Oktober — November 1980 glasilo delovnih ljudi živilskega kombinata žito ljubljana Izdaja živilski kombinat ŽITO Ljubljana 61000 Ljubljana, Šmartinska 154 Odgovorni urednik: Dominik Nemec Uredništvo: Živilski kombinat ŽITO Šmartinska 154, tel.: 41-673, int. 32 Tisk: Tiskarna »Jože Moškrič« Ljubljana Organizator obveščanja: Ivan Cimerman Dominik Nemec Tema meseca V Živilskem kombinatu Žito Ljubljana potrebujejo Tozdi kondi-torske dejavnosti letno 7000—8000 ton sladkorja. Do letos problemov pri nabavi sladkorja ni bilo. Z njim smo se oskrbovali Prek trgovske mreže, katere interes je bil, da z nami sklene “kontra posle« — vezan promet. Letos pa je nastala kritična situacija v preskrbi s sladkorjem. Pomanjkanje se je pokazalo že v marcu in traja vse do sedaj. Pomanjkanje je nastalo predvsem zaradi prevelikega izvoza; kljub odloku ZIS, proizvajalci še vedno izvažajo velike količine sladkorja, predvsem zaradi že sklenjenih mednarodnih pogodb. Proizvajalci — tovarne sladkorja, bi letos »ustvarili« približno } milijardo izgub, katerim pa so se izognili tako, da so izvažali 'n dobili izvozne kompenzacije. Drugi vzrok je polnjenje rezerv federacije, republik in materialnih rezerv občin. Dobavitelji — trgovci so nam že lani začeli neredno dobaviti potrebne količine sladkorja, letos pa so odpovedali na Ceb fronti. Zato smo se letos vključili v kampanjo nakupa sladkorja prek združenja živilsko predelovalne industrije Uni-v't, ki je povezala vse slovenske kupce, in tako so enotno nastopili pred proizvajalci sladkorja. Po drugi strani pa Žito Poskuša pridobiti zadostne količine te surovine direktno od Proizvajalcev. Za le-te se pojavljamo kot novi kupci, kar pomeni dodatno težavo. ^ tej krizni situaciji so se proizvajalci povezali in nastopajo enotno prek Jugošečera iz Beograda. Podpisali so samoupravni sporazum, eden izmed tako imenovanih »kartelnih sporazumov«, v katerem zahtevajo (izsiljujejo), da jim kupci odštejejo 30 % vrednosti nabavljenega sladkorja vnaprej. Kot posojilo Pa naj bi jim zagotovili še 4% cene kupljenega sladkorja za razširitev pridelave sladkorne pese. To posojilo bi kupci plačevali prihodnjih 5 let. Poleg tega pa naj bi kupci plačevali Se skladiščnino za kupljen sladkor, vso potrebno letno količino ^°rajo kupci kupiti takoj, pa še neprevzet sladkor. Slovenski ■ Vr®ni svet in sindikat sta proti takemu načinu poslovanja v Samoupravnega dogovarjanja ter sta že sprožila postopek, er|dar nas situacija in skrb za preskrbljenost slovenskega Prebivalstva silita, da sprejmemo navedene pogoje. predstavniki Žita so posredovali Ljubljanski banki-Gospodarski anKi vlogo za pridobitev kredita za plačilo celotne količine adkorja. Banka je pokazala razumevanje in nam je odobrila upaj z Narodno banko reeskontni kredit v višini 85% od abavljene vrednosti sladkorja. nas čaka še trd boj, da bomo zagotovili zadostno količino a *orja in s tem nemoteno delo konditorskih delavcev. Tre-n° delamo od danes do jutri, kajti Šumi ima samo za dva dob Za'°9e s'ac*k°rja- V planu za naslednje srednjeročno ob-j Je b' Lilo potrebno planirati sredstva za združevanje s prevajalci sladkorja iz drugih republik, tovarna sladkorja v Ormo-131 narn lahko dobavi na podlagi združenih sredstev le ton sladkorja letno, letos zaradi premajhne pridelave slad-me Pese samo 786 ton. žari °Cena*1 strokovnjakov bomo letos v Jugoslaviji pridelali i ostne količine — 740 000 ton — sladkorja za pokrivanje žali°S °VanS* dogovarjanju s predstavni-kom firme S. L. Kaye Company Vir. Katzmanom iz New Vorka: Problematiko, ki se pojavlja v zvezi s prodajo v ZDA, ne zadeva samo te firme, temveč je širše-ga značaja. Vključevanje na Mednarodno tržišče je podvrže-n° določenim zakonitostim, ki so nekoliko drugačne kot so proiz-v°dni problemi ali zakonitosti Proizvodnje. Osnovna ugotovitev Je ta, da uspeh na mednarodnem tržišču danes pogojujejo številni razlogi, zaradi katerih je stanje takšno, kot je, v tem smislu, da Proizvodna cena ni edino merilo, P° katerem je mogoče vnovčiti Mago na mednarodnem tržišču. ae pa to stanje pogojuje konkurenca, ki je zaradi različnih Vplivov povsem drugačna, kot Pa Je ponudba na osnovi proizvodnih stroškov. Podtem ko je vzhodnoevropsko ržišče, zlasti na področju širo-6 Potrošnje, tisto, ki je še »lač-n°" proizvodov za široko potroš-n[°' je na zahodu stanje ravno obratno. n a tem tržišču se srečuje podoba z vsega sveta. Tako imajo uPci resnično širok izbor pri akupu blaga. Ne le kvaliteta, emveč predvsem cena je tista, 1 Paredi določen artikel mikajo za potrošnika. razgovoru z gospodom Katz-nnorn smo izvedeli, da je na Meriškem tržišču še vedno v ^°daji žvečilni gumi, težak 5 amov, in stane en cent v ma-Prodaji. Od nas (Imperiala) ku-gra6 pr°'zvocl. ki je težak 3,5 noan|'a za isto maloprodajno ce-v ' ^a naš argument, da se je adujem času povečala cena stro'V|!^arn in da so proizvodni da n Zarad' tega tako visoki, je,nc)e Moremo pristati na ponu-na p Cen°' je odgovoril: Kupca ne 016riškem tržišču to sploh kurp3^'1118 zat0' 'ker nudijo kon-b|a nt‘ v zadostnih količinah -mg?a Po nižji ceni. Take ute-ve Jltve pa ni slišati le z njego-se ,atreni. Ta mesec (oktober) KaJe|.rnudil v Ljubljani tovariš Tran-6 'C' ki dela pri firmi IF st 'n? v New Yorku in želi za-ciifti naše temeljne organiza-ke \< Združenih državah Ameri-Q ' 0 smo se z njim pogovarjali mig®.171 Problemu, je bil istega tovJenja: dvig cene na sve-trgg01?1 tržišču ameriškega po-Pika sploh ne zanima in ne Pr'zadeva. že| V0dP° ima na voljo dovolj nj 6n'd Proizvodov po zanj ugod-Sq Cen'- Izhodišča tov. Kastelica qn Se P°vsem ujemala z izhodišči s^^da Katzmana. še več: naše tra'6 aVante s tirmo Hitschler, ki dasu ^ °sem l®t' je v zadnjem Ijivo uaV 'z tega razloga vpraš-tcgjgž ^'tschler navaja stanje na Pih CU’.^er je konkurenca cene-taknPr0i-VOC*ov (žvečilne gume) rnočna, da kljub povečanim pr . ua kijud povečan bed vodnim stroškom, ki jih i da: 0n ne zanika, ni mogoče p cenah ,t6h PrPizvodov po viš ah kot doslej. Nasprotno! Tržišče zahteva znižanje cen! Kakšni so torej tisti dejavniki, ki proizvodu ne priznavajo dela, ki je vanj vloženo? Velike količine so lahko cenejše. Zastavlja se nam tudi vprašanje zmogljivosti naših tovarn, ki hočejo na ta tržišča? Mednarodno trgovanje danes ni več samo stvar komercialnega poslovanja med dvema poslovnima partnerjema, kjer bi imela ta dva — proizvajalec in kupec ali dobavitelj in kupec odločilen pomen. Razne oblike vpliva države na tržišče so postale danes tako močne, da je postal komercialni del poslovanja sila nepomemben v trgovanju. To nadalje pomeni, da proizvodna kalkulacija, ki temelji na stroških, danes ni več edini faktor za ceno, ki jo je mogoče doseči na mednarodnem tržišču, temveč le eden izmed elementov. Vpliv države, v kateri je tržišče, z raznimi oblikami ekonomske diskriminacije pri uvozu in stimulacije pri izvozu, je postal odločilnega pomena. Komercialna izhodišča so tako postavljena v podrejen položaj. To misel lahko ilustriramo z uvozom testenine na tržišče EGS, zlasti v Nemčijo. Italijani so najcenejši testeninarji Italija kot najcenejši proizvajalec testenin je hkrati tudi največji izvoznik tega proizvoda. Izvaža jo po tako nizki ceni, da je mi z našo produktivnostjo ne moremo doseči v tisti meri, kot je maloprodajna cena na nemškem tržišču. Ne le da je sama proizvodnja v Italiji cenejša, temveč je stimulacija države in dejstvo, da na uvoz ni nobenih dajatev, vzrok, da je italijanska testenina tako poceni. Samo surovine zanjo stanejo v Nemčiji več, kot pa je italijanska maloprodajna cena. Medtem ko stane na nemškem trgu 1 kilogram moke za proizvodnjo testenin 1,25 do 1,30 nemške marke, prodajajo italijansko testenino v maloprodaji po 1,38 marke. Nemško tržišče se zelo zanima za naše testenine, ki so po kvaliteti boljše od italijanskih. Vendar jih mi nismo sposobni ponuditi po nižji ceni, kot je 1,5 marke za kilogram, če tej ceni dodamo še prevozne stroške in dajatve, naraste na 2,85 marke. S tem pa daleč preseže italijansko ceno v maloprodaji. če k temu dodamo še normalne trgovske stroške, bi naša testenina v maloprodaji dosegla ceno 4,5 do 5 mark, kar bi bila za nemškega kupca povsem nesprejemljiva cena. Podobno je s konditorskimi proizvodi. Neusmiljeno tržišče konditorjev Firma Hitschler, s katero pretežno poslujemo, želi, da proizvedemo v Imperialu vrečko s 123 grami različnih proizvodov po ceni 2,47 nemških mark za kilogram. Imperial zahteva 3,20 za kilogram, kar utemeljuje s proizvodnimi stroški. Gospod Hitschler meni, da lahko ta artikel prodajajo v Franciji za 2,50 franka, v Nemčiji pa za 0,99 DM. Cena, ki jo je ponudil za kilogram, je tista, ki mu zagotavlja normalno trgovsko maržo in ki omogoča trgovski mreži normalne pogoje poslovanja, pod katerimi Hitschler posluje. Razlika med 2,47 do 3,20 mark znaša skoraj eno tretjino. Te razlike po mnenju Hitschierja, ki se zaveda naših stroškov, ni mogoče vnovčiti na tržišču zaradi ponudbe konkurenčnih firm, ki nudijo slične proizvode po nižjih cenah. To neekonomsko situacijo na tržišču pogojujejo različne državne intervencije. Države so zainteresirane za devize, ki jih rabijo za svojo menjavo z ostalim svetom. Prejšnji mesec smo odpremili prva dva kontejnerja na ameriško tržišče. Ko je bil kupec tega blaga v Ljubljani, nam je pokazal podpisano pogodbo s Poljsko o nakupu enakega blaga. Nam je bil pripravljen plačati višjo ceno kot Poljakom. Hkrati pa je povedal, da se zaveda, da nas stane ta bonbon več, kakor pa nam je on pripravljen plačati. Vendar tako dolgo, dokler mu je konkurenčna firma pripravljena prodati po nižji ceni, nima razlogov, da bi upošteval naše težave s proizvodnimi stroški! Zanj je pomembno le to, da kupi pod najugodnejšimi pogoji. Zato tudi uvaža ogromne količne bonbonov iz Poljske! Ali smo zreli za mednarodno tržišče? Ob vsem navedenem se zastavlja vprašanje: Smo zreli, se pravi, ali imamo pogoje za nastop na mednarodnem tržišču ali ne?! Pri naših sedanjih nastopih je treba računati na osvajanje tržišča in je vprašljiva pozitivna bilanca. Misliti moramo tudi na naše preostale interese, ki jih lahko uresničujemo z izvozom. Naša celotna proizvodnja je v veliki meri odvisna od uvoza. Predpisi, zlasti pa samoupravni sporazum, ki danes velja v naši republiki za uvoz, pogojujejo in povezujejo izvoz z uvozom vedno bolj neposredno. Zato ne smemo od izvoza pričakovati izključno le neposredne donosnosti, pač pa računati tudi na vse ostale učinke, iki jih dosegamo z njim. Rezultati Tozd Imperial dokazujejo, da smo s firmo Hitschler dokaj uspešno poslovali. Do konca leta 1980 imamo številna naročila za izvoz, ki jih bomo s težavo izpolnili. Zato računamo z našimi maksimalnimi zmogljivostmi. Prodali smo več, kot pa smo sposobni z našimi zmogljivostmi narediti! Hitschler namerava zato dobaviti dodatni stroj za izdelavo žvečilnega gumija v obliki kovancev, v začetku 1981. Kovanci so vedno bolj mikaven artikel na svetovnem trgu. Tudi ta artikel se srečuje s konkurenco. če torej hočemo konkurirati, se moramo nujno vključiti in soočiti s stanjem na mednarodnem tržišču. Naš poslovni partner Hitschler si vse pogosteje zastavlja vprašanje: Ali bo mogoče še naprej sodelovati z žitom ali ne? Če nismo pripravljeni sprejeti njegovega osnovnega stališča, da ga sprejmemo kot našega poslovnega partnerja, ki na tržišču zastopa naše interese in mora hkrati z odgovornostjo skrbeti za naše poslovanje — je naše nadaljnje sodelovanje vprašljivo. Iskal si bo drugega partnerja, ki ga bo sprejel kot »podaljšano roko« proizvodnje na tržišču. Če primerjamo cene, ki jih dosegamo s posredovanjem Hitschierja z onimi, ki jih dosegamo preko drugih interesentov, ugotovimo, da je eden tistih, ki nam plačuje kljub vsemu po sorazmerno dobrih cenah. Lani smo obiskali sovjetsko tržišče, kako dalje? Marki vse bolj kljubuje ruski rubelj. O tem je menil Blaž Veber sledeče: Že dlje časa si prizadevamo za prodor na vzhodna tržišča. V letošnjem letu smo uspeli prodati prvo količino — 52 ton — žvečilne gume v Sovjetsko zvezo, ki smo jo odpremili v oktobru. Cena, ki jo je mogoče doseči na tem tržišču, je seveda povsem drugačna, kot pa na zahodnem. Obojestranske cene na vzhodnem tržišču so na višji ravni (za 20%), kot pa med partnerji, ki trgujejo na zahodnem tržišču. V našem primeru pa je ta razlika trikratna! Medtem ko smo v SZ prodali žvečilno gumo skoraj za tri dolarje za kilogram, nam nudijo Američani samo en dolar! Težava je v tem, da gre za prodajo konvertibilnega blaga, za katerega uvažamo surovine z za- hoda, za klirinško valuto, kjer dobimo le dohodek v dinarjih (vzhod). Na drugi strani pa potrebujemo valute, ki jih rabimo za nadaljnje poslovanje in druge potrebe. Zlasti vplivajo devize na možnost uvoza surovin in strojev. Več v Sovjetsko zvezo? Tržišče v Sovjetski zvezi se postopoma odpira tudi za naše proizvode. Jugoslavija se v zadnjem času v veliki meri povezuje z njimi za uvoz nekaterih osnovnih surovin: nafte, plina, bombaža itd., ki večajo naš deficit v zunanjetrgovinski bilanci s Sovjetsko zvezo. Ravno ta deficit bomo morali izravnati z izvozom našega blaga v SZ, če bomo hoteli še naprej dobivati omenjene surovine, vprašanje pa je, s katerimi vrstami blaga. K odgovoru nam pomaga kupec sam, ki izbira predvsem tiste vrste blaga, ki so tudi zanj konvertibilne. Zunanjetrgovinski sektor Tozda Blagovni promet torej poskuša najti pot do prepotrebnih deviz. Seveda je osnovno vprašanje, do kakšne mere lahko konkurira v »elitni« zahodni konkurenci, ki z najsodobnejšo tehnologijo preplavlja tudi količinsko velika tržišča. Poleg kvalitete naših proizvodov je važna še pravočasna dobava embalaže in sposobnost, da naročeno tudi izdelamo, če imamo dovolj surovin. Ivan Cimerman Poslovni stiki z ZDA Julija Dolenec, vodja izvoza v zunanjetrgovinskem sektorju, Tozd Blagovni promet in Mr. A. B. Katzman iz New Vorka V zunanjetrgovinskem sektorju Tozd Blagovni promet se je mudil v začetku oktobra Mr. A. B. Katzman, predstavnik firme S. L. Kaye Company, Inc. iz New Vorka, ki se ukvarja s prodajo konditorskih izdelkov in žvečilne gume. Mr. Katzmana smo naprosili, naj v pogovoru za Glasnik pove nekaj o svojih vtisih, po obisku v TOZD Imperial in Šumi. Glasnik: »Ogledali ste si našo produkcijo in videli naše proizvode. Kakšne so možnosti za morebitno sodelovanje?« Katzman: »Po obisku teh tovarn sem dobil vtis, da obstajajo velike možnosti za sklenitev poslov z mojo tvrdko. Z direktorjem zunanjetrgovinskega sektorja, Blažem Vebrom, smo vzpo- stavili poslovne stike letos v februarju. Povabili so me, naj obiščem vaši tovarni. S seboj sem prinesel vzorec embalaže in žvečilne gume, kakršno prodajamo v Združenih državah. Na tem področju vlada pri nas velika konkurenca, zato na žalost tega proizvoda ne moremo prodajati dražje kot 1 cent za kos 3,5 gramske žvečilne gume.« Vzorčna škatla, ki ima privlačno zunanjost za otroke, vabi z napisom PIK n’ CHU — vzemi in žveči! Napis ne omenja Imperiala kot proizvajalca, pač pa bi pisalo: Made in Jugoslavia. S splošnim naročilom naročajo 2200 transportnih kartonov. V enem transportnem kartonu bi bilo 12 prodajnih, v njem pa Nadaljevanje na 4. strani Nadaljevanje s 3. strani 6 zavojev po 100 komadov .cigaret1. Skupaj to znese 15 840 000 kosov žvečilne gume v vrednosti 56 100 dolarjev. Imperialova žvečilna cigareta tehta 3,5 grama, ameriška ploščica pa 5 gramov. Razgovor je potekal o ceni, ki naj bi bila prav tako 1 cent za našo cigareto, čeprav je lažja, kot za ploščico, kakršno prodajajo na ameriškem trgu za 1 cent. Naslednje vprašanje je bilo: razlika med velikoprodajno in maloprodajno ceno za posamezen karton, če upoštevamo vse stroške. Mr. Katzman je o tem menil: »Gospodu Vebru sem predlagal, da bi bila prodajna cena 3,20 dolarja za škatlo. Poudarjam, da bom prenehal z dogovarjanjem, če predstavniki Imperiala te ponudbe ne sprejmejo in s tem prekinil naše nadaljnje poslovno dogovarjanje.« »Po kakšni ceni pa prodajate škatlo žvečilne gume v ZDA in v katere dežele nameravate prodati naše proizvode, če sklenemo pogodbo?« »Za škatlo 600 kosov dobimo v maloprodaji 6 dolarjev, kos stane 1 cent. Za naše odjemalce bo cena 3,66 dolarja za škatlo pri prodaji na veliko. Kot uvozniki blaga v ZDA prodajamo vsem našim odjemalcem po isti ceni. Prevozi, razpečavanje blaga, marže, kalo in ostali stroški dosežejo več kot 40 % maloprodajne cene. Dodati moramo še stroške, ki jih imamo s predstavitvijo novega proizvoda, kot bi bil vaš, našim ,en groš1 odjemalcem. Najti moramo način, da predstavimo tak proizvod na ameriškem in kanadskem tržišču.« »Ste v Združenih državah že prodajali tovrstne jugoslovanske proizvode?« »ZDA so velika dežela, koder je težko imeti pregled nad vsemi proizvodi na tržišču. Vendar pa, kolikor je meni znano, in pri tem poslu sem več kot 30 let, teh proizvodov še nisem zasledil na našem tržišču.« »Potemtakem smo prvi, pionirji na tem področju? In koliko proizvodov bi letno kupili od nas?« »Količina, ki bi jo kupili, zavisi od tega, kako bodo nov (vaš) proizvod sprejeli potrošniki na našem tržišču. Mislim, da so v ospredju predvsem trije pogoji, ki jim moramo zadostiti pri prodaji: kvaliteta proizvoda, embalaža in cena. Dokler niso ti trije pogoji v ravnotežju, ne bomo nikoli uspešni! Likovna izvedba škatle za prodajo, ki sem jo prinesel s seboj kot vzorec, je eden izmed šestih različnih, ki smo ga razstavili na svetovni razstavi tovrstnih proizvajalcev v avgustu letos. Vseh naših 100 odjemalcev je bilo navdušenih nad njimi.« »Kvaliteta Imperialove žvečilne gume vam ustreza?« »Poudariti moram, da je zelo kvalitetna, trgujem po vsem svetu in lahko mi verjamete.« »Kaj torej pričakujete od Imperiala in Šumija v bodoče, če boste seveda sklenili pogodbo?« »Pripravljen sem uvažati vaše proizvode na naše tržišče pod pogoji, ki sem jih že navedel, poleg žvečilnih izdelkov še kon-ditorske. Obstajajo namreč velike možnosti za vaš plasma na ameriškem tržišču. Nastopamo na takozvanem .otroškem tržišču1, saj je pretežna večina naših kupcev otrok. Veliko moč pri propagiranju izdelkov imata televizija in radio, neverjeten je tudi njun vpliv na kupce. Za nas, uvoznike, sta ta dva medija veliko predraga, saj staneta stotisoče, milijone dolarjev. Prodajalci uporabljamo zato druge vrste reklam: srečujemo se na razstaviščih, sestankih naših odjemalcev, potnikov, imamo posebne koordinatorje za prodajo tako v ZDA, Kanadi kot tudi po vsem ostalem svetu.« »Prvič ste v Jugoslaviji. Kakšne vtise ste dobili?« »O Ljubljani smo največ slišali v času Titove bolezni. Dežela je čudovita in ljudje prijazni, široki, odprti. Tudi s postrežbo (Mr. Katzman je prebival v Ijubljan- Klasje smo poželi in že slede napovedi za naslednje leto, ki bi naj preseglo vsa dosedanja. Jesenska setev je v polnem razmahu, proizvajalci, pridelovalci žit pa zastavljajo odjemalcem vse težje rešljive pogoje odkupa. Cene neusmiljeno poskakujejo in dogovori skorajda ne veljajo. ŽK Žito rabi letno 60 000 ton pšenice za normalno proizvodnjo svojih temeljnih organizacij in za preskrbo na svojem oskrbovalnem območju. Ker je bilo lani zasejanih manj površin kot poprejšnja leta, smo uspeli od naših dobaviteljev dobiti 46 200 ton pšenice, kar predstavlja 80 % od potrebne količine. Ostalih 20% nameravamo dobiti iz uvoza, iz zveznih materialnih rezerv ali republiških rezerv v SR Sloveniji. Naši silosi se polnijo Pšenico, ki je bila kupljena in pravočasno plačana, postopoma prevzemamo. Poudariti moramo, da imamo velike težave s prevozi po železnici in s kamioni, zato smo bili primorani, da se vključimo v rečni transport pšenice. Ta poteka po vodnih poteh na relaciji Zrenjanin—Sisak, od Siska dalje pa po železnici, do Ljubljane. Pet vlačilcev kroži po Donavi do Siska, morajo pa prepeljati 10 000 ton pšenice. Včasih so bile pri rečnem prometu določene ugodnosti, »bonusi«, kupci so bili za rečni prevoz zainteresirani, zdaj pa temu ni več tako. Mi smo se zaradi pomanjkanja prevoznih sredstev primorani, da prevažamo pšenico po rečni poti. Cene višje od zajamčenih V Uradnem listu SFRJ, št. 38 leto 180 — junij, je Zvezni izvršni svet zajamčil sledeče odkupne cene: I. kakovostna skupina 6 din za kilogram, II. — 5,70 din, lil. — 5,40 din. Žal pa po teh cenah nismo kupili nobene pšenice, pač pa smo morali odšteti 15% več skem hotelu Holiday Inn) sem izredno zadovoljen. Že pet let nisem bil na dopustu, ljubim dolarje, te zelence, bussines me vsega vsrka vase. Kot turist pa bi se prav rad mudil v Ljubljani. Mesto je silno privlačno, arhitektura splet skladnih stilov, ki sem jih videl že drugod po svetu. Ljubka in očarljiva lepotica — to mestece.« »Rojeni ste v Rusiji, ime imate nemško, živite v Ameriki. Ali najdete kakšno sorodnost ob obisku v Sloveniji?« »Nekaj vaših besed me spominja na rusko govorico, sicer pa je vse to že daleč, kot deček sem zapustil prejšnjo domovino. Evropo obiščem dvakrat na leto, toda vedno kot poslovnež.« »Bilo bi koristno, ko bi predstavnik zunanjetrgovinskega sektorja nekega dne obiskal ameriško tržišče, New York. Tako bi dobili neposrednejše vtise in bi se lahko konkretneje dogovarjali o našem morebitnem dolgoročnejšem sodelovanju,« je zaključil Mr. A. B. Katzman. od zajamčene cene. Seveda so bili vsi plani izdelani na osnovi zgoraj navedenih cen. S povišanjem pa je imel Tozd Mlini več kot 43 milijonov dinarjev izgube natančno 43 650 200 din). Te izgube pa Tozd Mlini v nobenem primeru brez zunanje pomoči (obrnili so se na Izvršni svet SRS) ne morejo premostiti. Po 15% višji ceni od zajamčene pa so bili primorani kupiti pšenico za svoje potrebe. Iz 60 000 ton pšenice nameljemo okrog 47 000 ton mok tipov 500, 800 in 1100. V pekarstvu Žita je porabijo okrog 36 000 ton letno, ostalo pa dobe potrošniki prek trgovske mreže v maloprodaji, samopostrežbah, marketih, manjši delež jo porabijo zasebne pekarne. Pogoji dobaviteljev ob letošnji setvi Žito je v preteklosti že vlagalo kot sovlagatelj svoja sredstva za izgradnjo skladiščnih zmogljivostih v Zrenjaninu in Sremski Mitroviči, za silose. Naše dobavitelje smo letos pravočasno obvestili o naših planskih potrebah. Tako imajo dovolj časa, da nas vključijo v jesensko setev pšenice. Poslovni partnerji, ki smo z njimi navezali stike, odnosno sklenili pogodbe, so: Ži-toprodukt — Zrenjanin, Sozd Sir-mium — Sremska Mitroviča, PIK Tamiš — Pančevo, PPK — Kuti-jevo, PIK Slavonska Orahovica, Duro Salaj — Valpovo, Pik Vinkove! itd. Med njimi mnogi postavljajo zahteve, da bi žito vložilo kot sovlagatelj svoja sredstva za izboljšanje neplodnih zemljišč (izsuševanje, intenzivnejša obdelava, povečanje hektarskega donosa, mehanizacija), radi bi usposobili zdaj neplodna polja za setev. Delovne organizacije iz Slavonije in Vojvodine torej zahtevajo sovlaganja, na osnovi katerih bi nam dobavili večje količine želenega zrnja. Ta vzpodbuda je vredna vse hvale, vendar se redno dogaja, da nekoga, ki je sovlagatelj, pojmujejo na tržišču prav tako kot tistega, ki ni prispeval ničesar. Sovlagatelj ima praktično dandanes edino to zagotovitev, da bo dobil zajamčeno pšenico v dogovorjeni količini. Cene pa gredo po svoji poti mimo dogovorov. Proizvajalci pšenice postavljajo tole dilemo: če določene delovne organizacije ne bodo sovlagale, in vnaprej plačale, ne bodo proizvajalci sklepali z njimi pogodb in dali potrebnih količin pšenice. žito se je za naslednjo žetev, v letu 1981 že povezalo z dobavitelji, pogodbe sicer še niso sklenjene. Po časopisnih vesteh bomo letos posejali v Jugoslaviji 1 985 000 ha zemljišč ali za 9,8% več kot lani. če k temu dodamo pomanjkanje mehanizacije in umetnih gnojil, se vzbudi določen dvom. Da bomo kompletirali naše potrebe, bi bil potreben uvoz. To nadalje pomeni, da bi morale de- lovne organizacije v končni fazi dati devize, ki so za to potrebne. Te devize pa dobiš le z izvozom; kruha peki ne izvažajo, na pomoč priskočijo tisti tozdi, ki izvažajo. Ti tozdi se morajo sami oskrbeti s surovinami, zato devize potrebujejo za svoj goli obstoj, in krog je sklenjen, če v Tozdu Mlini k temu dodamo še velikansko investicijo v elektronsko posodobitev notranjega pretoka mok in transporta, vidimo, da je mošnjiček — prazen! Skladi zijajo polprazni, skrbeti je treba tudi za razširjeno reprodukcijo. Taka sovlaganja ne morejo biti enkratna, sunkovita, pač pa suk-cesivna, razdeljena na daljša obdobja dveh, treh let, saj se mora vsak najprej sam preživeti v stabilizacijskih časih. Vsi pa pričakujejo, da bodo banke ta prelivanja sredstev nekako salomonsko rešile. Odprto ostaja vprašanje: kje in kdaj bomo dobili 20% manjkajočih zalog?! Domače sorte pšenice Šabac: Tozd Semenarstvo, ki posluje v okviru Agroindustrije »Žito-ratar« odnosno v sestavu Sozd AIK (Agro Industrijski Kombinat Šabac), ima za letošnjo jesensko setev že pripravljena ustrezna semena. Tozd Semenarstvo oskrbuje kmetovalce z osnovnimi surovinami za proizvodnjo semen, v sodelovanju Inštituta za poljedelstvo in vrtnarstvo iz Novega Sada. Povezani so še z Inštitutom za sortna žita v Kragujevcu. V bodoče bodo pospeševali proizvodnjo semen osijeških sort ječmena in zagrebških selekcij pšenice. Do sedaj so oskrbeli odjemalce z bogatim asortimentom visokorod-nih sort krušnih žit, proizvajalci pa so imeli na voljo velik izbor novosadskih in kragujevskih selekcij. Te sorte so dovolj rodne, če skrbimo zanje z odgovarjajočo tehnologijo in agrotehniko. Od tujih k domačim pšenicam V Sozd AIK Šabac nameravajo opustiti setev tujih sort pšenice kot so Abodanca, Libelula, San pastore in druge. To odločitev utemeljujejo z dejstvom, da so domače sorte po kvaliteti in rodnosti prekosile in daleč nadkriiile tuje. Pri izpopolnjevanju domačih sod dosegajo v Tozdu Semenarstvo vse boljše rezultate. Zavod za kmetijstvo »Podrinje« na štirih območjih snuje poskusno proizvodnjo, kjer so posejali 30 sort pšenice in 10 do 12 sort ječmena. Tozd Semenarstvo skupaj s proizvajalci skrbno izbira najboljše sorte za nadaljnjo setev, že dve leti pred setvijo s poskusi določijo najustreznejšo sorto. Izbranka za letošnjo setev Agroindustrijski kombinat šabac bo na 45% površin zasejal domačo sorto Novosadska 2 in 3. Ti dve sorti sta dali v letošnji žetvi izjemne rezultate. Nadalje bodo na 25 % površin, ki jih planirajo za setev, posejali vrste: KG 56 in Orašanko, iz kragujevške in novosadske selekcije. Na 15 % setvenih površin bodo posejali Partizanko in B3' natčanko. Sorte Balkan, Mačvanka 2 in Posavka 2 bodo zrasle ne 10% površin. Preostale površine pa bodo krasili klasi sort KG 58 in 78, Kosmajka, Jugoslavija, Krajinka, Moravka in Fruškogorka. Ječmenove sorte za jesensko setev pa so: Partizan, NS 27, NS 150. ter NS 183. Proizvajalci bodo lahko vse te sorte kupili v prodajalnah Agroindustrijskega kombinata Šabac ter pri kooperantih. levo, desno glavni obrati Jože Dobravec Zagotovljene zaloge žita \ o zi Ivan Cimerman s. ' Delavci v centralnem skladišču Tozda Mlini Vreča na plečih, vreča na stroju 4a začetek smo povprašali tehničnega vodjo Tozd Mlini Petra rušiča o vlogi in pomenu centralnega skladišča. Centralno skladišče je neke vrste podaljšana roka Tozda Mli-aL Ljubljana, v katerem skladi-scijo^ moko potem, ko je že Uvrečena ali pakirana v drobno embalažo. Naloga skladišča je Uc*'' da ohranja določeno kako-y°st rnok; po pravilniku mora ‘ti moka uležana osem dni. V ° viru centralnega skladišča je n to več pododdelkov. Na eni rani je vhodni pododdelek, k 6 s®stavljen iz oddelka za pol ienje vreč in drobne pakirnice oddelku za polnjenje vreč na olnijo vsakodnevno okrog 55 ,°n m°k in okrog 300 ton otro-°v oziroma krmilnih mok, ki jo o em skladiščijo v posameznih azah centralnega skladišča, Jer ostane, dokler je ne razvoja in porazdele. : rYgern pododdelku, kjer pre- ^ jttajo blago za centralno skla-njeCe' °Prav'iaj° drobno pakira-str ■ Paklrn'ca ima dva pakirna tr ?Ja' Transport iz mlina v cen-Skon° skladišče poteka avtomat-ne ’ Po ceveh, s pomočjo zrač-pot ^oosporta. Fizično delo je oziro n° pri odstavljanju vreč ba| Z118 zbirne transportne em-nat 26 ^r°^ne9a pakiranja. Tovor važa'S pa'etami in viličarji pre-fr i° do skladiščnega prostora. avtnSP°rt poteka nato s pomočjo dih ^ar* dva kilometra daleč pa je še en Žitov tozd, ki . a 2aPoslenega prav takega delavca. To so štirje. Peti dela v skup-službah prav iste reči, le da na višjem nivoju. Kako lepo bi bilo, b?.bi ,se združili v siamske petorčke z eno glavo in to mislečo — pa 1 ■zginilo nezaupanje in očitki nestrokovnosti in nedejavnosti. udi zmaj, ki ima šest glav, pa hoče vsaka glava v svojo smer, ne 0 Priletel daleč — če uporabimo otroško prispodobo iz pravljice. . °^a ~ Pet plač ni nobena pravljica. Zlasti ne, če so recimo štirje a r°viki bivši prodajalci za pultom, ki jih tako manjka. oh Pa Pr'^e ^as obračuna, se manjše glave potuhnejo in pričakujejo velike, da jih predstavlja pred širokim svetom, pisalnih strojev, petdeset prstov, je lahko združiti v deset iz-mno hitrih, dobrih in — cenejših, za en pisalni stroj. švrk Ivan Cimerman Baraka se je podrla Ob ograji živilskega kombinata Žito Ljubljana že okrog 20 let stoji, bolje — čepi podrtija. Kdo bo plačal vodo, kdo elektriko, kaj bo rekla sanitarna inšpekcija? To so bila vprašanja, ki smo si jih zastavljali ob neugledni baraki, ki je ostala iz dnevov gradnje Kombinata Žito. Pod krovom te lesene revščine je prebivalo 14 družin, skupno 56 ljudi, največ iz drugih republik. Drvarnice so bile za nekatere tudi garaže, televizijske in radijske antene so se vedno bolj nagibale. Z nekaj tramovi so podprli leseno ostrešje, čas je opravil svoje in lepe avgustovske nedelje, 31. je bilo, se je baraka sesula. Predstavniki delovnih organizacij so pošiljali svoje socialne delavce, da si na kraju samem ogledajo, kaj se da storiti za njihove delavce, ki so tamkaj prebivali. Socialni delavci in predstavniki občine so se, vsak po svoje, vključili v akcijo. Podrta baraka je pospešila reševanje posameznih stanovanjskih problemov. Med stanovalci so primeri, ki so nujno potrebni družbene pomoči, nekateri pa so z barakarjenjem preskočili vse roke in čakalno dobo, ki je potrebna ob lastni soudeležbi za dodelitev stanovanja. Pet Žitovih delavcev med »brezdomci« Med stanovalci podrte barake je tudi pet Žitovih delavcev; bolje — delavk: ena iz Tozd Tehnični obrati, tri iz Tozd Šumi in ena iz DSSS. Nekaj dni zapored smo obiskovali prizorišče in zbirali izjave, sodbe, mnenja. Osnovno vprašanje je bilo: kdo bo dal streho nad glavo, kdo jo je dolžan dati, ali so vsi ti, ki so v baraki prebivali resnični ali pa le navidezni socialni problemi? Najbolj boleče je bilo vpršanje: Koliko je kdo izmed njih storil, da bi prišel do stanovanja, koliko je vložil, prihranil. Na to vprašanje je bil en sam odgovor: prenizke plače imamo, vse gre za hrano, obleko, osnovne potrebščine. Tretjega septembra so predstavniki štaba za civilno zaščito občine Ljubljana Moste-Polje postavili ob podrti baraki en velik šotor za pohištvo in opremo ter 15 šotorov tipa H 4, za štiri osebe. Določili so tudi rok, do katerega bodo počakali, da bi se vselili barakarji vanje, toda: nič! Rojili so okrog, si ogledovali šotore, vanje pa se ni preselil nihče. Trdili so: »Če bi občina napisala, črno na belem, da bomo pod šotori en mesec, bi šli. Pride zima, deževje, mi bi pa obtičali pod šotori.« Predstavniki občine so nam zatrdili, da bi uredili še čajno kuhinjo, napeljali elektriko in vodo, poskrbeli za sanitarije, nato pa bi skrbeli zanje, dokler ne bi rešili, skupno z delovnimi organizacijami, posameznih primerov. Stati križem rok in čakati, da družba reši vse posameznikove probleme, je najlaže. Medtem so se družine naselile po drvarnicah, občina je iskala pri delovnih organizacijah bivalne prikolice, vrstili so se sestanki, sestajale so se komisije za družbeni standard, tudi Žitova. Prava majhna vojna, ki je imela tudi elemente taktiziranja, vsaj za posameznike, ki hočejo ob tej priložnosti dobiti čimveč in čim-hitreje. Porušena baraka in šotori, ki jih je ponudil barakarjem občinski štab za CZ občine Ljubljana Moste-Polje Ugoden pospešek za razvoj dogodkov Žito oziroma temeljne organizacije tistih petih delavcev, ki jih je zadela ta nesreča, so postopoma rešile in še rešujejo stanovanjski problem. Delavka iz Tehničnih obratov gradi hišo v Notranjih Goricah, zgrajena je do druge plošče in bo vsak čas pod streho. Žito ji je nakazalo 200 000 din kredita, ki ga bo lahko začela koristiti takoj. Mož, ki je zaposlen v gradbenem podjetju, bo dobil tam pomoč v obliki delovne sile in materiala. Pred zimo se bo ta družina lahko vselila. Delavka, ki je zaposlena v DSSS, se je prav tako s svojo družino vselila v stanovanje, iz katerega pa so deložirali — izselili, delavko iz Tozd šumi z otrokom. Tako je nastal nov problem! To stanovanje je solidarnostno. Pred leti je dobil mož delavke iz DSSS v gradbenem podjetju posojilo za gradnjo manjše hiše, ki jo je zgradil v Srbiji, zato so mu predlagali, naj jo proda in na ta način prispeva svoj delež za nakup stanovanja v Ljubljani. V Tozd šumi so rešili vse tri primere delavk, ki so prebivale v podrti baraki. Prva je samska, začasno stanuje pri sestri, odobrili so ji 20 000 din kredita, ki ga lahko začne koristiti v decembru, ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Druga delavka je prav tako samska in je izjavila, da bo svoj stanovanjski, podnajemniški problem sama rešila. Za tretjo delavko so se v Tozd Šumi povezali z GP Bežigrad, kjer so njeni družini ponudili gradbeno parcelo s temelji za hišo za vsega 90 000 din. V Srbiji bi naj prodali manjšo hišo in iz izkupička prispevali za soudeležbo. Izjavili so, da ne želijo graditi v Ljubljani in da nimajo sredstev za soudeležbo pri nakupu stanovanja. V Šumiju zatrjujejo, da je ostalo vprašanje odprto in da imajo ti »brezdomci« možnost, da prezimijo pri bratu, na pomlad pa se odločijo. Omenjena delavka se ni niti odzvala na razpis komisije za družbeni standard v Šumiju oziroma se ni prijavila ne za stanovanje, ne za kredit, ko je bil čas za to. Skupščina občine Ljubljana Moste-Polje je zavzela na svoji seji dne 24. septembra stališče, da naj delovne organizacije same rešujejo stanovanjske probleme svojih delavcev. Predlagali so tudi, da bi v Kašlju zgradili zasilno barako, predstavniki delovnih organizacij pa tega predloga niso sprejeli, saj bi že čez leto dni zastavil na novo, pa še stroški bi se podvojili. Barako bi naj plačale prav delovne organizacije. Izvršni svet skupščine občine Ljubljana Moste-Polje, ki je zasedal 30. septembra, pa je o vprašanju barakarjev s Šmartin-ske 154 a in o bodočih tovrstnih problemih zavzel dolgoročnejše stališče. Predstavnikom delovnih organizacij so predočili njihova prizadevanja ob podrti baraki ter se pogovorili o konkretnih rešitvah. Zima je pred vrati in mnogo pridnih rok si gradi svoje hiše, za katere žrtvujejo vse svoje življenje. Družba je res dobrotljiva in tudi s solidarnostnimi stanovanji ne skopari. Vendar ne moremo pričakovati, da bi eni čez noč izsilili tisto, na kar drugi čakajo leta in leta. Hkrati pa se tudi zastavlja dolgoročno vprašanje zaposlovanja in urbanističnega načrta mesta pa tudi sunkovitega priliva sezonske delovne sile, ki se kasneje ustali in ostane. Ivan Cimerman Ljudje in številke Prodajalke na Gosposvetski, sredi Ljubljane KAKO POSLUJE TRGOVINA NA GOSPOSVETSKI? Iz rok v roke gre blago in se vse bolj oddaljuje od proizvajalca. čim dlje je od njega, tem več rok mora preiti, tem več prevoznih, maržnih, davčnih, kalo in kdo ve kakšnih stroškov pretrpeti, preden pride do kupca. Pa vendar — od prodaje kruha živi mnogo manj ljudi kot od prodaje avtomobilskih delov ali gradbenega materiala, ki so dandanes kot zlati prah. Žitova trgovina na Gosposvetski cesti v Ljubljani sodi med najboljše, kar jih imajo v Tozd Maloprodaja, levji delež prispeva k temu slovesu tudi bife ob njej. Prodajalne v centru Ljubljane — na Vodnikovem trgu, v ulici Moše Pijade in Gosposvetski zelo solidno poslujejo. Sploh pa imajo trgovine v srcu mesta nekaj prednosti, ki jih druge nimajo. Že Marx govori v poglavju o pozicijskih rentah, o prednostnem položaju določenih zemljišč, ki so bliže tržišča (beri: kupcev), te trgovine pa so v središču najbolj prometnih točk. Ob Gosposvetski je postajališče lokalnih prog, tu si ljudje po napornih nakupih oddahnejo, zvrnejo kozarček, počakajo znanca, poslovnega sodelavca ali brhko dekle, pa tudi taki so, ki so blizu doma, ki so si izbrali ta bife ali trgovino za svojo, ker so dekleta, ki strežejo, prijazna, hitro postrežejo in ker večino reči dobijo na enem mestu. Seveda strežba v središču mesta nalaga prodajalkam velike obveznosti, spretne morajo biti in mnogim ustreči. Ob obisku na Gosposvetski pa so mi našteli tudi pomanjkljivosti, ki jih tarejo: manjka jim parkirni prostor, zato so omejeni na prodajo na drobno, saj nenehni avtobusi preprečujejo daljše natovarjanje kupcem. Pred letom in pol je prevzela poslovodska dela Marta Kramberger, ki je poprej delala 14 let v prodajalni na Celovški. »Stanje je bilo porazno. Na novo nas je prišlo pet delavk in dve vajenki, štirinajst dni smo ribale, hodile po kolenih, kar na jok nam je šlo. Skladišče je bilo sila neurejeno; tod so poprej poslovali z izgubo in poslovodki so odvzeli pravico opravljati dela in naloge vodje trgovine. Poleg denarnih, blagajniških spotikljajev so bili tudi medsebojni odnosi med bifejem — sosedi skaljeni. Določenega blaga je bilo preveč, drugega pa nič.« Vse kaže, da piha nov veter in rezultati so se pokazali že lani. Taktirka nove šefinje je stroga in kolektiv osmih deklet skladno dela. Poprej je bila predstavnica Tozda Maloprodaja v centralnem delavskem svetu, zdaj pa je predsednica DS Tozda. Njena odgovornost zajema denarne in blagovne posle, najti mora način za usklajevanje potreb in želja delavk, ugotavljati (tudi) nepravičnosti, morebitne primankljaje: »Če pri inventuri ugotovimo primanjkljaj, je poslovodja tisti, ki ga mora poravnati ali poiskati krivca. Naš delavski svet je bojevit, ženske ne molčimo kar tako,« zatrjuje. Angelca Sušnikova je namestnica poslovodkinje: »Poudarek je na prodaji delikatesnega blaga. Največ kupujejo salame in mesne izdelke. Oskrbujeta nas Perutnina Ptuj in Carnex. Drug artikel, ki najbolj gre, je kruh, tudi pecivo (zavitki, krofi, predvsem pa burek). Poprej so kupovali od Delikatese, zdaj pa pri žitu. Stranke so zahtevne in točno vedo, kaj hočejo. Poleti pogrešamo boljše delovne pogoje, saj klimatske naprave niso dobro urejene.« Šofer Ivo čop je nepogrešljiv, saj je živa vez med Šmartin-sko 154 in Gosposvetsko 7, med Tozd Pekarne in Tozd Maloprodaja: »Ob enih ponoči pridem na šmartinsko. Tam me čakajo naložene košare, če jih ni, čakam, nekaj časa, da jih kdo pripelje. Ob četrtkih, ko sem nevozen, jo mahnem iz Polja peš ali s kolesom, v tem času ne vozijo avtobusi. Oskrbujem Center II, 13 prodajnih mest obidem s kombijem, 550 kg kruha jim pripeljem. Tudi v drugi vožnji naložim okrog pol štirih zjutraj enako količino. V soboto moram oskrbeti trgovino za dva dni, saj je še enkrat več naročil. Poleti še gre, pozimi, na poledenelih cestah, v megli in dežju pa je hudo. Kruh je vroč, šipe se rosijo ... Nedeljo imam prosto, ob enih moram spet vstati, spat pa grem že okrog šestih, kot kura. Pijanci so nočna nadloga. Kar prežijo name, lačni, ob dveh ponoči hočejo kakšno svežo skorjo. Lahko je takim — nikjer ne delajo, nikjer ne spijo, tavajo od bara do bara ... Enkrat se je miličnik skril v vežo, ob kateri so stali zaboji z jogurtom. Pride pijanček, ukrade jogurt, miličnik pa — hop, in ga zvleče v vežo. Tako je nabral šest vinskih bratcev, pa hajd z njimi na postajo preganjat glad.« Rozi Koren, blagajničarka (»Hišni UJV« so rekle dekleta zanjo): »Najčešče kaj .sunejo' otroci, čokolado, bazooko pa takšne reči. Kakšnih šest sem že ujela, kar za njimi jo mahnem.« Rojstni dan je praznovala, leta smo preslišali, voščili pa smo ji, ob dobri kapljici, seve. Sicer pa je njeno delo zahtevno, nenehno mora biti pozorna in dosledna, saj je pri njej ta ko rekoč zadnja postaja v trgovini. Sonja Planinšek, najmlajša, v tretji letnik hodi, in dobrih sedemnajst pomladi šteje: »Moški beže iz našega poklica, v našem razredu ni nobenega fanta, le 28 deklet. Iz Grosupljega se vozim, triče-trt na štiri vstanem, blizu Taborske jame sem doma.« Večina deklet trdi, da so se odločile za trgovski poklic naključno, po drugih poskusih in iskanju. Konkurenca prek ceste Nasproti njihove prodajalne je Emona Supermarket, malce dalje na vogalu znana gostilna Figovec, nasproti kavarne Evropa je Delikatesa, pa samopostrežna, ki imajo podobne artikle kot Žito. Pritegniti kupce, imeti svoj »nekaj«, je za trgovca izredno važno. In naša dekleta to imajo: »Vedno imamo sveže blago, postrežemo hitro in ljubeznivo. Stranke rade pohvalijo našo čistočo,« vedo povedati. želje in počutje v delovni organizaciji »Žito kot delovna organizacija bi lahko malo bolj gledala na nas, komajda izsilimo kakšno rekonstrukcijo, izboljšavo, novost. Mi delamo z denarjem, ne s krediti. Lepe trgovine, v katere bi morali več investirati, bi bile tudi v naš ponos, hkrati pa bi dvigale naš ugled. Drugačen občutek ima kupec, če kupuje v starih, dotrajanih kot pa v sodobnih trgovinah, ki imajo vso mogočo opremo. Premalo investiramo v naše poslovalnice, doslej je šlo skoraj vse za pekarne in drugam. Radi bi tudi svoje priznanje v okviru drugih temeljnih organizacij ...« so sogovornice strnile nekaj trpkejših misli. Na strehi Šumija se je razcvetel v oktobru tulipan, zaščitni znak Žitovi proizvodi naprodaj na Šmartinski 154 Pet kioskov Tozd Maloprodaja Ideja o prodaji Žitovih »škartiranih« proizvodov se je rodila že nekaj let nazaj, pred koncem leta pa bo dobila svoj pravi obraz — uresničili jo bomo. Za kaj gre? Dolgo že čutimo potrebo, da bi prodajali proizvode posameznih temeljnih organizacij na enem samem kraju. Takšne prodajalne blaga, ki iz kakršnihkoli razlogov ni prvovrstno, imajo že skoraj vse večje proizvodne tovarne po Jugoslaviji, v Sloveniji jih ima predvsem tekstilna industrija (Dekorativna, Polzela ...). Nekako koncem novembra bo dokončana nova Šmartinska, štiripasovna cesta, 'ki pelje do Kombinata. Tozd Maloprodaja namerava postaviti na desni strani novega vhoda v žito pet kioskov — kontejnerjev, v katerih bomo prodajali svoje proizvode. Direktor Tozd Maloprodaja, Stane Hafner, nam je o tem posredoval nekaj podatkov. Delovna organizacija Avtoradgona iz Gornje Radgone izdeluje posebne kioske, ki so jih nazvali »Mobilaro bloki«. Uporabni so za bivanje (predvsem na gradbiščih), za pisarne, sanitarije, umivalnice, garderobe in podobno. Tozd Maloprodaja jih namerava kupiti za prodajo na drobno. Po predračunu bodo brez prevoznih stroškov stali 780 000 din, če pa prištejemo še dodatno opremo kot je voda, elektrika, kanalizacija in temelji, pa bo znašala investicija okrog 1 400 000 do 1 500 000 din. Tehnični podatki enega kioska povedo, da ima razsežnost 720 X 240 cm, visok je 280 cm, v njem pa so: predelana stena z vrati, radiator, nadstrešnica in bojler. Štirje Tozdi so »za« Direktor Stane Hafner je povedal, da imajo s postavitvijo teh prodajnih kioskov predvsem dvojni namen: v prvi fazi bi prodajali osnovne živilske artikle za Žitove delavce in okoliške prebivalce: istočasno pa bi začeli uvajati v prodajo lomljeno ter drugorazredno blago proizvodnih Tozdov za zunanje kupce. Na ta način bi zelo zmanjšali »mrgolenje« motečih, nepovabljenih obiskovalcev, ki odvažajo razno blago, od otrobov, žita in šumijevih proizvodov, do izdelkov Obrata Pekatet. Ko bo zgrajena nova trgovina Tozd Maloprodaja v Novih Jaršah, pa nameravajo prodajo osnovnih živilskih artiklov opustiti, saj jih bodo prodajali v njej. Končno bo v teh petih kioskih le prodaja »drugorazrednega« blaga s popustom, takega, ki ni primerno za redno prodajo. Kdo bo prispeval h gradnji? »Od Tozd Pekarne Ljubljana, Tozd Mlini, Tozd Šumi in Tozd Pekarna Bežigrad že imamo načelne pristanke za njihovo soudeležbo,« je povedal direktor Stane Hafner.« Za zdaj pa še ne vemo, kakšna bo ta oblika sofinanciranja (kredit, združevanje sredstev...). V teh kioskih nameravajo zaposliti tri do pet delavcev, oziroma delavk, prodajalk. Novost je vsekakor velika obogatitev za občino Ljubljana Moste-Polje, saj ima na šmartinski cesti svojo discount (ne vem zakaj po angleško!) prodajalno Emona, ki pa prodaja druge živilske artikle Vse kaže, da se bosta na nek način med seboj dopolnili. Šumijevi pošiljki v ZDA Iz šumijevega skladišča nalagajo kontejner za ZDA Sedemnajstega oktobra so iz skladišča Tozd Šumi na Šmartinski 15^ naložili zajetna kontejnerja bonbonov. V pošiljki sta bili dve vrsti: alpski mlečni bonbon in Fru-fru. Pošiljka mlečnega bonbona je težka 11 456 kg, njena vrednost pa j6 10 108 dolarjev. Druga pošiljka Fru-fru bonbonov pa tehta 12 531 kg, njena vrednos* pa je 13 547 dolarjev. Imela bo okus po jagodah, malinah in borovni' cah. Z ladjo Hreljin bo sladki tovor odplul proti obalam Severne Amerike iz koprske luke. S posredovanjem zunanjetrgovinskega sektorja Tozd Blagovni Pr°' met so sklenili pogodbo s firmo Murray-Allen, uvozniki iz NevV Yorka. Novoodprta Žitova slaščičarna v Kamniku Sedemnajstega oktobra je Tozd Pekarne Ljubljana odprl v Kamniku adaptirano in lično preurejeno slaščičarno. Prostori so v središču mesta, poleg prodajnega pulta je še posebna soba, z oblazinjenim Pohištvom. Celoten adaptacijski projekt je delo ing. arh. šlegla. Adaptacijo pa so v celoti, razen tapeciranja, izvedli delavci Tozd Tehnični obrati. Črno lakiran hrast se sklada z rdečim žametom in sivimi, z ultrapasom prevlečenimi mizicami. Slaščičarna ni novost, Saj je bila prej, predno jo je vzelo v zakup Žito, v zasebni lasti in si j® tekom časa pridobila zavidljivo število stalnih gostov. Dopoldanski gostje, ki so pomagali v okviru Obrtnega podjetja Usluga pri adaptaciji, so menili: Miro: »Mislim, da je zelo dober lokal. Tole smo mi tapecirali in je 'z zelo dobrega materiala. Kontrastno in živo deluje ta rdeči žamet. p°Prej smo hodili semkaj bolj na sladoled, zdaj pa lahko dobimo tudi žgane pijače — gin, vodko, slivovko, konjak ... poleg slaščičar-sk'h izdelkov Žita. Ne prodajajo pa piva in vina.« ^udi: ,,|y|ecj kamniškimi lokali bo ta gotovo priljubljen, saj je bil udi doslej. V žitovi slaščičarni je pecivo sveže in okusno. Stoli tu nepremakljivi, hrupa ni in solidni gostje zahajajo semkaj.« ernej: »Takihle lokalov manjka povsod po Jugoslaviji, ki sem jo že mnogokrat prevozil kot šofer, če že enkrat plačaš, se ne oziraš na nekaj več ali manj fičnikov, rad zaviješ v lep in čist lokal kot je a'e- Prijeten občutek imaš.« Vsi trije fantje, ki niso povedali priimkov, so mi zatrjevali, da so zidarji dela zavlekli. Leseni del so izdelali mizarji iz Žita, strop malce spominja na Klinični center — le da je plastičen. Marija Osolnikova, ki dela že štirinajst let v slaščičarni, je stregla 9ostom. Mamice z otroci so prihajale na torte in sokove, možje na silce krepkega pa tudi sladkega: »S prenovitvijo bi si radi zagotovili stalne stranke. Bojimo se za opremo, da je ne bi poškodovali. Odprto 'mamo od 7. do 20. ure, ob nedeljah in praznikih pa ne. Pecivo dela za nas Žitova slaščičarska proizvodnja v Kamniku, pijače nam nabav-Ja Žitova Tozd Maloprodaja in Kočna. Dve sva zaposleni, poleg mene Se Poslovodkinja Darinka Pikel. . .« Ulica Borisa Kidriča je v središču Kamnika, slaščičarna ima ugodno °kacijo in nedvomno se ji obetajo dobri časi, saj ima vse pogoje, da Pritegne in zadrži goste. nekdanji obrtniški četrti sredi Kamnika, nova slaščičarna Tozd Hekarne Ljubljana Van Cimerman živilska industrija Pomaga živeti turizmu 282doPekame Mubljana na Costinsko-turističnem zboru Kra 22‘ -do 24- oktobra je bil v sti''lT,-S*