Projektna mreža Slovenije                     Marec 2009 21
1. Uvod
Vodenje projektov je staro skoraj toliko kot človeštvo. Kako si lahko drugače razložimo tako velike podvige, kot je npr. gradnja piramid, 
Kitajskega zidu, grških, azteških ali rimskih templjev? 
Predvsem pa imata priprava in vodenje ključni pomen 
v vsaki bitki ali osvajanju novih ozemelj. Z globalizacijo 
se je začelo obdobje vodenja timov, ki niso več sestavljeni 
iz homogenih skupin istega kulturnega okolja. Javidan 
in House (2001, str. 289) ugotavljata, da se sedanje 
gospodarske ovire manjšajo, medtem ko kulturne 
naraščajo, kar vsekakor pomeni velike izzive pri vodenju. 
Tako lahko neka stil in način vodenja uspevata v enem 
okolju ter ne v drugem. Zato tudi dosedanja orodja za 
vodenje projektov niso več dovolj. Potrebujemo orodja, ki 
podpirajo sodelovanje in socialno mreženje, ki temelji na 
kulturni raznolikosti. 
Kulturo v nadaljevanju tega članka razumemo v 
izvirnem pomenu besede, ki izhaja iz latinske besede 
cultura, ta pa je izpeljana iz colere, ki pomeni: 1. prvotno: 
obdelovanje zemlje; gojenje, negovanje; reja, umetno 
odganjanje, 2. fig. a) gospodarski, znanstveni, naravni 
itd. razvoj človeka v njegovi ustvarjalni dejavnosti in iz 
nje izvirajoče pridobitve in vrednote, b) celotnost teh 
(materialnih in duhovnih) pridobitev ...; omika, prosveta 
(Slovar tujk, France Verbinc, Cankarjeva založba, Peta 
izdaja, 1970). Nikakor pa ne v ožjem smislu, ki se pri nas 
največkrat enači z umetnostjo. To v Sloveniji nemalokrat 
povzroča izredno neprijetne zaplete – v časnikih tako 
obstajajo »kulturne strani«, kar navaja na misel, da so 
potem vse druge strani pač nekulturne; ali pa Ministrstvo za 
kulturo, ki obravnava predvsem le področje umetniškega 
ustvarjanja. Torej, kultura je način življenja pripadnikov 
neke družbe, tj. celotno področje idej, navad, prepričanj, 
jezika, vzorcev vedenja, znanja, materialnih proizvodov, 
ki jih je proizvedel in oblikoval človek ter se prenašajo z 
vsako generacijo.
Tao veščine za vodenje projektov 
Jaro Berce
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva ploščad 5, Ljubljana, Slovenija
e-pošta: jaro.berce@fdv.uni-lj.si
Povzetek
Vodenje projektov ni novost zadnjih desetletij. O tem so nastajali tudi zapiski na različnih delih sveta. Z globalizacijo se je 
začelo tudi obdobje vodenja timov, ki niso več sestavljeni iz homogenih skupin istega kulturnega okolja. Poznavanje razlik 
in drugačnih pristopov pri vodenju je vedno bolj zaželeno. Na Kitajskem so osnovna načela vodenja, predvsem za vojaške 
potrebe, nastajala dolga zgodovinska obdobja vojskujočih se držav in dinastij. Iz potreb po samoobrambi so nastajali različni 
načini bojevanja. Borilne veščine pa so iz okolja, kjer so nastajale, prevzemale še kulturno-filozofske vzorce, ki so jih nato 
izpopolnjevale za svoje potrebe. Te vzorce pa je, zaradi ogromne različnosti z našim okoljem, vredno spoznati.
Ključne besede: borilne veščine, Konfucij, medkulturno vodenje, pot, vodenje projektov, Sun Tzu, tao, vodenje
Znanstveni Prispevek
V svetu obstaja kar nekaj raziskav na področju 
medkulturnega vodenja in managementa. Po Adlerju 
(1983, str. 29) imamo vsaj šest različnih pristopov k 
raziskovanju medkulturnih razlik vodenja: regionalni, 
etnocentrični, policentrični, primerjalni, geocentrični 
in sinergični. Izredno zanimivo je, da so prve študije na 
temo medkulturnih razlik nastale šele v petdesetih letih 
20. stoletja (Negandhi, 1983, str. 17) ter so jim s svojimi 
najpomembnejšimi prispevki sledile raziskave v zadnji 
tretjini prejšnjega stoletja.
Eden od začetnikov medkulturnih raziskav je bil 
nizozemski znanstvenik Geert Hofstede v šestdesetih 
letih prejšnjega stoletja, ki je s svojim metodološkim in 
teoretičnim pristopom močno zaznamoval to področje 
(Geert HofstedeTM, Cultural Dimensions) (http://www.
geert-hofstede.com/index.shtml, 1. december 2008). Kot 
nekdaj zaposleni v IBM je dobil priložnost ugotoviti, 
zakaj korporativno poenotena kultura IBM z nad deset 
tisoč zaposlenimi v več kot štiridesetih državah ne obrodi 
zaželenih uspehov. Tako je prišel do izsledkov, ki jih je 
nato strnil v teorijo, da se države medsebojno razlikujejo 
na podlagi petih kulturnih lastnosti:
1. Porazdelitev moči (Power Distance Index - PDI) 
– pomeni, do katere mere so člani neke družbe ali 
organizacije pripravljeni sprejeti oziroma pričakujejo 
neenakomerno porazdelitev moči v družbi.
2. Individualizem (Individualism - IDV) – pomeni v prvi 
vrsti skrbeti le zase in za svoje bližnje ter zanemarjati 
družbene potrebe.
3. Moškost (Masculinity - MAS) – pomeni razliko 
med spoloma v prenesenem pomenu. V moških 
družbah poudarjajo doseganje rezultatov, sposobnost 
uveljavljanja, moč in družbeno pomembnost kot 
posledico materialnih dosežkov. V ženskih družbah 
pa so pomembni medsebojni odnosi, skromnost in 
skrb za šibke.
4. Premagovanje negotovosti (Uncertainty Avoidance 
Index - UAI) – pomeni, do katere mere si člani neke 
         Projektna mreža Slovenije                     Marec 2009 22
družbe ali organizacije prizadevajo, da bi se izognili 
negotovosti, s tem da se zanašajo na družbene norme, 
rituale ter birokratsko prakso, s čimer zmanjšujejo 
nepredvidljivost dogodkov v prihodnosti.
5. Usmerjenost v prihodnost (Long-Term Orientation 
- LTO) – pomeni, v kolikšni meri so člani neke 
kulture pripravljeni podrediti zadovoljitev svojih 
potreb (materialnih, družbenih in čustvenih) v korist 
skupnosti ali družbe kot celote. Temelji na doktrinah 
konfucionizma.
Poleg največkrat citiranega in teoretično uporabnega 
sistema »Hofstede« obstaja še vrsta drugih bolj ali manj 
podobnih pristopov. Trompenaars (1993, str. 187) je 
razdelil kulturne razlike na sedem področij, zbranih v tri 
sklope: človeški odnosi (pri čemer je povzel nekatere dele 
Hofstedeja), ravnanje s časom in odnos ljudi do narave. 
Edward T. Hall (Zafarpour, 2001, str. 28) je razdelil 
kulture na naslednja področja: hitrost prenosa informacij, 
ravnanje v skladu s kontekstom, vedenje v prostoru 
in odnos do časa. Obstajajo še številni drugi avtorji, ki 
počasi, a vztrajno polnijo zakladnico človeškega znanja na 
področju kulturnih razlik.
2. Vodenje – vladanje
Kotter (1990) opredeljuje proces vodenja (leadership) kot 
»sposobnost vplivati, spodbujati in usmerjati sodelavce k 
želenemu cilju«. Po Sun Tzuju iz približno 5. st. pr. n. št. 
(Amalietti, 1996, str. 20) vodenje / vladanje, ki ga pripisuje 
dobrim vladarjem, vključuje »vrline razuma, zaupanja, 
človečnosti, poguma in odločnosti«. Iz tega lahko sklepamo, 
da vodenje ni enkratni pojav, ampak je sestavljeno iz 
niza dogodkov in dejanj, ki se nanašajo na usmerjanje in 
spremljanje. Vodenje naj torej vsebuje sodelujoče ozračje, 
ki dobro vpliva na doseganje zastavljenih ciljev. Tako 
lahko razumemo vodenje kot organizacijski proces, ki 
vsebuje v sebi vse elemente strategije, te pa v tem procesu 
usmerjajo odločitve vodje. Najvišja raven je vladanje 
(governance), ki vsebuje vse politike (policy in ne politics) 
in vizije ter vključuje tako »zaposlene« kot tudi »lastnike« 
(stakeholders). Vsekakor pa moramo razlikovati vodenje 
od managementa (ravnateljstvo), ki ga pri nas pogosto 
zamenjujemo še z upravljanjem (administration). 
Po Donnellyju et al (1995, str. 5) je management 
»proces, ki ga izvajajo ena ali več oseb, da uskladijo 
prizadevanje drugih članov z namenom doseganja 
učinkov, ki jih posameznik ne bi mogel sam doseči«. 
Še bolj natančno opredelita management Hellriegel in 
Slocum (1996, str. 302) kot »koordiniranje in povezovanje 
vseh aktivnosti, ki jih izvajajo posamezniki, skupine ali 
oddelki«.
Iz povedanega je torej razvidno, da se upravljanje 
ukvarja s tekočimi zadevami (operativa), management 
predvsem s kratkoročnimi odločitvami (taktika), vodenje 
z dolgoročnejšimi (strategija) in vladanje s smernicami 
(politike, vizija). Zato so temeljne sposobnosti dobrega 
vodenja izražene kot: delitev moči, intuicija, vizija, 
skladnost z vrednotami, poznavanje samega sebe in 
sposobnost vodenja (Možina, 2002, str. 502), ki pa so le 
Znanstveni Prispevek
Slika 1: Informacijski svet novih inovativnih orodij (Vir: 
http://bureaublumenberg.net/journal/wp-content/images/
communities.png, 1. december 2008)
osnova za dobro vodenje. Poleg teh sposobnosti je na 
primer že Sun Tzu (Založba Amalietti, 1996) ugotovil, da 
je treba pri vodenju upoštevati človeka kot celoto, torej 
tudi njegova čustva.
Z globalizacijo procesov, medkulturnega »mešanja« 
in z novimi tehnologijami informacijske družbe pa 
smo dobili tudi nova in predvsem inovativna orodja, s 
katerimi si lahko pomagamo na področjih komuniciranja, 
izmenjave informacij in tudi razumevanja različnosti 
(slika 1). Ta orodja in tudi vedno večje možnosti potovanj 
nam omogočajo, da nastaja stalni stik različnih kultur 
in vrednot, vse to pa zelo vpliva tudi na stil in način 
vodenja.
Postane nam jasno, da so pri vodenju izredno pomembni 
tudi še drugi dejavniki in znanja kot npr.: jezik, časovna 
območja, komunikacijski kanali, razdalje in različni drugi 
kulturni dejavniki. Vse to vpliva na procese dela, odločanja 
in vodenja, na načine delovnih navad ter tudi na delovno 
zakonodajo. V novem globaliziranem svetu, v katerem je 
delovna premestitev v popolnoma drugačno okolje postala 
nuja, se vodenje srečuje z različnimi elementi predsodkov, 
ravnanja ter tudi drugačnih načinov dela (razumevanje 
navodil, sabotaže, pristop k delu).
V takšnem dinamičnem in raznovrstnem delovnem 
okolju nam dodatna znanja in informacije, ki so nekaj 
tisoč let nastajali v multikulturnem okolju ter niso omejeni 
samo na zelo razširjen in pri nas tradicionalen kartezijanski 
(Aristotel–Descartes) – dualistični pristop (filozofska
smer, ki trdi, da svet izhaja iz dveh enakovrednih počel: 
duh-telo / dobro-zlo), lahko pomenijo uspešno dopolnilo 
kot vedenje in znanje, kako dobro voditi.
V naslednjih poglavjih bo predstavljen daljni azijski 
pristop na področju vodenja / vladanja, ki izhaja iz 
tisočletne tradicije nedualističnega kulturnega okolja. 
Prikazan bo vpliv različnih filozofij na koncepte, mišljenja
in načine pri izvajanju borilnih veščin, ki pa jih bomo 
nato uporabljali kot »miselno podlago« pri oblikovanju 
stila vodenja.
Projektna mreža Slovenije                     Marec 2009 23
Knjiga Umetnost vojne natančno podaja opise in študije 
organizacije v konfliktu ter tako razlaga tekmovalnost in 
spore na vseh ravneh: od medosebnih do mednarodnih. 
Vključuje tudi dele fiziognomije, politike in psihologijo 
konflikta. Zanimiva je že vodilna misel “Zmagati brez 
boja je najbolje”, ki so jo potem nadgradili še z: 
■ Vojskovanje prej ali slej uniči tudi zmagovalce.
■ Tao vojaške operacije je v harmonizaciji ljudi – če so 
ljudje med seboj ubrani, se bodo bojevali samodejno 
in jih v to ne bo treba siliti.
Prvi evropski prevod je nastal že davnega leta 1782, 
in to v francoščini. Joseph Marie Amiot je s svojim 
prevodom verjetno že vplival na doktrino Napoleonovega 
vojskovanja. Vsekakor pa je bil, po mnogih informacijah, 
njegov prevod uporabljen kot priročnik pri načrtovanju 
in izvedbi operacije “Desert Storm” v letu 1991, saj se je ta 
vojaška doktrina v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja 
uveljavila kot osnova ameriške vojske in jo je omenil že 
diplomat Henry Kissinger (http://www.online-literature.
com/suntzu/, 2. december 2008). V modernem vojaškem 
in tudi poslovnem svetu ta knjiga velja kot “dokončna” 
modrost ter hkrati najstarejši in najbolj znan izdelek 
vojaške strategije in taktike. Knjigo so uspešno uporabljali 
veliki vojskovodje in državniki. V 20. stoletju so jo sprejeli 
managerji japonskih gospodarskih družb (azijski tigri) 
kot vodilo pri razmišljanju o tem,  kako spremeniti 
poslovanje podjetij in so s tem dosegli svoj gospodarski 
uspeh. To dokazuje njeno vrednost tudi v miroljubnih, ne 
le vojaških doktrinah. Od takrat je bila knjiga prevedena 
v mnoge jezike in uporabljena kot osnova za različne 
tematike (od marketinga – kako obvladati izzive – pa do 
načina varovanja).
4. Umetnost borilnih veščin
Pod izrazom borilne veščine ali umetnost bojevanja 
razumemo sisteme urjenja, uporabe metod in tradicije pri 
vadbi telesa in duha z namenom učinkovitega bojevanja, 
tako golorokega kot oboroženega. Hkrati nam ta izraz 
pove tudi izurjenost posameznika, da se v sovražnem 
okolju odziva na fizične in tudi psihične grožnje in napade. 
Pojem se dandanes uporablja predvsem v povezavi z 
različnimi golorokimi azijskimi borilnimi veščinami 
(karate do, judo, tekvando, wing chun, aikido itd.) ter tudi 
pri uporabi različnih (predvsem hladnih) orožij (kendo, 
ninjutsu, battojutsu itd.), čeprav v resnici zajema različne 
veščine bojevanja z vsega sveta (boks, savate, capoeira, jeet 
kune do, krav maga, mečevanje itd.).
Pravilni izraz za borilne veščine na kitajskem je wu shu 
– 武术 ter ne veliko bolj znani in uporabljani kung fu – 功
夫. Slednji v dobesednem prevodu pomeni »trdo delo«, 
ki je lahko katero koli človekovo udejstvovanje (pianist, 
smetar, učitelj). Kung fu v smislu borilne veščine pa 
pomeni zdravljenje, omiko razuma in tudi samoobrambo. 
Sloni na integralnem delu taoističnega miselnega koncepta 
in prvinah ch’an (japonsko: zen) ter Knjige sprememb 
– v boju »dati« nekaj, kar ovira nasprotnika, se skloniti 
zato, da se nato sprožimo kot vzmet, ter se prilagoditi 
(harmonizirati) z nasprotnikovimi gibi brez napora in 
odpora (Lee, 1963, str. 6).
Znanstveni Prispevek
3. Umetnost vojne – Sun Tzu 
Osnovni načini vodenja, predvsem za vojaške potrebe, 
so na Kitajskem nastajali dolga zgodovinska obdobja 
vojskujočih se držav in dinastij. Kitajska ima namreč 
več kot pettisočletno zgodovino, ki so jo pisale različne 
dinastije:
■ Kot prvo dinastijo, ki je mejnik med predzgodovinsko 
Kitajsko in zgodnjo imperialno, se omenja dinastija 
Xia (od 21. do 18. st. pr. n. št.) (http://www.mnsu.edu/
emuseum/prehistory/china/ancient_china/xia.html, 
1. december 2008).
■ Naslednje pomembno obdobje je zaznamovala t.i. 
dinastija Zhou (http://www.mnsu.edu/emuseum/
prehistory/china/ancient_china/xia.html, 1. december 
2008), ki ima dve obdobji: prvo od 11. st. do 771. 
leta pr. n. št. ter drugo obdobje, znano kot »obdobje 
vojskujočih se držav« (med letoma 475 in 221 pr. n. 
št.). 
■ Čeprav je dinastijo Zhou nasledila dinastija Qin, ki je 
vladala samo petnajst let, ima zadnja zelo pomembno 
vlogo v kitajski zgodovini. Leta 221 je namreč prav 
dinastija Qin prvič združila Kitajsko (http://www.
mnsu.edu/emuseum/prehistory/china/timeline.html, 
1. december 2008). V obdobju od 230 do 221 pr. n. št. 
je premagala preostalih šest med seboj se vojskujočih se 
držav (Han, Zhao, Wei, Yan, Chu and Qi). Za utrditev 
oblasti je tako prvi cesar Yingzheng uvedel mnoge 
reforme in spremembe na političnem, gospodarskem, 
vojaškem in kulturnem področju – poenotil je pisavo, 
uteži, denar, ki so se ohranili še do današnjih dni.
Slika 2: The Art of War (Vir: http://www.lakesurf.com/weblog/
SunTzu.jpg, 3. december 2008)
Tako je v obdobju dinastije Zhou približno v 5. stoletju pr. 
n. št. nastala tudi prva zbirka modrosti za vojaške potrebe. 
Strnjena je v 13 poglavij pod naslovom Umetnost vojne 
(The Art of War). Vsebuje mnoga pravila vojskovanja 
in vojaških doktrin, ki so združena v različne poglede in 
poglavja (npr.: strategija, vodenje bitke, priprava napada, 
sestava, moč, praznine in polnosti, ... ognjeni napad, o 
rabi vohunov).
         Projektna mreža Slovenije                     Marec 2009 24
5. O borilnih veščinah
V preteklosti je bil namen borilne veščine predvsem 
učinkovit in hiter boj, ki se je praviloma končal kruto: 
s smrtjo ali različnimi stopnjami, največkrat resnih 
poškodb. Dandanes so se uveljavili naslednji trije načini 
uporabe borilnih veščin:
1. Neposredna uporaba, ki se danes uporablja predvsem 
za vojaške, policijske in druge podobne namene, torej 
kot osnovni namen borilne veščine, ki se uporablja le 
v skrajnih primerih.
2. V zadnjem stoletju in pol se je iz borilnih veščin 
oblikovalo precej aktivnosti, ki so predvsem namenjene 
telovadbi, športu, tekmovanjem, samoobrambi brez 
resnih poškodb. V teh primerih sta se izgubila tako 
ostrina kot tudi osnovni »duh« borilne veščine tako, da 
sedaj spodbuja le tekmovalnost oz. »zbiranje točk«.
3. Kot veščina pa so se borilne veščine ohranile in se 
uporabljajo povsod, kjer še gojijo tradicijo prenašanja 
znanj prek učitelja (Sensei, Sifu ali Grandmaster), ki 
poučuje in prenaša znanja tako v fizičnem smislu kot 
tudi v psihičnem ter »duhovnem«. Gre za nujnost 
harmonije med zunanjim svetom, lastnim telesom in 
notranjo energijo. Če je ta harmonija ustvarjena, smo 
zadovoljni, zdravi in polni energije.
vsaka posamezna borilna veščina skozi minula obdobja 
dinamično spreminjala in dopolnjevala. Iskali so namreč 
najučinkovitejšo borilno veščino, ki bi bila sposobna 
odgovoriti na vse izzive v času boja. Vendar tega do 
današnjih dni še nikomur ni uspelo doseči. Na vsak način 
pa lahko za vse borilne veščine, katerih vadba poteka 
večinoma v posebnih prostorih – npr.: Dojo (jap.) – place 
of the Way – in traja veliko let, preden prej ali slej postane 
tudi način življenja.
6. Kratka zgodovina borilnih veščin
Spopadi med ljudmi so stari kot samo človeštvo. S pojavom 
orožja in predvsem formiranjem vojaških skupin se je 
pojavila tudi potreba po znanju tako o samem boju kot tudi 
o tem, kako bitko voditi. Kdaj natančno se je pojavila prva 
borilna veščina, ni znano. Razni strokovnjaki predvidevajo 
(http://www.cenim.se/301-a.html, 3. december 2008), 
da so neki skupek najbolj učinkovitih gibov, udarcev 
in blokad poznali že praljudje. Spopadi, oboroženi ali 
goloroki, so od neurejenih in preprostejših načinov boja 
z leti privedli do izoblikovanja urejenih in kompleksnih 
sistemov, katerih namen sta hiter in učinkovit napad ali 
obramba ter prevlada nasprotnika. O tem pričajo legende, 
neskončno veliko besedilnih in slikovnih zapisov celo 
v egipčanskih grobnicah. Prav zato je, kljub mnogim 
skupnim potezam in principom, raznolikost borilnih 
veščin tako velikanska. Ljudje imamo namreč določene 
biomehanične sposobnosti, ki jih lahko uporabljamo za 
gibanje, premikanje in postavitve ter jih povežemo tudi 
v boj. Orožje pa je (samo) »podaljšek« naše borbene 
sposobnosti. Najprej so se o borilnih veščinah namensko 
učili predvsem le  vojščaki, veliko pozneje pa se jim je 
pridružil še preostali del prebivalstva predvsem zaradi 
samoobrambe in še pozneje zaradi rekreacije oziroma 
športa.
Dandanes je mišljenje večine, da je zibelka borilnih 
veščin Daljni vzhod – natančneje Kitajska in Japonska. 
Donn F. Draeger in Robert W. Smith, raziskovalca 
zgodovine borilnih veščin, ocenjujeta, da je samo iz 
kitajskega okolja izšlo več kot štiristo različnih stilov 
borilnih veščin, iz potrebe pa so še njene okoliške države 
začele razvijati svoje lastne borilne veščine (http://
www.cenim.se/301-a.html, 3. december 2008). Le malo 
ljudi pa ve, da so se vzporedno s Šaolinom in Okinavo 
borilne veščine razvijale tudi v Evropi (že pri starih 
Grkih in Rimljanih), v Latinski Ameriki in Afriki. Lahko 
ugotovimo, da so sicer različno, a na vseh delih sveta, 
zaradi učinkovitejšega delovanja »vojščaka« poleg samih 
borilnih veščin (borilni gibi in rokovanje z orožjem) v 
učenje vključili tudi vadbo osebnosti in duha, dihalno-
meditacijske vaje, znanje o delovanju človekovega telesa in 
tudi znanja o medicini (masaža, akupunktura, zdravilstvo 
in zeliščarstvo).
Vsekakor pa je za celovito razumevanje in razlago 
borilnih veščin treba poznati tako tipe borilnih veščin 
(goloroka, oborožena, mešana), njihov zgodovinski potek 
kot tudi geografski in kulturni značaj okolja posamezne 
borilne veščine.
Znanstveni Prispevek
Slika 3: Prostoročna borilna veščina (Vir: www1.istockphoto.
com/file_thumbview_approve/3903675/2/istockphoto_
3903675_mixed_martial_arts.jpg, 3. december 2008) 
Borilne veščine pa niso bile le sredstvo za prevlado ali 
obrambo pred zunanjim nasprotnikom, enim ali več, 
ampak so bile namenjene tudi za reševanje notranjih 
nasprotij. Tako znotraj posameznega socialnega razreda 
kot tudi med nezadovoljnim prebivalstvom in vladajočim 
slojem. Zaradi tega so bile borilne veščine (z orožjem 
ali goloroke) in njihovo poučevanje mnogokrat celo 
strogo prepovedane, z grožnjo zaporne ali smrtne kazni. 
Posledica tega je bila nemalokrat začasna ali trajna 
preobrazba v na videz nebojevniške aktivnosti (tai chi), 
s čimer so zagotovili ohranjanje znanja. Navkljub temu 
pa se je velikokrat znanje o borilnih veščinah skozi 
zgodovino pogosto izgubljalo, tako zaradi učiteljev, ki so 
svoje znanje skrivali, kakor tudi tistih, ki so spreminjali 
oziroma prilagajali svoje znanje glede na lastne potrebe 
in želje. Dogajalo se je tudi, da so učitelji, predvsem v 
času miru, izgubili svoje učence predvsem zaradi upada 
zanimanja. Poleg vsega pa so, da ne bi izgubili »prednosti« 
v boju,  tovrstna znanja prenašali v celoti le »posvečenim« 
izbrancem, drugim učencem pa le omejeno.
Vsekakor pa lahko rečemo, da se je tako vadba kot tudi 
Projektna mreža Slovenije                     Marec 2009 25
7. Filozofski vplivi na borilne veščine
Vodenja in borilnih veščin ne moremo dobro razumeti, 
če jih ne umestimo v kulturni / miselni vzorec okolja, iz 
katerega izhajajo. Taoistična tradicija v borilnih veščinah 
na Kitajskem sega daleč nazaj v tretje tisočletje pr. n. št, 
torej v čas legendarnega Rumenega cesarja (Huang Ti – 
27. stoletje pr. n. št.), t. i. utemeljitelja kitajske državnosti. 
V naslednjih tisoč letih so vojaški vladarji postopoma 
odstranjevali ostanke starodavne kitajske suženjske družbe 
ter uvedli človekoljubno in pravično načelo vladanja, ki 
temelji na političnih in drugih modrosti. 
uporabljali v taoizmu in kitajski kozmologiji. Simbole 
sestavljajo tri linije, pri katerih neprekinjena predstavlja 
koncept jang (阳), prekinjena pa jin (阴). Dandanes 
triagrame srečamo tudi še v veliko bolj poznanem feng šuju 
(風水) – »veter in voda« v sklopu postavitve prostorov, 
hiš, pohištva, izbire barv itd.
Vso to bogato tradicionalno miselnost pa je nato 
učil in o tem predaval eden največjih kitajskih mislecev 
in filozofov – K’ung-fu-tzu (dobesedni pomen: učitelj/
mojsterKong – Konfucij), ki je živel od 551 do 479 pr. n. št. 
Misli in koncepti Konfucijevih naukov torej tudi izhajajo 
nekako dva tisoč let in pol pr. n. št. in se predvsem opirajo 
na podeželje. Mojster Kong je bil zaposlen v administraciji 
in se je pozneje, pri 51 letih, povzpel vse do vrhovnega 
sodnika v deželi Lu (http://sl.wikipedia.org/wiki/Konfucij, 
9. december 2008), a je bil potem zaradi svojih pogledov 
na načine vladanja izgnan. O njegovi izjemni vlogi in 
vplivu vsekakor pove podatek, da so ga spoznali za 
velikega učitelja, še preden je dopolnil trideset let. Sebe je 
predstavljal vedno kot »prenašalca« in ne »tvorca« znanja. 
V svojih naukih je povzemal in poudarjal različne splošne 
človeške vrednote. Osnovni koncept sloni na rén (仁) 
“sočutju” ali “ljubiti druge”, ki ga razlaga s primeri: »sin ne 
sme daleč od doma staršev«, »ne naredi drugemu, česar ne 
želiš, da naredijo tebi«, »delati prav in ne za svojo korist«, 
»učenje brez misli je izgubljeno delo – misel brez učenja 
pa je nevarna«, »slišim in pozabim, vidim in si zapomnim, 
delam in razumem« itd. Obsojal je vse, ki so zaupali le v 
lastno intuicijo, in učil, da do razumevanja prideš le z 
dolgotrajnim in zbranim študijem. Zato po Konfuciju vsak 
učenec potrebuje dobrega učitelja, od katerega sprejema 
znanje, nauke in veščine ter jih posnema. Dober učitelj pa 
je tisti, ki je starejši, dobro pozna preteklost in poseduje 
starodavno znanje(Stanford Encyclopedia of Philosophy - 
http://plato.stanford.edu/entries/confucius/, 9. december 
2008).
Konfucij je bil torej spoštovan kitajski mislec in 
družboslovni filozof, katerega učenje in filozofija sta 
globoko vplivala na miselnost in življenje na Kitajskem, 
Japonskem, v Koreji in Vietnamu. S tem je tudi ustvaril 
podlago za koncepte in usmeritve pri borilnih veščinah 
(zmagati brez boja, mehko premaga trdo, mlado se upogne 
– staro zlomi itn.), ki pa so se nato skozi zgodovino še 
dopolnjevali predvsem s prihodom indijskih (budističnih) 
miselnih vzorcev.
Kitajski pomen Ch’an (禅) izvira iz sanskrta Dhyāna 
in pomeni »meditacijo«. Pri nas je bolj poznan po svoji 
japonski različici – zen. Pomeni način, kako nekdo gleda 
na naravo. Vsak od nas se namreč rodi, živi in umre. Kljub 
temu pa lahko naše življenje mine, ne da bi »opazili« vso 
kompleksnost in povezanost z naravo. Ch’an nas uči, kako 
se osredotočiti, kaj je naš pravi namen in kaj je resnica 
našega obstoja. Osvobodi nas naše jeze, iluzij in napačnih 
hrepenenj (Hyams, 1982, str. 2).
Leta 495 je kitajski cesar Xsiao Wen v kitajski provinci 
Honan poleg gore Sung naročil zgraditi šaolinski tempelj 
za budistične menihe, ki so bili zadolženi za pisanje 
prevodov iz sanskrta v kitajske pismenke. Tja se je leta 
520 zatekel indijski budistični menih Bodhidharma, ki je 
bil tudi izvrsten bojevnik. Kmalu je odkril, da potrebujejo 
kitajski menihi za dolge ure meditacije tudi dobro 
kondicijo, zato jih je začel fizično in psihično utrjevati 
Znanstveni Prispevek
Slika 4: Knjiga modrosti: o Poti in vrlinah Prostoročna borilna 
veščina (Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/File:Tao-te-ching005.
pnp, 18. december 2008) 
Kot prvi znanilec sprememb in popisa takratnega 
miselnega vzorca velja Knjiga sprememb (I Ching), po 
nekaterih virih celo najstarejše zapisano besedilo na 
Kitajskem (http://en.wikipedia.org/wiki/I_Ching, 9. 
december 2008). Naslednja izredno pomembna zakladnica 
naukov in modrosti je Lao Tsu: Tao Te Ching (Amalietti, 
2007). S svojimi 5000 kitajskimi pismenkami v 81 
poglavjih ali delih želi s simboličnimi metodami prikazati 
»red v neredu dogodkov«. Ena najbolj priljubljenih 
kitajskih knjig modrosti, v dveh delih (Tao in Te) je 
nastala nekje v 6. stoletju pr. n. št. pod dinastijo Zhou 
kot nagovori modrijanom in velikim političnim vodjem. 
Tao Te Ching (Dao De Jing) ima pestro, dolgo in precej 
kompleksno zgodovino. Kot prvo Ching (izgovarjava čing 
pomeni v izvirniku »norma«, »pravilo«, »načrt«, »zvito«, 
ki se je nato semantično prevedlo v zvitek – knjiga) 
vsebuje prenos verzij in komentarjev, datiranih vsaj 
dva tisoč let nazaj. Nekatere njene dele in stare zapiske 
na bambusovem papirju, svili in papirusu so arheologi 
odkrili šele pred dobrimi sto leti. Po drugi strani pa Ching 
opisuje, kako stvari delujejo in kako se zgodijo (Te, ki v 
izvirniku pomeni: »krepost«, »značaj«, »notranja moč« 
ali »skladnost«). Vsebina knjige torej opisuje »naravne 
zakone ali kako se stvari zgodijo«, »način življenja ali 
kako živeti v zavestni harmoniji z naravnim zakonom« ter 
»metode vodenja ali kako voditi in izobraževati druge v 
skladu z naravnim zakonom« (Heider, 1985, Uvod).
Stari I Ching je bil sestavljen iz 64 parov triagramov 
(imenovanih heksagramov), ki vsebujejo komentarje. 
Povezave in zveze so sestavljene iz dvakrat po osem 
simbolov – bagua (八卦 - bā guà), ki so se pozneje 
         Projektna mreža Slovenije                     Marec 2009 26
Znanstveni Prispevek
ter jim hkrati prenašati znanje o borilnih veščinah. V 
tistih časih so se menihi zunaj templja pogosto srečevali 
z oboroženimi tolpami in je bilo pravzaprav nujno, da so 
se znali braniti. Tako je postal šaolinski tempelj nekakšen 
rojstni kraj borilnih veščin (http://www.geocities.com/
ottawakungfu/100Shao002.htm, 11. december 2008).
8. Tao vodenje
Tao (dao – 道) vodenje prepričljivo združuje osnove 
vodenja z načinom življenja, najbolje ga simbolizira izrek 
»Naše delo je naša pot!«. In kaj pravzaprav sploh je Tao? 
Če poskušamo razložiti pomen te besede z opisom, ki 
ga ponudijo kitajski misleci, lahko le trdimo, da: taa ne 
moreš določiti, ker se nanaša na vse stvari, lahko pa ga 
prepoznaš. Če neko načelo lahko opredeliš, potem to ni 
tao. Tao je vse, kar obstaja: princip in proces, kako in kaj. 
Vse stvarstvo se dogaja glede na tao.
Taoizem zagovarja koncept Wu Wei (无为) – 
»neaktivnost«. Nikakor to ni koncept brezbrižnosti in tudi 
ne zatiranja predrznosti, ampak bolj »nedela«, kar pa spet 
ne pomeni lenarjenja. Pomeni torej spopasti se z večjo 
močjo prek neaktivnosti, jo »jahati« in tako doseči, da sama 
sebe spravi iz ravnovesja, da jo na ta način premagamo in 
ponovno vzpostavimo naravno ravnovesje.
V nadaljevanju so v kratkih zgoščenih oblikah 
prikazani osnovni pogledi, misli, koncepti in usmeritve 
s področja (učenja in izvajanja) borilnih veščin, ki bi jih 
lahko prenesli na vodenje. Če se ozremo na te tisočletne 
modrosti, si dobrega vodjo lahko predstavljamo kot: 
»Moder vodja je kakor voda. Voda čisti in osvežuje vsa živa 
bitja brez razlik in brez sodbe; voda pronica svobodno in 
brez strahu pod površje stvari; voda je tekoča in odzivna; 
voda svobodno sledi zakonu. Pomisli na vódjo! Vodja dela 
v vsakršnih okoliščinah brez pritožb, z vsakim človekom 
in se spoprime z vsakim vprašanjem, ki vznikne; deluje 
tako, da bo v korist vseh in dobro služi ne glede na višino 
plačila; vodja govori preprosto in iskreno ter v skupini 
posreduje le zato, da ustvari harmonijo in kar najbolje 
osvetli stvari. Ker ne priganja, skupina ničesar ne zameri 
in se ne upira« (Heider, 1985, str. 29).
9. Najmanjši napor (☷)
V borilni veščini je poznano, da je enostavnost ali 
preprostost najkrajša pot med dvema točkama. Zato je v 
borilni veščini wing chun vse podrejeno le trem pravilom: 
uporaba najmanjše možne energije, osrednja linija ter 
hkratna “napad in obramba”. Nasprotnika le tako lahko 
najhitreje dosežemo, smo najučinkovitejši in se predvsem 
odzovemo nagonsko, saj nas razmišljanje le upočasni.
Ko opazujemo naravo, vidimo, da v njej vse poteka 
brez napora ali z najmanjšim možnim naporom. Narava 
kljub ekstremno velikim stvarem in dogajanjem varčuje 
z “energijo” (drevo se ne trudi rasti, morje se ne trudi 
valovati, tudi ptica z lahkoto leti in mravlja dvigne 
sedemkrat večjo težo, kot je sama težka, pa se ne utrudi). 
Tako se tudi ljudje ne utrudimo dihati, srce poganja kri po 
ožilju … in še bi lahko naštevali. To pomeni, da vsakršen 
napor škoduje in nas ovira tako fizično kot umsko. In če 
delamo z najmanjšim naporom, se nam zdi, da vse poteka 
skladno, ubrano in enostavno, da ni zastojev, težav, 
nezadovoljstva in predvsem lahko vse to vodimo brez 
ukazovanj / prepričevanj.
10. Stabilnost (☶)
Stabilnost in ravnotežje sta ključna elementa vsake 
borilne veščine. Brez njiju se ne moremo uspešno boriti in 
obvladati nasprotnika. Marsikatera borilna veščina (judo, 
aikido ...)  izkorišča načine in postopke, kako premagati 
nasprotnika s tem, da ga spravi iz ravnotežja. Zato je 
pravilna postavitev telesa (trupa, nog, rok, glave) izredno 
pomembna za stabilnost in ravnotežje tako v mirovanju 
kot tudi v gibanju. Le tako lahko dosegamo hitro odzivnost 
v boju. Hkrati pa vsi verjetno poznamo bolečine v vratu 
in gornjem ramenskem sklopu. Prihajajo od napetosti, 
stresa, skratka nepravilne drže. Naša drža namreč »izdaja« 
mnogo več, kot se sami zavedamo.
Kot vodje se srečamo z ljudmi, nastopamo pred njimi 
ali se pogovarjamo z njimi. Z držo, pogledom in gibanjem 
»sporočamo« svoje psihično, fizično in čustveno stanje. 
Vsiljivemu vodji manjka stabilnosti. Dober vodja je zato 
osredotočen in prizemljen, kar pomeni stati na trdih tleh, 
imeti svojo težo. Pomeni vedeti, kje stojim, in vedeti, kaj 
delam. Predvsem pa z našimi odločitvami sporočamo 
našo “stabilnost” –  naš odnos in naše vrednote, tiste, ki 
jih imamo in jih pričakujemo od skupine.
11. Prilagajanje (☴)
Kako se posameznik prilagaja okolici in svojemu 
nasprotniku, je prav tako pomembno pri učenju borilne 
veščine. V chen tai chiju se to uči s pomočjo »potiskanja 
rok«. Prilagajati se moramo različnim situacijam. 
Sonce nam lahko za delček sekunde zastre vid. Višina 
nasprotnika nam določa domet njegovih udarcev. S 
svojo višino pa določamo razdaljo med nama, ki jo lahko 
v primeru napada ali obrambe vedno obvladamo, a le 
če smo prilagodljivi in če ne okamnimo. Ko smo trdi, 
izgubimo prožnost in čas, s tem pa smo dali nasprotniku 
priložnost.
V vsakdanjem življenju je veliko dogodkov in vzrokov, 
ki zahtevajo naše stalno prilagajanje. Ali kakor pravi kitajski 
izrek: »Trava se poleže v smeri, iz katere piha veter!« Če 
se preveč ženeš, to ne obrodi sadov; če poskušaš stvari 
prehitevati, te to ne pripelje nikamor. Podobno velja za 
vodenje skupine. Če je vodja agresiven, se člani »poležejo 
tako kot trava«. Če je premehak, ga ne upoštevajo. Vodje, 
ki so agresivni, prikrivajo le svojo negotovost. Nesposobni 
vodje pa radi poudarjajo svojo vlogo.
12. Odzivnost in moč (☰)
Sinhronizacija pri spreminjanju razdalje nam omogoča 
hitro in pravilno odzivnost na napad ter hkrati omogoča 
pravilni naravnavanje časa. Zato sta v borilnih veščinah 
Projektna mreža Slovenije                     Marec 2009 27
poudarjeni predvsem mehkoba in skoraj nič (brutalna) 
moč. Ustvarjene so bile predvsem zato, da bi fizično 
šibkejši premagal močnejšega (wing chun je po izročilu 
ustvarila ženska). Za dosego najučinkovitejših rezultatov 
se uporablja gibalna količina, ki jo sestavljata hitrost 
krat masa. Čim večja je hitrost, manjša masa je potrebna 
za isto gibalno količino. Tako lahko šibkejši premaga 
močnejšega. Prav tako je znano, da se veliki ljudje gibljejo 
mnogo počasneje kot drobni, kar je tudi prednost, ki jo 
moramo izkoristiti.
Vsi se odzivamo tako ali drugače. Ko nas nekaj izzove, 
se lahko “pustimo presenetiti” ali pa nas “preseneti”. Zato 
moder vodja ne poskuša zaščititi ljudi pred njimi samimi. 
Ve, kako nasprotja delujejo ter se ne trudi preveč, da bi 
usmerjal potek stvari, temveč dopusti, da se proces dogaja 
sam. Zaveda se, da stalno posredovanje ovira skupinski 
proces dela. Je umirjen in uči z zgledi. Predvsem pa je 
sposoben deliti svojo moč tistim v skupini, ki si to zaslužijo 
in je ne bodo izkoristili.
13. Obvladanje (☱)
Borilne veščine učijo obvladovanje lastnega telesa in 
duha (ega). Začne se s trdim treningom, ko mora učenec 
(npr. karateja, kick boksa itd.) premagati prag bolečine 
ob prejetih in tudi zadanih udarcih. Za tovrstne treninge 
se uporabljajo različne fizične in tudi dihalne vaje, ki nas 
pripravijo na izjemne situacije. Ponovno se naučimo 
dihati (kakor smo znali že kot dojenčki), in sicer s 
prepono. Dihanje nam omogoča sproščanje. Le sproščeni 
pa obvladamo sebe. In če ne moremo obvladati sebe – 
kako bomo potem druge?
Veliko ljudi razmišlja, kako bi “spremenilo” svet. 
Seveda pa drugih ne moremo spremeniti niti voditi, če 
ne obvladamo in ne poznamo sebe. Moder vodja zato v 
skupini uvaja jasno in enotno vzdušje. Ko voditelj uporabi 
tišino, se skupina osredotoči. Ko govori, to počne jedrnato 
in ne ves čas. Če pa vsiljuje pravila, skupina ne more najti 
lastne kakovosti. Zato dober vodja nesebično dela in 
dovoli skupini, da preprosto počne to, kar je treba storiti.
14. Zaupanje (☳)
V borilnih veščinah je poznan izrek: “Pustimo se pretepati 
prijateljem, da nas ne bi mogli nasprotniki!” Skratka, 
zaupamo jim, da nas ne bodo poškodovali. In hkrati se 
oba učiva. Predvsem pa se v vseh borilnih veščinah uči, 
da bitko »dobiš« ali »izgubiš« v svoji glavi. Zato se veliki 
mojstri med sabo fizično ne bojujejo, ampak si stopita 
nasproti, se pozdravita in v tem trenutku vsak od njiju 
ve, kdo je zmagovalec in kdo poraženec. Izdajajo ju 
postavitev težišča, namestitev telesa in njegovih okončin, 
gibi, sevajoča energija, utrip srca, dihanje in pogled – kajti 
vse to sporoča, kaj je kdo in koliko mu gre zaupati.
Zato dober vodja razume, kako procesi v skupini 
potekajo in za vodenje ne potrebuje sile ali izvajanje 
pritiskov. Površni vodja tega ne prepozna, zato ga zapeljejo 
dramatičnost, senzacije in hitro razočaranje / navdušenje. 
Zato je v prezaposlenosti vodje  trenutek, ko se mora 
zamisliti in se obrniti k sebi, vase. Dobro vodena skupina 
torej ni bojišče, na katerem med sabo obračunavajo 
posamezni egi. V skupinskem delu ni zmag in ni porazov. 
Moder vodja ni pohlepen, sebičen ali zahteven in ni se mu 
treba braniti. Zato mu skupina lahko zaupa, da bo dovolil 
stvarem, da se spontano dogajajo.
15. Usmerjanje (☵)
Pri borilnih veščinah je tudi pomembno, da znamo 
združiti vso silo in sposobnosti vsega našega organizma, 
da učinkovito izvede neko aktivnost. Za to potrebujemo 
koordinacijo telesa in duha. Pred vsakim gibom je v mišici 
potrebna sprememba napetosti na obeh straneh sklepa. 
Kakršna koli odvečna sila v eni od mišic deluje le kot 
zavora. Hkrati pa moramo biti pozorni na nasprotnika, saj 
vsakršna zunanja motnja lahko zmanjša našo usmerjenost 
v cilj. Kam bomo usmerili udarec, je odvisno od treh 
pogojev: smeri našega udarca (fizični del), smeri našega 
pogleda in usmerjenosti naše zavesti (psihični del). 
Dobro usmerjanje temelji na pristopu:
■ da dobi ali ima (nekaj): določeno smer,
■ da ima (kakšna) dejavnost: določeno vsebino,
■ povzročati, da (kdo) misli: ravna na določen način.
Uspešno pa je predvsem takrat, ko je vse narejeno čim 
manj opazno. Ljudje smo samostojna bitja. Vsi imamo 
svoje ideje, koncepte, znanja itd. in vsak od nas se zelo 
rad »pokaže«. Dober vodja to izkoristi. Vodi ljudi prek 
njihovih zanimanj in znanj. Zato je kot voda in večinoma 
ne ruši, ampak počasi in postopno oblikuje in le izjemoma 
uporabi svojo »energijo« (ch’i), da “usmeri”!
16. Odgovornost (☲)
Taoistična kratka zgodbica iz knjige Umetnost vojne (Sun 
Tzu, 1972; str. 97) najlepše prikaže pomen odgovornosti:
Ko je poglavar Mo Tun dobil od poglavarja sosednje 
province, ki je bila odločno močnejša, zahtevo, naj 
mu izroči svojega najlepšega konja, je ta vprašal 
svetovalce, ki so dejali, da najlepšega konja že ne 
dajo. A Mo Tun je dejal: »Zakaj ne bi privoščili 
sosedu lepega konja?« In je dal konja. Kmalu nato 
je prišla odločna zahteva, naj sosedu izroči svojo 
princeso. Zopet so bili svetovalci proti, a poglavar 
je dejal: »Zakaj ne bi privoščili sosedu lepe mlade 
deklice?« In mu jo je dal. Sledila pa je ultimativna 
zahteva, da naj mu izroči tisoč juter zemlje, ki je 
ne uporablja. Mo Tun je pozval svetovalce in eni so 
bili za to, da se zemlje ne da, drugi pa so menili, da 
naj se jo da. Mo Tun pa je dejal: »Zemlja je temelj 
države. Kako bi jo lahko dali?« In vse, ki so svetovali, 
da naj se zemlja da, je dal obglaviti.
Odgovornost je vsekakor ena najbolj zahtevnih sestavin 
vodenja. Je obveza, da nekaj opravimo! Ljudje se radi 
skrijemo za mnogimi t. i. »zidovi« samo zato, da ne bi 
prevzeli odgovornosti bodisi za svoja dejanja, postopke, 
za odločitve ali drugo. Zato moder vodja ne preloži svoje 
Znanstveni Prispevek
         Projektna mreža Slovenije                     Marec 2009 28
odgovornosti ter ne vsili svojega sistema vrednot. Tako kot 
to sami počnó ljudje, tudi vodji nihče ne more povedati, 
kaj naj stori. To je njegova svoboda, je njegova (osebna) 
odgovornost.
17. Pot
Pot (dō 道 – jap.) ima v borilnih veščinah izredno 
specifičen pomen. Ne pomeni fizične poti, pač pa celoto 
našega popotovanja skozi življenje – naš način in odnos 
do narave in dogajanja v naravi, na našem planetu ali v 
našem vesolju. Za določeno borilno veščino pa pomeni 
tudi še dodatno sprejemanje njenih znanj, tradicij in 
veščin. 
Po navadi ko se podamo na pot, težimo k dosegu cilja, 
ki je na koncu poti. Zato velikokrat potujemo hitro, otopelo 
in smo predvsem usmerjeni h končnemu cilju. Temu smo 
prilagodili tudi naše poti: avtoceste, letalski promet itd. To 
našo lastnost (prizadevanje k cilju) prenašamo tudi v naše 
vsakdanje življenje. Hitimo iz dneva v dan. Življenje nam 
hitro polzi v pričakovanju prihodnjih dogodkov (plača, 
poroka, diploma, napredovanje, dopust, potovanje …). Pa 
je to res tisto, kar si želimo? Se kdaj ustavimo, zajamemo 
zrak s polnimi pljuči? Si »ogledujemo« pot (potek) našega 
potovanja skozi življenje?
Zamislite si, kako ste preživeli zadnji teden, mesec, leto … 
česa se spomnite?
Pot sama mora zato postati naš cilj in ne smemo težiti k 
tistemu, kar je na njenem koncu!
18. Sklep
Tudi v tem članku smo ugotovili, da je vodenje izredno 
kompleksen, od številnih elementov odvisen postopek. A 
kljub temu skupino vodi le en sam vodja. Borilne veščine 
in njihovi nauki ter načini interpretiranja dogajanj so 
nam s svojimi potrebnimi elementi služili kot osnova 
pri predstavi, kaj dober vodja potrebuje. Razlike med 
miselnostjo okolja, ki so ji osnove konfucionizem ali 
budizem ali taoizem (v nadaljevanju: tao) ter okoljem, v 
katerem smo (v nadaljevanju Zahod) je ogromna (Lee, 
1997, str. 132–133). Kitajske borilne veščine so po večini 
ritmične, medtem ko so  zahodnjaške dinamične in polne 
tenzij (boks, savate). Taoizem se nagiba k harmoniji 
z naravo, zahodnjaški pristop temelji na želji, kako 
nadvladati naravo (verovanja tega okolja to le spodbujajo). 
Borilne veščine učijo o poti in miselni omiki, zahodnjaške 
so športno usmerjene in težijo k zmagi. Tako lahko 
trdimo, da je osnovni pristop pri tau »mehkoba« (jin) in 
pri zahodnjaškem trdota (jang). Tao miselnost je torej bolj 
kot bambus, ki se v vetru hitro upogne, a ko veter poneha, 
postane močnejši. Zahod se upira tako kot hrast v vetru, 
ki ga (žal) nato podre orkan (npr. finančna kriza). Zahod 
razmetava z energijo, ki jo vse borilne veščine (vključno s 
tai chi) shranjujejo in varujejo za nujne potrebe. 
Na vsakem posamezniku pa je, da se (ali pa tudi ne) 
poglobi vase, sprejme to drugačnost in jo uporabi pri 
svojem vodenju. Konfucij pravi: “Kdor je sam, kot se 
spodobi, mu ni treba ukazovati, pa stvari vendar tečejo. 
Kdor pa sam ni, kot je treba, ta lahko ukazuje, kolikor 
hoče, poslušali pa ga ne bodo.” To pomeni, da učinkovito 
vodenje prihaja iz zavedanja, kaj se v skupini dogaja, in iz 
ravnanja skladno s tem razumevanjem. Učinkovitost zato 
ne more biti vnaprej pričakovana ali uravnana in zunanji 
videz je ne more pričarati.
Dobro vodenje torej pomeni vplivati na ljudi tako, da 
ko je neka naloga končana, lahko rečejo: »To smo naredili 
sami!«
Viri in literatura
Adler, Nancy J. (1983): »A typology of management 
studies involving culture«, Journal of International Business 
Studies, Fall 1983, str. 506–531.
Donenelly, J. H., Gibson, J. L., in Ivanchevich, J. M. 
(1995): »Fundamentals of Management«, 9. izdaja, Irwin, 
Chicag.
Hellriegel don, Slocum W. John (1996): »Management«, 
7. izdaja, South-Western Collegeue Publishing, 
Cincinnati.
Heider, John (1985): »The Tao of Leadership«, 
Humanics Limited, Atlanta, Georgia, U.S.A., 175 str.
Hyams Byjoe (1982): »Zen in the martial arts«, Bantam 
Books, U.S.A, 136 str.
Javidan, M., in House, R. J. (2001): »Cultural acumen 
for the global manager: Lessons from project GLOBE«, 
Organization dynamics, 29(4), str. 289–305.
Kotter, J. P. (1990): »What leaders Really Do.«, harward 
business Review, may-June 1990, str. 103–111.
Lee Bruce (1968, 1987, 1988): »Chinese Gung Fu – The 
Philosophical Art of Self-Defence«, OHARA Publications, 
Inc., Santa Clarita, California, 97 str.
Lee Bruce (1997): »The Tao of Gung Fu – A Study in the 
Way of Chinese martial Art«, urednik John Little, Tuttle 
martial Arts Publishing, 200 str.
Možina Stane et al (2002): »Vodja in Vodenje«, 
MANAGEMENT nova znanja za uspeh, 15. poglavje, 
Didakta, 2002, str. 499–538.
Negandi Anant R. (1983): »Cross cultural management 
research: trend and future direction«, Journal of 
International Business Studies, Fall 1983, str. 17–28.
Sun Tzu (1996): »Umetnost vojne«, Založba Amalietti, 
Zbirka, ARS MARTIALIS, Ljubljana, 167 str.
Trompenaars Fons (1993): »Riding the waves of 
culture«, London: Nicolas Brealey Publishing, 187 str.
Znanstveni Prispevek
Projektna mreža Slovenije                     Marec 2009 29
Zafarpour, S., Bruck, F., Kainzbauer A. 
(2001): »Interkulturelles Management«, Skripta 
Wirtchafstuniversitat Wien, Facultas Verlags- und 
Buchhandels AG, 99 str.
Multidisciplinarni dr. Jaro Berce je končal študij elektrotehnike v Ljubljani, magistriral iz računalniških znanosti v ZDA 
ter doktoriral na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani na področju družboslovne informatik, kjer je tudi zaposlen kot 
pedagog in raziskovalec. V začetnem obdobju je bilo njegovo delo usmerjeno predvsem v razvoj in vodenje projektov 
informacijskih tehnologij in sistemov. Kasneje, ob spoznanju, da je uvajanje informacijske tehnologije povezano tudi 
še z organizacijskimi in ostalimi spremembami v podjetju, prične s pospešenim izobraževanjem na ostalih področjih 
(stroški, organizacija, strategija, ...) in delom kot podjetniški svetovalec. V svoji karieri je bil zaposlen tako v privatnem 
kakor tudi javnem sektorju tako v Sloveniji kakor tudi v tujini. Hkrati s svojimi članki (doma in v tujini), referati, 
vabljenimi predavanji in javnimi nastopi želi spremeniti trdovratno mišljenje o “vrednotenju znanja” in enakosti strok 
ter vplivu tehnične inteligence.
Založba Amalietti (2007): »Dao De Jing«, prevod 
Bernard Svete, Zbirka Svetovni klasiki / Amalitti & 
Amalietti, 186 str.
Znanstveni Prispevek