DRUGI PREDLOG JOSIP VIDMAR Prvi dnevi letošnjega leta so prinesli slovenski javnosti neznaten, a vendarle pozornosti vreden dogodek ali morda celo dva dogodka. Na dan po sv. Treh kraljih se je v „Jutru" pojavila izjava „Zveze naprednih jugoslovenskih starešin v Ljubljani" o naši univerzi. Dan kes-neje pa je uredništvo „Jutra" k izjavi priobčilo nekak komentar ali nekako razmišljanje „Ljubljanska univerza in naša inteligenca" (8. I. 1932.), ki naj bi pojasnilo mnenje uredništva in s tem najbrže tudi stališče vodstva bivše demokratske stranke o tej stvari. Obe izjavi imata nekaj razveseljivega tudi za slovenske in neorganizirane svobodoumne akademske starešine, med katere se Šteje tudi pisec tega članka. Razveseljivo dejstvo v izjavi starešin je zagovor in odločna vnema za slovensko univerzo. „Jutrov" komentar pa nas je ljubo presenetil s priznanjem, da „je treba v razmerah, kjer obstoji toliko različnih nazorov in pojmov o stvareh, ki so Še v razvoju, postaviti točno in jasno formulacijo" in da „potrebujemo nekak kanon naših kulturno-političnih nazorov". To priznanje nam je drago zaradi tega, ker smo prav v predalih tega lista namestu uvidevnosti in strpnosti v zelo malo razjasnjenem vprašanju slovenske kulture in narodnosti doslej vedno srečavali samo neko namišljeno in samodrško nezmotljivost. Obe izjavi pa vsebujeta prav glede vprašanja o pravem razmerju med slovenstvom in jugoslovanstvom neko mišljenje, ki je danes med Slovenci povod za veliko ločitev duhov. Izjava starešin govori o „zbliževanju in spajanju vseh delov prebivalstva naše domovine", „Jutro" pa to mesto poudarja in obširno komentira, seveda popolnoma v svoji stari tako imenovani „integralni jugoslovenski" smeri, dasi hkratu priznava, da je treba „zakonik našega mišljenja in verovanja o najosnovnejših pojmih javnega življenja" šele ustvariti. Da si olajšam stališče, smatram „Jutrovo" tolmačenje za nekak predlog, v kakšno smer naj bi se okrenil bodoči zakonik ali kanon našega izobraženstva, in bom sku- šal v naslednjem s kritiko prvega predloga in tudi z utemeljitvijo svoje miselnosti staviti svoj predlog, ki ga imenujem drugega in ki ga naslavljam nevidni vsenarodni zbornici, zlasti pa izobraženstvu, kakor „Jutro" svojega. Zadnji smoter „Jutrove" miselnosti, ki je razvidna iz navedenega članka in še iz marsikaterega drugega, je enotna in eno jezična Jugoslavija. V tem me potrjujejo mesta, kakršno je naslednje v imenovanem članku: „Mogoči so sicer nazori, da je treba proces zbliževanja in stap-ljanja pospešiti z umetnimi ukrepi; tako se n. pr. diskusija o spojitvi slovenskega in srbskohrvaškega književnega jezika vleče kakor rdeča nit od ilirizma tja do znane ankete goriške „Vede" in do posameznih povojnih glasov." Ta miselnost more biti ali naravna, to se pravi iz narave stvari izvirajoča, ali pa je privzeta po analogiji po znanih zgodovinskih primerih. Moja domneva je, da je privzeta, in sicer po primeri Nemčije in Italije. Ali ideologi, ki so si tolmačili tuje zgodovinsko dejstvo, niso vpoštevali tega, da so se Italijani kakor tudi Nemci dolga desetletja prej smatrali za narodno in kulturno enoto, čeprav so bili razdeljeni v več držav. Zavest skupnosti sega pri obeh narodih vsaj do časov Napoleona I. Ali Italijani so pisali enoten jezik in so brali iste knjige od Danteja, kakor je med Nemci eksistirala duhovna in nujna kulturna skupnost vsaj od Lutra, ki jim je tudi dokončno ustvaril skupen pismeni jezik. Slovenci pišemo svoj jezik od leta 15 51. in že v uvodu v prvi del Novega testamenta je Trubar poudaril svojstvenost slovenskega jezika nasproti sosednemu hrvaškemu, ko je govoril o skrbi za razumljivost svojega pisanja takole: „Und von deßwegen sey er schlecht bey der bäurischer Windischer Sprach, und wie mans auf der Rastschitz redet, da er geboren sey, blieben, und ungewöhnliche und Crobatische Wörter darein nicht mengen und auch neue nicht mögen erdichten." Ali domneva o vplivu italijanskega in nemškega zgleda na miselnost naših ideologov je še vedno samo domneva; zato jo je treba podpreti še z druge strani. Ali morda vendarle ne izvira ta miselnost iz globljih naravnih zakonitosti? — Življenjska in kulturna volja narodov se spontansko in skrivnostno osredotočuje v njihovih največjih duhovnih in kulturnih predstavnikih. Kaj izpovedujejo slovenski možje o življenjskem in kulturnem hotenju Slovencev? Res je, da se vleče od ilirizma pa do „Vede" po naši zgodovini rdeča nit debat za Slovenstvo in proti njemu, na katero se sklicuje „Jutrov" članek. Toda oglejmo si tudi obe razpravljajoči plati v zgodovinski zaporednosti in na slovenski strani bomo videli imena, kakršna so Prešeren, Levstik, Cankar, na protislo- venski pa: Vraz, Pajk, Vošnjak in Ilešič. Ali ni že s to ugotovitvijo pojasnjeno, kaj zahteva narava stvari, kaj je naravni vzgon kulturnih moči, ki črpajo svojo hrano iz slovenstva? Toda oglejmo si stvar še od druge strani. Slovenci smo nastali, kakor so nastali vsi drugi narodi. V posebnih zgodovinskih in političnih in kar je še važnejše, v posebnih geografskih in klimatskih prilikah smo morali po naselitvi zaživeti novo, svoje življenje, drugačno nego naši jugovzhodni sosedi. To novo in posebno življenje je zahtevalo in razvijalo v nas posebne življenjske sposobnosti in nesposobnosti, posebne duševne lastnosti, s čimer je pripravljalo v nas tudi osnove in pogoje za posebno in izrazito svojsko kulturo. Da so bile te moči velike in usodne, nam postane jasno, če pomislimo, da so tudi Hrvatje živeli v docela drugačnih zgodovinskih razmerah nego Srbi in da njihovo življenje navzlic temu ni privedlo do tega, da bi vzniknil med njimi poseben jezik, kakor je nastal v Slovencih. Zaman tu ugovor, ki se včasi čuje, da so to diferenciacijo izsilile tuje in sovražne moči. Če bi bile imele sovražne moči kako zavestno oblast nad našo prvobitnostjo, si odgovarjam na to trditev, bi nas bile kratkomalo raznarodile in pretvorile v Nemce ali v kar si že bodi. Postavljeni smo v zgodovino in ustvarile so nas moči, kakršnim je pač dano ustvarjati narode. Ustvarila nas je usoda in naša dolžnost ni, ugibati, ali so nas spočele dobre ali zle sile in ali naj živimo ali ne. Naša dolžnost je, sprejeti usodo, ki nas je obudila iz nebitja, in dovršiti svojo nalogo in namen. In kaj je naša naloga? Izčrpati tiste usodno ustvarjene posebnosti, ki jih je izoblikovalo v nas trinajst sto let življenja na tem koščku sveta, na katerem smo do zadnjega prebivali, prepuščeni sami sebi. Izčrpati jih in izkoristiti za zavedno izgraditev svoje kulture, ki jo moremo ustvariti samo mi in ki jo zato tudi moramo ustvariti. To je dolžnost nasproti tisočletnemu trpljenju, ki ga imamo za sabo, dolžnost nasproti naravi in nasproti usodi. Ena izmed bistvenih naših posebnosti je tudi jezik, ki je nastal med nami. Ta jezik je tudi edino sredstvo, s katerim se naša svojskost lahko do kraja adekvatno izrazi. Zato nam je več nego drag. Nenadomestljiv nam je. To je prvi razlog, ki veze slovenskega prosvetljcncga izobraženca na jezik in na slovenstvo in ki me potrjuje v mnenju, da je „Jutrova" miselnost le nekritična analogija. Če se odtod vrnem k priporočanju „stapljanja" in „spajanja" ter — bližnje ali daljne — eliminacije slovenskega jezika in ž njim tudi slovenstva, se moram vprašati: Zakaj, čemu in iz kakšnih razlogov pa je tedaj potrebno in koristno, da bi se Slovenci stopili s Hrvati in Srbi in da bi opustili po usodi jim dano svojstvcnost? Videli smo, kako so se temu protivili naši najgenijalnejši možje, sami čutimo, da nam narava in usoda velita drugače; zakaj tedaj vendarle in navzlic vsem razlogom? Skušam si odgovoriti na to vprašanje in ne najdem drugega odgovora nego tegale: Zaživeli smo v novi jugoslovanski državi. Slovensko govorečega prebivalstva je v nji dober milijon. Ostalo govori in piše do malega vse srbskohrvaško. Življenje ljubi preprostost in enotnost, državno življenje bi bilo lažje in preprostejše, če bi pisala vsa država en jezik. — Ali Če pregledam pojme, kakor preprostost, lahkota itd., vidim, da zadevajo kvečjemu administrativno udobnost in uradno priročnost in da se niti od daleč ne nanašajo na tako važne in visoke kategorije človeškega življenja, na kakršne se opira volja do zvestobe slovenstvu. Žrtvovanje slovenstva ne bi v državnem oziru pomenilo nič bistvenega. Jugoslavija ne bi postala zaradi te težke žrtve ne trdnejša v notranjosti ne močnejša na zunaj, kajti notranjo trdnost daje vsaki narodno še tako pisano sestavljeni državi samo zavest državljanov, da žive zadovoljno in svobodno, zunanjo moč pa njihova volja, za vsako ceno ohraniti državno tvorbo, ki izpolnjuje njihove potrebe in jim daje vse elementarne pravice. Nasprotno, preverjen sem, da bi naša resignacija državi prej škodila nego koristila. Kajti kakor ne bi Jugoslavija kot sila s tem ničesar pridobila, tako je nedvomno, da bi v drugem smislu prav gotovo izgubila na moči. Sila ni edina moč, ki določa usodo držav. Taka moč je tudi kultura. In nobenega dvoma ni, da bi kulturna proizvodnja enojezične Jugoslavije nikakor niti od daleč ne mogla opraviti dela, ki ga danes vrše trije kulturni centri v državi. Za Slovenijo, ki bi v tem primeru postala periferna provinca, je to več kot gotovo. Naravna uredba narodov v svojem bistvu nima globljega smisla nego stopnjevati kulturno aktivnost v človeštvu. Če bi bil svet en hlev in ena čreda, bi se kulturno razvijal neizmerno počasneje nego se je razčlenjen v manjše narodne organizme, katerih vsakega ogreva in hrani posebno srce. Prav tako je tudi s kulturno šibko Jugoslavijo. Podoben primer pa nudita tudi Italija in Nemčija, ki sta danes mnogo manj produktivni nego sta bili v Časih razcepljenosti na veliko število avtonomnih gospodarskih in kulturnih organizmov. Vendar je treba ta dva primera italijanske renesanse in nemškega življenja na prelomu 18. in 19. stoletja prestaviti v današnji čas, ki iz gospodarskih razlogov ustvarja velike in vedno večje kolektive. Ali ti kolektivi naj bodo zaradi tega tudi samo gospodarski in orga-nizatomi. Za kulturno prospevanje pa je tudi danes, kakor je bila vedno, zaključenost majhnih edinic najugodnejši pogoj. Nedvomno je, da bomo Slovenci kot Slovenci ustvarili mnogo več in pomembnejšega, nego bi bilo tisto, kar bi kot provinca večje kulturne mase mogli prispevati k popolnoma enotni jugoslovanski kulturi v jeziku, ki bi si ga mogli resnično osvojiti šele v zelo zelo dolgem razdobju. To je drugi razlog, ki ga imam za slovenstvo. V zvezi s tem argumentom je naposled ta, ki ga nameravam še navesti na tem mestu. Ta morda bolj pojasnjuje prejšnjega in ne prinaša nove dokazilne snovi. Vendar menim, da ni odveč, če ga izrečem. Zveza starešin in „Jutro" se oba izjavljata za univerzo. Toda vprašujem se: kaj nam daje upravičenost, da smemo imeti in čuvati svojo univerzo? Ali ne samo dejstvo, da smo kot Slovenci v kulturnem smislu avtonomna individualnost, ki ima potrebo in dolžnost izživljati se v vseh smereh kulturnega udejstvovanja? Popolnoma isto vprašanje velja tudi za gledališče, za konservatorij in še za kako kulturno ustanovo, ki jih imamo vse samo zaradi tega, ker smo se priznali in ker se priznavamo k svoji kulturni individualnosti. Ideal, ki ga propagira „Jutro" kot pravo jugo-slovanstvo in ki se meni zdi vse prej nego to, vsebuje veliko nevarnost za vse te ustanove. Kajti, čim si ga zamislim doseženega, jim je vsem izpodrezana edina življenjska upravičenost, Ljubljana postane gluha provinca in obmejno mestece, ki bo životarilo brez univerze in brez drugih kulturnih zavodov. Dočim pa danes kipi in vre v nji veselo in brsteče kulturno življenje, skromno sicer, toda naše in tako, da ne bo v nečast kulturnemu delu vse Jugoslavije. Še v času, ko smo bili navezani popolnoma samo nase, je to središče izžarevalo dela, ki so bila lepo in spoštljivo sprejeta tudi na svetovnem trgu. Kdor noče enega, je dolžan hoteti drugo in mora svoje hotenje izpovedati z vso odkritostjo. Iz tega razloga odklanjam v „Jutrovem" predlogu za bodoči kulturno-politični kanon iz starešinske izjave povzeto „spajanje", za katerim se skriva ideal, ki ni ideal ne za Jugoslavijo ne za kulturo ne za slovenstvo. Sprejemam pa enotno državljansko zavest, ki pri količkaj srečni ureditvi države ne bo mogla ne Srbu ne Hrvatu ne Slovencu kaliti druge zavesti, zavesti o pripadnosti k eni izmed treh bližnjih, a vendarle samoraslih in neodvisnih kulturnih individualnosti. Vernost slovenstvu kot kulturni samobitnosti za zdaj in za bodočnost, zvestoba jugoslovanski državi kot garanciji za nemoteno svobodno življenje in volja za pravi odnos do Srbov in Hrvatov, ki ne ponižuje ne sebe ne drugega, to je moj predlog za bodoči zakonik našega javnega mišljenja, ki ga zoperstavljam „Jutrovemu". POPOTNA ELEGIJA MARIJAN FUCHS V nočeh, ko nam je veter vonj daljav prinašal, stali smo pri oknih kot ujetniki molčeči in brezupno sanjali o sreči, da sred polja mogli bi nad zapuščenostjo src svojih zaihteti. V snu noči bi se utešili. — Blazneli smo v praznoto svojih sob, strmeli v nič, poti premišljevali žalostne, ki naših čakajo stopinj. Solnca še ni za nas, tvojih pogledov nam luč še nikdar ni tajno svetila. Razjasniti čuda poslednjega teme mrtve ne moremo. Vsak dan se nova bolest porodi v nas, nova skrivnost razodene v samoti. Le v sanjah o tebi — rožah duš naših — je bolne utehe edina sladkost. Iščemo te. Razodeni nam svoje obličje neznano. Pot je pred nami zavita v molčanje. Ne vemo rešiti vednih iskanj se brezupnih. Šotore si iz hrepenenj smo stkali na gorah, ki bol jih je zemlje v nebo se vijoč porodila. Peti ne moremo, jočemo predse od težkih čakanj. Pne se tišina grozeča iz večnosti preko nas v večnost. — Kdaj nas odčaral bo glas tvoje pesmi? — smo tiho molili. Šli smo na pot, da bi žejne oči napojili z lepoto večnega vrta, kjer tvoji služabniki pojejo speve v žalostni sreči omamljenih src, ki v samoti gord. Ali je veter od doma zavel, da smo čuli v njem daljni jok poln grenkobe? Za nami kdo toži? — Umrl je veter. Ni več drhtenja zvezd, čakamo tvojo, ki vziti nam mora. Lahno s prosojno odeti smo mesečino, — vedno nate misleč se bojimo oditi naprej v nepovratnost. Glej, kot brezdomci smo — klic je skrivnosten izvabil nas v žgoče nemire. Minevajo dnevi nam v prošnjah po tebi. V nemih večerih od mrkih molčanj krvavimo in duše mro na križpotjih življenja kot plamen brez luči. NAŠI DNEVI i Prazen je čas, ki je prišel med nas in ni dal nam ničesar. Rana cvetč neizlečna nam v dušah, ljubezni še ni v njih. Molka prevzelo nas je veličastje, besed zanj ne vemo. Smo kakor brezna, ki hranijo v sebi večno skrivnost. S čim bo izpolnjeno naše življenje? Bo kdaj se zganila v trdi negibnosti speča praznota? — Jutranjega neba prišla mehkoba še ni, da odprla bi srca zakleta. Teža besed nerojenih boli bolj kot misel na dneve, sredi vprašanj nerazrešnih zgubljene. II Svetišča so prazna, a naša so srca prepolna češčenja. Neslišno sneži na nas mrtvega časa bridkost, ki nam trga iz strtih duš prošnje po kruhu rešenja. Vse naše moči so razbile se v blaznih uporih pred hladnim življenjem. Kot tujci potujemo skozi vsakdanjost, čakanja v očeh le gorijo. In gledamo vase, da tajnost hotenja bi se nam odstrla; gradimo svetove, da v njih pozabili bi vse bolečine, ki hodijo z nami po trudnih poteh. V negibnih nočeh mesečine odsevi nas dramijo, v rožo brez vonja samota vzcvete in do jutra strmimo v tihoto osamljenih ulic, ki morajo prazne čakati hitenja korakov prezgodnjih. — Bo v njih razodel se nam ritem življenja, ki v kri vzvalovano vse pesmi iskane bo vlil? Zdaj sanj ni več, trdo bij