ Doktor Vinko ga sočutno gleda. „Hm, Pavle, nisem mislil, da se boš kdaj tako hudo zaljubil. V tem si bil vedno tako lahkomiseln. Kar nisi našel ne v Rimu ne v drugih velikih mestih, to si seaaj staknil v tistem skritem gorskem gnezdu? Kakšna lepotica je vendar to dekle, da te je tako očarala?“ „Vinko, prosim te, ne muči me. K® jo boš spoznal, boš videl, da imam pra'-Samo napravi se hitro, prosim te.“ „Pavle, ali nisi videl, koliko pacientov čaka v sprejemni sobi? Potrpi, da ji*1 odpravim.“ „Ne, ne, Vinko, takoj moraš z menoj-tvoji pacienti lahko čakajo, Marjetica Ps je zelo slaba. Ne bo ti žal; plačam 11 desetkrat več, kakor bi ti mogli dati vs> ti pacienti skupaj.“ „Pavle, pozabljaš, da sem zdravnik ** ljubezni do bolnikov in ne do denarja-zvenijo skoro užaljeno zdravnikove besede. „Vinko, oprosti mi, nisem imel lVi mena te žaliti; saj vidiš, kako sem >,e strpen, da res ne morem paziti na vsak® besedo.“ „Da, vidim, da si bolj bolan ti k® j tvoja Marjetica. Pa konec besedi, razloži **** vse, kar veš o njeni bolezni.“ Pavle mu vse natančno razloži. Ko konča, vprašujoče zazre v zamišljeni zdravnikov obraz. „Morda bo res najbolje, da se takoj odpeljeva. Počakaj samo, da še paciente odpravim.“ Pacienti tiho odhajajo, vsak se radovedno ozre po Pavlu, ki stoji za priprtimi durmi. Doktor Vinko se kmalu vrne v športni obleki, z aktovko pod pazduho. Nič kaj obre volje ni, si misli Pavle, ko ga ošvig-,le z vprašujočim pogledom. Kmalu zabrni motor in odpeljeta se •skozi mestne ulice. Toda komaj sta zunaj ' predmestju, že Pavle na vso moč požene. Doktor Vinko ga nejevoljno sune v hrbet. „Kaj za vraga tako dirjaš, ali hočeš, da bova oba v bolnici končala?" Pavle brzino umiri, toliko večja pa je "estrpnost v njegovem srcu. Zdaj, ko se Je njegova ljubezen spremenila v trplje-‘'ie, je šele uvidel, kako zelo ljubi to °bro dekle. Nič več ni v njem sebičnosti 11 zelje po lastnem ugodju in zadoščenju, opravljen je na vse za srečo ljubljenega b'tja. Še pred poldnem pgispeta v vas. Iz vseh °ken skrivoma gledajo ljudje. Pavlova Gospodinja je obvestila sosede o zadnjih n°vicah in sedaj ju je vsa vas sprejela za zastrtimi okni. »Veš kaj, Pavle, drugič pojdem raje S takim norcem se ne bom več vo-. > izbruhne doktor Vinko še zadnjo lezo nanj. , »Saj sem vendar zmerno vozil,“ se nt šolarček skuša Pavle opravičevati, j »K vragu ti in tvoja zmernost! Če bi * Ves čas ne bil suval v hrbet, bi sedaj °ba ležala v jarku.“ »No če si že sebi in meni rešil živ-Jetje, regj ga se(jaj ge Marjetici. Naj-ani Dol ure v hrib še imava.“ „Res lepa tolažba po taki vožnji. Pa veš, kaj ti povem, slano te bo vse to stalo, dečko moj!“ „Vse moje premoženje ti je na razpolago. To sem ti že povedal,“ se mu Pavle nasmehne. Predobro pozna Vinka, zato ve, da se za na videz trdo zunanjostjo skriva nadvse požrtvovalno, zlato srce. Sonce neusmiljeno pripeka, le od časa do časa potegne hladilna sapa od smrekovih gozdov in osuši prepoteno čelo. Pavle je nestrpen, kar zdirjal bi po hribu navzgor, pa mora pohlevno hoditi poleg Vinka, ki vso pot godrnja nad neumnimi klanci in še bolj neumnimi ljudmi, ki so postavili hiše na take strmine. Pavle le potrpežljivo molči in požira vso njegovo nevoljo. Končno le prispeta do hiše in oba se globoko oddahneta, Pavle nič manj kot Vinko. Na dvorišču jima pride naproti mama Marjeta. Tam izza vogla pa boječe gledata Cirilček in Metodek. Bojita se vse bolj zdravnikove aktovke kot pa njega samega. Bog ve, kaj skriva v njej, morda nože in igle, ki se bodo zarile v Marje-tičino telo? Vendar ju radovednost kmalu privede bliže. Zdravnik ju takoj opazi in pokliče k sebi: „Ali sta vaša, gospa?“ ju z vidnim zanimanjem opazuje zdravnik. „Da, moja zadnja dva sta. Komaj tri leta sta imela, ko je očeta zasul plaz.“ Doktor Vinko potegne k sebi oba otroka in ju nežno boža po svetlih laseh. „Lahko ste srečni, gospa, da imate dva tako zdrava otroka. Jaz pa nisem imel sreče z njimi. Prvi mi je umrl za davico, ko je komaj dopolni) dve leti, druga, punčka, pa mi je že takoj ob rojstvu umrla. Žalostno je v moji hiši brez otrok, gospa, rajši bi jih imel deset, kot pa nobenega.“ „Gospod zdravnik, ali imate nože in škarje v svoji torbi?“ se zdajci ojunači Cirilček. „O ne. otrok moj, samo dobra zdra- vila so notri, s katerimi bomo Marjetico ozdraveli, da bo kmalu čila in zdrava.“ „Hvala Bogu! Sem se že bal, da boste Marjetico rezali in da bo tekla kri.“ Zdravnik se je samo nasmehnil in stopil za mamo Marjeto v hišo. X. Pavle z otroki je ostal na dvorišču. Sedel je na klop pod latnikom, tam, kjer je tolikokrat posedala njegova ljubljena deklica in mu brala iz sv. pisma. Ali se bodo še kdaj povrnile tiste presrečne ure? O, saj je nemogoče, da bi njegov najlepši mladostni sen tako kruto končal. Bog, ki ga Marjetica tako ljubi, kaj takega ne bo dopustil. Sluti, da se v sobi odloča Marjetičina in tudi njegova usoda. Z razbijajočim srcem prisluškuje tihemu govorjenju, ki skozi odprto okno prihaja do njega, a nobene razločne besede ne more ujeti. Njegov nemir se stopnjuje od minute do minute. Spomni se na bratca, kajti samote ne prenese več. Išče ju s pogledom po vsem dvorišču in ju zapazi nazadnje na vrhu lesene lestve, prislonjene ob hlev. Tam ždita kot dva preplašena ptička in vlečeta na uho tajnosti zdravnikovih besed. Pavle ju tiho pokliče. Spustita se po lestvi na tla in se mu tiho približata. Nič nista vesela in breskrbna kot ju je bil Pavle vajen videti. „Gospod Pavle, kaj je to pljučnica?“ oba hkrati s strahom vprašata. Pavle bi najraje zakričal od bolesti. „To sta slišala? “ Njegov glas je tako izpremenjen, da ga dečka s strahom pogledata misleč, da sta povedala kaj narobe. „Marjetica je prva izrekla to besedo, ko je vprašala gospoda zdravnika, če je to pljučnica,“ hitro pojasni Cirilček. Me-todek pa nadaljuje: „Slišal sem, kako je gospod zdravnik odgovoril: ‘Vam pa res ni mogoče nič prikriti. Pa vidim, da ste dovolj močna in pogumna, da boste tudi to resnico prenesla. Res, pljučnica je, a z božjo pomočjo jo bomo pregnali!“ Smrtno bled strmi Pavle v dečka. Do zdaj nepoznana žalost vedno bolj preplavlja njegovo srce, ki je zaupalo samo v svetne pripomočke in ni poznalo čudovite moči molitve, še manj pa skrivnosti trpljenja. Samo nase je zidal, v svojo moč in v bogastvo zaupal, zato pa je sedaj njegovo razočaranje tem večje. Na vratih se pojavi dr. Vinko z mam0 Marjeto. Pavle plane proti njemu: „Kako je, govori 1“ „Res, Pavle, pljučnico ima, a mladost marsikaj prenese. Zaupajmo, naredili bomo vse, kar premorejo naše človeško moči. Ostalo pa bo naredil Bog.“ Njegove besede so mehko tolažečo» kot bi božale jokajočega otroka. Mam»1 Marjeta je z otroki izginila v kuhinj0, dr. Vinico in Pavle pa sta sedla na klop pod latnik. „Vinko, povej mi, ali je nevarno? Vsa njegova trpeča duša trepeče v ten' vprašanju. „Pavle, zelo resna stvar je. Tega •' ne prikrivam. Obojna pljuča so vneta 'n še srce je precej slabo. Zdi se, da je deklica zadnje čase duševno zelo velik0 trpela.“ , Pavle skloni glavo, kot grešnik pr< pravičnim sodnikom. Glas, ki mu vstal* v duši, je močnejši od viharjev v njd' ti si kriv, da je trpela, ti si mučil te?* angela. Sedaj vidiš, kako te je ljubila - • „Vinko, pa jo boš rešil? Obljubi a'1, da jo boš!“ Doktor Vinko ga sočutno posluša, t'*1 stoji pred njim samo še nebogljen, j1* ljajoč otrok. „Pavle, kako šibka je tvoja vera primeri z Marjetičino. Ti zaupaš sam0 človeško pomoč, jaz sem sedaj zate o° pa kaj morem jaz proti resničnemu ** gu? Marjetica pa zaupa samo v Nl°? zato pa je njena duša bogata in g'° . ^ kot morje, kateremu ne prideš nikol' dna. Popolnoma vdana je v božjo voljo in Pripravljena prav tako na smrt, kot na življenje. Pavle, v tej deklici si našel dragocen biser, za katerega je vredno Prodati vse, da si ga pridobiš.“ „Vinko, vse sem pripravljen dati za-Pjo, vsemu se odreči, prijeti za plug in *°Pato in s trdim delom služiti kruh Zanjo in zase.“ „Ne, Pavle, motiš se; to ne zadostuje. Ona hoče več. Ona hrepeni le po popol-nam soglasju svoje duše s tvojo. To sem doumel, ne da bi mi povedala. Prebogata ie njena duša, da bi se mogla zadovoljiti 8 tvojo, ki je prazna.“ „Vinko, pa kaj res more le Bog na-Polniti naše duše? Saj smo lahko dobri in Pošteno živimo tudi brez Njega. Prosto '°Uo imamo in se lahko odločimo za do-dro ali za slabo. Le od naše močne volje Je odvisna naša sreča.“ „Res, Pavle, mnogo je odvisno od **aše močne volje, a le, če je z milostjo °°zjo združena. Zastonj se muči, zastonj Z|da, kdor zida brez Boga. Pa četudi bo Pjegova stavba segala do neba, prišel 60 dan, ko se bo zrušila in ostalo bo samo grenko razočaranje. Naša sreča je po-Polna le tedaj, če lahko rečemo: samega °Sa imam za temej!“ „Vinko, veš, podobno mi je že Marelica večkrat govorila. Res čudovita je ta vera, ki združuje preproste in učene v ‘stih mislih.“ „Da, pred Bogom smo vsi enaki, pavle>“ , Mama Marjeta se je v tem vrnila. Z ellm prtom je pogrnila kamnito mizo in Položila, nanjo krožnik narezane gnjati ‘n hleb kruha. , »Prosim, kar postrežita si, gospoda, r imam, vama ponudim.“ j. Dečka sta prinesla vina in kozarce. °ktor Vinko se ni branil. Pošteno ga je delala hoja v hrib. „Pavle, ali ne boš nič pomagal?“ P°mni Vinko Pavla, ko vidi, da se jedi 1,6 dotakne. „Vinko, prav nič ne misli name, danes ne morem.“ Nič več ne more skrivati svojega nemira. Njegov pogled neprestano bega navzgor proti Marjetičinemu oknu, nato se proseče ustavi na mami Marjeti. „Mama Marjeta, dovolite mi, da jo grem pozdravit.“ Ne more mu odreči, preveč se ji smili, zato pokliče Cirilčka in mu ukaže, naj spremi gospoda Pavla k Marjetici. Pavle se mora na moč premagovati, ko prestopi prag Marjetičine sobe. Vse tu je tako preprosto, skoro ubogo, a tisočkrat ljubša mu je ta mala dekliška soba kot pa vse razkošje mestnih palač. Pavle bi najrajši pokleknil k Marjetičini postelji in se razjokal kot otrok. Marjetica upira vanj svoj globoki, žareči pogled, katerega on ne more vzdržati. Sklone se do njene drobne roke in jo nese k ustnicam: „Marjetica, moja ljubljena deklica!“ Več ne more povedati, čeravno bi rad. Marjetica je presunjena od njegove bolečine, ne ve, kako bi ga potolažila. Njena roka se oklene njegove in v sladki bolečini zatrepeta njen glas: „Pavle, ne bodi žalosten, Bog tako hoče, za moje in tvoje dobro. Vem, da je to zate huda preizkušnja, a prišel bo dan, ko boš blagoslavljal moje trpljenje in mojo...“ Ne more dokončati, prevelika je bolečina, ki seva iz Pavlovega pogleda. Sluti, da je doumel, kaj je hotela reči. Z obema rokama je objel njene roke in sedaj ji šepeta sklonjen prav tesno k njenemu obrazu: „Marjetica, kaj govoriš? Ti ne smeš umreti, preveč te imam rad!“ „Vem, Pavle, in sem ti za to hvaležna. Tudi jaz te ljubim in samo v nebesih sc li bo odkrila vsa čistost in zvestoba moje ljubezni. Pavle, jaz odhajam; slutim, da me Bog kliče k sebi. Objubi mi, da boš močan, ker Marjetica ljubi močne ljudi. Tudi jaz ti obljubim, da te ne bom zapustila, še bolj bom pri tebi kakor sedaj. dokler se ne boš združil z menoj v nebesih.“ Suh kašelj jo premaga, da umolkne. Pavle še krčevito stiska njeno roko v svoji. „Pavle, poslušaj še mojo . zadnjo prošnjo! Obljubi mi, da boš od sedaj naprej z vsemi močmi in vsemi sredstvi iskal Boga, četudi ti bo težko in se bo vsa tvoja notranjost upirala. Obljubi to svoji Marjetici, ki te ljubi in ne bo srečna v nebesih, dokler ne boš tudi ti z njo srečen.“ Pavle se ne more več obvladati. S pekočimi poljubi obsuje njeno roko, po licih pa mu vrejo solze. „Ah, kako joče moj ubogi fant. Kako neusmiljena si Marjetica, da mu prizadevaš toliko žalostit Bog naj te potolaži Pavle, jaz te ne morem.“ Hudo je Marjetici, neskončno hudo. Kako bi bila srečna, če bi se mogla tudi ona razjokati na njegovem srcu! Pa prav iz ljubezni da njega se mora premagati, da bi njegova bolečina ne bila še večja. „Marjetica, pa praviš, da je tvoj Bog dober, da je pravičen? Kako je to mogoče, če pa zahteva od nas tako nemogoče žrtve?“ „Pavle, ne žali Boga, saj je sebi Pr>' hranil najhujše trpljenje in najhujšo žrtev. Tudi ti boš spoznal njegovo dobroto in ga vzljubil z vsem srcem. Da, zato ker je Bog dober, neskončno dober? Potem umolkneta oba. Tudi CirilČek nem in žalosten sloni ob oknu in pre' mišljuje o vsem, kar je tako nepričakovano preusmerilo tek njihovega življenja-Spodaj na dvorišču sedita zdravnik >n mama. Metodek sloni na drugem koncu mize in vneto posluša. Kaj se pogovarjajo? O, prav gotovo o Marjetici. Zdravnik je tako dober, ozdravel jo bo, da h® spet lepo in prijetno pri njih kot neko®-O ne, njihova Marjetica ne sme umreti-- Sodobni svet v svoji pravi podobi Zadnja desetletja, še posebej pa čas po 2. svetovni vojni pomeni pokopavanj® starega sveta in boleč prehod v drugačnega. (Berdjajev je predvideval nastop n°' vega srednjega veka; Sorokin je napovedal konec naše čutno prepojene dobe ’n prehod v novo idealistično in ideativno; po Schubertu umira prometejska doba, pusti mesto mesijanski; Guardini ugotavlja konec modeme dobe, itd.) Morda ndaö ljudje tega ne čutijo v tej obliki, na splošno pa mladina še bolj intenzivno doživti3 krizo, ki ji ne najde vzrokov in pomena. Naš namen je, zbrati najbolj značilne pojave sodobnosti, da se tako jasi>eje zavemo nalog, ki jih imamo v takem svetu in med takimi ljudmi. Porast človeštva Nekaj, česar zemlja še ni doživela, je današnji vrtoglavi porast njenega Pr^ bivalstva. Nas so še učili, da se človeštvo bliža dvema milijardama, danes sta preseženi dve milijardi in pol. Zemsko prebivalstvo se je v zadnjih sto letih vec k podvojilo in čisti letni prirastek je zdaj 34 milionov. Prirastek zadnjega stol® presega celotno število človeštva v kateri koli prejšnji dobi. Če bo šlo razmn° ževanje v tem ritmu, se bo človeški rod podvojil v eni generaciji. Neurejena porazdelitev dobrin Porast ni enakomerna. Ravno preobljudene in gospodarsko zaostale dežele se najbolj množe. Zato ni čudno, da sta dve tretjini človeštva slabo hranjeni, da velikanski predeli stradajo in umirajo od lakote. Kako nesorazmerno so porazdeljene dobrine, naj prikažeta dve primerjavi. V Severni Ameriki živi 9% svetovnega prebivalstva, a ta slaba desetina porabi skoro polovico količine vitaminov (43,6%), medtem ko odpade na Azijo z nad-polovico človeštva (53%) le desetina vitaminov (10,5%). — Povprečni letni dohodek leta 1949 je znašal v Združenih državah 1476 dolarjev, v Aziji in Afriki Pa 50 dolarjev. Ta položaj se sam po sebi stalno slabša, nesorazmerje bo vedno občutnejše. Vpliv naravnega porasta na številčno razmerje med verstvi Plodnost krščanskih ljudstev je na splošno precej manjša od plodnosti poganskih. Preprost račun pokaže torej, da bo razmerje med njimi vedno slabše. Na I. mednarodnem zborovanju za laični apostolat je msgr. Cardijn podal tole sliko: katoličanov je 400 milijonov, od teh 67 milijonov za železno zaveso. Od celotnega števila jih živi 49% v Evropi in 40% v Ameriki in le 6,5% v Aziji in 3,6% v Afriki, na celinah, kjer prebivata dve tretjini človeštva in je naravni prirastek največji. Nekatoliških kristjanov je tudi okoli 400 milijonov, od tega je velik del pod komunisti. Nasproti tem 800 milijonom kristjanov je 1.600 milijonov ostalih: 900 milijonov poganov v Aziji, 300 milijonov muslimanov in Judov, 100 milijonov fetišistov in 50 milijonov brezvercev. (Danes, po 7 letih, je seveda položaj že precej drugačen.) Prebuja kolonialnih ljudstev Druga svetovna vojna in razvoj po njej je silovito pospešil politično in 'dejno prebujenje kolonialnih ljudstev. Konferenca zastopnikov teh držav leta 1955 v Bandungu je eden najpomebnejših sodobnih dogodkov. Nanjo so prišli odposlanci 29 samostojnih azijskih in afriških držav, katerih prebivalstvo presega Polovico človeštva. Silno različna ljudstva so to, a vse druži nasprotstvo do včerajšnjih kolonizatorjev, do njihove rasne politike, do izkoriščanja. V njih je za-Korel nacionalizem, ki se v marsičem razlikuje od evropskega romantičnega nacionalizma po francoski revoluciji in Napoleonu, nikakor pa ne zaostaja za njim po elementarni moči. Kam se bodo nagnili ti narodi? Kakšno pot bodo ubrali? Tehnična civilizacija Še vedno najbolj opazen zunanji znak naše dobe je tehnična civilizacija, Prav v zadnjih letih ojačena s tako imenovano 2. tehnično revolucijo: vporabo stomske energije in uvajanjem avtomacije. (Na mednarodni kongres za atomsko energijo v Ženevi leta 1955 so prišli zastopniki 73 držav, leta 1956 pa je v Parizu Zasedal 1. mednarodni kongres za avtomacijo.) Prevladovanje tehnike ogroža vse ljudi s svojim „tehničnim duhom“ in prav novi, v zgodovino stopajoči narodi so Pred njim najbolj razoroženi. Urbanizacija Poseben odsek tehnične civilizacije je urbanizacija: beg v mesta, vedno večji odstotek mestnega prebivalstva in širjenje mestnega načina življenja. Leta 1850 je bilo na svetu 94 mest z nad 100.000 prebivlci, leta 1900 že 291 in leta 1950 760. V Latinski Ameriki se je v zadnjih 15 letih prebivalstvo v večini mest podvojilo, podobno v Aziji in Afriki. Mestno življenje pa ima mnogo zlih vplivov posebno na ljudi, ki vro z dežele v mesto: razbije življenje; potegne v naglico, kjer se samostojno mišljenje skrči do neznatnosti; odtrga človeka od narave in mu namesto te nudi plehke zabave; industrijsko delo in okolje po navadi peha v razčlovečenje; sredi množice zunanjih pogojenosti skoro izgine osebna svoboda. Prej se je družba odlikovala s stalnostjo in močjo tradicije; sodobno mesto pa je družba v nenehnem gibanju. Razumljivo je, da je odstotek praktičnih vernikov v velikih mestih zelo nizek: v Buenos Airesu okrog 13%,.v Parizu 15%, v Barceloni 25%; nobeno veliko mesto na zapadu najbrž ne pride nad 30% — isto velja za pripadnike vseh ver. Skoro neomejene možnosti za širjenje kulture Mestna kultura je dvorezna. Kvalitetna je po večini omejena na ozek krog tistih, ki imajo čas, sredstva in privzgojen smisel zanjo. V teoriji pa so te, še bolj pa nižje vrednote, dostopne vsem. Vsako leto se po svetu natisne okrog pet milijard knjig; nekatere žepne izdaje imajo’ milijonsko naklade. Dnevnikov je nad 200 milijonov. Kdo bo preštel kinodvorane, radijske in televizijske aparate itd.? Sprejemanje kulturnih izdelkov vodi ali v poplitvenje in pokvarjenost ali pa v poplemenitenje in v poglobitev znanja. Na splošno je ta kultura pretrgala tradicijo in zida na tehniki in znanosti. Na razpolago so ji stalno izpopolnjujoča se posredovalna sredstva z učinkovitim vplivom na sprejemnike. Tisti, ki ne najdejo pravega odnosa do vsega tega, zgubljajo smisel in sposobnost za razmišljanje in za življenjsko modrost. Komunistična velesila Nekaj grozotnega je širjenje komunizma. Med obema vojnama je na dvanajst ljudi prišel eden, ki je živel pod komunističnim režimom. Danes je razmerje tri proti ena. Ena tretjina od 2.5 milijard ljudi živi pod komunizmom! Zgodovina ne pozna drugega tako naglega širjenja. Ta imperij ima svoje zaveznike povsod: v krivicah, sebičnosti nemoralnosti sovraštvu; v bedi in laicizmu, v ateistični propagandi in praktičnem materializmu. Tudi površen antikomunist je nevaren: noče poznati ali priznati pro- blemov, ki jih razkriva komunistična analiza, niti resnice in kritičnih namigov, ki jih ta analiza vsebuje; često je ravnodušen do takih pojavov materializma in brezboštva, ki nimajo komunističnih oblik in pečata; večkrat se poslužuje enakih sredstev ,kot komunisti; pogosto ne pozna jedra komunizma, marveč tolče P° drugotnih pojavih ali umišljenih vzrokih in namenih. (Iz „Cilji in pota“, leto VI11/1959, št. 2) mladinski kotiček Z ODPRTIMI OČMI Zelo važno je, da fant in dekle v Zvezi z lepoto gledata tudi na zdravje. Zdravje sicer ni isto kot lepota. Toda le-Pote brez zdravja ni. Bolezen razje lepo-10 in zahteva nadčloveške, junaške in Ranljivo zveste ljubezni, da ob bolnem P'ozu ali bolni ženi ne odpove. Bolni ljudje niso za zakon; še zase komaj živijo, kaj šele, da bi dajali dru-Rim življenje in ga gojili za vso družino. Posebno naj bi bila fant in dekle Previdna, kadar sklepata zakon, glede duševnih in živčnih bolezni, ki so mo-Roče v družini. Ne jemlji človeka v zakon, kjer je v družini kak bebček, epileptik (božjastnik) ali če je kdo iz družine že bil v bolnišnici za duševne bolezni ali tam končal. Te bolezni so na-vadno dedne (čeprav za božjast to zanikajo) in se rade pokažejo, če ne v prvem, Pa v drugem rodu. Tudi na sorodnike, stare starše, tete 'n strice morata fant in dekle pogledati, ker dednost rada eno koleno preskoči, ^ant in dekle sta morda zelo dobra, nadarjena in lepega značaja, toda nič ne 'emo, kakšni bodo otroci iz njunega zakona, ako je bil stari oče (ali stara mati) Pijanec, samomorilec, duševno bolan, nemogoč čudak, psihopat (duševno bolehen, prepirljivec, tožljivec, pretepač), bebast ali kaj podobnega. Zelo je nevar-n° stopiti v družino pijancev, kjer je vse z alkoholom zastrupljeno: nagnjenje do Pijančevanja se rado podeduje, a tudi ’azne duševne motnje se rade pokažejo Pri otrocih pijancev. Še usodnejše je —- in zato morata biti iant in dekle še previdnejša — ako gre za spolne bolezni. Danes mora biti tudi mladina na deželi na vse to opomnjena, sicer se lahko zgodi strahotna nesreča, da dobi fant v zakon dekle, ki je spolno okuženo ali pa nasprotno: dekle takega fanta. Tu so zdravniški posveti nujno potrebni, zlasti kadar gre za osebe, o katerih ne veš, kakšna je bila njihova preteklost, kje vse so hodili, v kakih službah, s kom so se pajdaših in kaj vse so počenjali pri vojakih. A tudi na značaj očeta in matere in njuno življenje morata fant in dekle gledati, ko si izbirata druga za zakon. Če je oče lahkoživec, ki mu ni mar skrb za dom in družino, če je do žene surov, če jo pretepa, kolne od jutra do večera, vpije in psuje, da vse pred njim v strahu trepeta, če je tat in goljuf, če je v njem pohajaška in pretepaška narava, če je skopuh, da zbira bogastvo in na njem sedi, družini pa še najpotrebnejšega ne privošči, potem je treba resno pretehtati tudi njegovega sina, če ni morda podedoval po očetu podobnih nagnjenj in se vrgel po njegovem zgledu. Prav tako si mora fant ogledati mater svojega dekleta. Če je slaba gospodinja, če ni „lepih ust“, „lepega jezika“ do domačih in do sosedov, če pred vsemi pragi pometa, samo pred svojim ne, če se rada kuja, da po ves teden ne dobiš od nje niti besede, če z možem in otroki surovo ravna, če otroke proti očetu hujska, če je neredna in nesnažna, da se to že od daleč na nji, na možu in na otrocih vidi, potem je nevarno, da bo tudi hči taka, ker je pač v materini šoli in se bo najbrž po nji „vrgla“. Prav tako važno je vedeti, kakšen je zakonski drug ido staif.ev in domačih sploh. Izkušeni ljudje pravijo: „Kakršen je sin do matere, takšen bo do žene“ in „Kakršna je hči do očeta, takšna bo tudi do moža.“ Ko imata dekle in fant tako tenak sluh za besede ljubezni, naj bi vid in sluh priostrila tudi za take stvari: marsikaj bosta slišala in opazila, kar jima bo dalo misliti in korak malo preudariti, če fant o svoji materi grdo, nespoštljivo govori, je zahrbten, jo zaničuje, ji surovo odgovarja in jo žali, potem je velika nevarnost, da bo tak tudi do svoje žene. Njegov značaj ostane namreč v obeh primerih isti. Podobno velja o dekletu, ki svojega očeta zaničuje, zasramuje, ga ne uboga, pred njim skrito z materjo prede načrte, kako bi ga slepila in nad njim gospodovala; tako dekletovo ravnanje mora dati misliti fantu, ker se utegne pozneje ob nji v zakonu tudi njemu tako goditi. Človek živi tudi od kruha Najlepša ljubezen se lahko tudi v revščini in pomanjkanju razbije. Na to mnogi premalo pomislijo, človek ne živi samo od ljubezni, temveč tudi od kruha. Tako bi zaklical mlademu človeku, ki še ni dovolj odprli oči. Mlad človek to večkrat prezre, gre čez dm in stm in misli: „če se imava rada, bo vse šlo.“ Pa ni povsem tako. Nešteto vsakdanjih primerov se vedno na novo ponavlja, da se začno spori med možem in ženo navadno zaradi pomanjkanja. Docela malenkostne vsakdanje gospodarske stvari so tiste, ki ju vznemirijo, ki so predmet prvih sporov. Ti se ponavljajo, vsak pusti nekaj sledov, ki legajo na dušo in tako poprej živi ogenj na domačem ognjišču vedno bolj pojema. Dolžnost mladih ljudi, ki se pripravljajo na zakon, je, da vprašanje, od česa bodo živeli, razčistijo še pred poroko. Gospodarska osnova mora biti zagotovljena. V vseh stanovih in poklicih je to mogoče: na kmetih vesta, kje bosta živela in ali bo dohodek kmetije tolik, da ju bo preživljal; uradnik pozna svojo mesečno pla- čo, delavec svoj zaslužek, obrtnik pa tudi ve, kaj mu bo nesla obrt. O tem naj imata drug pred drugim čiste račune s stvarno podlago; vsako bahanje se pozneje maščuje. Gospodarske razmere si morata prikazovati take, kakršne so in kakršne v zakonu bodo. Kaj vse prej fant dekletu obljublja in o kakšnem izobilju in lahkem življenju ji vse govori: vsega dobrega bo dovolj, lepo se bomo oblačili, na izlete bomo hodili, nič ti ne bo treba delati, deklo, služkinjo bomo imeli, na rokah t® bom nosil, nebesa boš imela pri meni. brez vseh skrbi, kakor ptiček na vejici boš živela. Lepe so te obljube, pa kaj, ko resnično življenje vsega tega dati ne more in prične se nezadovoljnost, očitki, ker obljube niso izpolnjenje, in sreča se prične krhati. Mlada žena, mati treh otrok, je pripovedovala, kako je bilo, ko sta se spoznala s fantom, ki je zdaj njen mož: ,.S prijateljico, ki je bila mojih let, sva bilj v službi v istem podjetju in sva imeli vsaka svojega fanta. Ob nedeljah sva hodili skupno na izlete v spremstvu fantov, s katerima sva se nameravali poročiti. Fant moje prijateljice je bil zelo zgovoren in zabaven, moj pa bolj tih 'n stvaren. Tako malo sladkih besed in obljub sem slišala od njega, da mi je bij0 včasih kar hudo. Nasprotno pa je moja prijateljica vedela povedati vse mogoč® lepe reči; fant ji je govoril kar naprej in ji obetal nebesa. Preden sva se P°' ročila, sem imela s svojim resen razgovor. Povedala sem mu, da si pri njen* ne obetam nič dobrega, ker mi tudi obljubil ni še nič posebnega. Moje govorjenje ga je iznenadilo; malo je osupni*, nato pa rekel:*Ali ti res nisem še nič posebno dobrega obljubil? Saj sem ** rekel, da te imam rad in da te bon1 vedno rajši imel; da bom pridno delal in skrbel, da ne bova pomanjkanja trpel®» in da ti bom do smrti zvest. Ali bi ^ Pušeljc ti že naredila bom , -.1 ■' moral še kaj drugega obljubiti ? Če ti to nič ne pomeni, ti kaj drugega ne vem Povedati. Kvečjemu bi še lahko rekel, da nisem angel, da sem natančen glede hrane, reda in snage, da imam v hiši bolno mater, ki jim boš morala lepo streči in jih rada imeti; čeprav so v bolezni sitni, boš morala lepo potrpeti, ker so moja mati, in še marsikaj hudega bo prišlo nad naju, česar danes niti ne veva in ne vidiva. Utihnil je in skoraj molče sva se razšla, čez nekaj tednov sva se poročila; poročena sva že šest let in sva zelo srečna. Tudi moja prijateljica se je poročila. Tam pa ni sreče. Prepiri so na dnevnem redu: 'Pa si rekel, da bo tako, zdaj je pa drugače; kaj si mi vse ob- ljubil, izpolnil pa še nič! Ko bi bila vedela, da so te same besede, bi te ne bila vzela.’ On pa: ‘Sem mislil, da boš bolj varčna; nikoli ti ni dovolj denarja; saj bi bilo pri nas drugače, ko bi bila ti bolj skromna.’ Nato pa tišina, ki dela skupno življenje neznosno." Ko bi mladi ljudje, ki sklepajo prijateljstva in delajo načrte za zakon, ne zidali „gradov v oblake", temveč povsem stvarno ugotovili, od česa bodo živeli, in bi se ne ženili „kar pod marelo" in „na roke" kakor to ljudski pregovor dobro „ošvrkne", koliko manj prepirov in razočaranj bi bilo, več pa srečnejših zakonov.. DRAT IMENOVANJE NOVIH KARDINALOV Sveti oče Janez XXIII. je ob priliki tajnega konzistorija, ko je imenoval nove kardinale katoliške Cerkve, spregovoril zbranim kardinalom sledeče misli: „Častiti bratje! Od dneva, ki smo, se podredili skrivnostni božji volji in sprejeli na svoje rame težko breme najvišje oblasti v Cerkvi, Nas napajata čudovit mir in nezrekljivo veselje, ker vidimo, kako upirajo sinovi vesoljne krščanske družine v Nas svoje oči, Nam čestitajo in se z Nami radujejo, ker smo bili povišani na prestol svetega Petra, ne da bi to zaslužili. Vse, kar so storili škofje in duhovniki v večnem mestu, v vseh drugih škofijah, mestih in vaseh, da bi pokazali vdanost in veselje, pa tudi molitve, ki so se dvigale "k Bogu za Nas, vse to je ganilo naše očetovsko srce. Z nič manjšim -zadovoljstvom smo gledali na vdanost, ki so jo Nam ob tej priložnosti izrazili najvišji oblastniki narodov in mest, odlični predsedniki organizacij in korporacij, poslaniki in posebna zastopstva; tudi ljudje delavskega razreda, ki si s trudom in znojem skrbe za vsakdanji kruh, nedolžni otroci, katerih molitev je posebno všeč božjemu Odrešeniku, slabotni, bolniki in jetniki, ki so pozabili na svoje bridkosti in bolečine in v Nas upirali svoje duhovne oči, da so Nam izrazili svoje čestitke, svoje nade in svojo ljubezen. Tudi nočemo molčati o sinovih in bratih, ločenih od te Apostolske stolice, tudi o tistih, ki jih ni malo in se niti kristjani ne imenujejo, pa so Nam izrazili svoja vzvišena čustva človekoljubja. Vsi ti so namreč hoteli bolj ko naši skromni osebi pokazati spoštovanje vidni glavi katoliške Ceikve, rimskemu papežu, ki je — kakor zgodovina uči — pogumen varuh ne samo naše svete vere, ampak tudi sloge in miru med narodi. Vse to dokazuje — z globokim zadovoljstvom to poudarjamo, da se iz velike "katoliške družine, ki s svojo vesoljno edi- nostjo in s tem, da tvori eno samo telo, združuje z vezmi iste vere in ljubezni toliko narodov, ki se razlikujejo med seboj zemljepisno, po rasi in politično, razliva blagodejna luč in iskrena ljubezen, ki vse osvaja. Ko vse to pozorno premišljujemo, ne moremo storiti nič drugega, ko častiti moč, dobroto in veličastvo Boga, ki je ustanovil Cerkev kot nekak živ čudež pred obličjem narodov, kot gostolistnato drevo, polno cvetja in sadov ali kot mesto, postavljeno na goro, na katero upirajo vsi svoj pogled. Poleg teh razlogov zadovoljstva in upanja, ki nas zelo razveseljujejo, pa globoka žalost stiska naše srce, ko mislimo na sinove, ki trpe v mnogih deželah bridke kazni zaradi svoje nezlomljive zvestobe do božjega Odrešenika. Tem sinovom želimo sporočiti na način, kakor moremo, da so njihove bridkosti tudi naše in da vsak dan dvigamo svojo molitev k Bogu zanje. Vsem tem sinovom, ki posnemajo slavne zglede prvih krščanskih mučencev, bi radi ponovili goreč opomin apostola: „Čujte, stojte v veri, držite se moško, bodite močni!“ (1 Kor 16, 13). Vi niste sami. Kristus, naš Gospod je z vami. Zaupajte v njegovo pomoč, v njegovo podporo, saj je tudi za vas nekoč molil: „Ohrani jih v svojem imenu, ki si mi jih dal, da bodo eno kakor midva“ (Jan 17, 11). PAPEŽEV GOVOR ROMARJEM OB KONZISTORIJU Sveti oče je lani sprejel v blagoslovni dvorani romarje, ki so spremljali nove kardinale h konzistoriju. „Zbrali ste se tukaj iz mnogih narodnosti, da veseli in ganjeni spremljate svoje pastirje ali izbrane sinove svojih škofij, ki so zaradi izrednih zaslug v službi Cerkve poklicani k sijaju kardinalskega dostojanstva. Od dneva, ko Nas je Gospodova volja poklicala k odgovorni Papeški službi, je bila ena izmed prvih naših misli, da bi pomnožili sveti kardinalski zbor z novimi člani, da bi tako mogel vedno bolj uspešno odgovarjati mnogovrstnim važnim nalogam ter odlično sodelovati, modro svetovati in izdatno podpirati poglavarja Cerkve pri njegovem delu. Glejte, tako stopa danes pred vaše oči ta starodavna in vedno nova Cerkev — zatirana, pa vedno zmagovita, molčeča, Pa vedno govoreča! Dnevom žalovanja ob smrti Pij a XII. častitljivega spomina so sledili dnevi, v katerih se je zdelo, da bo l-vet iznenaden otrpnil jn obstal. Pa, glejte, tu je spet novi papež, novi člen verige, ki se je začela s svetim Petrom! Glejte, tu je sveti kardinalski zbor, ki smo ga obogatili z novimi močmi. Ali ne dokazuje to stalno življenjsko silo Cerkve ? Ali ne izraža to njene volje, da bi 'edno bolj odgovarjala željam, hrepenenju svojih otrok in težnjam duš, ki si želijo Boga? Z vaših obrazov danes sije veselje, ki je odsev onega škrlatnega sijaja, ki je zjutraj obdal postave novih kardinalov. Žarek njihovega dostojanstva ste prejeli tudi vi, ljubljeni sinovi in hčere. Veliki Papež, Leon I. je namreč izjavil svojim vernikom: „V edinosti vere in krsta imamo v svoji sredi neločljivo družbo in skupno dostojanstvo v smislu besed apostola Petra: „Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovjtvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo“ (1 Pete 2, 9). Znamenje križa namreč dviga h kraljevemu dostojanstvu tiste, ki so prerojeni v Kristusu in maziljenje Svetega Duha jih spreminja v duhovnike. Nekaj važnih opominov V skupnem veselju današnjega dne pa ne smemo pozabiti, da ob tako veliki in vzvišeni slovesnosti ni prenehal strašni noj, ki ga zle sile od vekov bojujejo Proti vsemu, kar je božjega. Kakor vedno, še tudi danes obstajata dve tokova resnice in zmote, ljubezni in sovraštva, edinosti in ločitve, miru in vojske. Kaj naj torej storimo mi? Ljubljeni sinovi! Hočemo vam izročiti dva opomina, ki vreta iz našega očetovskega srca in vam hočeta ponižno in ljubeznivo pokazati, kaj je vaša dolžnost v sedanji uri, ko se odloča bodočnost in obstoj sveta. L Da bo prisrčno veselje v sedanjih razmerah pravo, vas opozarjamo na psal-mistove besede: „Itadujte se, pravični, v Gospodu; poštenim se spodobi, da ga hvalijo“ (Ps 32, 1). Blagovest našega Odrešenika Jezusa je bila namreč blagovest veselja. Zato se moti vsak, kdor misli, kakor je mislilo veliko mislecev in pesnikov v preteklosti, da je krščanstvo nekaj otožnega in žalostnega. Ne! Krščanstvo je veselje, veselje, ki ga prinaša red in mir z Bogom, s samim seboj in z bližnjim. Pojdite torej polni zaupanja na pot pravičnosti. Samo ta pot je prava, ker nas združuje z Gospodom in nas navaja, da pobožno opravljamo verske vaje, skrbimo za čisto življenje, dajemo vsakemu, kar mu gre, spolnjujemo dolžnosti do družine in veselo sprejemamo nase obveznosti, ki nam jih nalaga socialni red, kateremu smo vsi podvrženi. 2. Današnja slovesnost Nam narekuje še drug opomin, ki ga boste — o tem smo trdno prepričani — vsi sprejeli z odprtim in velikodušnim srcem, ker obsega razlog in namen vašega življenja: Bodite vedno zvesti Cerkvi in Kristusovemu namestniku! Novi papež in novi kardinali, ki so neizpodbitni dokazi nepo-rušnosti Cerkve, se pridružujejo gibanju za duhovni napredek sveta. Katoličani so dolžni z voljno pokorščino in sinovsko vdanostjo pospeševati ta pohod in to rast Cerkve. Zato se še bolj približajte papežu in Apostolski stolici! Sodelujte z vsemi močmi pri širjenju Cerkve! Cerkev ima svoje središče v Rimu. Ljubiti Cerkev in papeža, se pravi, ljubiti Rim. Ne zaupajte v druga središča in ognjišča. Varujte se zapeljevanj, ki morejo povzročiti škodo verski gorečnosti, koristiti pa zmedi in neredu. Vse to zahteva, da imate jasna načela, odprte oči in da se izogibljete vsega, kar bi vas moglo omamiti in potegniti za seboj. To vam danes priporočamo z vso očetovsko skrbjo svoje duše. PAPEŽ V RIMSKI JETNIŠNICI Dne 26. decembra 1958 je sveti oče obiskal jetnike v rimski jetnišnici „Kraljica nebeška“ in takoj odšel v kapelo, ki so jo pripravili jetniki sami in pogledal tudi jaslice, ki so jih ti postavili njemu na čast. Jetniki so potem zapeli nekaj božičnih pesmi in ,,V zakramentu vse sladkosti“, mons. Pieri, škof iz Orvie-ta, glavni jetniški kaplan v Italiji, je pa dal blagoslov z Najsvetejšim. Eden izmed jetnikov je molil jetnikovo molitev, drugi pa je svetemu očetu izročil rimski misal, ki so ga umetniško vezali jetniki. Nato jim je papež govoril. V svojem uvodu je papež omenil, da so dela krščanskega usmiljenja oporoka njihovih očetov. Obsegajo tudi skrb za jetnike. Kadar je spremljal kot tajnik svojega škofa v jetnišnico, je bilo njegovo srce zelo potrto ir. ganjeno. Ob vstopu v jetnišnico se je papež spomnil svojega vtisa, ki ga je dobil, ko je bil še deček in je obiskal svojega sorodnika. Brez dovoljenja je šel na lov. Karabinerji so ga zasačili. Obsojen je bil na en mesec ječe. Kako je v njem tedaj, ko je prvič videl karabinerje, delovala domišljija. Ni še vedel, da gotovi zakoni nalagajo kazen tudi tedaj, kadar človek nima slabega namena. Ko je bil že duhovnik, je večkrat obiskal jetnike. Iščemo novih misli in oblik, kako bi obnovili človeštvo in pospeševali človeški napredek. Toda pozabljamo, da nam evangelij daje za to navodila, ko priporoča 14 del krščanskega usmiljenja. Če jih prav spolnjujemo, širimo ljubezen, mir, red in pospešujemo tudi umetnost. Gospod minister je zjutraj ob papeževem sprejemu podal globoke misli o delu vseh, ki skrbe za socialni red, za kar mu moramo biti hvaležni. Sveti oče pa bo spregovoril nekaj besed o obredu blagoslova s svetim Rešnjim Telesom. Tako duhovnik kakor tudi škof naložita pred blagoslovom kadilo. Kadilo je na prvi pogled mrtva, surova snov. Če ga pa denemo na ogenj, razširja vonj, ki izraža žrtev, odpoved. Tudi naše življenje je tako surovo, brezčutno kadilo. Če pa prodre vanj ogenj Jezusove ljubezni, postane živjenje velika stvar. Pustite, da bo vanj prodrl Jezusov pogled in ga prešinil spomin na drage nedolžne duše, ki so doma in jih ljubite. Vse to bo vaše*življenje dvignilo. Postava zahteva, da spoštujemo in spolnjujemo ukaze pravice. Včasih se zgodi, da se naš duh nekako izgubi, za hip nas zapusti čut za poštenje ali ozir na pravne predpise. Na enkrat nastane nesreča. Za obsodbo pridejo težke življenjske razmere, ki prinašajo bridkost, razočaranje in zmedo. Vendar vse to se more spremeniti, popraviti, kadar življenje prešine Gospodova milost. Vedno, kadar je Jezus napovedal svoje ponižanje, svoje trpljenje in svojo smrt, je napovedal tudi svoje vstajenje. Papež ne more govoriti drugače, kakor uči evangelij. Potem jim je škof dal sveti blagoslov. Ko je dvigal Gospoda v monštranci, je papež mislil na namene jetnikov. Jezus je dal blagoslov najprej otrokom. Sveti oče je mislil na njihove otroke, tista nedolžna bitja, ki so njihova radost, pa tudi žalost, ker so ločeni od njih. Vendar misel nanje jim prinaša velik notranji mir. Pri tem je papež mislil tudi, kako je Gospod blagoslovil in pomnožil kruh, mislil na tiste, ki nimajo vsakdanjega kruha zaradi nereda, ki je nasilno porušil srečo njihovega rednega življenja; mislil na Jezusov veličastni zadnji blagoslov, ki ga je tedaj, ko je zapuščal zemljo in se dvigal z nje, podelil in zapustil vsemu človeštvu. Vse, kar jim je papež govoril iz globine svojega srca, se popolnoma sklada z resnico svetega evangelija. V vseh dušah je veliko hrepenenje po lepem, srečnem, plodovitem življenju, po življenju, ki nam ga ne more nihče vzeti. Sestanek z jetniki bo ostal globoko zapisan v papeževem srcu. V začetku svojega prvega leta papeževanja je želel izvršiti važno delo krščanskega usmiljenja — obiskati jetnike, da bi tako pokazal, da papež misli tudi na tiste, ki žive v izrednih razmerah. Slednjič je priporočil papež jetnikom, naj upirajo zaupno svoje oči v brezmadežno Devico, ki se je pred sto leti pri- kazovala v lurški votlini trpečemu človeštvu in ga spominjala na Gospodo oponko na križu: „Žena, glej, tvoj sin! Sin, Slej, tvoja mati!“ Papež ne more razumeti, zakaj toliko kristjanov, ki delajo znamenje križa, postavlja Marijo, svojo Mater, pred vrata svojih src? Na koncu jim je sveti oče podelil blagoslov, ki naj jih spominja na to, kar nam je Gospod zapustil v Zakramentu ljubezni. Naj jim bo v tolažbo, v pomoč in Poglobitev bratske ljubezni. PAPEŽEV GOVOR OB ZADNJI SPLOŠNI AVDIJENCI 1958 Dne 31. decembra 1958 je sveti oče sprejel številne skupine in posamezne Vernike iz Italije in iz tujine, ki so napolnili blagoslovno dvorano in še sosednji dve dvorani (kraljevo in knežjo). Med skupinami iz tujine je bil tudi »Otroški zbor Murialdo“ iz Mendoze. Sveti oče, ki so ga vsi navzoči sprejeli z navdušenimi vzkliki, je v svojem nagovoru omenil, da se na koncu dopoldanskega dela čuti nekoliko utrujenega, b’apez namreč vsak dan od devetih zjutraj do dveh popoldne sprejema in posluša različne osebe, ki prihajajo k njemu. Vendar, kadar pride v dvorano in vidi pred seboj toliko vernikov, se mu zdi, kakor da se je oče vrnil k svoji družini. To je zanj veliko veselje, za katero se zahvaljuje Gospodu. Množice, ki vedno znova prihajajo k njemu s svetim navdušenjem, z očmi, polnimi veselja in zadovoljnosti, tolažijo in dvigajo njegovega duha. Žal, da je danes mnogo ljudi, ki zapuščajo Gospoda in njegovo presveto Mater. Vdajajo se samo uživanju, kopi-Cenju bogastva in setvi prepirov. Vendar pa jih je tudi mnogo, ki zvesto bodijo za Bogom in vedno obračajo čelo navzgor -— njegovo luč. Pa tudi duhovniki in predobre redovnice, ki molijo, upravljajo dela krščanske ljubezni, poučujejo mladino in tako služijo Jezusu, so vredni spoštovanja in občudovanja. Srečne družine, ki spoštujejo devištvo, B°gu posvečeno! Srečne družine, iz katerih prihajajo duhovniki, redovniki in redovnice, ki niso zadovoljni s tem, da delajo dobro v svoji domovini, ampak gredo na pot po morju ali po zraku, da s svojim apostolskim delom pospešujejo napredek in krščansko civilizacijo. Papež je potem prešel k drugi misli: Nauk Cerkve je, da je Gospod vsakemu izmed nas poslal angela, ki nas varuje in kateremu se še vedno trikrat na dan priporočamo z molitvijo „Angel Gospodov“. Pij XI. je zaupal mlademu duhovniku Roncalliju, da se je vselej, kadar je sprejel odlično osebo, ali se moral odločiti za kaj važnega, priporočil angelu varuhu. Tako se je bolj živo zavedal, da govori in dela z njim združen. Sveti , oče je spodbujal navzoče, naj ljubijo angela varuha. V njem morejo najti posebno pomoč in varstvo. Izjavil je, da svoje ljubljene sinove večkrat priporoča angelom varuhom. Ta pobožnost jim bo prinesla mnogo dobrega. Slednjič jih je papež spomnil še na Marijo, nebeško Kraljico angelov. Sveti oče je ukazal, naj dajo poleg razpela v kapeli njegovega zasebnega stanovanja starodavno sliko presvete Device, ki ima na vsaki strani šest angelov, ki jo časte in ji pojejo slavo. Kakšna tolažba je za nas Marija! Vsak izmed nas mora častiti in ljubiti Vsemogočnega z besedo in srcem ter vdano prenašati težave. Že en iskren vzdih h Gospodu je že dovolj, da prejmemo odgovor in tolažbo. Papež je potem ponovil svoj nagovor v francoščini. Nekateri prelati pa so po njegovem naročilu storili isto v angleščini, nemščini in španščini za romarje, ki so prišli iz tujine. Svojo avdijenco je končal z molitvijo angelovega češčenja, nato pa je dal blagoslov tako, da je pel predpisano besedilo, verniki pa so mu s petjem odgovarjali. RIMSKI PLEMENITAŠI PRI PAPEŽU Sveti oče, Janez XXIII., je po novem letu sprejel družine rimskega plemstva, ki so prišle svetemu očetu izrazit vdanost in voščit za novo leto. Ko je knez Don Aspreno Colonna, asistent pri papeškem prestolu prebral vdanostno poslanico, je govoril papež. Sveti oče se je najprej očetovsko zahvalil za prisrčna voščila in vso pozornost, ki jo posvečujejo Kristusovemu namestniku. Pripravljal je že pisan govor, pa je dal prednost govorici srca. Gospod je naredil iz nekaj prvin velike reči, naredil tudi iz nas to, kar je hotel. Dal nam je svojo postavo, evangelij, ki nas vabi, da posnemamo Kristusa v njegovih krepostih. Gospod sam je povzdignil na najvišji vrh ponižnega podeželskega sina, ki pripada, hvala Bogu, ugledni krščanski, toda socialno skromni družini. To se je zgodilo popolnoma naravno, ker je novoizvoljeni papež, ki je vedno gojil duha prostovoljne pokorščine, prehodil različne socialne stopnje; začel je z najnižjimi, potem pa se dvigal do vedno višjih z vedno širšim delokrogom. Nekoč je moral kot zastopnik Svete stolice obiskati kraljevo palačo. Ta obisk mu je povzročal strah in skrb. Pa je to le kratko trajalo. Ko so ga ob vhodu sprejeli z velikim spoštovanjem in veliko častjo, je izginil vsak strah. Tistemu, ki je vedno globoko združen z Bogom, je vse vzvišeno in plemenito. Tudi ljubeznive besede in prijazne čestitke mu sežejo globlje v srce. Zgoditi se more, da je človek sredi časti in bleska, ki sta združena z najvišjo službo, žalosten in iznenaden. Toda dviga ga zavest, da mu je zelo blizu Gospod. Njegova pomoč naredi vse lahko in prijetno. Vendar pa je papeževa služba združena z velikimi skrbmi, nadlogami in žrtvami. Če jo sprejmemo in spolnjujemo s ponižnim duhom, moremo kljubovati vsem težavam in oviram ter jih s pomočjo nadnaravne milosti z isto duhovno vedrino premagati kakor smo jih v prejšnjih časih. Prav to daje večjo plemenitost, kakor jo moreta dati narava ali starodavna dediščina očetov. Gre predvsem za to, da živimo vedno tako, kakor uči evangelij. Božji Sin je prišel na zemljo, da je odrešil človeštvo. Toda ta božji Sin, po katerem je vse nastalo, kar je nastalega, on, ki je odsvit Očetovega bistva, popolnoma enak Očetu, ki je bil na zemlji naš učitelj, nas ni učil stvariti nebo in zemljo, ne preoblikovati in razkrajati sveta. Pač pa nas je učil, da moramo biti pravični, krotki in ponižni, da moramo biti med seboj bratje v pravem pomenu besede. Zato tudi razumemo, zakaj Peter, ribič iz Galileje, govori v svoji najvišji službi Rimljanom o svetem ljudstvu, o kraljevem duhovstvu in vseh posebnih j odlikah, ki nalagajo vsem veliko odgo- I voniost. Sveti oče je z zanimanjem poslušal v I poslanici s čestitkami pripombo o papežu Janezu XXII. Ta je bil drugi papež, ki je prebival v Avinjonu. Njegovo ime je bilo: Jakob Duese de Gabors. Izvoljen je bil leta 1316. Tisti časi so bili žalostni, prav nič boljši ko današnji, ki so tako resni. Papež jim je potem zaupno povedal, da ga je nekdo po njegovi izvolitvi vprašal, če je mislil na Francijo, ko si je nadel ime Janez. Ni bila to prva misel, vendar pa je tedaj tudi mislil na francoski narod, ki se je v zgodovini tako velikodušno prizadeval, da bi podprl božjo Cerkev. Zato more vse, kar je v nebesih in na zemlji, kar je bilo v pretekli zgodovini in kar je v današnjih razmerah, vse to, kar se dogaja okoli Nas, osladiti nekoliko življenje in Nas tako stalno dvigati k samemu Začetniku življenja, ki mu vse dolgujemo. Iz tega, kar jim je sveti oče povedal, morejo spoznati čustva njegovega srca-Obljubil je, da se bo vseh navzočih spominjal v molitvi; molil bo zanje, za njihove družine, da bi to, kar so (jdličnega in dobrega predstavljale v pretekli zgodovini, zdaj izražale s svojim življenjem, s svojo gorečnostjo, s svojimi deli in zgledi krščanskega življenja ter tako slavile Boga in pospeševale blaginjo vseh ljudi. mmm Jtfj&g-Q. RAZMEJITVENI NAPIS Za novo leto je dušebrižnik pričakoval k maši veliko ljudi. Vendar je bil nekoliko razočaran. Ko je hotel iti k oltarju, je bila cerkev še skoraj prazna. Pač pa ie bilo čuti s pokopališča glasen pogovor večje skupine ljudi. Šele malo pred pridigo so se pričele Polniti klopi, vendar so bili ljudje tudi v cerkvi še nemirni. A tudi med mašo jih je veliko ostalo na pokopališču in motilo službo božjo. Gospod Simon se je spom-Pil pogovora prejšnjega večera in bil še bolj zaskrbljen. Po maši so ljudje brž spet odšli na Pokopališče. Rili so zelo glasni. Tudi žup-Pika je zmogla radovednost in je šel pogledat, kaj zadržuje ljudi na pokopališču ln jih spravlja v tako živahen razgovor. l’a ne, da bi res že prišel Tito postavljat Pove mejo! Na pokopališču je bilo poleg rednih *n priložnostnih obiskovalcev tudi nekaj *akih nacistov, ki nikoli niso k maši prišli. A bolj ko .njihova navzočnost, je Presenetilo dušebrižnika to, kar je vse te ljudi privabilo v bližino cerkve. Na sredi Pokopališča je stal na nekem grobu kake ,ri metre visok kol, ki je bila na njem Pribita deska z napisom: „Oesterreich — Jugoslawien“ na eni in „Jugoslawien — Pesterreich“ na drugi strani. Deska je “>la na obeh koncih obsekana v obliki Junice, ki sta kazali proti severu in jugu. Ogledalo je, da je bilo vse skupaj narc-Icno na brzo roko. Pri železnem križu istega groba je ’nlila Zoppernigbäuerin. Ko je opazila ravi biti na cesti brez strehe in kruha, zato ne bom vam nikdar Prizadel tega gorja. Dali pa ste Hubertu Povod za laži nekoliko vi sami, ker ste rpsno vzeli tiste besede o pobiranju ofra. Vaška idila. Drevlje v Ziljski dolini Jaz že sinoči nisem mogel razumeti, kako da tudi vi niste vzeli vsega za šalo. S lem upam, da je zadeva pojasnjena.“ „Kadar se človek čuti prizadetega, tudi v navidezni šali najde zrno resnice,“ si je mežnarica s predpasnikom obrisala že dokaj razjasnjen obraz. „Je res prav, da se je zadeva tako brž pojasnila. Tako vam ne bo treba brez potrebe kuhati jeze name. Imate še kako težavo?" „Če ni nevarnosti, da bi namesto mene prišla v mežnarijo druga družina, kakor je vedel povedati Hubert, potem je vse v redu. Le to si želim, da bi tako kot jaz vam verjamem, tudi vi meni verjeli, da jaz nimam pojma, kdo je kol postavil in «bkorej so ga postavili. Gotovo so kol postavili moški. Ženske takega dela ne zmoremo. Moški pa vedo, da ženske ne znamo molčati. Zato mi že morete verjeti, da so ga postavili brez mene in skrivaj!“ je mežnarica za vsako ceno hotela dokazati svojo nedolžnost. „Nimam razloga, da ne bi verjel tako trdnim dokazom,“ je župnik rad ali nerad moral dati sosedi vse prav, samo da bi jo dobil na svojo stran. Dobra beseda dobro mesto najde. Tudi mežnarica je spoznala, da je bila do župnika po krivici osorna. Ponižala se je in ga prosila odpuščenja: „Pa še to prosim, da ne zamerite, če sem bila v začetku nekoliko predrzna. Saj veste! Zaradi otrok!“ „Nič se ne bojte! Nič nisem hud na vas! Je že vse pozabljeno. Vaš nastop je bil v danih okoliščinah itak čisto na mestu. Kadar človek vso noč ne spi, drugi dan ni odgovoren za vsako besedo. Zato vam nimam kaj odpuščati. Vi ste bili sploh vedno dobri za mene in opravljate svojo službo v splošno zadovoljnost,“ je župnik z neobičajno prijaznostjo hvalil sosedo. Ko sta se župnik in mežnarica tako lepo pobotala, je dušebrižnik še naprosil sosedo, da bi mu pomagala izslediti krivce. V ta namen naj bi mu vse, kar bi zvedela glede postavitve kola, prišla brž povedat. „To pa, to! Ste lahko brez skrbi! Ene stvari ne bom zase obdržala!“ se je mežnarica čutila počaščeno, da jo župnik nenadoma tako upošteva, ko pa je bilo doslej že to veliko, če jo je sploh maral do kraja poslušati, kadar mu je pričela pripovedovati, kaj se dogaja po fari. Mežnarica je po načelu: Boljše drži ga. nego lovi ga! čisto pravilno sklepala, da je zanjo boljše, ako ostane na Slemenici gospod Simon. Dokler bo on tu, so ji l,a razpolago mežnarija in cerkvene n j ive-Če odide, ali ga odpeljejo, utegne njeg°' naslednik v resnici iskati novega cerkovnika. Zato si je ženska trdno zavzela, d-1 bo njen obveščevalni center v prihodnjih odločilnih dneh brezhibno deloval in bo tako župnik stalno na tekočem. Ker se dušebrižnik še ni poslovil, je takoj izrabila priložnost, da mu pokaže svojo dobro voljo in znanje: „Morda bo prav, če vam povem, da je bil za božič pri Bogataju prejšnji učitelj,“ je na licu mesta hotela preizkusiti, kake vrste novice župnika zanimajo. „Bi bilo dobro brati kako mašo, da ne bo hodil več nazaj,“ gospodu Simonu ni bilo prijetno pri srcu, ko je soseda omenila bivšega učitelja. „So govorili, da utegne za novo leto spet priti, ker je pustil pri hiši nekaj perila. To se pravi, Bogatajeva kajža-rica, ki pere Bogatajevim, mi je povedala, da je med perilom opazila tudi nekaj učiteljevega perila. Brž ga je sp°" znala, ker je že pireje prala učitelju-Pravi, da ga je toliko, kolikor ga človek potrebuje, da se enkrat preobleče. . • „Hm! Pa ne da bi se. . . No ja! Hille1" je že vedel, zakaj je tem požeruhom predpisal rjave srajce!“ so župniku misli ušle čisto v drugo smer, kakor mu jih je hotela usmeriti soseda, tako da trenutno novici ni prisojal večje važnosti. Bil pa je dušebrižnik tudi že lačen in utrujen, tako da se je od mežnarice pra'" na kratko poslovil z namenom, da g>"e zajtrkovat. Zavest, da mu je brez večje težave padla v roke tako važna in že izgubljena strateška postojanka kot je bila mežnarica, mu je dala novega P°" guma. šele sedaj, ko je imel varen hrbet, je mogel upati na uspešno obrambo pred nasprotniki. izseljenci O GOSPA NAŠA, O MATI NASA (Govoril pri popoldanski pobožnosti slovenskega romanja v Lujanu, 10. maja 1959 g. duhovni svetnik Alojzij Košmerlj) Ljubljeni rojaki! Spet doživljamo s,'ečni in zadovoljni ta lepi dan krščanskega veselja in bratske skupnosti pod °kriljem naše nebeške Kraljice, Gospe 'n Matere, preblažene Device Marije. Z vseh strani prihajamo in se zbiramo n.a tem našem narodnem romanju k Ma-1 ‘ji lujanski, glavni patroni te naše nove '"•rnovine, v katere veličastni baziliki je našla svoj vredni prostor tudi podoba "■^e Marije Pomagaj, Kraljice sloven-skega naroda. Vse nas spet druži danes ob Mariji '"a vera, eno upanje, ena ljubezen: sveta “toliška vera naših očetov in mater, ki ?° jo znali vedno junaško braniti proti r,vim naukom in brezvernim sovraž-"'iom in so jo neokrnjeno, čisto in zdravo ^Puščali svojim otrokom iz roda v rod; ?'eto zaupanje v Boga in Marijo, ki je Gilo našim prednikom vedno kakor skala ' viharjih, da so z očmi in srci obrnjeni nebo, v verni molitvi zmagovali vse ,6Zuve in preskušnje; in ona sveta lju-nten krščanska, s katero so nas naši ^ščanski starši vedno učili ljubiti Boga j Vsem srcem, z vso dušo, iz vseh moči, I? Gogom Marijo kot najvrednejšo naše "bežni med vsemi ustvarjenimi bitji, , teni pa slehernega svojega bližnjega ‘*kor samega sebe. krščanska vera, upanje in ljubezen — ] tri najvišje, božje čednosti, tri svete . ki svetijo kristjanom na pot življe-D ’ tri zvezde vodnice, ki so nas danes speljale do Marije v Lujän. Marija! Sladko občutje napolni naše e vselej, kadar izgovorimo to pre- sladko ime. Marija je najslajša skrivnost naše vere, skrivnost Kraljice usmiljenja in predobre Matere. Biti pri Materi, ki je obenem Kraljica nebes in zemlje, je naše veliko veselje in sreča. Skrivnostna moč ljubezni nas zato vedno znova vleče k Mariji. Kako dobro dene našim dušam, ko se moremo v pobožni zbranosti zaupno pogovoriti z Njo o vsem, kar nam polni ali teži srce. Marija, Gospa in Mati naša, se svojih vernih otrok vselej razveseli, kadar koli jo obiščejo. Ona vse razume, vse odpušča. Nikogar nikdar ne zavrže; za vsakega hrani besedo tolažbe in dobrote. Bolj ko je kdo ubog in zapuščen, večja je ljubezen Marijinega Srca do njega. V njenem velikem Srcu,polnem neizmernega usmiljenja, najdejo naše prošnje, naši klici za pomoč vedno blag in učinkovit odmev. Še nikoli ni bilo slišati, da bi Marija koga zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal, njene pomoči prosil, se njenim prošnjam priporočal. Gospa naša in Mati naša V prelepi molitvi našega vsakdanjega darovanja Mariji jo kličemo najprej našo Gospo. Po vsej pravici. Ker je rodila Jezusa, našega Zveličarja, ki je Gospod nebes in zemlje. Marija upravičeno nosi slavni naslov naše Gospe in Kraljice. In ne le naša, Marija je Gospa in Kraljica vesoljnega sveta, vidnega in nevidnega. Kakor je Bog kot Stvarnik gospodar vesoljstva, tako je Marija po božji dobroti in odredbi Gospa in Kraljica vseh stvari. Če je o Jezusovem imenu zapisal sveti Pavel, da se v njem pripogiblje sleherno koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo, tako se isto godi s sladkim in veličastnim imenom Marijinim. Marija sedi v nebesih na desnici svojega božjega Sina, edinstvena čast, ki jo dviga nad vsa ustvarjena bitja. In ker je tako visoko povzdignjena, razpolaga Marija tudi z vsemi zakladi in milostmi, ki jih je Jezus zaslužil; soude-žena je Sinove blaženosti, veličine in moči. Mati Jezusa, ki je Kralj vseh kraljev, je Marija resnična Kraljica in vladarica vsega stvarstva, srednica vseh božjih milosti. V Fatimi je sama povedala, da je Bog usodo sveta položil v njene roke. Visoko moramo vedno misliti o Mariji. Prva je za Bogom. Njena čast je vzvišena nad vse stvarstvo. Njena moč v nebesih je kakor neomejena. Pa ni le Gospa in Kraljica, ampak tudi Mati. In prav zato Mati, ker je Gospa, Mati našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ko ga je po Svetem Duhu spočela v svojem deviškem telesu, je že tedaj postala duhovna mati vsega človeštva, saj je Jezus, po besedi svetega Pavla „naš prvorojeni brat“. Eva je bila imenovana mati vseh živih, ker je za človeški rod početnica telesnega življenja; v duhovnem oziru pa svojim otrokom ni dala življenja, ampak jih je s svojim grehom pahnila v dušno smrt. Marija je druga, boljša Eva, kakor je Jezus drugi, boljši Adam; in kakor nam je Jezus s svojo smrtjo na križu zaslužil večno življenje, tako je Marija v duhovnem oziru resnična Mati vseh živih, ker je Mati milosti, ki jo daje vsem, ki so blage volje. Pod križem je Marija z Jezusom so-trpela za naše odrešenje. Tam je Jezus na slovesen način potrdil njeno duhovno materinstvo nad vsem človeštvom, ko ji je učenca Janeza izročil za sina, učencu pa naročil, naj vzame Marijo za mater k sebi. In ker je Marija Mati vsega človeštva, je tudi njefta ljubezen vse obsegajoča. V njenem Srcu je Bog združil lju' bežen vseh človeških mater in jo še p®' množil do neke neskončnosti. Marija Je tudi Mati, ki ne umrje. Z dušo in teleson1 poveličana živi v nebesih, kjer je njen” sladko opravilo v tem, da čuje nad svojimi otroci na zemlji noč in dan, da na5 spremlja ljubeče na vseh naših potih, pred nebeškim prestolom neprenehoma za nas prosi in posreduje. To je njen0 materinsko poslanstvo, v tem je nesko»' čna sreča njenega materinskega Srca. Tebi se darujemo, Tebi se posvečujem» Posebni namen našega letošnjega romanja je obnovljenje našega posvečenj3 Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pon»v' no se bomo darovali svoji nebeški Gosp»! in Materi z dušo in telesom. Izročili j* boste svoje, družine, izročili ji bomo vs« naše drage, izročili ves naš slovenski ro®> ki živi tukaj, po svetu in doma. Marija je po vsem krščanskem svet» ljubljena in češčena. Slovenci jo že »“ j davnih dni priznavamo za svojo Kralji»1’ in se s ponosom imenujemo Marijin r»^1 Vsa naša draga slovenska zemlja je res kar posejana z Marijinimi cerkvami i" ; kapelicami, številna in s pobožnim hrepe' nenjem obiskovana so slovenska Mar*' jina božja pota — tudi še zdaj, ko s® J tokovi doma krščanskemu življenju 11:1 j sprotni. V duhu si predstavljamo naš rod d® j ma, kako v tem mesecu maju poje **! 1 moli k Mariji pred njenimi ozaljšani»'1 oltarji: O Marija, ti cvetica, ti prekras»'1 šmarnica — bodi naša pomočnica, P1'0;" za nas Jezusa! Težje ko doma postaj9 življenje, večje je zaupanje do nebes»6: Gospe in Matere. Rojaki slovenski! V mislih na vse 1,1 čuvajmo zvesto v svojih srcih blagosl®' j ljeno ime Matere božje. Častimo zaupn< ttjeno podobo; nosimo z vernim zaupanjem njeno svetinjo. Častimo jo vedno z otroško, iskreno pobožnostjo; častimo Pa jo tudi s svojim življenjem. Naša posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu naj danes ponovno izzveni v to, kar je pokojni papež Pij XII. leta !954 naročal katoliškim Bretoncem ob njihovem narodnem posvečenju Mariji. Takole je veliki papež govoril o pomenu Posvetilnega dejanja: „Oni, ki se Mariji posveti, postane na Prav poseben način njena last in posest. Njegova duša postane kakor svetišče Presvete Device. Marijina podoba ga podpira, da z vso odločnostjo zavrača slabe niisli in želje. Ljubezen do Marije mu daje moč, da se loti v življenju tudi težkih stvari in zmaguje ves strah pred brezvernim svetom. Po ljubezni do Marije bo zmagoval v sebi nad mrzlo sebičnostjo, bo služil in delal in se pokoraval s Potrpljenjem. S pogledom, uprtim v Mafijo, se bo učil ljubiti čistost, ponižnost in ljubezen, ki tako čudovito blestijo, v duši presvete Device. Naučil se bo sovražiti greh, ki ga bo pobijal sam v Sebi in se mu bo povsod ustavljal z vsenji niočmi. Ko gleda Brezmadežno, kako s svojo peto stre glavo peklenski kači, ko vidi božjo Mater, kako dviga v naročju svojega božjega Sina, se bo vedno čutil Ponosnega in srečnega, da pripada Je-zUsu in Mariji.“ Lepše bi globoki pomen posvetitve tožko kdo orisal. + Bratje in sestre! Bolj ko so časi težki ln negotovi, bolj nam je potrebno, da se Zatekamo pod Marijin plašč, da hitimo v ‘larijino zavetje. Marija je kakor utrjen Srad, kakor nepremagljiv tabor pred sovražniki našega zveličanja. Satan in nje-Sove sile beže pred Marijinim pogledom. rna je bila v vseh časih in je še danes in 0 zmeraj: Zmagovalka vseh krivih ver. Izročimo se torei. drarri rojaki, danes ponovno Mariji z veliko vero, z velikim zaupanjem, z veliko ljubeznijo. Združeni vsi pod njenim varstvom in vodstvom bomo verni Slovenci tvorili družno Marijin dvor in Marijino častno stražo, izpričujoč se vedno in povsod kot otroci vredni take Matere. In naša prva skrb bo ta, da sami ljubimo Marijo in ji zvesto služimo, pa tudi prizadevanje, da bi ji še drugi služili in jo ljubili. Naj nam tako ostane današnja naša slovesna posvetitev pribežališče proti vsem skušnjavam, temelj zaupanja v naših molitvah, in sredi mrzlega sveta mogočna vzpodbuda v vsakdanji borbi za zvesto službo Bogu in za zveličanje naših duš. Z Marijo skozi življenje! Tako naj vedno bo! ARGENTINA Spet so slovenski rojaki v Argentini romali k Materi božji v Lujän. Storili so to kot vsako leto drugo nedeljo v maju. Ni pa šlo to pot tako gladko kot druga leta. Železniška uprava ni bila v stanu dati posebnega vlaka, ampak samo nekaj vagonov, ki so jih priključili na redni jutranji vlak. Naši ljudje so to težavo obšli s tem, da so si organizirali avtobuse iz svojih naselij naravnost v Lujän. Hujša je bila druga ovira: zoprno mrzel dež, ki je začel rositi že v soboto in curljal skozi vso nedeljo, vse do tedaj, ko je bilo romanja konec. Nato se je pa nebo zvedrilo in zvezde so hudomušno zasijale. . . Kljub temu pa je prišlo okrog 1200 Slovencev v Lujän. Tretjino manj kot prejšnja leta. V Lujanu je naše romarje pozdravil mercedeški škof msgr. Anunciato Sera-fini, kamor spada tudi Lujän. Pohvalil jih je, da so kljub slabemu vremenu in hudemu mrazu prihiteli v Lujän, s čemer so gotovo izpričali svojo vero. Prosil jih je, naj ji ostanejo zvesti tudi v bodoče. — Nato se je pričela sv. maša, ki jo je opravil direktor slovenskih dušnih pastirjev v Argentini g. Anton Orehar. V svojem govoru je zlasti "poudaril pomen slovenske skupnosti in opozoril na pogubne stvari, ki jo lahko narodno in moralno upropastijo. Posebej se je pomudil pri plesu, ki bi ga nekateri krogi radi proglasili za edini način, kako utrjevati in držati skupaj slovensko skupnost v tujini. Poudaril je, da je sicer ples samo po sebi indiferentna stvar, toda konkretno pa vedno vpliva in sicer večkrat slabo kot dobro. Tistim, ki mnogo plešejo, jemlje smisel za resno delo v skupnosti in jih plitvi. Mladina, ki mnogo pleše, postane omahljivega značaja in je malo odporna za zapeljive zanjke življenja. Zato nosijo vsi, ki skupnost vodijo, težko odgovornost, da ne bodo s svojimi prireditvami krušili odporne sile slovenske moči. Grunta se ne reši z odprodajanjem parcel, temveč s tem, da se otroke navduši za resno delo, s katerim bodo grunt rešili. Nadaljevati moramo s podpiranjem ustanov, ki vzdržujejo slovensko časopisje, šolo, službo božjo ter prirejajo zdrave družabne prireditve. Na Goriškem in Koroškem se morajo naši rojaki za te dobrine neutrudno bojevati. Nam pa jih tujec ne jemlje; tisti, ki jih bodo zapravili, bomo mi sami, če ne bomo radi jemali nase žrtev in se vsega slovenskega udeleževali. Popoldanski del romanja se je pričel s pridigo g. svetnika Alojzija Košmerlja. Njegov govor prinašamo bolj spredaj na začetku tega zaglavja. Po pridigi g. svetnika Alojzija Košmerlja se je razvila radi slabega vremena procesija kar po notranjosti bazilike. Udeležil se je je tudi škof msgr. Serafini. Že med procesijo so začeli udeleženci odpevati lavretanske litanije, ki jih je dirigiral kot tudi ostalo petje dopoldne in popoldne g. Janez Markič, župnik iz Pontevedre. Pred blagoslovom so vsi romarji zmolili posvetilno molitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ob izhodu iz cerkve pa prejeli spominsko podobico s sliko Marije Pomagaj z Rakovnika pri Ljubljani. Na njej je bilo napisano: „Marija Pomagaj z Rakovnika pri Ljubljani! Ne pozabi ne nas v tujini ne naših bratov in sestra v domovini! Pomagaj nam vsem, da po Tebi pridemo do Jezusa, Tvojega Sina! -— Ob priliki svojega vsakoletnega romanja v Lujan, 10. maja 1959, smo Slovenci, bivajoči v Argentini, obnovili posvetitev svoje skupnosti brezmadežnemu Srcu Marijinemu in se spomnili 30. maja 1943, ko smo šli v spokorni procesiji na Rakovnik pri Ljubljani in obljubili Materi božji: 1. da bomo posvečevali Gospodove dni in poslušali božjo besedo; 2. da se bomo varovali preklinjanja in nečistosti; 3. da bodo zakonci živeli, kakor Bog hoče; 4. da se bomo varovali sovraštva, sebičnosti in grehov jezika; 5. da bomo delovali apostolsko in molili rožni venec; 6. da bomo opravljali pobožnost prvih petkov in prvih sobot. ITALIJA YT nedeljo, dne 19. aprila 1959, je bil posvečen jezuit p. Eiletz Silvin v duhovnika bizantinsko vzhodnega obreda. Svečane obrede, ki so se izvršili v zavodu za vzhodno liturgijo Russicum v Rimu, je opravil škof, msgr. Katkov ob navzočnosti več duhovnikov istega obreda in z asistenco slovenskih jezuitov gg. Korena in žužka Ivana. Vso liturgijo posvetitve je spremljal ruski kor pod vodstvom direktorja kora p. Pichlerja. Naslednji dan, v ponedeljek, dne 20. aprila, je p. Silvin Eiletz pel svojo prvo daritev v cerkvi sv. Klemena in sicer pri oltarju sv. Cirila. Soslužitelja pri sv. maši sta bila rektor Russicuma p. Horaček in p. žužek. Svečano prvo daritev, kateri so prisostvovali generalni asistent p. dr. Anton Prešeren SJ in g. Marko Kranjc, ki je zastopal odsotne starše novomašnika, ter prijatelji in znanci, je povzdignilo prekrasno petje istega ruškega pevskega zbora. Prav istega dne je novomašnik pozdravil po vatikanskem radiju, pri večerni oddaji za Južno Ameriko, svoje starše, brate in svakinje. Pozdravil jih je najprvo v španskem jeziku, nato pa jih je še nagovoril v slovenskem jeziku. Po nagovoru je podelil svojim staršem in sorodnikom svoj prvi novomašni blagoslov. Njegovi starši, bratje in svakinje so klečeč ob radij11 ginjeni sprejeli blagoslov svojega sreč- nega sina oz. brata, ki se je, dasiravno tako daleč, vendar le približal svojim dragim svojcem in jim olajšal bol, ker niso mogli osebno prisostvovati temu velikemu dejanju. — V nedeljo, 26. aprila, je g. novomašnik ponovil svojo novo mašo v kapeli čč. šolskih sester na Via dei Golli v Rimu. Pri vhodu je visel naš tradicionalni slovenski napis „Novomašnik, bod’ pozdravljen!“ Po sv. maši so čč. sestre priredile v svoji znani gostoljubni hiši prijateljsko zakusko, kjer je novo-toašnika nagovoril g. p. dr. Anton Prešeren in g. Marko Kranjc, šolske sestre so v svoji materinski ljubezni poskrbele, da se je novomašnik počutil kakor doma in so s tem plemenitim dejanjem tudi njemu olajšale odsotnost njegovih staršev. Sestra prednica ga je obdarila z bogato torto v obliki misala, na kateri je bleščal napis: „Ti, ki si naš, misli na nas, kadar daruješ iz svetih posod!“ Prav Prijetno pa je bilo iznenadenje, da je tudi bivša generalna prednica, č. mati Terezija Hanželič, dasi bolehna, prišla osebno Pozdravit novomašnika. VENEZUELA G. Janez Grilc, izseljenski duhovnik v Venezueli, je začel z izdajanjem lastnega lista, ki nosi naslov „Življenje“. Izhaja kot razmnoženina in po potrebi. Zahvalni dan. Prvo nedeljo v maju so se Slovenci zbrali k zahvalni službi božji. Minilo je namreč že leto, kar ima tudi Venezuela svojega dušnega pastirja za Slovence. V pridigi je g. Grilc razvil Pii sli o medsebojnem potrpljenju in povednosti, po maši pa je bila zahvalna pesem z blagoslovom. Tudi Venezolanci radi prihajajo k sv. maši. Pritegne jih zlasti ubrano petje. Tako — žalostno je Povedati — mašijo vrzel, ki jo puščajo Pinogi rojaki, ki iz praznih razlogov ali kornodnosti opuščajo to, kar je tako potrebno tako za versko kot narodno zavednost. Na kratek dušnopastirski obisk v Maracaibo je odšel z letalom 3. maja t. 1. Janez Grilc. Samo na eno stran je '55 km. Vrnil se je z lepimi vtisi. Vsepovsod je našel dobre ljudi, ki se trudijo 2a napredek. ZDRUŽENE DRŽAVE V starosti 94 let je umrl v St. Johnsu, Minnesota, starosta ameriških slovenskih duhovnikov benediktinec p. Roman Homar. Bil je zadnji naš misijonar Baragovega kova. Baraga, Pirc, Homar, so imena, ki označujejo izredno plodovito dobo slovenskih misijonarjev med severnoameriškimi Indijanci. Rodil se je leta 1864 v Podhruški pri Kamniku. Ko je bil devet let star, se je srečal z misijonarjem Pircem. „Fant,“ je tedaj dejal misijonar fantku, „če boš res kdaj duhovnik, ne ostajaj na Kranjskem.. . V Ameriko pojdi med Indijance!“ Leta 1883 je Homar kot devetnajstleten fant temu svetu sledil. Dolgo vrsto let je misijonarji med Indijanci v severni Minnesoti. Bil je zadnji Slovenec, ki je govoril indijansko. Dolgo vrsto let je bil župnik v mestu Ogema, Minnesota. Leta 1953 je stopil v pokoj. Zadnja leta je nato preživel v benediktinskem samostanu v St. Johnsu. KANADA Slovenska župnija v Torontu je spet storila korak naprej. V začetku tega leta, t. j. 28. februarja, sta dospeli v Toronto iz Argentine prvi dve slovenski usmiljenki, ki jih je določilo vrhovno pred-stojništvo v Parizu za slovensko župnijo Marije Pomagaj v Torontu. Sestri sta Lidija Krek, rodna sestra dr. Miha Kreka in Cecilija Prebil, rodna sestra bivšega kitajskega misijonarja g. Andreja Prebila CM. Vrhovno predstojništvo je iz Francije obljubilo še dve sestri, saj je znano, da tam deluje nad 20 slovenskih usmiljenk. — V zvezi s prihodom usmiljenk se je začela v župniji Marije Pomagaj v Torontu akcija za nabiranje denarja, s katerim naj bi se župniji olajšal nakup in oprema hiše za usmiljene sestre. Cena hiše je trideset tisoč dolarjev. Je v neposredni bližini farne cerkve. Zanimivo je dejstvo, da hiše dalj časa ni bilo mogoče kupiti. Pa so dušni pastirji na skrivaj položili vanjo čudodelno svetinjo. Dva dni nato je bila pogodba za hišo podpisana. (Nekaj vtisov iz obiska po slovenski zemlji) SKOZI PTUJ IN ORMOŽ V PREKMURJE 17. julij. Obletni dan moje nove maše. Dolga je bila pot do oltarja. Skozi rosne travnike, mimo jareninskega dvora, skozi bogato obetajoče vinograde in žitno klasje tja na Cirknico, kjer sem sedel na vlak in potem po mariborskih ulicah vse do sv. Magdalene, kjer so me pričakovali prejšnji večer, toda okolnosti so me primorale na spremembo sporeda. Še smo se kaj pomenili, a ob enajstih odhaja avtobus proti Ptuju, kateri naj bi me popeljal proti Prepolju pri Račah. Kar nismol se mogli sporazumeti, kje je to: Slednjič je menil nekdo, da naj izstopim v Stariših. Torej dobro. Pa naj bo pri Stariših. Bom že kako našel sorodnike rojaka Klajnška. Toda ni mi bilo dano. Vreme je že od zjutraj grozilo. Pri vrčku piva, ko sem čakal na avtobus, sem pomislil: vode bo najbrže več kot piva. Tega je namreč že ob pol enajstih zmanjkalo. Jaz sem dobil prav zadnji vrček. Dež se je pa kar kmalu ulil; ko smo bili na potu, nas je ves čas zalivalo. Kam naj se denem brez dežnika in še kdo ve, kako daleč bo do Prepolja. Jadrno smo gnali dalje po lepi cesti skozi plodno Ptujsko polje. Kmalu smo bili v Hajdini in že je zrastel pred nami ptujski grad. Dež je med tem prenehal. Most čez Dravo je v popravilu, zato težja vozila ne gredo čez. Peš sem stopil tja do mogočne cerkve, ki je pač ena naj častiti ji ve j ših božjih hiš na slovenskih tleh. Imel sem čas za ogled znamenitosti. Nisem bil prvič v Ptuju, vselej tako mimogrede. Po ogledu cerkve sem se lotil težavnega opravila, da poiščem kakega duhovnika. Tam, kjer je bilo nekoč župnišče, nobenega človeka nikjer; a na vsakih vratih ime stanovalca. Grem v proštijo. Vse zaprtoj Na gornjem koncu proštije je zgradba na pol v ruševinah. Tam so živeli do nedavnega minoriti, ki so se mogli vrniti na svoje. Videl pa le nisem nobenega duhovnega gospoda. Ob treh sem sedel v avtobus, da se ustavim za kratek obisk pri sošolcu Alfonzu Klemenčiču, članu nemškega viteškega reda, ki je bil kot metliški župnik obsojen na smrt, a je po daljši pokori v ječi in po čudnih dogodkih nazadnje prišel v Ormož. Mimo Velike Nedelje, kjer je v pokoju dolgoletni metliški prošt Gregor Cerar, moj predstojnik v Metliki, sem bil kmalu v Ormožu. Tudi to mestece so Nemci smatrali za svojo trdnjavo kot Ptuj. Bila so to gnezda, kjer je nemčur-stvo vedno dvigalo prevzetno perjanico. Obe mesti sta ohranili nekatera javna dela, ki jih je Nemec v tistih letih izvršil, kakor lepe ceste in tlakovane trge. Tudi v Ormožu ima župnišče tuje stanovalce, vendar imata župnik in kaplan dostojne prostore. Čudno in grozotno zgodbo mi je povedal gospod Klemenčič, da sem mogel dobiti bolj realno sliko o položaju v Metliki, kamor sem bil tudi namenjen na obisk. Hitro je minila urica časa; treba je bilo na vlak, ki me bo ponesel skozi dru- gi konec Slovenskih goric, katere tako čudovito opisuje Kociper.. . Trudno je vlekel vlak navzgor proti bregovom, ovenčani z jagnedi in potem navzdol proti Ljutomeru in dalje proti Veržeju. Dežja, ki je zalil pred par urami Ptujsko polje, tod niso videli. Zemlja je bila suha. Pšenica že požeta. Kmalu smo zdrdrali čez Muro, skozi Bogojino, ki kar ni hotela pokazati cerkve, ki je znana kot spomin Plečnikovega genija. PRI SV. SEBEŠČANU V Murski Soboti postoji vlak celo uro, toliko, da lahko pogledaš po mestu. Pa to bom opravil jutri. Danes imam že precej korakov v nogah. Trudno je spet sopihal vlak tja gori proti Goričanskemu. Do Mačkovca sem bil namenjen. Tam bom dobil Stevija Gamboca in ženo, ki sta mesec za menoj odpotovala iz Argentine v domovino. Ni bilo težko najti hiše. Bil je že mrak, ko sem vstopil. Nista mogla verjeti Stevi in Fana, da je res. Seveda je bilo takoj „gostovanje“. Pa se je potožil Stevi, da ni mesa, da je vsega malo in da je vse „malo“.. . slabo. Mačkovci so kraj, od koder je menda največ prekmurskih priseljencev v Argentini. Sv. Sebeščan, Danjkovci, Pečarovci, to so kraji, kjer so doma rojaki, ki so bili najbolj številni pri slovenski službi božji in v pevskem zboru na Ave-llanedi. Zato sem si namenil, da obiščem te kraje. Zgodaj sva vstala 18. julija s Ste-vijem, da prideva pravi čas k Svetemu Sebeščanu, ki bi mu po kranjsko rekli Boštjan. Visoko gori nad Prekmurjem kraljuje ta božja hiša. Prideva do cerkve; kar celo uro sva hodila, če ne več, ker Stevi ni več za taka pota; on je vajen kolektiva. Cerkev je bila odprta. Župnika nikjer. „Plevanuš so šli orat,“ tako sem zvedel. Čez hip je že pritekel fantek, kateri je takoj vse pripravil za sveto mašo. Med tem je prišel župnik, ki me je povabil k zajtrku. Nato smo skočili po vasi, da pozdravim svojce nekaterih rojakov. Od tu je Lajči Šeruga, še danes se reče pri mežnarju, kjer je bil on v tem poslu v svojih mladih letih. Le kako bi mi postregel, je skrbel Lajčijev brat. Toda za vse to je poskrbel že župnik. Najprej je zora! njivo za repo. Motiv iz idiličnega podeželja v Prekmurju Danes doma duhovnik marsikje res ne more drugače izhajati kot tako, da si sam kaj pridela na njivici, ki je cerkvi še ostala. Poslovila sva se. Do postaje Moščanci, ki je tik pod Sv. Sebeščanom, naju je spremil Šerugov brat, ki nama je povedal zanimive zgodbe prekmurskega življenja in dogodivščine izza časa vojne. Hudo je bilo tudi tam, toda toliko krvi ni bilo prelite kot na Kranjskem. Poleg drugih gospodarjev, ki so si drugod po Sloveniji menjavali in delili oblast, so bili v Prekmurju tudi Madžari. V verskem pogledu je pa poseben problem mešanica s protestanti. Toda vsak čas postaja bolj jasno, da protestantizem ni v stanu vzdržati boja s sedanjo moralno nižino. Njihove družine izumirajo, ker nočejo otrok. Eden ali dva, ki ju sprejmejo, iščeta lažjega življenja. Dom prodajajo. Tako se njihovo število stalno niža. Mnogi pa tudi uvidevajo, da je katoliška Cerkev res božja. Proti; večeru sva s Stevijem spet sedla na vlak, da pohitiva v Mursko Soboto. On je moral tja zato, da prinese, kar je treba za drugi dan, soboto, ko bodo imeli mlatiče. Stroj gre od hiše do hiše. Je zadružni, pa tudi privatne imajo. Vsi vodijo točno kontrolo pridelka, tako da oblast natančno ve, koliko je pridelal vsak kmet.. Dan mlatve je pa praznik, ko je treba postreči; številnim delavcem, ki jih mora biti vsaj 25, da zmorejo v redu vse delo od donašanja snopov pa do posprave pridelka v kaščo. IZ PREKMURJA V BELO KRAJINO Murska Sobota je danes kraj, ki mu prisojajo že kakih 10.000 prebivalcev. Ima dve tovarni večjega obsega. Vendar se tožijo, da oblast za Prekmurje premalo stori. V centru mesta se vidi marsikaj novega. Pokazali so mi stavbo, kjer je imel nekoč tovarno perila rojak, ki živi sedaj v Argentini. Tudi nekaj judov je bilo tam, ki so večinoma izginili. Stopil sem v cerkev. Ogromna stavba je, toda ne akustična, tako da se je vsak župnik ustraši. Nekoč so salezijanci imeli tam lep zavod. Iz njega je prišlo veliko duhovnikov, bodisi redovnih, bodisi svetnih. Mariborska škofija ima največ duhov-skega naraščaja prav iz Prekmurja. Danes je seveda vse salezijansko delo zatrto. Pač pa so salezijanci nastavljeni kot župniki po mnogih! farah. Sobota, 19. junija. God sv. Vincencija Pavelskega. Še danes moram biti v Metliki, tako sem se zavedel, ko me je budilka poklicala. Bilo je pol štirih zjutraj. Kar hitro sem opravil sv. mašo in potem na pot! Vozni red pravi, da gre avtobus iz Sobote na Radence in Maribor ter Ljubljano. Pa ni bilo žive duše. To se mi je zdelo preveč sumljivo. Boljše vrabec v roki kot golob na strehi, tako sem pomislil in pohitel, da vsaj vlak dobim. Prav sem ravnal, ker bi ostal na cesti, če bi čakal na avtobus, ki že nekaj tednov ne vozi več. Je pa dnevno brzec iz Murske Sobote, ki je ob devetih že v Ljubljani. Tako sem se lepo utaboril za to dolgo pot, ki jo označim kot pravi rekord. Malo kdo je v istem dnevu premeril dve najskrajnejši razdalji slovenske zemlje: iz Prekmurja v Ljubljano in iz Ljubljane v Metliko, to je 200 in 120 km. Vlak je v Pragerskem dobil še potnike iz Maribora, v Zidanem mostu pa iz Zagreba. Nato pa naprej le z redkimi postanki. Tako sem v Ljubljani imel čas, ki sem ga potreboval za posle. Ob enajstih je odhajal dolenjski „motorni vlak“. Ime je le še zgodovinsko, kajti stroj, ki je pred letom vozil ta vlak, je pokvarjen, tako da vlak sopiha z navadno lokomotivo, žene se pa seveda, kolikor more, da bi pripihal do Metlike, kjer ima zadnjo postajo. Od tam se spet vrne v Ljubljano. Od Stične naprej se je nudila vsak hip slika ceste v gradnji. Kakih 40.000 udarnikov, organiziranih v desetih ali več brigadah, je gradilo avtocesto, katera med Stično in Škocjanom še ni bila dodelana. Sedaj je že vsa odprta prometu. Glavne posle morajo opraviti seveda le redni delavci, ker delo udarnikov in udarnic ne velja dosti. So srednje in višje-šolci in dekleta, ki se seveda po svoje zabavajo, obenem pa jih vzgajajo v SLOVENIJA Molitve za duhovniški naraščaj. V Slomškovem letu je lavantinski nadpastir msgr. dr. Maksimilijan Držečnik znova pozval vernike in duhovščino, naj molijo, da bi škofija imela dovolj duhovnikov. Že lani je v ta namen uvedel v četrtek pred prvim petkom večerno duhovniško pobožnost s sv. mašo ter molitveno uro za duhovnike in nove duhovniške poklice. Razveseljivo je, da ljudje k tem molitvam radi prihajajo, posebno matere z otroci, in prejemajo sv. zakramente, da bi Bog obudil novih poklicev. Tudi se mora vsako nedeljo in praznik pri popoldanski službi božji opraviti molitev za duhovnike. Skrb za umrle duhovnike. Letos v mariborski škofiji smrt zelo redči duhovniške vrste. Od novega leta do srede marca je umrlo že šest duhovnikov! Verno ljudstvo se duhovniških pogrebov rado in v izrednem številu udeležuje. Letos se je uvedla navada, da duhovniki svo- „zgrajene“ člane nove socialistične družbe. Pod Hmeljnikom in na vznožju Trške gore je videti črto, koder se gradi ta cesta, ki pride na Krko v šenpetru, ki se pa sedaj imenuje Otočec. Vlak je sopihal dalje mimo Uršnih sel na Rožni dol in planil skozi tunel v Belo krajino, ki se je spet odprla pred mano kot pisana knjiga. Suhor, Radoviča in Gorjanci v ozadju. Tamle je Metlika. Ob treh sem bil na mestu. Tam sta me sprejela kaplan in prošt. Stopil sem v cerkev, kjer sem več kot pet let oznanjal božji nauk. Vsa v odrih je. Obnavljajo slike, ki jih je Jebačin pred 50 leti skazil. Drugo nedeljo bo birma in za to priliko je treba nekaj izrednega. Ljudje so z veseljem dali in storili in posodili, kar je bilo, da se delo lepo dovrši. jim vernikom takoj oznanijo ime umrlega sobrata, spregovorijo o njem nekaj besed, skupno zanj molijo in oznanijo, kdaj bo sv. maša zanj. Ljudje radi_ prihajajo v cerkev, saj se zavedajo težke odgovornosti, ki jo imajo s tem, da naklonijo^ molitvi milost božjo naslednikom pokojnih božjih služabnikov. — Nekaj izrednega je na teh pogrebih tudi udeležba duhovnikov. V Ljutomeru je dekana Andreja Lovreca (umrl 26. januarja 1959) spremilo na zadnji poti sto sedem sobratov, Franca Petka, župnika iz Loč pri Poljčanah (umrl 20. februarja 1959) pa petdeset duhovnikov. Na pogrebu Antona Češomja, župnika v Drežnici (umrl 1. februarja 1959) je prihitelo 45 sobratov, pogreba za župnikom Francem Ks. Majdičem v Sodražici (umrl 23. februarja 1959) pa se je udeležilo trideset duhovnikov. V Sodražici so 26. februarja pokopali zlatomašnika in duhovnega svetnika Franca Ks. Majdiča, ki je 25 let preživel kot župnik v tem kraju. Vseh let duhovništva je izpolnil 59. Deloval je, preden je nrišel v Sodražico, v Polhovem gradcu, Vačah m Motniku. Dočakal je visoko starost. 85 let. Pogrebne obrede je opravil ribniški dekan Alojzij Dobrovoljc, od pokojnika se je pa poslovil sedanji župnik dr. Stanko Lenič. Osem in štirideset let svojega življenja je prebil kot delilec božlih skrivnosti v Ljutomeru dekan in župnik Andrej Lovrec, potem ko je dve leti kljuboval hudi zavratni bolezni. Svojim faranom je bil res oče, prijatelj in svetovalec v vsaki težavi in preizkušnji. Bil je rodom iz Sv. Lovrenca v Slovenskih goricah. Letos je dopolnil 80 let. Preden je prišel v Ljutomer, je deloval osem let v Hočah pri Mariboru, eno leto pa pri sv. Juriju ob Ščavnici. Bil je odličen katehet, izboren pevec in vnet narodni delavec. Ostal je v Ljutomeru tudi pod nemško zasedbo, dasi so ga nacisti izgnali iz župnišča. I-eta 1952 mu je bilo dano opraviti še zlato mašo. Pogrebnih obredov se je udeležilo nad štiri tisoč ljudi. Njegov duhovniški lik je orisal kanonik dr. Alojzij Osterc, sv. mašo zadušnico pa je daroval kanonik Hrastelj, med tem ko je pogrebni sprevod vodil dr. Meško, kanonik iz Maribora. Navzoč je bil tudi ljubljanski prošt dr. Franc Kimovec. Ob grobu se je od umrlega poslovilo osem govornikov. V Ljubljani so 30. aprila pokopali upokojenega kateheta Janeza Pivka. Doma je bil iz Idrije. Dočakal je 65 let. Življenje mu je uničil rak na pljučih. Nazadnje je stanoval v frančiškanskem samostanu. Ljubljanska škofija ima letos tri bise-romašnike (šestdeset let mašništva): dr. Demšar Josip, še aktivni predavatelj ka-tehetike na teološki fakulteti in profesor verouka v pokoju v Ljubljani; Erzar Franc, župnik v pokoju v Besnici ter Ocepek Jožef, župnik v Ovšišah. Vsi trije so bili posvečeni 22. julija 1899. Na šesto povelikonočno nedeljo, 10. maja, je praznovala podružna cerkev sv. Andreja na Planini nad Horjulom tristoletnico svojega nastanka. Planina nad Horjulom je prijazna izletna točka med Lučinami in Polhovim gradcem, od koder je lep razgled po ljubljanski kotlini in Polhograjskih Dolomitih. Prvotna cerkev je bila zgrajena v drugi polovici 15. stoletja, v pisanih virih pa se prvič omenja 1. 1526. V tistih časih je moralo biti če-ščenje sv. Andreja pri nas zelo razširjeno. To priča tudi dejstvo, da je v ljubljanski škofiji 6 farnih in 24 podružnih cerkva posvečenih temu svetniku, ki ga je božji Zveličar prvega poklical v apostolske vrste. Leta 1659 je bila v dveh letih dograjena nova cerkev, ki je dolga 22 metrov, široka pa enajst. Vanjo so postavili štiri oltarje, ki so posvečeni sv. Andreju, sv. škofu Brikciju, sv. Križu in žalostni Materi božji. Leta 1852 je pa cerkev dobila še peti oltar sv. Florijana, delo Matevža Tavčarja iz Idrije. Imela je štiri zvonove. Leta 1871 so Planinci k takratnim trem zvonovom dodali še četrtega. 1570 kg težki zvon je bil vlit, kot poroča župnik Martol „tistega leta, ko so Pij IX. petindvajsetletnico svojega preslavnega papeštva slovesno obhajali. Posvetil ga je mil. škof Jernej Vidmar 22. rožnika (junija), 25. rožnika pa je bil med procesijo in zvonenjem ter pokanjem možnarjev srečno na Planino pripeljan.“ Žal je ta mogočni zvon pobrala prva svetovna vojna. Med drugo svetovno vojno je ostala cerkev sv. Antona nepoškodovana. Po vojni so njeno notranjščino lepo obnovili. Dobila je novo električno razsvetljavo, bila preslikana, oltarji restavrirani, nabavljene nove orgle. Trikrat na leto se vršijo pri sv. Andreju romarski shodi: na šesto povelikonočno nedeljo, prvo nedeljo v septembru in na praznik cerkvenega patrona, 30. novembra. Naj bi cerkev še bodoča stoletja služila utehi ljudstva, v blagor planinske soseske in v duhovno korist vseh častilcev sv. Andreja! Pokojni župnik češornja na mrtvaškem odru SLOVENSKA KOROŠKA SLOVENSKA KOROŠKA SPET IZIGRANA Med tem ko sta v sejni dvorani zunanjih ministrov velikih štirih zastopnika Vzhodne in Zahodne Nemčije sedla kot dva ponižana paglavčka vsak k svoji mizici in ondi srebala kislo juhico, ki so si jo bili Nemci sami skuhali, avstrijski oblastniki še niso doumeli znamenj časa in se gredo še vedno „Herrenvolk“. Namesto da bi se iskreno zavzeli za svoje brate v Južni Tirolski, jih le tolažijo s praznimi obljubami, v zameno za to pa so se z vsem njim lastnim cinizmom in z nacističnimi metodami vrgli na nezaščitene Koroške Slovence z jasnim namenom, da jih v kratkem germanizirajo. Z vseh vrst ustrahovanjem so prisilili večino slovenskih staršev, da so otroke odjavili od slovenskega pouka. Nato je dunajski parlament to krivico uzakonil in sedaj zahtevajo, da tudi slovenski župniki spoštujejo „voljo staršev“ in slovenske otroke učijo moliti v tujem jeziku. Kaj takega je zahteval le še Hitler. Tako so Nemci sami uničili dvojezično šolo, ki so jo na mirovnih konferencah prikazovali kot vzorno rešitev koroškega vprašanja in na ta način laže ohranili Slovensko Koroško za Avstrijo. Ker mirovna Pogodba določa slovenske šole za vse Koroške Slovence, je to postopanje protiustavno (mirovna pogodba je del ustave) in upamo, da se slovenski župniki ne bodo dali ustrahovati in bodo branili pravico do slovenskega pouka, ki jim po božjem >n človeškem pravu pripada. Ko je Avstroogrska pred 100 leti prepovedala konfesionalne šole, so avstro-ogrski škofje napovedali, da bo to imelo Za konec monarhije. Sedaj se pripravlja uied Avstrijo in Vatikanom nov konkordat in se zdi, da je vlada pripravljena Pristati na konfesionalne šole. Želeti je *e> da bi Vatikan sprevidel vso perfidnost Avstrijskih vladnih krogov in vnesel v konkordat jasne določbe glede konfesionalnih šol za narodne manjšine, da bi kilo vsako tolmačenje konkordata v škodo Pripadnikom narodnih manjšin izključeno. V tem primeru se bo razgalila vsa propalost slovenskih sovražnikov, kajti le-ti bodo z gotovostjo hujskali proti slovenskim konfesionalnim šolam in bodo staršem prigovarjali in jih silili, naj puste otroke v laičnih šolah. Tedaj bodo pa morali slovenski starši izbirati ne le med nemštvom in slovenstvom, temveč tudi med vero in versko brezbrižnostjo. Med tem, ko vsi Slovenci po svetu občudujejo neuklonljivo življenjsko silo in plemenito borbo Koroških Slovencev za svoje pravice, se z grozo sprašujejo, kako je mogoče, da jim v tem usodnem boju matična država ne priskoči na pomoč. Jugoslavija se je ves ta čas držala ob strani. Tito se ni za Koroško nikoli zavzel, le dunajski poslanik je nekajkrat protestiral, da bi s tem vrgel nekaj peska Slovencem v oči. Tako morejo Slovenci vedno bolj verjeti poročilu lista „Kleine Zeitung“ z dne 28. II. 1958., ki pravi, da je Jugoslavija prodala Koroško za 150 milijonov dolarjev. Poročilo jasno pravi, da se je Jugoslavija odrekla svojim zahtevam po določenih delih Koroške in Štajerske s 190.000 prebivalci v zameno za izplačilo 150 milijonov dolarjev. Tako bodo morali zgodovinarji k vrsti zločinov, ki jih je zagrešil komunizem med slovenskim narodom pridejati še ta grozni zločin nad Slovensko Koroško. S tem pa je tudi razumljivo, zakaj si upa dunajska vlada tako cinično kršiti jasne določbe mirovne pogodbe glede pravic narodnih manjšin: ker je matična država izgubila moralno moč, da se zavzame za prodane koroške Slovence. Kakor že več let sem, so bile tudi letos za Slovence v Celovcu šmarnice v cerkvi novega bogoslovja v Trbiški ulici 30. Tam je ob nedeljah tudi redna slovenska služba božja. Šmarnično berilo „Marija nas kliče“, ki so ga letos brali na Koroškem, Tržaškem in Goriškem, opisuje Marijino življenje od rojstva do smrti. Knjigo je založila Duhovska zveza v Gorici. Po Koroškem je v teku akcija za nabavo motornega vozila, ki ga bodo poslali v enega izmed misijonov v Južnem Vietnamu (nekdanja Francoska Indoki-na). Akcija lepo napreduje in obstoja upanje, da bo zbirka kmalu dosegla po- trebno vsoto. S tem so Korošci pokazali, da imajo res katoliško pojmovanje. Žal pa to pojmovanje pri nekaterih koroških Nemcih hitro pojenja, če je treba priznati, da so tudi Slovenci ljudje, ki imajo pravico do rabe lastnega jezika in nemotenega prosvetno-kultumega udejstvovanja. PRIMORSKE VESTI Smrt v duhovniških vrstah. V sredo, 29. aprila, je v sanatoriju pri sv. Justu v Gorici umrl g. Karel Reja, dušni pastir Rupe in Peči pri Gorici. Tik pred božičem se je prišel zdravit v goriško bolnišnico, a bilo je že prepozno. Z zgledno potrpežljivostjo in boguvdanostjo je prenašal hudo trpljenje in tako svetniško umrl. -— Rodil se je g. Reja na Dobrovem v Brdih leta 1888. Leta 1913 je bil v Gorici posvečen za duhovnika. Služboval je nato v Kobaridu, Breginju, Spodnji Tribuši, na Ročah in od leta 1927 dalje v Ročinju pri Kanalu. Dosegel je, da je bila kuracija Ročinj dvignjena v župnijo. Leta 1941 je bil premeščen v Rupo. Z novo državno mejo sta bili župniji Rupa in Peč odtrgani od matične župnije Miren. In spet je bila zasluga g. Reje, da se je tu osnovala samostojna župnija. Župnik Reja si je s svojo očetovsko dobroto, ponižno skromnostjo in prisrčno gorečnostjo kaj kmalu pridobil srca izročenih mu vernikov. A bil je tudi neuklonljiv, kadar je šlo za načelno jasnost, za blagor vernikov in za pravice Boga in Cerkve. — Pogreb je bil v Rupi v četrtek, 30. aprila popoldne, s sv. mašo. Kljub silno slabemu vremenu se je pogreba udeležilo 18 duhovnikov in veliko število ljudstva. Pri odprtem grobu se je od njega z lepimi besedami poslovil občinski svetovalec Karel Černič. Blagemu gospodu naj dobri Bog podeli večni mir! Šestdesetletnica dekliške Marijine družbe v Trstu. Tržaški škof Andrej škerk je dne 22. julija 1899 ustanovil Marijino dražbo „Marije milostljive“ ki ima svoj sedež v Trstu v ulici Risorta. Od tedaj je poteklo 60 let dela, žrtev, tihe molitve in težkih preizkušenj, ki jih je ta tržaška Marijina družba darovala Bogu v slavo in ljudem v večno korist. S temi 60. leti zgodovine Marijine družbe je povezanih 60 let zgodovine tržaških Slovencev in zlasti tistih Slovenk, ki so v Trstu iskale pomoči, dela, opore in vodstva. — V nedeljo, 12. aprila, so druž-benice s posebnim praznikom obhajale ta lepi jubilej, na katerega so se pripravile z duhovnimi vajami, ki jih je vodil č. g. Cvetko iz Avstrije. Zahvalne pobožnosti v nedeljo, 12. aprila, se je udeležil tudi tržaški g. škof, ki je pred zahvalno pesmijo Marijini družbi čestital, se ji za opravljeno delo zahvalil in ji dal svoj blagoslov. Po zahvalni pobožnosti je bilo sprejetih v družbo pet novih članic, nakar je sledila v domu v ulici Risorta kratka, a prisrčna akademija. Goriški romarji v Benetkah. Dne L maja so verniki iz goriške nadškofije poromali v Benetke, da počastijo sv. Pija X., katerega svetniške ostanke so izpostavili v češčenje vernikov v tamkajšnji baziliki sv. Marka. Romanje je vodil sam g. nadškof Ambrosi. Udeležba iz vseh krajev je bila velika. Skupno se je z 29 avtopulmani udeležilo romanja nad 1500 ljudi. V Benetkah so goriški verniki imeli določeno sv. mašo, ki jo je daroval g-nadškof. Materinska proslava v Gorici. Slovensko katoliško prosvetno društvo je s sodelovanjem vseh goriških katoliških organizacij posvetilo svoj sedmi kulturni večer našim materam. Nastopil je fantovski krožek z dvema recitacijama, fantovska Marijina kongregacija z lepim prizorom „Vrnitev k materi,“, deklice iz Marijinega vrtca z ljubkim rajanjem ter moški zbor SKPD „Lojze Bratuž“ z dvema pesmima v kompoziciji prof. Mirka Fileja. Kot zadnja točka je bila na sporedu enodejanka „Materin god“, ki jo Je spisala članica dekliških krožkov in so j° tudi dekleta iz krožka igrale. Lepa prireditev SKPD iz Gorice. V nedeljo, 26. aprila, je nastopil dramski odsek Slovenskega katolišge prosvetnega društva iz Gorice in na odru dvorane Brezmadežne prikazal lepo Santu-ccijevo delo: „Kajnov angel“. Nima sicer nič skupnega s svetopisemsko zgodbri ampak je le moderen misterij, ki ni za kratek čas, temveč gledalca sili, da mish' nove k n j Barago na oltar! Premišljevanja o Baragi in njegovih krepostih, devetdnev-nice in molitve za njegovo beatifikacijo. Knjigo, ki vsebuje 216 strani in stane v Argentini 20 pesov, je izdala Južnoameriška Bai-agova zveza s sedežem v Buenos Airesu. Ni dvoma, da si vsi Slovenci želimo, da bi bil Baraga kmalu proglašen za blaženega in svetnika. Seveda samo hotenje še ne zadošča; da uresničimo geslo „Barago na oltar!“, moramo za njegovo beatifikacijo moliti, samemu Baragu se pa zaupno priporočati, kajti le na podlagi čudežnih' uslišanj ga bo mogla Cerkev proglasiti za svetnika. Našim ljudem je treba vliti zaupanje vanj, istočasno pa jih tudi pridobiti, da bodo kaj denarno prispevali za neizogibne stroške pri raziskovanju njegovega življenja in del. Vse to delo bo pa mogoče le tedaj izvesti, če komo Barago dobro spoznali in se seznanili z njegovimi spisi ter premišljevanji. Prav iz tega razloga je že pred leti Južnoameriška Baragova zveza izdala knjižico „Barago na oltar!“ Rojaki v izseljenstvu so jo toplo sprejeli in je v kratkem času pošla. Ker mnogi rojaki, zlasti tisti v Argentini, takrat niso prišli do nje, je bilo treba misliti na novo izdajo, ki je pred nekaj meseci tudi izšla. Druga izdaja je prvo v marsičem spo-Polnila. Tudi že ni več brošura, temveč Prava knjiga z zelo bogato vsebino. V njej najdemo najprej pregleden Ba- ragov življenjepis s 60 letnicami iz Baragovega življenja in dela. Tega prva izdaja ni imela. Najobsežnejši del nove knjige je trideset člankov o duhovnih vrlinah našega svetniškega kandidata. Ti članki nudijo polno duhovne hrane. S pridom se dajo uporabljati za premišljevanje. Vsakdo, kdor jih bo pozorno prebral, bo začutil v sebi plamen božje ljubezni, kot ga je čutil Baraga, ko se je izčrpaval za duše. Molitveni del vsebuje vse gradivo, kar ga je bilo do sedaj izdanega v obliki molitev za Baragovo beatifikacijo. Sedem različnih besedil za molitveno devetdnev-nico, v kateri prosimo Boga, naj bi kmalu poveličal svojega služabnika pred vesoljno Cerkvijo, daje vsakomur bogato možnost izbire. Knjižico zaključijo še druge Razne molitve za Baragovo beatifikacijo, med njimi tudi tista, ki jo molijo v angleščini po Severni Ameriki. Novo izišla knjiga je res prava zakladnica, iz katere morejo zajemati vsi, ki hočejo Barago in' njegovo veličino do dna spoznati in se za njegovo beatifikacijo na Boga obrniti. Zdi se nam skoro nepotrebno poudarjati, da bi morala ta knjiga najti pot v vsako slovensko hišo, v vsako slovensko stanovanje, v vsako našo družino. S knjigo bo prodrl v nas tudi Baragov duh, in prav tega duha tako zelo potrebujemo, če hočemo, da nam bivanje v tujini ne bo v dušno škodo, temveč v duhovno zdravje in življenje po božji volji. J. Jk. Ko so imeli čikaškl Slovenci božičnico za televizijsko predstavo (29. novem-°ra 1958), je imel eden izmed hudičkov na hrbtu narisan komunistični simbol: ®rP in kladivo. Nekdo izmed gledalcev se je nad tem spotaknil in dejal: „Ali so komunisti res tako slabi, da jih je treba imeti za hudiče?“ Pa je dobil dober Kovor: „Mi ne trdimo o nobenem komunistu, da je hudič, vemo pa, da je komu-^zem hudičeva iznajdba.“ Naslov francoskega izvirnika: UN VIEUX CELIBATAIRE — Spisal Jules Pravieux v slovenščino prevaja Jože Jurak Klavdij Ragut, moj nekdanji sošolec v višjem semenišču, je končno prispel tudi v Romenay. Pravim, „končno“, kajti preje je že obiskal vsa važnejša naselja v Franciji, kjer je vsem, ki so ga želeli poslušati, razlagal veliki pomen zakonskega življenja za trdovratne samce-duhovnike katoliške Cerkve in navduševal ljudi za „neizrekljivo opojnost zakonske ljubezni“. Pred tridesetimi leti sva istočasno postala božja maziljenca na veke. Najina pot je šla potem narazen. Nisva se več srečala. Toda novice o njem mi niso nikdar manjkale. Ker je bil prepričan o sebi, da je rojen govornik, so ga duhovni sobratje iz sočutja in dobrote večkrat vabili na farne slovesnosti kot svečanostnega pridigarja. Njegovi govori so bili pomaziljeni, polni bobnečih fraz, pa brez vsebine. V svojih razgovorih po župniščih je kmalu razkril, da ni zadovoljen s V KAVARNI „PRI LUČI“ Cerkvijo, ki da ne razume teženj moderne družbe. Pri tem je seveda mislil na prepoved, da se duhovniki ne smejo ženiti. Kajti 'gospod Ragut ‘je odkril v glavnem mestu našega okrožja svoj „ideal“, gospodično Rozalijo. Imela je ta gospodična v svoji oskrbi bar, kjer so se zbirali vojaki, mornarji in mlečnozobi zaljubljenci. Iz podatkov, ki mi jih je preskrbel Oktavi j Ferrandiere, vem, da je Rozalija s pridevkom „debela“, sedela v svojem baru navadno na visokem stolu za blagajno, medtem ko so ji kosi mesa mlahavo štrleli z vseh strani navzdol. Vsakomur, ki je vstopil, se je prijazno nasmehnila, česar pa ni vpoštevala v računu, kajti njeni smehljaji so bili zastonj. Ker je bil bar v bližini železniške postaje, je vanj večkrat padel tudi kak popotnik, ne da bi se zavedal, kam je pravzaprav zašel. Tako je tudi gospod Ragut nekega dne vstopil v omenjeni bar. Takrat so ga že vznemirjale „težnje moderne družbe“. Komaj jo je zagledal, so vsa njegova hrepenenja na mah dobila konkretno obliko. Postalo mu je jasno, da „Cerkev ni drugega kot skupek stoletnih vraž, s katerimi mora sodobna družba enkrat za vselej pomesti“. Poln zanosa se je približal obilju mesa in zdrdral svoj govor o „težnjah človeške narave“-Gospodični Rozaliji govor ni bil ravno odvraten. Sprejela je gospoda Ra-guta za svojega prijatelja in kmalu za tem tudi za svojega družabnika. Tako je gospod Ragut poslal svoj talar h krojaču, nai mu ga predela v civilno obleko. Dva meseca na to je pred županom izjavil, da jemlje Rozalijo za svojo zakonito ženo, ki ji bo zvest vse do zadnjega vzdih- ljaja. Naslednji dan se Je vsedel k blagajni poRg svoje soproge. Glas je šel hitro okoli in „narod“ je hotel videti novi par. Toda po enem mesecu je bilo senzacije konec. Ker Ragut s klijenti ni znal biti prijazen in ker se je dofia Rozalija smehljala njemu, je bilo obiskovalcev vedno manj. To ni bilo fršeč ne njemu ne fijej. On je cenil fine ci-Sare in ona dobre jedi. Treba si je bilo poiskati novih denarnih virov. Tedaj se je Ragut spomnil svojega nekdanjega govorniškega talenta. Sklenil je, da bo začel nesocialno mišljenje kato-pak: s predavanji, v katerih bo razkrival zaostalost in liske Cerkve. Od tistega dne je začel potovati križem po Franciji in doha Rozalija z njim. Potrebna mu je bila, saj bi brez nje kmalu ostal brez navdihov. * Bilo je sredi decembra, ko sem neko jutro, potem ko sem prišel od maše, zagledal na županski oglasni deski sledeči le- Danes, 15. decembra 1895, ob osmih zvečer bo v velikem salonu kavarne „Pri luči“ DRŽAVLJAN KLAVDIJ RAGUT, bivši duhovnik, predaval o sledeči temi: „Celibat je zločin. Duhovnik je nevarno in protidružabno bitje. Je spaček v družbi.“ Državljanka Ragut bo tej konferenci prisostvovala in tudi spregovorila. Mladina izpod petnajst let nima dostopa. Vstopnine ni. Naj živi svoboda vesti! »Zanimiv pz*ogram,“ si dejal. „In če je stop zastonj, zakaj ne 1 sel še jaz na konferen-0 ■ Kako naj bi tudi mir-0 klepetal po večerji s , v°lim kaplanom, ko pa , istočasna dve sto metov proč državljan Ra-'tut dokazoval mojim ver-'kom, da sem družabni ■ Paček, nenaraven in pro-"družaben? Ne da bi kaplanu kaj thenii svojo namero, sem fv®čer neopazno odšel v •tavamo „Pri luči“. Vsto-?.’* sem pri stranskih vra-. • Oster duh po meša-lc' nikotina z alkoholom me je skoro vrgel nazaj. Pogled mi je zaplaval po salonu. Skoro vsi udele-leženci so mi kazali hrbet. Naglo sem si skušal ustvariti sodbo o številu navzočih. Okoli tri sto jih je bilo. Za Romenay je bila ta številka kar spoštovanja vredna. Tedaj so me tisti, ki so bili blizu vratom, že zapazili. Vrste so se zganile in tih šepet jih je spreletel. „Župnik je tu!“ so si polglasno govorili. Ko sem enkrat sedel, sem si najprej ogledal „častno“ predsedstvo: Raisin, čevljar po poklicu, predsednik konference; za tajnika sta mu bila državljana Martin, mizar in Mottard, kmečki delavec. Poleg te mize je stala na levo majhna miza, kjer se je ustoličil zakonski par Ragut. Svojega sošolca, kot rečeno, že trideset let nisem videl. Pa je kljub civilni obleki še vedno ohranjal duhov-ski izraz. Morate namreč vedeti, da noben duhovnik, noben menih, nobena redovnica, ne uspe, da bi iz svojega obraza izbrisali to, kar so bili. Gotovo želite tudi vedeti, kako me je „osvojila“ dona Rozalija? Rečem vam, da mladi Fe-rrandiere ni pretiraval. Mons pinguis, ogromna kepa mesa. Ob pogledu nanjo sem se moral nasmehniti. Da si je Ragut ob vsej obilici žensk izbral prav ta primerek, je najlepši dokaz, da Bog udari s slepoto tistega, ki mu ni zvest. Konferenca bi se morala že pričeti, toda župana, ki naj bi jo odprl, ni bilo od nikoder. Udeleženci so pričeli zabavljati. Niti pogled na „obilno goro" jih ni več zamotil. Začeli so nevoljno tolči ob tla. Preteklo je deset minut, ko se je le prikazal župan Thury. Nič kaj dobrega izraza ni imel! Trudno se je vsedel na stol. Čevljar Raisin je tako mogel uveljaviti svoje predsedstvo. Z zamolklim glasom je dejal: „Državljan Ragut nam bo spregovoril.“ „Bivši“ ie stopil korak naprej, pokašljal, se useknil in odprl nato svoja usta. Skušal je sicer dati svojim besedam laični naglas, toda kaj si je mogel pomagati, če je skozi trideset let molil psalme in stal na prižnici. Njegov način govorjenja je jasno pričal, da je nekdaj govoril in oznanjal božjo besedo Ne da bi se zavedal, je Ragut pridigal mesto predaval. Naj je bil še tako jedek in oster in duhovit, za vsako besedo je tičalo njegovo duhovništvo. Nočem vas nadlegovati z njegovim govorom. Bil je poln zagrenjenosti človeka, ki noče priznati, da je napačno usmeril svoj korak. Dejal nam je, da je celibat posmeh svetim zakonom narave, neomajnim moralnim postavam, zdravim predpisom higiene, plemenitim stremljenjem modeme družbe (baš to frazo sem nestrpno pričakoval) in zato zločin zoper družbo. Ragut je celo vedel povedati, da ima celibat svoj izvor v vzhodnih poganskih verstvih. Poslušalci seveda marsikaj niso razumeli, kar jih pa ni motilo, da ne bi glasno pritrjevali in burno ploskali, trjevali in burno ploskali odpadlemu duhovniku. Zadovoljno je gledal Ragut po zatohlem salonu. Navdušenje občinstva ga je tako prevzelo, da je smatral za potrebno, da predloži rešitev tega tako kričečega družabnega nasilja. „Državljani!“ je Ragut slovesno povzdignil svoj glas, „čas je že, da v imenu svobode zahtevamo za nesrečne duhovnike pravico do žene in otrok, pravico ljubiti in ljubljen biti. Zakaj naj duhovniki ne okusijo zemeljskih radosti? Zakaj prav oni ne smejo položiti svoje glave, kadar so utrujeni, v ljubeči objem zveste družice? Samo Rim je kriv, da do tega ne pride, on, ki sovraži človeško svobodo. Treba je že enkrat razkrinkati Rimo v napuh; čas je že, da tudi v Vatikanu zavejejo vetrovi demokracije. Zato vas pozivam, državljani, da se organizirate v obrambi svobode, kajti drugače nas bo zgodovina obtožila, da ste bedno človeštvo pustili na cedilu. Vi ste borci za svobodo; ne dopustite, da pogine!“ „Da,“ je Ragut nadaljeval svoja razmišljanja, „duhovniki bodo prvi, ki se nam bodo prišli zahvalit, če jih bomo osvobodili celibata. Ah, če bi oni smeli govoriti! čas je že, da to pohujšanje premine, saj je minulo že sto let od naše zmagovite revolucije. Ni več daleč doba, ko bo vse človeštvo z gnusom govorilo o duhovniški čistosti. Spet bo v časti svobodna ljubezen, danes zaničevana po raznih svetohlincih. Vsaka žena, zato jo je Bog vendar ustvaril, bo dajala domovini novih državljanov in se nudila kot čisti dar na ljubezenskih gostijah. One, ki jih bo odlikovala krepost — takrat bo pri ženskah le lepota telesa prava krepost (splošno zadovoljstvo) — bodo proglašene za boginje. In isto ljudstvo, ki se je nekdaj klanjalo Veneri, bo tedaj tem božanskim po-čepkam postavljalo olta-je.“ „Kaj oltarje, opremljene sobe!“ je nekdo napravil medklic. Toda poslušalci so bili preveč zaostali, da bi to pripombo razumeli in se ji smejali' Kasneje sem zvedel, da jo je izrekel Oktavij Fe-rrandiere. Ne da bi se dal kaj motiti, je Ragut nadaljeval: „V novi družbi nočem® več devic in moških, ki se čutijo za nad-ljudi. Narava je dala možem moč, ženskam pa nežnost in lepoto (Ragut je pri tem nehote pogledal na soprogo poleg sebe.) Pozdravljam zato bodoče mesto ljubezni, kjer bo dovolj sladkih opojev za vsakogar, ki si jih bo poželel uživati.“ „Tako bodi!“ je v zafrkljivem tonu dejal nekdo, ki je bil čuvaj na posestvu La Villegeneray. Nato je poslušalstvo začelo besno ploskati in biti z nogami ob tla, dofta Rozalija pa se je vrgla m> svojega moža, ki je pred nepričakovanim naskokom kar malo počenil, jn ga obsula s poljubi, ki ji*1 kar ni hotelo biti konca-* Minulo je nekaj minut-Prvo navdušenje se je p°" leglo, tako da sem smatral za primemo, da s® oglasim: „Prosim za besedo!“ sem z močnim glasom zavpil iz salonoveg9 ozadja. Vse glave so bile v trenutku obrnjene k meni. Možje pri predsedstveni Uiizi so bili videti prepraženi. Nekaj so med Seboj šepetali, predsednik čevljar se je celo obrnil k Pipanu po nasvet, ki mu |e pa odgovoril, da se v •o noče vtikati, čez čas je čevljar odločil: „Držav-Jan župnik ima besedo.“ Približal sem „§e mizi, Ner sta sedela Ragut in njegova soproga. Nekdo s® je hotel iz mene ponor-čevati, pa je vzkliknil: „V ‘Hienu Očeta in Sina in...“ Jaz sem ga hitro prekinil s pikro opazko: „Prosim Pobožnega državljana, da Pusti Svetega Duha, ki yanj ni nikdar še veroval, čisto pri miru.“ Ta odgovor je nestrpnežem, ki si bi bili že radi Pavno dali v jasnosti du-,ska zoper mene, prišel *°t nalašč. Več kot sto Pat je začelo bruhati va-najbolj nizkotne psov-,.6: „Doli s sutanami! Do-s škofom! Kje imaš, de-Peli glumec, naš denar? č*a ogenj z njegovo mastjo!“ Župan je ostal miren v Naslonjaču, ni pa ničesar storil, da bi svojim pristašem pokazal svojo netijo. Ragut pa se je ve-.el, kot da ničesar ne vidi ‘P ne sliši. Od časa do časa je vihar malo poje-?Jal in tedaj se je slišal Cevljarjev glas, ki je pozi-val k strpnosti. Odločil se, da dam divjanju "osto pot. Ravnal sem ;rav, kajti čez čas so postali utrujeni in se umi-hli. Toda, ko sem poskusil dvigniti glas, se je spet v njih vzbudila žival. Eden je začel oponašati osla, drugi se mu je pridružil s kravjim mukanjem, tretji je krulil kakor prešič, četrti je meketal, vmes pa so padale psovke kot: „Trgovec z žegnano vodo! Hinavec! Cerkvena uš!“ Jaz sem se začel iz srca smejati, kajti spomnil sem se na Noeta, ki je moral tudi več mesecev prenašati na ladji tako oglušujočo živalsko glasbo. Nenadoma pa so vsi utihnili, kot da bi odrezal. Župan se je namreč pravkar dvignil in ostro pogledal svoje volilce. „Državljani!“ je dejal s hladnim glasom, „če ta zastopnik klera ne bo mogel govoriti, bodo naši nasprotniki razbobnali, da smo se ga ustrašili in mu zato zabranili besedo. Zahtevam torej, da popolnoma utihnete!“ „Državljani!“ sem začel razvijati svoje misli, „morda vi res verjamete mojemu bivšemu sobratu v duhovništvu — oh ne, oprostite! — državljanu Ragutu, da smo mi duhovniki strašna žrtev še bolj strašnega celibata. Pa bi vam rad zaupal, da to breme kar lahko prenašamo. Tudi ponoči, ko spimo, prav nič ne tožimo po sladkem spremstvu ženskega bitja. Tudi ne mislimo iti nad papeža in ga z revolverjem postaviti pred izbiro: žena ali življenje. Mi se zavedamo, da bi nas družinsko življenje zelo oviralo v našem duhovniškem poslanstvu. Postavim sv. spoved... “ „Kaj pa ima spoved s celibatom opraviti?“ je bilo slišati neki glas. „Še prav mnogo! Sami veste, kako znajo vaše žene spraviti iz vas to, kar bi vi radi skrili v svoji notranjasti.“ „Tako je,“ me je nepričakovano podprla Ragu-tova „soproga“, „me žene takoj opazimo, če nam možje kaj skrivajo in toliko časa ne mirujemo, dokler se nam ne spovedo.“ „Zahvaljujem se dami za dragoceni prispevek iz lastne skušnje,“ sem napravil globok poklon doni Rozaliji. „Nočem trditi, da bi duhovniki v stvareh spovedi prelamljali naloženo jim molčečnost. Upam pa se trditi, da bi imeli v tem oziru veliko težav in da bi bilo med verniki zaupanje v duhovnika veliko bolj šibko, kot je sedaj, ko so duhovniki sami. Odkar je v cerkvi v veljavi osebna spoved (v prvih stoletjih so poznali le javno), je potreben v Cerkvi tudi celibat.“ „Poročen duhovnik bi bil sicer zmeraj „gospod duhovnik“, a nikdar „vaš duhovnik“. Vaš je tisti, ki ne išče sebe, ki dela za vas, ne da bi si hranil denar za bodočnost ali za vzdrževanje družine),, ki ne dela zato, da bi ženi v nedeljo krasil glavo nov klobuk, ampak je postal duhovnik zato, da tolaži vse tiste, ki odhajajo na drugi svet, da krščuje tiste, ki vstopajo na to zemljo, da nauči vaše otroke spoštovanja do odraslih in jim vcepi zavest, da morajo na starost skrbeti za svoje starše. To si zapomnite: korist od celibata imate večjo vi kot duhovniki sami. To so razumeli že vaši predniki iz 11. stoletja. Takrat jih je bilo kar precej duhovnikov, ki zadeve leelibata niso resno jemali. Pa je papež Gregorij VII. (mimogrede povedano, bil je sin tesarja) odredil, naj duhovniki odpustijo svoje „prijateljice“. Nekateri so ubogali, drugi ne. In veste, kaj se je zgodilo potem ? Sami verniki so napravili red. Oboroženi s kosami in vilami so vdrli v župnišča in te ženske izgnali.“ „In kaj se je tem ubogim ženskam potem zgodilo?“ je z ginjenim glasom vprašala gospa Ra-gut. Poslušalci so bruhnili v krohot in celo župan se je poredno namuzni. „Obžalpjem,“ sem veselo dejal doni Rozaliji, „da zgodovina o nadaljni usodi teh žensk ne govori več, toda gospa je lahko mirna, kajti gotovo so si kmalu našle kako novo zaposlitev.“ „Dovolite,“ sem se zopet obrnil k poslušalcem, „da vas sedaj vprašam: zakaj so vaši predniki očistili ižuprjtšča duhovniških priležnic ? Ker so vedeli, da bo poročen duhovnik, ko ga kličejo k bolniku, v spovednico, k revežem, vedno iskal izgovor, da se tem dolžnostim umakne, kajti doma je deležen sladkega zakonskega udobja ir J, pokoja, ki mu ga borba z življenjem in za duše ne more nuditi.“ „Naj odgovorim sedaj še na trditev državljana Raguta, da je celibat spaček in protiven zakonom narave. Ali je mar z vami, ki ste poročeni, kaj drugače? Zakoni pragozda, to je vaše narave, vam prigovarjajo, naj imate odnose z več ženami. In vi: ko prisežete pred oltarjem ali pred županom zvestobo eni sami ženi, se vam mar ne zdi, da delate proti naravnim stremljenjem, narave ? Pa ne! Vi ste prepričani, da je treba biti zvest ženi, če ne zaradi vas samih, vaših žena in otrok, vsaj iz strahu pred zakonom, ki take primere kaznuje, ali radi javnega mnenja, ki zakonsko nezvestobo obsoja. Sicer pa, kam bi le prišli, če bi si lahko vsako toliko časa privoščili novo soprogo! Naravne težnje bi družbo kmalu uničile. Kar razumete zase, nočete razumeti, ko gre za naš celibat. Razlogi, ki vam narekujejo, da imate eno samo ženo, nam svetujejo, da nimamo nobene. Proti „naravnim“ težnjam, to se pravi nagonskim stremljenjem pa „grešite“ tako vi kot mi.“ „In da smo spački, ker nimamo otrok? Naj vam, vi poročeni, povem resno besedo! Če bi v zakonu živeli tako, kot to njegov namen zahteva, če bi opuščali sredstva, ki pr”' prečujejo spočetje otrok, če bi sprejeli toliko otrok, kolikor jih narava da v tem oziru ne poslušate naravnih teženj!), poten1 bi bila družba kmalu preplavljena z novimi bi' tji in ne bi bilo treba ravno duhovnikov klica*1 na pomoč, da zamašij0 luknje, ki jih v družbi po-vzroča zakonski onani' zem. Tako pa: za mnoge otroci niso več namen za' kona, temveč nesrečen primer „nerodnega“ ziV konskega občevanja. Pj^'1 je redno še dobrodošel, drugi vsaj še ni nezaželen, kajti rezervno kolo )e vedno dobro imeti pri v°' zu, toda ko sledijo treti1 in ostali, se jih pozdrav' z nevoljo in kislim obrs-zom. Več kot enkrat se mi je že zgodilo, da sem vstopil v hišo, kjer sen' našel družinske člane pre' plašene, s topim izrazom v očeh, s solzami na licu' Pa sem vprašal zaskrblje; no: „Ali ste koga zgubo' iz svoje srede ?“ OdgoV°r je bil vse preje kot pričo-kovan: „Ne, gospod žup' nik, nikogar nismo zgu. bili! Nasprotno, čez nekaj mesecev boste spet lab»” krstili!“ — Zato pa, vi, »1 ste poročeni, poslušaj*1 me! Spolnjujte prvi na-men zakona, ki je roditi otrok, pa vam zagota'" ljam, da nihče več ne b” mislil na odpravo celih” ta. Rastite in množite sm to je tisto, kar vam želim prav iz srca, kot je izrazil državljan Ra^ na koncu svojega g°'° Zapadni časnikar je obiskal Sovjetijo. Svoje vtise je popisal v pismu, ki ga je naslovil svojim prijateljem in kjer je na koncu pristavil: „Dvomim sicer, da boste to pismo prejeli, kajti tu je v veljavi državna cenzura.“ Čez nekaj dni dobi pismo nazaj s pripombo: „Pismo vračamo, ker je v njem laž, da v Sovjetski zvezi oblasti cenzurirajo pisma.“ Podpisan za vrhovni odsek za cenzuro: tovariš Hruščinov. Mesar je pritekel v pisarno svojega soseda odvetnika: „Gospod advokat, samo eno vprašanje: ali smem zahtevati povračilo od gospodarja za meso, ki mi ga je v prodajalni izmaknil njegov pes?“ „Seveda,“ odgovori advokat. „Zelo dobro!“ je mesar vidno olajšan. „Prišel sem vam povedat, da mi je Vaš pes pravkar odnesel za 100 pesov mesa.“ „V redu!“ odgovori advokat popolnoma brezbrižno. Dodali boste še sto Pesov in tako boste plačali svoje vprašanje, ki ste mi ga pravkar zastavili.“ Najbolj nesmiselno postopajo ljudje s kavo. Poglejte! Najprej jo pražijo, da postane črna. Potem ji dodajejo mleka, da bi bila bela. Poleg tega ji dodajo cikorije, da bi bila bolj grenka, nato jo pa osladijo, da bi bila bolj sladka. Nazadnje Jo huhajo, da postane vroča in nato pihajo vanjo, dokler se ne ohladi... Bilo je letos na veliki četrtek. Župnik je med drugimi obredi tudi umil dvanajstim možem noge. Po umivanju jo je vsakemu poljubil. Obrede je opazovala tudi slovenska deklica. Doma je potem pripovedovala, kako je župnik skrbno moškim noge urpil. Gotovo so morale biti zelo umazane, kajti potem, ko jih je umil, se je še enkrat sklonil nad nje. To je storil zato, da je poduhal, če še kaj smrdijo.. . — Mama, ali res človek razpade v prah, potem ko je enkrat mrtev? — Da, sinko, zakaj pa to vprašaš? — Ker se mi zdi, da je moral pod posteljo že dalj časa ležati mrtev človek! Duhovnik razlaga otrokom v šoli o sreči, ki vlada v nebesih. Na koncu vpraša: „Otroci, kdo od vas bi šel rad v nebesa?“ — Skoraj vsi dvignejo roke.-„Pa ti?“ vpraša enega, ki ni dvignil roke, „ti bi ne šel rad v nebesa?“ „Že, že, pa je mama rekla, da moram za gotovo priti iz šole domov!“ — Kako je bilo na dopustu? — Slabo, zelo slabo. Žena je dobila sončarico, sin je stopil na zarjavel žebelj ^ si je zastrupil nogo, jaz sem trpel na griži, hči pa je padla z drevesa in si vlomila nogo. Če ne bi človek vsega tega zaradi zdravja delal, bi bilo najbolje, da ostane doma! POVERJENIKI: Argentina: Dušnopastirska pisarna, Ram6n Falcčn 4158, Buenos Aires Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7058, Sao Paulo, Brasil Ü. S. A.: „Familia“, 3116 Glass Ave, Cleveland, Ohio Kanada: Ivan Mam, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia Italija: Zora Piščanc, Riva Piazzutta 18, Gorizia Avstrija: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. Celoletna naročnina za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uru-guaya) 180 pesov. Za Uruguay in druge države, če se plača v arg. pesih, je naročnina 250 pesov; za U. S. A. in Kanado 6 dolarjev; za Avstrijo 95 šilingov; za Italijo 2000 lir; drugod pa protivrednost dolarja. Tiska tiskarna Vilko, Castro Barros 917 Buenos Aires 361 SMO ALI NISMO? (Vinko Žakelj) 364 MOLIT. NAMEN ZA JULIJ (J. Jurak) 365 MISEL ROMA (Venceslav Sejalec) 366 EL QUE A VOSOTROS DESPRECIA (Joe Juck) 367 POMEN KRVI IN VODE IZ JEZUSOVE SRČNE RANE ZA ŽIVLJENJE (dr. Janez Vodopivec) 372 PRED ŠTIRINAJSTIMI LETI (Pleško) 379 SAMO V KRŠČANSKI DRUŽINI JE TO MOGOČE (Dr.) 383 PASTIRSKO PISMO O KRŠČANSKEM ZAKONU IN DRUŽINI 386 MARJETICA (Zora Piščanc) 390 SODOBNI SVET V SVOJI PRAVI PODOBI („Cilji in pota“) 393 Z ODPRTIMI OČMI (Drat) 396 PO SVETU 401 MEJA (Gregor Hribar) 405 O GOSPA NAŠA, O MATI NAŠA! (Alojzij Košmerlj) 407 MED IZSELJENCI 410 DOMOVINA, MILI KRAJ. .. (Hladnik) 413 IZ DOMOVINE 417 NOVE KNJIGE 418 BREZ DRUŽINE, PA NIKDAR SAM (Pra vieux-Jurak) 423 TRI MINUTE DOBRE VOLJE DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKI VERSKI MESEČNIK Izdaja konzorcij (Anton Orehar) Editor responsable: Pbro. Antonio Orehar, Ramön Falcčn 4158, Buenos Aires Registro de la Propiedad Intelectual 574.991 Urejujejo: Jurak Jože, Mali Gregor, Šušteršič Marij»0 Platnice in stalna zaglavja je narisal Franci Holos»0 V zvoniku cerkvice Sv. Duha v Bohinju Spodaj : Planina Goreljek na Pokljuki, ena izmed številnih značilnih podob naše Slovenije Na zadnji strani: Pogled na Bohinjsko jezero mssmmssmM HBSISbbbBOBBBB^BB ^Fez sedežev. Za sedež mora služiti lirtljaga. Da bi se vlaka na progi Srečala, nevarnosti. Strojevodja mora le na to da ne povozi kakega konja ali Krave. Postaje nimajo lastnih imen, tem-'’e® so označene le po kilometrih. Na pridno vsakih 20 kilometrov se vlak usta-da se založi s kurivom in vodo. Isto-'usno prejmejo delavci, ki vzdolž proge Podirajo drevje, živila in časopise. Vlak Pa sopiha naprej. Polnoč je že, ko se vlak Pstavi. 145 km je že pretekel. Sestre premijo v skladišču, saj hotelov tu ne po-Znajo. Samo postajenačelnik živi v zida-Pem poslopju. Naslednje jutro priropo-nta dva tovorna avtomobila. Na njih se-*J° apostolski prefekt msgr. Walter Veer-'voorta, dva brata in dva Indijanca. Pre-'IZlJo prtljago. Sestre prisedejo. Pot gre kozi pragozde in prostrane planjave. No-°ne naselbine ni videti. Tudi sestre mo-rai° spati pod milim nebom. Trikrat se ^stavijo in počivajo. Vso hrano imajo i JFatje s seboj, kajti na poti ni dobiti rUgega kot drva. Ponoči zakurijo ogenj, 1 a se ne približajo divje zveri. Zjutraj so na Prenosljivem oltarčku sv. maše sredi niljveličastnejše katedrale — božje na-Fave. Vse je tiho in svečano. Sij zvezd nseva v pramenu brlečih svečk. Po treh neh so sestre na mestu. Pozdravi jih mi-J°nska družina ter napol oblečeni Indijanci. Odidejo v kapelo in zapojejo „Tebe ka hvalimo“. Pričenja se nova doba v Rodovini slovenskih šolskih sester. 2. Poleg misijona San Jose Esteros se naselijo sestre tudi na misijonski postaji n Leonardo. Preglavice jim dela zlasti L.eznanje jezika Čalupov. A sestre se ■ltr° Vzivijo. Začnejo med mladino. Učijo 0 'nolitvic, dela, reda in snage. V šoli jo eznanjj0 z branjetrlj pisanjem in raču-'nnjem. Tudi pojejo radi mladi Indijan-• " Bog je obilo blagoslovil požrtvo-a nost sester. Vsako leto je krščenih več ■ Že se poročajo njih gojenke. S po-0cJo misijonskih bratov si nove dru- žine postavljajo hišice. Tako raste misijonska vas. 3. Zavod Santa Ines (Sv. Neža) v mestu Asuncion. Ko je bila leta 1938 vrhovna predstojnica č. m. Terezija Han-želič na obisku v Argentini, je dobila iz paragvajskega glavnega mesta Asuncion pismo od gospoda Luisa Lavorel, v katerem jo je prosil, naj se nikar ne vrne v Evropo, dokler si ne ogleda Asunciona. Sredi najhujše vročine je tako č. mati odpotovala v družbi s. provincijalke v Paragvaj. Tam je gospod Lavorel sestri zaprosil, naj njuna kongregacija prevzame Dom za vzgojo ženske mladine, č. mati Hanželič je prošnjo uslišala ter odločila naj sestri Vendelina in Ada prevzameta vodstvo hiše. V tej hiši je vsako leto tečaj zli ročna dela, ki ga obiskuje letno do štirideset gojenk, in internat1 za dekleta, ki obiskujejo višje šole. 4. Maternidad e Infancia Cruz Hoja. Tudi predsednik paragvajskega Rdečega križa dr. Andrej Barbero je izrabil priliko, ko se je č. mati Hanželič nudila v Asuncionu. Naprosil jo je, naj bi dala nekaj sester za bolnico Rdečega križa, v kateri je tudi porodnišnica in dečji zavod. Č. mati vrhovna prednica je na ponudbo pristala. Prvi, ki sta bolnico prevzeli, sta bili sestri Anita in Odilija. Bolnica lepo napreduje. Radi pomanjkanja prostorov so dozidali enonadstropno hišo, ki je vedno prenapolnjena. Sestre poučujejo bolnice v molitvi, pripravljajo jih na prejem zakramenta sv. zakona in skrbijo, da umrejo dobro pripravljene. 5. Hospital Regional v mestu Concep-cion. Vzgledi vlečejo. Tudi g. škof iz mesta Concepciön si je zaželel naših sester za svojo bolnišnico, ki je edina v vsem okraju. Neprestano je polna. Vanjo se zatekajo ženske, moški in otroci. 6. Postojanka Bella Vista na obrežju reke Apa na brazilski meji. 7. Postojanka Pedro Juan Caballero, tudi v bližini brazilske meje.