DR. FRANC OSOLE
PALEOLITSKA KULTURNA ZAPUŠČiNA V MATJAŽEVIH KAMRAH
Po letu 1945 so bila v Sloveniji odkrivanja in raziskovanja stare kamene
dobe zgoščena na Notranjsko-primorski Kras, predvsem na postojnsko okolico,
in to z dokajšnjimi uspehi. Zadnje desetletje pa si prizadevajo razširiti tozadevne
raziskave na vso Slovenijo, posebno še na arheološko povsem neobdelane
predele. Pri rekognosciranju takega terena je bil ugotovljen paleolitik
v Matjaževih kamrah, v podzemeljskem jamskem sistemu, ki je v soteski
Poljanske Sore med Rovtami (Logatec) in Zirmi (pril, 1). Jama, ki je bila
nekoč podzemeljski pretok Sore na mestu, kjer je dandanes soteska, ima dva
vhoda (slika 1) v nadmorski višini 450 m in več velikih odprtin (oken) 14 metrov
nad strugo Sore. Speleološko so kamre raziskali že leta 1938 člani DZRJL
in imajo katastrsiko štev. 672. Poskusnemu sondiranju 1. 1969 v prvem rovu
(Matjaževe kamre I) ob oknu nad Soro, ki je razkrilo, da je jama novo najdišče
pleistocenske favne in kamenih orodij ledenodobnih lovcev, so sledila
sistematična izkopavanja v poletnih mesecih 1. 1970 in 1972. Zajela so dobršen
del (93 m") jamskih tal v prvem jamskem rovu (pril. 2).
Normalni profil, ki je zavzemal vso širino rova in je dosegel skalno jamsko
dno v globini treh metrov pod jamskimi tli, je izkazoval naslednje plasti:
1. Drobnejši apnenčev grušč, pomešan z zelo temnim rjavim humusom
(10 YR 3/2; poimenovanje in označevanje barv po Munsell soil color charts).
Na levem krilu je plast debelejša zaradi recentnih ukopov.
2. Zgornji paleolitski kulturni horizont. Srednje debel, mestoma tudi debel
grušč, skoraj brez ilovice; plast je sipka.
2a. Isto kot 2 le z močno primesjo bele drobtinčaste sige.
2b. Srednje debel sipek grušč s črno inflitracijo (oglje — kurišče I).
2c. Srednje debel grušč s temno rjavo primesjo (10 YR 3/3).
3. Spodnji paleolitski kulturni horizont. Droben do debelejši grušč. Grušču,
ki je deloma korodiran, je primešana temno rumenkasto rjava (10 YR 4/4)
ilovica. Nekako v sredini profila, neposredno pod humusom, je plast temno
rdečkasto rjava (5 YR 3/3). Verjetno je ta barva samo posledica velikega kurišča
v humusu na tem mestu. Osnovna barva plasti mestoma preide v svetlo
rumenkasto rjavo (10 YR 6/4) ali v rjavo (10 YR 4/3) do močno rjavo (7,5 YR
5/6). Opazovani sta bili tudi dve večji leči s prav malo ilovnate primesi, tako
da je bila plast na teh mestih zelo sipka.
3a. Plast 3 prehaja na obeh koncih profila, ob jamskih stenah, v srednje
debel do debel korodiran grušč, kjer so tudi skale pogostejše. Grušču primešana
ilovnata komponenta je rumenkasto rjave barve (10 RY 5/4).
4. Srednje debel korodiran do močno korodiran grušč, vmes tudi večji
apnenčevi kosi in manjše skale. Barva ilovnatega veziva je rumenkasto rjava
24
(10 YR 5/4), mestoma na desnem krilu profila tudi svetlo rumenkasto rjava
(10 YR 6/4).
4a. Od četrte plasti se loči predvsem po barvi ilovnate komponente, ki
je nekoliko temnejša, tj. rjava (7,5 YR 4/4 ali 10 YR 4/3).
4b. Le različek 4. plasti. Sestavlja jo drobnejši, močno korodiran grušč, ki
mu je primešana temno rumenkasto rjava (10 YR 4/4) ilovica.
5. Droben, močno korodiran grušč z dokaj izdatno ilovnato komponento, k,
je rjavkasto rumene (10 YR 6/6) do svetlo' olivno rjave barve (2,5 YR 5'4).
6. Močno korodiran apnenčev grušč, vmes tudi nekaj skal. Ilovica, ki
zapolnjuje vmesne prostore, je rumenkasto rdeča (5 YR 4/6).
6a. Zaradi znatne primesi najfinejšega apnenčevega drobirja, ki je produkt
preperevanja skalne podlage, je plast nekoliko svetlejša od osnovne 6. plasti.
Njena barva je zelo bledo rjava (10 YR 7/3).
7. Rdečkasto rjava (5 YR 4/4) peščena ilovica s prodniki in gruščem —
v glavnem vodna naplavina.
V vsej širini tega prečnega profila je bila z odkopom dosežena zelo razgibana
in močno preperela skalna osnova.
V vseh plasteh, razen v najgloblji 7., ki je fluviatilnega nastanka, daleč
prevladuje gruščnata komponenta, ki je avtohtonega, krioklastičnega porekla.
Paket plasti od 6. do vključno 3. plasti tvori bolj ali manj zaključeno sedimentacijsko
enoto, kar potrjuje tudi paleontološka vsebina teh plasti. Od tu
odkritih kosti pripada skoraj 99 "/o jamskemu medvedu (Ursus spelaeus), medtem
ko v 2. kompleksu plasti te pleistocenske živali sploh ne poznamo, ampak
jo skoraj v enako visokem odstotku nadomešča alpski svizec (Marmota marmota).
Tudi paleolitski kulturni inventar se bistveno razlikuje. Kamena orodja
iz 3. plasti prisojamo srednjemu paleolitiku, medtem ko orodni inventar 2.
plasti z alpskim svizcem kaže vse karakteristike že zelo poznega mlajšega
paleolitika. V velikem časovnem razmahu, ki loči tretjo in drugo plast našega
najdišča, ni bila prekinjena tvorba krioklastičnih gruščnatih sedimentov. Ti
sedimenti, ki jih verjetno ni bilo malo, mogoče celo več kot prisotnih, se niso
ohranili v jami. Po vsesplošnem razglabljanju in presoji vseh okoliščin smo
prišli do zaključka, da so morali zaradi soliflukcijskih drsenj sukcesivno zdrseti
skozi veliko okno v Soro. Za zelo veliko verjetnost takih dislokacij plasti
govori dokajšnja sipkost v jami ohranjenih sedimentov ter nagnjenost jamskih
tal in plasti od vhoda proti oknu. Tudi v jami ostale plasti s kostmi jamskega
medveda (plast 6 do 3) so pretrpele manjše soliflukcijske in verjetno tudi
krioturbatne premike, na kar kažejo otopeli robovi grušča, zveriženost in raztrganost
plasti in končno tudi stari oglajeni prelomi na medvedjih kosteh
(»protolitska kostna industrija« oz. charriage a sec po F. E. Kobvju, 1941, str.
319—320). Plasti 2. kompleksa so bile odložene v žlebasto poglobitev, ki je
ostala na površju po končanih polzenjih globljih jamskih plasti.
Osteološke najdbe, ki pripadajo dvema bistveno različnima kompleksoma
plasti, so pokazale po paleontološki determinaciji sledečo sliko. Iz kompleksa
plasti 3 do 6 je bilo determiniranih vsega le 1115 kosti oz. kostnih fragmentov
in izoliranih zob, kar je le manjši del vsega zbranega gradiva. Večina kosti je
bilo namreč močno zdrobljenih in preklanih, cele so ostale le manjše kosti
zapestja, narti itd. Jamskemu medvedu je pripadalo 1098 kosti oz. fragmentov,
volku (Canis lupus) 11, navadnemu jelenu (Cervus elaphus) 3 kosi, ena kost
losu (Alces alces) in 2 pragovedu ali bizonu (Bos seu Bison). Število živalskih
vrst v 2. kompleksu plasti je bilo še skromnejše. Količinsko so prevladovale
25
81. 1. Vhod 1 v Matjaževe kamre
kosti alpskega svizca (915 kosov), le 4 zobje so od navadnega jelena in ena
kost od bobra (Castor fiber), skupno torej 920 primerov, ki jih je bilo mogoče
determinirati.
Rastlinski ostanki v obliki drobcev lesnega oglja so bili najdeni le v 2.
plasti, in to v kurišču I, medtem ko v kurišču II iz iste plasti nismo mogli
zbrati oglja niti za antrakotomsko analizo. Dr. A Šercelj, ki je izvedel preiskavo,
je ugotovil v vseh 21 mikroskopskih preparatih oglje iglavcev, v 19 primerih
oglje borovca (Pinus sp.), dveh pa ni bilo mogoče natančneje opredeliti.
V Matjaževih kamrah sta bili ugotovljeni dve paleolitski poselitvi, ki sta
si kulturno in časovno precej vsaksebi (pril. 3). Srednjepaleolitski kulturni
inventar izvira samo iz 3. plasti, in to do njene zgornje meje, medtem ko so
bile vse globlje ležeče plasti kulturno sterilne. Na vsem odkopanem prostoru
je bilo odkritih le 11 kamenih orodij in odbitkov te paleolitske stopnje
(na pril. 3 črno izpolnjeni krožci). Izhodiščna surovina za izdelavo teh orodij so
bili zelenkasti tufi in sivi roženci. Tipološko dobro opredeljivi sta dve strgali,
eno stransko in eno prečno (pril. 4, si. 1 in 2). Druga orodja tega horizonta
združuje abruptna ali semiabruptna izmenično direktna in inverzna obrobna
retuša, kar povzroča nazobčanost robov (pril. 5, si. 1 in 2). Ta način prirejanja
kamenih orodij pa je značilen za t. i. nazobčani mousterien (mousterien a denticules)
po F. Bordesu (1963, str. 43—49). Paralele tej kameni industriji najdemo
pri nas v inventarju, ki ga je izkopal S. Brodar v Mornovi zijalki in v spodnjih
horizontih Špehovke (S. Brodar, 1938). Na Hrvaškem je znano najdišče nazobčanega
mousteriena v Veliki pečini na Ravni gori (M. Malez, 1967, str. 21—24).
26
Velika podobnost obstaja med našimi najdbami in kameno industrijo iz švicarskih
postaj Wildkirchli in Wildesmannlisloch (E. Bachler, 1940), kjer nastopajo
tudi mikrolitski primerki prav tako kot pri nas (pril. 6, si. 1—5). Prisotnost
ogla j enih medvedjih kosti pri nas in v omenjenih švicarskih postajah
povečuje samo podobnost vsebine primerjanih kulturnih horizontov. Podobno
obdelane srednjepaleolitske mikrolite je odkrila G. Freund (1968, str. 145—150}
v jami Sesselfelsgrotte v Altmiihltalu (ZR Nemčija), ki po njenem mnenju
še najbolj ustrezajo glede obdelave F. Bordesovi (1961, str. 37) definiciji za
»raclettes«.
Nekoliko bogatejša s paleolitskimi najdbami se je izkazala 2. plast, ki je
dala skupaj 251 kamenih orodij in odbitkov, od tega pa odpade le nekaj manj
kot IC/o na res tipološko dovršena orodja. Kot surovina za izdelavo orodij so
bili tokrat uporabljeni roženčevi prodniki sivih odtenkov, manj druge kremenove
kamenine. Najdbe iz tega poznomlajšepaleolitskega kulturnega horizonta
so bile zgoščne okoli obeh kurišč, predvsem okoli prvega {pril. 3, beli krožci).
Da so ob kuriščih tudi izdelovali in prirejali kamena orodja, pričajo mnogi
zavrženi odbitki, iveri in kamena jedra. Tipološko dobro spoznavna so praskala'
in klini (4 kosi), nohtasta praskala (2) in vbadala (3 kosi, vse na pril. 7,
si. 1—6). Vsekakor zelo pomembna za ta kameni orodni inventar so orodja
z otopelim robom, ki so nekatera tudi mikrolitskih dimenzij (pril. 8, si. 1—6).
Najbolj karakterističen reprezentant iz te orodne skupine je vsekakor atipična
gravettienska konica. V to skupino sodita tudi dve klinici z otopelim robom.
Med mikrolite štejemo tudi nazobčano klinico. Orodni inventar dopolnjujejo še
štiri kline z vbočeno prečno retušo in fragment kline z retuširanima robovoma
(pril. 9, si. 1—4). Omenimo naj še več klin oz. lamelamih odbitkov, ki pa ne
kažejo naknadne obdelave (pril. 9, si. 5 in 6, pril. 10 si. 1—4). Iz prikazanega
orodnega inventarja nekoliko izstopata dva primerka: prvi tipološko ustreza
F. Bordesovi (1961, str. 23) definiciji za »limace« (pril. 10, si. 5), drugi pa je
kombinirano orodje. Na enem. koncu je artefakt prirejen v konvergentno strgalo,
na bazalnem pa v plosko vbodalo (pril. 10, si. 6). Nastopanje srednjepaleolitskih
orodij, kot sta v našem primeru limas in konvergentno strgalo, v
tako poznem mlajšepaleolitskem inventarju Matjaževih kamer v Sloveniji
ni osamljen primer. Nekaj podobnega poznamo npr. tudi iz Babje jame (F.
Osole, 1972, str. 38 in Tab. 1, si. 8) in od drugod. Drugi kameni predmeti iz
obravnavanega kulturnega horizonta so razni odbitki, tudi taki z naravnim
hrbtom, jedra, razbitine in slično. Mnogi med njimi kažejo sledove uporabe.
Ker niso bili intencionalno oblikovani, jih nismo prištevali med prava orodja.
Velika večina kamenega orodja iz 2. kompleksa plasti v našem najdišču
je evidentno mlajšepaleolitskega habitusa. Zaradi prisotnosti orodij z otopelim
robom in relativno kasnega nastopanja jih uvrščamo v poseben facies gravettiena,
v tako imenovani epigravettien. Ta paleolitska kulturna stopnja se je
pri nas in tudi v sosednji Italiji (P. Leonardi, A. Broglio, 1962) ohranila še v
pozni glacial in tu nadomestila predvsem na zahodu v tem času prisotni
magdalenien.
V vsem mlajšepaleolitskem, epigravettienskem inventarju Matjaževih kamer
pa nismo mogli odkriti niti najskromnejših sledov obdelave organske
substance (kost, rogovje in si.). Tudi tu se je pojavila ista slika, kot jo poznamo
tudi v bogatejših poznogravettienskih postajah na Krasu: popolna odsotnost
ali velika redkost koščenih orodij, kar imamo že za karakteristično lastnost te
starokamenodobne kulturne stopnje pri nas.
27
SI. 2.
Matjaževe kamre: Veliko
okno v navpični steni
nad Poljansko Soro
Naša kronološka interpretacija plasti normalnega profila v Matjaževih
kamrah se opira predvsem na njihovo paleontološko in paleolitsko vsebino.
Torej predstavljajo fertilne plasti bolj ali manj trdne kronološke reperje. Ce
smo 3. plasti prisodili starejšewurmsko starost (W I) iz paleontoloških in kulturnih
razlogov, si moramo misliti, da so tudi druge plasti tega kompleksa,
t. j . plasti 4, 5 in 6 iz istega wiirmskega stadiala. Bazalna 7. plast, ki je fluviatilnega
nastanka, je bila odložena in nato erodirana do današnjega ostanka
najverjetneje v času zadnjega interglaciala (R/W). Med 3. in 2. plastjo, kakor
smo že prej ugotovili, manjka serija sedimentov, ki so bili odloženi v časovnem
razponu med prvim wijrmskim stadialom in kasnim glacialom (od W I do
vključno W III), so pa sproti zdrseli skozi veliko okno v strugo Sore. Najmlajša
pleistocenska plast v našem najdišču (plast 2 z različki) razodeva s
28
svojo paleontolosko in kulturno vsebino že pozni glacial. Ni pa bilo mogoče
točneje opredeliti, ali gre v tem primeru za tvorbo iz stadialnega ali interstadialnega
klimatskega režima (bolling oz. allerod ali ena izmed dryas dob)!
Zaradi boljše preglednosti podajamo še tabelarični prikaz najverjetnejše variante
kronološke interpretacije pri izkopavanjih ugotovljenih plasti v Matjaževih
kamrah I.
Plast
1
2
diskord.
3
4
5
6
diskord.
7
skalna
podlaga
Doba
holocen
pozni
glacial
WI — WIII
W I
R/W
R/W
zgornji
trias
Kultura
—
epigravettien
hiatus
mousterien
a denticules
—
—
—
—
—
Favna
—
Marmota
marmota
—
Ursus
spelaeus
Ursus
spelaeus
Ursus
spelaeus
Ursus
spelaeus
—
—
Opombe
—
krioklastični
grušči
soliflukcija
krioklastični
grušči
krioklastični
grušči
krioklastični
grušči
krioklastični
grušči
erozija
fluviatilna
akumulacija
L i t e r a t u r a
Bdchler, E., 1940, Das alpine Palaolithikum der Schweiz. Monographien zur Urund
Friihgeschichte der Schweiz, Band II, Basel. — Bordes, F., 19G1, Principes d'une
methode d'etude des techniques de debitage et de la typologie du Pal.olithique
ancien et moyen. L'Anthropologie, t. 54, str. 19—34, Pariš. — Bordes, F., 1961, Typologie
du Paleolithique ancien et moyen. Memoire No. 1, Bordeaux. — Bordes, F., 1963,
Le Mousterien a denticules. Arheološki vestnik 13/14, str. 43—49, Ljubljana. — Bradat,
S., 1938, Das Palaolithikum in Jugoslawien. Quartar, Band I, str. 140—172,
Berlin. — Freund, G., i 968, Mikrolithen aus dem Mittelpalaolithikum der Sesselfelsgrotte
im unteren Altmuhltal, Ldk. Kelheim. Quartar, Band 19, str. 133—154, Bonn.
29
— Jamski kataster Jamarske zveze Slovenije, kat. št. 672, Ljubljana. Koby, F. E.,
1941, Le »charriage a sec« des ossements dan^ les cavemes. Eclogae geol. Helv. 34,
str. 319—320, Basel. — Leonardi, P., — A. Broglio, 1962, Le Paleolithique de la Venetie,
Ferrara. — Malez, M., 1967, Paleolit Velike pečine na Ravnoj gori u severnozapadnoj
Hrvatskoj. Arheološki radovi i razprave I V-V, JAZU, str. 7—68, Zagreb. —
Osole, F., 2972, Babja jama, zatočišče ledenodobnih lovcev. Naše jame, 13 (1971), str.
35—40, Ljubljana.
Z u s a m m e n f a s s u n g
P A L A O L I T H I S C H E R N A C H L A S S IN D E R H O H L E MATJAŽEVE KAMRE
Im Jahre 1969 \vurde in der Hohle Matjaževe kamre, die sich im Tale der Poljanska
Sora zvvischen den Orten Rovte und Žiri {Slowenien) befindet, eine Probegrabung
durchgefiihrt. Da Barenknochen zu Tage kamen, die zweifellos pleistozanen
Alters waren, kam es zu systematischen Ausgrabungen in den Jahren 1970 und 1972.
Man konnte hier mehrere Schichten unterscheiden, die hauptsachlich aus Kalkschutt
bestanden. Das untere Schichtpaket (Schichten 6-3) ergab folgende faunistische
Reste: Vrsus spelaeus (99'"/o), nur einzelne Knochen und Ziihne von Canis lupus,
Cervus elaphus, Alces alces und Bos seu Bison. In der oberen Schicht 3 dieses Paketes
vvurden 11 steinerne Werkzeuge und Abschlage entdeckt. Die Steingeriite gehoren
formenkundlich dem Mousterien an. Einige Einzelheiten weisen auf ein gezahntes
Mousterien hin. Die Schichten mit Hohlenbarenknochen und Mousterienkultur \vurden
chronologisch dem Altwurm (W I Stadial) zugeschrieben.
Die jiingste pleistozane Schicht 2 wurde hauptsachlich in Vertiefungen der
liegenden Schicht 3 abgesetzt. Auch sie bestand groBtenteils aus Kalkschutt. Sie
enthielt Knochen und Zahne von Marmota marmota (98 "/o), wenige Knochen von
Cervus elaphus und Castor fiber. In der Schicht wurden zwei Feuerstellen mit Holzkohle
von Nadelbaumen (Pinus sp.) festgestellt. Um und in den Feuerstellen wurden
251 Steinartefakte und Abschlage aus Hornstein und Feuerstein entdeckt. Von der
Gesamtzahl gab es nur 10«/o ein\vandfreier Gerate, die einen sehr spatjungpalaoiithischen
Charakter aufweisen. Es handelt sich hier um die sog. Epigravettienstufe,
die mit Geraten abgestumpften Randes, auch mikrolithischer GroBe, und anderen
spatjungpalaolithischen Steinwerkzeugen belegt ist. Zeitlich gehort die Stufe in die
Spatglazialzeit und ersetzt im nordwestlichen Jugoslauien die stratigraphische Position
des Magdaleniens in Westeuropa. Die chronologische Liicke zwischen Schicht 3
(W I) und Schicht 2 (Spatglazial) konnte mit sukzessiven Rutschungen des Kalkschutts
erklart werden. Sie nahmen ihren Weg durch eine groCe Offnung in der
Hohlenvirand (ein Fenster) und glitten in das Fliifichen Sora ab.
30
500 O 5 km
Priloga 1
Topografska karta zgornje Poljanske doline z Matjaževimi kamrami
31
00
co
N^> I -X
Priloga 2 Matjaževe kamre: Tloris prvega rova z vrisanimi odkopanimi površinami in kurišči
Priloga 3
Matjaževe kamre: Tloris prvega rova z vrisanimi odkopanimi površinami, kurišči in paleolitskimi
najdbami (črni krožci — srednji paleolitik, beli krožci — mlajši paleolltik)
3 Loški razgledi 33
Priloga 4 Matjaževe kamre: Srednjepaleolitski orodji iz plasti 3 (naravna velikost)
Priloga 5 Matjaževe kamre: Srednjepaleolitska kamena orodja iz plasti 3 Cnara\Tia velikost)
i
Priloga G
Matjaževe kamre: Srednjepaieolitska mikrolltska kamena orodja iz plasti 3 (naravna velikost)
Priloga 7
Matjaževe kamre: Poznomlajšepaleolitska kamena orodja iz plasti 2 (naravna velikost)
Priloga ;
Matjaževe kamre: poznomlajsepaleolltska kamena orodja iz plasti 2 (naravna veikost)
Priloga 9
Matjaževe kamre: Poznomlajšepaleolitska kamena orodja iz plasti 2 (naravna velikost)
Priloga 10
Matjaževe kamre: Poznomlajšepaleolitska kamena orodja iz plasti 2 (naravna velikost)