NEDOSEGLJIVOST
Z 1 a t k o   T o m i č i ć
Zmerom se boš vračal k sebi. Prazen vsak odhod v poglede drugih. Zmerom varan. Truden boš iskal nenajdeni odsev v vrnitvi. Čakal te bo suh in beden cvet detinstva, roka starke, ki molči, edino, kar imel si.
Tvoji upi so brezupni.
Sumi rastejo kot vztrajne spake. Dneva ni, ne stvarnosti resnične, ni življenja, ki bilo bi v njem vsaj malo sanj. Kaj si s svojo vztrajnostjo dosegel?   Jok, ponižanje, posmeh.
Nisi soncu drag. Sijalo rado bi na drugo, plemenitejšo podobo. Mrak nenehno sili ti k ponižnosti to tvoje lakomno telo, to tvoje goltajoče grenko grlo.
Iznakazila te bo ljubezen; nič ni boljša kot si sam. Nihče ne verjame sebi in  nihče  ljubezni  svoji.
Lačni so po tebi. Žejni so po tebi. In želijo ti oči in roke, tvojo strast ukrasti; skopi in oholi, polni straha in prezira; siromašni, hočejo tvoj duh v svoj spremeniti, in telo ti v svoje razkrojiti.
Nevreden, na kolena klecal boš, nedosegljiv.
Prevedel   Janez   Menart 754