320
Šolske reči.
Teržaške  šole.
gjj| V Terstu 12. sept. ^ — Ker so dokončane nase šole, naj nekoliko o njih spregovorim. Na gimnazii je bilo 246 učencov, med ujimi 164 Teržačanov. Statistični pregled kaže, da je bilo med vkupnim številom 146 Lahov, 41 Slo-veucov, 35 Nemcov in 34 različnih narodnost. Čudno se zazdi malo število Slovencov marsikomu, ki ve, da je najmanj polovica teržaskih prebivavcov Slovanov, zlasti Slovencov, da je naša okolica čisto slovenska in da na Primorskem prebiva veliko več Slovencov od Lahov. Temu se pa ni čuditi, ako pomislimo, kolika krivica se godi Slo-vencom po šolah. V normalnih šolah se uči skoraj povsod vse v laščiui, v Terstu se še v tistih učilnicah, ki so v krajih, kjer prebiva velika večina Slovencov, učenci celo slovenskih čerk ne uče, pri tem pa pogostoma, tudi od nekterih učiteljev s „schiavou zasramujejo. Ko stopijo v gimnazijo, so se že navzeli talijanskega duha in sistematično naučili zaničevati svoj narod. Ker pa smejo taki učenci Talijanje biti, če tudi njihni roditelji talijanščine še umejo ne, se jim potem tudi slovenščine ni treba učiti. Naj mi nikdo ne očita, da to ni tako, — facta loquuntur; poznam sam tacih učencov. Karati moram nekoliko Istranov, ki so Slovenci po rodu, pa so se odtegnili slovenščini in vrinili med Lahe, ravno tako južnega Štajarca, ki se je moral poprej v Mariboru slovenski učiti, v Terstu pa se je v Nemca spreobernil. Potreba bi bilo (ker se tako godi), da bi se dala postava zastran narodnosti v šolah. Učila se je slovenščina v treh razredih, v pervem in drugem po dve, v tretjem  pa  eno  uro na teden.    V pervem in  drugem   raz-
redu je bil učni jezik nemški, razlagala se je praktično slovnica in dajale so se pismene naloge učencom. V tretjem razredu je bil učni jezik slovenski. Razlagala se je zgodovina staro- in novoslovenskega slovstva z ozirom na ime-nitueje slovstvene dobe družin slovauskih narečij in vadili so se učenci v slovenskem pisanji. Več učencov je izverstno napredovalo. 30. pr. m. so se dajale darila v veliki dvorani na borsi, kjer se je — menda pervikrat — oglasil tudi slovenski govornik. Ko je začel govoriti, je vstalo mermranje med Lahi, pa se je naglo vleglo, ko se je raz-odela nevoljnost od vseh strani. Ko pa je končal, se mu je jako ploskalo.
Naše mestno svetovavstvo, ki je ob enem deželni zbor, podpira na vso moč laščino; le „illustra nazionalita" mu je na sercu, vsi njegovi razglasi, pozivi itd., vse je v goli laščini, med tem, ko deželno poglavarstvo vse oznanila ia zakone tudi v slovenščini in nemščini razglaša. Da bi celo rado druge jezike, ki so se tu pa tam v javnih učiliščin bolj ali manj v navadi, čisto zaterlo, kažejo očitno njegovi pomenki in sklepi. Nočemo pretresovati uamena, ki ga vodi pri tem, prašamo le: ali je pravično in pošteno zatirati druge naroduosti, ki imajo toliko pravice, kolikor je ima laščina? Ako ima Primorje več in Terst ne manj Slovencov od Lahov, kako to, da se Slovencu ue daja, kar mu gre? Ali morebiti nosi naša 5Jillustra nazionalita" več bremen, nego Slovenec? Tega ne. Saj še sama sebe ne more varovati. Slovensko ljudstvo naše okolice jo varuje, 1000 slovenskih mladenčev in mož opravlja za-njo vojaško službo in mestno stražo, brez ktere — in to se je očitno pokazalo lansko leto — tudi Lah ni varen, da mu pri belem dnevu ne odprejo magazina in blaga ne pokradejo, da zvečer domu gredočemu ne slečejo suknje, da ne puste gologlavega in bosega domu capljati.
Gimnazija celjska.
Letno izvestje celjske gimnazije pokazuje nam čisto nemščino; ni ne enega slovenskega sostavka; bodimo zadovoljni, da nam je saj prineslo pregled slovenskih nalog v 7. in 8. razredu, kar je, kot nekakošna kontrola javnosti v naših okolnostih, velike vrednosti. Po statističnem pregledu bilo je izmed 267 učencov 183 Slovencov in 54 Nemcov, pa Bog zna — kakih Nemcov I Zakaj nek ni pregleda šolske mladine? Ali je morebiti pisava imen postrašila koga? Ali se Celjani šopirijo proti slovenskemu pisauju? Bog ve! Pisava malega broja imen, ki se nahajajo v izvestju, čudna je; glejmo: Sabukošek m. Zabukošek itd. Od kadaj sta gospoda Slomšek in Vodušek ponemčila svoje imena, tega pač ne znamo; toliko pa vemo, da smo ime našega preizverst-nega prozaika tudi v nemških časopisih našli slovanski pisano. — Žalost nam je objela serce viditi imenik učiteljev tak, da razun katehetov, ki po sedanjih okolinostih morata biti domača, ni ne enega domačega učitelja. To je pač ravnopravnost, o kteri se more edini pisatelj ..Krainerische Zustande" v „Triesterci" radovati! Kdaj bo cesarska beseda se uresničila glede naših gimnazij! Kdaj bo prišel čas. da se bo saj vsa mladež brez izjeme tudi slovenski učiti morala! Kaj morebiti ne znamo, kako je lahko v takih zadevah iz lenega Slovenca napraviti lenega Nemca? — Radi bi zve-dili, ali je res, da se je naravopis v 1. in 2. razredu predaval slovenski, kakor nam je nekdo v privatnem dopisa obetal? Skor da ne moremo verjeti, ker smo slišali, da je šolski ravnatelj dijakom celo prepovedoval slovenski govoriti.
Gimnazija varazdinska.
Veseleje gleda mi oko izvestje varaždinsko. Celo jo slovensko, kakor celjsko celo nemško. Sostavek dodani nadaljuje lansko izvestje, ter je trudno, morebiti pretrodno opravilo, toda za skladajo ilirsko velike važnosti. Broj mia-deži je znatno velik; čudno samo je, koliko je Slovencov, ker je izmed 295 ostavših 73, tedaj več kot četertina slovenske mladeži.    Veselje jo  viditi,  kako  se množi števil«
321
mladeži, v šolah naaka iskajoče, ker vemo, kako je po-prejsnih let bilo mnogo manj ucencov. Pa ker so domače nase gimnazije celo po velikonemškem kopitu, je res treba, da gre čedalje več naše mladeži v hervaške gimnazije, da se napije slovanskega poduka, ker doma mora celo okisniti t tujem jezika.
Goriške šole.
V  Gorici 18. sept. x — 14. t. m. so se vse javne šole v našem mestu končale; navadni letopisi in izkazi ležijo pred nami; preglejmo jih z ozirom na slovenščino.
Lev med našimi šolami je gimnazija. V polni zavesti svojega kraljevskega dostojenstva, pomnijoča prislovice „leo non capit muscas" ne mara ona čisto nič za otroške šolske slovesnosti. Odkar ste žlahne sestrici »Kultur" in 55Wissenschaftu v našo Beocijo (1850) priromale, nismo je vidili več skoz celih 10 let slovesnosti, ki je odraščenim najsladkejši spomin iz veselih šolskih let. Se ie pred dvema letoma se je bila vnovič vpeljala , pa zastran nekakošnih neprilik letos zopet opustila. Pedagogiški moment je neki za ,,wissenschaftlichovce" preplehek. Letno sporočilo ima modrosloven sostavek ..Kritische Beitrage zur Analvse der Gefuhle" (von Prof. Dr. L. Preiss) na čelu. Sicer ne obsega letnik nič nenavadnega, zvuu to, da se izo br azo-vavni slovenski razred v dva oddelka razdeljen nahaja, berž ko ne zato, da se je poprejšni didaktični nepri-liki, kolikor toliko v okom prišlo, vsled ktere so bili Slovenci vseh 4 razredov zgornje gimnazije v t. slovenski razred stlačeni.
Vseh ucencov skupaj je bilo konec leta 334; med temi 179 Slovencov,  108 Furlanov, 25 Italijanov in  22 Nemcov.
Naravna misel, ki se človeku v sedanjih okolišinah nebotama vsili, je ta, kako bo drugo leto? Kako bo s slovenščino? slišimo radovedno popraševati.
V   14. listu „Novicu 1860 str. 107 se pripoveduje, da je bil perve dni marca neki češki učni na če rt, da bi se tudi za tukajšna deželna jezika porabil, v prevdarek poslan, in se obljubuje, da se bo o svojem času naznanilo, kar in kako se bo v ti zadevi sklenilo. Od tistihmal pa ni bilo o tej reči ne duha ne sluha več v „Novicah". Da se tedaj stan slovenščine v naši gimnazii nekoliko razjasni, naj povem, kar sem pozvedil.
Imenovani načert se je se le 23. junija pr. I. v skupen pretres vzel in sicer vpričo šolskega svetovavca. Poln koš predlogov in popravnih nasvetov je bilo \lo ministerstva odpravljenih. Mislilo in pričakovalo se je, da do začetka šolskega leta (novembra) 1860/61 bo ta reč davno rešena. Odloka dospe pa še le mesca decembra. V dopisu je rečeno, da, ker se uni pervi razpis ni prav razumel, naj bi se ta reč še enkrat prevdarila. Zadnje dni decembra roma sopet cela tasa nasprotnih nasvetov in načertov v Terst in na Dunaj. Konec februarja t. 1. doide odpis, ki veleva, da naj se češki načert mutatis mutandis vpelje; osnova posebnih natančnih načertov za laščino in slovenščino je bila vodju izročena. Mesca julija t. 1. se je ta reč vnovič sprožila, in potem, ko se je zvedilo, da omenjena špecijalna načerta nista bila še predložena, se je nasvetovalo, da naj bi se z začetkom prihodnjega šolskega leta 1861/62, ako bi do tistihmal popravljeni češki načert ne bil še poterjen, na temelji razp. terž. namestništva 30. oktobra 1856 z naukom slovenskega (resp. italijanskega) jezika , že v I. gimnazi-jalnem razredu začelo, dosihdob se je namreč še le v II. razredu začenjalo). Kakor slišimo, je bil ta predlog ravno te dni poterjen, in tako smo pobrali še le anno II. repa-ratae Austriae koščico, ki so nam jo Bachovci pred 5 leti povergli. — Toliko je ušlo skoz šprauje gimnazijalne zbornice. Pa upamo, da ta reč ni še končno dognana in pričakujemo se zmirom rešenja predlogov zastran vpeljanja popravljenega češkega načerta. Tudi to pomeni kaj, da se delajo poprave za najmanj dva paralelna razreda na spodnji
gimnazii. Pa kaj pomaga otroke po narodnosti razdeljevati, če ga ni človeka, ki bi na podlagi materinščine učil? ker to ni še zadosti, da se ta ali uni razred ali predmet le po rodu Slovenca ali Lahu izroči; v šoli je treba jezik temeljito, teoretično znati. Iz rečenega se razvidi, da ui še gotovo, ali se bo k letu slovenščina po vseh gimnazijalnih razredih kot predmet učila, toliko manj gotovo pa je, ali se bo slovenski kot učni jezik v kakošuem razredu ali saj predmetu vpeljal. Odgovor na gosp. Tomanovo interpelacijo bo v tem oziru silno važen.               (Dal.  prih.)
-----    328    -----
Šolske reči.
Goriške  iole,
V Gorici 18. sept. X (Dalje.) -— Za gimnazijo pride nova viša realka na versto. Že od leta 1780 je imela Daaa glavna šola svoj, t. j. IV^. tehnični razred z 1 letnim tečajem. Leta 1818 se je ta IV^. razred na 2 letna tečaja raztegnil; leta 1850 sta dobila ta 2 tečaja ime ,,z normalno Bolo zdražene dvorazredne spodnje realke"; leta 1852 je pristopil še 3. razred, da je bila spodnja realka popolna. Toda že leta 1856 in zopet 1858 in v tretje 1860 je mestna gosposka ministerstvu nauka in bogočastja prošnjo za v i so realko poklonila, obljubivši, da bo za poslopje, šolsko orodje in učno pripravo ona posker-bela. Na to je Xj. Veličanstvo mesca oktobra 1860, začasni pričetek više realke milostljivo dovolilo in z novembrom p. L je bil IV. razred na mestne stroške odpert. Ta samostalna, pa začasna viša realka je bila z naj visim sklepom Njih Veličanstva od 5. marca t. 1. končno in za dobro s tem poterjena, da se na VI razredov razširi.
To je ob kratkem zgodovina naše više realke, sadu novih časov, mladega ravnoverstnika staročastitljive gimnazije, ki se bo ž njo za  predstvo poganjal.
Konec delo hvali. Začnimo tedaj pri konecletni slovesnosti. Obdarovanje je bilo na realki najbolj slovesno.   Krasno
napravljena dvorana, govora laški in nemški, izverstoo petje, red, dostojnost in spodobnor^t skoz io skoz, vse je bilo prav ginljivo, in bilo bi gotovo še globokeje v serca segalo, ako bi ne bili uravnovavci te svečanosti neke malenkosti pozabili, kar je lepo soglasje enmaio kazilo. Niso namreč mislili na to, da ^^omne tri nam perfectam.*^ (In vendar bo treba — ne bo drugače — se tega gesla v naših šolah in pri šolskih siavnostih, poprijeti). Kakor smo namreč že popred preskušajo iz slovenščine pogrešali, tako in še bolj čudno se nam je zdelo, da pri končni slovesnosti ni bilo slišati slovenskega glasu. Sicer pa se je učila slovenščina v vsakem razredu posebej po dve uri na teden; v tem oziru so bili tedaj realci na boljšem, kot gimnazi-jalci, ki so se le od II. do IV. gimnazijainega razreda v rednih tečajih podučevali.
Pregledovaje na dalje ^I. letno sporočilo više realke goriške^ smo zapazili, da v statističnem izkazku so učenci sicer po rojstni deželi, pa ne po rojstnem kraji in po narodnosti razverstjeni in razšteti, kar bi utegdilo biti ravno letos prav zanimivo. Vseh učencov skupaj je štela 4 razredna realka 186; med temi jih je dober tretji del iz mesta; polovica iz Goriškega, peti del iz ptujih krajev. Za vse pomanjkljivosti in neprilike nas je^odškodil načelni sostavek: „Abriss der neuslovenischen Literaturge-schichte^S spisal Franc Za k raj še k. Ko bi ne bili gosp. Zakrajška že od popred iz njegovih tehtnih, globukomi-selnih, gladkih pesem poznali in bi ga imeli še le po tem pervem njegovem ,jdebutu'' pred neslovenskim občinstvom soditi, bi rekli, da njegova izbrana, čversta, jedernata pisava razodeva zmožnega, izobraženega pisatelja, zvedenega, ne le na slovanskem, temuč na literarnem polji sploh. Novega nam Slovencom podati, ni bil sicer njegov namen, ampak hotel je le Neslovencom, sosebno tukajšnim domačim Lahom pokazati, da nismo od včeraj, in da se nismo še le leta 1848 ali celo 20. oktobra 1860 predramili. Da je po nemški pisal, je pravo zadel, to je diplomatični jezik med nami ia pa (domačimi) Lahi in Nemci, in česar je našemu jeziku neobhodno potreba, je to, da ga izobraženi narodi priznajo in spoštujejo. Za mlačneže in nasprotnike naše, ki ne umejo slovenski, je Z — kov spis kompas in siavicis in prava oaza v puščavi nevednosti glede na naše literarne zadeve.
Treba je namreč vediti, da našim sosedom je naša „8pecies" =: x. Da smo „šklafs" (pri izobraženih pa že slavi, šlafs) to vejo; pa med tem, ko delajo razloček med „cragnolin" in „šklaP (goriški Slovenec) jim je razloček med Slovanom in Slovencom popolnoma neznan. Po tem takem je lahko verjeti, kako debelo bodo gledali, prebravši pregled našega slovstva. Opomnim še, da naši municipalci sami svojo velikodušnost občudujejo, ker ee je Z— kov ^Abriss" (kakor celi program) na stroške mestne duarnice natisnil. — Kakor slišimo, se bo k leta slovenščina ffosp. Zakrajšku izročila; letos je — osodi je res ironija všeč — italijanski in nemški jezik učil. *) Drugi znanstveni sostavek, ki se še v tem 1. letniku nahaja, ima naslov: „Die Evolute der Elipse mittelsl Tangentea gra-phisch zu construiren^, spisal Henrik ži. Egger.
(Konec prihodnjič.)
*) Gosp. Zakrajšek — upam, da mi ne bo zameril, da ga kot predmet jezikoslovnega premišljevanja semkaj postavljam — je glede na tukajšne narodne razmere prav zanimiv fenomeo. Bilo je že v „Novicah^^ omenjeno, da nase mesto dobiva znamenit kontingent svojih prebivavcov po zakonih slovenskih vseljencov, in da, kar je po njih v mestu rojenega, je za nas zgubljeno. Edina izjema je gosp. Zakrajšek, kteremu je oče Krajnec in mati Slovenka z Bovčanskega. To redko prikazen si razjasnujem jez tako-le. Skušnja uči, da kar je nemških rodovin v Gorici, ohranijo svojo narodnost (s pomočjo nemške šole) skoz dva ali vee rodov, ali pa postanejo (nemško-Iaški) atraqui6ti. Ravno taka je sploh tudt s terdimi Krajnci (in eem spada po moji misli g. Z.); samo naši bolj mehki primorski Slovenci se berž pofurianijo   tako,   da  njih  otroci
še nekaj o mariborski gimnazii.
Oblika te^a letnika  je v razmeri  proti drugim precej borDa   in  bo^oževna;   sostavek  je   neka   razklada,   oziroma poprava  3.  poo:iavja   iz   Salasta   o  boja ju^srartekern;   temeljitost se temu delu ne da odreči, čeravno take bire spisovi ne zaijsajo najlepše letnika;   to ide v učilniske klopi.    Culi smo, da je za letošnji letnik veieomni ačnik ^. Sumanov Jožko pripravil   lep sostavek,   govoreč o nekem olintskem govoru s slovensko razklado;  radi bi zvedili, kak namerek je spodrinil   to   delo,   menda   suknja   v slovenskem kroju v oči bode?    Goep.   Š.   bo nam lehkič sam vzroke   raz^ernil. Kakor učbena osnova  kaže, se je  slovenščina v prirojenem domačem jeziku učila po vseh razredih;   letos se je vendar račilo slavnemu ravnateljstvu  natisniti dati:   učni jezik slovenski,   lani pa,   čeravno se je pripisalo ter podbrisalo,  je vendar  ta   primetba   zginila   kakor   bla^a   rosica po divjem vihrn; vsej vemo: zakaj, pa tako ravnati ni po naših brez-kulturnih   slovenskih   pojmovih    pošteno   bilo.     Nikakor   ne morem razumeti,   zakaj   tudi na  druzih gimnazijah na Slovenskem  se   redovno  ne   uči   starinska  slovenščina in ilir-sčina; vsej je skoro povsod preskušenlh učnikov, ki te predmete umejo  tolmačiti  —  vzajemnost   glasi   sel — Stavopis gimnazijalnih učencov priča,   da  je   oa koncu leta 350 dijakov bilo,   med temi 205 Slovencov, 25 obojnikov in 120 Nemcov (Nemci se ve da  so skor vsele na pervem mestu, tedaj z večino v zadverek?).   Merilo, po kterem se narodnost določuje, šče je izdaj nekdašnje,   nevaljano,   krivično, akoravno   se   jim  je   razjasnilo   lani tudi v ^Novicah^^,   pa Martin  v Zagreb, Martin iz Zagreba.   Več rodovin uči novorojence taki zaperva po   dva jezika,   pa   otroci zato niso dvonarodniki, obojniki ali dvoživci kakor haložki koranti; le pri nas in z nami   se  take nespretnosti gode,   nikder indi; kako bi pa bilo, ako bi, postavimo, kak otrok doma učil se počenši govoriti okoli Linca razve nemškega šče kak  drug jezik?   bi   li   ga zato potle   v gimnazijalnem letniku oboj-nika zapisali?    Upam se prisegniti pred belim Bogom, da oe, — tedaj ono keršansko ipčelo: česar ne želiš itd. Tako nam ravnateljstvo   nemške   omike   breje ravnopravnost deli; po pravem pravičnem računu so utrakvisti Slovenci, nemški rodniki  navadoma niso doma dosle v svoji skerbi detce slo-veuili; to dobro vemo po našem  kraji;   slovenski   pač so jo učili  nemškega.    Ker pa   so   učenci   tako natanko razrejeni po narodnosti in obojnosti,   zakaj  pa se ne   bi tudi gospodi učniki po narodnosti in domovini razkrojili, da se lepo razvidi razmera med slovenskimi   učniki   in   učenci,   ter ravno tako med nemškimi? Ne napominjam tega zastonj, v kratkem menda prilomasti doba,   da   bode   se   učništvo   vprašalo za mnenje ,   je li   bi se razmerno predmetov po   slovenski učilo ali ne;   iz sedašnjega   stana učnikov   bi   odgovor   gotov bil brez pogovora in posvetovanja. Kar letnik ni opravil, hočem nadotiiestiti.    Mariborska gimnazija  je   preteklo   šolsko   leto imela 13 učnikov z ravnateljem vred;   med temi  so 4 Slo-venci, trije iz Stirskega, eden pa iz Krajnskega; vseh drugih devet pa iz   tujine,   namreč ravnatelj   in šče   eden   Bečan ; dva   iz   nemškes:a  Stirskega;   eden Moravljan,   sicer  dober goslar,   inači   pa:   55wir   Deutsche'';   dva   Ceha,   eden   teh odpadnik ,   ki je vvedel  visoko nemščino srednjega veka na gimnazijo,   dokler   mu  je   niso   lani   spodbili;   eden   Nemec iz Češkega, ki pravi, da v Mariboru gimnazijalnemu učniku
80 Že terdi Lahi, kakor da bi se bili njih prededje že pred 4 rodovi v požrešno mesto preselili. In zastonj se oziramo po rešitvi iz te mednarodne kuge. Eno samo sredstvo poznam, ki bi utegnilo morebiti pomagati, ako bi se namreč otroci slovenskih (dasiravno pofurlanjenih) starišev v cisto slovenske otroške varovavnice in šole pošiljali, cesar pa zastonj pričakujemo, dokler ne bo zunanja slovenska kultura kakor železen obroč mesta oklenila in pritiskala , da se slovenski element v mestu izcedi in izloči. — Toliko v karakteristiko našega mesta in nadepolnega meščana g. Zakrajška.                               Pis.
d) treba slovenski znati; eden celo iz velike Nemčije, ki je prestavljen iz gimnazije druge verste na gimnazijo tretje. Računska razmera slovenskih učnikov k slovenskim učencona je bila 3: 230, nemških pa 9: 120; slovenski učnik na 32V41 nemški pa na 13 Vg. Nikdor ne misli, da kljubu vsema nemčevanju ne imamo slovenskih učnikov. Raztepeni po celi deržavi (lanske ^Novice" so njih stavopis naznanile) si sko-rico kruha na tujem služijo, doma pa je preveč pogrešamo; dajte nam je domii, dajte! pustite nam naše ljudi doma, vsaj po vaših ne hlepimo, ter se ne trudimo jih vam jemati, pretirance pa nam vsiljujete!
(Konec prihodnjič.)
Gosp, Hicingerjena knjižica,
§. Gimnazije In realke so tako važni zavodi za narodni razvitek, da njih mnogi nad deželne ali normalne šole stav-Ijajo. In nije to napačno; iz srednjih šol gre občna omika v narod; in kakoršen si v gimnazii ali realki, takošen boš v delotvornem življenji. Iz teh šol dobivamo posebno učitelje za deželne učilnice.
Za tega voljo je tudi uredjevanje teh viših šol za omiko narodno, za ravnanje deržave važno in prevažno. Zato se pa tudi pametari šušmarji oglašujejo o  tem predmeta.
Nedavno pregovoril je o tem P raza k v deržavnem zboru; na kratko je odkril rane našega sestava (sisteme), posebno pa dvoje, da mladež telesno hira, in da ne dosega ideala ali uzora, kar ga je načert vredjenja postavil.
Take rane razodeva tudi knjižica, ki jo je gosp. Kari Holzinger v Gorici na svetlo dal.
Kakor večidel na svetu, tako posebno o ti knjižici velja reči, da je kritični del, to je, kjer govori o nasledkih duševnih in telesnih, dobro zložen; tako na strani 5, kjer govori, da je za mladi duh v gimnazii preveč obložen, tako, da še po str. 8 celo rodbinsko zvez terpi, da pri sedanjih preskušnjah zrelosti mnogoteri dijak more hudo terpeti samo za enega predmeta voljo, čeravno bi v vseh ostalih izverstea bil; da se tedaj morajo sem ter tje zahtevanja tako nizko stavili, da vse to izpraševanje svojo ceno zgubi (in mogel je tukaj dodati, da se mladež na nekterih gimnazijah v nekih predmetih dan in noč do slabosti učiti ima, kar sega proti namenu teh preskušinj).
V ostalem hvali tudi gosp. H. ^imnazijalni naš sostav po svoji vrednosti. — Kar se pa tiče druge ali sintetične strani v ti knjižici, boleha njegov predlog ali nasvet o dveh velikih ranah. Perva je ta, da je sostav nejasen; preveč je stvar spletena; al zakaj? ker hoče pri vsi tej različnosti avstrijanskih narodov vendar le centralisirati. Kar so Nemci do sedaj v nekterih krajih zgubili, mora se na vsak način zopet poverniti; nemški jezik mora povsod — in čeravno tega jasno ni rekel, ali tudi ni obrekel — tudi na laških gimnazijah , na gornji gimnazii ali sam ali vsaj večidel biti učni jezik, to je, v kterem se imajo predmeti učiti. In ravno v tem leži druga rana. Gospod Holzinger na str. 18 še ni toliko usmiljen kolikor dr. Milhlfeld in njegovo kerdelo ; da bi nam vsaj narodne šole čiste pustil od tujih jezikov! Mi pa bomo celemu svetu v obraz zmirom terdili ter terdili, da za narodne šole ni noben jezik veljaven do edinega narodnega; ter naj se svet na tem spodtika kolikor hoče, naj se kmetu dokazuje kolikor mogoče o potrebi nemškega jezika, vse te norčije bodo nehale, ko pridemo enkrat do tega, do česar priti moramo, to je, da gosposke s kmeti slovenskimi imajo opravljati in občiti ustmeno in pismeno le v slovenskem jeziku.
S pravo nemško točnostjo in vseobčnostjo germada in germada g. H. vse mogočosti; al povsod luka skoz vse le težave zarja nemške kulture; tako na pr. na str. 17 po latinskem pregovoru „duobu8 litigautibus" dokazuje, da v Gorici, v Terstu, Tropavi, Požunu mora namesto tamošnjih jezikov po celi gimnazii le nemški jezik vladati,   ker bi se
-----   329    -----
tam domača jezika drag;ači ae mo^ia poravnati. Da se nemški jezik — vendar se o;o;iblje besede ter govori le o deržavnem jeziku — kjer koli moj^oče šopiri v gornji ^im-nazii kot edini jezik, to  se samo po sebi razume.
Toda pustimo te muhe; dokler bodo ostale sedanje zadeve politične, ni nam pomoči; ko se pa enkrat glavno pitanje o centralizacii določi, bodo si autonomne dežele brez vseh hiperborejskih sanjarij in hipotez pomagati znale. Dokler pa tega ni, ne bo nas vse to zaslepilo do take nejasnosti, da ne bi volka ne zasledila v prijaznem jagnečjem obličji.
-----    330       -----
336
Šolske reči.
Goriške  šole.
Normalna šola.
V Gorici 25. sept. X (Konec.) — Naša c. kr. normalka, ki je letos svojo 801etno družico — spodnjo realko — zgubila, ima 4 d vojna te razrede in med temi je imel 4. italijanski razred dva odseka. Nastavivši narodski mikroskop, sem našel dlako v jajcu. Pregledovaje namreč program preskušinj in konecletue razredne in izkaze sem zapazil povsod „slo v e n i s c h - deutsche44 resp. „i t a l.-deutsche Abtheiluug", med tem, ko se na nadvratnih deskah bere -„d eutsch-slov.tt „d eutsch-ital. Abth.u To je napredek, in ako Bog da, bomo brali prihodnjo leto „s l o venski razdelek" in  „sezione ita liana.44
Slovencov šteje naša normalka med 678 učenci 283, tedaj manj kot Lahov in sicer zato, ker Slovenci nižje razrede v domači šoli — celo v obmestji imamo 10 šol — obiskujejo; kar je pa v mestu, akoravno od slovenskih sta-rišev rojenega, vse tisi v bolj ^imenitne" italijanske razrede.
Pri letošnji konečni slovesnosti je bilo posebno važno to, da se je, menda v pervo, kar naša normalka stoji, tudi po slovenski govorilo. Kakor se je že pri preskušnjah spoznalo, da slovenščina za par granov več poteza kot v poprejšnih letih, tako se je tudi pri omenjeni slovesnosti na enakopravnost gledalo in v vseh 3 jezikih govorilo. Nemški govor je bil kratek pa dober, italijanski ni kaj dopadel, slovenski pa ni le poprejšnih dveh, temuč vse prekosil, česar smemo pri tacih priložnostih pričakovati. Mali govornik (Fr. Podgornik iz Čepovana, 4. razreda), ljubezujiv fantek,
jasnega, uedolžnega obličja, snažno pa priprosto oblečen, se je poslušavcom že s tem prikupil, da je celo neosupnjen oder nastopil; ko pa s čistim, neizrekljivo milim glasom spregovori, ni ga bilo, ki bi se bil prederznil — kakor je pri tacih priložnostih med Nesloveoci navada — šeptati ali posmehovati se. Kar nas je bilo Slovencov, smo vsi ginjeni, globoko občutili resnico začetnih besed: „ Veliko veselje, kterega nam je Božja dobrota po današnji slovesnosti naklonila, se z besedo skoraj ne da dopovedati, — veselje, da smemo tudi mi Slovenci svoje občutljeje v milem maternem jeziku izustiti.44 Na dalje je izrazoval misli in občutke, ki se v sercu mladine konec šolskega leta zbujajo. Vidilo se mu je, da čuti, kar govori; tudi gestikulacija je bila naravna in primerna in slog otročjemu umu pristojin. Ko je sklenil, so poslušavci uneto enoglasno ??bravou zagnali in vse je po imenu nadepoloega fantka popraševalo. Slava ver-lemu učitelju g. Toman-a! — Nedeljsko šolo (I. in II. razred) je obiskovalo 92 učeucov; med njimi 42 Slovencov. Učiteljsko pripravuištvo, je štelo 25 poslu-šavcov; letos so bili 4 za učitelje poterjeui.
O drugih goriških šolah imam le malo povedati; slovenskih cvetlic ne raste v njih veliko.
Mestna ljudska šola ima po 3 razrede za vsaki spol posebej, in je zgolj italijansko-nemška; slovenskih razredov ne smemo pričakovati, dokler se mesto ne prerodi. Sicer se pa ta šola dobro vede, in je s cesarsko normalko enake veljave. Konečua slovesnost je bila tudi tukaj lepa; en fantek in ena deklica sta po italijanski prav ginljivo govorila. Vsakdanjih učencov je bilo to leto 171, nedeljskih 42; učenk, vsakdanjih  183, nedeljskih 86.
Glavna šola dekliška s 4 razredi je pri čč. g*r. uršulinarcah, in je imela letos 166 učenk. Kakor v mestno dekliško, tako tudi v to, hodijo sploh deklice nižjih stanov. Komur je „respice finem44 zvezda vodnica, je ga mogla v serce zbosti grenka ironija pri slovesnem obdarovanji, ko se je izmed dekliškega žebranja zaslišalo: ^Classification der Schillerinnen itd." Nemška klasifikacija namreč kaže, da se je tudi po nemški učilo. Za božjo voljo, k čemu se mučijo prihodnje žene naših mizarjev, krojačev in čevljarjev z nepraktično, za nje neprebavljivo nemščino? zakaj se krati čas maternemu jeziku, edini naravni podlagi, za naše ženstvo tako potrebne omike? Pravite, da ljudska šola mora otroke za srednjo, srednja za vseučilišče pripravljati, in ker je v poslednjih dveh učni in kulturni jezik nemški ; zato da je treba se ga že v ljudski šoli berž ko je mogoče lotiti. Prav, kje pa imate za ženske gimnazije in vseučilišča? O postave, postave! kako piškav je vaš sad! Naj bi se vendar enkrat šolski postavodajavci in njih preustrežljivi organi prepričali, da iz njih moke ne bo kruha za ženske zobe. Veste li, kakošen prid imajo naše dekleta od tako moj-stersko osnovanih šol? Alfa in ornega njih omike je, da znajo lahko-umevne molitvene bukve — ne prebirati, ampak slovkovati in nekoliko besed — pa ne ortografično ali slovnično, — v dialektu začečkati. Za pozneje, samoobseboe izobrazovanje ni mogoče, da bi jim kaj mar bilo, ker jim šolske podlage in časa manjka; potrebo nekakošnega lika in omike čutijo le Ladine hčere, Aspazije in Frine in herbis, ktere si po romanih morivuega medli nabirajo. — To so naše javne šole.
Potem imamo pa še eno privatno ljudsko šolo za fante, 3 privatne dekliške šole in 3 milodarue zavode gluhomutcov, zapuščenih fantov in dekliško si-rotišče Coutavalli-tovo. Na dalje ima judovska verska skupščina svojo šolo in vikar protestantiške poddruzne skupščine podučuje otroke svoje vere v veroznanstvu.
Med temi napravami sta samo zavoda gluhomutcov ia zapuščenih fantov, v kterih je našemu jeziku dostojen prostor odkazan.
Med dekliškimi privatnimi šolami dela furore novoustanovljena učilnica čč. šolskih sester (iz Monakovega po*
337
klicanih). V pričo izbranega poslušavstva, sosebno gospe, je bila 16. t. m. slovesna preskušnja. Dasiravno je pri tacih paradah težko razločiti: koliko je zernja in koliko plev, nas je vendar veselilo vidi ti, da ta šola ima sploh više namere. Naše dekleta resp. matere srednjih in višin stanov bojo znale sčasoma kaj več, kot par neslanih konverzacijskih fraz ponavljati in nepomenljivih priklonov, kakor opice, več ali manj ljubeznjivo posnemati. Sicer pa se mi zdi, da učna metoda ni skoz in skoz pravilna. — Da, za naše mesto, in sosebno za gospodinje, toliko praktična slovenščina ni še za salon, tedaj tudi za to 55h6here Tochterschule" ne, je saj Deschmann-ovcom jasno, kakor beli dan. Deklic šteje ta šola okoli 40.
Sklenivši ta pregled goriških šol pristavim še dve reči, kot nasledek opazovanja iz narodnega stajališča: Pervo, da slovenski jezik ni več, kakor nekdaj, na svojem lastnem domu ptujec, in da Neslovenei naše pravice bolj in bolj pri-spoznavajo; drugo, da je pedagogiška resnica, da le m a-terni jezik je pripravna podlaga prave omike, z vsemi pametnimi vred, sploh tudi naše domače učiteljstvo prešinila. (Na to pa, da bo tudi terde cepine starokopitnežev prederla, se zastonj zanašamo). Sicer ne krati nihče veljave staremu prigovoru: ??Kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš.a — Toliko je tedaj gotovo, da se nekaj giblje, in da, berž ko bo mora nepriličnih zapoved in naročil odjenjala, se bo naše šolstvo v dušni in telesni prid prihodnjih rodov veselo povzdignilo.
Še nekaj o mariborski gimnazii.
(Konec).
Inda je po navadi tudi bil učenski imenik naveden, letos pa ne, menda zavoljo pisave toliko slovenskih imen; imena najizverstnejših učencov slovenskih so itak po naše pervikrat uapisane, v letniku kakor tudi v spričevalih pri-klenivši nemško, te imajo sedaj predel: „Slovenische Sprache^ v pravem redu; včasih vendar le pomaga, če se človek ostro zglasi! — Dokler je gosp. J. Miklošič učence petja učil, šče se je včasih 55Svetc; ali tudi pri celi svetečni meši slovenski pelo, kar pa se je on ognil, pre nikoli več. Vemo sicer, da se je že te nekoliko ustavljalo rekši: vsej se učijo Slovenci svoj jezik, kaj šče celo tudi petje hočete slovensko v cerkvi? Al na to odgovarjati bi se reklo bob v steuo metati. Osnove za slovenske sostavke so v lepi pravilnosti napisane samo namesti „poleg Livija^ bi želeli „po Liviji". Sovsema natanko poznamo delovanje odšedših učnikov g. B. in St., pa o tem, kar jima je na toliko pohvalo rečeno, ničesa ne vemo; so ti klopoušnice za nju sloveče temu vzrok? naša slovenska neomika s takimi sredstvi ne lika, in ni likala ter ne sme nikoli likati, mi je prepustimo razglašenim „kulturtragerjemCi, pa ne bi radi, da je naši učenci čutijo; vsej so drugi tudi svojo dolžnost vselej pošteno opravljali; pa bodi si hvale nismo iskali, pravico pač vselej terjamo. Radostni smo prebirali, da, na kar smo večkrat nagovarjali, je za knjižnico spravljena 55Bopp ver-gleichende Grammatik" in ??Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen von Fr. Miklošič. Pozneji bodo menda boljše obresti nosili, kakor pri nadetih in nenadetih ptičih kupljenih v Celji, kterih je obiluo zlobotuilo in opolznilo, dalo pa se je za nje 200 fr.
Na 44. strani se veli: „M. E. v. 9. juni 1860 Z. 7052 organisirt den deutsch-slovenischen Sprachenunterricht am k. k. Marburger Gymnasium.u Temu se javno ustavljamo; od leta 1853/4 do sedašnjega hipa ni nikake spremembe v tej reči; neke leta je g. M. Nemce slovenščino učil, kteri ho radovoljno hteli; taisto se je letos godilo , samo da je ravnatelj vse Nemce nagovoril, ta poduk obiskavati; dolžni in obvezani pa k temu niso, ker deželno poglavarstvo je sme oprostiti, kakor bi se poprej bilo moralo goditi, pa vse je ležejšim potem hodilo; tedaj nikakor „Orgauisirungu.
Jako, prekoredno se bojim, da ne bi tudi na dr. To-manovo interpelacijo zavoljo meršavih okolnost letošnje šolsko leto sovsema po starem kopitu osnovano ostalo. Ustava 20. oktober  1860 —  Slovencem  kje si?                  Sekolovski.