Političen list za slovenski narod. Po poŠti prejeman veljii: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljii: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr.. za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški uliei h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob l/,6. uri popoludne. «štev. 47. V Ljubljani, v petek 27. februvarja 1885. Letnilt XIII. Državni zbor. Z Dunaja, 26. februvarja. Gospodska zbornica je včeraj po temeljiti razpravi brez dvombe sprejela postavo, ki vravnava razmere med mojstri in delavci. Eazun že včeraj omenjenih govornikov spregovorila sta o tej zadevi še baron H eifert in baron Be-zecny, ki se je zlasti spodtikal nad tem, da se obrtna dela za ženske omejujejo. Pri posebni obravnavi oglasil se je bil tudi kardinal Schwarzenberg, ter je izrekel svoje obžalovanje, da se tudi za praznike ni določil enak počitek kakor za nedelje. Postava namreč le določuje, da morajo o praznikih gospodarji svojim delavcem dati le priliko, da se morajo vdeležiti dopoldanske službe božje. Kardinal vendar izreka zaupanje, da bodo pošteni in človekoljubni gospodarji svojim delavcem tudi o praznikih dajali ravno tak počitek, kakor ob nedeljah, in da bodo s svojim zgledom vplivali tudi na svoje sovrstnike. Zato se kardinal ne protivi dotični določbi, ampak bode za-njo glasoval. — Današnji listi poročajo, da škofi v svoji konferenci pretresajo tudi posvečevauje nedelj in praznikov in da bodo cesarju o tej zadevi izročili posebno spomenico. V odsek za duhovensko kongruo je bil včeraj izvoljen kardinal Ganglbauer in pa Fürstenberg. Po dovršeni včerajšnji seji so vsi škofje obedovali pri cesarju. Zbornica poslancev rešila je včeraj vse predmete dnevnega reda, izvzemši peticije, kterih je bila cela rešta in so se zarad tega odložile za eno prihodnjih sej. Pred sklepom seje je poslanec Schönerer zahteval, naj se pristojbinskemu odseku naroči, da naj v 14 dneh izdela borzno postavo, kakor jo je zahteval poslanec Euf. Ta nasvet je bil nekaka nezaupnica za omenjeni odsek, ki le zarad tega še ni mogel imeti v zadnjem času nobene seje, ker sta načelnik in namestnik njegov bolna. Dasi toraj večina želi borzno postavo, iz omenjenega vzroka vendar ni marala glasovati za Schonererjev predlog, ki je bil toraj zavržen s 131 glasovi proti 61. Na vrsto je prišla tudi še neka interpelacija poslanca Mengerja do g. ministerskega predsednika, misli li kaj storiti v tej zadevi, da diurnisti ne bodo ostali brez pomoči, ako zbole, ali se jim primeri kaka nesreča? Ob treh je g. predsednik sklenil sejo in prihodnjo napovedal za jutri. Razun nekterih manj važnih reči pride jutri na vrsto državni proračun. Enakopravnost in naše železnice. S Štajarskcga, 26. februvarja. Minulo je že leto dni, kar je „Siid. Post" v svoji št. 3. 1. 1884 z ozirom na posebni slučaj, ki se je dogodil pri sv. Jurji na južni železnici, mirno pa jasno razložila naše razmere do društva južne železnice, kteri dohajajo skoro vse železniške proge, ki so po slovenski zemlji napeljane, ter je tudi povedala, kaj da imamo Slovenci po pravici od tega društva zahtevati, in kako bi se dala naša zahte-vanja doseči. Ker se vsled omenjenega spisa od nobene strani ni nihče ganil ter je vse ostalo, kakor je bilo prej, in ker so razmere na Kranjskem in Primorskem glede južne železnice jednake onim na Štajarskem, zato se mi zdi primerno na to reč z nova opozoriti, in sicer v „Slovencu", ki se čita po vsej slovenski zemlji — morebiti bodo zdaj in na tem mestu te vrstice več vspeha imele, kakor so ga v „Siid. Post" pred letom dni. Da so proge Špielfeld-Trst, Maribor-Celovec, Pra-garje-Oakovec, Zidanmost-Zagreb, Št. Peter-Reka, Di-vača-Pulj, Nabrezina-Kormin in Ljubljana-Beljak na slovenskih tleh in da prebivalci ob teh progah v slovenščini občujejo, tega pač uihče ne bo tajil, in vendar se vodstvo južne železnice na to skoro nič ne ozira, ker nastavlja tukaj uradnike, kterih nekteri še slovenščine zmožni niso ter poslujejo tudi tam, kjer ljudje nič nemški ne vejo, izključljivo le v nemščini. V že omenjenem članku so navedene tudi naše zahteve, kterih vodstvo južne železnice ne bi smelo Slovencem odreči, in so v naslednjih petih točkah: 1. Po Slovenskem morajo vsi železniški uradniki, ki z občinstvom v doti k o pridejo, slovenski znati. 2. Vsi napisi na železniških poslopjih (imena postaj, napisi uradnij itd.) morajo tudi slovenski biti. 3. Vse tiskovine (tudi vožnji listki), ktere občinstvo vrokedobi, morajo imeti tudi slovenski tekst. 4. Pri vlakih za osebe morajo sprevodniki tudi slovenska imena postaj klicati. 5. Oglasi po kolodvorih in oznanila občinstvu namenjena morajo se slovenski razglaševati. To gotovo niso prenapeta zahtevanja in društvo jih je v stanu takoj izvršiti, ko bi le dobro voljo imelo. Morebiti bi prosti opomin v tem smislu od naših poslancev pri centralnem vodstvu južne železnice vložen, imel kaj vspeha, če ne, pa bi se morali obrniti do trgovinskega ministerstva, ki ima pravico in oblast, društvu zaukazati, kar se mu zdi za občno korist potrebno. V pomislek gospodom državnim poslancem in drugim, ki imajo pri tem kaj vpliva ali lahko kakšno veljavno besedo zastavijo — naj to zadostuje. Nam se dozdeva, da je potrebno tudi od te strani za našo narodno enakopravnost se potegovati. Politični pregled. V Ljubljani, 27. februvarja. Notranje dežele. Trgovinska politika v najnovejših naših pokrajinah v Bosni in Hercegovini razvija se od LISTEK. „Človeka nikar". (Dalje.) Potem, ko je g. M. „predragemu Mirkotu" naznanil, „da mu je težko, ker se boji nemilo soditi in preveč reči — o tej reči izpregovoriti odločno besedo, ki bi bila tudi za njegovo (Mirkotovo) mnenje o tem pesniku odločilna", in ko pove, „da mu gre tii za pesni, kakoršno nahaja tiskane v znani knjigi, no pa za pesnika subjektivno mnenje": vzame najprej v pretresovanje in razsodbo Gregorčičevo pesen: „Človeka nikar", v kteri „jo vse ali nič". To pesem pa tudi zato najprvo, ker se dii „iz te pesni precej jasnih besed razlagati še marsikaj druzega, kar bi (mu) bilo sicer nejasno". G. M. prilastujo pesniku v ti pesni — bolje: v osmih poslednjih verzih te pesni — „nazore, ki so v nasprotji z verskimi resnicami", trdeč, da ni v onih verzih, če tudi sam pesnik „jasno" pravi: „A enote prositi smem" izražena p rošn j a pesnikova do Stvarnika, ampak „svet ali nauk", ali „celo postava", „ki jo pesnik Bogu Stvarniku daje".— Glavni punetum saliens dokazila za svojo trditev stavi g. M. v „velevnikovo obliko", v „kteri so ti stavki (tu jih ponapiše) pisani", kakor pravi sam: „Tu je vse ali nič". Iz te „oblike" izvaja in izvija vse one „zoperverske" spake, ktere smo gori omenili. „Iz praha vzgoji ti cvetico, Podari logu pevko-ptico, Katerokoli vstvari stvar". „Ti stavki — pravi gosp. M. — v velevnikovi obliki, imajo dovolitven ali dopusten pomen, kakor bi rekel: moreš (ali prav za prav: smeš, ker itd.), toraj ali moreš ali smeš iz mojega prahu vzgojiti cvetico." Po tem takem je tedaj: „eno te p r o s i t i smem : vzgoji ti cvetico" =•= eno in isto): smeš vzgojiti, in to zopet = moraš (= ukazujem ti) vzgojiti cvetico. Kdo pač ne vidi že na prvi pogled bistvene razlike teh stavkov in njih pomena? Tako razlaga gosp. M. pesnikovo „precej jasne besede" in tolmači pomen „velevnikove oblike". Poglejmo pa natančneje, kaj je gosp. M. „velevnikova oblika" in kaj slovenskim slovničarjem. Levstik, opisujoč v svoji slovnici naklone našega jezika in njih pomen, piše med drugim na str. 52 (Die slo-venisehe Sprache, Laibach 1866, VII. Hauptstück) tole : „Weil das Slovenische keine eigene Form für die Wunschart besitzt, so drückt man den Wunsch, je nach Umständen entweder durch die Bedingungsart, oder durch die Zulassungsart, oder durch die zulassende Bedingungsart aus." Tako tudi J. Suma nova „Slovenska slovnica" ne pozmi že-levnega naklona, s kterim bi mogli izraževati svoje želje in prošnje, ampak služi nam, pravi Š., v to s vrh o „Velevnik", kterega pomen opisuje na str. 194, § 276. (Glej J. Š. „Slov. slovnica", V Celovci 1884.) A. Janežič ima sicer ta naklon, kot zasebno obliko slovenščine, kteremu pripisuje v prvi vrsti a) pomen „napovedi kake želje ali vošila", a daje mu potem b) tudi pomen velevnika, v kterem se povelje v „manj osorni obliki izrazuje", d) za zaznamnenje dopuščenja; Nemec rabi v tem primeru po navadi „mögen" — kar je vse kaj druzega nego g. M. velevno oblike pomen. Besede pod b) ponavlja v § 397, razpravljajoč pomen velevnega naklona (lit. a) za tretjo osebo, ter piše: „Velevni naklon leta do leta bolj veselo! Od kar je vreme lepše postalo, prijeli so na progi Mostar-Metkovič zopet za lopato in rovnico. Sto in sto rok se giblje in dela na izvršitev za one kraje tolikanj potrebne železnice iz Mostara k adrijanskemu morju v Dalmacijo, ter se je nadjati, da jo bodo še letos dodelali. Delavci s Primorja dohajajo kar tolporaa tja doli dela iskat, ki ga navadno tudi dobe. Vrh tega je pa tudi mnogo Bošnjakov prijelo za samokolnico in se dela vdeležujejo. Stala bode ta železnica nekaj čez 2 milijona goldinarjev in je že sedaj svojega denarja vredna, kajti prav pred čelom odprli so pre-mogovo žilo, kjer kopljejo posebno izvrsten premog. Pravijo, da ga je že toliko, da ga bode zadosti ne le za domače potrebe, temveč tudi za prodaj. In res so v najnovejšem času iz iztočne Italije že došla naročila na hercegovaški premog, ki je menda tako izvrsten, da bi kmalo angleškega dosegal. Po Dalmaciji ga že celo leto rabijo in so posebno zadovoljni z njim. Vsled te premogove žile, ki jo prav pri Mostaru, se je nadjati, da se bo železnica podaljšala do Serajeva. Res je, da imajo ondi pri Zenici svoje premogove rudokope, toda bolje je le bolje. Premog je za železnični promet kakor tudi za njeno upravo to, kar je olje za luč. Lansko leto bavili smo se ob svojem času z avstro-ogerskimi konzuli po Balkanu, ter smo pri tisti priložnosti omenjali, da imajo ondi konzuli tudi pravosodno pravico čez avstro-ogerske podanike ondi živeče, ktera so pa le na prestopke razteza, kterih so se imenovani podaniki po onih krajih vdeležili. Kjer bi se pa avstrijski podložen na tuji zemlji pregreška ali celo hudodelstva vdeležil, ondi ima konzul le prediskavo dovršiti in s tisto vred zatoženca dotičnemu avstrijskemu ali ogerskemu sodišču izročiti, kjer je on doma. Tako se je že večkrat primerilo, da se je pri tem na hudodelstvo dvojua postava obračala. Pri preiskavi namreč avstrijska in pri konečni obravnavi, ako je bil dotični hudodelec ogerski podanik, pa ogerska. Pravosodna ministra sta se vsled teh nedoslednost glede tega tako dogovorila, da se bo pri ogerskih podanikih, ako niso ti iz hrvaško-slavonske pokrajine, preiskava vršila na podlagi ogerskih postav od leta 1878, da bode v soglasji s postavami, po kterih se bode ko-nečna obravnava sklenila. Pri avstrijskih podložnih po Balkanu živečih se bo pa še nadalje avstrijska kazenska postava rabila. Tnanje države. Laška je moško naredila. Najprvo se v Rudečem morji naseli in tako na lep način egiptovske posadke iz vseh luk prežene, kjer so taiste že od nedkaj pohajkovale in ko je ondi že do dobrega vtrjena v Beilulu, v Suakimu, v Masani in morda še kje drugje, napravi se čisto nedolžno in piše .v Carigrad za dovoljenje, da bi se smela po onih mestih naseliti ob Rudečem morji, ktere so Egipčani prostovoljno popustili. Da bo pa stvar bolj postaven obraz dobila, pravi Italija, naj bo turška vlada tako prijazna ter naj ji izroči pisan mandat za to zasedanje. Pač ne vemo, koga bi tukaj bolj občudovali ali laško prekanjenost ali pa turško slabost; menda se bota ena z drugo vjemale in na to se Laška tudi zanaša, kajti, kakor se iz gotovega vira ve, v Napolji menda že četrto ekspedicijo v Rudeče morje pripravljajo, ktera pojde v Asab, kamor je bila iz začetka prva namenjena, ¿sab je na zapadnem obrežji Rudečega morja. Iz ozira na javno varnost kakor tudi na varstvo trgovine je prav, da so se Lahi v Rudečem morji naselili, kajti javna varnost je bila ondi, dokler so ondi egiptovski vojski na straži stali, popolno nezanesljiva, skofaj ničevna. Francoske kamoro zvišale so carino na vpeljavo žita z 316 proti 175 glasovi, ter znaša skupna carina na žito iz Evrope vpeljano 3 franke, naznanja kako povelje, kako željo". Iz tega se vidi, da Janežič razločuje žeievni naklon od velevnega le po besedi a ne po pomenu, ker poslednji obsega in nadomestuje vse pomene prvega. Enako pišejo in uče tudi drugi učitelji našega jezika, obče trdeč, da nima slovenščina zasebnega želevnega naklona, kot takega, t. j. naklona (ali oblike), s kterim bi mogli izražati svoje želje in prošnje; uče, da izrazujemo te navadno v velev-n i ko vi obliki, ki pa ni v teh slučajih „velevnik", ampak stoji na mestu grškega o p ta t i va, ki se v našem jeziku izraža tudi z dodano besedico „naj", toraj mesto: ,.Bog naj podari" se glasi pravilnejši: „Bog podari" (Bog pomagaj, mesto: Bog naj pomaga). Iz tega sledi, da je v navedenih slučajih (ko prosimo česa, ali želimo česa) pomen naklona, ki je po svojem zunanjem lici vele v ni, popolnoma drugačen od tega, ki ga ta (vel. naklon) po svoji etimologiji znači, toraj ne velevni ali imperativni, ampak optativni (ali žeievni). Kedaj jo pomen nekterih verzov kake pesni ali stavkov kakega odstavka op ta ti ven, razvidi se iz duha ali vsebine cele pesni ali odstavka in drugih mnogih okoliščin, od kterih je upogojen različen pomen enih in istih besed. (Daljo prih.) na ono iz Amerike vpeljano pa 6 frankov in 60 centimov, ter se pri tem ne gleda na to, ali je žito naravnost iz Amerike tjekaj došlo, ali pa se je že iz kakega cvropejskega skladišča tjekaj vpeljalo; zadostuje, da je žito iz amerikanskih tal. Na Angleškem se polagoma pripravljajo na spremen kabineta ali vlade. Poročali smo že, da je Salisbury za včeraj napovedal grajalno oceno vladi zarad piškave njene politike v Egiptu. Vsled tega se konservativci nadjajo, da se bode liberalcem že vendar zadosti zdelo kozolcev, kakor jih je dosedaj Gladstone po Afriki preobračal, ter se bodo vladi odpovedali. Konservativci so za ta slučaj že pripravljeni, da bi vzeli državne vajeti v roke, če tudi so si v svesti, da jih čaka silno dela, požrtovalnosti in vstrajnosti, preden bodo zopet v pravi tir spravili, kar je Gladstone zavozil. Kakošna je bila še pod Disraelijem angleška slava po morji, kakor po suhem in kakošna je dandanes! Današnji Angleži še senca niso od onih pod Disraelijem in vendar med obojimi še ni deset let preteklo. Celemu svetu so v posmeh postali. In kaj je bilo vsega tega potreba, kaj je bilo treba barbarije pri razsipanji Aleksandrije in zasedanji Egipta. Sedaj v Sudanu se kaže, koliko da so vredni! Toda tudi tukaj ne zadeva vojakov in zapovednikov tolikanj odgovornosti, kakor pa ministra zunanjih zadev Gladstona, ki je po svojem odlašanji mogočno državo tako daleč pripravil, da je sedaj v zasmeh ne le Evropi, ampak tudi divjakom po Sudanu. Cel svet se je nadjal lansko jesen, da bo po Gordona vsaj toliko mož tjekaj poslal, da ga bodo rešiti zamogli, Mahdija pa štrli, toda ne, ravno nasprotno je delal stari svojeglavec. Gordona je njegovo cincanje umorilo, vojakom se bo pa tudi hudo godilo, ako se bo kraljica še dalje po nasvetih Gladstona ravnala. Kakor se čuje, ga je menda vladarica že tudi do grla sita in je iz lastne volje naročila, da se letošnji odpustniki ne prestavijo še v reservo, temveč ostanejo v dejanski službi. Tudi milico je ukazala sklicati pod orožje. Skrajni čas bi bil, da se liberalcem vzame vlada iz rok, kajti zadosti jasno pokazali so svojo nezmožnost za tisto. Kongiškemu društvu priznale so skoraj da že vse države posestno pravico v osrednji Afriki, ktere so bile na Kongiški konferenci v Berolinu zbrane. Največ navdušenja med pooblastenci pa je napravila opazka zastopnika nemškega kanclerja, državnega podtajnika Buscha, da je med suvereni belgiški kralj Leopold na prvem mestu, kar se tiče zdatne podpore in neovrgljivih zaslug za preiska-vanje Afrike. Zastopniki vseh držav izrazili so mu v imenu svojih suverenov neomejeno občudovanje in priznanje, kar se je v dotične protokole zapisalo. Pisali smo že, da je O' Donovan Rossa v Novem Jorku v svojem listu prinesel telegram, da so se irski fenirji zakleli na življenje Valeškega princa (angleškega prestolonaslednika) ter so tistemu obljubili silno veliko nagrado, kdor bi ga jim živega ali mrtvega v roke pripravil. Princ Va-leški se pa za vse to nič ne zmeni, temveč tudi še po tej zaroti mirno po svetu potuje, kakor je popo-toval pred njo. Pri tej brezbrižni hladnokrvnosti bi jo bil pa nedavno v Nizzi na Francoskem kmalo skupil za celo življenje, kajti fenirji so skušali svoje žuganje vresničiti. Po prav posebni previdnosti božji ušel je tedaj princ svojemu morilcu. Da bi pa Francozom dokazal, da njihovi vladi popolnoma zaupa, izrazil je željo, da naj se fenirski napad nanj nikjer ne objavi. Francoska vlada mu je v tem oziru le deloma vstreči zamogla, kajti kar se ne stori, se ne zve. Posebno ojstro oko so pa obrnili od tistega časa na fenirje, ki v Parizu žive, ter se je pri tej pazljivosti tudi nekdanji fenirski načelnik James Stephens tolikanj prizadetega čutil, da je šel na policijo in je rekel, da on nima z dinamitovci Kaj človek skusi, ako peš na Dunaj gre. (Dalje.) Dvajseti dan. Ako se kje po hišnih stenah vidijo pajčevine, je to vsekako grdo, ako se pa pajčevine napravljajo po želodčevih stenah, je pa to hudo, — nikakor pa ravno grdo, ako si človek ni sam takih želodčevih pajčevin kriv. Ravno tako je svoje dni na Dolenjskem v veseli družbi modroval nek vojak, ki je trdil: „Ohne Geld zu sein, ist keino Schande, aber verll .... uncommod!" In tako nekako se je meni in tovarišema godilo dvajseti dan našega potovanja. Jaz sam o sebi dobro vem, da so se meni ta dan po želodcu pre-pregale take pajčevine, — kterih pa jaz sam nisem bil kriv, kajti „Janez je stal do tje in tudi do Ljubljane — še trdno na svojih denarnih nogah!" Lačen som pa le bil; kajti moj zapisnik o tem dnevu pravi: „Jedel nič!" In zakaj ne? Gotovo zavoljo tega ne, ker nismo nič dobili. Da nismo vselej dobili primerne jedi, kedar bi je bili potrebovali in smo po njej po-praševali, se nam je pač mnogokrat pripetilo. Toda, če je nismo dobili v eni krčmi, poprašali smo v nikake zveze več. Kljubu temu pa Valeški princ še vedno prav pridno popotuje in pojde letošnjo spomlad s svojo družino celo na Irsko, toraj tako rekoč v levov brlog. Je že res, da bo pred njim in za njim, ob desni in levi polno stražnikov in tajnih redarjev; kdo pa bo porok, da ga bodo na vsak način obvarovali pred dinamitom, kterega so mu fenirji namenili. Kako je bil obvarovan svoje dni ruski car in vendar so ga nihilisti ubili. Sedaj, ko Gordona ni več med živimi; ko je padel v žrtvo angleški malomarnosti in politični nebrižnosti Gladstona, pridejo na dan še le njegova pisma o položaji Chartuma. Kar so Angleži kvasili o izvrstnem stanji glavnega mesta vročega Sudana, da se bo vsled Gordonovega izjavljenja še celo 4 leta lahko branil, je vse gola laž. Gordon v teh pismih, iz kterih vsaka beseda po resnici diši, z živimi barvami slika nevarnost v kteri se nahaja in kazni vredno brezbrižnost angleško, ktero je tudi „Slovenec" že tolikrat bičal. Gordon piše: V Chartumu imamo denarja in živeža za štiri mesece. Ko nas je bil Mahdi oblegel, poslali smo Stevvarta s francoskim in angleškim konzulom v Dongolo s poročilom, kako je v Sudanu. Koliko pisem sem med tem že odposlal, kolikrat sem vas že prosil za pomoč ter vašo pozornost skušal na Sudan obračati — toda zastonj sem čakal na odgovor, ki bi mi bil prinesel kako in kaj ste sklenili. To vaše cincanje vpliva na moje vojake jako bojazljivo. Med tem, ko vi pijete, jeste in se zabavate, ter v mehkih posteljah počivate, moram jaz in vsi, ki so z menoj noč in dan čuti ter na oblegajočega nas sovražnika paziti. Razumem, da vam ni čisto nič na tem ležeče ali naj se upor zatare ali ne in prve posledice te brezbrižnosti zadele vas bodo v sramotni zgubi zmage! Vaša brezbrižnost in lenoba ne more nikdar dobrega sadu roditi. Zakaj ste ves čas molčali, zakaj se živ krst ne briga za nas, ne da bi vsaj količkaj storil, kar bi nam koristiti vtegnilo. Upor bi bil v tistem tre,-nutku zatrt, kakor hitro bi naši vojaki te kraje zasedli, zamorci bi se pa zopet svojega dela poprijeli. Pričakujem, da bodete, kolikor se da pazljivo poslušali na vse, kar vam bodo Stewart in konzuli povedali. Pazite na njihove besede in zapomnite si jih dobro! Pošljite nam vojakov, ne da bi še dalje cincali! Tako je pisal Gordon 18. sept. Tri mesece pozneje, na 14. decembra pa pravi: „Chartum je v silnej potrebi, ker ga od treh strani oblegajo. Bijemo se noč in dan! Primanjkuje nam živeža in ničesar bolj goreče ne želimo, kakor vaše pomoči, da nam hitro pridete na pomoč preko Metameha ali Ber-berja." 14. decembra pisal je Gordon tudi svojemu prijatelju v Kahiru, kamor je pismo še le sedaj došlo. Gordon pravi: „Vsega je konec! V desetih dneh pričakujem katastrofe; nikdar bi tako ne bilo, če bi me bili moji rojaki bolje podučili, kaj da mislijo. Moj pozdrav vsem! Gordon." Sedaj naj si pa naši čitatelji sodbo o Angležih sami napravijo in prepričani smo, da bo vsakdo rekel: „Prav se jim godi; le dobro naj jim Mahdi suknje pretepe!" Izvirni dopisi. Iz Polja, 25. febr. (O umetnem ribarstvu.) V 7. štev. dne 9. januvarja 1884 sem omenil v Slovencu", da ima „kranjsko ribarsko društvo" svojo napravo na deželnem posestvu na Studencu pod Ljubljano, kjer stoji blaznica za Kranjsko; omenil sem bil v onem spisu o velikem in krasnem otoku, ki ga obliva lep studenčni potok, kteri dobiva svojo hrano iz ondotnih, ako se ne motim, 21 večili ali manjših studencev. drugi hiši. In vkljub taki skrbi sem mnogokrat, kakor o svojem času v Ljubljanici ali Gradašici — zastonj posegel v luknjo po raku, po jedi. Pač je v tem oziru potniku na Kranjskem bolje, kajti krč-marjeva „mati" imajo vsaj kako „suho" klobaso v kakšnem predalu, ki jo z veseljem lačnemu potniku podajo — kakoršne si že ta želi, surove ali kuhane; na tujem pa nimajo „kranjskih klobas". In kaj lahko dokažem, da sem jaz tisti dan „zelo" lačen bil; moj dnevnik mi jo zanesljiva priča, brez skrbi bi naj prisegel, da sem vsako stvar zanesljivo resnično zapisal. Danes sem to tudi za-mogel storiti, ker sem svojega „pisarja" vnovič „udinal"; s tovariševo „britvico" (kakor pravijo pipcu ali kakemu drugačnemu majhnemu nožku v ribniški dolini ua Kranjskem, — vsaj na meji proti Kočevskem) sem namreč „pošipal" mu njegove uporne „rogo", „ošpičil" sem ga bil, to se pravi, jaz sem ga s tovariševo britvico prisilil, dajo ta neubogljivec iz svoje lesene „bajte" pokazal svojo črne, za pisanje pripravne roge; ravno tako nekako sem delal ž njim, kakor sem delal v svojih otročjih letih z polžem, klicaje: „Polž! polž! — pokaži roge!" In zdaj dokažem prav lahko, — in bodem s pomočjo „mojega polža rogov" tudi dokazal, da som bil zelo lačen. Letos zamorein pa „Slovenčevim" častilcem in vsim za žlahtno riborejo vnetim p. n. gospodom kaj bolj nadrobnega o tej koristni napravi in delovanji slavnega „ribarskega društva v Ljubljani" poročati. Hišica, v kteri so vali zalega, ima ta čas 21 posod; narejene so iz cinka in sicer po kalifornijskem činu; v te posode priteka voda od zgoraj in pada v majhen predalček na drobno sito iz medenine, iz tega predalčeka se razliva po celi posodi, toda tako, da voda prihaja od spodaj gori in na-polnuje vso posodo, ki ima bolj proti dnu čez in čez zopet tanko sito, na kterem leži in se izvaljuje zalega, na drugem koncu se voda odteka. Letos si to blago in slavno društvo ni zamoglo še v svojih prostorih prirediti potrebne zalege, toraj je bilo treba zalege kupiti. O tem času je število zalege, ki je deloma že izvaljena, deloma se še vali, prirastlo do 70.000 komadov. Vsekako lepo število! Je pa tudi jako prijetno in vabljivo gledati te male, bistre, čile živalice v različni njihovi starosti, vse so postrvi, in sicer 58.000 jo kamnišic (Bachforellen), 10.000 je rudečih postrvi (Lachsforellen, Salmo trutta) in 2000 klinekov (Salmlinge Salmo saloclinus). To lepo število pa dela tudi čast oskrbništvu. Gospod, ki to stvar tukaj oskrbljuje in vreduje, pravi, da silno redko se kak komad spridi, število spridenih ni imenovanja vredno pri tolikem številu, tako do sedaj. Te zdaj nove ribice se urno spopolnujejo in rastejo kaj krepko, prve bodo že kmalu pripravne za tekočo vodo, in druge pojdejo pozneje za njimi. Zanesljivo smem poročati, da bi slavno društvo tudi oUdalo kaj komadov teh ribic, ako bi jih kdo želel, cena, po kteri se bodo ribice prodajale, meni sicer ni znana, pa jo slehern lahko izve, kdor bi hotel kupovati, nekaj komadov bode pa si. društvo prostovoljno podelilo pripravnim vodam. Ako pomislimo, da ima to ribarsko društvo preblag namen pri svojem velikem žrtvovanji glede .-časa, truda in glede stroškov, — ako pomislimo, da se tukaj pripravljajo najbolje plemena potočnih rib, — ako pomislimo, da so marsikteri potoki že zelo opešali s svojo ribjo bogatijo, — in ako pomislimo, kako „prijazna" je lepa postrv na mizi, si pač upam reči, da naj bi prijatelji riboreje blagovoljno podpirali z naročili koristno društvo, da bo ono potem toliko veče veselje imelo za daljno poslovanje. Gg. župniki in župani z drugimi prijatelji riboreje bi gotovo najlaglje v malo času znatno napolnili z dobrim blagom „spraznjene potoke". Vrh tega pa ne smemo pozabiti, da so po umnem ribarstvu izvaljene ribice kaj urno in zelo rade poprimejo nove vode in po sporočilih, ki se bero v knjigah, tudi tam prav dobro napredujejo v svoji rasti. Naj memogrede še opišem ribico „spake", ktere sem videl, ena teh je ribica, ki ima primeroma prav veliko glavo s tremi očesi, eno oko jej čepi na sredi glave, spredaj, ko onemu enookemu ciklopu Polifemu sredi čela, druge dve očesi pa ste na bolj zadnjem delu glave, in vsi trije očesi napravljajo med seboj prav pravilen trikot. V prvo, predragi bralec! poglejva v daljavo, po kteri nisem nič jedel. In moj dnevnik pravi, da „nič jesti" sem pričel v Judenburgu in sem „nič jedel" do Neumarkta. Preljubi! Vzemi si zemljevid in — poglej v daljavo, in pritrdil mi boš, da so me že kaj lahko in res verjetno moje čeljusti od tega in tako dolgo trajajočega „nič jesti" bolele. Zraven dolgotrajnega „nič jesti", som imel pred seboj in za seboj še trdo pot; lakota in pot! Kolika sovražnika med seboj! Kdor ju še ne pozna, naj ju enkrat, — magari „za špas" poskusi! Že sem djal, da moram kje dobiti kako omelo, s kterim bom omedel in pomedol pajčevine iz želodca. Kajti z vodo jih nisem mogel omesti, ampak le še namočil sem jih in —toliko bolj so se potem raztegovalo po svojih prostorih. Kar se me slednjič usmili Bog in — dobra ženska. In sicer tako-le je bila ta reč: Tam pred Neumarktom zopet stopim v hišo „za popotno"; urno poprašain hišno mater, bi li ne