REFLEKSIJE IZ PRAKSE
INDIVIDUALNI NAČRT KOT METODA DELA
V	začetku devetdesetih let so v slovenskem pro-
storu strokovni delavci začeli prepoznavati po-
trebo po tem, da bi ljudje, s katerimi delajo, ne
glede na to, kakšno oznako ali oviranost imajo,
prejeli podporo glede na svoje potrebe. Za dosego
tega cilja je bil potreben premik s skupine na posa-
meznika in, kar je ključno, preobrat miselnosti
strokovnih delavcev. Preobrat v smislu zavedanja,
da strokovni delavci niso tisti, ki najbolje vedo,
kaj je dobro za vsakogar. Raziskovalni socialni
delavci so pričeli številne pilotske projekte, v kate-
rih so iskali metode dela, ki bi omogočile pove-
čanje moči uporabnika in hkrati zmanjšala težo
birokracije. Leta 1994 so iz Velike Britanije pre-
nesli metodo načrta skrbi (danes jo imenujemo
individualni načrt), ki so jo glede na izkušnje dela
^ - našem prostoru dopolnili in poiskali vzvode za
njeno realizacijo. Metoda je postopoma našla svo-
je mesto v praksi socialnega dela. To lahko potr-
dimo z dejstvom, da so strokovni delavci, študentje
in uporabniki socialnih storitev po metodi indivi-
dualnega načrta v Sloveniji v zadnjih devetih letih
izdelali že več kot 700 načrtov.
Kljub razmeroma kratkem obdobju implemen-
tacije metode pri nas je bila ta deležna številnih
sprememb, ki so bile posledica novih izkušenj in
znanj zapisovalcev. Vse dopolnitve so bile nareje-
ne predvsem z namenom, da metoda skoz celoten
proces načrtovanje zagotovi krepitev moči upora-
bnikov socialnih storitev.
V	nadaljevanju so predstavljene glavne spre-
membe, ki so prispevale k ohranjanju in krepitvi
moči uporabnikov pri izdelavi in implemetaciji
načrta. Med te spremembe sodijo preimenovanje,
način zapisa, opredelitev zapisovalcev metode in
pomen in definicija zaključka metode.
Prvič so se strokovni delavci seznanili z metodo
individualnega načrta pod imenom »načrt skrbi«.
Samo poimenovanje se je zdelo smiselno in je ob-
ljubljalo to, kar naj bi načrt vseboval - načrt orga-
nizacije skrbi, ki jo konkreten uporabnik potrebu-
je za uresničitev svojih ciljev. Poimenovanje ni bilo
naključno. Metoda je bila prenesena iz angleškega
prostora, kjer sta jo avtorja David in Althea Bran-
don (1994) imenovala care planning. Zaradi nav-
dušenja nad novim pristopom so izvajalci načrta
spregledali, da kljub novim pristopom pri delu
načrt še zmeraj vsebuje besedo skrb, torej kono-
tacijo, da je treba za nekoga skrbeti, in ponazarja
dejstvo, da posameznik nečesa ni sposoben nare-
diti sam. To pomeni, da so bili uporabniki še ved-
no definirani kot ljudje, za katere je treba skrbeti,
in torej niso bili enakovredni člani skupnosti.
Pobudo za spremembo preimenovanja so dali
uporabniki sami. V zahtevku za spremembo so
poudarili, da nočejo skrbi, ampak zahtevajo
pravico do dobrin, ki so namenjene vsem članom
družbe. Tako se je v letu 1998 začne uveljavljati
ime »individualni načrt za samostojno življenje«
(prim. Zaviršek, Zorn, Videmšek, 2001: 149).
Spremembi poimenovanja je sledila spremem-
ba v načinu zapisa metode. Pregled zapisov prvih
načrtov namreč kaže, da so bili načrtovalci tisti,
ki so sogovornika ocenjevali in ga poskušali pred-
staviti. To so primeri zapisov prvih načrtov:
Ana je zgovorna ženska. Pogosto sramežljivo
prekriva svoj obraz in si gre s prsti skozi lase,
ki so gosti, skodrani in temni. Srečali sva se
na njenen domu. S prijateljem, ki je komunalni
delavec v pokoju, stanuje v dvosobnem družbe-
nem stanovanju ...
Andrej je mlad mož, ki živi s svojo mamo
in bratom v lastniški hiši v Kranju. Je komuni-
kativen in zgovoren, pogovor pa pogosto pope-
stri s šalami...
Matej je simpatičen mož srednjih let, mo-
drih oči. Veliko se smeje. Njegov glas je tih in
prijeten. Spoznala sem ga skupaj z njegovo
leto in pol mlajšo sestro Darjo ...
Iz predstavljenih odlomkov vidimo, da so bili
načrti pisani v tretji osebi. Tak zapis predstavi
oceno, sodbo ali pogled strokovnih delavcev na
283
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
svoje sogovornike. Ni bilo mogoče ustvariti oko-
liščin, v katerih bi se sogovornik predstavil sam.
Načrtovalci niso čutili potrebe po spremembi
- zaradi dobrih izkušenj in ker so optimistični
uvodni predstavitveni stavki pogosto vplivali na
to, da so se sogovorniki veselili ponovnih snidenj.
Vendar natančen opazovalec ne more spregledati,
da te sodbe strokovnih delavcev niso v skladu s
konceptom krepitve moči, ki naj bi mu načrt sledil.
Zaradi tega so se pojavile pobude v smislu spre-
membe zapisa. Danes se načrti zapisujejo v prvi
osebi. Pri tem je poseben pomen pridobil prav
prvi stavek, v katerem se sogovornik sam predsta-
vi. Tako v prvem stavku piše, denimo: »Sem dobra
gospodinja in vsa gospodinjska dela opravim
sama,« ali: »Sem Luka, diplomirani ekonomist,
ki obožuje naravo,« ali: »Rada klepetam in znam
prisluhniti ljudem.«
Namen spremembe v načinu zapisa je spodbu-
da sogovornikom, da razmišljajo o sebi kot o kom,
ki nekaj zna in zmore. Na ta način je omogočeno
iskanje drugih vlog, kijih imajo. Posamezniki sebe
tako ne vidijo samo kot subjekta s težavami v du-
ševnem zdravju, kot uživalca nedovoljenih drog
ali kot upokojenca, temveč zlasti kot posameznika,
ki ima darove in spretnosti.
Ob vzpostavitvi in implementaciji metode v
slovenski prostor so bili načrtovalci predvsem
strokovni delavci in zainteresirani študentje visoke
šole za socialno delo, ki so v okviru programa
TEMPUS pridobili izkušnje o izdelavi načrtov.
Osnovna ideja je bila prenos metode v slovenski
prostor in njena promocija med strokovne delavce.
Na začetku načrtovalcem ni bilo jasno, da je
lahko zapisovalec načrta tudi uporabnik sam, če
seveda tako želi. Praksa je pokazala, da lahko na
ta način ponudimo uporabnikom izbiro in jih opo-
gumljamo, da sami zapisujejo svoj načrt, tako pa
povečajo svoj nadzor nad celotnim postopkom
izdelave načrta.
Poleg definiranja, kdo bo načrt zapisal, se je
vedno pogosteje pojavljala ideja, da se tudi ljudem,
ki imajo izkušnjo izključenosti, ponudi možnost
izobraževanja o izdelavi individualnega načrta.
Danes so se strokovnim delavcem kot načrtoval-
cem pridružili tudi uporabniki socialnih storitev.
Med pomembne spremembe sodi tudi obrav-
nava pomena zaključka načrta. Prvi načrti so se
zaključevali z željami posameznika, ki so bile
zapisane v obliki priporočil. Danes so priporočila
zamenjali cilji, tem pa sledi izdelava stroškovnika,
opis implementacije ciljev in evalvacija. Po enem
letu sledi še revizija individualnega načrta.
Prav z vzpostavitvijo vzvodov za nadaljevanje
zapisanega načrta in posledično za njegovo rea-
liziranje je načrt oplemeniti svoj namen. Zapis
individualnega načrta je tako samo začetek pro-
cesa načrtovanja uresničitve posameznikove vizije
in ciljev. Dejstvo je namreč, da sam zapis načrta
ne spremeni položaja uporabnikov. V primeru,
da zapisanemu načrtu ne sledi njegova izvedba,
nismo naredili nič. Brez implementacije načrta
in spremljanja njegovega uresničevanja uporab-
niki sicer pridobijo prijetno izkušnjo sodelovanja
z načrtovalci, vendar to ne pomeni spremembe
njegovega položaja in ne odpravi razlogov, ki so
ga privedli k odločitvi za sodelovanje pri zapisu
načrta. Še več, če načrt ostane zgolj pri zapisu, s
tem degradiramo vsa načela krepitve moči, ki smo
jim skozi načrt sledili.
Ne glede na spremembe, ki jih je bil načrt v
devetletnem obdobju deležen, je ostalo bistvo
načrtovanja premik moči od strokovnih delavcev
do uporabnikov socialnih storitev. Krepitev moči
v smislu prevzemanja vpliva nad svojim življenjem
ter nad celotnim procesom načrtovanja.
Krepitev moči omogoča uporabnikom spozna-
nje, da so njihove besede pomembne, da sami
vedo, kaj je najbolje zanje, in kar je najpomemb-
nejše, omogoča jim spoznanje, da tudi sami nekaj
znajo in zmorejo. Proces načrtovanja pa omogo-
ča, da imajo uporabniki nadzor in prevzamejo
vpliv na bistvena vprašanja o svojem življenju. Ta
vprašanja so: kje bom živel/a, kaj bom delal/a in
kdo me bo pri tem podpiral (Škerjanc 1996: 287).
Pri načrtovanju tako uporabniki prevzamejo
nadzor nad celotnim procesom. V okviru zapisa
individualnega načrta to pomeni, da uporabniki
povedo, kaj naj bo v načrtu zapisano, kje se želijo
srečevati, kaj so njihovi cilji. Načrtovalec jim je v
času zapisa samo v oporo in jim pomaga samo
toliko, kolikor uporabnik želi in potrebuje. Pri
izvajanju zastavljenih ciljev uporabniki izrazijo
svojo predstavo o izvedbi cilja, kdo naj jim pri
tem pomaga in kdo naj jih pri uresničevanju
podpira. Prav tako je z ocenjevanjem uresničenih
ciljev. Uporabnik uresničitev ciljev oceni na vred-
nostni lestvici. Tovrstno sodelovanje daje uporab-
nikom občutek, da je proces namenjen njim, hkra-
ti pa jim omogoča uresničevanje in doseganje
ciljev in spretnosti, ki jih potrebujejo za čimbolj
samostojno življenje.
Petra Videmšek
284
INDIVIDUALNI NAČRT KOT METODA DELA
LITERATURA
D. Brandon, A. Brandon (1994): The Yin & Yang of Care Planning. Cambridge: Anglia Polytechnic
University Faculty of Health and Social work.
L Škerianc (1996), Zgodba o ekologiji in moči. Socialno delo, 35, 4; 283-288
D. Zaviršek, J. Zorn, P. Videmšek (2002), Inovativne metode v socialnem delu: opolnomočenje ljudi,
ki potrebujejo podporo za samostojno življenje. Ljubljana: Študentska založba.
285