Stev. 8. V Ljubljani, v sredo 23. februarja 1916. Leto III. Najnovejši napad nemških Zeppelinov in hydroplanov na Anglijo. Po ometavanju z bombami angleških mest: Liverpoola, Manchestra in Sheftielda sta dne 8. t. m. dva nemška hvdroplana (aeroplana, ki se moreta spustiti na morje) metala bombe na Kamsgate in Broadstair pri Kentu. Vladimir Levstik. Glavni dobitek. Mary je okušala zadnji čas trenotke, ko se ji kljub njenem sedemnajstim letom ni moglo več živeti; ti trenotki so se vračali z značilno točnostjo takrat, kadar je sedel na zofi njen častilec, gospod Ma-louh, in delal sladke obraze. Bil je debel in rdeč, z neostriženimi brki in muho pod spodnjo ustnico ; čelo mu je lezlo že daleč proti temenu, ne glede na to, da je imel tudi suknjič prekratek. In kako bedasto je govoril ! Vse je razkladal : Kaj je počel čez dan, kako je polnil škrniclje v svoji štacuni, kakšna je teta Ongavka in kaj pravi stric Onga. Kadar pa se je spomnil, da ji mora po-d\oriti, je silil vanjo kakor v otročička in delal trapast in nečimern obraz. Neznosen človek ! Toda mama ji ni prikrivala, da bo ta zapeljivi človek njen mož, naj ga mara ali ne : »Gotovo je gotovo; kdor dolgo izbira, izbirek dobi ! Zahvali Boga, da te hoče ; zdrav je, soliden mož in denar ima.« In tako je sedel soliden m.ož nekega večera zopet v njihovi sobici ter ugonabljal Mary prav nemoteno: gospa Mozolinka je znala politiko in je obiskavala ob teh urah svoje prijateljice v sosedščini. »Pšenična moka je zopet dražja!« je menil gospod Malouh. »Pod Tivoli je sveže«, je mislila Mary. »Solnce se spušča nizko, nizko .. . med kostanji diši po maju, dekleta imajo nove klobuke, oficirji hodijo mimo in sučejo oči...« »Vojska bo«, je nadalje\al solidni mož, »To je tisto; denarja manjka, vse je dražje, in ljudje, kajpak, ne plačujejo. Kakor da denar ni denar, če je deset vojska na svetu... Da, da, Repnikar mi lahko dela konkurenco tik pred nosom, ko je dobil o božiču deset tisoč v loteriji!« In važno je pokimal z glavo, kakor da hoče reči: »Da, da, jaz sem pameten mož in vem vse, kako in kaj . . .« »Deset tisoč!« je vzkliknila Mary kakor iz sanj ; po možganih ji je bilo šinilo, da bi dobila z desetimi tisoči lepšega, nego je Malouh. »Deset tisoč, v državni loteriji. Vaga-bund je stopil v štacuno na kozarec žganja ¦— vrag naj me vzame, ako ga ne ovadim, da toči žganje tam zadaj :» — pa mu je ponudil srečko, za dve kroni namesto za štiri ; nimam česa jesti, je dejal. In Repnikar je dal dve kroni, samo daje odri siromaka. Pride božič, pride žrebanje — ali ne zadene falot deset tisoč kron ?« »Pa glavni dobitek je še \'ečji?« je vprašala Mary. »Glavni je dvestotisoč. Sama sreča, da ni glavnega dobil !« »Dvestotisoč . . .« je ponovila Mary z zamirajočim glasom!« In bogastvo je vzmr-goielo pred njeno domišljijo ; obleke, klobučki z ogromnimi peresi, zlatnina, avtomobil, Zalaznik ... in oficir, najlepši v celi Ljubljani ! Klečal bi, tiščal levico na srce, dvigal desnico in sviral sladko : »Ah, Mary, kako vas neizmerno ljubim!« »Premislite gospodična Mary«, je šepnil ta teže solidni mož z razburjenim glasom in zardel do ušes, premislite — in naj ostane med nama: tudi jaz sem kupil srečko! Pojutrišnjem bo žrebanje .. . Ah, to bo veselje, če zadenem kaj ! No, nadejam se ne, to se razume; ampak če bi le bilo?« »Dvestotisoč kron!« je šepnila Mary in sklenila roke. »Da, gospodična Mary, če dobim pa dvestotisoč, vam kupim nekaj lepega — lepega ! je zategnil gospod Malouh in nabral usta v trobentico. »Kupim vam — kaj bi kupil? — ne, res vam kupim krasno zlato zapestnico, najmanj za trideset kron !« Skopuh!« je ciknila Mary v svojem srcu in ga pogledala tako prezirno, kakor da že ima v žepu svoj glavni dobitek, pa ji ne ponudi grajščine in avtomobila. Premišljala je, ali naj sploh še izpregovori besedico tej nizki, branjevski duši. Srčne borbe jo je rešil gospod Malouh, ki je vstal in segel po klobuk in palico. »Oprostite, Mary, dolžnost je dolžnost — kupčija je kupčija ! Ce ne bi človek pogledal vsakih pet minut, bi ga okradel pomočnik do nagega. Tak pa do svidenja — pa-pa, mucka zlata — oh, pardon, saj nisem hotel... no, da, gotovo se jutri zopet kaj vidimo!« »O, seveda morate priti, gospod Malouh! Mary je vsa nesrečna, če se kak dan ne oglasite«, je lagala gospa Mozolinka, ki ie prikoracala ta hip na prag . . . Mary je malo spala tisto noč. »Pojutrišnjem bo žrebanje, in nekdo dobi dvestotisoč kron?« ji je ponavljal skrivnosten glas. »In če bi' imela tako srečko jaz . . . in bi zadela glavni dobitek?« mu je odgovarjala v mislih. Čez nekaj časa je govoril glas: »Kupi si srečko ; morda zadeneš. Premisli : dvestotisoč!« A Mary je odgovarjala: »Morda zadenem ? če najde sreča druge, zakaj ne bi mene?... Oh, toliko denarja! Človek bi rekel, da je ves svet njegov ! Klobuki, obleka, avtomobil, zlatnina — ah, Mary, kako te Ijjjubbim ! . . . Ah, kako te Ijju-hu-hubbim, prekrasni oficir!« In ko je zaspala, se je že vozila v avtomobilu; vihral je pajčolan, ljudje so se odkrivali, smehljal se je oficir ob njeni strani in bliskal z zobmi izpod ogijenih brkov.. Pred palačo se je usta\il voz . . . ona se je izprehajala v zidani obleki po dvoranah... kakor pipec se je sklopnil sluga v livreji... zunaj je rekel nekdo : »Javite me milostni gospe grofici !...» Vrata so se odprla na Konec vojne s Črnogoro: Naše straže po kapitulaciji črnogorske vojske na straži pri Avstrovcu. Poezija na vojni: Vojak moli v zasneženem gozdu pred sobo Device Marije. široko, vstopil je italijanski kavalir, sklonil se do njene roke, dvignil lice, objel jo in jo prižel na strastne prsi: »Cara mia! . ..« Ona pa je šepetala: »Ah, kako sem srečna, mi-Ijeni Rinaldo! Nič ne bo motilo najine blaženosti... moj mož je ravno na manevrih!« Zjutraj je ležala dolgo in si brodla sproti po rjavih laseh; smehljaj ji je skakljal po obrazu, in sanje niso bile več daljno hrepe-njenje — bile so kakor bližnja bodočnost ! Pojuteršnjem — ne, jutri ! Dvestotisoč kron ... Kavo, ki jo je prinesla gospa Mozolinka v škrbasti skodelici, je poskusila in odrinila s prezirnim namrdljajem. Palača kjer je prebivala, je stala sicer v šentpeterskem predmestju, irhovine v hiši so jo klicale za Minko, in krasni klavir, ki mu je zaupavala svoje nežne sanje, je bil tipalnik v pisarni doktorja Skubca — toda ona se je nazivala Mary in je bila rojena za boljšo usodo ! Z nervoznimi prstki je poiskala pet kron, ki jih je imela spravljene v predalu; in ko je stopila čez hišni prag na svetlo pomladnjo ulico, se ji je zdelo, da je Pepelka, ki beži iz kuhinje trpljenja svojemu princu v naročaj. Napravila je ovinek in kupila srečko v oddaljeni tobakarni, v ulici, kjer je nihče ni poznal. »Namenila sem jo v darilo, je dejala prodajalki. Kaj je bilo treba vedeti stari devici, da zadene Mary jutri dvestotisoč kron ! Visokomerno je pokimala bledi Emi, svoji tovarišici, in gospodom, ki jih je našla že v pisarni. In ko so zbežali njeni prsti po tipkah remigtonke, se ji je storilo kar inako: še malo časa, in nikoli več! Kdor ima dvestotisoč kron, je boljši človek in se ne gre več takšnele navadne tipkarice, kakor je na primer bledična Ema s svojo slabokrvno poltjo in šiljastim nosom . . . Ah, kako kruta je počasnost ur, kadar gre srce sreči naproti ! Zdi se, da omaguje solnce na nebu; v žilah zastaja utrip srca, in kazalci na uri se bore s kolesjem, ki noče popustiti v svoji enakomernosti, ustvarjeni za srečne in nesrečne dni . . . Mary Mazo-linova se je naveličala še tisti dan čakanja med akti in diktati; drugo jutro jo je bolela glava, in namesto v pisarno, se je šla iz-prehajat proti Rožniku, po gozdnih stezicah, kjer ni skrunila njenih blaženih načrtov resničnost, v kakršni žive sitne matere, gospod Malouh, stric Onga, teta Ongavka in enaki ljudje. A tu, v brezdelju, so tekle minute še počasneje ; popoldne je jokala doma od slabe volje in nestrpnosti, zvečer je sedela v kinematografu, kjer je pa ni zamotila niti strašna drama o pariškem apašu Loulonju, in ko je legla spat, ni zatisnila očesa do belega dne. »Rajše pojdem spet v pisarno!« je dejala sama pri sebi. Doktor Skubec jo je uščipnil v lice in ji oprostil drage volje; toda čas ni tekel nič hitreje — narobe, do poldne je bilo najmanj tisoč let! Bledična Ema jo je spremila; do Kolodvorske ulice sta imeli skupno pot. Zdaj se Mary ni mogla več premagati ; nekako je morala vendar govoriti o svoji sreči! In napeljala je po ovinkih razgovor na »svojo oddaljeno sorodnico, o kateri ji je pravil ranjki papa« — in tako dalje — vso svojo povest o glavnem dobitku. Nazadnje je pristavila modro: »Vidiš, draga moja, tako išče sreča marsikoga — čez noč je vse izpremenjeno. Jaz pravim, človek se ne sme prenagliti ; onemu Malouhu sem dala slovo že pred štirinajstimi dnevi, in tudi tebi svetujem, pusti svojega študenta . . . Kaj pa je študent ? Jurist! Nič ni — in morda nikoli nič ne bo!« Bleda Ema je pozelenela in zardela po vrsti. Ugriznila se je v ustnice, ošinila Mary z očmi kakor z bičem in bevsknila strupeno : »Kaj se predrzne, gos neumna! Ali misliš, da nisem videla, kako vlačiš svojo srečko iz pompadure in jo požiraš z očmi. Haha! Ti najdeš srečo ... ti, pa, ti! . . .« Mary je okamenela nad tolikim pro-staštvom. Vzravnela je svoj vitki stas in pomerila tipkarico iz visoka; hotela jo je zavrniti, toda premislila si je, zadovoljila se z nemim — zaničevanjem užaljene visokosti in krenila brz besede na drugi trotoar. Prav tega je manjkalo, da bi se pričkala z navadno tipkarico. Skoraj se je že veselila, kako jo bo še ponižno pozdravljala enkrat, ona pa bo kimala iz kočije, kakor se spodobi taki osebi : komaj z očmi. »Zdaj pošljem skrivaj hišnikovega Mihca po uradni list; danes morajo biti objavljene številke!« si je dejala, ko je dospela pred domačo hišo. In že je videla v duhu, kako potrka zvečer gospod Malouh, njena mati pa mu poreče: »Moja hči je slabe volje; ne sprejema, gospod Malouh. Prav žal, ampak ...« Toda v njeni odsotnosti se je bilo zgodilo nekaj, česar ni sanjala. Mati jo je čakala med kuhinjskimi vrati ; zavrisnila je, ko je zagledala hčer, in se vrgla nanjo z vso nemajhno težo svojega mastnega telesa, pla-kaje in smeje se v eni sapi: »Veseli se, Marica, Mary, dušica moja !... Uh-huhuu ! . .. Otročiček moj, cukrček, ptička moja zlata! Ali se nič ne veseliš svoje sreče?... Oh, da sem učakala ta dan! Bodi zahvaljen, Bog oče v nebesih . . . Uhuuu-huhuu ! . . . Kakor strela je prešinila Mary tista sladka groza, ki popade srce v neposredni bližini zaželjene sreče. »Kako?« je izdavila s krčevitim naporom. »Ali že veste? . . . Kako pa veste? . . .« »Kaj ne bi vedela, detece moje! Sam je bil tu, pritekel je golorok, skakal, plesal — ves neumen! ~ Gospa, pravi, gospa! Za pet ran božjih — ali norim, ali je res: Po padcu Črnegore: Naši vojaki popravljajo ceste. Cetinje. glavno mesto Črne gore, danes v avstrijski posesti. Na levi del Lovčena, na desni kraljev dvor, v ospredju črnogorska vojašnica. Nadvojvoda Karel Albreht in generalni major Terdoglav na inšpekciji vojaštva na tirolski fronti. tu notri, v časopisu stoji, da sem zadel glavni dobitek: dvesto tisoč . . . dve-sto tisoč kron ! . . .« »Kdo?« je dehnila Mary, bela kakor testo, in se naslonila k steni. »I, kdo pa drugi kakor Malouh — tvoj bodoči ženin! . . . Mary, premisli ...... Mati ni končala. Mary je viknila s turobnim, zadavljenim glasom in se sesedla na tla. Gospa Mozolinova je zagnala blazen vrišč; natrlo se je sosed, ki so prenesle revo na posteljo, zalile jo z nebrojnimi zdravili in jo spravile po silnemu trudu k zavesti. Toda Mary je norela ; bila je okrog sebe kakor obsedena; in še le, ko so po-izginile vse babnice z materjo vred, se je obrnila k steni, zavila glavo v odejo in začela ihteti, tiho, tiho, žalobno kakor osirotelo dete ... Gospod Malouh ni čakal večera tisti dan. Prišel je že ob štirih popoldne, ko je bila Mary ravno vstala — prišel v fraku in klaku, z lakastimi čevlji na ogromnih nogah_ obrit, napomadenih las in z ogromnim šopkom v roki. Prosil jo je roke in srca. In ko se mu je zdelo, da se Mary obotavlja, je položil levico na prsi, dvignil desnico in upognil koleno . . . Toda bilo je odveč. Mary mu je vrgla roke okrog vrata, naslonila žareči obrazek na njegov prsni žep in šepnila trepetaje : »Da! . . . Ah, saj ne veš . . . kako dolgo te že Ijjju-hu-hu-bbim . . .« Vojaški dom i. dr. Vsak dan čitamo, da živimo v »velikem času«, in da je res tako, pač ne bo nihče oporekal. Vsak narod se že sedaj pripravlja za veliko delo, ki ga čaka, in gorje narodu, ki bi držal roke navzkriž ter mirnodušno zrel v bodočnost češ bo že kako ali — naj pride kar hoče! Nemci, Cehi, Poljaki in Hrvatje se že pripravliajo na mir; stranke, politiki, trgovska in obrtna društva imajo posvetovanja, — le o Slovencih se ničesar ne čuje. Kaj mislijo naši slovenski poslanci vseh slovenskih dežel in smeri? — Poglejmo nekoliko k našemu sosedu — v Nemčijo! Nemški narod se prav dobro zaveda, da vojna človeka zelo izpremeni. Poprej za vsako dobro stvar navdušeni mož postane melanholičen in bo tudi po vojni vsaj nekaj časa živel bolj zase in za svoje. Ali se je temu čuditi? Nikakor. Ako človek preživi cele mesece, da, leta v vojni, ločen od svojih dragih, če vidi samo smrt, sliši govoriti samo o smrti in grozi, prestane nadčloveške napore, — kdo bi mu zameril, ako po težko pričakovanem miru ostane — doma? Da bi se temu vsaj nekoliko odpomoglo, so prišla društva v Nemčiji na srečno misel, ustanoviti vojaške domove. In res so se kmalu po izbruhu vojne ustanovili na za-padnem bojišču (v zasedenem delu Belgije in Francije) in na Ruskem Poljskem prvi vojaški domovi. Ko se je lani umaknila riiska armada skoro iz vse Galicije, so se tudi tam ustanovili taki domovi in danes najdete »Deutsches Soldatenheim« v Lvovu, Stryju in Stanislavu. Krf. Pogled na mesto: v ozadju stari zgodovinski grad, danes pribežališče srbske armade, srbske vlade in prestolonaslednika Aleksandra (Glej članek!) Krasno norveško trgovsko mesto Bergen, k« ga je nedavno večinoma uničil požar. Nadalje se \ršijo priprave za ustanovitev takih domov v Belgradu in drugih mestih. Namen vojaških domov je nuditi vojakom to, čemur jih je vojna odtegnila in jih ohraniti delavne in vztrajne. Tu se more vojak, ki po opravilih ali za odpočitek dospe iz bojne črte, prosto gibati v čitalni, glasbeni ali družbeni sobi, ki so vse tako prijazno urejene, da se človek počuti kakor doma. Zato vojaki, tudi avstrijski, prav radi tja zahajajo. Ti domovi so pa tudi za vojake, ki opravljajo etapno službo, prava zavetišča, ki jim nudijo ob vsakem času prost vstop in najrazličnejšo, pošteno zabavo ter po zmernih cenah jedilainbrez-alkoholno pijačo. Knjižnica vsebuje najrazličnejše knjige — same podarjene — katere se vojakom brezplačno izposojejo. Na hodniku pa stoji miza z napisom: »S seboj vzeti«, kjer so nakupičeni različni spisi ter se na ta način razdeli med vojake na tisoče knjižic rodoljubne vsebine. Zvečer se pa v domih vrše razna predavanja o domovini, dogodljajih in doživljajih na bojiščih itd. Predavatelji — častniki in priprosti vojaki — navdušujejo vojake na vztrajnost in svare pred malodušno-stjo, na kar zadone rodoljubne in bojne pesmi. Da je na ta način uspeh zagotovljen, si je lahko misliti. Uprava teh domov je poverjena posebnim, iz Nemčije poslanim tajnikom, katerim gredo vojaške oblasti kar največ na roko. Ti vojaški domi so kulturna središča v krajih, kjer so vojaki tujci in kjer je vojna kulturno življenje uničila. Pri nas so vojaštvu kulturna društva, čitalnice, ' knjižnice, kavarne s časopisi, kino in koncerti na razpolago. Toda misliti je na vojake, ki se vrnejo z bojišč kot slepci in kot pohabljenci, brez roke ali brez noge. Teh junakov ne bo mogoče odriniti občinam, da jih kakor berače za silo podpirajo iz ubožnih zakladov. Taka podpora-bi bila za vojaka, kije prelival kri za domovino, ponižujoča in nezadostna. Zato bo treba te invalide vrniti kolikor največ možno zopet delu, ki je solnce življenja, ter jim poskrbeti cenena stanovanja. Mnogo bo mladih invalidov, ki se vrnejo še krepki in dela željni. Za te bo treba ustanoviti vo- jaške dome, v katerih se nauče novega poklica. Tudi slepec zdravih rok bo mogel izvrševati to ali drugo delo. Invalidi brez rok ali brez nog dobe umetne ude ter se jih v vojaških domih nauči delati tudi z umetnim udom. Nekdanjih lajnarjev s celo vrsto vojnih kolajn na prsih — prizor, ki je bil včasih toli navaden, da se njegove sramotne bridkosti niti več zavedali nismo — tistih beračev vojakov ne bo več, ali vsaj v tolikem šte\ilu ne. Zato poskrbi vlada in po-skrbe dežele z občinami. Misliti pa bo tudi na familije invalidov in padlih vojakov; poskrbeti bo za njih stanovanja, vzrejo in vzgojo vojaških otrok. Vlade se s to težko nalogo že pečajo, a tudi dežele in občine se ga bodo lotile. Matere in vdove so potrebne podpore, pomoči, večkrat pa tudi nadzorstva. Vojna ne sme množiti števila zanemarjenih otrok. Dečki in deklice se morajo vzgojiti za koristne člane družbe in ne sme se pustiti, da bi se dečki zanemarili za potepuhe, deklice pa za vla- čuge. To zahteva že naša hvaležnost do invalidov in do onih očetov-junakov, ki spe nevzdramno po krvavih bojiščih. Vzreja, vzgoja in šolanje teh otrok, a tudi nadziranje mater in vdov bo torej bodoča velika naloga, ki je za državo in dežele največjega pomena. Samo se nič ne stori, bavijo se sicer s takimi vprašanji ne le osrednja vlada, nego tudi namestništva, deželna predsedstva, okrajna glavarstva, deželni odbori in županstva. Naša kulturna, gospodarska in politična društva pa dobe mnogo novega dela čegar izvršitev je največjega pomena za narodno zavednost, gospodarski razvoj in državljansko omiko našega naroda. Vse to je v interesu države in naše ožje domovine. Naša društ\a so bile kulturne nadaljevalne šole \-sem šoli odraslim Slovencem in Slovenkam. Da pa je kultura najboljše orožje, to je dokazala baš sedanja vojna. In po vojni hočemo ne le ostati kulturni nego v svoji kulturi še napredovati. Zato so potrebna naša društva, ki morajo iz-nova vzcveteli ter zopet prirejati predavanja, gledališke predstave, koncerte, pa tudi narodne zabave, iz katerih je črpal delavni in resni slovenski narod svojo moč za neumorno stremljenje kvišku in naprej; — zopet hočemo gojiti književnost in u-metnost ter na vseh poljih tekmovati z narodi v duševni in srčni omiki. Kot Slovenci smo delali državi čast na bojiščih in v zaledju, ker smo se že v miru pred vojno ne le gospodarsko, nego tudi duševno krepili in bogatili. In to hočemo delati iznova po vojni še v zvišani meri. Slovenski narod je baš po tej vojni postal znan inugledenposvetu. O naših polkih govore s spoštovanjem različni vojskovodje ter pišejo z največjim priznanjem razni veliki svetovni časopisi. V tej vojni je slovenski narod dokazal, da je lep, zdrav in krepak, da je požrtvovalen do skrajnosti in nad vse značajen. Svojemu slovenskemu imenu nismo tekom vojne nikjer in nikoli delali sramote, in na to smo lahko ponosni. Našo narodno samozavest^nam je torej sedanja vojna ie še pomnožila in utrdila. General pehote pl. Kôvess s svojim štabom. Pl. Kôvess je zavzel Belgrad, velik del Srbije, Ska-der, severno Albanijo in se bliža Draču. Te dni je prejel najvišji nemški red „Pour le mérite." Pesem »S ponosom reči smem: Slovenec sem!« je danes resničnejša kot je bila kdajkoli. »Malo nas je, a smo ljudi!« smemo reči danes upravičeno vsem in vsakomur v lice! Zato pa tudi kočemo ostati zavedni in samozavestni Slovenci, enakopravni na vseh poljih z vsemi narodi naše avstro-ogrske države. Z zaupanjem zremo na Najvišji cesarski prestol, kjer izvira vsa pravica narodov; z zaupanjem pa pričakujemo tudi, da naši poslanci vseh slovenskih dežel in strank v popolni slogi sporoče na Dunaj naše želje in naše potrebe. Vojna naj nam prinese tisto kulturno in gospodarsko popolnitev, za katero smo hrepeneli že pred vojno in katero smo si med vojno vsestransko pošteno prislužili! Sedanji »veliki čas« naj ne pozabi na vojaške dome. naj misli na — vse naše dome, kjer naj se v miru nastani sreča in zadovoljnost. Angela pl. Glaser Liiidncr: Balkanske žene. (Kulturna slika iz Črnegore). Po preperelih pečinah Črnegore se dviga siva in skrivnostna jutranja zarja. Globoka tišina leži na pusti kraški pokrajini, ki jo moti le ostri krik nočne ptice, ki ji motna svetloba zarje blešči noči vajene oči. S težkimi vzmahi kril se spušča preko strmih čeri v mrakotno skalno skrovišče. V neki dolini, lijaku slični udrtini kraškega gorovja, leži zapuščena domačija. Uboga koča je, sestavljena iz surovo obse-kanih hlodov in kamnov. Poševna streha je obtežena z velikimi kamni, da je silna burja, ki di\ja preko golih višin, ne odtrga s seboj v zevajoče prepade. Za kočo 'leže čvetero-kotni kupi kamenja — hlevi za ovco, kozo in prešiča — nizek zid pa obdaja ves ubožni dom. Kamen in zopet kamen! Iz strešnih špranj koče brez dimnika prodira dim, znak, da je gospodinja že na delu ter da je zakurila na odprtem ognjišču. Skozi odprtino nad ognjiščem se vleče zadušljivi dim pod stre-šino, okadi ondi obešene ovčje krače in slanino ter odbeži na prosto, kjer najde kakšno luknjico. Tu se odpro vrata koče in pojavi se ženska; spremlja jo dekle — še otrok, ki se zevaje in drhte razteza in vzravnava. Truma sivih piščancev jima sledi, kokodajska in bije s perotmi okoli sebe. Preko bele, grobe, srajci podobne obleke iz platna, ki sta ga stkali sami ter ga ob vratu in ob zapestju rokavov obšili s pisano volno, sta si ženski ogrnili široka plašča iz ovčje kožuhovine, okoli glav pa sta si zavili bela robca. Saj so jutra hladna v teh pustih višavah, kjer gnezdita jastreb in Orel. V rokah neseta lončena vrča ter stopata po ozki tovorni stezi doli k studencu, ki bruha iz skale. In evo, daleč naokoli vrelca je ozelenela si\'a pečina, tu in tam stoji brinovič, pritlikav hrastič ali pokvečen borovec, in tam v najgloblji usedlini, kjer je navzdol curljajoča voda nanesla rdečo, mastno prst, tam je pridna roka črnogorske žene nasadila koruzo — glavno živilo ljudi in živali. Mati in hčerka zajemata urno iz čistega vrelca in zlivata vodo v velika korita iz kamna, vržeta piščancem par pesti koruznih zrn ter se vrneta s polnima vrčema zopet v kočo. Že odaleč slišita jokanje otroka, zato pospešita svoje korake: »Joj, če je zbudil otrok gospodarja!« Ob durih čumnate prisluškujeta: »Hvala Bogu, vse tiho!« Mati pomiri malega kričača, ki- ji je ugrabil nocoj skoraj vse spanje, ga umije in in očedi z enako mirno, preprosto marnostjo, ki jo kaže vedno — saj nima nikdar časa za ljubkanje. Nato hiti zopet k ognjišču, naloži suhega dračja, ki so ga otroci nabrali po oddaljenih, utrudljivih skalovjih, ter zlije zmleto koruzo v vrelo vodo, ki se kuha v bakrenem kotličku. Previdno meša kašo, ki postaja polagoma gostejša in gostejša; nato vzame kotlič od ognja, ga prevrne na okroglo desko, ga stresa in dvigne: koruzna jed leži pred njo kakor krasnu, rumena jajčna torta. Potem steče v hlev mlest kozo, zlije namolženo mleko deloma v vrč za zajtrk, deloma pa ga shrani v vedrce v stranskem prostoru, kjer leže po lepo oglajenih kamnih hlebčki kozjega sira. Raznih vrst je ta sir: svež, mehak, zato ga bo treba še neštetokrat obrniti in zavrteti, suh in trd, ki je dobil končno na solncu pravilno obliko in ki je, če ga potiplješ, že trd kakor kamen. Nato izpusti ovco, kozo in prešiča iz hleva. In vsi trije jo uberejo tja doli k vodi na zeleni tratini, kjer se že dolgo pase in kokodajska tolpa kur, piščancev in petelinov. Vrišč in hrup živali je končno zbudil gospodarja iz globokega spanja. V koče zavit leži s svojimi sinovi na ilovnatih tleh čumnate ter se ne prebudi poprej, dokler ni pripravljeno vse za gospode stvarstva. Se vrtoglavi od spanca se primajejo v kuhinjo, posedejo po klopeh, in oče odreže velike kose slanine zase in sinove. Pohlevno pristopita žena in hči ter se globoko priklonita v pozdrav, ki mu gospodar jedva vidno odzdravi. Nič se ne zgane na licu pokorne gospodinje. Saj ne pozna drugačnega vedenja, in tudi babica in njena mati ga nista poznali. On je gospod, ona dekla! V hiši in družini stoji mati nižje kakor najmlajši sin! Ko so se možje dobro najeli, prineseta mati in hči pipe, ki so visele na steni, jih {^rižgeta s trsko ter pospravita ostanke zajtrka. Šele nato si drzneta obe, ki sta že od zore na nogah, pozajtrkovati ono, kar so jima moški milostivo pustili — toda bog ne daj v istem prostoru, kjer gospodje zadovoljno Z besarabske fronte: Hrvatski domobranci, ki so te dni zavrnili ruski bataljon in mu vzeli prednjo pozicijo, v svoji postojanki. z vzhodno gališke fronte : Na Zloti Lipi, kjer so se vršili posebno dolgo ljuti boji z Rusi. Zaplenjene ruske puške in žice. pušijo iz svoijh pip! Sedeta na prag koče, lačni pojesta svoje ostanke ter niti ne zapazita, kako se smeje solnčno jutro nad skalami in tratind. (Opazka prevajalčeva: Nemška pisateljica pozna pač Črnogoro minolega veka. Danes je tudi na Črnogorskem že precej drugače, in usoda Crnogork daleko ni več toli suženjska, kakor je tu popisana). (Dalje prihodnjič.) Krf. Krasni, veliki otok Krf je postal nenadoma zelo imeniten. Ves svet se zanima danes posebno za Krf, saj je na njem srbska vlada, srbski prestolonaslednik in srbska vojska. Otok je 63 km dolg in 32 km širok. V grški pravljici in pripovedki igra Krf veliko ulogo, trojanski begunci in modri junak Odisej so bili na Krfu. L. 734. pred Kr. so prišli tja Korinčani ter ustanovili današnjo Valono in Drač, največji albanski luki. Seveda se je imenoval takrat Krf še Korkyra ali Kerkyra. Zaradi njega se je bila celo vojna med Atenci in Korintci. Na Krfu je bila junaška kraljica Tenta, baje slovanske krvi. L. 229. pr. Kr. so zasedli Krf Rimljani, in na njem sta živela Germanikus in Agripina na potu na vzhod. V Kasiopi je car Neron plesal pred otarjem Jupitra. Ob preseljevanju narodov so si v posesti otoka sledili Germani, Huni in Slovani. Bizantinci, Normani in Benečani so imeli ta dragoceni morski biser. A končno so ga vzeli Turki, a kmalu zopet Benečanje. Pod beneško vlado je služil kot vojak na Krfu knez iz roda Šubičev Zrinskih ter žive ondi še dandanes njegovi potomci pod imenom Serin. L. 1716. je branil hano-veranski grof Schulenburg benečanski Krf pred Turki. Španci so pomagali proti Turkom, ki so baje imeli 15.000 mrtvih ter so izgubili vse topove in strelivo. Benečani, Grki in Slovani so imeli baje le 3000 mrtvih. Junaški Schulenburg je dobil za nagrado 5000 cekinov in v mestu pred gradom lep spomenik, ki stoji še danes. Po vzoru Benetk je postalo mesto Krf med najlepšimi mesti ob Adriji. V dobi- Napoleona i. je imel Krf zopet burne čase. ter je postal francoska last. Takrat je imel Krf svojo demokratsko vlado in celo svoj pariament, ki pa je trajal le 20 mesecev. Nato so prišli Rusi in kmalu zopet Turki. Prišlo je do novega boja z Angleži, ki so otok zasedli. A Krf je postal samostojna republika. Nedolgo nato je prešel Krf zopet v last Turkov, pa kmalu zopet v posest Francozov, ki so ga priklopili ilirskemu kraljestvu (1807.—1815.) Dne 5. novembra 1815. pa je postalo sedem jonskih otokov »Zedinjene države pod pokroviteljstvom Anglije. A Jonci Angležev niso marali in so angleške uradnike pregnali. L. 1853. je poslal Gladstone svojega zastopnika na Krf, da zve želje Krfčanov. Ti pa so odkrito povedali, da zahtevajo 'popolno svobodo. In res, 4. novembra 1863. se je Anglija Krfa odpovedala. Od tedaj je bil otok Grški ter so krfški poslanci člani grškega parlamenta. Krfa pa Grška ne sme utrditi. Na tem otoku je imela naša blagopo-kojna cesarica Elizabeta prekrasen grad »Ahileion« z divotnim parkom, mnogimi staro-klasičnimi spomeniki ter s spomenikom pesnika Henrika Heineja, čegar pesmi je cesarica posebno ljubila. »Ahileion« je potem po cesaričini smrti kupil nemški cesar Viljem II. Danes je Ahileion sedež srbske vlade in srbskega prestolonaslednika; otok Krf pa je velikansko taborišče srbske vojske. Okoli otoka plovejo angleške in francoske bojne ladje. Kakšna je nadaljna usoda tega otoka, ki je videl že toliko vojsk ter je pretrpel že toliko vojn ? Eldorado ženskih pravic. Angležinja Carrie Chapman Cattova, ki je objavila s svojih potovanj že marsikaj zanimivega, je nedavno prepotovala večji del Sumatre. V zahodnem kotu tega ogromnega malajskega otoka je našla priprost na-rodič Menangkabanov. Pri njih je bila nekdaj pradavna navada, da sta morala mož in žena živeti v hiši tašče; kasneje je bilo tam po vplivu islamske vere uvedeno mnogoženstvo. Mož, ki ima več žen, mora živeti stalno pri svoji lastni materi ter mora žrtvovati vsem ženam popolnoma enako dobo na leto. Če ima tak Menangkaban n. pr. štiri žene, mora živeti z vsako ženo vsak mesec teden dni pri svoji materi. Da niso hčere v ničemer prikrajšane ter da dobe vse istotoliko pozornosti in darov, za to se brigajo njih matere, tašče. Še nedavno so žene popolnoma vzdrževale svoje može, ker možje so lenuhi, ki ničesar ne delajo, nego le lenarijo in uživajo sladkosti zakonskega življenja. Žene delajo, pridobivajo in preživljajo svoje može, prav kakor delajo to pridne čebele v ulnjaku svojim možem — trotom. Tudi ti možje nimajo nobenih drugih pravic, kakor pravice trotov. Holandci pa s temi razmerami niso bili zadovoljni in so silili može, naj se osvobode nedostojnega suženjstva. Pod pritiskom Ho-landcev so začeli končno tudi ti možje delati, služiti in prinašati ženam svoj zaslužek za preživljanje. Težko se je vzbudila v teh priviligiranih lenuhih zamozavest in moška čast. Prejšnje življenje, ki je bilo izpolnjeno le z uživanjem ženinih darov in ženine ljubezni, je bilo seveda zelo prijetno. Dolgo je trajalo, dokler so jih Holandci prepričali, da je tako živinsko življenje moža nedostojno. In šele v zadnjem času so spoznale tudi žene, da je sramota za moža, ako se daje živiti od žene. Možje si morajo žene kupovati^in plačati staršem za ženo 400—1200 kron. Čim boljše in uglednejše hiše je žena, tem dražja je. Zmagalec v Besarabiji in Crnovicami, general Pflancer-Baltin (v kožuhu, odzadej) s svojim štabom. Stanovanja naših vojakov tik za bojno fronto. Zato pa je mož resnično zaljubljen v svojo ženo. Ker brez ljubezni bi pač ne kupoval žene. Včasih pa se zgodi, da se žena moža naveliča; nikdar pa se baje še ni zgodilo, da bi se mož naveličal žene. Narodni sodnik razloči zakon na ženino zahtevo, ne da bi smel mož ugovarjati. Dasi je morda mož še vedno silno zaljubljen v svojo ženo, se vendar ne sme upirati ločitvi zakonu, ker bi ga ves narod zaničeval in obsojal. Po ločitvi ostanejo otroci v hiši svojih mater in obdrže materino ime. Kadar žena umre, dobe vse imetje otroci, a vselej hčerke večje deleže kot sinovi. Najstarejša hči postane gospodinja in njej se morajo pokoriti vsi, tudi oče. Če je ostal zakon brez otrok, sme žena vzeti za svoje tuje dete; največkrat si vzame žena tujo deklico, ki postane njen dedič. V nobenem slučaju pa mož ne more po ženi ničesar podedovati. Špijonova usoda. Roman. (Nadaljevanje) — Midva sva takorekoč zaročena. Čudiš se najbrž, kako je to, da ne vem za njen naslov. Da, je vzdihnil, tega še sam ne razumem. Prišlo je vse tako nepričakovano. Poslušaj: dvanajstega sem jo spremljal na trg, kjer je kupovala razne potrebščine. Zvečer sva imek sestanek na maskaradi. Rekla je, da si hoče enkrat tako zabavo ogledati. Hotel sem jo peljati tja,, pa stem ni bila zadovoljna. Želela se je sniti z menoj šele od deseti uri v predprostorih. Prišel sem točno, nje pa ni bilo. Ura je bila pol enajstih, enajst, pol dvanajstih — iskal sem jo v dvorani, v stranskih prostorih, galeriji — povsod toda zaman. Ker se nisem mogel pomiriti, sem se peljal pred njeno' hišo. Sobe so bile razsvit-ijene. In z vso gotovostjo trdim, da sem videl njeno senco' ob oknu. Menim, da se ji je kaj pripetilo, tira je bila polnoči. Tako pozno nisem mogel v hišo. Potolažen sem bil, ker sem vedel, daje doma. Drugi dan sem Šel z biroja naravnost k njej. Ni je bilo več. Izvedel sem le, da se je prejšnji večer ob osmih odpeljala in po enajsti pripeljala nenavadno razburjena domov. Vedla se je, kakor da bi obupavala. Naročila je takoj napolniti kovčege. Jokala je do jutra in ob pol sedmi uri se je odpeljala. Od takrat je nisem videl, niti o njej ničesar slišal. Fon j^ poslušal in se vedno bolj razvnemal. Ko je prijatelj končal, je vprašal. — Ali si slišal, kje se je mudila med osmo in enajsto uro? — Ne. Na maskaradi je ni bilo. Kostum za rumenega domina je ležal nedotaknjen v njeni sobi. Ob osmi uri seje odpeljala z doma v posetni toaleti. Fon je obstal. Zaman se je trudil, da bi prikril svojo razburjenost. — Se je odpeljala, si dejal. Ali ima svoj voz? — Ne voza, avtomobil. Šesto poglavje. Baron Fon je bil Jako pobit, ko se je drugo jutro zbudil. Med veselje, da se je njegov prvi kriminalistični poizkus posrečil, se je mešalo Jako trpko čustvo. Jasno mu je bilo, da bo vsak nadaljnji korak policije, ki ga bo storila po njegovih navodilih, globoko zadel njegovega najboljšega prijatelja. Ubogi Fernkorn! Skupaj sta posečala ljudsko šolo, pozneje kadetnico, preživela pri polku mnogo veselih ur, držala vedno skupaj, dokler ni moral Fran v vojno šolo. Ali ni sirova ironija usode to, da je ravno on tisti, ki naj seka svojemu mladostnemu prijatelju težke rane? Fran je ljubil baronico. To je poznaval Fon iz vsake njegove besede. In Fran je bil nenavadno korekten človek. Torej on, Fon, je določen, da razbije srečo svojega prijatelja, da odloči usodo dveh ljubečih . . . Fon se je boril sam v sebi. Prijateljstvo mu je velevalo, naj molči; dolžnost pa je zahtevala, da dela takoj dalje. Pri tem ni mislil niti nase niti na mesto, ki so mu ga obljubili. Govoril si je: Če se ne motim, sem obvaroval prijatelja nesreče,^ in bo prišel čas, ko mi bo zato hvaležen. Če se pa motim, potem ne učinim ničesar. Vest me pa še celo tolaži, ker nisem mirno gledal, ko je stopal prijatelj po spolzki in nevarni poti. Peljal se je na policijsko predsedstvo. Policijski svetnik Koren je sedel za svojo pisalno mizo in se živahno razgovarjal z dr. Žolno. — Ali prinašate dobre vesti? je prašal dr. Fona, ki je vstopil. — Da! Sled storilca, mislim, da je najden. Zanesliivost, s katero je Fon te besede izgovoril, je dr. Žolno presenetila. PoHcijski svetnik se je smejal: — No, lepo! Prosim, pripovedujte! Baron Fon je opisal svoje vtiske včerajšnjega večera, povdaril, kar se mu je zdelo važno za preiskavo, imena prijateljevega pa ni imenoval. Policijski svetnik Koren je Jako natančno poslušal, napravil s svinčnikom par opomb v svojo beležnico, vstal izza mize in pričel zamišljeno hoditi gor in dol po pisarni. Končno se je pred Fonom ustavil. — Prav dobro ste opravili. Vi menite gotovo, da je baronica Sternberg morilka, ali ne? In če bi bilo po vaše, bi morali mi brzojavno zahtevati v Benetkah, naj jo aretirajo. To je vaše mnenje, ali ne? — Vsekakor, gospod policijski svetnik! Pritrditi mi morate, da je opis osebe, nenaden beg, rumeni avtomobil — — — Sumljivi znaki so tukaj, ga je prekinil policijski svetnik. Vendar pa ni zadostnih Kajira: Pogled na mešito sultana Mohameda Alija v glavnem egiptskem mestu, v krasni Kajiri. Pomol San Karlo v Trstu. 8. štev. TEDENSKE SLIKE. Stran 117. dokazov, vsled katerih bi mogli damo od stanu kot osumljeno umora aretirati. Predno napravimo kaj takega, kar bi \ zbudilo največjo pozornost, moramo vendar vse podrobnosti natančno pretehtati in presoditi. Pred vsem moramo delati na^ to, da dože-nemo, kdo je umorjenec. Dr. Žolna je menil, da pridemo do tega cilja na dva načina. Eden bi bil ta, če bi mogli razrešiti pismo umorjenčevo, pisano s ^številkami. Ko ste vstopili, sva se z dr. Žolno ravno s tem ukvarjala. Drugi način bi bil ta, če bi se nam posrečile poizvedbe v preteklost. Spričo vaših podatkov, upam, da bi ne poizkusili zaman zadnjega načina. — Kaj imajo pri tem opraviti cesarske vaje ? —• Dajmo poizkusiti, je odgovoril svetnik. Vidite — Strebinger gotovo ni bil ta, za katerega se je sam označil. Dr. Žolno so opozorili na hišo na Dorotejini cesti in to v zvezi s tatvino vojaških listin. Jako mogoče je torej, da je bil ta Strebinger poverjenik kake tuje države. Pričeto pismo, katero poznate, na to namiguje. Če je opravljal umorjenec tujo službo, potem ]e verjetno, da je s tem v zvezi afera, ki se je zgodila na cesarskih manevrih. Kolikor se v naglici spominjam, je šlo takrat za špijona, ki je ušel, katerega smo pa tudi mi pridno iskali. Poizkušal sem, poizvedeti kaj je s fotografijo umorjenca. Seveda ga noče tam nihče poznati, kjer je bil najbrž znan. Zdaj sem ukazal poiskati stare akte. Prosim vas, spremite gospoda dr. Žolno in dr. Martiriiča v univerzitetno knjižnico. Kar izvesta tam, to nam gotovo delo olajša. Pozneje bomo govorili dalje. Spotoma je poslušal dr. Žolna na lastno željo še enkrat dogodke, ki so se vršili pred štirimi leti na cesarskih manevrih na južnem Tirolskem. Gospoda sta pojasnila ravnatelju knjižnice, zakaj sta prišla. Preskrbel jima je takoj stare letnike uradnih listov. V avgustovi številki letnika 1903 sta našla prvo poročilo o cesarskih manevrih. Od 4. septembra je bila vest z naslovom: Špijon aretiran. Glasila se je dalje: Včeraj popoldne so zasačili blizu trdnjave moža, ki je fotografiral posamezne trdnjavske dele. To je mehanik Bartolomej Giardini iz Milana star 27 let. Našli so ga večkrat v bližini glavnega stana in ga spodili stran. Stanoval je v Tortelu pri krčmarju Jožefu Schneder. Tja je prišel štiri dni prej, nego so se pričeli cesarski manevri. Prijeli so ga v neki vili, kjer je popravljal električno razsvetljavo. Doma ga ni bilo. Dan pozneje je javil neki poročevalec: Aretacija Giardinija, ki se je pečal s špi-jonažo, je bila Jako dramatična. Mehanik je napeljeval električno žico ravno v prvem nadstropju vile Margherita, ko so prišli orožniki na vrt. V vili stanujejo zdaj beneški senator Castellmari in njegovi dve hčerki, katerih starejša vdova je po dunajskem aristo-kratu pl. Sternbergu. Senator in mlajša hčerka sta sedela pred vilo in sta bila nenavadno presenečena, ko je napovedal orožnik aretacijo : Gospod Castellmari ni vedel o mehaniku ničesar natančnejšega in podrobnejšega. Ukazal je hčerki naj pokliče delavca. Čez par minut se je vrnila gospodična Castellmari. Tresla se je od groze in rekla, da ji je pretil delavec s samokresom, nato pa ušel. Orožniki so šli v vilo in po dolgem iskanju [našli Giardinija na podstrešju pod kupom perila. Špijon je potegnil iz žepa revolver in pretil, da takoj ustreli tistega, ki se ga dotakne. Umikal se je nazaj in skočil skozi strešno odprtino na streho. Od tam je splezal do strelovoda in se spustil po njem proti tlom. Eden izmed orožnikov je pomeril in iz-prožil. Vsi so drli po stopnicah in našli Giardinija nezavestnega na pesku. Iz desne roke mu je tekla kri. Krogla ga je oprasnila. Padel je bil šest metrov globoko in tako nesrečno, da si je pretresel možgane. Češki državni in deželni poslanec Fran-tišek Svoboda s svojim sinom vojak na tirolski fronti. Na željo senatorja so ga nesli v vilo. Umijivo je, daje v vili vse uznemirjeno. Senator Castellmari je lepo pokazal svojo človekoljubnost s tem, da je poslal takoj po zdravnika, ki biva precej daleč od tam. Delavcu vzorno streže. — Naslednje dni ni bilo posebnih novosti. Pisalo se je, da stanje ranjenca ni kritično in da ga mislijo odpeljati dvanajstega iz vile. Dvanajstega je priobčil list to-le: Generalnemu štabu dodeljeni nadporočnik 11. dragonskega polka Fran Fernkorn, ki služi v brigadi feldmaršallajtnanta, in nadporočnik grof Reinen sta pregledala risbe in fotografije mehanika Giardinija. Dognala sta, da so izdelane vse le v s\'rho špijonaže. Giardini to taji in trdi, da je izdelal vse za neko trgovino v Benetkah. Opazke naj bi pojasnile slike. Giardinijevi papirji so v redu. Tudi je dokazal, da mu je tvrdka Benedetto & Co. v Milanu res naročila pokrajinske slike v svrho reproduciranja. Da bi se dognala zanesljivo špijonova indentiteta, ga bodo prepeljali v Franzens-feste. Do postaje ga bo spremila vojaška eskorta. Vodil jo bo nadporočnik grof Reinen. Nasledni dan je sledila senzacija: Špijon ušel. Poročilo se je glasilo: Bartolomeja Giardinija so pripeljali včeraj zvečer na postajo Morpiera, odkoder vozi železnica v Franzensfeste. Ponoči pa je na neznan način ušel. (Dalje prihodnjič.) Hrvatje in Slovenci prvi na Lovčenu! Padec Lovčena je delo Hrvatov in Slovencev. Dne 8. januarja ob 6. zjutraj je začelo naše topništvo streljati na Lovčen; dne 9. januarja se je obstreljevanje nadaljevalo in obenem se je začela naša pehota vzpenjati po skalovitem pobočju Lovčena. Ob 5. popoldne so bile nekatere naše čete že na posameznih vrhovih. Dne 10. januarja je topniški boj že ponehaval, a pešci so prodirali višje in višje. Najvišji vrhunec Lovčena so zavzeli Hrvatje in Slovenci, namreč 26. kar-lovški bataljon, 37. domobranski dalmatinski bataljon in bosansko-hercegovski lovci. Takoj za njimi so prodirali ostali voji, vsi pod po-veljništvom Hrvata generala pl. Sarkotiča. Na ruskem, na goriškem in tirolskem, na francoskem, na dardanelskem, na srbskem, na črnogorskem bojišču, povsod, prav povsod so se sijajno borili naši slovenski fantje. Povsod pri vseh branžah so zelo spretni in Tirolska kmečka soba. porabni, v boju pravi junaki, in v celi armadi gre o njih v vsakem oziru najboljši glas. Udeležili so se tudi naskoka na Lovčen. O tem piše brat kranjskega deželnega poslanca g. Pibra, med drugim takole: »Dragi brat! Zopet ti pišem izpod — ne več črnogorskega, nego izpod našega imenitnega Lovčena. Naš je! Meni se zdi sedaj še bolj orjaški, nego je bil preje. Marsikdo si je mislil: to bo težko delo. A jaz ti odkrito povem, da nam je bila to igrača: kar naenkrat je bila naša hrabra in-fanterija na vrhu in se smejala po belem prevzetnežu. Pri tej borbi sem tudi jaz sodeloval; imeli smo strašno vreme: sneg,^ dež in vse drugo, česar bi ne bilo treba. Črnogorci so se bili zakopali v skale, toda iti so morali iz njih, ali pa za večno ostati v njih. Naše topništvo jih je neusmiljeno obdelovalo. Tega ognja ni mogoče opisati; to si more predstavljati le tisti, ki je sam slišal in videl. Mi bi ne bili tu razbili samo Črnogorcev in Srbov, nego tudi Francoze, Angleže in Italijane, ako bi bili gori. Nič ne lažem, če rečem, da je dobil na Lovčenu in v okolici vsak posamezni kamen svoj strel iz topa. Borili so se proti nam vsi Črnogorci, od 12. do 70. leta, a ne samo moški, nego tudi ženske. Na celi fronti smo imeli zelo malo izgub; ako rečem 800 ranjenih in mrtvih, sem veliko rekel«. Ko zabeležujemo vse največje čine naše hrabre armade, se smemo pač s ponosom veseliti dejstva, da so bili pri zavzetju Lovčena na čelu Sarkotičeve armade naši rojaki v družbi bratov Hrvatov. S padcem Lovčena je padlo tudi črnogorsko glavno mesto Ce-tinje in zaradi padca Lovčena je kapitulirala črnogorska vojska. V zgodovini vojne s Črnogoro torej ne bo manjkalo imena Slovencev in Hrvatov. Belgijski petelinji boji. Na spomlad se vzbudi v Belgijcih stara strast za petelinje boje. Meseca maja se zbirajo zlasti kmetje na tajnih prostorih ter spuščajo peteline druzega na druzega. Petelinom pritrdijo na ostrogo brušeno rezilo ali dolgo iglo. Pred bojem ne dajo petelinom ničesar zobati in jih vtaknejo v vrečo. Ko je lačni petelin dovolj hud, ga izpuste na tovariša, ki je enako pripravljen na boj. Pe- telina se ogledujeta, tekata gor in dol, za-kukurikata in se zakadita v borbo. Svojo oboroženo ostrogo uporabljata prav spretno, in kmalu leži eden izmed borcev z razpa-ranim trebuhom ali hrbtom na tleh; včasih si prerežeta grlo ali si izrujeta perutnico. Okoli borilcev stoje mladi in stari ljudje, kmetje in gospodje ter celo dame in se pri tem zabavajo. Boji se vrše seveda za stavo in včasih se priigrajo ali zaigrajo tisoči frankov. Belgijska vlada je te sirove boje že davno prepovedala, a vrše se vendarle skrivaj, ker posestniki petelinov zaslužijo z bojevniki mnogo denarja. Tudi na Francoskem ljubijo po nekaterih krajih to brezsrčno igro. Po raznih beznicah se stiska truma strastnih igračev med dimom tobaka in smradom alkohola. Tudi Amerikanci se radi vdeležujejo teh borb ter zaigrajo sredi belgijskih ali francoskih kmetov velike vsote. Tudi lani so poizkušali začeti po skritih belgijskih lokalih s takimi petelnjimi borbami. Toda Nemci so borbe iznova najstrožje pre- povedali ter zagrozili z najobčutnejšimi globami. Čudno je, da se nahajajo še dandanes med kulturnimi narodi tako sirovi običaji. V Španiji bikoborbe, v Belgiji in v Franciji petelinji boji ne dokazujejo nikakor resnično visoke srčne kulture človeštva 20. veka. Z besarabske fronte. (Glej naše slike!) Od Silvestrovega dne do minulega tedna je divjala na besarabijski fronti ljuta borba. Ruska ofenziva proti vzhodnji Galiciji in Bukovini je zdaj zlomljena in Rusi so imeli zopet strašne izgube. Dasi so Rusi poizkušali z bobnajočim ognjem topov, ki so streljali, več sto naenkrat, po cele dneve neprenehoma in dasi so celi ruski polki naskakovali z bajoneti resnično junaško, se naša fronta ni vmaknila. Rusi so hoteli posnemati Macken-senov naskok pri Gorlicah, a kopija se jim je grozno ponesrečila. Središče bojišča sta bila Raranče in Toporovec, dve neznani vasi, ki sta pa danes svetovno slavni zaradi naše zmage. Toporovec je večja vas na bukovinski meji. Danes je ondi le še veliko pogorišče. Večina poslopij je razrušena in pogorela. Le par hiš je čudovito ohranjenih. Prebivalce so pred bojem odstranili. Rusi pa v Toporovec sploh niso mogli dospeti. Druga večja vas, Raranče, ima redne ulice in celo tri cerkvice. Vas je manje trpela; pogorelo je le nekaj hiš in ubitih je bilo le par vaščanov. Večina prebivalcev je morala pred bojem odpotovati. Okoli teh vasi zijajo danes velike jame, ki so jih izkopale neštevilne granate ; povsod so jarki, žične pregrade in „španski jezdeci", t. j. železni, križem zvezani priostreni drogovi. Povsod kupi ruskih mrtvecev, puščava, podrtine in razdejanje. Stotisoč vojakov so Rusi žrtvovali brez uspeha za ti dve vasi. Prut in Dnjester sta požrla na tisoče Rusov. A Rusi, ki so sedaj odnehali in le še pomalem streljajo, zbirajo baje zopet nove čete. Ta fronta ostane torej še nadalje najvažnejša ruska fronta. Častniki in moštvo v V . . . . pričakuje prestolonaslednika. Cesar Viljem ogleduje v Grodnu zajeti ruski plen, Spisal Zvonimir Kosem. Belokranj ec j unak. Velika kop je bila letos v Tomažkovem vinogradu pod Kumom silno pusta. Tega je bilo krivo večinoma slabo vreme, dež, ki je