

pregnanci v Sibirii.

Na prodaj v Celovcu pi ,ni pri Le rokerju,

v Gorici pri So h ar ju, v Gradcu pri Perstelnu, v Mariboru pri
Lejr er ju, v Celju pri Geigerju, v Radgoni pri Weicingerju,
v slov. Gradcu pri Zavadekimu, v Novem mestu pri V e p u steku,
v Terstu pri Schimpfu, v Postojni pri Blazniku, na Dunaju pri

4 >\

Povest

V

poduk in kratek čas.

i .

V

Izdalo družtvo sv. Mohora.

D ir zib o eku, v Zagrebu pri Zupanu.


65089

Natisnil Janez Leon.

Gegen die Drucklegung des slovenischen Manu-
skriptes: ,, Elizabeta 1 ' , wird in geistlicher Beziehnng kein
Anstand befunden.

F. B. Lavanter Ordinariat zu St. Andreji den 7.
November 1856.

In Abwesenheit Sr. Fiirstbisehoflichen Gnaden

Franz Fridricli,

Dompropst, Consistorial-Director.

H


«



LetpMJ.pa®-

Tobolsk, poglavitno mesto merzle Sibi¬
rije, stoji na bregovih reke Irtiša. Od severja
ga obdajajo neizmerne dobrave, ktere se tje
do ledenega morja 0  razlegajo. Na velikem
prostoru, kteri meri tisuč in sto ruskih verst 2) ,
se nahajajo izsušene, hribovite in z večnim sne¬
gom pokrite gore, neobdelane, gole ravnine,
kjer se zemlja elo v naj toplejših dnevih leta
komaj za črevelj globoko odmekuje, kalne
in široke reke, kterih ledeni valovi nikdar
cvetečih trat niso orosovali. Bolj ko se
severnemu tečaju (polu) zemlje približuješ,
bolj zginjajo cedre, jele in druge visoke
drevesa; le borno boričevje in drugo pri—
tlikovje se stiska po tleh in prerašča žalostne
planjave. Na zadnje se izgubi tudi to borno
drevjice in samo nepregledne močirja, z ma-
hovino obraščene, se razprostirajo pred tvoji¬
mi očmi. Pa tudi tukaj v sredi te strahovite

Elizabeta. 1

2  —

in večne zime se natora ni popolnoma izne¬
bila svoje veličanske lepote in krasote.
Pogosto so viditi prekrasne Inči 3 ’, ki svet¬
lemu oboku enake severno nebo ožarjajo.

Proti jugu od Tobolska se razširja Ižim-
sko okrožje 4 2fi Velike; pustinje, z grobovi in
mnozimi jdzer? pokrite, ločijo mesto od
Kirgisov 5 ’, še ajdovskega naroda. Na levi
strani teče reka Irtiš, na desni reka Tobol 6 ’.

Bregovi te reke so goli in nerodovitni.
Nič druzega očesu ne predstavljajo, kakor
groble naplavljeuih pečin, iz kterih nekoliko
jel kviško sili. V zadnjem kotu reke Tobola,
več kakor šest sto verst od mesta Tobolska,
stoji vas Zaimka v sredi pustotne zemlje.
Vse, kar jo obdaja, je tamotno, kakor
njeno sonce, megleno, kakor njeno podnebje.

Pa vendar se okrožje Ižimsko naj pri-
jetniši kraj Sibirije imenuje; zakaj zima ne
terpi tukaj dalje kakor kakih osem mescev
in sonce skoz nekoliko poletnih dni toplejše
posiva. Ali zima je tukaj strašno ojslra in
huda. Severni vihar, ki tedaj neprenehoma
razsaja, prinaša iz severnih ledovitih pustinj
toliko mraza seboj, da po reki Tobolu že
v mescu septembru ledene plošče plavati
jamejo; snega pa toliko namede na zemljo,

- 3  -

da se ga zemlja clo do mesca maja iznebiti ne
zamore. Kakor hitro sneg prekopniva, je
čudno gledati, kako hitro se drevje z listjem
in njive z zelenjavo odevati jamejo. Dva
— tri dni je zadosti natori, da vse svoje
cvetje razvije, človek bi mislil, da vidi in
sliši travo rasti. Brezova mačica razsiplje
prijetno dišavo, rujava kozja trava na vsih
vlažnih krajih v obilnosti poganja.' Trume
labodov, ptičev, kakor risi prižanih (pisanih),
trope severnih gosi igrajo na poveršju mno¬
gih jezer. Sivi žerjav išče močvirjev, da
si v terstju gnezdo napravi in ga skerbno
s tankim sitom oplete. V dobravi skače
veverica z drevesa na drevo in muli popke
boričev in mehko brezovo perje. Po tem
takem prihaja za stvari, ki v teh merzlih
krajih bivajo, še nekoliko srečnih dni; ali za
pregnane, ki tukaj stanujejo, ne rodi se
srečnih dnevov.

Veči del tih nesrečnih ljudi stanuje po
vaseh, s katerimi so posuti bregovi reke,
od Tobolska tje do meje ižimskega okrožja;
drugi prebivajo po bajticah, ki semtertje po
pustinji stoje. Nekterim daje cesarska vlada
živež; drugi, za ktere vlada ne skerbi, žive
od zimskega lova. Vsi pa, ki so primorani

- 4

v teh krajih živeti, se sploh obžalujejo ii
le nesrečniki imenujejo.

Dve, tri verste od Zaimke v sred
močvirne in lužnate dobrave, na bregu ne¬
kega okroglega, globokega in z jablani ir
topoli obraščenega jezera je stanovala nek;
družina nesrečnih pregnancov. Ta družim -
je štela tri osebe; enega moža okoli štirde-
setih let,- njegovo ženo in hčer, ki je bila
ravno v naj lepšem cvetu mladosti.

Zaperta v to puščavo, ni imela la
družina z nikom na svetu bližjega znanja.
Oče je bodil sam na lov; v Zairnko nikdar
ni zahajal; tudi njegove žene in hčeri ni nikdar
tam viditi bilo.^/ Razim neke tatarske ženske,
ki je hišne posle opravljala, ni nikdo čez
prag njih koče (bajte) stopil. Nikdo ni vedel
za njih domovino, ne za njih rod, ne za
njihovo kazen; samo tobolskemu guvernerju
je bila znana ta skrivnost; in on je clo
svojemu namestniku v Zaimki ni zaupal.
Ko jih je njegovemu varstvu (nadgledstvu)
predal, mu samo priporoči, da jim priskerbi
primerno stanovališče, majhen vertec, živež
in obleko. Ojstro pa mu zažuga, na to
paziti, da se z nikomur zun hiše ne obha-

- 5

jajo, in posebno, da vse pisma obustavlja,
. ktere bi se ruskemu carju poslati prederznili.

Iz tolike skerbi od ene Strane, in iz
tolike ojstrosti in skrivnosti od druge, se je
moglo soditi, da je pod prostim imenom:
„Peter Spri tiger/ 1 ' kakor se je pregnanec
sploh imenoval, kako slavniše in imenitniše
ime zakrito. Marsikteri si je glavo belil,
kdo in od kod da so ti ljudje, pa vse je
bilo zastonj. Naslednje se je na nje popol¬
noma pozabilo. Samo od časa do časa je za¬
blodil kak lovec do bregov tega jezera. Na
njegovo uprašanje, kdo da so prebivavci na
bregu stoječe koče, se mu je vselej odgovo¬
rilo, da so nesrečniki. Od usmiljenja ganjen
je vsak sopet hitro odšel in iz globočine svo¬
jega serca izdihnil: Bog daj, se tim še enkrat
srečno v svojo domovino poverniti!

Naš Peter si je svoje prebivališče sam
iz jelovine napravil in s slamo pokril. Gro-
made kamenja so ga branile severne burje
in valov jezera. — Perve dni spomladi so
jele iz njegovih špranj raznoverstne gobice
gnati, nektere bledo rumene, druge žolle
in modre, podobne tistim, ki na Bajkalskem
jezeru rastejo; in v te špranje, v ktere so
silni viharji nekaj parsti namedli, so skušale

- 6

mladike borovja in druzega germovja svoje
žile nastaviti.

Na nni strani ni bilo drnzega lesovja,
kakor nekaj germovja: in za njim je bilo
viditi neizmerne pustinje, z mnogimi grobovi
obsute. Mnogo grobov je bilo že razber-
skanih, žlahne reči pobrane in kosti mertvih
semtertje razmetane. Gotovo bi bili ti gro¬
bovi pozabljeni ostali, ko bi jih ne bila člo¬
veška lakomnost zasledila in vse zlate
dragotine pobrala, ki so bile z merliči vred
v krilo zemlje shranjene.

Ne daleč od tega jezera na ti veliki
ravnini je stala lesena cerkvica, od nekih
kristjanov postavljena. Viditi je bilo, da so
grobovi okoli tega blagoslovljenega kraja
večidel še nepoškodovani ostali. Pred tim
sv. križem, kteri ljudem vse kreposti pred
oči postavlja, se človek ni prederznil, prahu
rajnih mertvih v svojem pokoju motiti in
gerditi. Na tih pustinjah ali stepah 71  (kakor
se v Sibirji sploh imenujejo) je bival Peter
z drago ženico in ljubo hčerico. Vsako
jutro dolge in ojstre zime tega podnebja se
je podajal na lov losov ali alcenov (Elen-
thiere), ki se posebno radi od osikovine in
topolovega listja žive.

— 7  T-,

Včasi je ujel tudi kako sobolovo kuno
(Zobelmarder), ki se le redko kdaj tu naha¬
jajo, ali kako belo lasico, kterih je že več
tukaj najti. Za dnar, ki ga je za kože
prejemal, je dajal ženi iz Tobolska potrebne
hišne sprave in hčeri nekaj bukvic prinesti.
Dolge večere so okoli tople peči skupej
sedeli, in oče in mati sta mlado Elizabeto
podučevala, Večkrat je brala kaj iz sv.
zgodovine; oče jej je razlagal in priporoče-
val tiste reči, ktere so bile primerne, njeno
nedolžno serce požlalinovati, in mati pa
tiste, ktere bi ga ganiti mogle. Pervi jej
je kazal krasoto slave in vitežtva, druga
celo lepoto pobožnega zaderžanja in čedne
dobrote. Oče jej je govoril o veličanstvu
kreposti, mati pa o tem, kar ona ljubez¬
nivega in tolaživnega v sebi ima. Pervi jo
je učil, kako je treba krepost čislati, druga
pa, kako jo ljubiti. Tako sta se trudila
oba, oče in mati, da bi svojo hčer s potreb¬
nimi vednostmi navdala in jo z ljubeznijo do
vseh čednosti navdahnila.

Kakor hitro pa je jel sneg prekopniv-
Ijati in zemlja zazelenjavati, se je blaga
družina navadno na vertecu razveselovala.

- 8  —

Oče je gredice napravljal, mati Fedora
semenje pripravljala in Elizabeta ga je sejala.
Njih vertec je bil ograjen plotom belega
gloga in krušine, ktero germovje se v Sibi-
rii zlo Štirna, ker njegov cvet prav lepo diši.
Posebno je skerbel oče za neko pod tim
merzlim podnebjem neznano cvetlico. Kakor
hitro je pricvetela, jo uterga, pritisne na
ustnice, jo pokaže dragi ženici in okinča
ž njo čelo svoje hčere rekoč:

„Elizabeta! naj te okinčam s cvetjem
tvoje domovine; tebi je podobno; pricve-
tuje kakor ti v pregnanstvu. Oh, da bi ne
mogla kakor cvetje tukaj žalosten konec
uzeti.“

Večidel je bil molčeč in zamišljen.
V globoke misli utopljen je sedel cele ure
na ravno taisti klopici, oči na eno mesto
uperte. Teški zdihleji so se mu rinjali iz
pers. Nič ga ni moglo zbuditi iz globoke
zamišljenosti, ne družtvo ljube žene Fedore,
ne pogled cveteče hčeri Elizabete. Večkrat
na mah kviško poskoči, jo objame, pritisne
k sercu in potem sopet z milim glasom
zakliče:

„Naprej, naprej z detetom, Fedora!
nje in tvoja nesreča me bo v grob potlačila.

9  -

Ah! zakaj si mi v to puščavo sledila! Ako
bi mp bila ti samega pustila, ako bi bila
zadovoljna in visoko spoštovana v svoji
domovini ostala, jez bi, se mi zdi, brez
tuge in žalosti v tej pustinji živel.

Pri lacih in enacih besedah So Fedoro
vselej solze polile; nje pogledi, nje besede,
in celo nje djanje in nehanje je kazalo
neizmerno ljubezen, po kteri je z svojim
možem združena bila. Ne eden dan bi ona
od njega odločena ne mogla živeti; ž njim
združena ni čutila nesreče, v ktero jo je
britka osoda pahnila.

Fedora, čeravno že čez štirdeset let
stara, je bila še prav zale postave, svojemu
možu, svoji hčeri in Bogu enako uda na.
Te trojne ljubezni ni mogel noben čas
ugasiti. Karkoli je zamogla, je storila, da bi
serce svojega moža razveselila. Na naj skriv-
niše njegove misli je pazila; kar mu je na očeh
brala, je hitela storiti, še preden je kako željo
izrekel. V celem malem stanovališču je bil red
in čistota. Naj veča soba je bila spavnica. Ve¬
lika peč jo je grela. Zakajene stene so bile
z raznimi podobami in risanji od Feodorine roke
in njene hčeri okinčane. Okna so bile osker-
bljene steklenimi šipami, kar je tu le redko kje

- 10  -

najti. Bile ste še dve izbice. V eni je spavala
Elizabeta, druga je bila za mlado tatarsko
služabnico in za kuhinsko in vertnarsko orodje
odločena.

Tako so tekli tedni ti družini med
domačimi opravili. Ko je pa prišla nedelja,
Gospodov dan, je Fedora britko izdihovala,
da ni mogla pričujoča biti očitni službi Božji.
Cel dan je skorej v molitvi prebila.

Elizabeta, od svojega četertega leta
tukaj odrejena, ni poznala druge domovine.
Marsikaj lepega je najdla v teh krajih, za
ktere je bila natora skorej nar manj skerbela.
Plezala je po hribih in skalah, ki so jezero
obdajale, da si poišče jajc kraguljev in belih
jastrobov, ki so čez leto semkaj gnezdit
prihajali. Pogosto je lovila divje golobe in
je ž njimi svoj kokošinjak napolnovala. Dru¬
gikrat je sopet lovila razne ribe, ki so v
velikih trumah po jezeru plavale. Nikdar
skoz cele srečne leta otroške mladosti jej ni
prišlo na misel, da bi na svetu srečnišega
živlenja biti zamoglo, kakor je njeno.

Njeno zdravje se je krepčalo v zraku,
njena postava se je od dne do dne lepše
razvijala, in na njenem licu, kjer je pokoj
nedolžnosti počival, se je vidila vsak dan

- 11  -

kaka nova milina pricvetati. Tako je rasla,
daleč od sveta in ljudi, ta devica v lepoti
samo za oči njenih starišev, kakor edina
radost njihovega serca; podobna cvetlici
v puščavi, ktera se, če je ravno nikdo ne
vidi, v svojih lepih barvah razvija.

Elizabeta, ktera razun svojih starišev
nikogar ni poznala, jih je ljubila z naj sve¬
tejšim in naj čistejšim plamenom. Oni so
jej bili vse: varhi nje slabosti, tovarši nje¬
nih iger in njeno edino društvo. Ničesar
ni znala, česar bi se ne bila od njih nau¬
čila; svoje vednosti, svoje izobraženje, vse
je imela od njih. Vidila je, da vse od
njih dohaja, da sama po sebi nič ne zamore.
Bila je popolnoma srečna v svojih pervih letih.

Ali srečne leta detinske mladosti kmalo
pretečejo. Elizabeta dorašča, njen um se
bolj in bolj razvija. Sedaj je pervikrat za¬
pazila solze svoje matere; vidila je, da je
oče nesrečen. Večkrat jih je prosila in
prosila, da bi jej odkrili uzrok svoje žalosti;
ali nikdar ni mogla druzega odgovora dobiti,
kakor da žalujejo za svojo domovino. Ali
imena tole domovine, ne časti, ki so jo
tam uživali, ji nikdar ne odkrijejo. Bali so
se  J e j povedati, s kakšne visokosti so padli

- 12  -

v pregnanstvo, da bi tudi njenega čistega
serca s tugo in žalostjo ne napolnili. Ali
komaj je blaga hči žalost svojih starišev
spoznala, so bile nje misli vse drugačne
kakor popred. Celo nje bitje se je popolnoma
spremenilo. Veselice, ktere so nje nedol¬
žno serce tolikokrat razveselovale, so izgu¬
bile svojo milobo in mikavnost. Nje koko-
šinjak je bil zapuščen; pozabila je svojega
cvetja in nehala je ljubiti svojih ptic. Ni
več dohajala na bregove jezera svojih udic
razstavljat ali se v čolniču po jezeru vozit,
— prihajala je le semkaj samote iskat,
da je tam nikdo v njenih mislih ne moti.
Mislila in premišljevala je zmiraj le eno
namero, ktera je njenemu duhu in sercu
edino veselje postala. Pogosto je sedela
verh pečine, in je premišljevala v svojem
sercu, kako bi zamogia svojim starišem
solze ustaviti. Oni so jokali za domovino.
Elizabeti sicer ni bilo znano, ktera je ta
domovina, ali ker je svojega očeta zmiraj
za taisto solze točiti vidila, jej ni bilo toli¬
ko na tem ležeče, jo spoznati, kakor jo
svojim starišem sopet pridobiti. Tedaj je
povzdignila svoje oči proti nebu in ga pro¬
sila pomoči; in sopet se je vtopila v tako

13  -

globoke misli, da je velikrat ne padajoči
sneg, ne tuleči veter iz nje sanjarij ni
zainogel prebuditi. Ko so jo pa poklicali
nje stariši, in jo iz sanj prebudili, je hitela
poslušat očinih naukov in materi v gospo-
dinstvu pomagat. Naj je bila sama, ali pri
svojih stariših, naj je kaj brala, ali šivala,
noč in dan zmiraj je bila nje edina misel,
kako bi ljubim starišem sopet ljubo domovino
pridobila. Ali skerbno jo je zakrivala v svo¬
jem sercu, da bi je pred časom odhoda
nikdo ne zaznal.

Terdno je sklenila oditi; hotla se je
odtergati iz naročja svojih starišev, da se
poda sama, peš tje do Petrograda, da svo¬
jemu očetu milost izprosi. To je bilo pre-
derzno in nevarno podvzetje; pa mlada,
plaha devica se ga vendar ne prestraši.
Vidila je v duhu velike opovere in nevar¬
nosti; ali stanovitnost njene volje in zau¬
panje v Boga jo je oserčevalo in s sladko
nado navdajalo, da bo vse težave srečno
premagala. Jela je misliti, na ktero vižo
bi bilo mogoče, svojo namero nar ložej
izpeljati; pa se vendar prestraši, ko pomisli,
da ji je cela zemlja popolnoma neznana.
Cio do naj bližjega selišča ni znala poti, in

v

- 14  -

kako bi zadela prave poti do daljnega
daljnega Petrograda? Kako bi se zamogla
na potu s tolikimi narodi zastopiti, kterih
jeziki so jej bili popolnoma neznani. Mogla
bi na potu vbogaime prositi in se od miloš-
nje tujih ljudi živili. Pa kolkokrat je slišala
očeta tožiti čez neusmiljenje ljudi; bala se
je torej njihove miloserčnosti na pomoč
klicali. Nježna skerb starišev je jej bila
predobro znana, da bi bila upati mogla, da
jej bojo dovolili, se na daljni pot podati.
Pri njih ni smela v tej reči pomoči iskati.
Ali na koga bi se obernila v tej samotni
pustinji, kjer je od celega sveta odločena
v samoti živela? In kako bi zamogla upati,
da bo tam pomoči najdla, kamor je bilo
celemu svetu pristopiti prepovedano. Pa
vendar ne obupa. Spomni se neke dogodbe,
po kteri je bil nje oče na čudno vižo smerti
rešen, in spozna, da ga ni tako divjega
mesta, kjer bi Božja previdnost ne zamogla
prošenj nesrečnikrv čuti in jim pomoči poslati.

Minulo je nekoliko let, kar je bil
Springer enkrat po zimi na lovu na ver-
hovih bližnih gor po nekem mladenču iz
velike nevarnosti rešen. Ta mladenč je bil
sin gospoda Smolova, tobolskega namestnika.

15  —

On je vsake zime dohajal, po ižimskih
stepali servernih jelenov in kun lovit in
v okolici Zaimke uralskih medvedov pobijat.

Na takem lovu bil je mladi Smolov
Springerja rešil. Njegovo ime je bilo torej
pri pregnanih češčeno in drago. Zlo zlo
bilo je Elizabeti in njeni materi žal, da svo¬
jega dobrotnika poznale niste. Rade bi ga bile
blagoslovile, ker jima je očeta rešil. Vsakdan
so tedaj vsi skupej za njega molili, in vsako
leto, če se je lov začel, so upali, da jih
bo mladenč obiskal. Ali le ga ni bilo. Ni
smel do njih, kot nobeden človek. Taka
je bila cesarska zapoved, in on tudi še po¬
mislil ni, da bi kdaj postave prelomil; vsaj
ni vedel, kaj da revna bajta zakriva. —

Elizabeta je pač spoznala, da bo težko
brez človeške pomoči iz puščave prišla;
mnogokrat je torej mislila na Smolova. On
bi bil jo lahko vsega strahu rešil in ji vse
zavere premagal. Kdo bi ji ložje vse pote
od Zaimke do Petrograda razjasnil, kdo bi
jej bolj prav povedal, kako do cesarja priti?
In ko bi se tobolski namestnik razkačil, ker
je ušla . . ali bi ga kdo prej utolažil kot
lastni sin ? Iz ljubezni do sina bi ne kaznoval
njenih staršev, ker hčeri niso varovali. —

16  -

Tako je Elizabeta premišljevala. Zima
bila je blizo in berž ko ne bo tudi mladi
Smolov na lov prišel. Hotla ga je torej
poiskati, hotla ga je viditi in ž njim govoriti.

Tedaj, ko je Springer ženki in pa
hčeri pravil, v kaki nevarnosti da je bil,
ste se obe zlo zlo jokale in žalile. Obljubil
jima je torej, da ne pojde nikdar več
na medvede, ampak da bo le veverce in
drobne živali streljal. Vendar pa je Fedoro
vselej skerbelo, kedar je od doma šel. Bila
je nemirna in žalovala je, dokler ga ni bilo
nazaj. Zmirom je menila, da je v nevar¬
nosti. —

Debel sneg pokriva mertvo zemljo. Hud
mraz brije po puščavi. Springer zadene
nekega jutra puško, ter se poda na lov.
Objame ženo in hčer in jima obljubi, da
se še pred mrakom verne. Ali dan poteka,
noč se bliža in Springerja ni domu. Pervo-
krat ni bil danas mož beseda, in Fedoro je
bilo zlo, zlo strah zavolj njega. Že je Eli¬
zabeta liotla za očetom pogledati, ali vendar
le ni mogla mater samo žalostno zapustiti.
Fedora slaba in bolehna si ni nikoli iz bajte
zupala,. ali danas jo skerb in strah primo¬
rata, da se napravi moža iskat. Obe tedaj

17  -

se napotite. Mraz je bil ojster. Visoke jele
so se šibile pod snegom, ki se je lesketal
o zadnih sončnih žarkih, da ga je bilo čudno
gledati. Noč je zmirom gosteja nahajala, in
nezmerna ravnina bila je nekako žalostna.
Fedora je pri vsaki stopinji pešala. Elizabeta
pa, ki je v tem kraju odraščala, bila je terdna
in močna. Podpirala je svojo mater in počasi
ste naprej stopale. Noč je postajala zmirom
tamneja, in Fedora je čisto oslabela. „Mam-
ka, — pravi Elizabeta — dan se nagiba,
počijte si malo tukej le, jaz pa naj sama grem
naprej do one hoste. Ce bi delj čakale, bi
ob mraku očeta morebiti ne ugledale.

Fedora se nasloni na neko jelo, in
Elizabeta odide. Nizki grički se uzdigajo
v veliki ravnini. Deklica stopi na enega, in se
žalostna in solzna okoli in okoli ozira, če bi kje
očeta ne spoznala. Ali vse je bilo tiho,
samotno. Vidila ni ničesar. Kar malo pozne j
čuje rožlanje neke puške, in že je gotovo
mislila, da se oče bliža. Hiti tje, od kodar
je žvenk čula. Kmalo vidi nekega človeka,
ki se je pripogibal, kot bi po tleh nekaj iskal.

„Atej, atej, ali ste vi?“ Elizabeta urno
praša. —

Elizabeta. 2

- 18  —

človek se ogleda. Ni bil oče. Lice
njegovo blo je mlado in lepo in opazivši
dekleta se je zlo čudil.

„Oh, vi niste moj oče — žalostna Eli¬
zabeta pravi — ali ga morebiti niste vidili
v pusti? Ali mi ne morete povedati, kje da bi
ga našla?

„Ne poznam vašega očeta, odgovori
mladenč — ali to pa vem, da ne smete sami
bloditi po tem snegu. Nevarno je tukaj za
vas. Ali se ne bojite.

„Ah, — mu seže ona v besedo — ne
bojim se ničesar. Oh da bi le očeta našla — “
in se ozira proti nebu, in nedolžno njeno oko
je bilo tako lepo viditi, da je bil mladenč čisto
ginjen.

„Kako pa je ime vašemu očetu?“ jo
milo praša.

»Peter Springer“ pravi dekle.

»Kaj? urno kliče mladenč, — Vi ste
Špringerjeva hčer? Vi ste doma v oni bajti
pri jezeru? Vtolažite se, poznam vašega
očeta. Pred kako uro me je bil zapustil in je
šel domu; zdaj že mora doma biti.“

Kdo je bil srečneji od Elizabete. Zletela
je kot serna do svoje matere. »Mati! oče so
že doma!“ vesela pravi, brez da je še vidi.

19  -

Ali mati se ne oglasi; ni je bilo več tam.
Prestrašena kliče Elizabeta mater, kliče očeta,
in res jej nekdo daleč pri jezeru odgovarja.
Urno leti proti domu, in na pragu vidi očeta,
vidi mater; oba sta jo serčno objemala. —
Mati in oče in hčer — vsi so se po drugih
potih domu vernili. In zdaj so -bili vsi spet
združeni in veseli. — Zdaj še le vidi Eliza¬
beta, da je oni mladenč za njo hodil. Šprin-
ger ga vidi in žalostno pravi:

„Pozno je že, gospod Smolov, ah in
veste, da vas ne smem prenočiti, še za eno
noč ne.“

„Gospod Smolov!“ — se oglasite mati
in hčer — gospod Smolov, naš rešitelj, on
je tukej? — in obe mu padete pred noge.
Fedora jih rosi s svojimi solzami, Elizabeta pa
mu pravi:

„Gospod Smolov! vsak dan smo molili
za vas, odkar ste nam očeta smerti oteli.
Bog vas blagoslovi

„0 blagoslovil me je že, ker me je sem-
kej pripeljal; — zaverne mladenč, — gotovo
tolke hvaležnosti zaslužil nisem. “

O tem je noč doverh nastopila. Gost
mrak je kril hosto in pusto.

2 *

- 20  -

Pot v Zaimko bila je po taki temi ne¬
varna in Špringer je mogel torej svojega
rešitelja prenočiti. Seveda je bil tobolskemu
namestniku terdo obetal, nobenega človeka
ne pogostiti, in groza ga je bila, da mora danas
svojo prisego prelomiti. Naj prej je djal,
da hoče mladenča do Zaimke spremiti; ali
Fedora ga jokaje prosi, naj gosta prenoči.
— Smolov pa pravi:

„Gospod Špringer! dobro vem, da bi
po pravici ostati ne smel, vem, kaj vam
carjeva volja zapoveduje, ali prenočite me
danas, gotovo moj oče zavolj tega ne bo
hud! še hvaležna vam bova oba za to do¬
broto/*

Vesel prime Špringer mladenča za roko,
ga pelje v izbo in oba sedeta za peč. Fe¬
dora pa in Elizabeta greste večerjo priprav¬
ljat. Elizabeta je bila oblečena kot tatarska
kmečka deklica. Nosila je rudečo janko in
pa nogovice iz jelenove kože. Lasje je ime¬
la v kite spletene, ki so po životu visile.
Ali vendar le je vsakdo precej vidil, da ni
bila kmečka deklica. Bele roke in gosposke
lica so te precej prepričale, da je bila žlah-
nejega stanu. In gibati in vesti se je tako

21

lepo znala, da jo je bilo veselje gledati. Že
sperva je mladenču dopadla.

Tudi Elizabeta je upirala oči v mladenča;
ali njeno serce ni čutilo ljubezni. Bila je
nedolžna, kot rožica, ki je ravno iz zemlje
zrasla. Njene misli so bile čiste, njene želje
svete želje, čutila ni drugega, kot kako bi
svoje starše rešila; — premišljevalajeSmolova;
zakaj menila je, da ji nobeden pomagati ne
more, kot on.

Pri večerji je pravil Smolov Springer-
jevim, da je še le nekolko dni v Zaimki,
da je čul, kako po tih pustah volki razsajajo,
in da bo kmalo velik lov nad te divje zverine.

„Oh, menda vendar ne pojdeš ti tudi
na lov, — pravi Fedora svojemu možu, —
nikar se mi ne podajaj v nevaršine; vsaj
veš, da mi je tvoje življenje čez vse drago."

Nikar, nikar, Fedora! — odgovori Sprin-
ger živo, nikar ne onegaj. Kaj je moje živ¬
ljenje? Ah majhno betvo je! Ali veš, zakaj
si pregnana? Ali veš, kaj te lahko spet v
ljubo domovino pelje — ali veš?" — Ženko
solze polijo, Elizabeta pa ustane in prime
očeta za roke, ter pravi:

„Očka! veste, da ste me v ti puščavi
izredili. Nimam torej druge domovine, in

- 22  -

jaz in mati sve čisto srečne, da sve le pri
vas. Naj vam pričuje materno serce in moje,
da brez vas ne moreve živeti, tudi v lepi
domovini ne. —“

„Ali čujete, gospod Smolov? — zdihuje
Špringer — Mislite morebiti, da moram biti
srečen, ker ste obe tako terdne v nesreči.
Ah, ali meni vselej serce prebode, kadar ju
pogledam! Zavolj mene ste tukej v puščavi.

„Oče, oče, — mu seže deklica v besedo;
— glejte, vas imam, imam drago, predrago
mater, in več mi ni potreba ?“

„0! dete — zavrača Špringer in žalost
ga prevzema, — nikdar si ne boš uživalo ve¬
selja, kakoršnega bi ti rad pripravil. O ne¬
dolžno serce, ne poznaš še nesreče, v kteri
živiš, ali ah jaz jo mesto tebe čutim, ker sim
nekdaj srečen bil.“ —

Pri teh pogovorih si je Smolov večkrat
kako solzo iz oči brisal. Hotel je govoriti, ali
ni mogel. Slednič pa pravi:

„Gospod Špringer! ne mislite, da ne
vem, kaj je nesreča. O gledal sem nesrečo,
grozno nesrečo. Gledal sem v strašni Bere-
zovski 9)  puščavi mnogo pregnanih; gledal sem
gorke solze, slušal britko zdihovanje nesrečnih.
V divji pustinji sami žive, brez prijateljev,

- 23  -

brez tovaršev. Nikdar ne čujejo kakega mi¬
lega človeškega glasu. Ali niso taki nesrečneji
od vas? —“

„In glej, ljubi moj — se oglasi Fedora
in milo pravi, — Ali ti ni Bog še hčeri pustil?
In praviš, da si vse izgubil? Ko bi ti nesreča
še njo uzela, kaj bi še le tedaj rekel? — u
Springer, ginjen in solzen prime Fedorino
in Elizabetino roko, serčno obe k sercu pritiska
in pravi:

„Ah čutim, čutim, da nisem vsega izgu¬
bil, da mi je naj boljše še ostalo! —“

Ko se je razdanilo, se poslovi Smolov
spet od pregnanih. Žalostna je Elizabeta za
njim gledala. Ah kako rada bi mu svoje serce
razkrila. Ali nikdar ni mogla sama ž njim
govoriti, vpričo staršev pa ni hotla. Vendar
pa je upala, da Smolov večkrat pride. Torej
mu pravi živo:

„Jelite gospod, da nas še večkrat obiš¬
čete ? Ah da bi vas mnogokrat vidila, ki ste
mi mojega očeta rešili.^

Springer se je ustrašil takih besed, po¬
sebno ker jih je hčer njegova tako milo, tako
prijazno izgovorila. Djal je, da ne bo nikdar
več svoje prisege prelomil, da ne bo nikdar
več kakega človeka prenočeval. Ali Smolov

- 24  -

obljubi, da bo svojega očeta prosil za pregna¬
ne: „Gotovo, — pravi, — meni oče ne bodo
prepovedali, včasih vas obiskati. — Gospod
Špringer, ali imate vi kaj prositi? Povejte
mi in vse sporočim svojemu očetu. —“

„Nimamničesar prositi “  odgovori Špringer.
Smolov pobesi žalosten svoje oči in praša
potem Fedoro, ali ima ona kako prošnjo. —
„Gospod Smolov, — se oglasi ženka, —
prosim prav serčno vašega očeta, naj smem
vsako nedeljo v Zaimko k sveti maši.“

,,Dobro \ u  pravi Smolov in se napravi
na pot. Sel je od tod žalosten in vendar srečen.

Nekega večera je sedel Špringer žalosten
za mizo. Bridko je zdihoval. Poleg njega
je Fedora pridno šivala. Ali ko ženka svojega
moža žalostnega vidi, ji pade igla iz rok, in
gorko je prosila Boga, naj bi očeta ji utolažil.
— Elizabeta ju je gledala, in kako ji je r3rce
kipelo! Mislila je na srečne dni, ko bo oče
spet prost. Zakaj gotovo je verovala, da ji
bo Smolov krepko pomagal. Ali je pa mogla
starišev zapustiti, in jim ne povedati, kam da
gre? Nikdar! Skerbeli bi se za njo, žalovali
bi, če bi jim ušla. Kaj takega ji mehko serce
ni dopuščalo. Razodeti jim hoče svoje misli
in ravno danas se ji to naj pripravneji zdi.

- 25

V tihi kamerci pade na kolena in goreče moli
in prosi milostlivega Boga, naj bi ji pomagal.
Potem se bliža očetu, se nasloni na stol, kjer
je sedel in dolgo molči. Čakala je, da bi on
začel govoriti. Ali ker tega ni dočakala, po¬
vzame ona sama in pravi:

„Oče, ljubi oče, dajte naj vas nekaj
prašam."

Špringer z glavo prikima.

„Unidan vas je bil mladi Smolov prašal,
ali imate, kaj prositi tobolskega namestnika ?
Vi ste rekli: „Ničesa!" — Očka, ali si res
ničesa ne želite?"

„Ničesar, kar bi mi dati mogel."

„Kdo pa vam more dati, kar si želite?"

„Pravica, pravica sama!"

„In kje bi se pravica našla, oče?"

„V nebesih, gotovo, na zemlji nikjer, ah
nikjer!" f

To izgovori in postane še žalostneji.
Zamišljen nasloni glavo ob roki.

Elizabeta molči, zadnič pa živo pravi:

' „Oče! mamka! poslušajte me. Danas
je moj rojstni dan; danas je sedemnajst let,
kar sim po vas prijela to življenje, ki vam je
vedno udano, in zato srečno. Sleden dan ste
mi kaj dobrega storili; o kako vam morem

- 26  -

poplačati vse dobrote. Ljubim vas, častim
vas! ali kaj je moja ljubezen, kaj moje spo¬
štovanje, če vam obojih skazali ne morem?
O oče, o mamka, ne bodite jezni, če vam
enkrat kaj storiti hočem; ne serdite se, če
vam razkrijem neko skrivnost, ki mi že dolgo
in gorko v sercu leži. —“

„Hčerka! kaj hočeš od mene V‘  ji Šprin-
ger ojstro v besedo seže. —

^Razodenite mi vse, kar mi je treba
vedeti, da vam svojo ljubezen skazati zamo-
rem. Bog ve, kaj me je primoralo, da vas
kaj takega prosim. —“

Po teh besedah poklekne pred očetom
in ga solzno gleda. Žlahna njena duša se
je — bi rekel — zlila v njeno oko in lahko
je Špringer spoznal, kaj da deklica hoče.
Serce ga je bolelo, ni mogel ne govoriti,
ne jokati. Molče in sterme je stal pred njo;
zdela se mu je, kot kako nebeško bitje. In
krepki mož, ki je za se vsako nesrečo moško
prenašal, bil je ganjen, da se ni mogel zbrih-
tati. — Elizabeta je še vselej klečala pred
njim in ga solzna prosila. Zdaj pa se bliža
mati, ter jo uzdigne. Ona ni hčeri v oči vi-
dila, in zato še kar mislila ni, kar je Špringer

- 27  -

že vedel, — namreč, da hoč Elizabeta sta-
riše rešiti. —

„Zakaj — pravi ženka — zakaj bi ne
razodel hčeri svoje nesreče? Ali se ti pre¬
mlada zdi ? Ali se bojiš, da bi ji serce opadlo,
ko bi vse zvedela ?“ —-

„Ne, odverne Springer, in Elizabeto
stermo gleda — ne bojim se, da bi preslaba
bila. — “

Pri teh besedah je vedla Elizabeta, da
jo je oče zastopil. Gorko mu stiska roko in
molči, zakaj ni še hotla u pričo matere vsega
razodeti, ker bi Fedora preveč tarnavala in
žalovala. —

O moj Bog — pravi Špringer — od¬
pusti mi, če sem kedaj godernjal v svoji ne¬
sreči! Ah, nikdar nisem porajtal, kaj da mi je
še ostalo, štel sem le vse, kar sem zgubil. —
Elizabeta, dvanajst žalostnih let si mi iz duše
izbrisala 1 “  —

„Oče — odgovori dekle — dostikrat se
je kaj takega že na zemlji zgodilo, zato mi
ne pravite, da sreče ni upati. Razodenite mi
— zarotujem vas —, kje je vaša nesreča,
kako je pravo vaše ime? £<

Nesreča? O nesreče ne čutim nobene
več, moja domovina je tam, kjer si ti poleg

- 28

mene, — in moje ime je srečen oče Eliza¬
betin/ 4  — „0 dete moje! — pristavlja Fedora
— še bolj, trikrat bolj te hočem ljubiti, ker
si mi očeta potolažila/ 4

Pri teh besedah Springer ni bil več svest
svojih sil. Gorko objame Fedoro in Elizabeto,
solze mu vrejo po licu, in ginjen kliče:

„0 Bog, odpusti, da sem bil kedaj neza¬
dovoljen! 44  —

Ko so bli vsi spet malo mirneji, pravi
Springer:

„Obljubim ti, ljubo dete, da ti hočem
vse razkriti, kar vedeti želiš. Ali čakaj ne-
kolko dni; danas mi ni mogoče, od nesreče
kaj pripovedovati; zakaj preveč sem srečen/ 4

Pokorna Elizabeta več terjala ni. ča¬
kala je dneva, ki ji razjasni očetovo in ma¬
terno nesrečo, ali zastonj ga je čakala. Zdelo
se ji je, kot da bi se Springer bal, ji kaj
povedati. In Springer sam bil je v zadre¬
gah. — Vedel je, da ni druge poti do sreče,
kot da se hčer na pot napravi. Pa spet je
premislil vse nevarnosti, — in ah takim ne-
varšinam hčeri prepustiti ni mogel. O kako
rad bi bil svoje življenje daroval — ali Eli¬
zabetinega živlenja zastaviti mu ni bilo
mogoče.

Res je bil Elizabetin sklep čuden, in
slariši ga niso mogli poterditi. To je deklica
dobro vedla. Zato je rajši čakala, dokler
vse zapreke premaga, kterih bi se stariši
strašili. — Ilotla se je tedaj še prej s Smo-
lovom pogovarjati. Zakaj menila je, da bi jo
stariši zavolj ojstrega mraza ne spustili od
doma. Torej je hodila vsak dan po puščavi:
naj je sneg steze zamedel, naj je zemlja mrazu
škripala, naj je vihar drevesa pipal, — niče¬
sar je ni zaderževalo. Tako se je vadila
mrazu in hudega vremena. —

In vreme je v Sibirii včasih hudo, hudo.
Ravno se ti še modro, čisto nebo smehlja,
kar pridirjajo od severne in južne plati na¬
enkrat vetrovi in priganjajo Černe oblake.
In če se vetrovi srečajo, je burja strašna;
nobeno drevo ne stoji dosti možko, da bi ga vi¬
har ne poderl. —

Nekega jutra bilo je Elizabeto ravno
neko tako vreme vjelo. Viditi, da ne more
naprej, beži v neko leseno cerkvico, ki je
blizo jezera stala. Vihar tuli okoli hrama in
strašno bije ob šibke stene, berž in berž jih
žuga podreti. — Rrez strahu kleči Elizabeta
pred oltarjem. Ker je njeno živlenje bilo
starišem posvečeno, je terdo upala, dajo bo

- 30  -

Bog varoval, — in tako terdno upanje, če si
človek sam več pomagati ne ve, — pač kar
v pobožnih sercih živi. — In to upanje Eli¬
zabetino je bilo tako veliko, da se ni ničkaj
menila za viharje, za grom in tulenje. Trudna
se spusti ob znožji oltarja in vsred groznih
nevarnosti mirno — zaspi. —

Ravno tisti dan se je bil Smolov iz To-
bolska povernil. Perva skerb mu je bila, da
je pregnane obiskal. Sporoči Fedori, da ji
je njegov oče dovolil, v Zaimko v cerkev ho¬
diti. Ali zastran Springerja so bile pa zapo¬
vedi ojstreje kot prej. Seveda je tobolski
cesarski namestnik svojemu sinu dopustil, da
sme Springerjeve obiskati; ali zadnokrat se
naj to zgodi, je pristavil.

Mladenč je bil verlo žalosten, ker ima
danas zadnokrat Elizabeto viditi. Ali ko se
Springerjevemu domu bliža, ga spet serčno
veselje navda.

Stopivši v bajto Špringerjevo je Smolov
Elizabete — zastonj iskal. Vidil je, da bo
mogel že prej oditi, preden se ona verne; in
odkritoserčni mladenč svoje žalosti ni zakrival.
Zastonj je Fedora ga sto in stokrat blagoslov-
ljala, zastonj ga je Špringer svojega dobrega
rešitelja imenoval — Smolov svoje hvale skor

- 31  -

čul ni. Zmirom se mu je ime Elizabeta v jezik
zapletalo.

Prosil je Špringer mladenča večkrat, naj
skor zapusti njegovo hišo, vsaj ve cesarsko
prepoved. Smolov pa je vedno kaj novega
vede! povedati, kar tolko da se je delj mudil. —
O tem pa se je zunaj burja razvila in pregnani
so jeli stokati za Elizabeto.

„0 dete moje! kaj se mu je zgodilo! —
kliče obupno dobra mati.“

Molče uzame Špringer gorjačo v roke in
se napravi hčerke iskat. Smolov hiti za njim.
Veter je silno pihal, hrasti so treskali v tla,
da je bilo strah. Kdo v  hi si upal v hosto brez
grozne nevarnosti? Špringer svari mladenča,
naj ne tvega živlenja! pa je malo pomagalo.
Smolov je spoznal nevarnosti, ali bal se jih
ni. Srečen je bil, da more za Elizabeto kaj
storiti.

„Na ktero plat greva ?“ praša Smolov.

„Do velike pušče — odgovori Špringer
— tje hodi vsak dan. Menim, da je morda
v cerkvico bežala. —“

Več nista govorila. Nemirna sta bila
oba in si nista imela kaj povedati. Brez strahu
stopata naprej, se gibata in klanjata umikaje
se vejam, ktere je veter ob tla metal. Burja

- 32

jima je sneg v obraz pihala — zadnič pa sta
vendar iz hoste prišla do velike pušče. Tam
se jima seveda ni bilo treba bati odterganih vej
in polomljenih dreves, pa vihar je tako strašno
veršel, da sta mnogokrat obstajala, clo ob tla
ju je bil včasih veter sunil. — In oddaleč
gledata majhno leseno cerkvico. Strah ju spre-
leteva, ko bi Elizabeta res v nji bila, — za¬
kaj zdaj in zdaj sta menila, da jo burja podere.
Hitita naprej. V strašni skerbnosti prehiti
Smolov Springerja, stopi pervi v cerkev, in
vidi tam, — skor je menil da sanja — vidi
tam Elizabeto; in Elizabeta ni bila bleda,
prestrašena, sladko je spala ob oltarskem
znožju. Čude se postane in pokaže jo Šprin-
gerju. Ginjena padeta oba pred oltar in mo¬
lita Boga, ki je revno pobožno stvar, tako milo
obvarval. Oče se nagne k licu svoje hčeri,
mladenč pa stopi nazaj, kot bi ne bil vreden,
pobožne device od bliža gledati.

Elizabeta se zbudi, vidi svojega očeta,
ter ga serčno objame. — „Ah! — pravi, —
dobro sem vedla, da vi nad menoj čujete,
ljubi oče!“

„Nesrečno dekle, kolko skerbi si pri¬
pravila meni in ubogi materi 1 “

'M.

33  -

„Ah, odpustite mi. Naj gremo urno
domu, jo tolažit."

Zatim se dvigne in vidi Smolova.

„0! — milo pravi, — vsi moji brani¬
telji so na nogah, vsi čujejo nad menoj: Bog,
moj oče in vi."

„Norka! — se oglasi spet Springer, —
praviš, da bi šli k materi, pa ali tudi veš, če
ti bo mogoče hoditi, ali ne ? Ali se bo ustav¬
ljalo rahlo tvoje telo silni burji. Cio jaz in
gospod Srnolov sva jo komej premagala." —
»Poskusimo, — odgovori Elizabeta — vedite,
da imam več moči, kot mislite. In všeč mi
je, da se prepričate, kolko lahko storim, da le
mamko svojo potolažim!"

In ko je govorila, se ji je živ plamen svetil
v očeh, in lahko je Springer spoznal, da še
zmirom misli na pot do cesarja. Potem se
opira deklica na rame očetove in Smolove, in
oba jo s svojima plajšoma pred silnim vetrom
branita.

Počasi pa se je nebo malo razvedrilo.
Oblaki so se bili razvlekli in veter se je umiril.
Sama brez podpore je stopala naprej in ker je
še veter malo vihral, je kazala očetu svoje
moči, kazala mu je, da hoče za njega milost
izprositi, mar bi mogla do konca sveta. —

Elizabeta, ■ 3

- 34  -

Ko vsi trije domu pridejo, jih sprime
Fedora serčno in vesela. Hvalila je Boga,
da jih je rešil, in precej začenja Elizabeti
obulo sušiti in ji toplo postelj pripravljati.
Smolov je gledal to skerbnost.

„Ah tako mater imeti, mora pač sladko
biti" je zdihoval in tiha žalost ga obhaja.

Nevreme je popolnoma nehalo. Sprin-
ger prime mladenča za roko, in ga spominja,
da čas doteka. Zdaj še le zve Elizabeta,
da morebiti Smolova nikdar več vidila ne bo.
Rudečica jo oblija, in živo pravi:

„Kaj? — Zadnokrat vas danas vidim?"

Ah! — odgovori mladenč, — dokler
se po ti puščavi potikam, vas bom gotovo
večkrat vidil v hosti, ali na ravnini, ali ob
reki, — povsod vas še lahko vidim."

Precej pa jenja. Čudi se o tem, kar
mu v sercu klije in kar je govoril. Ali Eli¬
zabeta ga ni razumela. Ni mislila drugega,
kakor kako bi ga za svet prašala zavolj njene
poti v veliko carsko mesto. In ker je upala,
ga še večkrat viditi, ni bila več žalostna,
ko je odhajal.

Nedelja je prišla, in Elizabeta in Fedora
ste se na vse zgodaj na pot v cerkev na¬
pravile. Tesnega serca se je Springer od

- 35  -

nju ločil. Kar je v Sibirii živel, je bil danas
pervikrat sam, čisto sam doma. Skrival je
svojo žalost, in potolažene ste obe v Zaimko
odšle. Vreme blo je lepo. Neka mlada ta-
tarka jima je pot kazala. Ko ste v cerkev
stopile, se je vse po njima oziralo. One pa
ste obe serčno molile ob znožju zalega oltarja,

Ves čas pri svetem opravilu je Elizabeta
imela lice zakrito.

Mislila ni drugega, kot na Boga in svo¬
jega očeta. In oglaša se pri maši milo petje
ter ji serce čudno giba. Nikoli še kaj takega
čula ni. Zdelo se ji je, kot bi gledala od-
perto nebo in dobrotljivega Boga, kakor bi
ravno nekemu angelu naročeval, naj jo do
Petrograda pelje. In te misli je niso prej za¬
pustile, kakor ko je petje utihnilo. Zdaj še
le Elizabeta glavo dvigne, in precej vidi
Smolova, ki je tudi tam svojo gorečo molitev
opravljal.

Po službi božji stopijo vsi trije iz cerkve.
Smolov prosi Fedoro, naj se v njegove sani
sede, hoče jo do hoste peljati. Fedori bilo
je to verlo všeč, zakaj prej spet do' dragega
moža lahko pride. Ali Elizabeti ni bilo po
volji. Ko bi vsi trije peš šli, bi morebiti

3 *

- 36

lahko mladenču svoj namen razodela, v saneh
pa ji kaj takega ni Lilo mogoče. Materi je .
svoj sklep varno skrivala, zakaj ni htela dobrega
Fedorinega serca raniti. In Smolovu ničesar
ne reči jej je tudi težko bilo, Bog ve, če ga
še kedaj spet vidi.

Skorej je bil Smolov do hoste privozil; —
ali hotel je mater in hčer še dalej sprevoditi.
Torej pelje ženski do jezera.

Obljubijo si, se kmalo spet viditi. Smo¬
lov se poslovi.

Mati in hčer hitita domu, Smolov pa se
pelje samotež po hosti proti domu.

Drugega dne je hitela Elizabeta do cerkve
čistega serca, čistejega še, kot je bil beli sneg,
v kterem je sonce svoje žarke tajalo, in že
zgodaj se bliža ravnini, kjer je božji hram stal.
Stopi vanj. Opravi molitev in se vsede na
grič. Ko tam svoj namen premišljuje in se
pač močno čudi, devico zopet tam viditj.

Elizabeta vstane, mu gre naproti in
pravi: „Gospod Smolov! Sila ste mi potrebni, '
da rešim svojega očeta. Obljubite mi svojo
pomoč. “

To je mladenču misli nekolko zmešalo.
Obljubi jej, da ji hoče vse storiti, kar bo tirjala.
Ona pa dalje govori:

- 37

„Odkar sem se začela svojega življenja
prav zavedati, so mi bili moji stariši edina
moja misel, njihova ljubezen edino moje blago,
njihova sreča cilj mojega živlenja. In zdaj so
oni ah nesrečni, in Bog me je izvolil, da jih osre¬
čim, in je vas semkaj poslal, da mi pomagate.
Gospod Smolov! namenjena sem v Petrograd
do cesarja, da pred svitlim tronom milost za
očeta izprosim. a

Mladenč stoji osupnjen, in bere se mu na
očeh, da mu ta sklep nič kaj prav ni. Elizabeta
pa urno spet začne in pravi:

„Ne vem vam povedati, odkar da ta misel
v meni živi. Skor bi rekla, da sem jo že na
svet prinesla, da sem jo z maternim mlekom
pila. Ta misel je perva, ktere se spominjam,
in me še nikdar ni zapustila. Ce grem spat,
mi ona v glavo prihaja, če ustajam, se je spo¬
minjam; ona me je semkej pripeljala, in po
njej sem terdna in pogumna, da bi vse nevar¬
nosti premagala; ona bi me clo prisilila, od
doma uteči, ko bi me stariši ne pustili. Vedite
torej, gospod Smolov, da bi me zastonj sva¬
rili — na nobeno vižo se ne dam pregovoriti.

Tako sta se razgovarjala.

Ah! — slednič pravi, — blagor mi, da

— 38  -

ste mene v pomočnika izvolili, ali vendar ne
poznate vsih zaprek / 4  —

Le dve zapreke me malo motite, — mu
seže ona v govor, — in ni morebiti človeka,
ki bi mi mogel pomagati, kot vi, gospod
Smolo v . 44

„Govorite, govorite, — urno odverne
mladenč — terjajte. Kar vam je drago, vse
skusim storiti . 44

„Glejte, gospod Smolov, pravi Elizabeta,
— pervič ne vem pota, drugič se bojim, da bi
moj oče kaznovani bili, če bi jaz ušla. Povejte
mi toraj stezo, ktera me pelje do velikega me¬
sta, naštejte mi gradov in domostanov, memo
kterih da pojdem, — in obljubite mi verh tega,
da se mojemu očetu ničesar zato ne zgodi, če
uidem . 44

Smolov ji vse obljubi: „Ali pa — do¬
stavi — ali veste , kako zlo da je car serdit
nad vašim očetom ? 44

„Ne vem — pravi Elizabeta, — kaj da
je storil, ne vem še njegovega pravega imena,
ne njegove prave domovine; pa prepričana
sem, da je nedolžen . 44

„Kaj? Vi ne veste, kako imeniten da je
bil vaš oče, ne veste njegovega imena ? 44

,,'Ničesar ne vem . 44

- 39 -

„'0 čudno dekle! Vi tedaj ne veste, kaj
bi spet radi zadobili, Vi le kar na svoje stariše
mislite? O kaj je vaš žlahni stan proti žlahni
duši vaši? Kaj velja za vas ime! — u

„Stojte! glasno pravi deklica. Ne ime¬
nujte mi pravega imena, to skrivnost moj oče
v sercu nosi, in nočem je po nihčem drugem
zvedeti, kot po očetu samem. — u

„Ima spet prav, reče Smolov, — pač
vse je bolj, kar ona stori .“

Elizabeta ga praša potem, kedaj da ji bo
vse lepo razjasnil?

„To je moja skerb. Ali Elizabeta, mi¬
slite pa vi tri tisuč in pa sto verst peš in sama
obhoditi ?“

Ah! — kliče ona — On, ki me je mojim
starišem v pomoč poslal, me gotovo ne za¬
pusti 1“  —

Smolov, solze v očeh, molči nekolko časa,
zadnjič pa pravi:

„Ali predraga Elizabeta, ne mislite prej
na pot, predenj lepo vreme nastopi. Zdaj vam
ni mogoče potovati. Voda bi vas oblila v Si¬
birskih liostah. Obiščem vas večkrat še, in
vam nekolko še povem o tem; zdaj mi ni mo¬
goče; vse se mi prečudno zdi. Vernem se
v Tobolsk, prosil bom očeta, da mi svetuje. Moj

- 40  -

oče je dobrega serca. Seveda vašega očeta
kaznoval ne bo.“

„Dobro tedaj žlahno serce. Verni se
k svoji dolžnosti, meni pa je sveta zapoved,
da ti pomagam, kolkor mi je mogoče.^

Obljubi ji potem, da ji prihodno nedeljo
vse potrebne pisma in reči prinese, kterih ji
bo na potu treba. Ločita se. —

Nedelja se bliža. Vesela gre Elizabeta
z materjo v Zaimko v cerkev. Komej je ča¬
kala, da bi Smolova spet vidila. Sveto opra¬
vilo se dokonča in Smolova še ni. Elizabeto
jame skerbeti. Ko je njena mati še molila,
praša neko starko, ali Smolova ni vidila?
Starka odkimlje in pravi, da je Smolov pred
dvema dnema v Tobolsk odšel. Elizabeto
grenka žalost oblije. Ce je pač Smolov poza¬
bil, kar mi je obetal! Ali kdo mi bo potem
svetoval, kdo mi pomagal?“ — Tako se je
popraševala. Celi dan bila je zamišljena, ža¬
lostna. Zvečera se je že zgodaj pobrala v svojo
spavnico, in tam je lahko žalovala in se
jokala. —

Ko je odšla, povzame Fedora besedo,
ter pravi:

„Slušaj, ljubi moj mož, kaj mi serce stiska.
Ali še nisi porajtal, da se je najna hčer čisto

41  -

spremenila? Zmiram je zamišljena, žalostna,
0 to me peče, Stanislav.

„Fedora, preljuba moja! ustavljaj solze,
morebiti sem jaz njene serce bolj pregledal,
kot ti. Ona ima druge misli. — Ah Fedora,
Elizabeta ne more za vselej nesrečna ostati,
tolke čednosti mora Bog blagodariti; — prej
ali poznej jo mora spoznati."

Odkar da je bil Springer pregnan iz svoje
domovine, bilo je danes pervokrat, da ni čisto
obupal zavolj srečne prihodnosti. In te be¬
sede so tudi Fedoro utolažile.

Dva mesca je hodila Elizabeta vsako nedelo
v Zaimko v cerkev. Vsakokrat je pričakovala
Smolova, ali zastonj. Ni ga bilo več viditi,
vendar pa je zvedela, da ga o Tobolsku več
ni. In zdaj je čisto obupala o svojem namenu.
Mnoga gorka solza se ji je ukradla izpod
obervi.

Ob koncu mesca aprila je začelo sonce
topleje prihajati. Mali otoki na jezeru so se
jeli pomaloma zeleniti, rožice so se počasi
razvijale in prijetneje živlenje se je zbujalo
po nezmernih ravninah. Nepreštete trume
ptic so se mešale po zraku in veselo se raz-
cvetalo vse po sicer pusti Sibirii. Zgodno se je
letos prikazalo zmladletje, in toliko žalostneja

- 42 -

je bla Elizabeta. Kako milo jo vabi božja mi¬
lost na pot, ker je tako zgodaj polletje zbu¬
dila, in Smolova ni, ni njenega podpiratelja!
In slednič je sklenila, sama se podati v nevar¬
nosti, in upati le v Boga in sebe.

Neko jutro je Springer ravno nekaj
v svojem vertu opravljal. Poleg njega je se¬
dela Elizabeta in ga je tiha premišljevala. Ni
ji še pravil oče o svoji nesreči, ni ji povedal,
kako da je bil nekdaj srečen , kaj da je zgubil.
Tudi Elizabeta ni htela ničesar vediti, preden
ne more oditi. Premišljevala je vse nevaršine,
ktere ima prestati; premišljevala je, kako da bi
stariše prepričala, da je vsem tem nevaršinam
kos, — in pozabila je , da je nje oče blizo —
poklekne pod drevesom in solzna jame
serčno moliti. — Špringer čuvši njeno zdiho-
vanje prileti, dvigne svojo hčer in jo gorko
objemlje.

„Kaj ti je, dekle; kaj se jokaš? — praša,
— če ti je serce žalostno, jokaj se vendar na
mojih persih." — in gorkeje jo k sercu pri¬
tiska. —

„0 moj oče! ne zaderžujte me dalej! Naj
grem, naj grem, Bog sam me kliče 44  — in več
govoriti ni mogla.

43  -

Mlada tatarka,Elizabetina služabnica, prihiti.
„Glejle — pravi — gospod Smolov je tukaj.*

Veselja Elizabeta skor ostermi. Gorko
stiska očetu roke in kliče:

„ Vidite, vidite! Bog sam me vabi, zakaj
pošilja mi moža, ki mi more vse nevarnosti
premagati. O moj oče! Vaša srečna hčer
razdrobi vaše verige!*

Brez da bi bil Springer še kaj odgovoriti
mogel, hiti deklica Smolovu nasproti. Potem
stopi do matere, jo gorko objame ter jo za se¬
boj vleče.

„Pojdite mamka, — pojdite, gospod
Smolov je spet prišel.*

Vsi gredo v sobo in vidijo tam starčeka,
kakih petdeset let starega. Bil je cesarsko
oblečen, in mnogo drugih vradnikov je stalo
okoli njega.

Mati in hčer se čudite.

„ Glejte gospoda Smolova* — pravi ta¬
tarka —. Spet mine Elizabetino upanje. Bleda
stoji pred gospodi in svitle solze ji kapajo
iz oči. Fedora stopi pred hčer in jo za¬
kriva; ni hotla, da bi kdo Elizabeto solzno
in žalostno vidik

Namestnik Tobolski. (bil je ta oni star¬
ček) zapove svoji družbi, naj ga malo za-

- 44  -

pusti. Ko je potem sam s pregnanimi, pravi
Špringerju:

„Gospod! pervikrat hodim danas po tih
krajih, pervikrat, odkar vas je mogočna ce¬
sarjeva volja semkej prestavila. Verjemite
mi, da vas serčno obžalujem, ah žalibog, da
vam pomagati ne morem . 44

„Ne upam ničesar več od ljudi, —
odgovarja Springer, — tudi omilovanja mi
ni treba; zakaj na svetu ni več pravice za
me. Srečen sem v svoji nesreči, ker sem
daleč od domovine. Preživim že kako še
svoje dni v ti puščavi, Bog naj obvarje do¬
movino / 4  —

„Ah gospod! — dostavi namestnik, —
daleč od domovine živeti, je pač bridko,
posebno za človeka, kakor ste Vi / 4

„In še nekaj bridkejega, gospod na¬
mestnik, in to je daleč od domovine umreti ! 44
Več ne govori. Ko bi še eno besedo rekel,
bi ga bile morebiti solze polile, ali jokati
se, se je slavnemu pregnanemu nevredno zdelo.
Hotel je tudi v nesreči se možko obnašati.

Elizabeta stala je za materjo in vedno
gledala namestnika. Namestnik jo vidi in
spozna, zakaj sto in stokrat mu jo je bil nje-

- 45  -

gov sin popisoval; ta dekle je tedaj morala
Elizabeta biti.

»Gospodična! — jo zdaj ogovori, —
moj sin vas pozna in se mnogo — mnogo¬
krat vas spominja.

„Ali vam je pravil, da smo njegovi
dolžniki, ker nam je očeta rešil?“ — seže
mu Fedora v besedo.

„Ne, ljuba gospa, tega mi pravil ni.
Pa pravil mi je, da hoče vaša hčer očeta
rešiti . a

Da, da! — pristavi Springer, — ona
bi dala svoje življenje za me. Ah in ta
angelc je edini zaklad, ki je ostal meni in
Fedori. Ginjen molči namestnik, zadnič pa
pravi k Elizabeti:

„Gospodična! Dvoje mescov je od tega,
kar je moj sin v Zaimki živel. Nenadoma
pa je dobil cesarsko pismo, da mora berž
k veliki vojski, ki se na ruski meji zbira.
Ni bilo odlagati. Urno je šel odtod. Pa
preden je šel, izročil mi je pismo za vas in
solzen me je prosil, naj vam ga oddam. Ah
kako bi vam ga bil poslal brez nevaršine
za se in za vas. Torej sem ga prinesel, —
nate ga!“

- 46

Elizabeto rudečica polije. Namestnik
pa pravi:

„Srečen oče, srečna mati, kterima hčer
samo take reči skriva! 44

Potem pokliče svojo družbo, naj stopi
notri, in vpričo vsih Špringerju pravi:

„Gospod! cesarska zapoved mi zapove¬
duje, da nobenega ne smem do vas pustiti.
Ali v kratkem se bodo pobožni duhovni iz
kitajske dežele v svojo domovino vračali, in
če vas kteri prosi, da ga prenočujete, —
prenočite ga. Ta vam dopuščam/ 4

In namestnik odide. Dolgo stoji Eliza¬
beta v sredi izbe, gleda pismo in si ga ne
upa razpečatiti.

„Ljubo dekle! — pravi Špringer, če
se bojiš prebrati pismo, da je moja volja, —
le beri ga, meni je prav/ 4

Elizabeta tedaj razpečati list. Roka se
ji trese. Bere ga tiho, včasih se ji kaka
solza utrinja — in ko jo je radost čisto
prevzela, derkne očetu na persi: „Došel je
čas! — govori; — vse mi je po volji.
Previdnost božja me vabi na pot, nebesa
blagoslovijo moje početje. O moji starši!
ali ga^ ne boste tudi blagoslovili?"

Špringer se trese po celem životu. Ve-

47  -

del je, kaj hoče Elizabeta reči. Ali Fedora,
kteri je še vse neznano bilo, praša:

„Hčerka! kaka skrivnost je pa ta? Kaj
pravi to pismo ?“

„0 mati, preljuba, draga moja mati! —
glasno pravi Elizabeta, — ne zamerjajte mi, če
se vas bojim. O vi še ničesar ne veste.
Vaše žalosti me je strah, vaša žalost je zdaj
edina zapreka, kteri se še uklanjam. — Ah
naj samo očetu razodenem svoje serce. Mati
vi niste pripravljeni za to!"

„Nikar dete! ne loči naju, mene matere!
Fedora stisni se mi na persi, in če ti moči
zmanjka, na mojem sercu jo spet dobiš."

Fedora — ne vedši, kaj da se godi —
glasno pravi:

Stanislav! Kaj pomenja to? Ali nisim
vse nesreče kr.epko prenašala?" — in obje-
maje moža in hčer dalje govori: „Vse pre¬
stanem, vse kar me zadene, če sta le vidva
poleg mene!"

Elizabeta hoče govoriti-, ali mati se spet
oglasi:

„Moja hčer, terjaj moje življenje, terjaj
vse, kar ti je drago, — le ne zapusti me!

Te besede so pričale, da je Fedora že
vse vedla. Ni ji bilo tedaj treba še kaj pri-

- 48  -

povedati; le preprositi jo je bilo treba, in
to je bilo težko delo. Solzna in trepetaje
Elizabeta le počasi te besede izgovarja:

„Mati preljuba! ko bi vas za očetovo
srečo le za nekolko dni naprosila?“

„Še za enega ne! To bi bila strašna
sreča, če tebe zgubimo. O Bog obvari, da
bi me kedaj prepričali! 8

Te besede so Elizabeto grozno zadele.
Kar besedice več izgovoriti ni mogla, in tiha
in žalostna da pismo svojemu očetu, naj ga
prebere. — Bral ga je, ali zastonj 'se trudil,
da bi ga krepkega glasil bral. Pismo pa je
bilo pisano že pred dvema mescoma v To-
bolsku in se je tako le glasilo:

Gospodična! Prečuda bil sem žalosten,
ker sem moral Zaimžko vas zapustiti, brez
da bi bil Vam kaj povedati mogel. Kako
bi pa bil se prederznil, Vas obiskati, Vam
pisati in Vam vse razjasniti, kar sem oblju¬
bil, — vsaj veste, da bi bil očeta v nevar-
šino pripravil; in ali me niste Vi sami učili,
kako mora dete svoje stariše ljubiti? Pridši
v Tobolsk sem našel tam cesarsko pismo,
da.moram precej tisuč milj daleč se napra¬
viti. Razkril sem svoje serce očetu, pravil
sem mu o Vas in menim, da Vas skor sam

49  -

obišče; ah starček bil je pri mojih besedah
ginjen; solze so mu tekle po sivi bradi. In
draga Elizabeta — mirneji Vas zapuščam,
ker vem, da se moj oče zdaj za Vas pote¬
guje. Ali zarolujem Vas, ne napravljajte
se prej na pot, preden da se jez sam ver¬
nem, in vernem se morebiti že čez leto. Jaz
Vas hočem spremljati tedaj v Petrograd, jaz
Vas peljem pred cesarja; varoval Vas bom
na dolgi, nevarni poti.“

Malo niže na listu so bile še tele verste
zapisane, ktere je Tobolski namestnik sam pisal:

„Ne, gospodična, ne čakajte mojega
sina. Vem da je pošten, ali tudi Vaše po¬
štenje mora čisto, neomadeževano ostati.
Ce hočete ruskemu cesarju svojo moč, svoje
žlahno serce razkriti, ga bo zlo ganilo, zato
pa ne sme moj sin z Vami. Bi še morebiti
potem o Vas slabo govorili. — Vas prav za
prav nihče ne more spremljati, kot Bog ali
pa Vaš oče; Vaš oče pa žalibog ne sme,
zatorej zaupajte Bogu in Božji previdnosti. --
Več vam ne vem povedati, le tolko še ve¬
dite , da se zdaj moja osoda v Vaših rokah
ziblje, če se razglasi, da sem Vas jaz pod¬
piral, tedaj sem zgubljen. Ali ni me tega

Elizabeta. 4

- 50  -

ničkaj strah: vem, komu da sem se izročil,
vem da žlahno serce, ki goreče za stariše
bije, tudi svojemu podpiratelju, kaj slabega
ne želi. 44  —

Ko je Springer pismo prebral, ga je začel
nek ponos navdajati, govoril je spet krepko in
glasno. Ali Fedora se ni dala pregovorili.
Ah ona ni mislila drugega, kot, kako bridko
da bi bilo, ko bi se ljuba hčer ločila. Elizabeta
se zgrudi ob tla in pravi:

„0 moji stariši! pustite me, naj vas kleče
prosim. Ponižno se prosi za naj večo srečo.
Upam, po večnem Bogu terdno upam, da vam
povernem prostost, srečo in ljubi dom. Mnogo
let je to že moja edina misel. Glejte zdaj sem
blizo cilja, in vi mi hočete braniti, da bi po
njem ne segla? Ali če še imam kaj drajšega,
kot to misel, la sklep, — vse mi vzemite
le. — “  Ginjena ne more dalje. Vroče ob¬
jema noge svoje matere in s solzami, z obje¬
manjem prosi, ker z besedami ne more.

Špringer položi roke nad Elizabetino gla¬
vo, kot bi jo htel blagoslovljati, — kar bese¬
dice ne govori. Fedora pa upije:

„Sama, peš hočeš iti? Ah! Ne morem,
ne morem!"

- 51

„Mati, mati! pri večnem Bogu vas zaklin¬
jam, dovolite! G! če bi vedli, kako dolgo že
kaj takega mislim in tuhtam, in kako me je ta
misel tolažila! Kdaj že sem svoje živlenje va¬
ma posvetila! Ali kolkokrat, ko sem očeta
solznega vidila, ko ste vi, mamka, žalosti ble¬
deli, ah kolkokrat sem zaklicala; „jaz, jaz, ho¬
čem jima vse spet poverniti! Mati! oče! če
mi to edino upanje na svetu poderete, uzemite
še moje živlenje; ali bo pa samo žalosti venelo!
— Odpustite, če vas žalim. O dajte naj bom
kedaj srečna! Ne pravite mi, da so moje migli
nemogoče! to bi bila laž, moje serce živo go¬
vori. Dosti imam moči in sile, dosti je bom
sproti dobivala, vsaj le pravico iščem. Ne
strašim se dolge poli, ne nevarnosti, ne cesarja,
le strah me je vaše nesreče \“

„Pomiri se, moje dete, — seže ji Sprin-
ger v besedo; — ah nisem verjel, da sem tako
slab, ti si me naučila, da tudi meni moči manjka.
Ah dete ne morem, ne smem dovoliti, česar
prosiš!“

Taka beseda bla je Fedori verlo všeč.
Prime Elizabeto za roko ter pravi:

„Poslušaj me, Elizabeta. Če je tvoj oče
slab, ne zamerjaj, če je tudi mati slabotna.

- 52  -

Odpusti, če ti tudi jaz ne moreni dovoliti, kar
hočeš. Prosim te, ostani! Prosim te to, za¬
povedovati ti ne morem, zakaj zaslužuješ po
svojem sercu, da ti nihče ne zapoveduje."

„Vaše zapovedi, mati, mi bodo večno
svete. Ce mi zapoveste, da naj ostanem, mo¬
rebiti sama sebe premagam. Ali če vas je
moj namen le malo ganil, privolite mi ga! Ni¬
sem še le danas sklenila. Sklep je že star, že
globoko v serce vsajen.

Ali morete na kako drugo vižo dragega
mojega očeta rešiti?

Dvanajst let že terpi tukej in kteri prijatel
se je za njega potegnil? In ko bi se tudi kter
zanj potegoval, kdo si upa tako govoriti, kot
jaz? — O dajte naj še naprej verjem, da me

je sam Bog izvolil, da vas rešim! Ne ustav¬
ljajte se tedaj, vsaj se tudi nebesa ne ustav¬
ljajo. Povejte mi, kaj se vam tako strašno

zdi? Alije vam strašno, če za nekolko časa
grem? Oh kolkokrat ste zdihovali, da mi ne
morete moža dali? Ali bi me mož ne odpe¬
ljal od vas, morebiti še za večno? — Ali
se strašile nevarnosti. Ah nevarnosti ni no¬
benih. Zime sem vajena, vajena sem piša
in groma, vajena naj grozovituejega vremena.
— Ali vas skerbi moja mladost? Čmu?

— 53  -

Mladost je ravno, ki me bo podpirala, mladost
moja mi bo povsod moč dajala. — In porečete
morebiti, da poti ne vem? Pomnite le, kaj je
namestnik djal ? Pridejo skor misjonarji iz ki¬
tajske dežele, in le oni sami se smejo tukej
oglasiti. Ali ni dobrotnik to zato storil, da jaz
kakega vodja najdem? — Glejte vse je po
volji, ne manjka mi ničesar več, le dovolite mi,
da grem, o stariši, dovolite mi! B  —

„In kruha, ali si ga hočeš prositi ?“  Šprin-
ger živo pravi. „Očetje tvoje matere so po tih
ravninah kraljevali, moji očetje so sedeli na
poljskem prestolu, — in ti bi beračila ?“

„Kaj ? Taka kri v mojih žilah teče ? —
se čudi Elizabeta. — Mar bilo. Dve kroni so
se lesketale na glavi mojega roda, ali kaj sem
zdaj ? čmu bi se zdaj, čujte zdaj, ko sem
sirota, sramovala, kruha prositi? Ali mi ni to
v mojo čast? O več drugih, ki so z visokosti
v prah se prekucnili, več drugih še berači
kruha, in beračijo ga za se. Ali bi se tedaj
jaz ne ponosila, da ga za svojega očeta prosim?“
Te besede in pa živi plamen, ki seje
deklici na očeh svetil, je Špringerja premagal,
čutil je, da nima pravice, svoje hčeri v puščavi
zapirati, tako serce mora po svetu znano biti.

— 54 —

„0 moja Fedora! — glasno pravi Šprin-
ger in ženki gorko roke stiska; ah ali jo
hočeva večno tukej zaderževati, ali hočeva, da
tukej umerje? Ali ji smeva odrekati sreče,
ktera seji  spodobi? Ljuba moja, bodi terdna,
in ker ni mogoče, jo na kako drugo vižo re¬
šiti, — naj gre

Ali mati je bila terdna.

„Ne, ne! je klicala, — ne pustim je,
Bog ve da ne! Zastonj moj mož kaj takega
terja. Kaj? jaz bi otroka, lastnega otroka
v nevarnosti suvala? Ah Bog bi me kaznoval,
ko bi kedaj čula, moja Elizabeta je zime po¬
ginila, je poginila drugih nevarnosti! Ah kaj
takega hočeš od materskega serca imeti ?
O Stanislav! odpusti, da te ne ubogam; ne
morem, ne morem \“  —

To izgovori in si briše solze, ki so jo
bile polile. Springerju je serce pokalo, in
djal je svoji hčeri:

„I)ete moje! tvoja mati noče privoliti. —
Jeli, da zdaj ne pojdeš? t£

Ce mi to zapovedate, mamka, ne pojdem
— pravi Elizabeta in mater milo boža, —
večno vam ostanem pokorna. Ali morebiti
bote Bogu darovali, kar očetu nočete, ljuba
mati, pojdite, greve molit. Serce naj izprašuje

Božjo voljo, vsaj je Bog, ki nad nami čuje, ki
nas vodi, ki nam moč daje. (<

Molite, in med molitevjo je Fedora bridke
solze takala. In kdo ne ve, kak mir da po¬
božnost sercu vdihuje ? Ginejo kot rahle megli¬
ce vse žalne misli, ali se pa človeku lepše
zdijo, kot so se mu prej; seveda le pobožne
serca takih sladkosti uživajo, in Fedora, —
od nekdaj bogaboječa in mehkega serca, — je
popolnoma čutila, kako da jo je Bog utolažil.

Drugega dne.* ko je bil Špringer ravno
sam s svojo hčerjo', ji jame pripovedovati
o svoji nesreči in o vojski na Poljskem:

„Naj veči zoperniki Ruskega cesarstva
so bili moji prijatelji ali pa z menoj v žlahti.
Bil sem tedaj svoje živlenje, svojo kri dolžen
nesrečni domovini, kjer je moj rod kraljeval.
Ali Poljska je zginila, nehalo je cvesti Poljsko
kraljestvo, in dober kos dežele si je osvojil
ruski car. Moji gradovi in obilno moje bo¬
gastvo bilo je na oni plati dežele, ktera je
zdaj pod rusko vlado.

O kako lahko bil bi srečen ostal in
mirno živel pri tebi in tvoji materi. Ali
imenitni nezadovoljni Poljci so se zbirali
v moji hiši, in to carju ni bilo prav. Nekega

- 56  -

dne pridejo cesarski služabniki po mene. Ah
zapustiti sem moral tebe, ljubo dete, zapustiti
tvojo nesrečno mater. Vlekli so me v temno
ječo. Dete! ti si tedaj gorko plakalo, in nisi
vedlo zakaj, plakalo si, ker je mati tvoja se
jokala. Fedora je šla z menoj, in zahvalo-
val sem se cesarski milosti, da je smela z me-
noj vred zaperta biti. Skor let in dan sva
živela v temnici. Žalovala sva bridko, ali
obupala nisva še. Slednič pa sem bil obso¬
jen, do smerti živeti v ti puščavi, in draga
moja me je tudi simkej sledila. Ljubezen
bila jo je serčila, in mar bi me bla cesar¬
jeva volja na konec sveta zagnala, nikdar
bi me dobra Fedora ne bila zapustila. 0 dete,
obstati moram, da sem bil tudi v puščavi
včasih srečen po tvoji materi, priznati mo¬
ram, da je bila ona nesrečna — po meni!"

„0 nesrečni moj oče! Serčuo ste svojo
ženko ljubili!"

Te besede so Springerja prepričale, da
je Elizabeta čisto Fedori podobna, da bi tudi
ona se ne mogla nikdar od svojega moža
ločiti.

„Ljubo dete! — pravi spet Špringer,
in ji da Smolov list, kterega je od včeraj še
imel! — če ti bom kedaj hvaležen, da me

- 57  -

rešiš, če bom kedaj srečen, da bi tudi tebe
osrečiti mogel. — ah tedaj naj te spominja
to pismo tvojega dobrotnika; saj se hva¬
ležnost tudi kraljevi hčeri vdaj e. “

Deklica zarudečuje, pritiska list na persi,
in pravi:

„Dokler to serce bije, nikdar ne po¬
zabi dobrotnikov, nikdar ne bo nehvaležno!“
Nekolko dni se ničesar ni več govorilo
o Elizabetinem potovanju. Fedora se ni dala
preprositi; ali žalostna je bila in tiha, in vi-
dilo se je, da bi morebiti privolila, da pa
dobre sreče ničkaj ne upa. Neke nedelje
bilo je, ko so oče, mati in hčer ravno po¬
božno molili,'kar jame nekdo na vrata ter-
kati. Springer jih odpre, Fedora pa kliče:

„Ah moj Bog! glejte ga, glejte ga, ta
nam hoče našo hčer odpeljati \ u  — in zgrudi
se na stol in svitle solze se ji ulijajo po licu.

Pobožen duhoven stopi v izbo. Dolga
bela brada se mu je vila čez persi. Bil je
častivreden mož. Vidilo se mu je, da je
mnogo, mnogo prestal. Telo mu je bilo že
slabelo, ali duh še krepek. Gledal je nekako
žalostno, bitje njegovo bilo je krotko, ka¬
kor da bi mu vest pravila, da je mnogo
terpel pa ne zastonj.

58  -

^Gospod — govori starček Špringerju,
— z neizrečenim veseljem, dohajam k vam,
zakaj vem, da je tukej nebeško blago skrito,
blago lepše od zlata in srebra. — Prosim, ali
bi me ne prenočili?"

Elizabeta mu urno stol pristavi.

„Dek!ica! dobro potujete po poti čed¬
nosti in blagoljubnosti; ah daleč ste nas že
prehiteli, če ste še ravno mladi."

Ravno hoče sesti, kar čuje Fedorino
zdihovanje.

Mati keršanska! — ji pravi, — kaj se
jokate? Ali ni vaše dete blagoslovljeno? Ali
vam ne govori glasno vaše serce, da ste
„blažena med ženami?" Ce že vi solze
pretakate zato, ker vas hčerka le za nekolko
dni zapušča, — ah kako bi se še le mnoga
mati jokati mogla, če ji greh hčerko za
večno uzame.

„0 častivredni oče! če je ne vidim več!"

„Vidili jo boste, če prej ne, v nebesih.
Ali tudi na zemlji jo še boste vidili. Nevar¬
nosti so res velike, pa ali ni Bog vsemogočen,
ali ni čez vse milostljiv? Bog ne nalaga več
nevarnosti, kakor kolko jih človek lahko
prenaša!"

Fedora se joka, — ‘in se poda.

59  -

Špringer še ni besedice spregovoril.
Serce mu je pokalo, glas mu je v gerlu
zastajal. Cio Elizabeta ni bila tako terdna,
kot drugekrati. Ah prej ni nikdar, kaj dru¬
gega mislila, kot, kako bi rešila nesrečne
stariše. Ali danas je premišljevala, da jutri
morebiti ne čuje več sladkih glasov ljube ma¬
tere, da jo morebiti celo leto več ne vidi,
— take misli so ji bridko zalile dobro, mehko
serce. Zdi se ji, kot bi ne mogla odtod,
trese se vsa, kot rahla šiba — in solzna se
zgrudi očetu v naročje. Vbožica! zdaj, že
se bojiš prihodnosti, in še stopila nisi čez
prag drage bajte, kjer ti mamka živi, kjer
ti živi dragi očka! —

Starček in vsi trije pregnani sedejo
k večerji. Serčna gostoljubnost, resnična pri¬
jaznost ste oklepale majhno družino. Ah ali
veselja ni bilo nikjer. Komaj da je Špringer
sam solze zaderževal. — Dobri starček je
gledal vse tri zaporedoma, in tudi njemu se
leskece solza v očeh. Milo ga je bilo viditi.
Pravil jim je, kako so v tujih deželah ljudje
še nesrečneji, in povsod je kako tolaživno be¬
sedo upletal. Pripovedoval jim je o svojem
živlenju, in kmalo jih je bil prepričal, da še
vendar niso bili čez vse nesrečni. In kaj je

60  -

govoriti vedel ta starček. Šestdeset let bil je
že star. Dve tisuč milj odtod je hodil, po tujih
deželah in povsod je spreobračal divjake in je
zbujal v njih sercih živo Kristusovo vero. Cio
do kitajskega cesarja bil je prišel, in clo ta
ga je spoštoval. Med divjaki je živel, pri kte-
rih ni mati vedla, kaj je materska ljubezen;
sin ni vedel, kaj da je očetu, kaj je materi
dolžen. Tako sirovost je starček gledal!

Verh tega je še pravil, da je na Španjol-
skein doma, in da gre domu, ker ga njegov
poglavar kliče. In do doma ima še daleč. Ne¬
izmerno Rusko, celo Nemško in Francozko še
ima prehoditi: „Ali to me ničkaj ne skerbi, —
pravi. Potoval sem po deželah, kjer sem
mnogo noči pod milim Bogom prespal, kjer
so bile drobne korenine moj živež, — in bal
bi se pota, ki me memo dobrih ljudi popelje?
Med kristjani živeti je ravno, kot bi bil doma."

In potlej je še bil oče Paul (tako je bilo
starčeku ime) na meji kitajskega cesarstva,
v Sungorii. Pravil je, da je v ti deželi še ne¬
izrečeno veliko blaga, ali nobeden si še ni
upal, tam si svojega bogastva dobivati." Torej
sem prepričan, — dostavi — da še vendar
le keršanska luč prej kam posije, kakor da bla-
goželjen človek tje doide."

— 61

Očetu Paulu je pripravila Fedora snažno
in dobro posteljo.

Ko je drugega dne ljubo sonce vstajalo,
ustala je tudi Elizabeta in je tiho stopala do
izbe, kjer je starček spal. Posluša pri vratih
in ko čuje, da oče Paul že moli, odpre rahlo
vrata in se mu bliža. Kleče pred njim mu
pripoveduje svoje živlenje, pravi mu, da bi ji
ne blo mogoče, vpričo starišev kaj takega
govoriti, — da je namenjena, jutri že zapustiti
svoj dom. — Ginjen jo je poslušal starček,
solze so mu v oči stopale. Daleč je bil že
svet obhodil, vse je bil vidil, ali takega serca
vendar še ne, kot je bilo Elizabetino, —

Špringer in Fedora še kar nič nista mi¬
slila, da ju hoče Elizabeta že jutri zapustiti. Strah
je bilo oba, kedar jima bo kaj povedala o svo¬
jem odhodu. Fedora je vedno premišljevala
svojo hčer. Zmirom jo je hotla objemati,
zmirom govorili, ali bala se je vsake besede.
„To in to še imaš te dni opraviti^ — je uka¬
zovala Elizabeti in se je sama sebe tolažiti
hotla. Deklica je molčala, ali zdelo se je Fe-
dori, kot bi njeno oko dosti govorilo, da pojde,
ah pojde, zapustivši mater, očeta. —

Enkrat pravi Fedora:

„Elizabeta, če bo jutri lepo vreme,
pojdeš z očetom na jezero ribe loviti

62  —

Elizabeta molči. Debele solze ji tečejo
po licu. Springer, žalosten, kot njegova žena,
pravi živo:

„Ljubodete, ali t si čulo zapoved materno?
Jutri greš z menoj \ u

Deklica nasloni glavo na očetove rame,
ter mu tiho pravi:

,,Ocka! jutri boste vi mamko tolažili.* 4

Springer obledi. To viditi je vedla Fe-
dora, kaj da pomenja. Vedla je, da hčerka
govori o odhodu, — ah ni hotla lake besede
slišati, zakaj privoliti bi morala. Tiha je torej
in misli: „Ah pokorno moje dete vendar ne
pojde, če mu ne privolim ! 44

Springer se sili, da bi dosti močen bil
juteršnega dne. Skriva svoje solze, in si zmi-
rom govori: „Vsaj ji ne morem drugače po¬
magati. Ona zaslužuje, da je srečna, — in
ah druge poti pa do sreče ni 1“

Večer prihaja. Elizabeta pade ob tla in
solzna prosi stariše, naj jo blagoslovi. Oče se
bliža. Solze ga oblijajo in hčerka slega roke
proti njemu. Čutil je, da mora; ustavi solze,
dvigne svoje roke nad Elizabetino glavo, ter jo
molče priporočuje Bogu in sveti Trojici, —
ali kako bi bil neki kako besedo mogel izgo¬
voriti !

- 63  -

Potem Elizabeta pogleduje svojo mater
in milo pravi:

„In vi, moja mati, ali nočete blagosloviti
svojega otroka ?“

„Jutri! jutri! danas ne!“ zdihuje Fedora,
nesvesta si svojih sil.

„In zakaj ne danas, moja mali ?“ —

„Ah! da! odgovori Fedora in strastno
objame svojo hčer! ali, danas tudi, vselej,
vselej \ u

Elizabeta nakloni glavo pred svojima sta-
rišema, in oče in mati dvigata roke in blago-
slovljala otroka s povzdignjenimi očmi. In bi
Bog take molitve ne uslišal? — Malo vstran
pa moli oče Pavl in izprašuje Elizabeti moc
in krepost.... Viditi je bil kot kako bitje
nebeško. Tako molitev morajo angelci nesli
pred božji tron, in kako bi Bog takih prošenj
ne uslišal?

Ravno je bil tisti čas, ko je v Sibirii noč
le kake dve uri dolga. To je bilo Elizabeti
verlo všeč. Namaši nekolko potrebnih reči
v svojo torbico. Celo leto je pripravljala si
vsakoterih drobtine. Sošila si je bla topel ko¬
žuh in mnogo korenin in sadovja si je bila na¬
brala. Kruha prositi je le v naj veči sili hotla;
od starišev pa ničesar ni terjala, ah vsaj so

- 64 -

bili sami ubogi,# prav zlo ubogi. Kakih deset
kopek je bilo vse njeno premoženje. In s to
betvico je htela velikodušna devica to strašno
pot do Petrograda obhoditi!

„Oče! pravi duhovnemu drugega dne na
vse zgodaj, — dajte, naj greva, dokler še
moji stariši spijo. Ne budiva jih, vsaj se
bodo dosti jokali. Zdaj so mirni, ker mislijo,
da brez slovesa ne morem oditi. Verh tega
bi mogla skoz njihovo spavnico; ali glejte,
skoz to okno tudi lahko uideva,- Jaz lahko vun
skočim, potem hočem vam pomagati.* '

Starčiku je bilo to všeč, zakaj slovo bi
bilo vsim trijem prebridko. Gresta. Bila sta
že v hosti, kar zapusti Elizabeta starčeka in
hiti solzna nazaj do doma. Zgrudi se na tla
pred izbo, v kleri so stariši spali in zdihuje:

„0 moj Bog, čuj ti nad njima, brani in
vari ju, in ne daj, da bi se kedaj vernila in
mater ali očeta zastonj iskala!* Ustane in hoče
iti, kar za seboj vidi svojega očeta.

„0 moj oče! o zakaj ste semkaj došli?*
„Da te vidim, da te objamem, da te še
enkrat blagoslovim, da ti takole govorim:
O Elizabeta moja, če sim le eden dan preži¬
vel, da bi ti ne bil svoje ljubezni skazal, če
sim le enkrat kriv bil, da si solze pretakala,

— 65 —

če sim te enkrat le s kako besedo razžalil, —
o Elizabeta, odpusti mi, preden greš, odpusti
vse svojemu staremu očetu, če mi Bog sreče
ne da, da bi te kedaj več vidil, ah vendar
mirno in sladko umerjen)/ 4

„0 ne govorite kaj takega 44  — mu Eli¬
zabeta v besedo seže.

„Ah kaj hočem tvoji ubogi materi pove¬
dati, kedar se zbudi? Kako ji odgovorim, če
me upraša, kje da si? Ah iskala te bo po celi
hosti, po zelenem bregovju, jaz jo bom povsod
spremljal, in ž njo vred solze točil, klical bom
tvoje ime; ali ti naju ne boš čula. 44

Take besede slišati se nasloni deklica na
steno; ko oče vidi, da jo je preveč ganil, mu
je bilo žal in mirneje spet govori:

„Ljubo moje dete! Bodi terdno. Obetam
ti, da bo tvoja mati tudi terdneja, ako si je
ravno utolažiti ne upam. Obljubim ti, da jo
spet vidiš, kedar se verneš. Da, moje dete!
ali mi izprosiš sreče ali ne, Bog bo vendar
dal, da te spet vidimo ! 44

Duhoven je nedaleč od Elizabete stal in
ginjen je gledal to slovo. Springer mu zad¬
njič pravi:

„Moj oče! izročujem Vam blago, ki mi
je drajše, kot moja kri, izročujem Vam ga

Elizabeta, $

- 66  -

zaupno. Idita tedaj. Brez števila angelcov
bo vaju varovalo. In ta stara glava oživi po
Elizabeti. Bog jo bo vodil, vsaj je njen oče,
in ne bo dal, da bi poginila."

Devica, brez svojega očeta pogledati,
zakrije svoje oči z eno roko, drugo poda du¬
hovnemu in odide ž njim. In ravno začenja
sonce nizke griče s svojo svitlobo oblivati, in
temne jele se jamejo zlatiti. Vse je še poči¬
valo. Jezero je bilo mirno, gladko, gladko...
veterc kar veje mezil ni. Ni bilo čuti drobnih
ptičic... vse je bilo tiho, čudno liho. Skor
bi mislil človek, da je narava zato tiha, da Eli¬
zabeta še enkrat čuje glas svojega očeta, glas:
„Z Bogom!"

Kdo bi opisoval žalost Fedorino, ko se
zbudivši možu bliža, in mu na bledem licu bere,
kaj da se je zgodilo. Tiha žalost jo vije,...
skor ji žuga živlenje podkopati. Ah zastonj
jo je Springer tolažil, zaklinjal... ni ga po¬
slušala, clo njegove ljubezni ni čula ... vsaj
nima ničesar več v materskem sercu prostora,
če ga žalost za otrokom obliva. — Bog sam
jo je tolažil: molitev in zaupanje v njegovo
previdnost je Fedori edino moč dajala. —

Bilo je 18. maja, ko je Elizabeta se na
pot napravila. Cel mesec sta hodila po ueiz-

- 67

merni hosti, ki Sibirijo pokriva. Včasih sta
se s kakim tatarskim kmetom vozila kak kos
pota. Zvečera pa sta počivala v siromaških
bajtah. Pač dobro, da je bila Elizabeta si¬
romaštva že navajena. Kolkokrat je preno¬
čevala v kaki bajti kar na tleh. Veter je
pihal skoz okno, in večkrat je v hiši še clo
kaka žival svojo stajo imela.

Stirdeset verst od Tjumana stopata v drugo
lioslo, ki se je ravno na meji Sibirski razpro¬
stirala. Zvedeti, da je to meja, se je Eli¬
zabeti zdelo, kot bi zapuščala svojo domovi¬
no, kol bi se še enkrat ločila od svojih sta-
rišev. „Ah kako daleč sem zdaj že od njih!*
— je pogosto zdihovala,... pa je vendar le
krepko dalje korakala. —

Ravno tako ji je hi!o tudi pri sercu,
ko je v Evropo stopila. Bila je v drugem
delu sveta, — kaka daljina! Zapustila je v
Aziji svoje edine prijatelje, zapustila je vse,
kar je serčno ljubila. In kaj pa najde
v velikem cesarskem mestu, kjer je bogastvo
v kupih naloženo? Ali najde serce, kteremu
se bo smilila? Ali najde človeka, ki hi jo
podpiral? Seveda bil je Smolov v Evropi.
Ah ali v Petrogradu ga ne more viditi,

5*

- 68  -

Smolov je na meji cesarstva, on, ki bi ji
pomagati mogel. — Tako Elizabeta nobene¬
mu ni zaupati mogla, kot Bogu in pa časti¬
vrednemu Pavlu. In Pavl, šestdeset let star,
božji služabnik, je pač moral spoštovan biti
v cesarskih in kraljevih hišah. Tako je ne¬
dolžna Elizabeta mislila.

Od Perma do Tobolska se šteje devet
sto verst. Poti so lepe, in rodovitne njive
se ti smehljajo na levo in desno. Ruske in
tatarske vasi se zaporedama verstijo. Kmetje
so bogati viditi. Lepe kerčme vabijo pot¬
nika, bi skor rekel, da so imenitne; umno
izdelani stoli, lepo rezane mize i. t. d, so že
prav po evropejsko. Elizabeta se je vsemu
temu verlo čudila. Pa grad Permski ji ni
bil kar nič všeč. Stal je na skali, visoke
stene in ozke okna so bile puste. Dekle je
mislilo, da mora tam zrak pač nezdrav biti.

Od Perma se gre proti Kazanu. Ta pot
je naj dolgočasneja. Germovje se vriva člo¬
veku pod noge. Vse krog je zaraščeno,
pusto, osmojeno. Blisk ceplje ob hudi uri
to germovje in zato je skor vsako drevce
ožgano. In to pot je rahla Elizabeta obho¬
dili mogla.

- 69 -

Vse te zavere je Elizabeta krepko pre¬
našala. Seveda niso bile tolke. Vreme lepo
jo je spremljalo, in bil je ravno čas, ko so
se vozniki vračali, ki so bli prej pregnane
v Sibirijo spravljali. Za kak par kopek sta
se včasih deklica in starček dalječ peljala.
In tako sta prišla do bregovja reke Kame.
Odtod je bilo kakih 200 verst do mesta Ka¬
zana. Pol poti sta tedaj potnika že preho¬
dila. Ah! ko bi bili prihodni dnevi vsi tako
srečni ostali, ko so bili dozdajšni... lahko
bi se bilo vse zdelo Elizabeti. Ah bliža se
viharno vreme, bližajo se nesrečne ure in
skušajo Elizabetino moč.

Za nekolko dni je misjonar že bolj in
bolj slabel. Podpirala ga je Elizabeta in
naslanjal se je ob svojo palico ... ali pri vsem
tem je pogosto moral počivati. Ce se je tudi
včasih vozil, je voz po slabih potah vendar
gerdo škripal in se tresel, in to mu je vso
moč pojemavalo. Ali duša njegova je ostala
vsikdar krepka. — Težavno sta jo primahala
Elizabeta in starček do Šarapulja, in v ti
vasi bil je duhoven tako slab že, da ni mogel
naprej. Spravijo ga tedaj v neko čumnato,
— ah čudno revno: Okna so bile brez ste¬
kla, še kake klopi ali mize ni bilo viditi.

70  -

Malo slame na tleh je bila slarčekova po¬
stelja. Veter je pihal skoz okna in Bog ok¬
vari, da bi bil bolnik le zaspati mogel.

Elizabeta se je te bolezni grozno ustrašila.
Išče zdravnika, ali v celi vasi ni bilo nobenega.
Terdoserčni ljudje se niso pečali za njo ...
in tako je bila ona edina prijateljca, ki je bol¬
niku še malo postregala. Zamašuje okna
s starimi cunjami in se napravi na polje.
Tam je nabrala raznih rožic in zelišč in je
duhovnemu zdravilo skuhala. Naučila se je
bila to še doma. — Vendar pa je starček
proti večeru zmiram bolj in bolj oslabel...
ah in gorke solze so jele Elizabetino oko ro¬
siti. Večkrat je zapuščala čumnato, in je zu¬
naj britko jokala. Cul je vender misjonar
njeno zdihovanje, in jokal se je sam, kjer nje¬
nih solz ustaviti ni mogel. Čutil je, da se
smert bliža, in ni se je bal. Kako bi ga pa
tudi smerti strah bilo? Do šestdeset let je
marljivo delal v vinogradu gospodovem ... in
bi se Gospoda bal, če ponj prihaja?

„0 moj Bog! — moli tiho in zase, —
ne mermram proti tvoji sveti, večni volji, ali
zdi se mi, da bi mirneje umeri, če bi do
cilja pripeljal siroto, ki si mi jo izročil. 8

- 71

Elizabeta smoleno bakljo prižge in celo
noč bdi. Ko se dan zazna, mu da piti. Star¬
ček čuti, da skor ne bo mogel govoriti.
Dvigne se v postelji, prime kozarc, ki mu
ga deklica da in pravi:

„Moj Bog! priporočujem jo Onemu, ki
nas uči, da nam še kozarc hladne vode popla¬
ča, ki ga žejnemu dajemo!“

Te besede stresejo ubogo Elizabeto v dno
serca. Zdaj ve, da se zgodi, česar se je bala,
— ve, da duhoven svojo smert že čuti...
serce ji poka žalosti, pade pred posteljo na ko¬
lena in britko zdihuje.

„0 moj Bog! ponavlja starček, — o Bog
usmili se je, usmili se je!“

Bolezen je zmiram hujša. To misjonar
britko čuti. Pravi torej Elizabeti:

„Hčerka moja! Pri Bogu in pri tvojih
stariših te zarotujem, bodi mirna in poslu¬
šaj me. ft

Elizabeta se sili in si briše solze. Star¬
ček pa se težavno dvigne na postelji in dalje
govori:

„Ljubka moja! Dosti boš še preterpela,
preden končaš pot do Petrograda. Sama boš
hodila in vreme je slabo.

— 72

Ali te nevarnosti so še majhne. Veče te
še obdajo v carskem mestu. Tam je ljudstvo
pokvarjeno. Tam je zapelivcov, da jih ni pre¬
šteti. Ali tolažim se, tvoje serce je terdno.
Ti sama si gola čednost. Ne veruj sladkim
ustam, če te mamijo, če ti blaga in zlata
obetajo. Misli vselej, ce si v nevaršini, da bi
svoji materi, da bi dobremu očetu smertni meč
v persi zabodla, če bi se dala zapeljati, če
bi se pregrešila . 44

„Ah! oče moj, ne bojte se ničesar ../ 4

„Ne bojim se tudi ne. Si pobožna, si
vredno dete našega večnega Gospoda in Očeta,
in upam, da ostaneš terdna, če le večni Bog
skuša. — Zdaj pa, ljubo dete, vzemi iz mo¬
jega plajša tamle ves denar, ki ga še imam.
Dal mi ga je velikodušni Tobolski namestnik,
ko mi je tebe izročil. Ne zagovori se nikdar,
da nama je on pomagal, zakaj zastavil je po
tem svoje živlenje. Denar te pripelje že do
Petrograda; tam obišči častitega patriarha in
izporoči mu kaj od očeta Pavla. Ni me še
menda pozabil, in podpiral te bo. Sam mo¬
rebiti izroči cesarju tvojo prošnjo ....

Umiram, glej. in še na smertni postelji
ti pravim, da še nisem vidil dekleta, kot si ti.

- 73

In tvoja čednost prej zadobi svoje plačilo na
zemlji, kot morebiti jaz v nebesih_ u

Neha govoriti. Dihanje je postajalo bolj
in bolj redko in težavno, in merzel pot mu
stopa na čelo. Elizabeta skriva lice ob postelji
in bridke solze toči. Vse je tiho, le težka sapa
se čaje po čumnati. — Slednič sname inisjo-
nar mal križec iz vrata, ga poda Elizabeti, in
liho ji še pravi:

„Na to le, moja hčerka! Vse je, kar še
imam, in glej, kjer sem njega imel, ki je na
tem križecu pripet, — mi ni ničesar manj¬
kalo !“

Živo pritiska deklica majhni križec na
svoje persi, ga poljubuje in mije z vročimi
solzami. Prepričana je, da starček skor
stisne svoje oko . . . vsaj ji je naj drajše blago
že izročil.

„Sirota — starček milo zdihuje — ne
hoj se ničesar več. Glej dobrega pastirja,
čigavo podobo zdej na persih nosiš, nikdar te
ne zapusti ta varil, in poda ti še več, kakor
li je uzel. On, ki drobne ptice živi, ki šteje
pesek v puščavi, on tebe gotovo no pozabi.“

„0 oče moj, o oče moj! — kliče Eli¬
zabeta, in gorko stiska roko, klero ji je bol-

- 74

nik podal, — o oče moj, zakaj me zapuš¬
čate ?*

„Ljubo dete! tako je Božja volja. Uto-
laži se, bodi mirna, . . . kmalo bom nad
zemljo, bom gori. Tam hočem moliti za
tebe, za tvoje stariše . . . u

Dalje starček ne more govoriti. Se
mu se gibljejo ustnice, ali nobene besede
ni več čuti. Oči povzdigne proti nebu, se
zgrudi na slamo, še moli tiho tiho ... in
v molitvi za Elizabeto — ga je objela
bleda smert. —

Starčeka ni bilo več. Zazibala se je
duša kviško, duša, ki je za druge živela.

Bridki jok Elizabetin je mnogo ljudi
privabil. Izpraševali so jo, kaj da ji je.
Ona ne odgovarja, kaže na merliča, in
skor je bila čumnata polna radovednih.
Mnog je res kar radoveden bil, in se je
čudil nad lepim dekletom, ki je tarnalo za
starčekom. Nekteri so siroto omilovali.
Hišni gospodar pa se je le bal, da bi pla¬
čila ne dobil za slanico in za pičlo jed, ki
jo je dajal bolniku. Kako je bil vesel, ko
najde v plajšu mošnjo denarja. Žalosti je
bila Elizabeta na njo pozabila. —

- 75  -

Skorej so bili tudi duhovni tukaj.
Cerkveni služabniki prinesejo s seboj staro
trugo, in starčeka vanjo položijo. Grenko
solze se udirajo deklici po licu, ko mora
spustiti merzlo roko, ktero je gorko polju—
bovala.

,,Z Bogom \ u  kliče in si z robcom lice
krije, kot da bi si skriti hotla pusti, prazni
svet, po kterem ima zdaj hoditi.

„0 blaženi duh! ne zapuščaj uboge
sirote!“ zdihuje in spet kliče svoje stariše:
„0 moj oče! o moja mati! ah, kaj počen¬
jate zdaj le vi, ko sem jaz sama postala,
sama v tuji zemlji! C£  —

O tem pa se oglasijo žalostne, grobne
pesmi. Devajo merliča na noslice, . . . in
se napravljajo na pot do groba. Spremila
je deklica svojega dobrotnika na zadnji hoji,
spremila je onega, ki jo je vodil, podpiral,
ki je v smertni bridkosti še za njo molil. —
Na desnem bregu reke Kame malo raz
Sarapuljske vasi leži Sarapuljski mirodvor.
Ograjen je z nizkim plotom. V sredi pro¬
stora stoji drobna hišica, tam se molitve
opravljajo. Krog in krog je nasajenih mnogo
križev, in blizo dvigajo tanke jele žalostno
svoje verhovje proti nebu.

, — 76  —

Mnogo ljudi je spremljalo merliča.
Bilo jih je vsili narodov: Turkov, Arabov,
Perzjanov ... ki so se bli tamkej nase¬
lili. Nekteri so nosili bakle, nekleri sveče ...
in slagali so svoje pelje s petjem duhovnih.
Elizabeta je šla žalostna, tiha poleg njih.
Skrivala je svoje solzno lice ... ah po¬
znala ni nikogar, poznala je le enega, ali
lega ni več bilo.

Spustijo merliča v grob, in mašnik
mu veržejo tri pesti persti v jamo ... in
tam — daleč od domovja spi prijatelj člo¬
veštva, — nepoznan, nečasten. To je pla¬
čilo za to, da je luč vere razširoval, tako hvalo
mu svet ve. Ali tam gori drugači plačujejo!

Dolgo je klečala še Elizabeta ob hlad¬
nem grobu; solze, ki jih je takala, in pa
serčna molitev so jo malo utolažile. In kdo
ne pozna moči, ki jo molitev človeku vdi¬
huje? Uzdiga se naš duh proti nebesom, in
zaupanje v Boga se unema v pcrsih, — in
nesreča se nam manjša zdi. —

Elizabeta je žalovala, ali godernjala pa
ni. Zahvaljevala se je Bogu, da jo je do
semkaj tako srečno pripeljal, in „njegova je
volja, če zdaj več terpim,“ — je djala.
Zdelo se ji je, kot da bi se še enkrat od

— 77

doma ločila. Bila jc spet brez pomoči,
brez vodnika, ali bila je še pogumna,
močna tudi, kot tedaj.

„0 moj oče! o mati moja! — je
govorila, — ne bojte se, vaša hči ne
bo omagala 1 “

Tako je nagovarjala svoje stariše, ka¬
kor da bi bili vedili, kako se ji godi. In
če jo je včasih spet strah podervil, je klicala
očeta, je klicala mater, in spet je bila mirna.

„0 ti blažni človek! — zdihuje dekle,
kleče ob novi gomili svojega prijatelja, —
o da sem te prej zgubila, predenj so te
blagoslovili moj oče, moja mati! Oh kaka
sreča, če oni kterega blagoslovijo; o zakaj
te sladkosti doživel nisi!“

In ko je noč prav že nahajala, čuti
Elizabeta, da mora odtod. Ali spomin mu
vendar še mora postaviti dobroserčnemu
možu. Zapiše tedaj z ojstrim kamenčkom
tele besede na lesni križec, ki so mu ga
vsadili:

Pravičen je živel, pobožen je umeri; ali
svet ne mara zato!

Potem zapusti kraj žalosti, in zamiš¬
ljena se verne v gostivnico. Drugega dne
se napravi na pot, in kerčmar ji da tri

— 78  -

rubeljne 13) , kteri so še čez račun ostali.
Hvaležna in ginjena je prejela Eizabeta ta
dar rajnega dobrotnika, skor se ji je zdelo,
kot da bi ga ji bil iz nebes poslal. —

„Ah! — pravi, — ti moj ljubi Bog!
še po njegovi smerti uživam njegove dobrote/ 4
In šla je dalje. Ah kolkokrat so mo¬
čile njene solze suho zemljo, če je samotež
stopala naprej v tujo deželo, med tuje ljudi.
— Ce jo je včasih kak kmetič ali pa kak
popotnik milo pogledal in jo kaj prašal . . .
vselej je pomnila svojega prijatelja, ki je
mesto nje odgovarjal, ki je zdaj v zemlji
večno vtihnil. če se je kak prazen voz
memo nje peljal, ni si upala, voznika pro¬
sili, naj se malo ž njim pelje. In verh tega
lii imela več, kot tri rubeljne . . . Kako
varno jih je hranjevala, da hi ji le še ne
bilo treba, skor kruha prositi. Zvečera je
le v naj revniših bajtah postelje prosila;
vsaj reveži tudi naj boljše serce imajo, saj
naj bolj poznajo nesreče! —

Tako je počasi hodila. Še le perve
dni mesca listopada je prišla v Kazan.
Merzla, ojstra burja je pihala več dni za-
poredam, in po reki Volgi so velike ledene
ploše veršele. Ni bilo mogoče čez vodo

- 79  -

Brodarji si niso upali čez reko, kakor le za
prav dober denar. Tega Elizabeta seveda
ni imela. In tudi bi se bil težko kak pot¬
nik podstopil, da bi se bil po nevarni vodi
vozil. — Ali Elizabeto je serce naprej
gnalo; čakati mogla ni. Prosi brodarje.
Ne upajo si črez, preden da voda čislo
ne zamerzne.

„Kdaj pa bi vtegnila črez in črez zamerz-
niti?* praša Elizabeta. V kakih štirnajstih
dneh — “  odgovarjajo brodniki. Elizabeta
noče odlagati. Gre do bregovja reke Volge in
ponižno prosi brodnike rekoč:

„Za Boga prosim vas, prepeljite me.
Prišla sem iz Tobolska in grem v Petrograd,
da tam pri cesarju izprosim prostost svojim
starišem. Ah imam malo denarja. Cc bi
morala štirnajst dni tukaj ostati, vse potra¬
tim, in kaj hočem potlej početi?*

Te besede so enega brodnika globoko
ganile. Prime Elizabeto za roko, ter pravi:

„Pojte, pojte, pobožno dekle. Hočem
poskusiti, da Vas prepeljem. Dobro dekle
ste in se Boga bojite in svojega očeta
gorko ljubite. Nebeški oče nama bo poma¬
gal. Pojdite.*

Stopita v čoln in krepko vesla brodnik
do sred reke. Ali tam ne more naprej.

- 80  -

Dene dekleta na pleče in varno koraka
ž njim po ledu in srečno sta prišla na on¬
kraj. Veselja in hvaležnosti se je Elizabeta
solzila. Seže v žep in hoče verlemu možu
kaj plačati. Ali mož je djal, viditi, da
nima še čisto treh rubeljnov:

„Ubogo dekle! To je vse, kar imaš?
In s to betvico hočeš do Petrograda priti?
In še misliš, da bo Nikolaj Kisolov še kaj
plačila jemal? Ah nikdar ne! čakaj raji,
hočem ti še nekaj dodati."

To izgovori in ji poda majhen denarček,
se loči od nje in pravi:

„Bog te vari, hčerka!"

Elizabeta vzemši denarček, ga ginjena
gleda in reče:

„Ah, ljubi vinar, hranim te za očeta.
Pričal boš, da je Bog njegovo molitev
uslišal, da njegov blagoslov še zdaj nad
menoj bdi." —

Vreme bilo je čisto in vedro. Le vča¬
sih je zagromela iz severne strani merzla
burja. Stir dobre ure je bila Elizabeta spet
obhodila. Trudna se je ogledovala po kaki
bajti, kjer bi si odpočila. Nobene ni ugle¬
dala. Išče si tedaj pod milim Bogom kakega
zavetja, kjer bi se vsaj vetra ubranila.

- 81

Našla je germovje, ki jo je varovalo. Blizo
pa se je raztegala prostrana hosta. Mogočni
hrastovi so se v njej dvigali, in hrastovi so
dekleta pomnili, da je v Evropi; zakaj
doma je bila le tankih jel navajena. O kako
so ji bile zdaj domače drevesa drage! „Kdaj
jih spet vidim, je zdihovala, — kdaj spet
čujem milo šumenje? Ah kdaj spet objamem
očeta, mater

Tako govore je stegala roke proti
mestu Kazanskemu, ki je daleč na stermi
pečini čepelo.

Po poti je Elizabeta večkrat gledala
reči, ki so bridko žalost v njenem sercu
budile. Danas pa je vidila pregnane,
ktere so peljali v tuje kraje, da tam rudo
kopljejo do smerti. Vklenjeni so bili,
dva pa dva skupej. Nekteri so bili namen¬
jeni v Nerčinsk, nekteri pa v Irkuck, da
tam puste kraje naselijo. Danas so se ravno
peljali pregnanci, ktere je sodnija obsodila,
do kitajske meje; tam morajo ostati v gradu,
kterega je ravno cesar na meji sozidal.
Nekteri so hodili peš, nekteri so se vozili.
Na vozeh pa je bilo mnogo zvezanih in
nabasanih cul viditi . . . bilo je njihno pri—
hodno premoženje. In ljudje so bili večidel

Elizabeta, 6

82  -

hudobneži, ktere bi morebiti drugi cesarji
k smerti bili obsodili, — ali na Ruskem
malokdo smert terpi zavolj kake krivice, —
pošljejo ga raji v Sibirijo, ker je tam ljudi
še zlo treba. Ti ljudi so se Elizabeti res
smilili; pa krnalo vidi na nekem vozu nekol-
ko mož, kterim se je na licu poznalo,
da so bli žlahnega stanu. Ah Elizabeta —
ugledati jih, je solze pretakala; — pom¬
nila je svojega očeta. — Bliža se jim
in jim daruje seveda ne denarjev —
zakaj denarja imela ni — pa daruje jim
mnogo usmiljeno solzo.

Tri mesce skor je pošlo, ko je imela
eden rubelj, zakaj po poti so ji bli dobri
ruski kmetje zastonj mleka, sira in kruha
dajali. Ali vender pa je Elizabeta res že
uboga bila. Denar je že skor ves potro¬
sila, in njena obleka je bila že silno revna.
Komaj da jo je še le malo zime varovala.
In zima bila je huda huda. Debel sneg je
pokrival žalostno zemljo, in vendar je še
zmirom dobro medlo. Mraz pa je bil tako
ojster, da je sneg že v zraku zmerzoval.
Zdelo se je človeku, kot da bi se led iz
neba sipal. Včasih spel je strašen veter

- 83  —

razsajal, in je bil tako buren, da je dekle
se v sneg zakopavati morala.

Enkrat je vihar silno pihal, in po
zraku sneg raztepal ... in snega bilo je
skor vse temno. Težavno je bila Elizabeta
gazila, kar ne more več: veter jo je zavi¬
hal in zgubila je pravo pot. Ni vedla kaj
početi. Postoji. Blizo sebe ugleda terdo
skalo, se ji bliža in jo terdo objame; tako
se je vetru ustavljala! Nekolko časa je tam
slonela, kar čuje nedaleč nek šum. Zdelo
se ji je, da mora nek dom blizo biti. Gazi
dalje in kmalo vidi pred seboj prekucnjen
voz, in malo od voza slabo leseno bajto.
Terka. Pride ji staro bablje odpirat.

„ Ubogo dekle — pravi starka, viditi
bledo in trudno Elizabeto, — odkod pa
hodiš čisto sama v takem vremenu ?“
Elizabeta po navadi odpoveda:

„Prihajam iz Tobolska in grem v Petro¬
grad, da tam pri cesarju izprosim milost
svojemu očetu. —“

V hiši je sedel nek človek in je na¬
slanjal glavo ob roke.

Ko pa Elizabetine besede čuje, se dvigne
in se nad tujko čudi.

Osupnjen pravi:

- 84

„Kaj si rekla? Ti prihajaš iz Sibirije,
in potuješ sama v takem vremenu, potuješ
zavolj svojega očeta? — — Ah moja ljuba
hčer bi morebiti tudi prosila zame, ali ločili
so me od nje, in ona si ne sanja, kje da
živim, kod me vlačijo. Ah! nikdar je ne
vidim več, in zato umerjem. Grenko je,
grenko, daleč od svojih detet se potikati . . .“

Elizabeto besede te v serce zbodejo.

„Moj gospod, mu odgovarja, — upam,
da oče ali pa mati že lahko kak kratek čas
brez svojega deteta živita."

„Zdaj ah poznam vsaj svojo nesrečo —
povzame spet pregnani, — in bi hčeri spo¬
ročil, kaj da sem in kje da sem. Imam že
pismo napisano. Gospodar onega prekucnje¬
nega voza le bi ji pismo lahko izročil, ker se
ravno v tisto mesto pelje, kjer moja hčerka
biva. Ah ali ta mož tirja plačila ... in jaz ne
gleštam še ene kopeke ne. Oj! oj!"

Elizabeta seže po zadnji svoj rubelj. Sram
jo je skor, ker nima več podariti.

„Nate, če je dosti", reče tiho in sram-
Ijivo in poda dnar pregnanemu. Mož hvaležen
stiska dobrotljivo roko, ter leti do voznika in
mu ponudi pismo in rubelj. Voznik bil je za-

85 -

dovoljen. Tako se je dobroserčna deklica zad-
nega vinarja znebila. —

Burja vtihne. Elizabeta se spravlja na
pot. Še serčno objame starko, ki ji je milo
postregla, in ji na uho pravi, da bi mož ne čul:

„Dobra tetka, ne morem vam plačati,
zakaj ne gleštam ničesar več. Ponudim vam
le blagoslov mojih starišev, in verujte mi, ta
blagoslov je mnogo vreden .“

„Kaj? — se zavzame starka, — o uboga
sirota. Vi sle vse dali?

Elizabeta zarudeči; ne ve, kaj da bi rekla.
Pregnani mož pa čuvši, zderkne prednjo na
kolena in pravi: 1

„0 angelc moj, ki si mi vse daroval,
ah ali ti ne morem s čem ustreči ?“

Na mizi je ležal železen nož. Eliza¬
beta seže po njem, si odreže kos ramniee
ter ga da možu rekoč:

„0 Gospod! če pridete kedaj v Sibirijo,
vidite tam Tobolskega cesarskega namestnika.
Dajte mu to le, prosim vas lepo, ter mu re¬
cite: Elizabeta pošilja la le kos svojim sta-
rišem . . . morebiti privoli, da ah mojemu
očetu, moji materi ta ostanek naznani, da
še živim/ 4

- 86

„Ah, pri Bogu vara to obljubim, odgo¬
vori pregnani. In če ne bom čisto suženj,
ah skušal bom stakniti liišo, kjer vaši stariši
prebivajo, pravil jim bom, kaj da ste mi
danes storili .“

Kako je bila Elizabeta vesela ! Mislila
si je, kako čudno srečni da bodo njeni sta¬
riši, če kaj o njej zvedo. — Imela pa zdaj
ni ničesar več, kot majhni denar, ki ji ga je
brodnik pri reki Volgi daroval. In vendar
je bila bogata: Zakaj osrečila je bila žalost¬
nega očeta, vtolažila ubogo starko. — Glejte!
toliko velja majhen dar, če ga dobro serce
daje in če je ravno v sili prav prihajal. —

Od Volodimira se gre proti mestu Po-
krovskemu. Ta pot je zlo pusta. Viharji so
bili veliko cesto pred Pokrovskim mestom
razderli, ni bilo mogoče, po nji ' hoditi. Od
ceste v plat se je razlegalo veliko močvirje,
ki je bilo zmerznjeno. Po tem močvirju so
mogli potniki proti Moskvi potovati, če je
bilo ravno malo delj. Elizabeta se derži te
steze in koraka pogumno čez ledeno moč¬
virje. Seveda ni blo prav za prav nobene
dobre steze, in zato ni čuda, da je deklica
zablodila. Hodila je semtertje, dokler da
trudna pod nekim germovjem počiva. — Tik

- 87  -

močvirja se širi neznano velika hosta. Tam
se je bilo zlo tolovajev bati. Elizabeta bi
se bila morebiti tega ustrašila, ko bila kaj
imela. Ali tako ni gleštala denarja, in brez
skerbi se je bila napravila na pot čez moč¬
virje. Zgrešila jo je, kakor smo povedali,
in trudna je obsedela pod nekim germovjem.
Tam je izzula obutev, da bi jo malo posu¬
šila ob soncu, ki je ravno začelo slovo jemati.
V sredi puščave, pred preveliko liosto, trud¬
na, neznana poti . . . kam hoče zdaj sirota?
Res jo je jelo skerbeti. Mrak nastaja. Eli¬
zabeta se dergne in gre naprej, iskaje prave
steze, ali vsaj kake koče, kjer bi prenočila.
Kar čuje od daleč necega govoriti in že se
zahvaluje Bogu, da je še ni zapustil. Skor
jih čuje več, in kmalo vidi nekoliko ljudi,
ki ravno iz hoste prihajajo. Gre jim vesela
nasproti, ali ko jim je že bližej, jo nek strah
začenja prevzemali. Možje so tako divji,
tako sirovo gledali, da je Elizabeta trepetala
pred njimi. Skorej je mislila, da jo je Bog
kaznoval, ker je bila tako prederzna, vsaj
so ji prej že ljudje pravili, da je močvirje
zavoljo tolovajev nevarno. Pade torej na
kolena in prosi Boga, naj ji odpusti, naj jo
varje. O lem je derhal do nje prišla, in

- 88  —

tolovaji obstanejo pred njo. Čudno se jim
je zdelo, tako lepega dekleta v sredi puščave
viditi. Prašajo jo, kaj da tukaj počenja, od¬
kod da prihaja, kamo da gre? Elizabeta je
odgovarjala po navadi, da prihaja od To-
bolska in da gre v Petrograd , in pristavlja
še, da je pravo pot zgubila, in da si hoče
ravno kje kakega zavetja poiskati. Tolo¬
vaji jo potem izprašujejo, koliko da ima kaj
denarja, ker tako daleč potuje? Elizabeta
jim kaže majhin denarček, ki ga je od brod¬
nika dobila.

„Ali je to vse?“  se čudijo tolovaji.

„Vse“, odverne deklica.

Tolovaji se spogledujejo, ali oni niso
ginjeni . . . zakaj mnogoletne hudobije zata-
rejo mehkočutnost serčno; pa čudili so se ji
vendar. Spoznali so, da jo neka nevidna
moč Varje, in zato si niso upali ji kaj ža¬
lega storiti, pa tudi kaj dobrega ji nočejo
storiti . . . gredo naprej in pravijo:

„Puslimo jo, pustimo, zakaj njo zares
Bog sam varje.“

Elizabeta se dvigne in beži kar more.
Stopi v bosto, in ni dolgo hodila, kar vidi
blizo majhno cerkvico, posvečeno Mariji de¬
vici. Tik cerkvice je stal nizek steber, na

89

kterem je bilo zapisano, kod steza do tega
in onega grada pelje. Elizabeta je čutila,
da jo je Bog rešil, in hvaležna se zgrudi
ob tla in moli. Ni bila več trudna. Nada
in np sta ji novo moč dajala. Kmalo spet
vidi reko Volgo, prek ktere se je šlo proti
Moskvi, in vidi tudi skor Pokrovsko vas, ki
bi se lahko tudi mesto imenovala, bila je
čedna in prostorna. Malo raz vasi ali mesta
najde deklica nek star in pol razdert žensk
samostan. Hiti tje in zaupno poterka na
vrata. Pripoveduje tam o svojem potovanju
in nune so jo serčno sprejele. Spet je našla
Elizabeta kako mehkočutno serce. Zdelo se
ji je skor, kot da bi doma pri svoji ljubi
mamki bila. Njena pripovest je nune zlo
ganila, in vse so se dekletu zlo čudile.
Le žal jim je bilo, da ji za naprej pomagati
ne morejo. Samostan je bil ubog, in nune
so živele od milodarov. Vendar pa ženke
pobožne niso hotle, da bi Elizabeta razca¬
pana in brez obuvala dalej potovala. Sleči
je morala raztergano svojo obleko, in vsaka
nuna ji je kaj podarila; tako je bila Eliza¬
beta dobro opravljena. Sperva skor ničesar
ni hotla uzeti, ker je vidila, da so nune

- 90

same zlo zlo sirote, ali nune ji kažejo na
samostansko zidovje, ter pravijo:

„Imamo vendar svoj dom, ljubo dekle;
vi še tega nimate. Kar drugega kaj imamo,
je vaše, zakaj revniši ste, ko smo me. a

In zdaj se napravi Elizabeta na pot
proti Moskvi. Ugledavši to prestaro carsko
mesto se je čez vse čudila. Kaj takega si ni
nikoli mislila. Gomzelo je ljudi po ulicah,
iz vseh krajev sveta bilo je tukaj ljudstva,
in dalej ko je šla, več ga je bilo. Sto in
sto kočij, sani, mož in žensk je vidita. —
Prebivališča pa si je poiskala v neki vasi
pred mestom. Tudi v vasi je bilo vse polno
ptujcov. Ah za kako malo sobico kolko so
plačevali ... in deklica ni imela ničesar!
Mnogo solzo je pretakala, če je kje kako
slabo jed dobila, ali kako pest slame, da si
je na njej počila. Ali zato se ni preveč
ponižala; vsaj je Bog vedel, zakaj da terpi,
vsaj je bila očetova sreča njen cilj in konec.
Terdno je verovala, da le svojo sveto dolž¬
nost spolnuje, in vesela je bila, ker je še
tako terpela za svoje stariše. —

O tem se oglasijo vsili strani zvonovi,
in vsili je čula Elizabeta cesarjevo ime izgo¬
varjati. Topovi so gromeli, da jo je bilo

91 -

strah; nikdar še ni takega bučenja slišala.
Boječa vprašuje deklica nekolko bogato oble¬
čenih gospodov, kaj da to vse pomenja?

Cesar se Moskvi bliža", ji odpovedajo.

„Kaj ? — se čudi deklica, — ali ni
v Petrogradu?"

Gospodje jo debelo gledajo, smili se
jim deklica, ki še tega ni vedla, in pra¬
vijo ji:

„ICaj? siromaško, kaj še ne veš, da pride
car Aleksander v Moskvo; tukaj se da
kronati?"

Veselja in zavzetja se Elizabeta solzi.
Bog ji je pomagal, Bog ji je cesarja nasproti
poslal, in verh tega je prišla v Moskvo
ravno ob času kronanja. Tedaj ravno žabi
serce, da ima čversto, da ima strašno pra¬
vično biti, tedaj se nagiba milosti in osre¬
čuje nesrečne in odpira ječe in tamnice.

„Ah! — pravi Elizabeta, — ah moj
oče, zakaj sama vživam le nade tega veselja ?
Ah zakaj vam ne morem sporočiti, kedar
sem srečna!"

Mesca marca leta 1801 došla je Eliza¬
beta v veliko glavno mesto Moskvo. Mislila
je, da je zdaj konec težav in nesreč, ali

92  -

ubožica se je zmotila. Hodila je po mestu
in je vidila ponosne hiše, ki so si je zdele
kot cesarski gradovi. Blizo njih je spet gledala
nizke bajte kot v kaki vasi, prišla je
v hosto, na polje in je menila, da je raz
mesta. To je bilo sprehajališče Moskvičanov.
Hodila je delj med tem drevjem. Silno
ljudi je gomzelo tam, kočije so prihajale in
odhajale, vse je govorilo o slovesnosti
cesarjevega kronanja. Vsili strani so zvoneli
zvonovi, in gromeči topovi so bučali,
da je bilo kaj. Elizabeta se bliža cesarski
hiši, ki se Kremlj imenuje. Tam je bila
čudna stiska, ljudje so se semtertje prerivali,
okoli in okoli pa so bili prižgani kupi lesa.

Elizabeta stopa do enega ognja in se
boječe blizo nja usede. Bila je trudna hoje
in mraza. Cel dan je bila hodila, gledala
je visoke prelepe hiše, prosila je poslopja . . .
ali nobeden se ni za njo pečal.

O tem se noč bliža, in ojster mraz je
nastajal. Uboga Elizabeta ves dan ni niče¬
sar jedla. Vedla ni, kaj bi počela. Vsa¬
kega človeka je pogledala, da bi našla kako
milo, kako prijazno lice, da bi prosila za
majhen dar. Ali nje nobeden ni pogledal,
ker ni ničesar potreboval od nje. Derznila

- 93

se je in prosila v nar revniših kočah, da bi
jo prenočili, — povsod so jo odpravljali.

Zakaj vsaka luknja, vsaka naj slabeja
postelja se je dobro plačevala . . . kdo bi
bil tedaj Elizabeti kaj zastonj dajal?

Verne se dekle spet do Kremlja in sede
spet ob planem in pretaka bridke solze;
skor ni mogla še kruha podrobiti, kterega
ji je neka miloserčna starka podala. Malo
da ni jela roke stegati, in po beraško
prositi milo dara ... ali ponosno serce ji
je roko ustavilo. Vendar pa je zima tako
hudo pritiskala, da je bilo njeno življenje
v nevarnosti, ah in živlenje ni bilo več
njeno. Podarila ga je svojim starišem.
Premaga toraj ponosno svoje serce, pokrije
oko z eno roko, drugo pa stega proti gos¬
podu, ki je ravno inemo nje šel, in pravi:

„V imenu vašega očeta, ki vas ljubi,
v imenu matere, ki vas je rodila, prosim
Vas, darujte mi nekaj, da bi si posteljo
plačala.^

Gospod, kterega je ogovorila, posloji
in ogleda deklico pri svitlobi.

„Mlada deklica, — pravi — to ni
lepo, da beračite. Ali bi ne mogli delati?
Če je človek mlad, si mora živež že sam slu-

- 94  -

žiti. Bog vas obvari, meni berači niso po
volji.* Izgovori in odide.

Nesrečna Elizabeta povzdigne svoje oko
proti nebu, kot da bi si tam gor prijatelja iskala.
Njena vest bila je čista, njeno serce je ni
moglo grajati. Bila je nesrečna, pa nesreče
ni kriva bila. — Spet prosi. Nekteri pa
so ji dajali kaj malega, ah pa bilo je pre¬
malo za njene potrebe. —

Pozno bilo je že. Ljudje so se že
razgubljevali, ker je černa noč nastajala.
Elizabeta se ni ganila.

Plameni so jeli vgašati in straža pred
Kremljem je hodila semtertje po tergu.
Opazivši Elizabeto jo praša, zakaj da je tukej
ostala? Deklico je strah vojšakov; obilne
solze se ji udirajo po licu, govoriti pa
besedice ni mogla. Vojšaki terdoserčni se
vstopijo okoli nje, ter je še enkrat prašajo,
kaj da tukaj čaka. Tedaj Elizabeta trepetaje
odgovori:

„Prišla sem iz Tobolska, da bi pri
carji prosila milosti za svojega očeta. Peš
sem hodila do semkej, in ker vinarja nisem
gleštala, me nihče prenočiti ni hotel.* Pri
teh besedah se vojšaki na vso moč kroho¬
tajo; menijo, da se dekle laže. Nedolžna

- 95 -

Elizabeta hoče zbežati, ali vojšaki je ne
pustijo.

„0 moj Bog v nebesih! o moj oče —
se joka sirota, ah ali mi ne pridete na
pomoč? Ali ste pozabili uboge Elizabete?"

Smeh in jok sta kmalo več ljudi pri¬
vabila, ki začenjajo godernjati nad terdoserč-
nostjo vojšakov. Elizabeta povzdiga roke
in kliče:

„Bog mi je priča, da se ne lažem.
Peš prihajam iz Tobolska, da izprosim
milost svojemu očetu. Rešite me, ah rešite,
da ne umerjeni prej, preden da je moj oče
srečen . 1 “

Te besede so vsako serce ganile. Vsi
se ji bližajo, da bi ji pomagali. Nek gospod
pa pravi:

„Jaz sem gospodar velike gostivnice
k svetemu Vasilji na tergu. Jaz hočem
deklico prenočiti. Zdi se mi, da ni čisto
nizkega stanu. Dovolite, da gre z menoj."

Vojšaki nekolko ganjeni je ne zaderžu-
jejo. Elizabeta okleplje noge svojega reši¬
telja; ali mož jo uzdigne in jo pelje na
svoj dom, ki ni bil daleč.

„Nimam ti zares nobene izbe dati,
vse so že polne tujcov. Pa moja žena

96  -

te hoče dans prenočiti. Ona je dobra in
miloserčna.“

Elizabeta se veselja joka in ne reče
besedice ne. Mož jo pelje v neko majhno
sobo, kjer je mlada ženska za toplo pečjo
lepega deteta zibala. Ustane, ko vidi moža
in tujega dekleta. Mož ji pove, iz kake
nevarnosti da je siroto rešil, in kako ji je
gostoljubnost obetal v imenu svoje žene.
Ženi bilo je to čisto všeč. Prime Elizabeto
za roko in milega glasu pravi:

„Sirotka, kako je bleda in žalostna.
Utolažite se, poskerbimo za vas, kolkor
nam mogoče. Drugokrat pa ne ostajajte tako
pozno na ulici. V velikih mestih se mlado
dekle ne sme nikoli tako zapozniti.*

Elizabeta pa odgovori, da ni mogla
strehe najti, da so jo povsod odganjali,
ker je uboga. Pripoveduje dalej o svojem
potovanju in o svojej nesreči. Mlada žena
je solze prelivala pri Elizabetinih besedah,
mož je ginjen poleg nje stal.

Ko je govoriti nehala, pravi Jakob
Kosi kerčmar:

„Seveda me nihče ne pozna v mestu.
Ali verjemite mi, da hočem vse za vas
storiti, kar bi le zase storil.^

- 97  -

Mlada žena objame moža, ker je tako
mehkega serca do nesrečnega dekleta in
praša Elizabeto, ali nobenega ne pozna,
ki bi jo do cesarja peljal. —

„Nob enega" pravi deklica. Ni htela
Smolova imenovati.

Kako bi ji bil tudi on pomagal? Bog ve,
kako daleč da je bil?

„Nič ne marajte zato — odgovori
mlada žena — car naš je milostliv, vaša
pobožnost vas popelje do njega."

„Da, da! seže Jakob Rosi v besedo,
— jutri se bo kronal car Aleksander, lahko
ga dobite na poti do cerkve. Pokleknite
pred njega, prosite, naj se vašega očeta
usmili. Jaz sam vas spremljem tje . . ."

„Ah! moji prijatelji — glasno in ginjeno
pravi Elizabeta, — Bog vas čuje in moji sta-
riši vas blagoslovijo. Vi me peljete pred noge
mojega carja . . . Morebiti boste priča naj veče
moje sreče. Ce zadobim milost svojemu očetu,
če mi bo mogoče, mu jo sporočiti, . . . boste
vi ah priča neizrečenega veselja."

Dalje ni mogla govoriti. Mislila si je naj
večo svojo srečo. Skor jo je strah, tolko
veselja vziti. Dobrotniki njeni ji pravijo mno¬
go o milosti carja Aleksandra. Elizabeta jih je

Elizabeta. 7

- 98  —

poslušala, poslušala bi jih morebiti celo noč,
ali blo je že pozno. Jakob Rosi je šel pod
streho spat. Njegova žena in pa Elizabeta ste
v eni izbi spale. —

Dolgo deklica zaspati ni mogla. Njeno
serce blo je ginjeno in nemirno. Zahvalovala
se je Bogu za vse dobrote in tudi za vse ter-
plenje, vsaj jo je terplenje semkej pripeljalo,
kjer je našla dobre ljudi, usmiljene serca. —
Ko jo spanje obvije, je le še vendar sanjala
o svoji preveliki sreči. Vidila je v sanjah
svojega očeta, svojo mater, kako se veselja
jokata. Zdelo se ji je spet, kakor bi čula
milo besedo cesarjevo. Tako so jo sanje mo¬
tile do jutra.

Na vse zgodaj so se drugega dne oglasili
topovi in zvonovi. Vsili strani se je čulo
glasno bobnanje in radostno vpitje Moskviča-
nov. Elizabeta se je lepo oblekla, ker ji je
njena dobrotnica oblačilo posodila. Meša se
zdaj z Jakobom vred med ljudi, in oba gresta
do velike cerkve Kristusovega vnebohojenja,
kjer se im* car Aleksander krcinati.

Več ko tisuč sveč je gorelo v cerkvi. Na
zlatem tronu je sedel car Aleksander in nje¬
gova mlada žena poleg njega. Bila sta oba
prebogato oblečena. Cesarica poklekne pred

99  -

svojim gospodarjem in prejme krono iz njego¬
vih rok. Postavi jo na glavo in prečudno je
bila lepa viditi. Poleg nje je stal častivredni
Platon, patriarh moskovski, in goreče njegove
besede so spominjale cesarja vsih dolžnosti.
Kaže mu vse brezštevilne narode, nad kterimi
bo vladal. Iz vsakega naroda je bilo mnogo
vojšakov, gospode in drugih ljudi v cerkvi.
Kaže mu Kamčadale 14) , ki daleč v Aziji pre¬
bivajo; kaže mu Samojede 16) , ki so daleč od
reke Jenizeje 16)  prišli, kjer večna zima brije,
kjer se ne žanje rumeno žito, kjer se nobeno
zerno ne cimi; kaže mu Astrahanske prebi-
vavce, pri kterih smokve in drugo sladko
sadovje zori; kaže mu rodove, ki daleč v severni
Ameriki stanujejo; kaže mu zadnič narode, ki
se mešajo poleg černega morja, ki mejijo proti
Kitajskemu, Perzjanskemu in Mogulskemu
cesarstvu . . . kaže mu vse narode, ki pol sveta
zavzemajo in se njemu klanjajo. —

„Gospodar naj večega cesarstva na svetu!
— pravi dalje patriarh; — prevzameš peti
del cele zemlje ... ne pozabi ted^ da te Bog
v nebesih nekdaj upraša, kako si varoval to¬
liko miljonov ljudi, ne pozabi, da boš ti kriv
krivice, ktera se kakemu pobožnemu godi, če

- 100  -

za njo veš. — Kraljuj tedaj, siloviti gospodar!
kraljuj pravično, milo!"

Te besede so mladega carja zlo
ganile. In bilo je v cerkvi še eno serce,
ganjeno in nemirno, bilo je ono serce, ktere
se je zliti hotlo pred veličastnim cesarskim
prestolom. —

Zdaj je govoril car slovesno prisego, da
hoče skerbeti za srečo vsili svojih podložnih,
in Elizabeti se je zdelo, kot da bi bila ta be¬
seda vse okove razdrobila, vso nesrečo od¬
vzela. Ni mogla več čakati. S čudno močjo
preriva ljudstvo, si gazi pot do cesarja in se
zgrudi pred veličastni prestol. „Usmili, usmili!
se!" kliče, in ta klik bil je slovesnost ustavil.
Ljudje začenjajo godernjati, straža stopi bliže
in vleče Elizabeto iz cerkve.

Ali car ni hotel, da bi ga bil dan današni
kdo zastonj prosil. Zapove torej enemu svojih
častnikov (oficirjev), naj upraša dekleta, kaj
da hoče. Častnik gre iz cerkve, čuje jok ne¬
srečnice . . . čuden se mu zdi, hiti do nje,
spozna jo . . . „ona je Elizabeta!" zakliče.
Deklica ni mogla verjeti toliko srečo, ni mogla
verjeti, da pred njo stoji — Smolov. Ali bil
je njegov glas, ni se mogla motiti. Molče ga

— 101

gleda. Smolov se jej bliža, jo prime za roko
in pravi :

„Elizabeta, ali si ti? Ah odkod prihajaš,
drago serce ? c ‘

„Prišla sem iz Tobolska.“

„lz Tobolska, sama, peš?“

Ginjena čuje Elizabeta te besede in
pravi:

„Da, sama sem došla, peš hodila, da iz¬
prosim milost svojemu očetu, ali odganjajo
me od prestola, vlečejo me izpred mojega
milega cesarja. “

„Pojdi, pojdi Elizabeta — navdušen reče
Smolov, jaz sam te popeljem do cesarja. Pojdi,
naj čuje tvojo prošnjo, naj čuje tvoj glas . . .
ne bo gluh, ne bo neusmiljen \ u

In rije vojšake vstran in pelje Elizabeto
do cerkve. —

Ravno zapušča cesarjeva družba svetišče,
car se bliža vratom in urno prime Smolov
Elizabeto za roko, poklekne ž njo pred veli¬
častvom in kliče:

„Gospodar mogočni! Cuj glas nesreče
in čednosti. Glej tukej v prahu pred teboj
prosi hčer nesrečnega Stanislava Polockega.
Prihaja iz puščav Ižimskih, kjer njeni stariši že
dvanajst let zdihujejo, in prihaja sama brez

102  —

pomoči, prihaja peš, da se zgrudi pred teboj
in izprosi milost svojemu očetu \“

Elizabeta stegne roke proti nebu in pravi:
„Milost, milost mojemu očetu, o veliko¬
dušni car!“

Vsa množica se čudi, car sam bil je za¬
vzet. Slabo bil je dozdej mislil o Stanislavu,
ali danas se vsaka slaba misel zgubi, vsaj hčer
nesrečnika vidi, in oče take hčeri ne more
biti hudobnež. In če je bil tudi, — danas bi
bil Aleksander odpustil. —

„Vaš oče je prost, — pravi car, in
privolujem vam, da se sme verniti.“

Elizabeta ničesar več ni čula. Pri be¬
sedah: „sme se verniti“ — jo prevzame pre¬
velika radost in se zgrudi na tla. Odneso jo
skoz preveliko množico. Ljudje se umikajo in
glasno slavijo njeno krepost in milost cesar¬
jevo. Nesejo jo na dom Jakoba Rosi-a. Tam
se počasi spet zave. Pervi človek, ki ga
spet vidi, bil je Smolov. Stal je pred njo in
precej ponavlja spet cesarjevo besedo:

„Elizabeta, vaš oče je prost, in privolu¬
jem, da se sme verniti.“

Deklica še ni mogla govoriti; ali v očeh
ji je bil bral serčno, preveliko veselje.

- 103  -

Več dni je preteklo, preden je car svojo
milost do Potockega v pisanem pismu izgovo¬
ril. Zakaj pregledati so se morale tožbe
zoper njega. Car jih je sam pregledoval, in
vidil je, da mora po sami pravici prost biti
Stanislav.

Nekega jutra je Smolov prej Elizabeto
obiskal, kot drugekrati, in poda ji zapečaten
list cesarjev.

„Glejte! — pravi, pismo; mojemu očetu
ga pošilja car, da vašega oprosti."

Vzamši list, ga pritisne na usta, in ga
sto in stokrat poljubuje:

„Ali to ni še vse, — pravi dalje Smo¬
lov; naš premilostijivi car povrača vašemu
očetu tudi vse njegove časti in bogastva, in
vse mu je spet odperto, kar druge ljudi
osrečuje. Poslanec, ki bo to pismo nesel,
že jutri odide. Meni je car privolil, da smem
ž njim."

„Ahinjaz? — živo praša Elizabeta, ah
ali jaz ne pojdem z Vami?"

„Ah, seveda pojdete. Kdo drugje vreden,
vašega očeta razveseliti, kdo mu oznaniti, daje
prost, daje  srečen? Vedel sem, da hočete domu
in spomnil sem bil carja tega. Ginjen je bil in
vas je hvalil; meni pa je naročil oznaniti, da

104  -

vam daje svojo kočijo in dve ženski, naj vam
po poti strežejo. Za pot pa vam pošilja tisuč
rubeljnov, — nate jih tukej !e.“

Elizabeta pogleda Smolova in mu pravi:

„0dkar vas poznam, se ne vem spom¬
niti kake dobrote, h kteri bi mi ne bili vi
pripomogli. Brez vas bi ne bil moj oče
prost, brez vas bi nikdar ne bil vidil svoje
domovine. Ah! vam gre, da mu naznanite
srečo, zakaj njegovo veselje je edino
vredno plačilo za vaše zasluge! — “

„Ne, ne, Elizabeta, to srečo ste vi
zaslužili. Kar se mene tiče, jaz upam bolj¬
šega plačila ?*

Boljšega plačila! — kliče devica, —
ah moj Bog, kako je to? £<

Smolov je hotel kaj govoriti — ali
pomislil se je. Pobesi svoje oko in dolgo
molči. Zadnič pravi:

»Povedati vam hočem to pred vašim
očetom..*

Preden je Elizabeta Moskvo zapustila, je
še obilno obdarovala svoje domače ljudi, pri
kterih je stanovala. Obdarila je tudi po poti
Nikolaja brodnika. Pridši namreč do Volge se
ga je spomnila. Prašala je po njem in pravili so

- 105

ji. daje enkrat teško padel, in daje bolan in velik
siromak. Precej gre Elizabeta do njega, ali ne
uboga, kot nekdaj. Stopivši v njegovo sobo ga
vidi bolnega na suhi slami, krog pa majhne
otroke, ki so lakote jokali. Brodnik Elizabete
ni več poznal, bila je bogato oblečena in ime¬
nitna. Ona seže tedaj po majhni denarček, ki ga
ji je dal in mu ga pokaže. Spomni ga,
kaj da je za njo storil — in sto svitlih
rubeljnov je bilo njegovo plačilo.

„Nate! — mu pravi; ljubezen do ne¬
srečnih ne sije zastonj po svetu. Nate
tole, kar ste mi dali, nate, kar vam Bog
zato pošilja. — “

Elizabeti se je sila mudilo domu. Potovala
je noč in dan. Ali v Sarapulju je hotla ostati
in obiskati grob ubogega misjonarja. To je
bila otroška dolžnost; in Elizabeta je ni nikoli
pozabila. Spet je gledala križec, ki so mu ga
bili postavili, gledala je kraj, kjer je toliko
solz pretočila; ali tudi zdaj jih je točila, pa
sladkeje, kot tedaj. Zdelo se ji je, kot da bi
misjonar v nebesih se veselil in gledal Elizabeto
srečno in kot bi njegovo veselje zato še veče
postajalo:

V Tobolsk pridši se je serčno zahvalila
Elizabeta namestniku, gospodu Smolovu.

- 106  -

Ah kako veselje je bilo, ko sta bila Elizabeta
in mladi Smolov pri Smolovem očetu. — Ali
še ni vidila starišev. Prepovedala je, starišem
naznaniti, da pride. Bili se zdravi, to je
v Tobolsku, to je tudi v Zaimki zvedla.
Nenadoma jih je hotla razveseliti, in le Smo¬
lov jo je smel spremljati. Oh! kako ji je
serce bilo, ko je stopala iz hoste, ko je vsako
jelo, vsako germovje spet spoznavala! Vidi
očetovo bajto. Hiti in spet postaja. Veselja
se trese, boji. Ab tako je serce človeško!
Želimo si sreče, in če nam prihaja, nas je
sreče strah. —

Nasloni se na Smolova in pravi
Elizabeta:

„Ah! če mater bolno najdem!"

Tak strah ji je bil malo umiril preve¬
liko veselje. Spet je terdna, krepka. Hiti
naprej, stopi na prag, čuje glas, ah pozna
ga dobro. Serce se ji stiska, kliče očeta,
mater, — vrata se odprejo, vidi očeta, —
mati prihiti, — in objemajo se trije srečni,
— presrečni.

„Nate jo — kliče Smolov, nate pro¬
stost, ki vam jo donaša. Vse je premagala,
vse je dobila."

- 107  -

Ali te besede Špringerju in Fedori niso
veselja povišale, morebiti da jih še cula nista.
Ah preveč ju je prevzemalo, da sta hčer spet
dobila, ki ju noče več zapustiti.

Drugega blaga si na svetu danas nista
želela.

Dolgo so bili vsi trije skor nesvesti svojih
sil. Govorili so zmešano, zdihovali so, ob¬
jemali se — prevelike radosti. Zadnič
poklekne Smolov pred Potockega in pravi:

„Ah! imate več, kot enega samega
otroka. Do danas me je Elizabeta svojega
brata imenovala, ali tukej pred vami, pred
njo mi morebiti drugo ime da/‘

Elizabeta prime očeta im mater za roko
in pravi:

„Brez njega morebiti, da bi ne bila
tukej. On me je peljal pred noge usmiljenega
cesarja, on je za me govoril, on je izprosil
vašo prostost, on vam po vrača vašo domovi¬
no, on me je pripeljal v vaše naročje.
O moja mati, reci, kako naj se imenuje moja
hvaležnost proti njemu. O moj oče! povej,
kako mu vse poplačam?"

Fedora pritiska svojo hčer na gorko
serce in odgovori:

- 108

„Tvoja hvala naj bo ljubezen, ktero
jaz čutim do tvojega očeta . 44

„Serce tvoje je dar neprecenljiv / 4
dostavi Špringer živo.

In zdaj zedini devica mladenčevo roko
z očetovo in materno in sramožljivo pravi
Smolovu:

„Ali mi obljubite, da jih nikdar ne
zapustite ? 44

O moj Bog! — kliče Smolov; ali prav
čujem? Stariši mi jo dajejo in ona hoče moja
biti ? 44

Dalje ni mogel govoriti. Vsi so bili
presrečni. Bila je srečna mati, ker je hčerko
spet dobila, bil je srečen in ponosen
oče, ker ga je sama njegova hči rešila;
srečna bila je Elizabeta, ker je že — nježno
mlada — spolnila naj svetejše svoje dolžnosti,
— ali vsa ta sreča še ni bila nič proti njegovi,
kakor je Smolov mislil.

Bilo bi še popisati, kako da so se po¬
menkovali stariši z Elizabeto od potovanja,
kako si pravili, da jih je strašna žalost terla,
ko je hčerka odšla; kako daje  oni pregnani
mož prinesel jim kos Elizabetinih ramnic,
kako je solze pretakal delj nje miloserčnosti;
bilo bi še povedati, kako da so zapustili kraj

- 109  -

pregnanstva, kraj žalosti, kako da so se
povernili v ljubo domovino, — ali naj bo
dosti. Žalost in nesreča se še da popisati,
ali pri veselju in sreči peresu besed zmankuje.

Elizabeta je živela pri svojih v ljubi,
dragi domovini, spoštovana in slavna. Oče
je presrečen, mati presrečna, in presrečna
Elizabeta se vda možu, kterega si je sama
izbrala, in kteri je bil vreden med vsimi tako
žlahnega serca.

Glejte! tako napaja nebo tisto rodovino
s svojim blagoslovom, v kteri nedolžnost,
čistost, gorka ljubezen v otrokih živi in
cveti! —

Nektere reči kratko razjasnjene.

1. Ledeno ali severno morje imeno¬
vano , se razprostira na severni meji Europe,
Azije in Amerike. Na njegovem neizmernem pri¬
morju. se nahajajo tri imenitne luke ali barkostaje:
Kola, Arhangelsk in Mezenj.

2. V er  s ta. Kusi raeunijo po verstah,
kakor mi po miljah.

3. Severna luč,  rusko severnoje si¬
janje  imenovana, je viditi v severnih deželah.
Razpeta, kakor mavrica po nebesu, razsvetluje
ponoči tamne severne kraje, kakor pri nas ljuba
lunica sije.

4. Ižimsko  okrožje, po reki Ižim  tako
imenovano, se razprostira na južni strani Tobolska,

5. Kirgizi  so narod tatarski. Razdeljeni
so v tri čete: Velko, srednjo in malo.
Stepa ižirnska jih loči od Sibirije. Imenujejo jih
tudi Kajzake.

6. Reka To bol izvira v zemlji Kirgizov.
Blizo mesta Tobolska se staka v reko Irtiš.
Njegovi bregi so nizki, da v spomladi reka
pogosto celo okrajno poplavlja.

7. Stepe  niso močvirne pustinje, ampak
neobdelane planjave in večidel brez prebivavcev.
Semtertje so z visoko travo obraščene in z raz¬
nim germovjem pokrite.

Kočovavni narodi se skitajo s svojimi čeda-
mi po njih.

Sem pa tam so pa te stepe tudi peščovnatc
in puste.

8. Uralske planine mejijo Europo in
severno Azijo. Ural je beseda tatarska in’ po-
menja toliko, kakor pas.  Rusi imenujejo to
gore tudi Kam en oj in Zemnoj  p oj  as. Raz-
tegajo se od juga do Severja 1500 milj na dolgo.
Razločuje se: Ural Kirgizki; Ural rudobogati in
Ural pusti; ta poslednji sega tje do lednega
morja. Naj višji verh je Baškirej. Deset ali
dvanajst večih rek izvira v teh planinah. Pokrite
so večidel z gostim lesovjem; tudi obilno rud se
v njih nahaja.

9. Berezov  je sibirsko mesto na severo-

zapadni strani, kakih 170 milj od Tobolska.
Knez Menčikov je tukaj leta 1729 v pregnanstvu
umeri, Berezovsko okrožje je posebno bogato

zlate rude.

10. Severno molje, ktero se tukej v misel
jemlje, je moije med Azijo in severno Ameriko,
ki se sploh južno ali tiho morje imenuje.

11. Ki bi tka se imenuje lahek voz , kakor

so na Rusovskem v navadi. Stoji na zadnih
kolesih in je dosti dolg, da človek v njem

ležati more.

12. Baškiri  so narod azijatske Azije.

Stanujejo posebno v Sibirii, na Volgi in Uralu.

Po letu bivajo s svojimi čedami pod šotori, po
zimi pa v revnih kočicah. Njih vera je maho-

medanska,

13. Rubljev  se razločujejo tri verste

v Rusii: 1 sreberni,  okoli 18 gld. sr., 2.

popivnati,  po 5 gld., 12. kr. sr. 3. bak¬
reni,  ki so naj manje vrednosti.

14. Kamčadali se imenujejo prebivavci
Kamčatke. Pes je njih naj potrebniše živinče.

15. Samojedi so narod tatarski: Žive
v severni l\iisii.

16. Jenizej, velika reka v Sibirii. Tatari
in Mongoli jo imenujejo Kem. Poteka iz dveh
rek Kamsare in Vejkema, ki obe v kinezki
Songom izvirate. Teče proti severju in se
izliva v severno ledeno morje.

X