Slovenci in vlada. (ftovor dr. Lavoslava Grcgoreca v 255. seji drž. zhora.) (Konec.) S tem se vendar, pravi, da bi mi Slovenci izgubili pod novo vlado še ono malo drobtinic, katere smo si pod grofom Taaflejem trudapolno dovolj priborili, da ne rečem, priberačili. Daleč smo prišli Jugoslovani pod dosedanjim vodstvom, tako ne more in ne sme dalje iti. Dogodki, katere je povzročil naš vodnik, potisnili so nas do leta 1878 nazaj; izročeni smov zopet nam iz principa nasprotnemu nemško-liberalnemu vladarstvu. Z veliko ¦ zaupnostjo smo sledili svojemu voditelju vsaj v začetku in sicer z ozirom na njegove neovrgljive velike zasluge za konservativno in narodho stvar v lotih sedemdesetih. Kmalu pa se je ta zaupnost umaknila rastoči nezaupnosti in sedaj je popolnoma izginila. Pokazal se je nam kot lažnjivi Mojzes. Prižakovali smo, da nas bode popeljal v obljubljeno deželo jednakopravnosti, mesto tega pa nas je vodil 14 let po Taaffejevi puščavi, polni obljub in neglede na izostale spomine. Konečno je nas pripeljal nazaj v Kgipet, lo se pravi, k nemško-liberalni vladi. Res, da so tain znani lonct mesa, ali okrog teh egiptovskili loncov mesa se stiskajo naši narodni nasprotniki tako, da mi niti blizu no moremo. Prišel jo torej trenotek, ko se je roklo ločiti, in mi smo se poslovili od njega. Kar je za nas dobrega storil. to nriznnvnm nriw«~ srčno, da nam bode ostalo v hvaležnem spoininu, ali o spreinljevanji se sedaj ne da več govoriti. Z izstopom iz kluba nemških konservativcev se ni nič izpremenil naš narodno-konservativni program, izpremenili smo samo svoje taktično postopanje in ravnanje. Zato ostanemo, kar se tiče konservativnega dela naSega piograma, še dalje somišljeniki nemSkih konservativcev in kedar bode treba, tudi njihovi zavezniki; samo v klubu, v koaliciji ne moremo ostati, ker mislimo, da je taka zveza z liberalizmom škodljiva in pogubonosna za konservativno stvar. Kaj naj si misli katoliško ijudsLvo, ako se njegovi poslanci bijejo zunaj z liberalci na življenje in smrt, tu v parlamentu pa si podajo roke in sklepajo mir. Katoliško Ijudstvo bi bilo po našem mnenji zmešano, ako vidi, kako njihovi zastopniki na jedni strani navdušeni govore na katoliškem shodu, sklepajo najboljše resolucije za papeža, cerkev, krščansko vzgojo in šolo, za krščansko socijalno reformo, na drugi strani pa povzročijo tu v parlamentu koalicijo ter isto Se dalje podpirajo tako, da liberalizem potegne na-se vlado in gospodstvo v državi. Tako postopanje mora mnogo škodovali konservativni stvari pri Ijudstvu, v največjo škodo za katoliško družbo in katoliško cerkev. Svareč vzgled imamo v prvi bližini pred seboj. Ozrimo se tja v Marijino kraljestvo, na Ogersko. Tam stopajo zdaj katoliki na noge, ali prepozno. Tam je liberalizem preplavil vsled njihovega molka ter storil jeden korak dalje, da razkristjani družbo s civilnim zakonom. Jednaka osoda čaka tudi nas, ako ne stopimo pravočasno na noge ter se ohrabrimo. Tega ne praviiii jaz, ampak jeden najizvrstnejših ogerskih škofov, kardinal Schlaueh. Katoliški Jugoslovani nečerao biti krivi take nesreče, zato si odberemo drugo pot, ki je za nas tudi najbolj naravna: jugoslovansko združenje v zvczi s slovansko koalicijo, kakoršna je ravnokor dogotovljena. V tem položaji ostanemo, dokler se stvari v koaliciji ne razvijejo, kakor se morejo razviti. Konscrvativci bodo morali saini hoditi ali voziti se. Ako se to zgodi, spoznali bodo tudi Poljaki svojo katoliško nalogo in dolžnost, in potem še steče ura IV. liberalne avstrijske dobe ter nastopi čas druzega železnega obroča. Do tedaj pa bodemo Jugoslovani zvesli svojemu programu in zvesti svojim volilcem toliko odločneje branili tu njih pravice, zahteve. in želje, po najb«ljši vednosti in vesti, za Boga, cesarja in domovino.