Tfi9 Leopold Suhodolčan Pesmi Jaša Zlobec enkrat je treba reči končno je treba povedati dvopičje stvari so take na tem emajlu stojim srpdi žarnic med stenami ampak glasilke vibrirajo in proti vetru kričim 763 Pesmi stojim stojim kot železobeton se držim končno nekdo ki zavpije zapsuje stopi kot spomenik nič me ni sram tako je zame ni besede umik saj ni nikjer nobenega heroja in žalosti je za tisoč potokov saj ni nikjer prve straže in nihče ne podpira obokov ničesar kriv nikomur nisem dolžan žal nisem siv pred mano je svetel dan ko je pesem muka ko je črka laž ko beseda joče ker nikamor ne more ker nikamor noče samo na papir pasti življenje za mir umreti se posušiti skrepeneti vase uiti vislice besed okujejo srce ODLOČI SE vse skupaj prav vse ko se res vse začne s človekom ko postane svet mejnik za naprej in nazaj tista ozka bela črna črta 764 Jaša Zlobec vse življenje konfiteor vse življenje blef se zoži do se zoži do do do opice mačke mravlje v kopalni kadi je dvanajst mravelj, skozi okno so morale prilesti v kopalnico. Štefka pravi, da so prišle pit vodo, ker že dolgo ni deževalo in je vse suho. lezejo sem in tja, lezejo tudi iz kadi po celi kopalnici, preprosto, treba je odpreti pipo. treba je oprati plenice, mravlje odpihati? mravlje druga za drugo prenesti ven, na okno ali vreči v travo spodaj? mravlje poplaviti s curkom vode? ker je pač njihova stvar, če so se znašle tu in zdaj? mravlje! mravlje! — taka majhnost zavlada svetu tak mikroskopizem postane leča in utrip srca postane razbijanje groma in blesk zenice peklenski blisk strele se svet zameša? se svet zameša? stopaj počasi stopnice so spolzke in strme globoke svet se odpira se odpre in vodi in pelje in je odprt široko odprte zenice se obrnejo vnic gmota bele sredice zdrkne na lice videti gledati zreti umreti v trenutek za las in za zmeraj Pesmi moje zelene oči stisnjene ozko v britev ne bojo zgubile moči nikoli padle v molitev VOLILO tista mala veverica majhna čisto majčkena ki je stekla čez pot čez drobni pesek posut je v svojih koničastih ušescih nosila sporočilo nosila je vest resnico besedo o usodi tam v tistem majhnem kosmatem pregibu med ušescem in glavo tiči črta biti steči teči sinko v pravo smer da ti ne uide da ti ne pobegne nikar ne stoj pri meni nikar ne čakaj mogoče nikoli več ti usoda ne steče prek poti ZENICI vso svojo družbeno vlogo vzamem nase stojim gledam odgovarjam na vsa vprašanja na vse odgovore na vsako mejo hudo je komaj zdržim ampak oči so iz vode oči tečejo oči so reka so potok oči so tisti veletok ki me pelje s sabo 765 dajmo oči prijatelj sem samo kaj ko ne morem na trg sredi mesta stopiti se razgaliti reči jaz sem jaz vseeno veste oči moje plave zelene kdo stoji za vami Jaša Zlobec 766