KRONIKA
KNJIŽEVNOST
FERDO GODINA, BABILON LIUBEZNI IN SOVRAŠTVA. Roman Ferda Godine z naslovom Babilon ljubezni in sovraštva je literatura posebnega žanra; posebnega zategadelj, ker je abstraktna in tako konkretna obenem. To je literatura, ki se v posebnem svetu, kakor v pravljici, soočuje z lepoto in grdobijo človeškega pehanja. Na drugi strani pa je Godinov roman silno družbeno konkreten. To pa navzlic avtorjevi uvodni pripombi, ki se glasi: »Snov, ki jo obravnavam v svojem romanu, nima nobene zveze z razmerami v slovenski filmski proizvodnji in prav tako ne s filmskimi razmerami v drugih republikah Jugoslavije.«
Tej pripombi seveda lahko verjamemo, lahko jo jemljemo kot preventivno obrambo pred očitki takšne ali drugačne vrste. Gotovo pa je eno: le razmere v slovenskem filmu in naše razmere nasploh so morale spodbuditi pisatelja, da je napisal ta roman.
Delo prikazuje lepo deželo Lazitanijo z milijon in pol prebivalcev, s socialističnim samoupravljanjem ter z dvema filmskima podjetjema Morana in Lata. Ta nekoliko abstraktni okvir, ki že sam po sebi diši po naši ožji domovini, skozi ves tekst dobiva zelo stvarne oblike in se v podrobnostih, zlasti še v funkciji človeka, napolnjuje z ostro kritiko našega egoizma, birokratizma, korupcije, intriganstva in lazitansko značilne majhnosti. Ljudje okrog teh dveh filmskih podjetij se ljubijo in sovražijo, kot vsi ljudje na svetu, a tu se znajo še specialno zreti med seboj ter rafinirano spodjedati drug drugega. Lazitanščina je tu v nekem smislu sorodna Cankarjevi dolini Sentflorjanski, a samo sorodna, zakaj v Godinovem primeru ne gre le za moralne deformacije v ožjem smislu, pač pa za tisto človeško deformiranost, ki se z opravljanjem javne funkcije staplja v mnogo nevarnejšo pošast, v tisto, ki sedi na direktorskem ali predsedniškem mestu, dobiva finančno in moralno pomoč nekje od zgoraj, s svojimi pustolovščinami in nesposobnostjo na debelo trosi družbeni denar in grozi uničiti vsako resnično vnemo po ustvarjalnem delovanju. Tako je torej očitno, da Godinova ost ni naperjena le proti človeku kot takemu, temveč veliko bolj proti razmeram, ki takega človeka omogočajo in ustvarjajo. Tako Godinova kritika prehaja v obsojanje širše družbenomoralne anarhije. Vendar vsa ta kritika nikjer ni nepravična ali preveč pavšalna, ni zaplotniško godrnjaška, kvečjemu bi bila včasih nekoliko poenostavljena, v glavnem pa zadeva bistvo stvari in končne rezultate. »Delavec v tovarni mora za svojo malo, prepičlo plačo delati po osem ur na dan«, pravi filmski delavec v romanu, »in ga pri odhodu domov pretipajo, ali ni ukradel vijaka, kmet mora delati od zore do mraka, če hoče živeti, in še celo uradnik mora v uradu nekako prebiti svojih sedem ur... Mi pa zapravljamo stotine milijonov in nihče nas ne vpraša, kam smo jih dali in kje so filmi, ki smo jih z milijoni realizirali.« To je le en primer in morda tudi ne najbolje izbran. Takšne vrste kritika je sicer časopisna in sestankarsko pobarvana in seveda  ne more biti
* Ferdo Godina, Babilon ljubezni in sovraštva. Roman iz življenja filmskih delavcev. Pomurska založba  1966.
330
estetsko učinkovita, je pa zato iz nje čutiti, da prihaja naravnost iz pisateljevega občutja in potemtakem pomeni odkrito izpoved njegovega ogorčenja.
V romanu se vse dogajanje suče okrog dveh filmskih podjetij Morane in Late. Glavna pisateljeva pozornost je namenjena prvemu, medtem ko se za drugega zdi, ko da bi ga avtor hotel razviti v antipod primitivnim razmeram v Morani. V Lati naj bi se uveljavljali sposobnejši, za stvar bolj resnično zavzeti filmski umetniki in na koncu takšnega konfrontiranja naj bi Lata film postal vzor smotrnega in dobro urejenega filmskega podjetja. Ekspozicija romana dokaj razločno daje slutiti tak razvoj, vendar je pisatelj v vrtincu dogodkov okrog Morane skoraj čisto izgubil to namero. Sel je celo v nasprotno smer. Tudi v Lati so se vgnezdili ljudje, ki s svojim diktatorskim primitivizmom ustvarjajo nemogoče situacije ter kruto gospodarijo nad usodami ljudi. Tako pisatelj ne najde rešitve, očitno se tudi ni posebno trudil, da bi jo bil našel. Za lazitanski film ni izhoda, dokler bodo imeli pri njem kakršnokoli besedo primitivni, diktatorski in koristolovski šarlatani. To bi bilo nemara lahko končno avtorjevo spoznanje in s takšno miselno poanto je zaključena tudi usoda filmskega snemalca in glavnega junaka v romanu. Toda ob takšni zasnovi in ob takšnem zaključku se skoraj ni mogoče ubraniti vprašanja, zakaj je pisatelj zaobrnil svoje razsojanje in obsojanje v tako širino, to se pravi, zakaj je, ne da bi bil do vrha zgradil tudi svetal, bolj človeški primer filmskega podjetja, nazadnje pristal v docela pesimističnem odnosu glede na nadaljnji razvoj lazitanskega filma. A to je že avtorjeva osebna zadeva in je ugibanje o tem odveč, ostane nam le ugotovitev, da med zasnovo in končnim izdelkom ni prave doslednosti in da je pisatelj na račun dramatske učinkovitosti, ki bi se lahko razvila iz antagonizma med obema podjetjema, poglobil svojo kritiko lazitanskih razmer do skrajne meje, in da je končno iz abstraktne lazitanske dežele, iz pravljičnega nasprotja med temnim in svetlim, trdno stopil na realna tla nič kaj razveseljive kulturne situacije na Slovenskem.
Roman bi bil skorajda reportažen, da pisatelj med razmere okrog obeli filmskih podjetij ni vpletel snemalčeve ljubezenske zgodbe. Tudi ta zgodba je dokaj stvarna in življenjska, je neposredno ter preprosto izpričana. Sicer so čustveni zavoji tega prizadevnega filmskega delavca v privatnem življenju nekam preostri, a v glavnem je Godina z dovolj jasnim občutkom za mero ponazoril iskanje osebnega miru pri nemirnem intelektualcu. A kakor je snemalec (roman je pisan v prvi osebi) pasiven v odnosu do zunanjega sveta in tako doživlja polome drugega za drugim, tako je v osebnem življenju kar preveč dejaven. Brez zadostno utemeljenega razloga zavrže ženo Maro, potem ima otroka s Sabino ter se zbliža z nekoliko skrivnostno Nušo. nazadnje, na koncu romana, pa se spet pomiri s prejšnjo ženo. Ta snemalčeva hitiica je lahko prijetno in zanimivo čtivo, toda če imamo pred očmi tega filmskega delavca kot plahega in dobro mislečega uslužbenca na sejali Morane, potem nas v osebnem življenju naravnost preseneča. Njegov lik je razdeljen na dve dokaj različni polovici, različni v količini življenjske potence ter tudi v etični čistosti. Bržčas se pisatelj te polarizacije v snemalčevem liku niti sam ni dobro zavedal, ker je imel pred seboj v prvi vrsti le družbenokritični namen, ki naj bi mu ga izražal snemalec: to je spoznanje, kako razmere, kakršne so značilne za Morana film in navsezadnje za ves lazitanski prostor, uničujejo nevsiljivega. toda notranje razgibanega in iščočega občana.
331
In če se nazadnje spet vprašamo, kje je človekova rešitev iz antihumanega okolja, iz absurdnih družbenih razmer ter iz svoje notranje nestabilnosti, nam je odgovor na koncu romana jasen. Rešitev je v človeku, kakršnega v sne-malčevi zgodbi predstavlja žena Mara. Godina je z njo povedal več, kot se zdi na prvi pogled. To je človeško bitje, obdarjeno z neomejenim bogastvom dobrote, požrtvovalnosti in odpuščanja. Mara ni v romanu abstraktno idealiziran simbol vsega dobrega, temveč resnična podoba plemenitega in razumnega bitja, zaradi kakršnih je vredno živeti.
Godinov roman pomeni zanimivo, prijetno in poučno branje. Pisatelju se je dokaj posrečilo razgrniti predse moralna vozlišča sodobne družbe in še posebej te, ki je določena z našimi republiškimi mejami. Z veliko prizadetostjo je spregovoril o marsičem, kar vznemirja razmišljujočega sodobnika. V tekstu si pripoved ter osebna izpoved ves čas podajata roki, to pa je gotovo eden od elementov dobre literature.
Jože  Sifrer
332