56 A V G U S T 2011 Obisk pri Petru Štruklju v Bariločah Ko sem med patagonsko zimo junija 1991 iz Mendoze z avto- busom potoval preko argentin- ske pampe proti Rio Gallegosu v provinci Santa Cruz, sem se za teden dni ustavil v Bariločah, na skrajnem severu prostrane Patagonije. Že prej sem navezal stik z Vojkom Arkom, ki me je tisti teden velikosrčno gostil na svojem domu in me spoznal s tamkajšnjimi ljudmi in gorami. Bil je živ leksikon andinizma. Dobro je poznal tudi plezal- no dogajanje po svetu, saj je veliko sodeloval z različnimi tujimi plezalnimi revijami, v Bariločah pa je vodil knjižni- co andinističnega kluba CAB. Spoznal sem njegovo slovensko druščino, imenovano Šumski bratje, srečal Dinka Bertonclja, Jermana ter še mnoge slovenske in tuje gornike, ki jih je življenj- ska pot zanesla v ta čudoviti gorski svet ob velikih jezerih pod mogočnimi gorami. En dan sem izkoristil tudi za obisk staroste bariloških andinistov Petra Štruklja. Ko sem pozvonil na vratih, mi je prijazna gospa v solkanskem narečju pove- dala, da je mož Peter v mizarski delavnici. To je bila gospa Albina Abramčeva iz Solkana. Že dolgo nisem slišal tako pristne solkanščine, v kateri je tekel pogovor. V par stavkih je obrazložila, da mora njen mož kljub častitljivim 81 letom še vedno delati za preživetje. S Petrom sva posedela v preprosto urejeni dnevni sobi. "Veš, penzija je ravno tolikšna, da ne umreš od lakote," mi je povedal med dolgim klepetom. Z odprtimi usti sem spoznaval izredno zanimivo življenjsko zgodbo tega preprostega člove- ka. Opisal mi je odhod od doma, ki ga je moral zaradi težke ekonomske situacije zapustiti že v rani mladosti. S parnikom je dober mesec potoval iz Trsta v oblju- bljeno deželo, ki je široko odprla vrata priseljencem s celega sveta. Poznal sem že kar nekaj zgodb takratnih priseljencev in razumel, da je vsakdo od njih doživljal svoj križev pot. Le pridnost in močna volja po preživetju sta jih reševali. Marsikdo tega ni zmogel in se je še revnejši vrnil domov ali pa se je izgubil v prostranstvih argentinske pampe. Petru so posebno zasijale oči, ko je pogovor nanesel na gore, ki so mu veliko pomenile. Imel je srečo, da je bil med pionirji te dejavnosti v bari- loškem delu Andov. Znašel se je v družbi gornikov iz različnih delov sveta. Z njimi in z izkušnjami, ki jih je prinesel od doma, ter močno voljo do učenja gorniških spretnosti je ustvarjal zgodnjo zgodovino andinizma. Treba je vedeti, da so bili že pristopi pod večino gora v tistem času veliko dejanje. Najprej je bilo treba izsekati prehod skozi patagonsko goščo, šele potem je bilo mogoče pristopiti na večinoma še nedostopne vrhove. Peter se je preizkusil tudi kot graditelj koč, oskrbnik, gorski vodnik, reševalec, smučar in še kaj. Z obiska v njegovem domu sem odhajal s spoznanjem, da je bil prava gorniška grča, mož dejanj, ki so skozi čas dobivala svojo ceno. Peter Podgornik cvetu mladosti umrla in zapustila dva majhna otroka. To je oba z ženo zelo potrlo, a zmagala je močna volja, ki je Petra držala pokonci vse življenje. Ne nazadnje je moral vseskozi usklajevati vodniški poklic z mizarskim, s katerim se je preživljal. POL St OLEt Ja KLESa Na SLEd Ob 40-letnici njegove prisotnosti v pa- tagonskih gorah, takrat je imel 70 let, so ga počastili v argentinskem časopisu Il Diario. "Še vedno hodim na gore," je povedal. "Še vedno delam kot vodnik, to je moje življenje!" Ob jubileju je o njem pisal tudi Vojko Arko v tržaški reviji Mladika in ga imenoval "edine- ga slovenskega vodnika v Kordiljerah". 80-leten je še užival s pohodniki Druš- tva odraslih izletnikov in jih zabaval s pripovedovanjem anekdot, izpisanih pri svojih vzponih. Več kot petdeset let aktivnega ustvar- janja gorniške zgodovine ga je na po- seben način oblikovalo in mu utrdilo značaj. Usoda je bila prijazna do njega. Naučila ga je poslušati šepet velikanov in ga prignala do spoznanja, da je človek v primerjavi z njimi majhen in nebogljen. Proglasili so ga za častnega člana na- slednjih klubov: Club Andino Bariloche, Club Universitario Buenos Aires, Club Argentino de Ski in Asociacion de Gu- ias de Montaña. Počastili so ga tudi s častnim nazivom "don Pedro". Zaradi njegove volje so gore v okolici Bariloč dobile pridih slovenstva. Po njem nosi ime tudi eden od stolpov v pogorju Ventana. Knjiga o njegovem življenju, polnem bogatih sledi in spominov, se je zaprla v 88. letu starosti. Pred kratkim je Marian- ne Hernandez objavila ganljivo pripoved o doživetjih, ki sta jih na raziskovanjih bariloških gora stkala Peter Štrukelj in Emilio Hernandez. Bralcem jo je izročila pod čudovitim naslovom: Peter Štrukelj, zlato ime andinizma. m Viri: V kraljestvu kondorjev in neviht. Mohorjeva družba, Buenos Aires, Celje, 2001. Vojko Arko: Povest slovenskih planincev v Argentini. Mladika, 1978, št. 5, 6–7, 8. Vojko Arko: Slovenski gorski vodnik v Kordiljerah. Mladika, 1980, št. 4. Vojko Arko: Saga slovenske patagonske šume. PV, 1991, št. 2, 3, 4, 5, 11. Pedro Strukelj: Cuarenta años de montaña. El Diario, 30. 4. 1983. Spletna stran: www.bariloche2000.com/comentarios/ columnistas/41278-memorias-de-montana.html Peter Štrukelj FOTO: PETER PODGORNIK