je bila polna denarjev. Med denarjem je tičal per-gamentni listek, na kterim so bile naslednje besede pisane:
„Turk požiga, ropa in mori. Mende se bo tudi mo-jimu gradu taka zgodila. Namesto de bi ga divji Tur-čin v svojo s kervjo omadežvano pest dobil, moj zaklad tu z željami zakopljem, de bi enkrat kakimu revežu v roke prišel."
To se je tudi zgodilo, in ta najdba je bila pač za revno vdovo sreča v nesreči. —
Ta povest pak uči, de Bog hudodelnike kaznuje, pobožne zapušene siromake pa po svoji nezapo-padljivi previdnosti večkrat, ako ravno prečudno s Časnim bOgastvam Osrečuje.	Bernard Tomšič.
Stare «godbe Slavijanov sploli.
(Konec.)
Meje slavijanskih sedežev so mogle v pervih časih/ kakor "marsikteri sled kaže, proti jugu dalje seči, kakor pa pozneje, in sicer do jadranskiga (teržaškiga) morja.
Ko so pa v petim ali šestim stoletji pred Kristusam Galij ani ali Vlahi od zapada čez snežnike proti jugu, in poleg Donave proti jutru derli, so se mogli Slavijani čez Donavo nazaj in zad za Karpaške hribe umakniti, kjer je po tem njih meja proti jugu bila.
Proti jutru so njih stanovanja šle čez reko Dnje-per in doli do černiga morja, kjer še dan danes Rusi prebivajo.
Proti polnočni strani je bila Volga mejnik, in naprej so sedeli mnogi rodovi Skitov ali C ud o v. Proti večeru je bilo vzhodno morje, dokler niso Normani Slavijanov od tam pregnali, kar se je zgoditi moglo v drugim stoletji pred Kristusam.
Nižej doli med Vjadro (OdroJ in Vis I o CWeichselj pa ni bilo stanovitne meje.
Od posebnih zgodh med Slavijani malo vedo stari pisatelji, ker so bili ljudstvo miroljubno, ki je raji v po-
koji svoje polje obdelovalo, kakor pa z vojsko se pečalo, če ravno so bili, ako je bilo treba, hrabri vojšaki; saj bi drugač ne bili mogli obstati pred roparskimi sosedi. To vender je gotovo, de so z Galij ani ali Vlahi, z Nemci in Normani, in.s Sar mati imeli hude hoje. Tudi z Rimljani pod cesarjem Voluzijanam so se vojskovali v letu 253. Hvaljeno sploh pa je bilo njih kmetijstvo, hvaljena njih gostoljubnost ali postrežnost do popotnikov, in imenovana je bila njih kupčija.
V starih časih Slavijani niso bili v cele kraljestva ali cesarstva združeni, ampak večidel so se v veliko manjših rodov ločili, kterih je vsak imel svoje kneze, župane ali vojvode, in svoje postave in uaredbe. Le v kaki sili ali vojski se jih je po več vkupej zedinilo zoper ob-činskiga sovražnika, in so si koga v velikiga kneza ali vojvoda izvolili, kteriga ptuji pisatelji včasih kralja imenujejo. Od tod je prišlo, de ako ravno jih je bilo silno veliko število, ni od njih nekdajne mogočnosti in'^ospo-dovanja čez druge ljudstva nikjer posebne besede. —
Vera starih Slavjanov je več Bogov razločila, posebno je bil Belibog in Černibog; uni darovavec do-briga, ta začetik hudiga. Tudi so po raznih krajih imeli posebne bogove, med kterimi so bolj znani: Perun, kakor Bog groma, Svautovit, Radogost kakor bog spre-
v
jemanja in postrežbe ptujcov, Živa kakor boginja življenja i. t. d. Tem so darove nosili, in za njih službo so imeli kostele, to je teinpeljne in loge s posebnimi služabniki teh svetiš, ki so bili zlo časteni.
Življenje imenitnih Slovanov.
Jernej #) Kopitar.
(Konec.)
Visoko učen iu marljiv začne Kopitar močno sloveti. Leta 1814 so ga samiga v Pariz poslali, da je dra-
*) V poprejänim listu stoji Ju r i namesto J e r n e j Kopitar. Vnaglosti je bila pomola ргеггела.