94

95

PALEOGENSKI MORSKI JEŽKI IZ OSREDNJEGA DELA ZAHODNE SLOVENIJE
PALEOGENE SEA URCHINS FROM CENTRAL PART OF WESTERN SLOVENIA
Vasja MIKUŽ1 in Aleš ŠOSTER2

IZVLEČEK
Paleogenski morski ježki iz osrednjega dela zaho­dne Slovenije
V prispevku so obravnavani morski ježki iz paleogen­skih skladov osrednjega dela zahodne Slovenije. Njihova šte­vilna najdišča so v Goriških brdih, na širšem območju Vipa­vske doline, v Braniški dolini in na Vremščici. Obravnavani so izključno nepravilni morski ježki, primerki pravilnih niso najdeni. Ugotovljeni mikrofosili v najdiščih kažejo na njihovo spodnjeeocensko – cuisijsko starost. Največ primer­kov je iz družin reda Spatangoida L. Agassiz, 1840.
Ključne besede: morski ježki, paleogen, eocen, Goriška brda, Vipavska dolina, Braniška dolina, Vremščica, Slovenija
ABSTRACT
Paleogene sea urchins from central part of west Slovenia
The contribution deals with sea urchins in Paleogene beds of central western Slovenia. Their numerous localities occur at Goriška brda, in wider environs of Vipava river val­ley, in Branik valley and on Mt. Vremščica. Studied were exclusively the irregular sea urchins, since no regular forms were found. Microfossils found at localities indicate the Lower Eocene – Cuisian age. The most frequent specimens belong to families of order Spatangoida L. Agassiz, 1840.
Key words: sea urchins, Paleogene, Eocene, Goriška brda, Vipavska dolina, Braniška dolina, Vremščica, Slovenia
UVOD
O paleogenskih mikrofosilih na Slovenskem je napisa­nih zelo veliko razprav, ki so običajno tudi ustrezno do­kumentirani. S paleogenskimi makrofosilnimi ostanki se v preteklosti ni ukvarjalo veliko raziskovalcev, zato je teh razprav bistveno manj. Morski ježki sodijo med makrofosilne ostanke, čeprav so nekateri zelo majhni. Ramovš (1974: 190) je zapisal, da “morski ježki v Slove­niji še niso bili sistematsko obdelani”, zato v svojem takratnem učbeniku ne predstavlja nobenega primerka iz slovenskih paleogenskih kamnin.
Torej, o njih še do pred kratkim nismo veliko ve­deli in celo mislili, da jih v paleogenskih kamninah pri nas ni ali jih je zelo malo. Takšno razmišljanje se je pri nas korenito spremenilo predvsem zaradi šte­vilnih najdb, ki so jih zbrali nekateri ljubitelji naše naravne dediščine, lokalni prebivalci, kmetje in vino­gradniki.
Za nastalo obsežno zbirko slovenskih eocenskih morskih ježkov in njihovo kasnejše spoznavanje, je najbolj zaslužen žal že v letu 2012 pokojni Stanislav Bačar iz Ajdovščine, neumorni zbiratelj slovenske na­ravne in kulturne dediščine. V zadnjih letih preteklega tisočletja in v prvem desetletju sedanjega tisočletja je v eocenskih flišnih skladih Goriških brd, širšega obmo­čja Vipavske doline, Braniške doline in na južnem po­bočju Vremščice našel sam in zbral s pomočjo drugih zelo veliko različnih makrofavnističnih ostankov, med njimi tudi številne morske ježke. Prve primerke mor­skih ježkov smo v raziskave prejeli leta 2000, zadnje v letu 2007. V raziskavah je bilo več kot 170 primerkov.
Raziskovani in predstavljeni so le morski ježki iz zbirke Stanislava Bačarja, ki so najdeni na območjih eocenskih skladov Goriških brd v najdiščih Vipolže (v) in Dolnje Cerovo (DC), na širšem prostoru Vipavske doline v najdiščih Zalošče-Paradiž (zp), Zalošče-Rojc (zr), Gojače, Mišje brdo (mb), Potoče (po), Lokavec­-Brod (L, lb), Plače, Pasji rep (pr), Dolnji Mlin (dm), Bačarji (b), Dolenje-Breg (db in DB), Planina-Nabojs (PN), Slap-Kojne, Manče in Podraga, v Braniški dolini v najdišču Branik-Ključ ter na južnem vznožju Vrem­ščice v najdišču Leskovec (slika 1).
Raziskave in določevanje eocenskih morskih ježkov so se nekoliko zavlekle. Razlogi so bili različni in veči­noma objektivni, saj smo počakali na zbir večjega števi­la najdb in na pregled čim večjega števila potencialnih najdišč eocenskih morskih ježkov v tem delu Slovenije. Drugi, prav tako zahteven in utemeljen razlog je bilo zbiranje ustrezne in težko dostopne osnovne literature o paleogenskih morskih ježkih, ki je pri nas nismo imeli. Veliko kopiranih starih virov smo naročili in z lastnimi finančnimi sredstvi kupili v švicarskih in nemških mu­zejskih in drugih raziskovalnih inštitucijah.
DOSEDANJE RAZISKAVE PALEOGENSKIH MORSKIH JEŽKOV V SLOVENIJI
Rakovec (1933: 156) poroča, do so v spodnjih nivojih oligocenskih skladov v dolini Kamniške Bistrice našli za oligocen značilnega morskega ježka vrste Clypeaster breunigii Laube, številne numulite in zdrobljene lupine ostrig. Tudi pri Kopišču so našli ostanke koron oligo­censkih morskih ježkov. Mikuž (2000: 119) je razisko­val dve koroni morskih ježkov, najdenih v oligocen­skih skladih pri Češnjici blizu Poljšice. Ugotovljeno je, da zelo sploščeni koroni lahko pripadata ali rodu Scu­tella ali pa rodu Parmulechinus. Mikuž in Horvat (2000: 6) sta raziskovala korono iregularnega morske­ga ježka, najdenega v oligocenskih plasteh najdišča Ti­rosek blizu Nove Štifte. Ugotovljeno je, da pripada k rodu Clypeaster. V oligocenskih plasteh Poljšice je France Stare iz Žabnice našel morskega ježka rodu Schizaster (neobjavljeno). Mikuž in Čvorović-eva (2004: 123) omenjata del korone iregularnega morske­ga ježka iz eocenskih flišnih plasti profila pri Kuteže­vem, južnovzhodno od Ilirske Bistrice. Mikuž in Pa­vlovec (2004: 16-17) sta raziskovala morskega ježka in foraminifere iz kamnoloma Griža v dolini reke Ri­žane. Korono iregularnega morskega ježka sta pripisa­la vrsti Amblypygus dilatatus Agassiz & Desor, 1847. Ugotovljene luknjičarke vrst Nummulites archiaci Schaub, 1962 in Assilina laxispira De la Harpe, 1926 pa uvrščajo tamkajšne alveolinsko-numulitne apnence v srednji cuisij. Pavlovec (2006: 597) omenja iz flišnih olistostrom Lokavca nad Ajdovščino poleg numulitin tudi korale, mehkužce, morske ježke in alge. Mikuž in Prkič (2007a: 76-77) sta obravnavala korono morskega ježka, najdenega v ilerdijsko-cuisijskih apnencih ka­mnoloma Razdrto. Tudi ta korona pripada iregularni vrsti Amblypygus dilatatus L. Agassiz, 1840. Mikuž (2007: 270-274) je raziskoval morske ježke iz spodnjee­ocenskih – ilerdijskih alveolinsko-numulitnih apnen­cev blizu zaselka Plače v Vipavski dolini. Ugotovil je devet vrst: Conoclypus anachoreta Agassiz 1839, Echi­nolampas amygdala Desor in Agassiz et Desor 1847, E. silensis Desor in Loriol 1875, Rhyncholampas lesinensis (Bittner, 1880), Ditremaster schweinfurthi (Loriol, 1881), Schizaster globulus Dames 1877, Linthia ybergen­sis Loriol 1880, Cyclaster cf. subquadratus (Desor, 1858) in Macropneustes deshayesi (Agassiz, 1840). Mikuž in Knez (2008: 25) sta obravnavala najdbo morskega ježka iz cuisijsko-lutetijskega alveolinsko-numulitnega apnenca s kraškega roba blizu viadukta Črni Kal. Ugo­tovila sta, da primerek pripada rodu Conoclypus, zara­di slabe ohranjenosti vrsta ni bila določljiva. Drobne in sod. (2009: 352, sl. 6.2.20) znova prikazujejo eocen­skega morskega ježka vrste Amblypygus dilatatus Agassiz & Desor iz kamnoloma Griža. Mikuž in Uše­ničnik (2012: 40) sta obravnavala najdbo iregularnega morskega ježka iz eocenskega flišnega peščenjaka pro­fila pri Fiesi v Strunjanskem zalivu Jadranskega morja. Ugotovljeno je, da najdba pripada rodu Sanchezaster, ki pri nas dotlej še ni bil registriran. Mikuž je iz profila Leskovec pod Vremščico iz breč prehodnih plasti opi­sal nekaj morskih ježkov: Echinolampas cf. heberti Cotteau 1862, ?Ditremaster sp., Schizater cf. vicinalis Agassiz 1847, Linthia cf. cotteaui Tournouer 1870 in Prenaster sp. (Fister 2015: 49-51).
Veliko raziskav poznamo tudi o eocenskih mor­skih ježkih predvsem iz fliša bližnjega polotoka Istre, ki so nekoliko mlajši. So iz obdobij srednjega in zgor­njega eocena. O njih so pisali številni raziskovalci: Stache (1864), Taramelli (1874), Bittner (1880), Manek (1905a, b), Toniolo (1909), Dainelli (1915), Degli Innocenti (1924a, b; 1925), D`Ambrosi (1926), Mitrović-Petrović (1970), Moosleitner (1996), Mikša, Mezga in Ćosovič (2005), Mikuž (2005, 2007b, 2008, 2010), Mikuž in Horvat (2010), Mikuž, Bartol in Šoster (2014).
NEKAJ O GEOLOGIJI IN STAROSTI PLASTI Z MORSKIMI JEŽKI
Po podatkih Buser-ja (1968) je na raziskovanem ob­močju Goriških brd, Vipavske in Braniške doline ter Vremščice na geološki karti lista Gorica vrisan eocen­ski fliš (E1,2). Torej gre za menjavanje laporovcev in pe­ščenjaka z vložki breč, konglomeratov in apnencev. Buser (1973: 23-25, 29) piše, da je širše ozemlje Vipa­vske doline zgrajeno iz zgornjecuisijskega in spodnje­lutetijskega fliša, ki pripada h Goriško-Vipavskemu nagubanemu ozemlju. Starost fliša je določena z ma­kroforaminiferami. Drobne in sod. (2009: 305-306) poročajo, da je v času nastajanja paleocenskih in eo­censkih plasti večji del jugozahodne Slovenije takrat pripadal obsežni Jadranski karbonatni platformi. Drobne in sod. (2009: 314) uvrščajo fliš na območjih Goriških brd, Vipavske doline in Vremščice h globlje­morskim sedimentom oziroma h Goriško-Vipavsko­-Pivški coni. Nadalje Drobne in sod. (2009: 322) še poročajo, da so bili v klastičnih bazenskih sedimentih določeni tudi številni rodovi in vrste morskih ježkov iz različno starih nahajališč.
Cimerman in sod. (1974: Sl. 4, Tabela 2) so razi­skovali medanske plasti Goriških brd, v profilih E in D od Vipolž na jugu do Šmartna na severu. Na podlagi nanoplanktona so ugotovili srednje do zgornjecuisij­sko starost. Tudi planktonske foraminifere v istih pro­filih (1974: tabela 4) kažejo na enako starost. Makrofo­raminifere, asiline in numuliti v Vipolžah (1974: 107) kažejo na zgornji cuisij. Pavlovec (2012: 90) piše, da je najbogatejše nahajališče asilin in numulitin v flišu Slo­venije pri Vipolžah v Goriških brdih. Ugotovljena fo­raminiferna favna uvršča tamkajšnje flišne plasti na prehod iz cuisija v lutetij oziroma v cono SBZ12/13.
Pavšič je leta 2000 vzorčeval na kalcitni nano­plankton s površja korone morskega ježka vrste Echi­nolampas affinis (Goldfuss, 1829) (lb 29, tab. 4, sl. 26) iz najdišča Lokavec-Brod v Vipavski dolini. Ugotovil je nanofloro, ki tamkajšnje plasti uvršča v nanoplank­tonsko biocono NP11 oziroma spodnji eocen (zgornji ilerdij). Pavlovec in Bačar (2004: 122) sta raziskova­la numulitine v kosu apnenca iz flišne olistostrome pri Dolnjem Mlinu. Ugotovila sta, da je kos z numulitina­mi iz bazalnega dela spodnjega cuisija oziroma iz bio­cone SBZ10. Flišne plasti so seveda mlajše. Pavlovec (2006: 597-598) je raziskoval numulitine iz Lokavca v Vipavski dolini in ugotovil, da so numulitine iz flišne olistostrome spodnjeeocenske oziroma srednjecuisij­ske starosti. Nadalje še poroča, da so numulitine in nanoplankton iz fliša pri Ustjah spodnje do srednje­cuisijske starosti. Morski ježki iz najdišča Plače so naj­deni v alveolinsko-numulitnem apnencu, ki jih je Pa­vlovec (2007, ustno) na podlagi numulitin uvrstil v ilerdij, čeprav združba morskih ježkov kaže bolj na srednji eocen (Mikuž 2007a: 274). Mikuž in sod. (2013: 47) so predstavili nekaj mehkužcev iz eocenskih skladov najdišč Vipolže in Dolnje Cerovo v Goriških brdih. Iz vzorca, odvzetega iz Vipolž, so analizirali tudi nanoplankton, ki sodi v mejno območje med bio­conama NP14 in NP15 ter tamkajšnjim skladom dolo­ča spodnjelutetijsko starost. Morske ježke je našel tudi Fister (2015: 49) v breči prehodnih plasti profila Le­skovec v vznožju Vremščice. V laporastem vezivu breče je bila ugotovljena nanoplanktonska biocona NP13/NP14, ki uvršča breče v zgornji cuisij (Fister 2015: 61).
PALEONTOLOŠKI DEL
Sistematika po: Kroh 2010, Kroh & Smith 2010
Splošna pripomba: Pri meritvah vseh morskih ježkov smo uporabili oznake, ki imajo sledeč pomen: P (S) = oznaka in nahajališče primerka (Sign and locati­on of specimen), D (L) = dolžina korone (Length of corona), Š (W) = širina korone (Width of corona), V (H) = višina korone (Height of corona), PPCT = polo­žaj periprokta (Position of periproct), PPST = položaj peristoma (Position of peristom), PAD = položaj api­kalnega diska (Position of apical disc). Kriteriji meritev povzeti po Philippe (Criterion of measurements after Philippe (1998: 259, Fig. 31).
Classis Echinoidea Leske,1778
Irregularia Latreille, 1825
Ordo Cassiduloida L. Agassiz & Desor, 1847
Superfamilia Cassidulina Philip, 1963
Familia Cassidulidae L. Agassiz & Desor, 1847
Genus Cassidulus Lamarck, 1801
Kier (1966: U514) piše, da je rod Cassidulus koz­mopolitski in da so se prvi kasidulusi pojavili v eoce­nu. Določene oblike pa so se obdržale vse do danes.
Cassidulus amygdala Desor, 1853
Tab. 1, sl. 1
1853	Cassidulus amygdala Des. – Desor, 277
1865	Cassidulus amygdala Desor 1853 – Ooster, 72
1875	Cassidulus amygdala, Desor. – Loriol, 49, Pl. 3, Figs. 5, 5a-5b, 6, 6a
1887	Cassidulus amygdala, Desor, 1853 – Cotteau, 521
Nahajališče in primerek: Bačarji–2: 2346
Opis: Ambitus majhne korone je elipsast, ventral­ni ali oralni del je ploščat, dorzalni ali aboralni nizek in rahlo izbočen. Ustje ali peristom je zvezdast, anus ali periprokt je ozek in režast v antero-posteriorni smeri in leži supramarginalno. Apikalni disk in peri­stom sta pomaknjena navspred.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
1:
2346
 30
 20,5
 12
 4
 16
 18
 


Pripomba: Loriol (1875: 49) piše, da dolžine koron primerkov vrste Cassidulus amygdala variirajo med 28 in 40 mm.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Desor (1853: 277) vrsto Cassidulus amygdala omenja iz najdi­šča Blangg pri Ibergu v Švici. Loriol (1875: 50) jo prav tako omenja iz švicarskega najdišča Iberg. Primerki so najdeni v spodnjelutetijskih kamninah. Cotteau (1887: 522) jo omenja iz srednjeeocenskih skladov naj­dišča Iberg, v okrožju Einsiedeln in švicarskem kanto­nu Schwyz.
Cassidulus ovalis Cotteau, 1856
Tab. 1, sl. 2-10
1856	Cassidulus ovalis, Cotteau, 1856. – Cotteau (Le­ymerie et Cotteau), 332
1863	Cassidulus ovalis, Cotteau. – Cotteau, 87, Pl. 4, Figs. 1-5
1887	Cassidulus ovalis, Cotteau. – Cotteau, 519, Pl. 142, Figs. 4-8
Nahajališča in primerki: Lokavec–Brod: L 14–1931, lb 6, L 6–1442, L 3–1439, lb 5, lb 1, L 8–1650, lb 2 in L 9–1651
Opis: Majhna in ovalna korona ima precej izbočen dorzalen del, ventralni je raven do vbočen. Anteriorni del je polkrožno zaobljen, posteriorni je širši in manj polkrožen. Vbočen peristom leži blizu sredine, apikal­ni disk s štirimi gonoporami in s petimi petali je po­maknjen navspred. Drobne, okrogle enovrstne ambu­lakralne pore sežejo do sredine korone. Periprokt je supramarginalen in pokončno longitudinalno režast.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
2:
L14-1931
 17
 14
 10
 5
 8
 10
 
3:
lb 6
 17
 14
 11
 4
 8
 12
 
4:
L6-1442
 14
 12
 9
 4
 7
 10
 
5:
L3-1439
 14,5
 11,5
 9,5
 4,5
 6
 8
 
6:
lb 5
 14
 11
 9
 3
 7
 9
 
7:
lb 1
 12,5
 10
 8
 3,5
 5
 8,5
 
8:
L8-1650
 12
 10
 8
 ?
 ?
 ?
 
9:
lb 2
 12
 10
 7,5
 2
 5
 9
 
10:
L9-1651
 11
 8
 7
 ?
 4,5
 8,5
 


Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte­au (Leymerie & Cotteau 1856: 332) in Cotteau (1887: 520) vrsto Cassidulus ovalis opisujeta iz srednje­eocenskih skladov najdišča Boussan (Haute-Garonne) v francoskih Pirenejih.
Cassidulus testudinarius Brongniart, 1823
Tab. 2, sl. 11-12
1847b	Cassidulus testudinarius Brongn. – Agassiz & Desor, 157
1868	Nucleolites testudinarius Alex. Brongniart sp. – Laube, 20, Taf. 5, Figs. 4, 4a-4c
1870	Nucleolites testudinarius, Brongniart, sp. – Bayan, 461
1887	Cassidulus testudinarius, Brongniart, 1822 – Cotteau, 522
1988	Cassidulus testudinarius Brongniart – Hagn & Schmid, 86-87, Fig. 6
Nahajališči in primerka: Zalošče–Rojc: zr 1 in Lokavec–Brod: L 16-2407
Opis: Majhna, nizka in gumbasta korona ima ova­len ambitus. Dorzalna stran je rahlo izbočena, ventral­na pa rahlo vbočena. Apikalni del in poglobljen peri­stom sta pomaknjena navspred, periprokt je supra­marginalen in nagnjeno logitudinalno režast. Petali so kratki, površina korone je posuta z nastavki za drobne, trnaste bodice.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
11:
zr 1
 14,4
 12,5
 6,5
 4
 8
 10
 
12:
L16-2407
 15
 13
 7
 4
 ?
 ?
 


Primerjava: Naša primerka sta majhna v primer­javi z Laube-jevim primerkom, ki meri 37 x 29 x 11 mm (1868: Taf. 5, Figs. 4, 4a-4c). Po velikosti in drugih ključnih morfoloških značilnostih lahko naša primer­ka primerjamo tudi z vrstama Cassidulus faba Defran­ce, 1814 (Cotteau 1887: Pl. 139, Figs. 1-8) in C. depres­sus (Dames, 1877) (Dames 1877: Taf. 1, Figs. 16a-16c).
Pripombe: Ugotavljamo, da so razlike med posa­meznimi kasidulidnimi vrstami zelo majhne. Med ne­katerimi oblikami so komaj opazne. Dejstvo je, da va­riacijskih širin za vse dosedaj določene eocenske kasi­dulidne oblike, ne poznamo. Zaradi tega je iz obdobja eocena ugotovljenih preveč ali pa premalo različnih vrst, kar velja praviloma za vse fosilne morske ježke.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Agas­siz in Desor (1847b: 157) vrsto Cassidulus testudinari­us omenjata iz terciarnih plasti v okolici Vicenze v Ita­liji. Laube (1868: 21) jo omenja iz najdišč San Giovanni Ilarione in Val di Ciuppio v Italiji. Bayan (1870: 461) jo omenja iz najdišča Ciuppio in piše, da je najdena tudi drugod. Tudi Cotteau (1887: 523) jo omenja iz najdi­šča San Giovanni Ilarione v Vicentinskih gričih. Hagn in Schmid (1988: 86) omenjata in predstavljata prime­rek te vrste iz lutetijskih skladov najdišča Altenbeuern (Bürgl) na Bavarskem v Nemčiji. Mikuž in sod. (2014: 14-15) so vrsto Cassidulus testudinarius opisali tudi iz eocenskih skladov najdišča Gračišće pri Pazinu.
Cassidulus sp. 1
(morpha nov.?)
Tab. 2, sl. 13
Nahajališče in primerek: Lokavec–Brod: L 10–1652 in lb 4.
Opis: Majhna, visoka in razmeroma ozka korona. Periprokt pokončno in lingitudinalno režast ter supra­marginalen. Vse koronine stranice, anteriorna, poste­riorna in obe lateralni so zelo strme. Vbočen peristom leži subcentralno, apikalni disk s petali je pomaknjen navspred.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
13:
L10-1652
 14
 11
 11
 4,5
 7
 10
 


Primerjava: Primerek L 10-1652 iz nahajališča Lo­kavec – Brod se razlikuje od vrste Cassidulus ovalis po oblikovanosti ambitusa, predvsem pa po večji višini korone in po ozkem in dolgem periproktu. Podobnih primerkov v literaturi nismo našli zato mislimo, da gre morda za novo kasidulidno obliko.
Cassidulus sp. 2
Tab. 2, sl. 14
Nahajališče in primerek: Lokavec-Brod: lb 4
Opis: Majhna, v zgornjem delu kroglasta, precej izbočena tipično kasidulidna korona ima apikalni disk z razmeroma dolgimi petali blizu sredine, tudi nekoli­ko poglobljen peristom leži subcentralno. Supramargi­nalen periprokt je režast v dorzalno-ventralni smeri.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
14:
lb 4
 12,5
 11
 9
 5
 5
 8
 


Genus Rhyncholampas A. Agassiz, 1869
Kier (1966: U514) omenja razširjenost rodu Rhyn­cholampas od paleocena do danes in dodaja, da so rin­holampasi kozmopolitski.
Rhyncholampas lesinensis (Bittner, 1880)
Tab. 2, sl. 15
1880	Pygorhynchus lesinensis nov. spec. – Bittner, 53, Taf. 5 (1), Figs. 9, 9a-9c
1888	Pygorhynchus Lesinensis, Bittner, 1880. – Cotte­au, 552
2007a	Rhyncholampas lesinensis (Bittner, 1880) – Mikuž, 272, Tab. 3, sl. A-C
Nahajališče in primerek: Plače: 8264.
Opis: Korona srednje velikosti z ovalnim ambitu­som ima srednje izbočen dorzalni del in raven do sre­dinsko vbočen ventralni del. Anteriorni del korone je bolj položen, posteriorni precej strm. Apikalni del leži centralno, petali so dolgi, ravni in široki, peristom je močno poglobljen z izrazitimi in izbočenimi gubami (boureleti) in kanalastimi listi (filodi). Tarnsverzalno polkrožen periprokt je inframarginalen.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
15:
8264
 53
 45
 28
 5
 23
 28
 


Stratigrafska in geografska razširjenost: Iz eo­censkih skladov otoka Hvara na Hrvaškem jo omenja­ta Bittner (1880: 53)  in Cotteau (1888: 552-553). Vrsto Rhyncholampas lesinensis Mikuž (2007a: 272) prvikrat predstavlja iz eocenskih plasti najdišča Plače v Vipavski dolini.
Superfamilia Neolampadina Philip, 1963
Familia Pliolampadidae Kier, 1962
Genus Ilarionia Dames, 1878
Kier (1966: U518) piše, da je rod Ilarionia živel samo v eocenu, ostanki njegovih vrst pa so najdeni v Evropi, Aziji in Afriki. Rodovno ime Ilarionia je poi­menovano po italijanskem najdišču San Giovanni Ila­rione v Venetu.
Ilarionia sp.
Tab. 2, sl. 16-18
Nahajališča in primerki: Lokavec–Brod: lb 7, Za­lošče–Rojc: 7966 in Lokavec–Brod: L 11–1653.
Opis: Majhna, nizka, razmeroma dolga in štruca­sta korona ima ovalen obris. Anteriorni del korone je polkrožen in strm, posteriorni rahlo zašiljeno zožen in bolj položen. Dorzalno je korona rahlo in enakomerno izbočena, apikalni del s kratkimi petali zelo navspred pomaknjen. Ventralni ali bazalni del korone je raven z rahlo vbočenim in subcentralno ležečim peristomom. Elipsast in transverzalno ležeč periprokt je inframar­ginalen ob posteriornem koroninem robu.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
16:
lb 7
 22
 15
 10
 3
 10
 17
 
17:
7966
 22
 17
 12,5
 ?
 ?
 16
 
18:
L11-1653
 11,5
 8,5
 7
 2
 ?
 ?
 


Primerjava: Naše primerke lahko primerjamo z Laube-jevim primerkom (1868: 23) vrste Ilarionia be­ggiatoi, ki je precej večji, saj meri v dolžino 37 in v širi­no 27 mm. Primerjava je možna tudi z Dames–ovimi primerki iste vrste (1877: 34). Dames opisuje in pred­stavlja največji primerek te vrste, ki meri 42 mm v dol­žino, 31 mm v širino in je visok 22,5 mm. Tudi Kier–ov primerek (1966: U518, Figs. 409. 4a-4c) je v marsi­čem podoben našim primerkom. Manjše podobnosti je opaziti tudi s primerkom vrste Eurhodia morrisi, ki ga prikazujeta D`Archiac in Haime (1853: Pl. 14, Figs. 7a-7c). Torej oblikovanost in velikost ambulakralij naših primerkov so podobne z že omenjenimi primer­ki.
Naši primerki se razlikujejo od vrste Ilarionia be­ggiatoi oziroma od zgoraj omenjenih po večji ekscen­tričnosti apikalnega dela korone in po položaju peri­prokta. Pri vrsti Ilarionia beggiatoi je periprokt na za­dnjem robu korone, torej marginalno, pri naših pri­merkih je periprokt na spodnji strani, torej inframar­ginalno.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Laube (1868: 23) omenja primerke vrste Ilarionia beggiatoi iz eocenskih skladov najdišča Castione v Italiji. Dames (1877: 35) poroča, da so primerki te vrste najdeni v eo­censkih plasteh najdišč San Giovanni Ilarione in Casti­one blizu Vicenze in Verone v italijanski pokrajini Ve­neto. Oppenheim (1901: 148) poroča, da so morske ježke rodu Ilarionia našli tudi v eocenskih skladih Ko­roške (Kotarče-Guttaring). Mikuž in sod. (2014: 16-17) poročajo o najdbi primerka vrste Ilarionia damesi Bit­tner, 1880 iz eocenskih plasti najdišča Gračišće v Istri.
Genus Pseudopygaulus Coquand, 1862
Kier (1966: U519) piše, da je rod Pseudopygaulus obstajal od paleocena do eocena. Ostanke psevdopi­gaulusov so našli v Evropi, Aziji in Afriki.
Pseudopygaulus buccalis Peron et Gauthier, 1885
Tab. 3, sl. 19
1887	Pseudopygaulus buccalis, Peron et Gauthier, 1885. – Cotteau, 474, Pl. 127, Figs. 1-7
Nahajališče in primerek: Zalošče–Rojc: zr 3324
Opis: Ohranjen je samo zgornji del okrogle in raz­meroma nizke korone. Apikalni del leži subcentralno, petali so ozki, dolgi in sežejo skoraj do roba anterior­nega in obeh lateralnih robov.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
19:
zr 3324
 15
 14
 8
 ?
 ?
 ~8,5
 


Primerjava: Cotteau-jev primerek (1887: Pl. 127, Figs. 1-3) je velik 14 x 12 x 7 mm. Aboralna morfologi­ja našega primerka še kar ustreza Cotteau-jevim pri­merkom, žal je oralna stran našega primerka prekrita s kamnino, periprokt je poškodovan in ustrezna pri­merjava spodnjih delov korone ni mogoča.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte­au piše (1887: 476), da so primerki vrste Pseudopygau­lus buccalis redki, najdeni so v zgornjeeocenskih pla­steh nahajališča Zoui v Tuniziji.
Pseudopygaulus trigeri (Coquand, 1862)
Tab. 3, sl. 20
1885	Pseudopygaulus Trigeri, Coquand. – Cotteau, Peron & Gauthier, Pl. 6, Figs. 2-7
1887	Pseudopygaulus Trigeri, Coquand, 1862. – Cot­teau, 471, Pl. 126, Figs. 1-9
1966	Pseudopygaulus trigeri (Coquand) – Kier, U520­-U521, Figs. 411. 2a-2c
Nahajališče in primerek: Branik–Ključ: 7066.
Opis: Majhna, ovalna in rahlo ter enakomerno ter nizko izbočena korona. Apikalni del je pomaknjen na­vspred, petali so ozki, dolgi, ki sežejo do vseh enako­merno zaobljenih robov. Ventralni del je raven z rahlo poglobljenim peristomom, ki leži subcentralno. Ova­len, transverzalen in povsem marginalen periprokt ni ohranjen.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
20:
7066
 24
 20
 11,5
 ?
 ~10
 ~15,5
 


Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte­au in sod. (1885) vrsto Pseudopygaulus trigeri predsta­vljajo iz eocenskih skladov Alžirije. Cotteau (1887: 474) vrsto omenja iz zgornjeeocenskih plasti Tunizije. Tudi Kier (1966: U521) predstavlja tovrstni primerek iz eocenskih skladov Tunizije.
? Pseudopygaulus sp.
Tab. 3, sl. 21-22
Nahajališči in primerka: Zalošče-Rojc: zr 2724 in Gojače 1: 1811.
Opis: Majhna in hlebčasta korona ima ovalen am­bitus. Dorzalna stran je visoko konveksna z enakomer­no nagnjenostjo in zaobljenostjo robov. Apikalni del je pomaknjen v sprednji del korone, petali so kratki in široki. Ventralna stran korone je bolj ravna, peristom je rahlo poglobljen in skoraj centralen. Ovalen peri­prokt je na sredini posteriornega roba.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
21:
zr 2724
 23,5
 20
 13
 ?
 ?
 ?
 
22:
1811
 22
 19
 15
 ?
 10,5
 17
 


Primerjava: Primerek (zr 2724, sl. 21) je zelo defor­miran tako, da je tudi njegova rodovna pripadnost pre­cej vprašljiva. Drugi primerek (1811, sl. 22) je bolje ohranjen in najverjetneje pripada rodu Pseudopygaulus.
Genus Echinanthus Leske, 1778
Kier (1966: U523) je rod Echinanthus uvrstil k družini, ki združuje rodove dvomljive taksonomske pripadnosti, k »Family Uncertain«. Sistematska uvrsti­tev ehinantusov 44 let kasneje še vedno ni rešena kar lahko razberemo iz razprave Kroh-a (2010: 331), ki še vedno uvršča rod Echinanthus k družini nezanesljivo uvrščenih morskih ježkov, hkrati pa piše, da so določe­ni raziskovalci uvrstili rod Echinanthus k družini Plio­lampadidae.
Echinanthus bonissenti Cotteau, 1888
Tab. 3, sl. 23
1888	Echinanthus Bonissenti, Cotteau, 1888. – Cotte­au, 561, Pl. 158, Figs. 4-5
Nahajališče in primerek: Pasji rep: pr 1.
Opis: Srednje velika korona ovalnega ambitusa ima anterironi del ožji in strm, posteriorni širši in po­ložen. Korona je razmeroma nizka in enakomerno iz­bočena skoraj po celotni dolžini, ventralni del je raven. Apikalni del ima široke in dolge petale, ki sežejo do koroninega roba. Longitudinalen in marginalen peri­prokt ter peristom sta zakrita. Na določenih površinah korone so vidni številni nastavki (tuberkli) za njihove nekdanje tanke in kratke bodice.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
23:
pr 1
 65
 51
 30
 ?
 ?
 40
 


Primerjava: Naš primerek oblikovno večinoma ustreza primerkom Cotteau-ja (1888: Pl. 158-160), le da so Cotteau-jevi primerki nekoliko manjši od našega primerka (pr 1) iz najdišča Pasji rep. Cotteau (1888: 563) navaja dimenzije raziskovanih primerkov: dolži­na korone 53-55, širina 40-46 in višina 23-26 mm.
Pripombe: Nekatere vrste ehinantusov so si zelo podobne oziroma so med njimi zanemarljive razlike, naprimer med vrstami: Echinanthus ducroqui Cotteau, 1883 (Cotteau 1888: 564), E. michelini Desor, 1857 (Cotteau 1888: 575) in E. issyaviensis Munier-Chal­mas, 1887 (Cotteau 1888: 555).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte­au (1888: 564) primerke vrste Echinanthus bonissenti omenja iz nekaj nahajališč srednjeeocenskih skladov v Franciji (Fresville, Orglandes, Arthon).
Echinanthus bufo Laube, 1868
Tab. 3, sl. 24
1868	Echinanthus Bufo Laube – Laube, 22, Taf. 4, Figs. 1, 1a-1b
1874	Echinanthus bufo, Laube? – Taramelli, 16
1889	Echinanthus bufo, Laube, 1868 – Cotteau, 639
Nahajališče in primerek: Dolenje-Breg: db 2.
Opis: Razmeroma nizka korona je ovalne oblike in precej poškodovana. Na dorzalni strani je apikalni del z razmeroma širokimi petali pomaknjen navspred. Na ventralni strani korone je opazna longitudinalna vbo­čenost. Periprokt in peristom sta zakrita.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
24:
db 2
 66
 52
 24
 4
 ?
 36
 


Primerjava: Čeprav naš primerek (db 2) izgleda razmeroma slabo ohranjen, je po velikosti in ovalnem ambitusu še najbolj primerljiv z Laube-jevo vrsto Echi­nanthus bufo (1868: Taf. 4, Figs. 1, 1a-1b), ki meri v dol­žino 62,5 mm, v širino 51 in višino 23,5 m. Tudi osre­dnja vbočenost oralnega dela in značilen režast in marginalno ležeči periprokt ustrezajo omenjeni vrsti. Deloma ustreza tudi primerku Desor-jeve vrste Echi­nanthus depressus, ki ga prikazuje Schafhäutl (1863: Taf. 17, Figs. 3, a-d).
Opomba: Primerki rodu Echinanthus so v eocenu raziskovanega območja izredno redki, saj sta bila naj­dena le dva primerka. Prav tako redki so tudi v eocen­skih skladih Istre.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Laube (1868: 22) vrsto Echinanthus bufo omenja iz najdišča Monte Magré v okolici Vicenze. Taramelli (1874: 6-7, 16) poroča o najdbah te vrste iz okolice Labina ter z območja med Vicenzo in Verono v Italiji. Cotteau (1889: 640) poroča o istem nahajališču pri Vicenzi v Italiji, dodaja pa še najdišče v okolici Labina (Albona) v Istri ter piše, da so primerki te vrste redki.
Ordo Echinolampadoida Kroh & Smith, 2010
Familia Echinolampadidae Gray, 1851
Genus Echinolampas Gray, 1825
Kier (1966: U506) poroča, da je rod Echinolampas kozmopolitski in da živi od eocena dalje, danes živijo ehinolampasi v Indopacifiku.
Echinolampas affinis (Goldfuss, 1829)
Tab. 3, sl. 25; tab. 4, sl. 26-27
1829	Clypeaster affinis nobis. – Goldfuss, Tab. 42, Figs. 6. a, b, c
1862	Clypeaster affinis nobis. – Goldfuss, 125, Tab. 42, Figs. 6. a, b, c
1865	Echinolampas affinis Desmoulins 1837 var. Echi­nolampas dilatatus Agassiz – Ooster, 75, Pl. 14, Figs. 1-2
1965	Echinolampas affinis Goldfuss 1826 – Roman, 266
Nahajališča in primerki: Dolenje–Breg: db 4, Lo­kavec-Brod: lb 29 in Dolenje-Breg: 1084.
Opis: Ovalna korona srednje velikosti je razmero­ma nizka. Anterioroni rob je ožji in polkrožen, poste­riorni je širši in široko polkrožen. Apikalni del leži subcentralno, petali so ozki, dolgi in rahlo izbočeni. Na ventralni strani korone je subcentralni del vbočen, kjer leži poglobljen peristom. Transverzalno ovalen periprokt leži na posteriornem robu. Celotna korona je posuta z drobnimi nastavki za bodice.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
25:
db 4
 60
 52
 29
 5
 ?
 34
 
26:
lb 29
 60
 51
 25
 ?
 ~30
 ?
 
27:
1084
 58
 50
 26
 ?
 29
 33
 


Primerjava: Naši primerki iz najdišča Dolenje-B: (db 4), Lokavec-B: (lb 29) in Dolenje-Breg: (1084) so ve­likostno in oblikovno primerljivi s primerkom Goldfuss-a (1829: Tab. 42, Figs. 6a, b in c). Predvsem je značilna razmeroma nizka korona z nekoliko širšim posteriornim delom.
Pripombe: Z oralnega dela primerka lb 29 iz naj­dišča Lokavec-Brod je dr. Jernej Pavšič vzel vzorec za nanoplanktonsko analizo in 21. novembra 2000 sporo­čil, da nanoplanktonska flora kaže na cono NP 11, torej na spodnji eocen oziroma zgornji ilerdij.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Goldfuss (1862: 125) jo omenja iz terciarnih skladov blizu Bruslja (Brüssel) v Belgiji. Roman (1965: 266) piše, da je vrsta Echinolampas affinis ugotovljena v zgornjelutetijskih plasteh najdišča Mont Cassel (Nord) v bruseljski regiji.
Echinolampas amygdala Desor, 1847
Tab. 4, sl. 28-29
1858	Echinolampas Amygdala Desor – Desor, 304
1881	Echinolampas amygdala, Desor – Loriol, 96, Pl. 6, Figs. 2-3
1961	Echinolampas cf. linaresi Cotteau. – Roman, 519, Pl. 19, Figs. 2a-2c
1965	Echinolampas amygdala Desor in Agassiz et Desor 1847 – Roman, 268
2007a	Echinolampas amygdala Desor in Agassiz et Desor, 1847 – Mikuž, 271, Tab. 2. sl. A-B
Nahajališči in primerka: Plače: 8261 in Zalošče–Paradiž: 1123.
Opis: Korona je ovalnega ambitusa in nizko izbo­čena. Apikalni del z ozkimi in kratkimi petali je po­maknjen navspred. Peristom leži subcentralno, peri­prokt pa inframarginalno. Celotna površina korone je prekrita z drobnimi tuberkuli.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
28:
8261
 34
 29
 14
 ?
 18
 22
 
29:
1123
 27
 22
 13
 ?
 12
 16
 


Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Echinolampas amygdala omenjajo iz eocenskih lutetij­skih skladov Egipta (Desor 1858: 305), (Loriol 1881: 96) in (Roman 1965: 268). Iz lutetijskih plasti Turčije in Španije jo omenja Roman (1961: 519). 
Echinolampas dilatata Agassiz, 1839
Tab. 4, sl. 30
1839	Echinolampas dilatatus Ag. – Agassiz, 61, Tab. 13 bis, Figs. 5-6
1840	Echinolampas dilatatus Ag. – Agassiz, 5
1865	Echinolampas affinis Desmoulins 1837 var. dila­tatus Agassiz – Ooster, Pl. 14, Figs. 1-2
1961	Echinolampas dilatatus Agassiz – Roman, 518, Pl. 19, Figs. 1a-1c
1965	Echinolampas dilatata Agassiz 1839 – Roman, 277
Nahajališče in primerek: Potoče: po 1.
Opis: Srednje velika in široko ovalna korona je nizka. Apikalni del je nekoliko navspred pomaknjen, petali so različnih dolžin in izbočeni. Ventralna stran korone je rahlo vbočena, na najglobljem subcentral­nem delu je peristom, transverzalno ovalen periprokt leži inframarginalno. Površina korone je prekrita z zelo na gosto posejanimi nastavki za bodice.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
30:
po 1
 70
 56
 23
 7
 36
 43
 


Primerjava: Primerek iz Potoč (po 1) oblikovno, velikostno ter z vsemi ostalimi morfološkimi značil­nostmi zelo ustreza Ooster-jevima primerkoma (1865: Pl. 14, Figs. 1-2). Po višini korone in deloma obli­ki oziroma ambitusu ustreza tudi slabo narisanemu primerku Agassiz-a (1839: Tab. 13 bis, Figs. 5-6).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Agas­siz (1839: 61, 99) vrsto Echinolampas dilatata opisuje iz terciarnih apnencev švicarskih Alp. Tudi Ooster (1865: 76) jo omenja iz terciarnih plasti švicarskih naj­dišč. Roman (1961: 518) jo opisuje iz lutetijskih skladov Turčije. Roman (1965: 277) jo omenja iz zgornjelutetij­skih skladov švicarskih Alp, Koroške v Avstriji, Ma­džarske, Transilvanije in Anatolije v Turčiji.
Echinolampas leymeriei Cotteau, 1863
Tab. 4, sl. 31
1863	Echinolampas Leymeriei, Cotteau, 1863. – Cot­teau, 105
1890	Echinolampas Leymeriei, Cotteau, 1863. – Cot­teau, Pl. 227, Figs. 4-5; Pl. 228, Figs. 1-4
1927	Echinolampas leymeriei Cotteau – Lambert, 76, Pl. 4, Figs. 11-12
1930	Echinolampas aff. subcylindricus Desor. – Colli­gnon, 557, Taf. 31, Figs. 3, 3a-3b
1964	Echinolampas leymeriei Cotteau, 1863 – Sapun­džieva, 19, Tabl. 7, Figs. 4a-4c
1965	Echinolampas leymeriei Cotteau 1863 – Roman, 288
Nahajališče in primerek: Vremščica LE1: 581.
Opis: Majhna in jajčasto ovalna korona je srednje izbočena z debelo zaobljenimi robovi. Anteriorna stran korone je polkrožna, posteriorna rahlo priostre­na. Apikalni del je navspred pomaknjen, petali so krat­ki in rahlo vbočeni. Na ventralni strani leži peristom subcentralno, skoraj okrogel periprokt je inframargi­nalen. Na površini celotna korone so vidni nastavki za bodice.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
31:
LE1:581
 27
 19,5
 13,5
 3,5
 ~14
 ~15
 


Primerjava: Cotteau-jeva primerka (1890: Pl. 228, Figs. 2-3) sta zelo primerljiva z našim primerkom z Vremščice LE-1: 581. Lambert-ova (1927: Pl. 4, Figs. 11-12) sta velikostno in morfološko še bolj primerljiva z našimi primerki.
Pripombe: Roman (1965: 288) piše, da je Colli­gnon-nova (1930) vrsta Echinolampas aff. subcylindri­ca v bistvu vrsta E. leymeriei.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte­au (1863: 105) vrsto Echinolampas leymeriei opisuje iz eocenskih numulitnih skladov najdišča Alaric (Aude) v Pirenejih. Nadalje še navaja, da je D`Archiac-ova vrsta (1846: 203, Pl. 6, Figs. 3, 3a-3b) Echinolampas el­lipsoidalis podobna vrsti E. leymeriei. Cotteau (1890) jih opisuje iz srednjeeocenskih plasti Francije. Lam­bert (1927: 76) jo omenja iz eocenskih skladov najdišč Aude in Montefalcó v Pirenejih. Collignon (1930: 558) jo opisuje iz eocenskih plasti najdišča Dobranber­ge na Koroškem v Avstriji. Sapundžieva (1964: 20) jo opisuje iz spodnjeeocenskih skladov Bolgarije. Roman (1965: 288) jih omenja iz spodnjelutetijskih plasti Fran­cije, Alaric (Aude), Montagne Noire et Minervois (Aude et Hérault) in Landes (Coudures), iz enako sta­rih plasti v Španiji (Monfalco - Katalonija), iz zgornje­lutetijskih Koroške v Avstriji in lutetijsko-priabonij­skih skladov Bolgarije.
Echinolampas ottellii Taramelli, 1869
Tab. 4, sl. 32
1869	Echinolampas Ottellii Taramelli – Taramelli, 3, Tav. 1, Figs. 9-12
1965	Echinolampas ottellii Taramelli 1868-1869 – Roman, 293
Nahajališče in primerek: Zalošče–Rojc: zr 4.
Opis: Nizko-hlebčasta korona ima skoraj okrogel ambitus. Apikalni del s petali leži subcentralno, petali so ozki in dolgi. Na rahlo vbočeni ventralni strani ko­rone leži trapezasto ustje subcentralno. Transverzalno ovalen periprokt leži inframarginalno. Na posameznih delih korone so vidni drobni nastavki za bodice.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
32:
zr 4
 34
 31
 16
 5
 18
 22
 


Primerjava: Taramelli-jev primerek meri 35 x 32 x 12 mm (1869: 33), torej je nekoliko nižji, dolžina in širina pa sta primerljivi z našim primerkom zr 4 iz naj­dišča Zalošče-R.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Echinolampas ottellii omenja Taramelli (1869: 33) iz najdišča Ottellio di Buttrio. Roman (1965: 293) jo prav tako omenja iz najdišča Ottellio di Buttrio pri Udinah (Vidmu) vendar dodaja, da je najdena v zgornjelutetij­skih skladih.
Echinolampas silensis Desor (in Loriol, 1875)
Tab. 4, sl. 33
1876	Echinolampas silensis, Desor. – Loriol, 73, Pl. 10, Figs. 1-4
1965	Echinolampas silensis Desor in Loriol 1875 – Roman, 299
2007a	Echinolampas silensis Desor in Loriol, 1875 – Mikuž, 271, Tab. 2, sl. C-E
Nahajališče in primerek: Plače: 8263.
Opis: Majhna in dokaj ploščata korona ima ovalen ambitus. Apikalni del je pomaknjen navspred, petali so ozki in različnih dolžin. Transverzalno ovalen peri­stom je tudi pomaknjen navspred, periprokt je zakrit ob posteriornem robu. Na nekaterih mestih korone so vidni nastavki za bodice.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
33:
8263
 27
 23
 10
 ?
 15
 18
 


Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Echinolampas silensis omenja Loriol (1876: 73) iz eo­censkih lutetijskih skladov Švice in Nemčije. Tudi Roman (1965: 299) jo omenja iz enako starih plasti Švice, Nemčije, Španije in Turčije.
Echinolampas studeri Agassiz, 1839
Tab. 5, sl. 34-35
1839	Echinolampas Studeri Ag. – Agassiz, 58, Tab. 9, Figs. 4-6
1840	Echinolampas Studeri Ag. – Agassiz, 5
1865	Echinolampas Studeri Agassiz 1839. – Ooster, 78, Pl. 15, Figs. 2-7
1876	Echinolampas Studeri, Agassiz. – Loriol, Pl. 8, Figs. 5-7
1930	Echinolampas Studeri Ag. – Collignon, 556
1933	Echinolampas Studeri Ag. – Gočev, 53, Tabl. 4, Figs. 4-5, textfig. 10
1964	Echinolampas studeri L. Agassiz, 1839 – Sapun­džieva, 20, Tabl. 8, Figs. 1a-1c
1965	Echinolampas studeri Agassiz 1839 – Roman, 300
2003	Echinolampas studeri L. Agassiz, 1839 – Mikuž & Klepač, 540-541, 162 A-C
Nahajališči in primerka: Zalošče–Paradiž: zp 5 in Dolenje-Breg: 1705.
Opis: Srednje velika in srednje izbočena korona je ovalnega videza. Apikalni del in peristom ležita subcentralno. Petali so ozki in zelo dolgi, ventralna stran korone je precej vbočena, peristom je trapezaste oblike, periprokt je transverzalno ovalen na posteri­ornem robu. Površina korone je posuta z drobnimi tuberkuli.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
34:
zp 5
 69
 64
 30
 4
 35
 40
 
35:
1705
 62,5
 54
 28
 ~5
 ~31
 ~35
 


Primerjava: Agassiz-ov primerek (1839: Tab. 9, Figs. 4-6) je deformiran in poškodovan tako, da ustre­zna primerjava ni mogoča. Bolj primerljiv je naš pri­merek z Ooster-jevima primerkoma (1865: Pl. 15, Figs. 3 in 7). Najbolj pa ustreza naš primerek (zp 5) iz nahajališča (Zalošče-P) primerku, ki ga predstavlja Sapundžieva (1964: Tabl. 8, Figs. 1a-1c). Popolna pri­merjava ni mogoča ker je pri našem primerku peri­prokt poškodovan oziroma je tisti del korone odlom­ljen.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Loriol (1876: 68) poroča, da so primerke vrste Echinolampas studeri našli v spodnjelutetijskih skladih številnih naj­dišč v Švici. Sapundžieva (1964: 21) piše, da je ta vrsta morskega ježka najdena v lutetijskih skladih Bolgarije, ugotovili pa so jo tudi v podobno starih plasteh Švice, Nemčije na Bavarskem in na Koroškem v Avstriji. Roman (1965: 300) navaja, da so to vrsto našli v lutetij­skih skladih Švice, avstrijske Koroške, Madžarske, Transilvanije in Bolgarije. Mikuž in Klepač-eva (2003: 540) jo predstavljata iz spodnjelutetijskih skla­dov z otoka Krka na Hrvaškem.
Ordo Clypeasteroida L. Agassiz, 1835
Familia Plesiolampadidae Lambert, 1905
Genus Plesiolampas Duncan & Sladen, 1882
Kier (1966: U508) piše, da so osebki rodu Plesio­lampas živeli samo v obdobjih paleocena in eocena. Različne pleziolampase so našli v kamninah že ome­njenih starosti v Indiji, Afriki, Evropi in na Tasmaniji.
Plesiolampas heberti (Cotteau, 1887)
Tab. 5, sl. 36
1887	Oriolampas Heberti, Cotteau, 1887. – Cotteau, 505, Pl. 137, Figs. 1-6; Pl. 138, Figs. 1-3
Nahajališče in primerek: Vipolže: v 2/1.
Opis: Srednje velika, ovalno-kapasta korona je vi­soka. Sprednji del korone je širši od njenega zadnjega dela. Apikalni del je subcentralen, petali so dolgi in ozki. Ventralni del korone je raven, z vbočenim osre­dnjim delom, kjer leži poglobljeno ustje ali peristom. Periprokt je longitudinalno ovalen blizu posteriornega roba. Površina korone je bolj poredkoma posejana z zelo drobnimi nastavki za bodice.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
36:
v 2/1
 62
 52
 32
 9
 29
 37
 


Primerjava: Naš primerek iz Vipolž (v 2/1) je v glavnem primerljiv s Cotteau-jevimi (1887: Pl. 137-138). Čeprav je pri našem primerku periprokt poško­dovan, se da slutiti nekoliko drugačno oblikovanost periprokta, ki je ovalne oblike v anteriorno-posterior­ni smeri in leži inframarginalno, pri Cotteau-jevih je periprokt bolj okrogle oblike. Velikost Cotteau-jevih (1887) primerkov z dolžino korone od 60 do 66, širino od 50 do 57 in višino od 28 do 29 mm so primerljive z velikostmi našega primerka. Pri nekaterih skupinah morskih ježkov poznamo velike razpone v velikostih njihovih koron.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte­au (1887: 508) poroča, da so primerke vrste Plesiolam­pas heberti našli v zgornjeeocenskih skladih najdišč Pont de Loutz in Biholoup v Franciji.
Plesiolampas michelini (Cotteau, 1856)
Tab. 5, sl. 37-38
1856	Amblypygus Michelini, Cotteau, 1856. – Cotteau (Leymerie & Cotteau), 335
1887	Oriolampas Michelini (Cotteau), Munier-Chal­mas, 1882. – Cotteau, 501, Pl. 135, Figs. 1-5
Nahajališči in primerka: Mišje brdo: mb 5 in Pla­nina-Nabojs pri Ajdovščini: pn 1
Opis: Srednje velika in stožčasta korona je v obodu ovalnega videza. Apikalni del leži subcentralno, petali so ozki in dolgi. Tudi peristom leži subcentralno, lon­gitudinalno ozko elipsast periprokt leži blizu in delo­ma na posteriornem robu. Koronina površina je posu­ta z drobnimi tuberkuli.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
37:
mb 5
 72
 59
 39
 10
 34
 40
 
38:
pn 1
 72
 56,6
 35
 13
 33
 38
 


Primerjava: Velikost Cotteau-jevih primerkov (1887: 504), ki merijo v dolžino od 68 do 94, širino od 60 do 89 in višino od 30 do 41 mm, je do neke mere primerljiva z našima primerkoma iz Mišjega brda (mb 5) in najdišča Planina-Nabojs (pn 1).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte­au (Leymerie & Cotteau 1856: 335) vrsto Plesiolam­pas michelini omenja iz najdišča Ausseing pri kraju Saint-Michel. Cotteau (1887: 505) pa jo znova omenja iz istega najdišča in več drugih najdišč srednjeeocen­skih skladov v Franciji in Španiji.
Plesiolampas sp. 1
Tab. 5, sl. 39
Nahajališče in primerek: Dolenje-Breg: 3687.
Opis: Srednje velika, stožčasta in v ambitusu oval­na korona ima apikalni del pomaknjen navspred. An­teriorni del korone je kratek in strm, posteriorni dolg in položen. Petali so dolgi in ozki, zvezdast in poglo­bljen peristom leži subcentralno. Perirpokt ni ohra­njen. 
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
39:
3687
 64
 50
 32
 ?
 32
 40
 


Primerjava: Pleziolampas (3687) iz najdišča Dole­nje-Breg je podoben vrsti Plesiolampas michelini, ven­dar lahko opazujemo nekoliko večji premik apikalnega dela proti anteriornemu robu korone.
Plesiolampas sp. 2
Tab. 5, sl. 40; tab. 6, sl. 41
Nahajališči in primerka: Dolenje-Breg: 3685 in Dolnje Cerovo: 4341.
Opis: Majhna in elipsasto ovalna korona je manj izbočena, apikalni del je navspred pomaknjen, petali so ravni, ozki in različnih dolžin. Zvezdasto ustje leži subcentralno, longitudinalno ovalen priprokt je blizu posteriornega roba. Površina korone je precej abradi­rana.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
40:
3685
 50
 40
 24
 ?
 23
 30
 
41:
4341
 44 (2/3)
 41
 25
 ?
 ?
 ?
 


Primerjava: Primerka (3685) in (4341) iz navede­nih slovenskih najdišč sta oblikovno znotraj rodu Ple­siolampas, odstopata predvsem po velikosti in še neka­terih manjših detajlih.
Pripomba: Primerek (4341) iz Dolnjega Cerovega se loči od primerka (3685) iz najdišča Dolenje-Breg po drugačnem razmerju med dolžino in širino korone ter po bolj široko ovalnem ambitusu.
Familia Conoclypeidae Zittel, 1879
Genus Conoclypus L. Agassiz, 1839
Wagner & Durham (1966: U448) pišeta, da so predstavniki družine Conoclypeidae živeli od eocena do miocena, predstavniki rodu Conoclypus so znani iz eocena Mediterana, Madagaskarja, Indije, Brazilije ter iz miocena Italije. Vrsta Conoclypus conoideus (Leske) je pogostna v srednjem eocenu.
Conoclypus conoideus (Leske, 1778)
Tab. 6, sl. 42
1778	Clypeus conoideus. – Leske, 95, Tab. 43, Fig. 2
1789	»Echinites irregulares« – Hacquet, 45, XVI, Vig. 3; 42, Vig. 4
1820	Echinites conoideus vel Istriacus Schloth. – Sc­hlotheim, 311
1829	Clypeaster conoideus Lam. – Goldfuss, Tab. 41, Figs. 8a-8b
1836	Galerites conoideus. Lam. – Grateloup, 51, Pl. 2, Fig. 3
1839	Conoclypus conoideus Ag. – L. Agassiz, 64-66, Tab. 10, Figs. 14-16
1840	Conoclypus conoideus Ag. – L. Agassiz, 5
1850	Conoclypus conoideus, Agass. – D`Archiac, 426
1862	Clypeaster conoideus Lam. – Goldfuss, 123, Tab. 41, Figs. 8a-8b
1966	Conoclypus conoideus (Leske) – Wagner & Dur­ham, U448, Figs. 333. 1a-1b
1998	Conoclypus conoideus Goldfuss – Schultz, 47, Taf. 16, Fig. 1
2003	Conoclypus conoideus (Leske, 1778) – Mikuž & Klepač, 526-527, 155, Figs. A-C
2004	Conoclypus conoideus (Leske) – Moosleitner, 35
2010	Conoclypus conoideus (L. Agassiz, 1839) – Mikuž, 27, Tab. 1-5
2010	Conoclypus conoideus (Leske, 1778) – Kroh & Smith, 150
Nahajališče in primerek: Dolnji Mlin: dm 1.
Opis: Ohranjen je posteriorni del visoko konične hišice z ambulakroma V. in I. ter tremi vmesnimi inte­rambulakralnimi polji 4, 5 in 1. Ostanek hišice ima precej strm zadnji del in še bolj strma oba lateralna dela. Ambulakra sta ravna in široka, interambulakral­na polja so nekoliko izbočena. Na notranji strani am­bulakrov je po en niz razmeroma velikih okroglih do ovalnih por. Oralna stran je ravno-ploščata kar je zna­čilno za to vrsto, na sredini 5. interambulakralnega polja leži velik ovalen periprokt v vzdolžni anteriorno­-posteriorni oziroma longitudinalni smeri hišice. In­framarginalen periprokt leži povsem ob zadnjem robu korone in meri 18 x 10 mm. Površina ostanka hišice je pokrita s številnimi okroglimi nastavki za bodice.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
42:
dm 1
 88 (1/2)
 105
 72
 17
 ?
 ?
 


Primerjava: Večji primerki vrste Conoclypus cono­ideus, ki smo jih našli v Istri, imajo površino korone razmeroma enakomerno gladko, brez dodanih izboče­nih ali poudarjenih površin korone. Pri primerku iz Dolnjega Mlina (dm1) je opaziti izbočenost interam­bulakralij, kar smo opazili tudi pri manjšemu primer­ku iz Ćopija (ĆoR/9). Morda so to morfološki znaki mlajših primerkov iste vrste?
Pripombe: Primerkov vrste Conoclypus conoideus dosedaj še nismo registrirali v eocenskih kamninah Slovenije. Potemtakem je najdišče Dolnji Mlin zaen­krat edino najdišče tega nepravilnega morskega ježka pri nas. Žal je ohranjena le manjša polovica njegove robustne in visoko obokane korone.
Veliko vrsto koničnega konoklipusa so do nedav­nega pripisovali različnim avtorjem: Leske-ju, L. Agas­siz-u, obema Leske-ju in Agassiz-u, Lamarck-u ter Goldfuss-u. Kakor je videti, gre za različna mnenja. Današnji svetovni avtoriteti Kroh in Smith (2010: 150) na področju raziskovanja fosilnih morskih ježkov vrsto Conoclypus conoideus pripisujeta Leske-ju. To­krat smo tudi mi omenjeno markantno obliko pripisa­li Leske-ju, ker smo upoštevali njuno mnenje.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Prva predstavitev morskega ježka rodu Conoclypus je z risbo zabeležena v knjigi švicarja C. N. Lang-a iz leta 1708 (Hagn in sod. 1992: 196). Leske (1778: 97) jo prav tako z risbo (Tab. 43, Fig. 2) opisuje iz najdišča v okolici kraja Dax v južnozahodni Franciji. Hacquet (1789: 43-47) in Schlotheim (1820: 311) poročata o najdbah tovrstnega morskega ježka iz najdišč v Istri. Gratelo­up (1836: 52) omenja konoklipuse iz najdišč v Franciji, Italiji, Nemčiji in Istri na Hrvaškem. Agassiz (1839: 65) in (1840: 5) poroča o najdbah konoklipusov iz Francije, Nemčije, Italije, Krima in Švice. D`Archiac (1850: 426) in Cotteau (1863: 112) poročata, da so ko­noklipuse našli v eocenu Francije, Španije, Švice, Nem­čije, Italije, Krima in Egipta. Ooster (1865: 90) poroča o najdbah iz Švice. Taramelli (1869: 34) in (1874: 20) poroča o najdbah teh velikih morskih ježkov iz eocena Italije in številnih najdišč v Istri ter z otoka Krka. Lo­riol (1876: 84), (1881: 81) in (1883: 15) piše, da so jih našli tudi v eocenu Švice, Egipta in Libije. Dainelli (1915: 364) poroča o najdbah vrste Conoclypus conoide­us iz eocena Italije in Istre. Istrske konoklipuse ome­njajo še Degli Innocenti (1924a: 299), D`Ambrosi (1926: 119), Collignon (1930: 547), Barčić (1952), Pa­vlovec (1960), Kochansky-Devidé (1964), Sokač in Blašković (1971), Mitrović-Petrović (1970: 172-173) in Ramovš (1974: 189). Slednja jih omenja tudi iz Promine in Benkovca. Richter in Seibertz (1978: 560-561) opisujeta primerke vrste Conoclypus conoide­us iz eocenskih plasti Grčije. Mi mislimo, da sicer gre za rod Conoclypus, vendar ne za visoko hlebčasto vrsto C. conoideus. Mikuž in Klepač (2003: 526) pišeta, da so konoklipusi ugotovljeni tudi v spodnjelutetijskih plasteh na otoku Krku. Mikuž (2007b: 103), (2008: 15) in (2010: 27) poroča o najdbah konoklipusov iz najdišč v okolici Roča, Forčićev in Ćopija v Istri. Mikuž in sod. (2014: 20) poročajo o najdbi dveh delov peristoma rodu Conoclypus iz eocena najdišča Gračišće pri Pazinu.
Conoclypus anachoreta L. Agassiz, 1839
Tab. 6, sl. 43
1839	Conoclypus anachoreta Ag. – Agassiz, 63, Tab. 10, Figs. 5-7
1840	Conoclypus Anachoreta Ag. – Agassiz, 5
1847b	Conoclypus anachoreta Agass. – Agassiz & Desor, 168
1865	Conoclypus anachoreta Agassiz 1839 – Ooster, 84, Pl. 18, Figs. 1-3
1876	Conoclypeus anachoreta, Agassiz. – Loriol, 77, Pl. 12, Figs. 2, 2a-2b
1915	Conoclypeus anachoreta Agassiz. – Dainelli, 362, Tav. 42, Figs. 21-22
1915	Conoclypeus anachoreta Ag. – Fabiani, 243
1930	Conoclypus anachoreta Ag. – Collignon, 547
1933	Conoclypeus anachoreta Ag. – Gočev, 46, Tabl. 3, Fig. 5
1964	Conoclypus anachoreta L. Agassiz, 1839 – Sapun­džieva, 28, tabl. 11, Figs. 2a-2c, 3a-3c
1964	Conoclypus gotshevi sp. nov. – Sapundžieva, 30, Tabl. 14, Figs. 2a-2c
2003	Conoclypus anachoreta L. Agassiz, 1839 – Mikuž & Klepač, 524-525, Figs. 154 A-C
2007a	Conoclypus anachoreta L. Agassiz, 1839 – Mikuž, 270, Tab. 1, sl. A-C
Nahajališče in primerek: Plače: 8259.
Opis: Razmeroma majhna in v obodu skoraj okro­gla in hlebčasta korona s centralnim apikalnim delom. Štiri gonopore so razporejene v obliki trapeza. Petali z ambulakralijami so široki in na površju ravni. Ven­tralna stran je ravna do rahlo vbočena v osrednjem delu, kjer je peterostranična odprtina peristoma. Peri­prokt ni ohranjen, koronina stena je zelo poškodovana.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
43:
8259
 49
 47
 30
 ?
 23
 24
 


Stratigrafska in geografska razširjenost: Agas­siz (1839: 63), Agassiz in Desor (1847b: 168), Ooster (1865: 84) in Loriol (1876: 77) vrsto Conoclypus ana­choreta omenjajo iz eocenskih skladov Švice. Oppen­heim (1901: 148) poroča, da so vrsto Conoclypeus ana­choreta našli v srednjeeocenskih skladih Koroške (Guttaring-Kotarče), v Švici in Franciji. Dainelli (1915: 363) in Fabiani (1915: 242) jo omenjata iz eocen­skih skladov Italije (Furlanija). D`Ambrosi (1926: 119) poroča, da so jo našli tudi v eocenu Istre. Collignon (1930: 548) piše, da so jo našli tudi v eocenu Avstrije, Nemčije, Švice in Španije. Sapundžieva (1964: 28) jo omenja iz lutetijskih plasti Bolgarije, Švice, Nemčije in Francije. Mikuž in Klepač (2003: 524) jo predstavljata tudi iz eocena otoka Krka na Hrvaškem. Mikuž (2007a: 270) vrsto Conoclypus anachoreta predstavlja iz eocena najdišča Plače v Vipavski dolini.
Conoclypus stefaninii (Dainelli, 1915)
Tab. 7, sl. 44-45
1915	Conoclypeus Stefaninii n. sp. – Dainelli, 364, Tav. 42, Figs. 15, 24; Tav. 43, Figs. 13, 18
Nahajališči in primerka: Vipolže 2: v2/2 in Črni­če: 7931.
Opis: Hišica je ovalna, spredaj široka in polkro­žna, zadaj ozka in bolj eliptična. Vrh leži subcentralno, pomaknjen je nekoliko proti sprednjemu delu. Ambu­lakri so od vrha pa nekako do sredine korone vbočeni oziroma malo poglobljeni. Ambulakri so široki in malce ukrivljeni. Hišica je visoka z bolj strmim spre­dnjim in bolj položnim zadnjim delom hišice. Inte­rambulakralna polja so izbočena. Oralna stran je na obodu ravna do zaobljena, v sredini močno vbočena z značilnim zvezdasto oblikovanim peterokrakim peri­stomom. Interambulakralni deli so široki in se nekako pri ustih končajo, dočim so ambulakaralni zaključki zelo ozki in potonejo v samo ustje. Periprokt je vzdol­žno ovalen v anteriorno-posteriorni smeri povsem na robu zadnjega dela korone in v sredini 5. interambula­kralnega polja. Periprokt, ki meri 14 x 7 mm, leži na sredini bazalnega dela korone. Celotna korona je posu­ta s številnimi zelo drobnimi in okroglimi nastavki za bodice.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
44:
v 2/2
 102
 83
 61
 15
 47
 55
 
45:
7931
 105
 79
 57
 17
 49
 57
 


Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Conoclypus stefaninii opisuje Dainelli (1915: 365) iz eocenskih plasti najdišč Ottelio di Buttrio in Buttrio v Furlaniji. Podoben primerek tej opisani vrsti, ki smo ga uvrstili k Conoclypus sp. je bil najden v cuisijskih do spodnjelutetijskih apnencih pred viaduktom Črni Kal (Mikuž in Knez 2008).
Conoclypus sp.
Tab. 8, sl. 46
Nahajališče in primerek: Mišje brdo: 1187.
Opis: Zelo majhna korona je v obodu ovalna, api­kalni del je nekoliko pomaknjen proti anteriornemu delu. Primerek (1187) iz Mišjega brda je lateralno sti­snjen in periprokta ne moremo opazovati. Po obliko­vanosti ambulakralij, ravnem oralnem delu in subcen­tralnem in dokaj tipičnemu peristomu sklepamo, da primerek pripada rodu Conoclypus.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
46:
1187
 31,5
 26
 17
 ?
 14
 17
 


Infraordo Laganiformes Desor, 1847
Familia Echinocyamidae Lambert & Thiéry, 1914
Genus Echinocyamus van Phelsum, 1774
Durham (1966: U469) piše, da se prvi primerki rodu Echinocyamus pojavijo v zgornji kredi in so se ob­držali do danes. Fosilne ehinociamuse najdemo skoraj povsod na Zemlji, recentni pa prebivajo v morjih Evro­pe in na območju Indopacifika.
Echinocyamus sp.
Tab. 8, sl. 47-48
Nahajališče in primerka: Lokavec–Brod: L 4-1440 in L 2-1438.
Opis: Primerek (L4-1440) ima majhno, ovalno ko­rono s precej izbočenim aboralnim delom. Apikalni del je nekoliko navspred pomaknjen, petali so široki in kratki, sprednja parna petala sta zelo razprta. Na sre­dini oralne strani leži peristom, blizu posteriornega roba pa okrogel periprokt. Po položaju peristoma in periprokta sklepamo na rod Echinocyamus.
Drugi primerek (L2-1438) je precej poškodovan, bistveno manjši in bolj ploščat. Apikalni del s petali je pomaknjen navspred, ovalen peristom leži blizu osre­dnjega dela oralne strani, periprokta ni videti. 
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
47:
L4-1440
 11,5
 10
 7
 2
 4
 8
 
48:
L2-1438
 9
 8
 5
 ?
 ?
 ?
 


Primerjava: Po določenih morfoloških značilno­stih, velikosti in višini korone ter oblikovanosti ambi­tusa je primerek L 4-1440 iz najdišča Lokavec–Brod zelo podoben vrsti Echinocyamus luciani P. de Loriol 1880, ki je bila najdena v eocenskih skladih blizu Kaira v Egiptu (Loriol 1881: 74, Pl. 2, Figs. 8-15) in (Loriol 1883: 11, Taf. 1, Figs. 13, 13a-13d). Naš primerek se raz­likuje od Loriol-ovih predvsem po položaju periprok­ta. Pri našem primerku je blizu zadnjega roba, pri Lo­riol-ovih primerkih je periprokt na sredini med peri­stomom in zadnjim robom.
Pripombe: Ker v literaturi nismo našli povsem ta­kšnega morskega ježka kot je primerek (L4 - 1440) iz najdišča Lokavec-Brod, je povsem mogoče, da gre za novo vrsto. Obstaja tudi možnost, da naš primerek ne pripada rodu Echinocyamus, temveč k nekemu druge­mu rodu. Drugi primerek (L 2 - 1438) je zelo deformi­ran in vrstno nedoločljiv. Morda ne pripada k rodu Echinocyamus, ampak k rodu Fibularia ?
Atelostomata Zittel, 1879
Ordo Spatangoida L. Agassiz, 1840
Familia Hemiasteridae H. L. Clark, 1917
Genus Hemiaster L. Agassiz, 1847
Fischer (1966: U558) piše, da se je rod Hemiaster pojavil v aptiju in se obdržal vse do danes. Hemiastri so kozmopolitski.
Hemiaster archiaci Loriol, 1880
Tab. 8, sl. 49
1881	Hemiaster Archiaci, P. de Loriol, 1880. – Loriol, 104, Pl. 7, Figs. 7, 7a-7d, 8
1887	Trachyaster Archiaci (de Loriol), Cotteau, 1887. – Cotteau, 407
Nahajališče in primerek: Zalošče–Paradiž: 1122.
Opis: Majhna in skoraj okrogla korona ima apikalni del pomaknjen navzad. Anteriorni del korone je širši od posteriornega. Na apikalnem disku sta dve gonopori, sprednja parna petala sta nekoliko daljša od posterior­nih, vsi so kratki, široki in konkavni. Najdaljši anterior­ni se v obliki žleba spušča proti sprednjemu robu koro­ne. Ovalen periprokt leži marginalno, polkrožen peri­stom na oralni strani je blizu anteriornega dela korone.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
49:
1122
 14
 14
 12
 6
 10
 5
 


Primerjava: Primerek (1122) iz najdišča Zalošče­-Paradiž velikostno in morfološko ustreza primerku Loriol-a (1881: Pl. 7, Figs. 7, 7a-7d). Loriol-ovi primer­ki merijo v dolžino v razponu med 12 in 17 mm.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Loriol (1881: 105) vrsto Hemiaster archiaci opisuje iz eocen­skih skladov okolice Thebes v Egiptu. Cotteau (1887: 408) piše, da so primerki te vrste zelo redki, omenja pa isto egiptovsko najdišče kot Loriol (1881).
Genus Ditremaster Munier-Chalmas, 1885
Fischer (1966: U558) piše, da je rod Ditremaster kozmopolitski in da je obstajal od eocena do pliocena.
Ditremaster nux (Desor, 1853)
Tab. 8, sl. 50-54; tab. 9, sl. 55-60; tab. 10, sl. 61-62
1853	Hemiaster nux Des. – Desor, 278
1858	Hemiaster nux Desor – Desor, 374
1865	Hemiaster nux Desor 1853. – Ooster, 107, Pl. 26, Figs. 2
1877	Hemiaster nux Desor. – Dames, 48
1880	Hemiaster nux Desor. – Bittner, 63
1887	Ditremaster nux (Desor), Munier-Chalmas, 1885 – Cotteau, 419, Pl. 117, Figs. 7-12, Pl. 118, Figs. 1-4
1901	Hemiaster basidecorus n. sp. – Oppenheim, 166, Taf. 14, Figs. 3, 3a-3b
1927	Opissaster nux Desor (Hemiaster) Desor, 1853 – Lambert, 94
1966	Ditremaster nux (Desor) – Fischer, U559, Figs. 443. 4a-4c
1973	Ditremaster nux (Desor, 1853) – Szörényi, 64, Tábl. 2, Figs. 6-13; Tábl. 3, Figs. 1-5
1988	Ditremaster nux Desor – Hagn & Schmid, 86-87, Fig. 8
2010	Ditremaster nux (Desor, 1853) – Mikuž, 32, Tab. 11, Sl. 1a-1c
Nahajališča in primerki: Zalošče–Paradiž: zp 2, Lokavec–Brod: lb 28, 1054, 1055, 1078, lb 18, 2281, Bra­nik-Ključ: 2171, 6911, Paradiž: 1124, Zalošče-Rojc: 2384, Dolenje-Breg: 1704 in Zalošče-Rojc: 7965.
Opis: Korona srednje velikosti je v sprednjem delu srčasta, v srednjem delu najbolj izbočena, v zadnjem zožena in strmo odsekana. Apikalni disk je skoraj na sredini korone, sprednja parna petala sta dolga, kon­kavna in razprta, zadnja dva sta zelo kratka, manj kon­kavna in zaprta. Sprednji neparni petal poteka v obliki kanala proti frontalnemu sedlu. Med zadnjima petalo­ma in vse do zadnjega roba poteka ozek greben ali ro­strum. Posteriorni rob je raven in pokončen, blizu ro­struma je ovalen periprokt. Na oralni strani blizu fron­talnega sedla je majhen polmesečast peristom, ki se podaljšuje v razmeroma velik in izbočen plastron. Na površini korone so razmeroma redki in neizraziti na­stavki za trnaste bodice.
Njihove korone so različnih velikosti, dolge in ši­roke so od 20 do 28 mm in visoke od 14 do 22 mm. Zanje je značilen okrogel ambitus, dolžina in širina sta pri nekaterih povsem enaki, pri drugih skoraj enaki.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
50:
zp 2
 28
 28
 22
 15
 20
 13
 
51:
lb 28
 28,5
 28
 21,5
 12
 20
 14
 
52:
2171
 27
 27
 21
 ?
 20
 14
 
53:
1124
 24
 25
 19
 ?
 18
 13
 
54:
2384
 24,4
 24,5
 18
 ?
 17
 14
 
55:
1704
 25
 25
 19
 ?
 20
 14
 
56:
1055
 25
 23
 19
 ?
 20
 13
 
57:
7965
 23
 23
 17
 ?
 17
 15
 
58:
1054
 22
 22
 17
 ?
 16
 12
 
59:
1078
 ?
 24
 18
 ?
 ?
 14
 
60:
lb 18
 20
 20
 15
 10
 13
 8,5
 
61:
6911
 20,2
 20
 14
 ?
 15
 10
 
62:
2281
 21,5
 20,5
 14,5
 ?
 16
 11,5
 


Primerjava: Ker avtor vrste Ditremaster nux Desor (1853 in 1858) ne prikazuje primerkov, lahko prvo primerjavo naredimo šele s primerki Ooster-ja (1865: Pl. 26, Figs. 2) in Cotteau-ja (1887: Pl. 117-118), ki velikostno in morfološko z vsemi ostalimi značil­nostmi ustrezajo našim primerkom. Naši primerki so zelo primerljivi tudi z vrsto Hemiaster basidecorus, ki jo je opisal Oppenheim (1901: 166) iz Ajke (Bakony) na Madžarskem. Mislimo, da ne gre za novo vrsto, temveč za sinonim Desor-jeve vrste Ditremaster nux.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Desor (1853: 278) jo opisuje iz najdišča Sauerbrunnen pri Ibergu v Švici. Desor (1858: 374) jo omenja iz eocen­skih numulitnih skladov istega švicarskega najdišča. Ooster (1865: 107) jo omenja iz najdišča Sauerbrun­nen pri Ibergu. Bittner (1880: 63) omenja primerke vrste Ditremaster nux iz najdišč na otoku Hvaru (Lesi­na), iz okolice Verone, Colli Berici (Pozzolo), z otoka Krka in celo Makarske. Bittner (1880: 110) jo znova omenja iz starejšega terciarja Vičentinsko-Veronskega ozemlja. Dames (1877: 49) omenja najdišče Lonigo, Val Scaranto, San Giovanni Ilarione in še druga številna najdišča v okolici Verone. Cotteau (1887: 423) jo na­vaja iz zgornjeeocenskih najdišč v Franciji (okolica Bi­arritza, Montforta), Švice (Sauerbrunn), iz eocenskih skladov Belgije (Lincent, Wansin, Tournay) in števil­nih nahajališč Italije. Lambert (1927: 94-95) omenja primerke te vrste iz priabonijskih skladov najdišč Coll­-Bas (Carme) in Montbuy pri kraju Igualada v provinci Barcelone v Kataloniji. Fischer (1966: U561) prikazuje primerek iz Francije. Szörényi (1973: 64) jo opisuje iz lutetijskih skladov Madžarske. Hagn in Schmid (1988: 86) jo predstavljajo iz lutetijskih skladov najdišča Alte­beuern (kamnolom Bürgl) na Bavarskem v Nemčiji. Mikuž (2010: 32) poroča, da je v Ćopiju v Istri na Hr­vaškem najden en sam poškodovan primerek (Ćj-14). Mikuž in sod. (2014: 21) opisujejo primerka vrste Di­tremaster nux (Desor, 1853) iz eocenskih plasti pri Gra­čišću blizu Pazina v Istri.
Ditremaster cf. passyi (Cotteau, 1887)
Tab. 10, sl. 63
cf. 1887  Ditremaster Passyi (Sorignet), Cotteau, 1887. – Cotteau, 417, Pl. 117, Figs. 1-6
Nahajališče in primerek: Gojače: 537.
Opis: Korona je precej poškodovana, v obodu okrogla in nizka. Apikalni del z dvema gonoporama je na sredini aboralnega dela, sprednja parna petala sta dolga, rahlo konkavna in razprta, zadnja dva sta zelo kratka in zaprta. Ovalen periprokt leži marginalno, peristom na oralni strani je zelo blizu anteriornega dela korone.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
63:
537
 18
 18
 13
 8
 13
 9
 


Primerjava: Cotteau-jev primerek (1887: Pl. 117, Figs. 1-6) je nekoliko manjši in meri 15 x 14 x 8 mm in je morfološko primerljiv z našim primerkom iz najdi­šča Gojače: 537.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte­au (1887: 419) poroča, da so primerki vrste Ditremaster passyi redki in da so jih našli v srednjeeocenskih skla­dih Francije (Vesly, Fontenay, Authevernes).
Ditremaster schweinfurthi (Loriol, 1881)
Tab. 10. sl. 64
1883	Hemiaster Schweinfurthi, P. de Loriol 1881 – Lo­riol, 34, taf. 8, Figs. 3, 3a-3c, 4, 4a
1887	Ditremaster Schweinfurthi (de Loriol), Cotteau, 1887. – Cotteau, 428
2007a	Ditremaster schweinfurthi (De Loriol, 1881) – Mikuž, 272, Tab. 4, sl. A-B
Nahajališče in primerek: Plače: 8260.
Opis: V obodu kroglasta in nizka korona ima v sprednjem delu izrazito frontalno sedlo, globoka in ka­nalasta sprednja parna petala, zadnja parna petala sta kratka in plitva. Aboralni posteriorni del korone je od­lomljen, oralni del je trebušasto konveksen, peristom je poškodovan.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
64:
8260
 25,5
 25
 17,5
 ?
 22
 11
 


Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Ditremaster schweinfurthi omenjata Loriol (1883: 36) in Cotteau (1887: 428) iz eocenskih plasti Libije. Mikuž (2007a: 272) jo omenja in predstavlja iz eocen­skih plasti najdišča Plače v Vipavski dolini.
Genus Leiopneustes Cotteau, 1885
Fischer (1966: U565) je rod Leiopneustes uvrstil k podrodovom rodu Hypsopatagus Pomel, 1869. Primer­ki rodu Leiopneustes so nizki in bolj ploščati, primerki rodu Hypsopatagus pa bolj visoki in konični. Lejopne­vstesi in hipsopatagusi so živeli v eocenu in oligocenu.
Leiopneustes lefebvrei (Loriol, 1880)
Tab. 10, sl. 65-66
1881	Macropneustes Lefebvrei , P. de Loriol, 1880. – Lo­riol, 131, Pl. 9, Figs. 7, 7a-7b, 8, 8a, 9, 9a
1883	Macropneustes Lefebvrei, P. de Loriol. – Loriol, 50, Taf. 11, 2, 2a-2d, 3
1886	Hypsospatangus Lefebvrei (P. de Loriol), Cotteau, 1886. – Cotteau, 97
Nahajališči in primerka: Branik–Ključ: 2170 in Dolenje–Breg: 1509.
Opis: Nizka korona ovalnega ambitusa ima api­kalni disk s štirimi gonoporami pomaknjen navspred. Anteriorni del korone je širok, zadnji zožen. Petali so približno enakih dolžin in širin, sprednja parna sta pli­tvo vbočena in zelo razprta, zadnja sta ploska in bolj zaprta. Po sredini posteriornega aboralnega dela pote­ka ozek greben. Okrogel periprokt leži na sredini po­končnega zadnjega roba. Na oralni strani leži nekako nasproti apikalnemu delu aboralnega dela polkrožno ustje z močno in navzven zavihano ustno.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
65:
2170
 23
 20
 13
 3
 13,5
 13
 
66:
1509
 23
 21
 12
 ?
 14
 14
 


Primerjava: Primerka (2170) in (1509) sta si veli­kostno in morfološko zelo blizu in pripadata isti vrsti. Naša primerka sta tudi zelo primerljiva z Loriol-ovi­mi primerki (1881: Pl. 9, Figs. 7, 7a-7b) in (1883: Taf. 11, Fig. 2). Loriol (1881: 131) piše, da znaša dolžina koro­ne od 18 do 27 mm, Loriol (1883: 51) pa navaja dolžine koron od 14 do 30 mm.
Nekatere skupne morfološke značilnosti najdemo tudi s Cotteau-jevo (1885: 54) vrsto Eupatagaus croi­zieri iz srednjeeocenskih skladov najdišča Saint-Palais (Charente) v Franciji ter drugimi vrstami rodu Eupata­gus.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Loriol (1881: 133) poroča o najdbah primerkov vrste Leiopne­ustes lefebvrei iz eocenskih skladov Egipta oziroma iz okolice Teb (Thebes). Loriol (1883: 52) piše, da so pri­merki te vrste najdeni v alveolinskih skladih v libijski puščavi (Siut, Minieh, El Guss-Abu-Said, Farafrah). Cotteau (1886: 97) poroča, da je ta vrsta najdena v srednjeeocenskih plasteh v okolici kraja Tébe (Thebes) v Egiptu.
Genus Opissaster Pomel, 1883
Fischer (1966: U565) navaja, da so prve primerke rodu Opissaster ugotovili v eocenskih kamninah, ob­držal pa se je vse do pliocena. Opisastre so našli na območjih Mediterana, Indije in Karibov.
Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
Tab. 10. sl. 67-68; tab. 11, 69-76; tab. 12, sl. 77-80; tab. 13, sl. 81-88; tab. 14, sl. 89-91
1887	Ditremaster Gregoirei, Cotteau, 1887 – Cotteau, 414, Pl. 116, Figs. 1-9
1927	Opissaster Gregoirei Cotteau (Ditremaster), 1887 – Lambert, 95
1930	Opissaster (Ditremaster) Gregoirei Cott. – Colli­gnon, 562, Taf. 32, Figs. 4, 4a-4b, 5, 5a
Nahajališča in primerki: Vremščica LE1: 583, 584, Bačarji-1: 6932, Lokavec-Brod: lb 20, lb 15, Zalo­šče-Paradiž: 1779, Lokavec-Brod: 1095, 2279, 1089, 1096, 1087, 1088, L17-2408, lb 10, lb 9, lb 11, 1051, 2282/2, L 12-1929, L 18-2409, 1090, lb 8, L 15-2406, L 13-1930 in lb 3.
Opis: Njihova korona ima kroglast ambitus, izra­zit frontalni sinus, konkavne petale, nizek anteriorni del in visok posteriorni del s priostrenim rostrumom oziroma grebenom. Apikalni disk ima štiri enake go­nopore. Ovalen periprokt je na zgornjem delu konve­ksnega zadnjega roba, majhen peristom je v sprednjem delu izbočenega oralnega dela korone. Dolžine in širi­ne njihovih koron so skoraj enake, večje razlike so med višinami spredaj in zadaj.
Njihove korone so zelo različnih velikosti, dolžine merijo od 11, 5 do 20,5 mm, širine od 10 do 20 mm in višine od 9 do 17 mm.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
67:
583
 15,5
 15
 13
 7
 10
 7
 
68:
584
 16,5
 15,5
 13,5
 8
 ?
 9
 
69:
6932
 19,5
 19
 15,5
 ?
 15
 8
 
70:
lb 20
 19
 18
 15
 ?
 12
 9
 
71:
lb 15
 18
 18
 15
 ?
 ?
 ?
 
72:
1779
 19
 18
 15,5
 ?
 13
 9
 
73:
1095
 20
 19
 ~16
 ?
 ?
 9
 
74:
2279
 20
 20
 17
 ?
 ?
 ?
 
75:
1089
 20
 19
 16
 9
 14
 10
 
76:
1096
 20,5
 19
 17
 8
 ?
 9
 
77:
1087
 18
 16,5
 14,5
 ?
 ?
 9
 
78:
1088
 18
 16,5
 14,5
 ?
 ?
 ?
 
79:
L 17
 16
 14,4
 12
 ?
 ?
 ?
 
80:
lb 10
 16
 16
 13
 ?
 13
 8
 
81:
lb 9
 16
 15
 13
 9
 11
 8
 
82:
lb 11
 16
 16
 13,5
 ?
 13
 9
 
83:
1051
 16
 15
 14
 7
 ?
 8
 
84:
2282/2
 ?
 14,5
 11
 ?
 ?
 ?
 
85:
L 12
 14,5
 13,5
 12
 7
 11
 7
 
86:
L 18
 15
 14
 11
 ?
 ?
 ?
 
87:
1090
 15,5
 15
 12
 ?
 ?
 ?
 
88:
lb 8
 14
 13
 11
 ?
 ?
 7
 
89:
L 15
 13,5
 12,5
 10
 ?
 ?
 ?
 
90:
L 13
 12
 12
 10
 ?
 ?
 ?
 
91:
lb 3
 11,5
 10
 9
 4
 8
 4
 


Primerjava: Po velikosti in ključnih morfoloških značilnostih sta primerka iz Vremščice (583 in 584) zelo primerljiva s Cotteau-jevimi (1887: Pl. 116, Figs. 1-5) in s primerki Collignon-a (1930: Taf. 32, 5, 5a). Večina ostalih primerkov iz Vipavske doline pa je pri­merljiva s Cotteau-jevimi primerki (1887: Pl. 166, Figs. 8-9) in Collignon-ijevimi (1930: Taf. 32, Figs. 4, 4a-4b).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte­au (1887: 416) opisano vrsto Opissaster gregoirei ome­nja iz najdišč srednjeeocenskih kamnin Faure-Negre, Saint-Jean de Vergues, Montegut, le Frechet in Assez v Franciji. Lambert (1927: 95) piše, da so primerki pogo­stni v eocenu Katalonije in omenja najdišče Coll-Bas a Carme v provinci Barcelone. V Franciji pa je najdena v lutetijskih skladih. Collignon (1930: 562) jo opisuje iz najdišča Dobranberg na Koroškem in dodaja, da je po­gostna v srednjeeocenskih skladih južnozahodne Francije in v Kataloniji.
Subordo Micrasterina Fischer, 1966
Familia Micrasteridae Lambert, 1920
Subfamilia Cyclasterinae Poslavskaja, 1964
Genus Cyclaster Cotteau, 1856
Fischer (1966: U586) piše, da je rod Cyclaster po­znan od zgornje krede do danes. Ciklastri so kozmo­politski.
Cyclaster amoenus Laube, 1868
Tab. 14, sl. 92
1868	Cyclaster amoenus Laube. – Laube, 27, Taf. 4, Figs. 6a-6b
Nahajališče in primerek: Dolenje–Breg: DB 1.
Opis: Čokata korona ima štirikotno - zaobljen am­bitus, anteriorni del je širok in nizek, posteriorni pa ozek in visok. Posteriorni del korone je poškodovan. Apikalni del z gonoporami je bolj v sprednjem delu, petali različnih dolžin so ozki in zelo plitvi. Periprokt ni ohranjen, peristom na izbočeni oralni strani je blizu anteriornega roba. Sprednji del korone je visok 21 mm, zadnji pa 25,5 mm.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
92:
DB 1
 32
 30
 25,5
 ?
 ~20
 ~20
 


Primerjava: Velikost Laube-jevega ciklastra 34,5 x 30,3 x 25 mm je precej primerljiva z našim primerkom.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Cyclaster amoenus Laube (1868: 27) opisuje iz eocen­skih skladov najdišča Monte Postale v Italiji.
Cyclaster stachei (Taramelli, 1874)
Tab. 14, sl. 93
1874	Micraster Stacheanus, Tar. – Taramelli, 22, Tav. 2(4), Figs. 4-7
1880	Cyclaster Stacheanus Taram. spec. – Bittner, 60 (18), Tab. 7 (3), Figs. 4, 4a-4c, 5, 5a-5c
1887	Cyclaster Stachei (Taramelli) – Cotteau, 451
2008	Cyclaster stachei (Taramelli, 1874) – Mikuž, 18, Tab. 4, Sl. 6a-6d
2010	Cyclaster stachei (Taramelli, 1874) – Mikuž, 39, Tab. 17-18, Tab. 19, sl. 1a-1d
Nahajališče in primerek: Mišje Brdo: mb 4.
Opis: Korona je v obodu ovalnega videza, spredaj polkrožna, nizka (21 mm) in široka, zadaj višja (27 mm) in zožena. Apikalni disk s tremi gonoporami leži subcentralno, anteriorni parni petali so dolgi in kon­kavni, posteriorni so tudi podobno vbočeni in krajši. Anteriorni petal je ozek in plitev. Periprokt na zgor­njem delu zadnjega bolj ravnega roba je deloma zakrit, peristom je poškodovan. Površina aboralne strani je bolj ravna z zaobljenim vzdolžnim grebenom v poste­riornem delu, oralni del korone s plastronom je hleb­často konveksen.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
93:
mb 4
 41
 36,5
 27
 11
 26
 23
 


Primerjava: Ugotavljamo, da so primerki vrste Cyclaster stachei iz najdišča Ćopi v Istri, nekoliko večji od primerka iz Mišjega Brda.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Tara­melli (1874: 22-23) je vrsto Cyclaster stachei opisal iz okolice Grdosela, omenja pa jo tudi iz Nugle pri Buze­tu. Bittner (1880: 60) jo omenja razen iz že naštetih lokacij še iz Lindarja pri Pazinu. Cotteau (1887: 451) piše, da so primerki te vrste najdeni v nahajališčih Pićan, Nugla, Grdoselo in drugod v Istri. Mikuž (2010: 39-40) opisuje primerke iz Ćopija, novega istrskega najdišča eocenskih ciklastrov.
Cyclaster cf. subquadratus (Desor, 1858)
Tab. 14, sl. 94
cf. 1858  Periaster subquadratus Desor nov. sp. – Desor, 388
cf. 1877  Cyclaster subquadratus Desor. sp. – Dames, 51, Taf. 7, Figs. 2a-2b
cf. 1887  Cyclaster subquadratus (Desor), Dames, 1877 – Cotteau, 449
cf. 2007a  Cyclaster cf. subquadratus (Desor, 1858) – Mikuž, 272, Tab. 5, sl. D-E
Nahajališče in primerek: Plače: 8266.
Opis: Korona je tipično ciklastersko čokata, na aboralnem delu je apikalni del s tremi gonoporami in značilnim vzorcem petalov in krajšim grebenom v po­steriornem delu med zadnjima petaloma. Na posteri­ornem robu je ohranjena vdolbina periprokta, na oral­ni strani je spredaj ohranjen odtis polmesečastega pe­ristoma.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
94:
8266
 ~35
 35
 28
 17
 ~20
 ~21
 


Pripombe: Korona je poškodovana in okrnjena z več strani. Ostanek korone z ohranjenimi deli njene stene in morfološkimi značilnostmi zanesljivo uvršča­jo primerek k rodu Cyclaster. Odločili smo se za po­dobnosti z vrsto Cyclaster subquadratus.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Desor (1858: 388), Dames (1877: 51) in Cotteau (1887: 450) vrsto Cyclaster subquadratus omenjajo in opisujejo iz srednjeeocenskih skladov Italije. Mikuž (2007a: 272) jo omenja iz eocenskih plasti najdišča Plače v Vipavski dolini.
Familia Schizasteridae Lambert, 1905
Genus Schizaster L. Agassiz, 1836
Fischer (1966:U569) piše, da so se prvi predstav­niki rodu Schizaster pojavili v eocenu in se obdržali do danes. Ostanki šizastrov so najdeni širom po svetu.
Schizaster globulus Dames, 1877
Tab. 14, sl. 95-96; tab. 15, sl. 97-102
1877	Schizaster globulus nov. sp. – Dames, 57, Taf. 9, Figs. 5a-5c
1887	Schizaster globulus, Dames, 1877 – Cotteau, 298, Pl. 90, Figs. 1-8
1915	Schizaster globulus Dames. – Dainelli, 390, Tav. 46, Figs. 9-10, 14, 17
1915	Schizaster globulus Dam. – Fabiani, 242-243
2007a	Schizaster globulus Dames, 1877 – Mikuž, 272, Tab. 4, sl. C-E
Nahajališča in primerki: Plače: 8267, Lokavec­-Brod: 1049, 2338, 2339, lb 17, lb 19, lb 26 in Zalošče­-Rojc-6805.
Opis: Razmeroma majhna korona ovalnega videza ima sprednji del nizek s frontalno zajedo, zadnji del je visok z osrednjim grebenom na posteriornem delu aboralne strani. Anteriorni petal je dolg in globoko žlebast, sprednja parna petala sta tudi močno konkav­na in bistveno daljša od zadnjih parnih petalov, ki so zelo kratki. Apikalni disk je skoraj na sredini aboralne strani, na njem sta dve večji gonopori, ki sta vidni le na primerku (lb 19). Periprokt je marginalen in ovalne oblike v dorzo-ventralni smeri, peristom polkrožen blizu anteriornega kanala. Oralna stran je trebušasto izbočena, najbolj na plastronu.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
95:
lb 26
 24
 23
 19
 10
 18
 12
 
96:
8267
 24
 22,5
 16,5
 ?
 17
 11
 
97:
1049
 23
 19,5
 16,5
 8
 ?
 11
 
98:
2338
 22
 20
 17,5
 ?
 17
 ?
 
99:
lb 17
 23
 19,5
 17
 ?
 ?
 11
 
100:
6805
 22
 20
 17,5
 10
 18
 11
 
101:
2339
 21,5
 20
 16
 7
 ?
 9
 
102:
lb 19
 20
 20
 16
 10
 ?
 10
 


Stratigrafska in geografska razširjenost: Dames (1877: 57), Cotteau (1887: 301), Dainelli (1915: 391) in Fabiani (1915: 242) omenjajo vrsto Schizaster globu­lus iz srednje in zgornjeeocenskih skladov Italije. Cot­teau (1887: 301) jo omenja še iz srednjega eocena Fran­cije, Dainelli (1915: 242) jo omenja še iz eocena Špa­nije in Dalmacije, D`Ambrosi (1926: 120) pa poroča, da je najdena tudi v eocenu Istre. Mikuž (2007a: 272) po­roča, da je ta oblika morskega ježka najdena tudi v eo­cenu najdišča Plače v Vipavski dolini.
Schizaster rimosus Desor, 1847
Tab. 15, sl. 103
1847a	Schizaster rimosus Desor. – Agassiz & Desor, 22
1850	Schizaster rimosus, Des. – D`Archiac, 425, Pl. 11, Figs. 5, 5a-5c
1856	Schizaster rimosus, Desor, 1847. – Cotteau (Le­ymerie & Cotteau), 340
1868	Schizaster rimosus Desor. – Laube, 31
1877	Schizaster rimosus Desor. – Dames, 62, Taf. 9, Figs. 2a-2c
1887	Schizaster rimosus, Desor, 1847. – Cotteau, 335, Pl. 101, Figs. 1-2, 5-8
1964	Schizaster rimosus Desor, 1847 – Sapundžieva, 42, Tabl. 21, Figs. 3a-3c
Nahajališče in primerek: Lokavec–Brod: lb 25.
Opis: Korona je v obodu široko srčaste oblike, s širokim sprednjim delom in zoženim zadnjim delom korone. Sprednji del je za šizastre značilno nizek (15 mm), zadnji visok (27 mm). Apikalni disk je poma­knjen navzad, zadaj sta dve večji gonopori in spredaj dve manjši. Anteriorni petal je dolg in zelo globok, sprednja parna petala sta dolga, široka in tudi konkav­na, zadnja sta bistveno krajša, med njima se proti za­dnjemu delu vleče priostren greben. Ovalen periprokt je takoj pod grebenom posteriornega roba. V spre­dnjem delu na oralni strani je polkrožen peristom z močno ustno in navzad z zelo izrazitim plastronom.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
103:
lb 25
 39
 37
 27
 14
 23
 ~17
 


Primerjava: Naš primerek je primerljiv po veliko­sti in morfoloških značilnostih predvsem s primerki, ki jih predstavlja Cotteau (1887: Pl. 101, Figs. 1-2, 5-8), seveda je primerljiv tudi s primerki drugih avtorjev. Korona Dames-ovega primerka (1877: Taf. 9, Figs. 2b-2c) je nižja od korone našega primerka, korona primer­ka Sapundžieve (1964: Tabl. 21, Figs. 3a-3c) pa je v celoti precej večji od našega iz Vipavske doline.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Agas­siz in Desor (1847a: 22) vrsto Schizaster rimosus ome­njata iz najdišča Biarritz v Franciji. Laube (1868: 31) piše, da je obravnaval primerke iz najdišč Priabona, Granella, Val Rovina in Santa Libera di Malo v Italiji. Dames (1877: 62) jo opisuje iz najdišča Lonigo in Pria­bona, omenja pa še druga najdišča iz okolice Verone. Mikuž in sod. (2014: 22) poročajo o najdbi primerka Schizaster cf. rimosus Desor, 1847 iz Gračišća v Istri.
Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
Tab. 15, sl. 104; tab. 16, sl. 105-112; tab. 17, sl. 113-117
1847a	Schizaster vicinalis Agass. – Agassiz & Desor, 21
1850	Schizaster vicinalis, Agass. – D`Archiac, 426, Pl. 11, Figs. 4, 4a-4b
1856	Schizaster vicinalis, Agassiz, 1847. – Cotteau (Leymerie & Cotteau), 340
1863	Schizaster vicinalis, Agassiz, 1847. – Cotteau, 129
1868	Schizaster vicinalis Agassiz. – Laube, 30
1877	Schizaster vicinalis Ag. – Dames, 63, Taf. 9, Figs. 4a-4b
1880	Schizaster vicinalis Ag. – Bittner, 93, Taf. 11, Fig. 5
1887	Schizaster vicinalis, Agassiz, 1847 – Cotteau, 328, Pl. 98, Figs. 1-6; Pl. 99, Figs. 1-7
1915	Schizaster vicinalis Agassiz. – Dainelli, 388, Tav. 46, Figs. 11-13
1973	Schizaster distefanoi Checchia-Rispoli, 1916 – Valdinucci & Zanfra, 259, Tav. 4, Figs. 1a-1c
2015	Schizaster cf. vicinalis Agassiz, 1847 – Fister, 50, Tab. 19, sl. 5-6
Nahajališča in primerki: Zalošče-Rojc: zr 5, zr 6, Dolenje-Breg: db 1, Vipolže-2: 2490, Bačarji: b1/1, Mišje Brdo: mb 3, 1178, 1184; Vremščica LE-1: 580, Lo­kavec-Brod: 2336, lb 22, lb 23, lb 24 in 1053.
Opis: Korone so v obodu ozko srčaste oblike, s sprednjim širokim, nizkim delom in zelo ozkim ter vi­sokim zadnjim delom. Apikalni del je pomaknjen nav­zad, sprednji frontalni petal je zelo globok in spredaj zožen, sprednja parna petala sta dolga, globoka in rahlo ukrivljena, zadnja sta bolj plitva in kratka, med njima poteka proti zadnjemu robu zelo izrazit greben ali rostrum. Zadaj pod grebenom je pokončno ovalen periprokt, oralna stran je rahlo izbočena, še najbolj na območju plastrona. Polkrožen peristom je blizu anteri­ornega roba oziroma frontalnega kanala.
Pripombe: Tovrstne korone so razmeroma pogo­stne, so različnih velikosti, njihova dolžina meri od 28 do 40 mm, širina od 25 do 35 in višina od 16,5 do 27 mm. Ohranjenost njihovih koron je slaba, veliko pri­merkov je deformiranih.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
104:
zr 6
 40
 35
 27
 ?
 28
 18
 
105:
db 1
 38
 34
 25
 11
 27
 14
 
106:
Vip-2490
 40
 35
 25
 ?
 28
 ?
 
107:
b1/1
 34
 31,5
 23,5
 ?
 ?
 ?
 
108:
mb 3
 34
 33,5
 23
 12
 ?
 15
 
109:
2336
 ?
 33
 23
 ?
 ?
 ?
 
110:
lb 22
 29
 27
 21
 12
 22
 12
 
111:
lb 23
 28
 25
 19
 10
 21
 13
 
112:
lb 24
 29,5
 27
 20
 10
 21
 13
 
113:
1053
 29
 26
 20
 11
 20
 12
 
114:
1178
 34
 27
 21
 11
 22
 14
 
115:
1184
 28
 25,5
 18
 ?
 18
 12
 
116:
580
 28
 27
 16,5
 8,5
 18,5
 12,5
 
117:
zr 5
 37
 31
 22
 ?
 27
 ?
 


Primerjava: Nekateri naši primerki imajo nekoli­ko poškodovane korone, vendar so zelo primerljivi s primerki Cotteau-ja (1887: Pl. 98, Figs. 1-6) in Dain­elli-ja (1915: Tav. 46, Figs. 11-13).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Agas­siz in Desor (1847a: 21) vrsto Schizaster vicinalis ome­njata iz Francije (Biarritz, Saint-Palais). Cotteau (Le­ymerie & Cotteau 1856: 340) jo omenjata iz Biarritza v vznožju Pirenejev in iz okolice Verone. Cotteau (1863: 130) jo omenja iz eocenskih skladov najdišča Bi­arritz v Franciji. Laube (1868: 30) poroča, da so jih našli v najdiščih Monte Postale in Priabona. Cotteau (1887: 334) jo omenja iz zgornjeeocenskih plasti najdi­šča Biarritz v Franciji in Kef-Iroud iz Alžirije. Navaja še italijanska najdišča Burga di Bolca, Monti Berici, Laverda, S. Florano, Senago in Avesa pri Veroni. Dain­elli (1915: 390) jih navaja iz najdišč Ottelio in Buttrio, omenja pa še druga italijanska najdišča. Valdinucci in Zanfra (1973: 269) vrsto Schizaster distefanoi ome­njata iz lutetijskih plasti najdišča Gargano v Italiji. Vrsto Schizaster cf. vicinalis Agassiz, 1847 opisuje Fi­ster (2015: 50) iz zgornjecuisijske breče pod Vremšči­co.
Schizaster sp.
Tab. 17, sl. 118-120
Nahajališča in primerki: Vipolže-2: 8106, Mišje Brdo: mb 2 in Lokavec–Brod: lb 14.
Opis: Korona prvega primerka (8106) je deformi­rana, dorzo-ventralno stisnjena. Oblika petalov in ostalih značilnosti nakazujejo na rod Schizaster. Drugi primerek (mb 2) je manj deformiran, njegova oblika odstopa od drugih šizastrovih vrst po zelo široki koro­ni. Primerek pripada k rodu Schizaster. Tretji primerek (lb 14) je še močneje deformiran in stisnjen z vseh stra­ni, vendar njegova oblika in nakazana morfologija aboralne strani mu še vedno določa pripadnost k rodu Schizaster.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
118:
8106
 36
 32,5
 19
 ?
 27
 19
 
119:
mb 2
 29
 31
 21
 ?
 20
 10
 
120:
lb 14
 25
 26
 20
 ?
 ?
 ?
 


Genus Linthia Desor, 1853
Fischer (1966: U576) navaja, da so primerki rodu Linthia ugotovljeni v plasteh od zgornje krede do plio­cena. Lintije so samo fosilne. Njen podrod Lutetiaster Lambert, 1920 pa je registriran od eocena do miocena.
Linthia aschersoni Loriol, 1881
Tab. 18, sl. 121-122
1883	Linthia Aschersoni, P. de Loriol 1881. – Loriol, 37, Taf. 9, Figs. 1, 1a-1c, 2, 2a, 3, 4, 4a
1886	Linthia Aschersoni, P. de Loriol, 1881 – Cotteau, 266
Nahajališči in primerka: Zalošče–Paradiž: zp 3 in Manče?-3692.
Opis: Korona je v obodu šesterokotno-zaobljeno­-okrogla. Apikalni disk z gonoporami je v sredini abo­ralnega dela korone, sprednji neparni petal je žlebast in tvori frontalni sinus, sprednja parna petala sta kon­kavna in daljša od zadnjih petalov. Med posteriornima petaloma je nizek greben, ki se spusti proti zadnjemu robu, kjer je okrogel periprokt. Na oralni strani je spre­daj polkrožno ustje, ki se navzad podaljša v izbočen plastron.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
121:
zp 3
 30,5
 30
 21
 8
 19
 15
 
122:
3692
 27
 29
 18
 ?
 20
 13,5
 


Primerjava: Naš primerek (zp 3) ima skoraj enako dolžino in širino ter je razmeroma nizek, kar lahko opazujemo in primerjamo z Loriol-ovimi primerki (1883: Taf. 9, Figs. 1-4). Značilnosti te libijske vrste so enaki dolžina in širina ter nizka korona.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Loriol (1883: 39) vrsto Linthia aschersoni omenja iz eocenskih skladov najdišča El Guss-Abu-Said zahodno od kraja Farafrah v libijski puščavi. Cotteau (1886: 267) jo omenja iz libijskih eocenskih kamnin najdišča Gebel Ter blizu kraja Esneh.
Linthia cf. carentonensis Cotteau, 1883
Tab. 18, sl. 123
cf. 1886  Linthia carentonensis, Cotteau, 1883. – Cot­teau, 224, Pl. 73, Figs. 1-4
Nahajališče in primerek: Lokavec-Brod: lb 16.
Opis: Majhna in precej čokata korona je v obodu široko srčaste oblike in ima poškodovano in stisnjeno aboralno stran, oralna stran ni bistveno prizadeta. Sprednja dela korone sta polkrožno zaobljena, med njima tvori anteriorni petal široko sinusno zajedo. Ostali petali so le deloma ohranjeni, po obliki in perfo­racijah sklepamo na rod Linthia. V zgornjem delu za­dnjega ravnega roba je povsem okrogel periprokt, blizu sprednjega dela korone je na malo izbočeni oralni stra­ni peristom z izrazito ustno.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
123:
lb 16
 19
 23,5
 15,5
 7
 17
 ?
 


Primerjava: Cotteau (1886: 226) podaja dimen­zije primerka vrste Linthia carentonensis (Pl. 73, Figs. 1-4), ki meri v dolžino 24 mm, širino 25 mm in višino 16 mm. Naš primerek iz najdišča Lokavec-Brod (lb 16) še kar ustreza navedeni velikosti, ustreza tudi am­bitusu sprednjega dela ter obliki in položaju peri­prokta.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte­au (1886: 227) poroča, da so primerke vrste Linthia ca­rentonensis našli v srednjeeocenskih skladih Francije.
Linthia heberti (Cotteau, 1863)
Tab. 18, sl. 124
1863	Periaster Heberti, Cotteau, 1863 – Cotteau, 124, Pl. 9, Fig. 4
1877	Linthia Heberti Cotteau – Dames, 54, Taf. 3, Figs. 2a-2d
1886	Linthia Heberti (Cotteau), Dames, 1877 – Cotte­au, 253, Pl. 80, Figs. 1-2
Nahajališče in primerek: Manče?: 3693.
Opis: Korona srednje velikosti ima ovalno-srčast ambitus. Apikalni disk je pomaknjen nekoliko nav­spred, sprednji petal je širok, plitev in tvori frontalno sedlo s sinusno zajedo. Ostali parni petali so razpore­jeni v obliki črke X, oboji so približno enakih dolžin, širin in poglobljenosti. Izbočenost aboralnega dela je dokaj enakomerna, periprokt in peristom nista ohra­njena oziroma vidna.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
124:
3693
 43
 40
 25
 ?
 ?
 24
 


Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte­au (1863: 125) vrsto Periaster heberti omenja iz eocena v okolici Biarritza. Dames (1877: 55) vrsto Linthia he­berti omenja iz eocena v okolici Vicenze in priabonij­skih skladov najdišča Val Scaranto pri kraju Lonigo v Italiji. Cotteau (1886: 256) tovrstne lintije omenja iz eocena Francije (Biarritz), Italije (Val Scaranto) in Hr­vaške (Labin v Istri).
Linthia pyrenaica (Cotteau, 1863)
Tab. 18, sl. 125
1863	Periaster Pyrenaicus, Cotteau, 1863. – Cotteau, 122, Pl. 7, Figs. 2-3
1886	Linthia pyrenaica, Cotteau, 1863. – Cotteau, 245, Pl. 76, Figs. 4-8
1901	Hemiaster basidecorus n. sp. – Oppenheim, 166, Taf. 14, Figs. 3, 3a-3d
Nahajališče in primerek: Zalošče–Rojc: zr 3.
Opis: Korona je v obodu skoraj okrogla, nizka, dolžina in širina sta enaki, apikalni disk leži subcen­tralno, sprednji petal je ozko žlebast, sprednja parna petala sta daljša od zadnjih parnih petalov, vsi so po­dobno poglobljeni. Ovalni periprokt je na zadnjem robu, oralna stran je skoraj ravna. Peristom je blizu frontalnega sinusa, plastron je malo izbočen in ozek.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
125:
zr 3
 26,5
 26,5
 15,5
 6
 ?
 14
 


Primerjava: Naš primerek po velikostnih razmer­jih ustreza Cotteau-jevem primerku (1886: Pl. 76, Figs. 4-8), ki je velik 27x 28 x 15 mm, le da je anteriorna zajeda pri našem primerku ožja in globlja. Velike po­dobnosti vidimo tudi z Oppenheim-ovo vrsto Hemia­ster basidecorus iz eocenskih plasti najdišča Ajka (Ba­kony) na Madžarskem. Precej podobnosti je tudi s Cot­teau-ejevo vrsto Linthia incerta, le da je njena korona v obodu nekoliko manjša 25 x 23 in malo višja 17 mm.
Pripomba: Morfološke značilnosti na risbah pri­merkov iste opisane vrste Linthia pyrenaica, ki jih pri­kazuje Cotteau (1863, 1886) se nekoliko razlikujejo.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte­au (1863: 123) in (1886: 247) primerke vrste Linthia pyrenaica opisuje iz srednjeeocenskih skladov najdišča Montardit (Ariege) v francoskih Pirenejih in dodaja, da so primerki redki.
Linthia subglobosa Desor, 1853
Tab. 18, sl. 126
1853	Linthia subglobosa Des. – Desor, 272
1858	Periaster subglobosus Syn. Spatangus subglobosus Lam. – Desor, 385
1865	Periaster subglobosus Desor 1858. – Ooster, 109, Pl. 26, Figs. 5-8
1876	Linthia subglobosa (Lamarck), Desor. – Loriol, 103, Pl. 18, Figs. 1-5
1886	Linthia subglobosa (Lamarck), Desor, 1858. – Cotteau, 209, Pl. 59, Figs. 1-7; Pl. 60, Figs. 1-4
Nahajališče in primerek: Zalošče–Paradiž: zp4.
Opis: Večina dokaj velike korone je v obodu okro­gla, le posteriorni del je rahlo zožen in prisekan. Ante­riorni petal je dolg, ozek in globok, sprednja petala tudi dolga, ozka in globoka, zadnja petala sta najkrajša, ozka in globoka. Med zadnjima petaloma se začne manjši greben, ki se počasi spusti proti zadnjemu robu, kjer je zakrit periprokt. Oralna stran je najbolj izboče­na na območju plastrona, peristom je tudi zakrit. Za to vrsto so značilni zelo izraziti in globoki petali.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
126:
zp 4
 60
 58,5
 36,5
 ?
 ?
 36
 


Stratigrafska in geografska razširjenost: Desor (1853: 272) omenja vrsto Linthia subglobosa iz srednje­eocenskih skladov Švice, nekaj let kasneje (1858: 385) jo isti avtor s spremenjenim rodovnim imenom navaja iz Francije in Švice. Loriol (1876: 105) jo opisuje iz več švicarskih najdišč lutetijskih skladov. Ooster (1865: 109) jo opisuje iz terciarnih-eocenskih plasti številnih najdišč Švice. Cotteau (1886: 213) jo omenja iz sre­dnjeeocenskih skladov številnih najdišč v Franciji.
Linthia ybergensis Loriol, 1880
Tab. 18, sl. 127
1886	Linthia ybergensis, P. de Loriol, 1882 – Cotteau, 267
1933	Linthia ybergensis Loriol – Gočev, 55, text. fig. 11, Tabl. 5, Fig. 8
1964	Linthia ybergensis Loriol, 1880 – Sapundžieva, 40, Tabl. 18, Figs. 3a-3e
1970	Linthia ybergensis Lor. – Mitrović-Petrović, 176, Tab. 24, Figs. 3, 3a
1971	Linthia ybergensis Lor. – Mitrović-Petrović, 48, Tab. 4, Figs. 2-3
2007a	Linthia ybergensis De Loriol, 1880 – Mikuž, 272, Tab. 5, sl. A-C
Nahajališče in primerek: Plače: 8265.
Opis: Srednje velika korona je srčaste oblike, spre­dnja stran je nizka, zadaj visoka. Za vrsto je značilna oblika in večja širina korone od njene dolžine. Sprednji petal je žlebast, sprednja parna petala sta konkavna in daljša od zadnjih krajših petalov. Vsi so podobnih vbo­čenosti. Med zadnjima petaloma je ozek greben, pod grebenom na zadnjem robu je okrogel periprokt. Ob­močje plastrona je veliko in izbočeno, peristom je zelo blizu frontalnega sinusa, njegova ustna je rahlo ukri­vljena in močno izbočena.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
127:
8265
 34
 36,5
 22,5
 8
 27
 17
 


Pripomba: Lintija je poimenovana po krajevnem imenu Iberg iz okrožja Einsiedeln v švicarskem kanto­nu Schwyz.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Linthia ybergensis omenjajo Cotteau (1886: 267-268) iz eocena Švice, Gočev (1933: 53) iz eocena Bolgarije, Sapundžieva (1964: 49) iz lutetija in bartonija Švice ter lutetija Bolgarije. Mitrović-Petrović (1970: 176) jo omenja iz eocena najdišča Bačva pri Pićnu v Istri in (1971: 48) najdišča Plansko polje pri Bileći v Bosni in Hercegovini. Mikuž (2007a: 272) jo predstavlja iz eo­cena najdišča Plače v Vipavski dolini.
Familia Prenasteridae Lambert, 1905
Genus Prenaster Desor, 1853
Fischer (1966: U576) piše, da je rod Prenaster po­javil v eocenu ter se obdržal vse do danes. Prenastri so kozmopolitski.
Prenaster alpinus Desor, 1853
Tab. 18, sl. 128; tab. 19, sl. 129-138; tab. 20, sl. 139
1853	Prenaster alpinus Des. – Desor, 279
1858	Prenaster alpinus. Desor – Desor, 401, Tab. 43, Figs. 6-8
1865	Prenaster Alpinus Desor 1853. – Ooster, 112, Pl. 28, Figs. 2-8
1876	Prenaster alpinus, Desor. – Loriol, 116, Pl. 20, Figs. 2, 2a-2c, 3, 3a, 4, 4a, 5, 5a-5c
1887	Prenaster alpinus, Desor, 1853. – Cotteau, 383, Pl. 109, Figs. 1-9
1933	Prenaster alpinus Desor. – Gočev, 58, Tabl. 5, Figs. 2-3
1964	Prenaster alpinus Desor, 1853 – Sapundžieva, 38, Tabl. 18, Figs. 1a-1c
2010	Prenaster alpinus Desor, 1853 – Mikuž, 37, Tab. 14, sl. 1a-1d, 2a-2d, 3a-3d (morpha 1)
Nahajališča in primerki: Lokavec–Brod: lb 21, 2337, 1079, Zalošče–Rojc: 3323, 437, Gojače–1: 535, 536, 1760, Branik–Ključ: 7064, 7065, Vremščica LE–1: 582 in Zalošče-Paradiž: zp1.
Opis: Korone so majhne, oblikovno jajčaste in re­lativno visoke. Apikalni disk s štirimi gonoporami je pomaknjen navspred, frontalni petal je neizrazit, spre­dnja parna petala sta transverzalno zelo razprta in rahlo konkavna, zadnja parna petala sta bolj konkav­na, ravna in krajša. Med zadnjima petaloma poteka zaobljen greben do zadnjega odsekano ravnega roba, takoj pod grebenom je pokončno ovalen periprokt. Polmesečast peristom z izrazito ustno leži v sprednjem delu oralne površine, od tod proti zadnjemu delu koro­ne je širok in izbočen plastron. Na površini koron so številni nastavki za bodice.
Pripombe: Tovrstni primerki so razmeroma po­gostni in geografsko zelo razširjeni, so različnih oblik in velikosti, dolžine njihovih koron merijo od 14,5 do 23,5 mm, širine od 13 do 22 in višine od 12 do 17 mm. 
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
128:
lb 21
 23
 21
 17
 ?
 15
 16
 
129:
2337
 23
 22
 ~17
 ?
 ?
 15
 
130:
1079
 22,5
 19,5
 17
 9
 15
 16
 
131:
3323
 19
 17
 13,5
 ?
 12
 15
 
132:
535
 20
 18
 14
 7
 10
 12,5
 
133:
536
 23,5
 20
 16
 9
 16
 16
 
134:
1760
 18
 15,5
 13
 ?
 11
 10
 
135:
437
 17
 15
 12,5
 ?
 11
 12
 
136:
7064
 14,5
 13
 11
 5
 9
 10,5
 
137:
7065
 15
 13
 12
 ?
 ?
 10
 
138:
582
 19
 16,5
 13
 6
 ?
 ?
 
139:
zp 1
 22
 19
 15
 ?
 ?
 14
 


Primerjava: Značilnosti primerkov iz slovenskih najdišč ustrezajo primerkom, ki jih prikazuje Cotte­au (1887: Pl. 109, Figs. 1-9) in drugi raziskovalci fosil­nih morskih ježkov.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Desor (1853: 279) vrsto Prenaster alpinus opisuje iz najdišča Blangg v Švici in dodaja, da je tam razmeroma pogo­stna. Desor (1858: 401) piše, da so jo našli v eocenskih skladih nahajališč v Švici, Nemčiji in Italiji. Iz podat­kov Ooster-ja (1865: 113) je razvidno, da je ta vrsta morskega ježka najdena v številnih najdiščih Švice. Laube (1868: 32) omenja primerke vrste Prenaster alpi­nus iz italijanskih nahajališč Ciuppio in Gran Croce di San Giovanni Ilarione. Loriol (1876: 118) jo opisuje iz več švicarskih najdišč večinoma tistih, ki jih poimen­sko ponovi Cotteau (1887). Dames (1877: 67) jo ome­nja iz Švice in Italije. Cotteau (1887: 386) jo navaja iz srednjeeocenskih skladov Francije (Monze, Aragon, Montagne-Alaric), Švice (Gitzischroettli, Gschwänd, Blangg, Riegel, Stockweid, Gross-Einsiedeln, Aebiskra­ut Faehnern) in Italije (Ciuppio, San Giovanni Ilarione, Castione). Collignon (1930: 563) poroča, da so jih našli na Koroškem v Avstriji. Gočev (1933: 58) in Sa­pundžieva (1964: 39) jo opisujeta iz lutetijskih plasti Bolgarije. Sapundžieva (1964) še dodaja, da je regi­strirana tudi v enako starih skladih švicarskih Alp, Francije, Italije, Španije, Nemčije, Madžarske in na Madagaskarju.
Iz bližnjih najdišč v Istri na Hrvaškem primerke vrste Prenaster alpinus omenjajo iz: okolice Labina in Nugle (Taramelli 1874: 24), Labina, Nugle in Učke (Dainelli 1915: 395-396), Gračišća (Degli Innocen­ti-jeva 1925: 22) in iz Baćve pri Pićnu (Mitrović-Pe­trović-eva 1970: 177). Mikuž (2005: 105) poroča, da sodijo primerki vrste Prenaster alpinus med geograf­sko najbolj razširjene iregularne morske ježke v Istri. Iz eocenskih skladov Istre jo omenjata tudi D`Ambrosi (1926: 120) in iz Ćopija (Mikuž 2010: 37-38). Mikuž in sod. (2014: 23) poročajo o najdbah vrste Prenaster alpi­nus Desor, 1853 iz eocenskih plasti najdišča Gračišće pri Pazinu v Istri.
Subordo Brissidina Stockley et al., 2005
Familia Brissidae Gray, 1855
Genus Brissopsis L. Agassiz (in Agassiz & Desor, 1847)
Fischer (1966: U584) piše, da je rod Brissopsis znan od eocena do danes. Primerki tega rodu so koz­mopolitski.
Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901
Tab. 20, sl. 140-146; tab. 21, sl. 147
1901	Brissopsis forojuliensis n. sp. – Oppenheim, 184, Taf. 14, Figs. 2, 2a-2d
1915	Brissopsis forojuliensis Oppenheim? – Dainelli, 396, Tav. 46, Figs. 27-30
Nahajališča in primerki: Branik-Ključ: 7067, Go­jače-1: 538, Lokavec–Brod: 1109, 2282/1, 2280, Zalošče­-Rojc: zr 2, 2726 in Mišje Brdo: mb 1.
Opis: Majhna, v obodu ovalna korona ima spre­dnji del širši od zadnjega dela. Apikalni disk z dvema gonoporama (primerka 7067 in 2726) leži subcentral­no, sprednji petal tvori dolgo sinusno brazdo, sprednja parna petala sta konkavna in bistveno daljša od za­dnjih parnih petalov. Med slednjima poteka ozek gre­ben do zadnjega odsekano ravnega roba. Pod grebe­nom leži ovalen periprokt, na rahlo izbočeni strani je polkrožen peristom.
Pripombe: Primerki vrste Brissopsis forojuliensis so velikostno in morfološko raznoliki, v geografskem smislu pa so omejeni na severovzhod Italije in zahod Slovenije.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
140:
7067
 23,5
 20
 15
 ?
 ?
 9
 
141:
538
 21
 19,5
 15
 9
 16
 10
 
142:
1109
 20
 19
 15
 ?
 ?
 10
 
143:
2282/1
 17,5
 14,5
 11
 ?
 ?
 ?
 
144:
zr 2
 20
 17
 14
 9
 ?
 10
 
145:
mb 1
 20
 17
 15
 9
 16
 10
 
146:
2726
 15
 13
 11
 ?
 ?
 ?
 
147:
2280
 20
 19
 14
 ?
 ?
 ?
 


Primerjava: Po ambitusu, dolgi sinusni brazdi in razporedu ambulakralij so primerki iz najdišč Branik­-Ključ, Gojače, Lokavec-Brod, Zalošče-Rojc in Mišje Brdo zelo primerljivi s primerki Oppenheim-a (1901) in Dainelli-ja (1915).
Stratigrafska in geografska razširjenost: Oppen­heim (1901: 184) je vrsto Brissopsis forojuliensis opisal iz najdišča Col dei Soldi pri kraju Cormons (Krmin) v Italiji. Dainelli (1915: 396) piše, da so primerke našli v najdiščih Buttrio, Buia (Buja) in Col dei Soldi pri Cormonsu (Krminu).
Superfamilia Spatangidea Fischer, 1966
Familia Macropneustidae Lambert, 1905
Genus Macropneustes L. Agassiz, 1847
Fischer (1966: U591) poroča, da primerki rodu Macropneustes obstajajo od eocena do danes. Makro­pnevstesi so zelo razširjeni in so kozmopolitski.
Macropneustes deshayesi (Agassiz, 1840)
Tab. 21, sl. 148
1840	Micraster DesHayesii Ag. – Agassiz, 2
1847a	Macropneustes Deshayesii Agass. – Agassiz & Desor, 8
1865	Macropneustes Deshayesi Agassiz et Desor 1847 – Ooster, 114
1876	Macropneustes Deshayesi, Agassiz. – Loriol, 124
1886	Macropneustes Deshayesi Agassiz, 1847 – Cotte­au, 141, Pl. 31-33
1930	Macropneustes Deshayesi Ag. – Collignon, 561
1964	Macropneustes deshayesi (L. Agassiz, 1840) – Sa­pundžieva, 45
2007a	Macropneustes deshayesi (L. Agassiz, 1840) – Mikuž, 273, Tab. 6, sl. A-C
Nahajališče in primerek: Plače: 8262.
Opis: Srednje velika in enakomerno srednje izbo­čena korona ima srčast ambitus, frontalni sinus je kra­tek in strm. Apikalni disk s štirimi gonoporami je po­maknjen navspred. Anteriorno sta dve manjši, posteri­rono pa dve večji okrogli gonopori. Petali so približno enakih dolžin, širin, konkavnosti in perforiranosti. Marginalen periprokt ni ohranjen, polmesečast peri­stom je v sprednjem delu oralne strani, velik plastron je srednje izbočen.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
148:
8262
 47
 45
 26
 ?
 ~34
 30
 


Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Macropneustes deshayesi omenjata Agassiz in Desor (1847a: 8) iz eocena Pariške kotline. Iz eocena Švice jo omenjajo Desor (1853: 272), Ooster (1865: 114) in Lo­riol (1876: 124). Cotteau (1886: 144) jo omenja iz sre­dnjega eocena Francije in Švice. Collignon (1930: 561) poroča, da so jih našli tudi v eocenu Avstrije (Ko­roška). Sapundžieva (1965: 45) jih omenja iz lutetija Bolgarije, Švice, Francije in Nemčije 
Familia Eupatangidae Lambert, 1905
Genus Eupatagus L. Agassiz, 1847
Po podatkih Fischer-ja (1966: U586) je rod Eupa­tagus kozmopolitski, pojavil se je v eocenu in njegove vrste živijo še danes.
Eupatagus minimus (Sismonda, 1852)
Tab. 21, sl. 149-150
1886	Euspatangus minimus, Sismonda, 1852. – Cotte­au, 72, Pl. 18, Figs. 5-7
Nahajališči in primerka: Zalošče–Rojc: 2725 in Zalošče–Paradiž: 1778.
Opis: Majhna in zelo nizka korona ima ovalen am­bitus. Spredaj je zelo plitev sinus, neparni petal ni per­foriran, drugi parni petali so perforirani, enakih dol­žin in plitvi do ravni. Apikalni disk s štirimi zelo drob­nimi gonoporami je v sprednjem aboralnem delu. Na zadnjem delu korone je manjši sredinski greben, ova­len periprokt leži marginalno. Oralni del je raven do izbočen na območju plastrona. Polmesečast peristom z drobno ustno je v sprednjem delu korone.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
149:
2725
 20,5
 17
 9
 ?
 ?
 14,5
 
150:
1778
 19
 16
 9
 4
 12
 12
 


Primerjava: Oba primerka, prvi iz najdišča Zalo­šče-R: 2725 in drugi iz najdišča Zalošče-Paradiž: 1778 sta nekoliko manjša od primerka, ki ga opisuje Cotte­au (1886:73). Njegov primerek meri 24 x 22 x 11 mm.
Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte­au (1886: 73) piše, da so primerki vrste Eupatagus mi­nimus precej redki in da so najdeni v srednjeeocenskih plasteh najdišča Roque-Esteron (Alpes-Maritimes).
Familia Maretiidae Lambert, 1905
Genus Maretia Gray, 1855
Po podatkih Fischer-ja (1966: U609) je rod Mare­tia kozmopolitski in da se je obdržal od eocena do danes. Predstavniki tega rodu živijo danes na območju Indopacifika.
Maretia sp. 1
Tab. 21, sl. 151
Nahajališče in primerek: Lokavec–Brod: lb 27.
Opis: Majhna, v obodu srčasta korona, njena spre­dnja polovica je široka, zadnja polovica je od sredine korone navzad vse ožja. Apikalni disk je pomaknjen navspred, na njemu so štiri gonopore, spredaj dve majhni, zadaj dve večji gonopori. Spredaj je majhen frontalni sinus, navzgor sledi nekakšna grba, enako perforirani petali so približno enakih dolžin, širin in vbočenosti. Sprednja parna petala sta razprta, zadnja bolj skupaj, med slednjima poteka zaobljen greben do zadnjega roba, kjer je ovalen periprokt. Oralna bolj ravna stran je večinoma prekrita s kamnino. Večji na­stavki za bodice so redki in posejani predvsem na ob­močjih interambulakrov.
Posebnosti slovenskega primerka (lb 27) so neka­kšna grba, ki je neposredno za apikalnim diskom usmerjena proti sprednjemu delu korone, zelo reliefna aboralna površina korone in različna velikost gonopor.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
151:
lb 27
 35,5
 33,5
 22
 6
 ?
 ~21
 


Primerjava: Po koroninem ambitusu, po številu in obliki gonopor na apikalnem disku, razporeditvi peta­lov, zadnjem grebenu in deloma po položaju periprok­ta je primerek (lb 27) iz najdišča Lokavec-Brod še naj­bolj primerljiv z vrsto Maretia grignonensis (Desma­rets, 1836), ki jo prikazuje Cotteau (1885: Pl. 3, Figs. 1-6).
Petali in plitev frontalni sinus primerka iz najdišča Lokavec-Brod so deloma primerljivi tudi z vrsto Migli­orinia migiurtina Checchia-Rispoli, 1942 iz eocenskih plasti Somalije, ki jo prikazuje Fischer (1966: U598, Figs. 483. 5). Določena primerljivost je mogoča še s Ki­er-ovim primerkom iste vrste (1957: Pl. 107, Figs. 4-5), vendar je naš primerek večji.
Maretia sp. 2
Tab. 21, sl. 152
Nahajališče in primerek: Zalošče–Rojc: 436.
Opis: Majhna, nizka in v obodu ovalna korona ima spredaj zelo plitev frontalni sinus, lateralna robova sta enako izbočena, zadnji rob je kratek, nizek in po­končen. Aboralna stran je enakomerno izbočena in pretežno zakrita, najvišja je nad okroglim periprok­tom. Oralna stran je vbočena in v srednjem delu zakri­ta, peristom ni viden. Na posameznih mestih se na koroni vidijo razmeroma veliki nastavki za bodice.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
152:
436
 15
 14,5
 6,5
 5
 ?
 ?
 


Primerjava: Primerek 436 iz najdišča Zalošče­-Rojc je po razmerjih merskih parametrov primerljiv s primerkom Cotteau-jeve vrste Maretia heberti (1885: 38-40, Pl. 5, Fig. 6), le da je naš primerek manjši. Orna­mentacija predvsem dorzalnega dela korone našega primerka je zakrita, zakrit je tudi peristom, zato dolo­čitev vrste ni mogoča.
Problematični in nedoločljivi primerki eocenskih morskih ježkov iz Vipavske doline
Tab. 22, sl. 153-160
Nahajališča in primerki: Dolenje-Breg: 3686, db 3, Lokavec-Brod: lb 12, lb 13, 1050, L 5–1441, L 1–1437 in L 7-1443.
Opisi primerkov:
Plesiolampas ? sp., Tab. 22, sl. 153
Primerek 3686 iz najdišča Dolenje-Breg: po obliki, velikosti in ohranjenih delih na koroni, po zvezdastem in poglobljenem peristomu verjetno pripada rodu Ple­siolampas.
Nedoločljivo (indet.), Tab. 22, sl. 154
Primerek db 3 iz najdišča Dolenje-Breg: ohranjena ni nobena konkretna značilnost, s katero bi lahko do­ločili njegovo taksonomsko pripadnost.
Schizaster ? sp., Tab. 22, sl. 155
Primerek lb 12 iz najdišča Lokavec-Brod: ohranje­nost primerka je slaba, po obliki, razporeditvi petalov, peristoma in po prirezanem posteriornem robu sklepa­mo, da ostanek najverjetneje pripada rodu Schizaster.
Linthia ? sp., Tab. 22, sl. 156
Primerek lb 13 iz najdišča Lokavec-Brod: ostanek je zelo slabo ohranjen, aboralna stran je potlačena, oralna je ohranjena polovično. Po dolžinah, oblikah in razporeditvi petalov sklepamo na rod Linthia.
Nedoločljivo (indet.), Tab. 22, sl. 157
Primerek 1050 iz najdišča Lokavec-Brod: korona morskega ježka je zelo deformirana, brez pravih raz­poznavnih značilnosti in ostanek je praktično neraz­poznaven.
Nedoločljivo (indet.), Tab. 22, sl. 158
Primerek L 5-1441 iz najdišča Lokavec-Brod: ohra­njena je približno tretjina korone, na oralni strani je opaziti obris ustne odprtine ali peristoma, drugih raz­poznavnih značilnosti ni.
Scutellina ? sp., 159: nima slike!
Primerek L 1–1437 iz najdišča Lokavec-Brod: po položaju in obliki peristoma in periprokta je ostanek morskega ježka primerljiv z vrstami Scutellina besan­coni in S. blaviensis, ki jih predstavlja Cotteau (1891: Pl. 283, Figs. 6-15 in 16-21). Ti dve vrsti sta ovalni in podobne velikosti kot primerek iz najdišča Lokavec­-Brod. Žal je aboralna površina našega primerka pov­sem brez ornamentacije in zanesljiva določitev ni mo­goča.
Brissopsis sp., 160: nima slike!
Primerek L7-1443 iz najdišča Lokavec-Brod: oval­na korona je zelo majhna in slabo ohranjena. Po njeni oblikovanosti in položaju periprokta sklepamo, da pri­merek pripada rodu Brissopsis. Vrsta ni določljiva, do­mnevamo pa, da primerek pripada vrsti Brissopsis fo­rojuliensis.
Velikost (Size):
P (S)
 D (L)
mm
 Š (W)
mm
 V (H)
mm
 PPCT
mm
 PPST
mm
 PAD
mm
 
153:
3686
 65
 48
 40
 ?
 ?
 ?
 
154:
db 3
 62
 45
 30
 3
 35
 42
 
155:
lb 12
 19,5
 20
 13
 ?
 17
 8
 
156:
lb 13
 16
 19
 8,5
 ?
 ?
 ?
 
157:
1050
 16
 10,5
 14
 ?
 ?
 ?
 
158:
L 5
 11
 11
 8,5
 ?
 ?
 ?
 
159:
L 1
 8
 6,5
 4
 1,5
 3
 ?
 
160:
L7-1443
 11
 9
 9
 4
 ?
 ?
 


Pripombe: Primerki iz najdišč Slap-Kuine-1 (Kojne) in Manče-1 so bili prinešeni v Ljubljano 17. ju­lija 2007, bili so pregledani, določeni in kmalu vrnjeni gospodu Stanislavu Bačarju zaradi postavitve neke razstave. Primerki so ostali v Ajdovščini, zato niso bili poslikani, niso opisani in niso upoštevani v tem pri­spevku.
Slap-Kuine – 1 (Kojne): 1339 – Prenaster sp., 362 – Rhyncholampas sp., 3577 – Opissaster gregoirei (Cotte­au, 1887), 3576 – Schizaster sp., 361 – ? Pseudopygaulus sp., 8242 – Eupatagus sp., 8241 – Pseudopygaulus ? tri­geri (Coquand, 1862), 360 – Cassidulus sp., 1338 – Pre­naster sp. in 1982 – Schizaster archiaci Cotteau, 1863 in Manče-1: 63 – Rhynchopygus sp., 65 – Eupatagus sp. in 3691 – ? Prenaster sp. Od morskih ježkov iz najdišč Po­draga-5 (395) in Slap-Kojne-1 (1341) sem videl le njuni fotografiji.
Tabela 1. Seznam ugotovljenih morskih ježkov v eocenskih skladih Goriških brd, Vipavske doline, Braniške doli­ne in Vremščice. Vsi primerki so iz geološke zbirke Stanislava Bačarja v Ajdovščini. Zaporedna številka primerka se ujema s številko na tablah 1-22.
Table 1. List of sea urchins identified from the Eocene beds of Goriška brda, Vipavska dolina, Braniška dolina and Vremščica. All specimens are from geological collection of Stanislav Bačar in Ajdovščina.
Ordo: Cassiduloida L. Agassiz & Desor, 1847
Familia: Cassidulidae L. Agassiz & Desor, 1847
Genus: Cassidulus Lamarck, 1801
1. - (2346)	Cassidulus amygdala Desor, 1853
2. - (L 14)	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856
3. - (lb 6)	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856
4. - (L 6)	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856
5. - (L 3)	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856
6. - (lb 5)	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856
7. - (lb 1)	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856
8. - (L 8)	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856
9. - (lb 2)	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856
10. - (L 9)	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856
11. - (zr 1)	Cassidulus testudinarius Brongniart, 1823
12. - (L 16)	Cassidulus testudinarius Brongniart, 1823
13. - (L 10)	Cassidulus sp. 1
14. - (lb 4)	Cassidulus sp. 2
Genus: Rhyncholampas A. Agassiz, 1869
15. - (8264) - Rhyncholampas lesinensis (Bittner, 1880)
Familia: Pliolampadidae Kier, 1962
Genus: Ilarionia Dames 1878
16. - (lb 7)	Ilarionia sp.
17. - (7966)	Ilarionia sp.
18. - (L 11)	Ilarionia sp.
Genus: Pseudopygaulus Coquand, 1862
19. - (zr 3324)	Pseudopygaulus buccalis Peron et Ga­uthier, 1885
20. - (7066)	Pseudopygaulus trigeri (Coquand, 1862)
21. - (zr 2724)	? Pseudopygaulus sp.
22. - (1811)	? Pseudopygaulus sp.
Genus: Echinanthus Leske, 1778
23. - (pr 1)	Echinanthus bonissenti Cotteau, 1888
24. - (db 2)	Echinanthus bufo Laube, 1868
Ordo: Echinolampadoida Kroh & Smith, 2010
Familia: Echinolampadidae Gray, 1851
Genus: Echinolampas Gray, 1825
25. - (db 4)	Echinolampas affinis (Goldfuss, 1829)
26. - (lb 29)	Echinolampas affinis (Goldfuss, 1829)
27. - (1084)	Echinolampas affinis (Goldfuss, 1829)
28. - (8261)	Echinolampas amygdala Desor, 1847
29. - (1123)	Echinolampas amygdala Desor, 1847
30. - (po 1)	Echinolampas dilatata Agassiz, 1839
31. - (581)	Echinolampas leymeriei Cotteau, 1863
32. - (zr 4)	Echinolampas ottellii Taramelli, 1869
33. - (8263)	Echinolampas silensis Desor (in Lori­ol, 1875)
34. - (zp 5)	Echinolampas studeri Agassiz, 1839
35. - (1705)	Echinolampas studeri Agassiz, 1839
Ordo: Clypeasteroida L. Agassiz, 1835
Familia: Plesiolampadidae Lambert, 1905
Genus: Plesiolampas Duncan & Sladen, 1882
36. - (v2/1)	Plesiolampas heberti (Cotteau, 1887)
37. - (mb 5)	Plesiolampas michelini (Cotteau, 1856)
38. - (pn 1)	Plesiolampas michelini (Cotteau, 1856)
39. - (3687)	Plesiolampas sp. 1
40. - (3685)	Plesiolampas sp. 2
41. - (4341)	Plesiolampas sp. 2
Familia: Conoclypeidae Zittel, 1879
Genus: Conoclypus L. Agassiz, 1839
42. - (dm 1)	Conoclypus conoideus (Leske, 1778)
43. - (8259)	Conoclypus anachoreta Agassiz, 1839
44. - (v2/2)	Conoclypus stefaninii (Dainelli, 1915)
45. - (7931)	Conoclypus stefaninii (Dainelli, 1915)
46. - (1187)	Conoclypus sp.
Familia: Echinocyamidae Lambert & Thiéry, 1914
Genus: Echinocyamus van Phelsum, 1774
47 - (L 4)	Echinocyamus sp.
48. - (L 2)	Echinocyamus sp.
Ordo: Spatangoida L. Agassiz, 1840
Familia: Hemiasteridae Clark, 1917
Genus: Hemiaster L. Agassiz, 1847
49. - (1122)	Hemiaster archiaci Loriol, 1880
Genus: Ditremaster Munier-Chalmas, 1885
50. - (zp 2)	Ditremaster nux (Desor, 1853)
51. - (lb 28)	Ditremaster nux (Desor, 1853)
52. - (2171)	Ditremaster nux (Desor, 1853)
53. - (1124)	Ditremaster nux (Desor, 1853)
54. - (2384)	Ditremaster nux (Desor, 1853)
55. - (1704)	Ditremaster nux (Desor, 1853)
56. - (1055)	Ditremaster nux (Desor, 1853)
57. - (7965)	Ditremaster nux (Desor, 1853)
58. - (1054)	Ditremaster nux (Desor, 1853)
59. - (1078)	Ditremaster nux (Desor, 1853)
60. - (lb 18)	Ditremaster nux (Desor, 1853)
61. - (6911)	Ditremaster nux (Desor, 1853)
62. - (2281)	Ditremaster nux (Desor, 1853)
63. - (537)	Ditremaster cf. passyi (Cotteau, 1887)
64. - (8260)	Ditremaster schweinfurthi (Loriol, 1881)
Genus: Leiopneustes Cotteau, 1885
65. - (2170)	Leiopneustes lefebvrei (Loriol, 1880)
66. - (1509)	Leiopneustes lefebvrei (Loriol, 1880)
Genus: Opissaster Pomel, 1883
67. - (583)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
68. - (584)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
69. - (6932)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
70. - (lb 20)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
71. - (lb 15)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
72. - (1779)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
73. - (1095)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
74. - (2279)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
75. - (1089)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
76. - (1096)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
77. - (1087)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
78. - (1088)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
79. - (L 17)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
80. - (lb 10)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
81. - (lb 9)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
82. - (lb 11)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
83. - (1051)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
84. - (2282/2)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
85. - (L 12)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
86. - (L 18)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
87. - (1090)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
88. - (lb 8)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
89. - (L 15)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
90. - (L 13)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
91. - (lb 3)	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887)
Familia: Micrasteridae Lambert, 1920
Genus: Cyclaster Cotteau, 1856
92. - (DB 1)	Cyclaster amoenus Laube, 1868
93. - (mb 4)	Cyclaster stachei (Taramelli, 1874)
94. - (8266)	Cyclaster cf. subquadratus (Desor, 1858)
Familia: Schizasteridae Lambert, 1905
Genus: Schizaster L. Agassiz, 1836
95. - (lb 26)	Schizaster globulus Dames, 1877
96. - (8267)	Schizaster globulus Dames, 1877
97. - (1049)	Schizaster globulus Dames, 1877
98. - (2338)	Schizaster globulus Dames, 1877
99. - (lb 17)	Schizaster globulus Dames, 1877
100. - (6805)	Schizaster globulus Dames, 1877
101. - (2339)	Schizaster globulus Dames, 1877
102. - (lb 19)	Schizaster globulus Dames, 1877
103. - (lb 25)	Schizaster rimosus Desor, 1847
104. - (zr 6)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
105. - (db 1)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
106. - (2490)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
107. - (b1/1)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
108. - (mb 3)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
109. - (2336)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
110. - (lb 22)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
111. - (lb 23)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
112. - (lb 24)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
113. - (1053)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
114. - (1178)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
115. - (1184)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
116. - (580)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
117. - (zr 5)	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847
118. - (8106)	Schizaster sp.
119. - (mb 2)	Schizaster sp.
120. - (lb 14)	Schizaster sp.
Genus: Linthia Desor, 1853
121. - (zp 3)	Linthia aschersoni Loriol, 1881
122. - (3692)	Linthia aschersoni Loriol, 1881
123. - (lb 16)	Linthia cf. carentonensis Cotteau, 1883
124. - (3693)	Linthia heberti (Cotteau, 1863)
125. - (zr 3)	Linthia pyrenaica (Cotteau, 1863)
126. - (zp 4)	Linthia subglobosa Desor, 1853
127. - (8265)	Linthia ybergensis Loriol, 1880
Familia: Prenasteridae Lambert, 1905
Genus: Prenaster Desor, 1853
128. - (lb 21)	Prenaster alpinus Desor, 1853
129. - (2337)	Prenaster alpinus Desor, 1853
130. - (1079)	Prenaster alpinus Desor, 1853
131. - (3323)	Prenaster alpinus Desor, 1853
132. - (535)	Prenaster alpinus Desor, 1853
133. - (536)	Prenaster alpinus Desor, 1853
134. - (1760)	Prenaster alpinus Desor, 1853
135. - (437)	Prenaster alpinus Desor, 1853
136. - (7064)	Prenaster alpinus Desor, 1853
137. - (7065)	Prenaster alpinus Desor, 1853
138. - (582)	Prenaster alpinus Desor, 1853
139. - (zp 1)	Prenaster alpinus Desor, 1853
Familia: Brissidae Gray, 1855
Genus: Brissopsis L. Agassiz (in Agassiz & Desor, 1847)
140. - (7067)	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901
141. - (538)	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901
142. - (1109)	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901
143. - (2282/1	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901
144. - (zr 2)	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901
145. - (mb 1)	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901
146. - (2726)	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901
147. - (2280)	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901
Familia: Macropneustidae Lambert, 1905
Genus: Macropneustes L. Agassiz, 1847
148. - (8262)	Macropneustes deshayesi (Agassiz, 1840)
Familia: Eupatangidae Lambert, 1905
Genus: Eupatagus L. Agassiz, 1847
149. - (2725)	Eupatagus minimus (Sismonda, 1852)
150. - (1778)	Eupatagus minimus (Sismonda, 1852)
Familia: Maretiidae Lambert, 1905
Genus: Maretia Gray, 1855
151. - (lb 27)	Maretia sp. 1
152. - (436)	Maretia sp. 2
Problematika:
153. - (3686)	Plesiolampas ? sp.
154. - (db 3)	indet.
155. - (lb 12)	Schizaster ? sp.
156. - (lb 13)	Linthia ? sp.
157. - (1050)	indet.
158. - (L 5)	indet.
159. - (L 1)	Scutellina ? sp.
160. - (L 7)	Brissopsis sp.
Tabela 2/1 in 2/2. Razširjenost eocenskih morskih ježkov po najdiščih
Table 2/1 and 2/2. The distribution of Eocene sea urchins in the find-places
ZAKLJUČKI
V raziskavah smo imeli več kot 170 primerkov iz za­sebne zbirke Stanislava Bačarja iz Ajdovščine. V tej razpravi je obravnavanih 160 primerkov s celotnega prostora raziskovanega območja Goriških brd, Vipa­vske in Braniške doline ter Vremščice (sl. 1). Morski ježki so bili najdeni v številnih najdiščih, vendar brez prave geološke spremljave in zadostnega preverjanja starosti. Vsi primerki pripadajo nepravilnim morskim ježkom, med njimi ni bilo nobenega ostanka pravilnih morskih ježkov. To je dokaj presenetljivo in malo ver­jetno dejstvo, ali so njihovi ostanki povsem uničeni ali pa so ostanki regularnih morskih ježkov spregledani.
Ugotovljenih je 54 različnih oblik, ki pripadajo 21 rodovom iz 14 družin in štirih redov iregularnih mor­skih ježkov (Cassiduloida, Echinolampadoida, Clypea­steroida in Spatangoida) (tabela 1 in tab. 1-22, sl. 1-158)). Največ različnih družin in primerkov ima red Spatangoida (8) (Hemiasteridae, Micrasteridae, Schi­zasteridae, Prenasteridae, Brissidae, Macropneustidae, Eupatangidae in Maretiidae), največ različnih rodov ima družina Hemiasteridae (4) (Hemiaster, Ditrema­ster, Leiopneustes in Opissaster), največ različnih vrst imata rodova Echinolampas (7) in Linthia (6). Najbolj pogostni so primerki vrste Opissaster gregoirei (Cotte­au, 1887) (25 = 15,63%), sledijo primerki vrst Schizaster vicinalis Agassiz, 1847 (14 = 8,75%), Ditremaster nux (Desor, 1853) (13 = 8,13%), Prenaster alpinus Desor, 1853 (12 = 7,50%), Cassidulus ovalis Cotteau, 1856 (9 = 5,63%) ter vrsti Schizaster globulus Dames, 1877 in Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901 s po osmimi primerki (8 = 5%).
Vsi raziskani morski ježki so iz eocenskih skladov, deloma iz alveolinsko-numulitnih apnencev, apnenče­vih breč in flišne olistostrome. Večina morskih ježkov je najdena v flišni olistostromi skupaj z olistoliti različ­nih kamnin, z ostanki izoliranih numulitin, mehkuž­cev in drugih organizmov. Ohranjenost koron mor­skih ježkov je zelo različna, mnoge so deformirane ali kako drugače poškodovane. Peristom in periprokt sta največkrat prekrita s kamnino, ki je ni bilo mogoče od­straniti. Zelo redki primerki imajo korone ohranjene v celoti z vidnimi vsemi morfološkimi značilnostmi.
Starost plasti v nekaterih najdiščih z morskimi ježki je različna, ugotovljena je s pomočjo nanoplank­tona, planktonskih in bentoških foraminifer. V Gori­ških brdih (Vipolže in Dolnje Cerovo) so po podatkih Cimerman-a in sod. (1974) tamkajšnje medanske pla­sti srednje do zgornjecuisijske starosti, flišne plasti z numulitinami v katerih so najdeni tudi morski ježki, so zgornjecuisijske do lutetijske (cona SBZ12/13) (Pa­vlovec 2012). Največ najdišč morskih ježkov je na ob­robju Vipavske doline. Na tem območju je najbogatejše najdišče Lokavec - Brod severno od Ajdovščine z 71 primerki (44, 37%). Pred leti je bil narejen in analiziran en vzorec na nanoplankton, ki je nakazal na biocono NP 11 oziroma zgornji ilerdij (Pavšič ustno). Pavlovec (2006) je na podlagi numulitin ugotovil, da so flišne olistostrome Lokavca srednjecuisijske starosti. Pavlo­vec in Bačar (2004) sta ugotovila v kosu apnenca fli­šne olistostrome pri Dolnjem Mlinu spodnji cuisij ozi­roma biocono SBZ10, sam fliš pa je mlajši. Pavlovec (2009) je s pomočjo numulitin in nanoplanktona v flišu pri Ustjah ugotovil spodnjo do srednjecuisijsko starost. Mikuž in sod. (2013) so analizirali tudi kalci­tni nanoplankton iz eocenskih plasti najdišča Vipolže v Goriških brdih in ugotovili združbo, ki nakazuje spodnjelutetijsko starost oziroma na mejno območje med bioconama NP14 in NP15. Morski ježki so najdeni tudi v Leskovcu na pobočju Vremščice, kjer je v vezivu breče prehodnih plasti s pomočjo nanoplanktona J. Pa­všič ugotovil zgornji cuisij oziroma biocono NP13/NP14 (Fister 2015).
Če zgornje rezultate o starosti različnih sedimen­tnih kamnin z obravnavanega območja nekoliko poe­nostavimo, potem je večina raziskovanih morskih jež­kov iz osrednjega dela zahodne Slovenije cuisijske in deloma spodnjelutetijske starosti.
CONCLUSIONS
Paleogene sea urchins from central part of west Slovenia
We inspected over 170 specimens out of the private collection of Stanislav Bačar from Ajdovščina. In the present communication appear investigation results of 160 specimens from entire study area of Goriška brda, Vipava River and Branik valleys and Mt. Vremščica (fig. 1). Marine urchins were found in a number of lo­calities, without, however, proper geologic documenta­tion and verification of their age. All individuals be­long to the irregular sea urchins, no regular sea ur­chins were detected among them. This observation is quite surprising and unlikely. Remains of the regular individuals might have been totally destroyed, and were overlooked in the study.
Established were 54 distinct forms that belong to 21 genera of 14 families and 4 orders of irregular sea urchins (Cassiduloida, Echinolampadoida, Clypeaster­oida and Spatangoida) (table 1 and pl. 1-22, fig. 1-158)). The largest number of distinct families and individu­als occur in order Spatangoida (8) (Hemiasteridae, Mi­crasteridae, Schizasteridae, Prenasteridae, Brissidae, Macropneustidae, Eupatangidae and Maretiidae), maximum number of distinct genera in family Hemi­asteridae (4) (Hemiaster, Ditremaster, Leiopneustes and Opissaster), and the maximum number of distinct spe­cies in genera  Echinolampas (7) and Linthia (6). The most numerous are individuals of species Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887) (25 = 15,63%), followed by in­dividuals of species Schizaster vicinalis Agassiz, 1847 (14 = 8.75%), Ditremaster nux (Desor, 1853) (13 = 8.13%), Prenaster alpinus Desor, 1853 (12 = 7.50%), Cassidulus ovalis Cotteau, 1856 (9 = 5.63%) and species Schizaster globulus Dames, 1877 and Brissopsis foroju­liensis Oppenheim, 1901 with eight individuals (8 = 5%).
All studied sea urchins come from Eocene beds, partly from alveolinal-nummulitic limestones, and partly limestone breccias and a flysch olistostrome. Most urchins were found in the flysch olistostrome which contains olistoliths of various rocks, remains of isolated nummulitines, molluscs and other organisms. The preservation state of sea urchins' coronas is highly variable, many of them are deformed or variously damaged. Peristome and periproct are for the most part covered by rock material that could not be re­moved. Only very few specimens have their coronas entirely preserved, with all morphological characteris­tics intact.
The age of beds with sea urchins' localities is vari­able. It has been dated with nanoplankton, and plank­tonic and benthic foraminifers. In Goriška brda (Vipolže and Dolnje Cerovo) occur according to Ci­merman  et al. (1974) Medana beds of Middle to Upper Cuisian age, and the flysch beds with nummulitinas in which also the sea urchins were found, are Upper Cui­sian to Lutetian (SBZ12/13 zone) (Pavlovec 2012). The most numerous are sea urchins localities in Vipava valley. Here is the richest Lokavec - Brod locality north of Ajdovščina with 71 individuals (44,37%). Years ago in a sample nanoplankton was determined which indi­cated NP 11 biozone resp. the Upper Ilerdian (Pavšič, oral communication). Pavlovec (2006) attributed on base of nummulitinas Middle Cuisian age to flysch ol­istostromes at Lokavec. Pavlovec and Bačar (2004) attributed to limestone sample with flysch olistos­trome at Dolnji Mlin the Lower Cuisian age, resp. the SBZ10 biozone, and a younger age to flysch. Pavlovec (2009) established on the base of nummulitinas and nanoplankton in flysch beds at Ustje Lower to Middle Cuisian age. Mikuž et al. (2013) analyzed also calcitic nanoplankton from Eocene beds of Vipolže locality in Goriška brda and discovered an assemblage that indi­cated the Lower Lutetian age, respectively the bound­ary between the biozones NP14 and NP15. Sea urchins were recorded also at Leskovec on slopes of Mt. Vremščica, where J. Pavšič established in cement of breccia from intermediate beds nanoplankton that proved the Upper Cuisian, or the NP13/NP14 biozones (Fister 2015).
Without much simplification we may state, in con­clusion to upper results of the age attribution to beds from the study region, that the majority of examined sea urchins from central part of western Slovenia is of Cuisian and partly Lower Lutetian age.
ZAHVALE
Za vse najdene, zbrane in posredovane eocenske mor­ske ježke se iskreno zahvaljujemo svojcem spoštovane­ga, a žal že pokojnega gospoda Stanislava Bačarja iz Ajdovščine, sicer zelo vestnega in velikega ljubitelja ter zbiralca fosilne, mineralne naravne in kulturne dedi­ščine na Slovenskem. Za nanoplanktonske analize se zahvaljujemo prof. dr. Jerneju Pavšiču, za prevode v angleščino pa zaslužnemu profesorju dr. Simonu Pircu.
LITERATURA – REFERENCES
Agassiz, L., 1839: Description des Echinodermes fossiles de la Suisse. Spatangoides et Clypéastroides. Allg. Schweiz. Gesell., Neue Denkschr., Mémoires de la Société helvétique des Sciences natureles, v. 3, Premiere partie (Neuchâtel):VIII: 1-101 + Tab. 1-13 bis.
Agassiz, L., 1840: Catalogus systematicus Ectyporum Echinodermatum fossilium Musei Neocomensis, secundum ordi­nem zoologicum dispositus; adjectis synonymis recentioribus, nec non stratis et locis in quibus reperiuntur; sequun­tur Characteres diagnostici generum novorum vel minus cognitorum. Apud Oliv. Petitpierre (Neuchâtel): 1-20.
Agassiz, L. & E. Desor, 1847a: Catalogue raisonné Échinides. Catalogue raisonné des especes, des genres et des fa­milles d`Échinides. Annales des Sciences Naturelles, Troisieme Série, Zoologie (Paris) 7: 5-35.
Agassiz, L. & E. Desor, 1847b: Catalogue raisonné Échinides. Catalogue raisonné des especes, des genres et des fa­milles d`Échinides. Annales des Sciences Naturelles, Troisieme Série, Zoologie (Paris) 7: 129-168.
Barčić, B., 1952: »Hlibci sv. Stipana«. Istarska Danica (Pula): 55-58.
Bayan, M. F., 1870: Sur les terrains de la Vénétie. Bull. Soc. Géol. France, Deux. sér., 1869-1870 (Paris) 27: 444-485.
Bittner, A., 1880: Beiträge zur Kenntniss alttertiärer Echinidenfaunen der Südalpen. I. Echinidenfauna des istro­-dalmatinischen Eocaens. Beiträge Palaeont. Oesterreich.-Ungarn Orients (Wien) 1 (1): 43-71 + Taf. 1-8.
Buser, S., 1968: Osnovna geološka karta SFRJ Gorica 1:100 000. Zvezni geološki zavod Beograd (Beograd).
Buser, S., 1973: Tolmač lista Gorica. Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000. Zvezni geološki zavod Beograd (Beo­grad): 1-50.
Cimerman, F., R. Pavlovec, J. Pavšič & L. Todesco, 1974: Biostratigrafija paleogenskih plasti v Goriških brdih. (Biostratigraphy of the Paleogene Beds of Goriška Brda. Biostratigrafia degli strati paleogenici in Goriška Brda). Geologija (Ljubljana) 17: 7-130 + (Tab. 1-34).
Collignon, M., 1930: Beitrag zur Kenntniss der eozänen Echiniden-fauna des Krappfeldes (Kärnten). Jb. Geol. B. A. (Wien) 80: 541-570 + Taf. 31-33.
Cotteau, G., 1863: Échinides fossiles des Pyrénées. F. Savy, Éditeur (Paris): 1-160 + Pl. 1-9.
Cotteau, G., 1885-1889: Terrain Tertiaire, Tome I. Échinides éocenes. Paléontologie Française ou description des fossiles de la France. Texte. G. Masson (Paris): 1-672 + Atlas (Pl. 1-200).
Cotteau, G., 1889-1894: Terrain Tertiaire, Tome II. Échinides éocenes. Paléontologie Française ou description des fossiles de la France. G. Masson (Paris): Atlas (Pl. 201-384).
Cotteau, G., Peron, A. & V. Gauthier, 1885: Échinides fossiles de l`Algérie. Description des especes déja recueilli­es dans ce pays et considérations sur leur position stratigraphique. Étage éocene (Paris) Fasc. 9: 1-89 + Pl. 1-8.
Dainelli, G., 1915: L`Eocene friulano. Monografia geologica e paleontologica. “Memorie geografiche” (Firenze): 1-721 + Tav. 1-56.
D`Ambrosi, C., 1926: Gli Echinidi eocenici dell`Istria e la loro posizione stratigrafica. Atti Museo Civico Storia Na­turale Trieste (Trieste) 11: 117-125.
D`Archiac, A., 1846: Description des fossiles recueillis par M. Thorent dans les couches a Nummulines des environs de Bayonne. Mém. Soc. G9eol. France, Géol., 2e sér., Tome 2, Mém. (Paris) 4: 189-217 + Pl. 5-9.
D`Archiac, A., 1850: Description des fossiles du groupe nummulitique recueillis par M. S. P. Pratt et M. J. Delbos aux environs de Bayonne et de Dax. Mém. Soc. Géol. France, Géol., 2e sér, Tome 3, 1848 (Paris) Mém. 6: 397-456 + Pl. 8-13.
D`Archiac, E. J. A. & J. Haime, 1853: Description des animaux fossiles du groupe nummulitique de l`Inde. Gide et J. Baudry (Paris): Pl. 1-36.
Dames, W., 1877: Die Echiniden der vicentinischen und veronesischen Tertiaerablagerungen. Palaeontographica (Cassel) 25 (3), N. F. 1: 1-99 + Taf. 1-11.
Degli Innocenti, G., 1924 a: Fossili eocenici dell`Istria. Rendiconto R. Accad. Lincei (Roma) 33 (7-8): 298-299.
Degli Innocenti, G., 1924 b: Due nuovi Echinidi dell`Eocene istriano. Rivista Ital. Paleont. (Parma) 30 (3): 41-44 + Tav. 2.
Degli Innocenti, G., 1925: Nuovo contributo alla paleontologia dell`Eocene istriano. Rivista Ital. Paleont. (Parma) 31 (1): 16-23 + Tav. 2.
Desor, E., 1853: Notice sur les Echinides du terrain nummulitique des Alpes, avec les diagnoses de plusieurs especes et genres nouveaux. Actes de la Société Helvétique des Sciences Naturelles (Porrentruy) 38: 270-279.
Desor, E., 1858: Synopsis des échinides fossiles. (Paris & Wiesbade): LXIII, 1-490 + Pl. 1-44.
Drobne, K., B. Ogorelec, J. Pavšič & R. Pavlovec, 2009: Paleocen in eocen v jugozahodni Sloveniji. (Paleocene and Eocene in south-western Slovenia). In: M. Pleničar, B. Ogorelec & M. Novak (uredniki/editors), Geologija Slovenije (The Geology of Slovenia). Geološki zavod Slovenije (Ljubljana): 311-372.
Drobne, K., J. Pavšič & A. Horvat, 2009: Splošni uvod v kenozoik. (Introduction to the Cenozoic). In: M. Pleničar, B. Ogorelec & M. Novak (uredniki/editors), Geologija Slovenije (The Geology of Slovenia). Geološki zavod Slovenije (Ljubljana): 305-310.
Durham, J. W.,1966: Clypeasteroids. In: R. C. Moore (edit.), Treatise on Invertebrate Paleontology. Part U, Echi­nodermata 3/2, Asterozoa – Echinozoa. The Geological Society of America, Inc. and The University of Kansas Press (Lawrence): U450-U491.
Fabiani, R., 1915: Il Paleogene Veneto. Memorie Ist. Geol. R. Univ. Padova (Padova) 3: (XVI): 1-336 + Tav. 1-9.
Fischer, A. G., 1966: Spatangoids. In: R. C. Moore (edit.), Treatise on Invertebrate Paleontology, Part U, Echino­dermata 3/2. The Geological Society of America, Inc. and The University of Kansas Press (Lawrence): U543­-U628.
Fister, M., 2015: Velike bentoške foraminifere paleogenskih plasti profila Leskovec pod Vremščico. (Large benthic foraminifera of paleogene layers of the profile Leskovec beneath Vremščica). Diplomsko delo. Univerza v Ljublja­ni, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo (Ljubljana) IX: 1-66 + Tab. 1-24.
Gočev, P., 1933: Paleontologični i stratigrafski izučvanija vrhu eocena v Varnensko. (Paläontologische und strati­graphische Untersuchungen über das Eocän von Varna). Spisanie B`lgar. Geol. Druž. (Sofija) 5: 1-82 + Tabl. 1-7.
Goldfuss, A., 1826-1844: Petrefacta Germaniae tam ea, quae in Museo Universitatis Regiae Borussicae Fridericae Wilhelmiae Rhenanae servantur quam alia quaecunque in Museis Hoeninghusiano Muensteriano aliisque extant, Iconibus et Descriptionibus illustrata. Abbildungen und Beschreibungen der Petrefacten Deutschlands und der angrenzenden Länder, unter Mitwirkung des Herrn Grafen Georg zu Münster. Verlag von List & Francke (Leipzig): Tab. 1-200.
Goldfuss, A., 1862: Petrefacta Germaniae tam ea, quae in Museo Universitatis Regiae Borussicae Fridericae Wil­helmiae Rhenanae servantur quam alia quaecunque in Museis Hoeninghusiano Muensteriano aliisque extant Iconibus et Descriptionibus illustrata. Abbildungen und Beschreibungen der Petrefacten Deutschlands und der angrenzenden Länder, unter Mitwirkung des Herrn Grafen Georg zu Münster. Zweite Auflage, Erster Theil. List & Francke (Leipzig) IV: 1-234.
Grateloup, J. P. S., 1836: Mémoire de géo-zoologie sur les Oursins fossiles (Echinides), qui se rencontrent dans les terrains calcaires des environs de Dax, (départment des Landes). Actes Soc. Linnéenne Bordeaux (Bordeaux) T. 8 (3): 103-191 (1-89) + Pl. 1-2.
Hacquet, B., 1778-1789: Oryctographia Carniolica, oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachtbarten Länder. I –IV. J. G. I. Breitkopf (Leipzig).
Hagn, H., R. Darga & R. Schmid, 1992: Erdgeschichte und Urwelt im Raum Siegsdorf. Fossilien als Zeugen der geologischen Vergangenheit. Gemeinde Siegsdorf (München): 1-241, (Taf. 1-80).
Hagn, H. & R. Schmid, 1988: Fossilien von Neubeuern. Neubeuern am Inn. Bilder aus der geologischen Vergangen­heit. Institut für Paläontologie und historische Geologie (München): 1-109.
Kier, P. M., 1957: Tertiary Echinoidea from British Somaliland. Journ. Paleont. (Tulsa) 31 (5): 839-902 + Pl. 103-107.
Kier, P. M., 1966: Cassiduloids. In: R. C. Moore (edit.), Treatise on Invertebrate Paleontology, Part U, Echinoder­mata 3/2. The Geological Society of America, Inc. and The University of Kansas Press (Lawrence): U492-U523.
Kochansky-Devidé, V., 1964: Paleozoologija. Školska knjiga (Zagreb): 1-451.
Kroh, A., 2010: Index of Living and Fossil Echinoids 1971 – 2008. Ann. Naturhist. Mus. Wien, Ser. A (Wien) 112: 195-470.
Kroh, A. & A. B. Smith, 2010: The phylogeny and classification of post-Palaeozoic echinoids. Journal of Systematic Palaeontology (Cambridge) 8 (2): 147-212.
Lambert, J., 1927: Révision des Echinides fossiles de la Catalogne, 1re partie. Mem. Museo Cienc. nat. Barcelona, ser. geol. (Barcelona) 1 (1): 1-102 + Lam. 1-4.
Laube, G. C., 1868: Ein Beitrag zur Kenntniss der Echinodermen des Vicentinischen Tertiärgebietes. Denkschr. Akad. Wiss. Mathem.-naturwiss. Cl. (Wien) 29: 1-63 + Taf. 1-7.
Leske, N. G., 1778: Additamenta ad Jacobi Theodori Klein naturalem dispositionem Echinodermatum et lucubrati­unculam de aculeis echinorum marinorum. (Leipzig) XXII: 1-278 + Tab. 37-54.
Leymerie, A. & G. Cotteau, 1856: Catalogue des Échinides fossiles des Pyrénées. Bull. Soc. Géol. France, 2e série (Paris) 13: 319-355.
Loriol, P. de, 1875: Description des Échinides tertiaires de la Suisse. Mém. Soc. Paléont. Suisse (Geneve) 2: 4-64 ‘ Pl. 1-8.
Loriol, P. de, 1876: Description des Échinides tertiaires de la Suisse. Abh. Schweiz. Paläont. Gesell., Mém. Soc. Paléont. Siusse (Paris, Basel und Genf, Berlin) 3: 64-142 + Pl. 9-23.
Loriol, P. de, 1881: Monographie des Échinides contenus dans les couches nummulitiques de l`Égypte. Mém. Soc. Physique, Hist. Natur. Geneve (1880-1881) (Geneve) 27: 59-148 + Pl. 1-11.
Loriol, P. de, 1883: Eocaene Echinoideen aus Aegypten und der libyschen Wüste. Palaeontographica (Stuttgart) 30: 1-60 + Taf. 1-11.
Manek, F., 1905a: Die Fundorte von Eocänfossilien bei Rozzo, unweit Pinguente (Istrien). Verh. Geol. R. A. (Wien): 218-220.
Manek, F., 1905b: Neue Fundorte von Eocänfossilien bei Rozzo (Istrien). Verh. Geol. R. A. (Wien): 351-352.
Mikša, G., A. Mezga & V. Ćosović, 2005: An Example of Mixed Echinoid Fauna from the Lutetian of Grdoselo, Central Istria. V: I. Velić, I. Vlahović & R. Biondić (Edit.), Knjiga sažetaka - Abstract books. 3. hrvatski geolo­ški kongres, Opatija. Hrvatski geološki institut (Zagreb): 101-102.
Mikuž, V., 2000: Morska ježka iz oligocenskih plasti pri Češnjici bliz Poljšice. (Sea urchins from Oligocene beds at Češnjica near Poljšica). Geologija 1999 (Ljubljana) 42: 117-122 + (Tab. 1).
Mikuž, V., 2005: Eocenski ježinci Istre. (Eocene Echinoids from Istria). V: I. Velić, I. Vlahović & R. Biondić (Edit.), Knjiga sažetaka – Abstract books. 3. hrvatski geološki kongres, Opatija. Hrvatski geološki institut (Zagreb): 105-106.
Mikuž, V., 2007a: Eocenski morski ježki iz najdišča Plače pri Ajdovščini. (The Eoecene sea urchins from Plače near Ajdiovščina, Western Slovenia). Geologija (Ljubljana) 50 (2): 269-284 + (Tab. 1-6).
Mikuž, V., 2007b: Eocenski morski ježek vrste Conoclypus conoideus iz paleontološke zbirke Oddelka za geologijo Univerze v Ljubljani. (Eocene sea urchins Conoclypus conoideus from the paleontological collection of the De­partment of Geology, University in Ljubljana). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 48 (1): 99-143 + (Tab. 1-15).
Mikuž, V., 2008: Pregled novih vrst eocenskih morskih ježkov iz Istre, opisanih v 19. in 20. stoletju. (Revision of new species of Eocene sea urchins from Istria, described in the 19th and 20th centuries). Geologija (Ljubljana) 51 (1): 13-28 + (Tab. 1-4).
Mikuž, V., 2010 Srednjeeocenski morski ježki iz okolice Ćopija v osrednji Istri, Hrvaška. (Middle Eocene sea urchins from environs of Ćopi in central Istria, Croatia). Folia biologica et geologica (Ljubljana) 51 (3): 25-89 + (Tab. 1-19).
Mikuž, V., M. Bartol & A. Šoster, 2014: Eocenski morski ježki iz okolice Gračišća pri Pazinu v osrednji Istri. (The Eocene sea urchins from vicinity of Gračišće near Pazin in Central Istria, Croatia). Folia biologica et geologica (Ljubljana) 55 (1): 5-50 + (Tab. 1-10).
Mikuž, V. & B. Čvorović, 2004: Mehkužci in ostali makrofosili iz eocenskih flišnih plasti v okolici Kuteževega in Trpčan. (The molluscs and other macrofossils from Eocene flysch beds in neighbourhood of Kuteževo and Trpča­ne). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 45 (3): 91-143 + (Tab. 1-6).
Mikuž, V., B. Čvorović & M. Bartol, 2013: Nekaj mehkužcev iz eocenskega fliša Goriških brd. (Selected molluscs from the Eocene flysch of Goriška brda, western Slovenia). Folia biologica et geologica (Ljubljana) 54 (1): 47-94 + (Tab. 1-10).
Mikuž, V. & A. Horvat, 2000: Nepravilni morski ježek iz oligocenskih plasti pri Novi Štifti. (Irregular echinoid from Oligocene beds near Nova Štifta, Central Slovenia). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 41 (1): 3-11 + (Tab. 1).
Mikuž, V. & A. Horvat, 2010: Makrofosili iz različitih eocenskih nalazišta središnje Istre, Hrvatska. (Macrofossils from different Eocene localities in central Istria, Croatia). In: M. Horvat (urednica), Knjiga sažetaka (Bstract Book)). 4. Hrvatski geološki kongres, Šibenik. Hrvatski geološki institut (Zagreb): 99-100.
Mikuž, V. & K. Klepač, 2003: Ježinci – Echinoidea. V: K. Klepač (Edit.), Fosilna fauna otoka Krka (Fossil fauna of the island of Krk). Prirodoslovni muzej Rijeka, Prirodoslovna biblioteka (Rijeka) 5: 516-563.
Mikuž, V. & M. Knez, 2008: Paleogenski morski ježek s kraškega roba blizu Črnega Kala. (Paleogene sea urchin from the Kras edge near Črni Kal). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 49 (2): 21-35 + (Tab. 1-2).
Mikuž, V. & R. Pavlovec, 2004: Morski ježek Amblypygus dilatatus iz spodnjeeocenskega apnenca v kamnolomu Griža v dolini reke Rižane. (Sea urchin Amblypygus dilatatus from Lower Eocene limestone in the Griža quarry in the Rižana river valley, Western Slovenia). Geologija (Ljubljana) 47 (1): 15-21 + (Tab. 1-2).
Mikuž, V. & M. Prkič, 2007: Nova najdba morskega ježka vrste Amblypygus dilatatus v Sloveniji. (A new find of sea urchin Amblypygus dilatatus in Slovenia). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 48 (1): 73-85 + (Tab. 1).
Mikuž, V. & J. Ušeničnik, 2012: Ostanki morskega ježka v eocenskem apnenčevem peščenjaku pri Fiesi. (The rema­ins of a sea urchin in the Eocene calcareous sandstone at Fiesa, southwest Slovenia). Folia biologica et geologica (Ljubljana) 53 (3): 39-49 + (Tab. 1-2).
Mitrović-Petrović, J., 1970: Eocenski ehinidi Jugoslavije. Geol. anali Balk. pol., (Beograd) 35: 151-190 + Tab. 1-37.
Mitrović-Petrović, J., 1971: Novo mesto nalaska eocenskih ehinida Hercegovine (Plansko polje u okolini Bileća). Geol. anali Balk. poluostrva (Beograd) 36: 45-50 + Tab. 1-4.
Moosleitner, G., 1996: Fossilien aus dem Mittel-Eozän von Istrien. Fossilien (Korb) 2: 105-110 + (Taf. 1-6).
Moosletiner, G., 2004: Fossilien sammeln im Salzburger Land. Ein Führer zu klassischen und neuen Fundstellen. Edition Goldschneck (Wiebelsheim): 1-223.
Ooster, W. A., 1865: Pétrifactions remarquables des alpes suisses. Synopsis des Échinodermes fossiles des alpes suis­ses. Librairie H. Georg (Geneve et Bale): 1-132 + Pl. 1-29.
Oppenheim, P., 1901: Über einige alttertiäre Faunen der Österreichisch-Ungarischen Monarchie. Beitr. Palaeont. Oesterr.-Ungarn. Orients (Wien und Leipzig) 13: 145-277 + Taf. 11-19.
Pavlovec, R., 1960: »Hlebi sv. Štefana« v Istri. Proteus (1959-1960), (Ljubljana) 22: 148-149.
Pavlovec, R., 2006: Numulitine iz Lokavca v Vipavski dolini. (Nummulitins from Lokavec in Vipava valley (Vipa­vska dolina, SW Slovenia). RMZ-Materials and Geoenvironment (Ljubljana) 52 (3): 597-606 + (Tab. 1-4).
Pavlovec, R., 2012: Numulitine iz Zunanjih Dinaridov. (The Nummulitins from the Outer Dinarids). Folia biologi­ca et geologica (Ljubljana) 53 (3): 85-109 + (Tab. 1-2).
Pavlovec, R. & S. Bačar, 2004: Eocenski numuliti pri Dolnjem mlinu v Vipavski dolini, JZ Slovenija. (Nummuliti eocenici a Dolnji Mlin nella Valle del Vipacco, Slovenia sud-occidentale). Annales, Ser. hist. nat. (Koper) 14 (1): 121-126 + (Tab. 1).
Philippe, M., 1998: Les Échinides miocenes du bassin du Rhône: révision systématique. Premiere et deuxieme partie. Nouv. Arch. Mus. Hist. nat. Lyon, 36: 3-241, (Pl. 1-2), 249-441 + (Pl. 3-26).
Rakovec, I., 1933: Geološko-paleontološki oddelek. V: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Prirodo­pisni del. Narodni muzej v Ljubljani (Ljubljana): 119-185.
Ramovš, A., 1974: Paleontologija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo (ljubljana) XIII: 1-304 + ilustr. 1-155.
Richter, D. & E. Seibertz, 1978: Paläontologische Bedeutung und stratigraphische Stellung einiger Echiniden aus dem Eozän-Kalk des Klokova-Massivs (Ätolien, Griechenland). N. Jb. Geol. Paläont. Mh. 1978 (Stuttgart) 9: 556-566.
Roman, J., 1961: Echinides éocenes de la région d`Eskisehir (Anatolie occidentale). Bull. Soc. Géol. France (Paris) 7 sér., T. 3/5: 518-524 + Pl. 19.
Roman, J., 1965: Morphologie et évolution des Echinolampas (Echinides Cassiduloides). Mém. Mus. Nat. Hist.-na­tur., Sér. C, Sci. Terre (Paris) T 15: 1-341 + Pl. 1-12.
Sapundžieva, V. 1964: Morski taraleži. Fosilite na B`lgarija. VI b, Paleogen. B`lgarskaja akademija na naukite (So­fija): 1-64 + Tabl. 1-24.
Schafhäutl, K. E., 1863: Süd-Bayerns Lethaea Geognostica. Der Kressenberg und die südlich von ihm gelegenen Hochalpen geognostisch betrachtet in ihren Petrefacten. (Leipzig) XVII: 1-487 + Taf. 1-86.
Schlotheim, E. F. B., 1820: Die Petrefactenkunde auf ihrem jetzigen Standpunkte durch die Beschreibung seiner Sammlung versteinerter und fossiler Überreste des Their-und Pflanzenreichs der Vorwelt erläutert. Becker`sche Buchhandlung (Gotha) XII: 1-437 + Tab. 1-15.
Schultz, O., 1998: Tertiärfossilien Österreichs. Wirbellose, niedere Wirbeltiere und marine Säugetiere. Goldsch­neck-Verlag (Freiburg/Br): 1-159.
Sokač, A. & I. Blašković, 1971: Atlas fosila kenozoika. Sveučilište u Zagrebu, Rudarsko-geološko-naftni fakultet Zagreb (Zagreb): Tab. 1-31.
Stache, G., 1864: Die Eocängebiete in Inner-Krain und Istrien. Jb. Geol. R. A. (Wien) 14: 11-115.
Szörényi, E., 1973: Magyarországi eocén echinoideák. II. rész, Felső lutetiaikorű tengerisün-fauna Iszkaszentgyör­gyről (Bakony). Akadémiai Kiadó (Budapest): 54-102 + Táb. 1-18, (Táb. 31-60).
Taramelli, T., 1869: Sopra alcuni Echinidi cretacei e terziarii del Friuli. Atti R. Ist. Veneto Sci., ser. 3 (Venezia) 14: 2140-2178 (1-39) + Tav. 1-2.
Taramelli, T., 1874: Di alcuni Echinidi eocenici dell`Istria. Atti R. Ist. Veneto Sci., ser. 4 (Venezia) 3: 3-28 + Tav. 3-4.
Toniolo, A. R., 1909: L`Eocene dei dintorni di Rozzo in Istria e la sua fauna. Palaeontographia Italica (Bologna) 15: 237-295 + Tav. 24-26 (1-3).
Valdinucci, A. & S. Zanfra, 1973: Revisione degli »Schizaster« eocenici del Gargano esistenti presso il Museo del Servizio Geologico d`Italia. Bollet. Serv. Geol. d`Italia, 1972 (Roma) 93: 253-275 + (Tav. 2-4).
Wagner, C. D. & J. W. Durham, 1966: Holectypoids. In: (Edit. Moore, R. C.), Treatise on Invertebrate Paleonto­logy, Part U, Echinodermata 3 (2). The Geological Society of America, Inc. and The University of Kansas Press (Lawrence): U440-U450.
TABLA 1 – PLATE 1
Sl. 1	Cassidulus amygdala Desor, 1853; Bačarji-2: 2346, Vipavska dolina, velikost (size) 30x 20,5 x 12 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 2	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856; Lokavec-Brod: L 14-1931, Vipavska dolina, velikost (size) 17 x 14 x 10 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 3	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856; Lokavec-Brod: lb 6, Vipavska dolina, velikost (size) 17 x 14 x 11 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 4	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856; Lokavec-Brod: L 6-1442, Vipavska dolina, velikost (size) 14 x 12 x 9 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 5	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856; Lokavec-Brod: L 3-1439, Vipavska dolina, velikost (size) 14,5 x 11,5 x 9,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 6	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856; Lokavec-Brod: lb 5, Vipavska dolina, velikost (size) 14 x 11 x 9 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 7	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856; Lokavec-Brod: lb 1, Vipavska dolina, velikost (size) 12,5 x 10 x 8 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 8	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856; Lokavec-Brod: L 8-1650, Vipavska dolina, velikost (size) 12 x 10 x 8 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 9	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856; Lokavec-Brod: lb 2, Vipavska dolina, velikost (size) 12 x 10 x 7,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 10	Cassidulus ovalis Cotteau, 1856; Lokavec-Brod: L 9-1651, Vipavska dolina, velikost (size) 11 x 8 x 7 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
TABLA 2 – PLATE 2
Sl. 11	Cassidulus testudinarius Brongniart, 1823; Zalošče-Rojc: zr 1, Vipavska dolina, velikost (size) 14,4 x 12,5 x 6,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 12	Cassidulus testudinarius Brongniart, 1823; Lokavec-Brod: L 16-2407, Vipavska dolina, velikost (size) 15 x 13 x 7 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 13	Cassidulus sp. 1; Lokavec-Brod: L 10-1652, Vipavska dolina, velikost (size) 14 x 11 x 11 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 14	Cassidulus sp. 2; Lokavec-Brod: lb 4, Vipavska dolina, velikost (size) 12,5 x 11 x 9 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 15	Rhyncholampas lesinensis (Bittner, 1880); Plače: 8264, Vipavska dolina, velikost (size) 53 x 45 x 28 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 16	Ilarionia sp.; Lokavec-Brod: lb 7, Vipavska dolina, velikost (size) 22 x 15 x 10 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 17	Ilarionia sp.; Zalošče-Rojc: 7966, Vipavska dolina, velikost (size) 22 x 17 x 12,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 18	Ilarionia sp.; Lokavec-Brod: L 11-1653, Vipavska dolina, velikost (size) 11,5 x 8,5 x 7 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
TABLA 3 – PLATE 3
Sl. 19	Pseudopygaulus buccalis Peron et Gauthier, 1885; Zalošče-Rojc: zr 3324, Vipavska dolina, velikost (size) 15 x 14 x 8 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 20	Pseudopygaulus trigeri (Coquand, 1862); Branik-Ključ: 7066, Braniška dolina, velikost (size) 24 x 20 x 11,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 21	?Pseudopygaulus sp.; Zalošče-Rojc: zr 2724, Vipavska dolina, velikost (size) 23,5 x 20 x 13 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 22	?Pseudopygaulus sp.; Gojače 1: 1811, Vipavska dolina, velikost (size) 22 x 19 x 15 mm
	a) zgornja stran (aboral view) b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 23	Echinanthus bonissenti Cotteau, 1888; Pasji rep: pr 1, Vipavska dolina, velikost 65 x 51 x 30 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 24	Echinanthus bufo Laube, 1868; Dolenje-Breg: db 2, Vipavska dolina, velikost (size) 66 x 52 x 24 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 25	Echinolampas affinis (Goldfuss, 1829); Dolenje-Breg: db 4, Vipavska dolina, velikost (size) 60 x 52 x 29 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
TABLA 4 – PLATE 4
Sl. 26	Echinolampas affinis (Goldfuss, 1829); Lokavec-Brod: lb 29, Vipavska dolina, velikost (size) 60 x 51 x 25 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 27	Echinolampas affinis (Goldfuss, 1829); Dolenje-Breg: 1084, Vipavska dolina, velikost (size) 58 x 50 x 26 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 28	Echinolampas amygdala Desor, 1847; Plače: 8261, Vipavska dolina, velikost (size) 34 x 29 x 14 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 29	Echinolampas amygdala Desor, 1847; Zalošče-Paradiž: 1123, Vipavska dolina, velikost (size) 27 x 22 x 13 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 30	Echinolampas dilatata Agassiz, 1839; Potoče: po 1, Vipavska dolina, velikost (size) 70 x 56 x 23 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 31	Echinolampas leymeriei Cotteau, 1863; Vremščica: LE 1-581, velikost (size) 27 x 19,5 x 13,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 32	Echinolampas ottellii Taramelli, 1869; Zalošče-Rojc: zr 4, Vipavska dolina, velikost (size) 34 x 31 x 16 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 33	Echinolampas silensis Desor (in Loriol 1875); Plače: 8263, Vipavska dolina, velikost (size) 27 x 23 x 10 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
TABLA 5 – PLATE 5
Sl. 34	Echinolampas studeri Agassiz, 1839; Zalošče-Paradiž: zp 5, Vipavska dolina, velikost (size) 69 x 64 x 30 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 35	Echinolampas studeri Agassiz, 1839; Dolenje-Breg: 1705, Vipavska dolina, velikost (size) 62,5 x 54 x 28 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 36	Plesiolampas heberti (Cotteau, 1887); Vipolže: v2/1, Goriška brda, velikost (size) 62 x 52 x 32 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 37	Plesiolampas michelini (Cotteau, 1856); Mišje Brdo: mb 5, Vipavska dolina, velikost (size) 72 x 59 x 39 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 38	Plesiolampas michelini (Cotteau, 1856); Planina-Nabojs: pn 1, Vipavska dolina, velikost (size) 72 x 56,6 x 35 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 39	Plesiolampas sp. 1; Dolenje-Breg: 3687, Vipavska dolina, velikost (size) 64 x 50 x 32 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 40	Plesiolampas sp. 2; Dolnje-Breg: 3685, Vipavska dolina, velikost (size) 50 x 40 x 24 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
TABLA 6 – PLATE 6
Sl. 41	Plesiolampas sp. 2; Dolnje Cerovo: 4341, Goriška brda, velikost (size) 44 x 41 x 25 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 42	Conoclypus conoideus (Leske, 1778); Dolnji Mlin: dm 1, Vipavska dolina, velikost (size) 88 x 105 x 72 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 43	Conoclypus anachoreta Agassiz, 1839; Plače: 8259, Vipavska dolina, velikost (size) 49 x 47 x 30 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
TABLA 7 – PLATE 7
Sl. 44	Conoclypus stefaninii (Dainelli, 1915); Vipolže 2: v2/2, Goriška brda, velikost (size) 102 x 83 x 61 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 45	Conoclypus stefaninii (Dainelli, 1915); Črniče: 7931, Vipavska dolina, velikost (size) 105 x 79 x 57 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
TABLA 8 – PLATE 8
Sl. 46	Conoclypus sp.; Mišje Brdo: 1187, Vipavska dolina, velikost (size) 31,5 x 26 x 17 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 47	Echinocyamus sp.; Lokavec-Brod: L 4-1440, Vipavska dolina, velikost (size) 11,5 x 10 x 7 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 48	Echinocyamus sp.; Lokavec-Brod: L 2-1438, Vipavska dolina, velikost (size) 9 x 8 x 5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 49	Hemiaster archiaci Loriol, 1880; Zalošče-Paradiž: 1122, Vipavska dolina, velikost (size) 14 x 14 x 12 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani? (lateral view)
Sl. 50	Ditremaster nux (Desor, 1853); Zalošče-Paradiž: zp 2, Vipavska dolina, velikost (size) 28 x 28 x 22 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 51	Ditremaster nux (Desor, 1853); Lokavec-Brod: lb 28, Vipavska dolina, velikost (size) 28,5 x 28 x 21,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 52	Ditremaster nux (Desor, 1853); Branik-Ključ: 2171, Braniška dolina, velikost (size) 27 x 27 x 21 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 53	Ditremaster nux (Desor, 1853); Paradiž: 1124, Vipavska dolina, velikost (size) 24 x 25 x 19 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 54	Ditremaster nux (Desor, 1853); Zalošče-Rojc: 2384, Vipavska dolina, velikost (size) 24,4 x 24,5 x 18 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
TABLA 9 – PLATE 9
Sl. 55	Ditremaster nux (Desor, 1853); Dolenje-Breg: 1704, Vipavska dolina, velikost (size) 25 x 25 x 19 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 56	Ditremaster nux (Desor, 1853); Lokavec-Brod: 1055, Vipavska dolina, velikost (size) 25 x 23 x 19 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 57	Ditremaster nux (Desor, 1853); Zalošče-Rojc: 7965, Vipavska dolina, velikost (size) 23 x 23 x 17 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 58	Ditremaster nux (Desor, 1853); Lokavec-Brod: 1054, Vipavska dolina, velikost (size) 22 x 22 x 17 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 59	Ditremaster nux (Desor, 1853); Lokavec-Brod: 1078, Vipavska dolina, velikost (size) ? x 24 x 18 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view)
Sl. 60	Ditremaster nux (Desor, 1853); Lokavec-Brod: lb 18, Vipavska dolina, velikost (size) 20 x 20 x 15 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
TABLA 10 – PLATE 10
Sl. 61	Ditremaster nux (Desor, 1853); Branik-Ključ: 6911, Braniška dolina, velikost (size) 20,2 x 20 x 14 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 62	Ditremaster nux (Desor, 1853); Lokavec-Brod: 2281, Vipavska dolina, velikost (size) 21,5 x 20,5 x 14,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 63	Ditremaster cf. passyi (Cotteau, 1887); Gojače: 537, Vipavska dolina, velikost (size) 18 x 18 x 13 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 64	Ditremaster schweinfurthi (Loriol, 1881); Plače: 8260, Vipavska dolina, velikost (size) 25,5 x 25 x 17,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 65	Leiopneustes lefebvrei (Loirol, 1880); Branik-Ključ: 2170, Braniška dolina, velikost (size) 23 x 20 x 13 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 66	Leiopneustes lefebvrei (Loirol, 1880); Dolenje-Breg: 1509, Vipavska dolina, velikost (size) 23 x 21 x 12 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 67	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Vremščica: LE 1-583, velikost (size) 15,5 x 15 x 13 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 68	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Vremščica: LE 1-584, velikost (size) 16,5 x 15,5 x 13,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
TABLA 11 – PLATE 11
Sl. 69	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Bačarji-1: 6932, Vipavska dolina, velikost (size) 19,5 x 19 x 15,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 70	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: lb 20, Vipavska dolina, velikost (size) 19 x 18 x 15 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 71	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: lb 15, Vipavska dolina, velikost (size) 18 x 18 x 15 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) s strani (lateral view)
Sl. 72	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Zalošče-Paradiž: 1779, Vipavska dolina, velikost (size) 19 x 18 x 15,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 73	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: 1095, Vipavska dolina, velikost (size) 20 x 19 x ~16 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) s strani (lateral view)
Sl. 74	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: 2279, Vipavska dolina, velikost (size) 20 x 20 x 17 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 75	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: 1089, Vipavska dolina, velikost (size) 20 x 19 x 16 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 76	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: 1096, Vipavska dolina, velikost (size) 20,5 x 19 x 17 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
TABLA 12 – PLATE 12
Sl. 77	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: 1087, Vipavska dolina, velikost (size) 18 x 16,5 x 14,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 78	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: 1088, Vipavska dolina, velikost (size) 18 x 16,5 x 14,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 79	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: L 17-2408, Vipavska dolina, velikost (size) 16 x 14,4 x 12 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (po­sterior view)
Sl. 80	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: lb 10, Vipavska dolina, velikost (size) 16 x 16 x 13 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
TABLA 13 – PLATE 13
Sl. 81	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: lb 9, Vipavska dolina, velikost (size) 16 x 15 x 13 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 82	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: lb 11, Vipavska dolina, velikost (size) 16 x 16 x 13,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 83	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: 1051, Vipavska dolina, velikost (size) 16 x 15 x 14 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 84	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: 2282/2, Vipavska dolina, velikost (size) ? x 14,5 x 11 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 85	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: L 12, Vipavska dolina, velikost (size) 14,5 x 13,5 x 12 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 86	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: L 18-2409, Vipavska dolina, velikost (size) 15 x 14 x 11 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 87	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: 1090, Vipavska dolina, velikost (size) 15,5 x 15 x 12 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
Sl. 88	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: lb 8, Vipavska dolina, velikost (size) 14 x 13 x 11 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral view), c) s strani (lateral view)
TABLA 14 – PLATE 14
Sl. 89	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: L 15-2406, Vipavska dolina, velikost (size) 13,5 x 12,5 x 10 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 90	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: L 13-1930, Vipavska dolina, velikost (size) 12 x 12 x 10 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 91	Opissaster gregoirei (Cotteau, 1887); Lokavec-Brod: lb 3, Vipavska dolina, velikost (size) 11,5 x 10 x 9 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 92	Cyclaster amoneus Laube, 1868; Dolenje-Breg: DB 1, Vipavska dolina, velikost (size) 32 x 30 x 25,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 93	Cyclaster stachei (Taramelli, 1874); Mišje Brdo: mb 4, Vipavska dolina, velikost (size) 41 x 36,5 x 27 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 94	Cyclaster cf. subqudratus (Desor, 1858), Plače: 8266, Vipavska dolina, velikost (size) ~35 x 35 x 28 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew)
Sl. 95	Schizaster globulus Dames, 1877; Lokavec-Brod: lb 26, Vipavska dolina, velikost (size) 24 x 23 x 19 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 96	Schizaster globulus Dames, 1877; Plače: 8267, Vipavska dolina, velikost (size) 24 x 22,5 x 16,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
TABLA 15 – PLATE 15
Sl. 97	Schizaster globulus Dames, 1877; Lokavec-Brod: 1049, Vipavska dolina, velikost (size) 23 x 19,5 x 16,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 98	Schizaster globulus Dames, 1877; Lokavec-Brod: 2338, Vipavska dolina, velikost (size) 22 x 20 x 17,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 99	Schizaster globulus Dames, 1877; Lokavec-Brod: lb 17, Vipavska dolina, velikost (size) 23 x 19,5 x 17 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 100	Schizaster globulus Dames, 1877; Zalošče-Rojc: 6805, Vipavska dolina, velikost (size) 22 x 20 x 17,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 101	Schizaster globulus Dames, 1877; Lokavec-Brod: 2339, Vipavska dolina, velikost (size) 21,5 x 20 x 16 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 102	Schizaster globulus Dames, 1877; Lokavec-Brod: lb 19, Vipavska dolina, velikost (size) 20 x 20 x 16 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 103	Schizaster rimosus Desor, 1847; Lokavec-Brod: lb 25, Vipavska dolina, velikost (size) 39 x 37 x 27 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 104	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Zalošče-Rojc: zr 6, Vipavska dolina, velikost (size) 40 x 35 x 27 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
TABLA 16 – PLATE 16
Sl. 105	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Dolenje-Breg: db 1, Vipavska dolina, velikost (size) 38 x 34 x 25 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 106	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Vipolže-2: 2490, Goriška brda, velikost (size) 40 x 35 x 25 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 107	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Bačarji: b1/1, Vipavska dolina, velikost (size) 34 x 31,5 x 23,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 108	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Mišje Brdo: mb 3, Vipavska dolina, velikost (size) 34 x 33,5 x 23 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 109	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Lokavec-Brod: 2336, Vipavska dolina, velikost (size) ? x 33 x 23 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 110	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Lokavec-Brod: lb 22, Vipavska dolina, velikost (size) 29 x 27 x 21 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 111	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Lokavec-Brod: lb 23, Vipavska dolina, velikost (size) 28 x 25 x 19 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 112	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Lokavec-Brod: lb 24, Vipavska dolina, velikost (size) 29,5 x 27 x 20 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
TABLA 17 – PLATE 17
Sl. 113	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Lokavec-Brod: 1053, Vipavska dolina, velikost (size) 29 x 26 x 20 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 114	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Mišje Brdo: 1178, Vipavska dolina, velikost (size) 34 x 27 x 21 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 115	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Mišje Brdo: 1184, Vipavska dolina, velikost (size) 28 x 25,5 x 18 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 116	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Vremščica: LE 1-580, velikost (size) 28 x 27 x 16,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 117	Schizaster vicinalis Agassiz, 1847; Zalošče-Rojc: zr 5, Vipavska dolina, velikost (size) 37 x 31 x 22 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 118	Schizaster sp.; Vipolže-2: 8106, Goriška brda, velikost (size) 36 x 32,5 x 19 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 119	Schizaster sp.; Mišje Brdo: mb 2, Vipavska dolina, velikost (size) 29 x 31 x 21 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 120	Schizaster sp.; Lokavec-Brod: lb 14, Vipavska dolina, velikost (size) 25 x 26 x 20 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
TABLA 18 – PLATE 18
Sl. 121	Linthia aschersoni Loriol, 1881; Zalošče-Paradiž: zp 3, Vipavska dolina, velikost (size) 30,5 x 30 x 21 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 122	Linthia aschersoni Loriol, 1881; Manče?: 3692, Vipavska dolina, velikost (size) 27 x 29 x 18 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 123	Linthia cf. carentonensis Cotteau, 1883; Lokavec-Brod: lb 16, Vipavska dolina, velikost (size) 19 x 23,5 x 15,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 124	Linthia heberti (Cotteau, 1863); Manče?: 3693, Vipavska dolina, velikost (size) 43 x 40 x 25 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 125	Linthia pyrenaica (Cotteau, 1863); Zalošče-Rojc: zr 3, Vipavska dolina, velikost (size) 26,5 x 26,5 x 15,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 126	Linthia subglobosa Desor, 1853; Zalošče-Paradiž: zp 4, Vipavska dolina, velikost (size) 60 x 58,5 x 36,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 127	Linthia ybergensis Loriol, 1880; Plače: 8265, Vipavska dolina, velikost (size) 34 x 36,5 x 22,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 128	Prenaster alpinus Desor, 1853; Lokavec-Brod: lb 21, Vipavska dolina, velikost (size) 23 x 21 x 17 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
TABLA 19 – PLATE 19
Sl. 129	Prenaster alpinus Desor, 1853; Lokavec-Brod: 2337, Vipavska dolina, velikost (size) 23 x 22 x ~17 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 130	Prenaster alpinus Desor, 1853; Lokavec-Brod: 1079, Vipavska dolina, velikost (size) 22,5 x 19,5 x 17 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 131	Prenaster alpinus Desor, 1853; Zalošče-Rojc: 3323, Vipavska dolina, velikost (size) 19 x 17 x 13,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 132	Prenaster alpinus Desor, 1853; Gojače-1: 535, Vipavska dolina, velikost (size) 20 x 18 x 14 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 133	Prenaster alpinus Desor, 1853; Gojače-1: 536, Vipavska dolina, velikost (size) 23,5 x 20 x 16 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 134	Prenaster alpinus Desor, 1853; Gojače-1: 1760, Vipavska dolina, velikost (size) 18 x 15,5 x 13 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 135	Prenaster alpinus Desor, 1853; Zalošče-Rojc: 437, Vipavska dolina, velikost (size) 17 x 15 x 12,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 136	Prenaster alpinus Desor, 1853; Branik-Ključ: 7064, Braniška dolina, velikost (size) 14,5 x 13 x 11 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 137	Prenaster alpinus Desor, 1853; Branik-Ključ: 7065, Braniška dolina, velikost (size) 15 x 13 x 12 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 138	Prenaster alpinus Desor, 1853; Vremščica: LE 1-582, velikost (size) 19 x 16,5 x 13 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
TABLA 20 – PLATE 20
Sl. 139	Prenaster alpinus Desor, 1853; Zalošče-Paradiž: zp 1, Vipavska dolina, velikost (size) 22 x 19 x 15 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 140	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901; Branik-Ključ: 7067, Braniška dolina, velikost (size) 23,5 x 20 x 15 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 141	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901; Gojače-1: 538, Vipavska dolina, velikost (size) 21 x 19,5 x 15 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 142	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901; Lokavec-Brod: 1109, Vipavska dolina, velikost (size) 20 x 19 x 15 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 143	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901; Lokavec-Brod: 2282/1, Vipavska dolina, velikost (size) 17,5 x 14,5 x 11 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 144	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901; Zalošče-Rojc: zr 2, Vipavska dolina, velikost (size) 20 x 17 x 14 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 145	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901; Mišje Brdo: mb 1, Vipavska dolina, velikost (size) 20 x 17 x 15 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 146	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901; Zalošče-Rojc: 2726, Vipavska dolina, velikost (size) 15 x 13 x 11 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
TABLA 21 – PLATE 21
Sl. 147	Brissopsis forojuliensis Oppenheim, 1901; Lokavec-Brod: 2280, Vipavska dolina, velikost (size) 20 x 19 x 14 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 148	Macropneustes deshayesi (Agassiz, 1840); Plače: 8262, Vipavska dolina, velikost (size) 47 x 45 x 26 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 149	Eupatagus minimus (Sismonda, 1852); Zalošče-Rojc: 2725, Vipavska dolina, velikost (size) 20,5 x 17 x 9 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 150	Eupatagus minimus (Sismonda, 1852); Zalošče-Paradiž: 1778, Vipavska dolina, velikost (size) 19 x 16 x 9 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 151	Maretia sp. 1; Lokavec-Brod: lb 27, Vipavska dolina, velikost (size) 35,5 x 33,5 x 22 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view), d) zadaj (poste­rior view)
Sl. 152	Maretia sp. 2; Zalošče-Rojc: 436, Vipavska dolina, velikost (size) 15 x 14,5 x 6,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
TABLA 22 – PLATE 22
Sl. 153	Plesiolampas ? sp.; Dolenje-Breg: 3686, Vipavska dolina, velikost (size) 65 x 48 x 40 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 154	Genus et species indet.; Dolenje-Breg: db 3, Vipavska dolina, velikost (size) 62 x 45 x 30 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 155	Schizaster ? sp.; Lokavec-Brod: lb 12, Vipavska dolina, velikost (size) 19,5 x 20 x 13 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 156	Linthia ? sp.; Lokavec-Brod: lb 13, Vipavska dolina, velikost (size) 16 x 19 x 8,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 157	Genus et species indet.; Lokavec-Brod: 1050, Vipavska dolina, velikost (size) 16 x 10,5 x 14 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
Sl. 158	Genus et species indet.; Lokavec-Brod: L 5-1441, Vipavska dolina, velikost (size) 11 x 11 x 8,5 mm
	a) zgornja stran (aboral view), b) spodnja stran (oral biew), c) s strani (lateral view)
159	Scutellina ? sp.; Lokavec-Brod: L 1-1437, Vipavska dolina, velikost (size) 8 x 6,5 x 4 mm
160	Brissopsis sp.; Lokavec-Brod: L 7-1443, Vipavska dolina, velikost (size) 11 x 9 x 9 mm
Fotografije (Photos): Aleš Šoster

	1	Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Privoz 11, SI – 1000 Ljubljana, Slovenija; vasja.mikuz@ntf.uni-lj.si
	2	Dobrna 20, SI – 3204 Dobrna, Slovenija; geolog.bauci@gmail.com


Slika 1. Najdišča eocenskih morskih ježkov na območjih 1 do 6
Figure 1. (Locations of Eocene sea urchins on the area 1 to 6):
Lokavec – Brod (1), Zalošče – Paradiž, Zalošče – Rojc, Črniče, Gojače, Mišje brdo, Potoče (2), Vipolže 1 in 2, Dolnje Cerovo (3), Branik – Ključ (4), Plače, Dolenje – Breg, Dolnji Mlin, Bačarji, Planina – Nabojs, Slap – Kojne, Manče, Podraga – Pasji rep (5), Leskovec – Vremščica (6)

2/1
Morski ježkI iz eocenskih plasti zahodne Slovenije
Sea urchins from Eocene beds in western Slovenia
 Najdišča eocenskih morskih ježkov v zahodni Sloveniji
The sites of Eocene sea urchins in western Slovenia
 
Lokavec-Brod
 Zalošče-Paradiž
 Zalošče-Rojc
 Črniče
 Gojače
 Mišje Brdo
 Potoče
 Vipolže 1 in 2
 Dolnje Cerovo
 Branik-Ključ
 Plače
 Dolenje-Breg
 Dolnji Mlin
 Bačarji
 Planina-Nabojs
 Slap-Kojne
 Manče
 Podraga-Pasji rep
 Leskovec-Vremščica
 
Cassidulus amygdala
 •
 
Cassidulus ovalis
 •
 
Cassidulus testudinarius
 •
 •
 
Cassidulus sp. 1
 •
 
Cassidulus sp. 2
 •
 ?
 
Rhyncholampas lesinensis
 •
 ?
 
Ilarionia sp.
 •
 •
 
Pseudopygaulus buccalis
 •
 
Pseudopygaulus trigeri
 •
 ?
 
? Pseudopygaulus sp.
 •
 •
 ?
 
Echinanthus bonissenti
 •
 
Echinanthus bufo
 •
 
Echinolampas affinis
 •
 •
 
Echinolampas amygdala
 •
 •
 
Echinolampas dilatata
 •
 
Echinolampas leymeriei
 •
 
Echinolampas ottellii
 •
 
Echinolampas silensis
 •
 
Echinolampas studeri
 •
 •
 
Plesiolampas heberti
 •
 
Plesiolampas michelini
 •
 •
 
Plesiolampas sp. 1
 •
 ?
 
Plesiolampas sp. 2
 •
 •
 
Conoclypus conoideus
 •
 
Conoclypus anachoreta
 •
 
Conoclypus stefaninii
 •
 •
 
Conoclypus sp.
 •
 
Echinocyamus sp.
 •
 


2/2
Seznam morskih ježkov iz eocen­skih plasti zahodne Slovenije
A list of sea urchins from Eocene beds in western Slovenia
 Najdišča eocenskih morskih ježkov v zahodni Sloveniji
The sites of Eocene sea urchins in western Slovenia
 
Lokavec-Brod
 Zalošče-Paradiž
 Zalošče-Rojc
 Črniče
 Gojače
 Mišje Brdo
 Potoče
 Vipolže 1 in 2
 Dolnje Cerovo
 Branik-Ključ
 Plače
 Dolenje-Breg
 Dolnji Mlin
 Bačarji
 Planina-Nabojs
 Slap-Kojne
 Manče
 Podraga-Pasji rep
 Leskovec-Vremščica
 
Hemiaster archiaci
 •
 
Ditremaster nux
 •
 •
 •
 •
 •
 
Ditremaster cf. passyi
 •
 
Ditremaster schweinfurthi
 •
 
Leiopneustes lefebvrei
 •
 •
 
Opissaster gregoirei
 •
 •
 •
 ?
 •
 
Cyclaster amoenus
 •
 
Cyclaster stachei
 •
 
Cyclaster cf. subquadratus
 •
 
Schizaster globulus
 •
 •
 •
 
Schizaster rimosus
 •
 
Schizaster vicinalis
 •
 •
 •
 •
 •
 •
 •
 
Schizaster sp.
 •
 •
 •
 ?
 ?
 ?
 
Linthia aschersoni
 •
 •
 
Linthia cf. carentonensis
 •
 
Linthia heberti
 •
 
Linthia pyrenaica
 •
 
Linthia subglobosa
 •
 
Linthia ybergensis
 •
 
Prenaster alpinus
 •
 •
 •
 •
 •
 ?
 ?
 •
 
Brissopsis forojuliensis
 •
 •
 •
 •
 •
 
Macropneustes deshayesi
 •
 
Eupatagus minimus
 •
 •
 ?
 ?
 
Maretia sp. 1
 •
 
Maretia sp. 2
 •
 



TABLE – PLATES

TABLA 1 – PLATE 1


TABLA 2 – PLATE 2


TABLA 3 – PLATE 3


TABLA 4 – PLATE 4


TABLA 5 – PLATE 5


TABLA 6 – PLATE 6


TABLA 7 – PLATE 7


TABLA 8 – PLATE 8


TABLA 9 – PLATE 9


TABLA 10 – PLATE 10


TABLA 11 – PLATE 11


TABLA 12 – PLATE 12


TABLA 13 – PLATE 13


TABLA 14 – PLATE 14


TABLA 15 – PLATE 15


TABLA 16 – PLATE 16


TABLA 17 – PLATE 17


TABLA 18 – PLATE 18


TABLA 19 – PLATE 19


TABLA 20 – PLATE 20


TABLA 21 – PLATE 21


TABLA 22 – PLATE 22