Štev. 11.                 V Ljabljani, 1. listopada 1903.                 Leto IV.
¦•-¦'¦       ¦ -      .                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                     ¦¦•..¦.-.¦¦ -.•.;.¦=. .:;\.-t*\'.:.\
Grobovi.                           \ ...¦¦, \. .¦,
•¦      ¦       ¦¦¦-¦   ,       .                          •                                                       ,_                                                                                  '.-.:¦      ,   ¦    r-,,    M^.
^vetejo, cvetejo grobovi                                  Glej, mirno nedolžni plamenčki
kot v času pomladi vesele;                           med pisanim cvetjem brlijo:
na njih pa nedolžne so sveče                       Za dušami v sinje višave
pokojnitn v spomin zabrlele.                         plamenčki oditi želijo . . .
•¦  - ''-•                       2.    ¦ >'"
Žalostno pojo zvonovi                                   Tam na gori v vasi skriti     .-. r~
črez večerno tiho plan;                                 polpozabljen grob leži:         .     ..
nad grobovi, med grobovi                             O, da mogel poljuti
mrak se sklonil je teman . . .                      mamino gomilo bi!
Mrtvim dušicam brnijo                                   Vela trava jo pokriva,
glasi žalostni iz lin;                     -     .           sveč na njem gorečih ni,
v srcu meni pa budijo                                   a ljubezen nevenljiva
žalosten, bridak spomin.                                zanjo mi gori vse dni!
3.
Žaiostno v obleki žalni                                 Mir in molk pod zemljo vlada,
kraj grobov stoje ljudje;                               človek je človeku brat.
a kraj njih telesa mrtvih                               Spanje blaženih vsi spijo,            . .
znancev v tihi zemlji spe.                             kot ga bomo mi enkrat . . .
¦ ¦¦,-•¦•                    .              Mimo grobov proti domu         • ¦ .¦ - -L ¦' ¦ - '  ';.   ¦               ' =   'i
tožno stopajo Ijudje, vrh neba — kot svetli upi — božje lučice gore . . .
Borisov   .