Wojciech Wilczyk
Vaje
Poldne. Bleščeča igla sonca meri skoz gosto listje murve v mojo dlan. V oknih nad pošto se grejejo debeli trebuhi pletenk — in vanje se je zagledal furman, ki razklada pakete s svojega voza.
Radio prenaša opoldanski signal s trobento, ampak v takem dnevu
nihče ne čaka, ali se bo trobentač zmotil ali ne.
Moje sanje plovejo s čolnom v četrt z imenom Kazimierz,
v Meiselsovo ulico, v trgovino z barvami.
Imam štiri leta in od vseh tem
me najbolj privlači vojna.
Kmalu bodo zacveteli dežniki akacij
in poletje se bo prelomilo kot sladka napolitanka.
Za zdaj še bledijo zebrasta platna nad izložbami,
po prazni ulici, tik ob zidu,
pa se tihotapi poštar
z vpoklicem, za mojega očeta,
na jesenske orožne vaje.
Prevod iz kitajščine
Ponoči je dež potrgal lampijone ves čas je plapolala svila s tenko zarisanimi divjimi gosmi ki so letele proč
Zjutraj sem šla k reki
da bi našla mesto iz pesmi
ki si jo napisal zame
ampak najin most je odnesla voda
ko je prestopila bregove
Megla že ovija pot k tebi ljubi in srebrna nitka na tankem pahljačinem papirju je najbrž moj las
98 LITERATURA
Obrobje (II)
Velika zanemarjena železniška postaja, nad katero
se spuščajo pristajajoči ruski migi.
Pripelje dvonadstropni vlak iz Legnice,
s prav takim se bom odpeljal šele čez štiri
ure. Lokomotiva diši po petroleju
in se stresa v praznem teku, nad plešasto glavo
strojevodje jadra pramen dima.
Sončno popoldne, ki ga bo kmalu pokrila
hladna šapa novembra. Od strani mesta
gre nekdo čez tire. Vse to
se ponavlja. Ni za kaj umirati.
Wojciech Wilczyk, roj. 1961 v Krakovu. Tuje študiral polonistiko in še naprej živi. Ukvarja se tudi z umetniško fotografijo. Prevedene pesmi so bile objavljene v »brulionu«.
LITERATURA 99