Učne slike iz zgodovine. (Piše Tone Brezovnik.) (Dalje.) IV. G r k i. 1) Grki v obče. Najslavnejše ljudstvo starega veka, Grki ali Heleni, so prebivali na južnem konci Balkanskega poluotoka na Grškem. Grška dežela je gorata, a na vse strani žuborijo bistri potoki in male rekice v ljubeznjive dolinice. Vedro in lepo, kot narava dežele in vedno modro nebo nad njo, je bilo tudi ljudstvo. Udauo je bilo posebno pesništvu, godbi in drugim lepim umetnijam; pa tudi za resne, učene reči, globokega premišljevanje je bilo enako vneto. Njegova zapuščena dela so nam še zdaj v vzgled. Grška se je delila v več malih državic (skoro kolikor mest, toliko državic). Največjo slavo so dosegla mesta: Atene, Sparta, Defi, Korint, Olimpija, Plateja, Teba i. dr. Vkljub temu, da je bilo na Grškem toliko državic, čutili so se Grki vender vedno kot en vkupni narod. Ne le enak jezik, nego vezale so jih tudi enaka vera in narodne igre. Po veri so bili Grki pogani. Najvišji bog jim je bil Dij (Juppiter), vladar neba in zemlje. Kot posebnost najdemo pri starih Grkih orakeljne (prorokovališča). Mislili so namreč, da bogovi po poseboih znaraenjih in prikaznih ljudem prihodnost razodenejo. Taka razodetja so imenovali orakeljne. Orakeljnom so verovali brezpogojno. Najslavnejši orakelj je bil vDelfi; tu je Apolon, bog solnčne in duševne svitlobe, razodeval ljudem prihodnost. Imenitne so bile tudi narodne igre in najslavnejše one v Olimpiji, bogu Diju na čast. Vsak svoboden Grk se je smel teh iger udeležiti. Med tem, ko se je v Olimpiji ta narodni praznik obhajal, morali so nehati na Grškem vsi boji in vsi prepiri. Iz vseh Grških držav in drugih daljnih Grških naselbin so se napotili pobožni popotniki v prazničnih oblačilih v Olimpijo. Svečanost se je začela z veliko daritvijo bogovom. Po dovršeni daritvi so se začele igre v zagrajenem kraji (stadiji). Okoli in okoli tega prostora so bili sedeži za gledalce. Pogumni junaki so za stavo letali, se rovali, s pestmi borili, skakali, se vozili s štirimi konji, jezdili ter skušali, kdo more bronasto pločo (diskos) najvišje in najdalje vreči. Tekmovanje je trajalo pet dni. Tisuče in tisuče gledalcev je z veselim vriščem pozdravljalo zmagovalca, ki je dobil oljkini venec v dar. Oljkini venec so imeli Grki za največjo čast, ki more človeka doleteti. Domov grede so zmagovalca povsodi z veliko slavo vsprejemali. Doma so ga rojaki pred mestom čakali ter ga v svečani procesiji peljali do očetove hiše. Pesniki so mu v pesnih slavo prepevali, in plemenitaši vabili so ga k sebi v goste. — Te Olimpijske igre so se igrale natanko vsako četrto leto, in Grki so jeli po njih leta šteti (olimpijada). 2) Likurg v Sparti. Med vsemi Grškimi državicami ste vender najbolj sloveli Sparta in Atene, tako da je njih zgodovina tudi zgodovina vse Grške. Da ste pa ti dve državici tako slavni postali, imate se zahvaliti svojima izvrstnima postavodajalcema, Sparta Likurgu, Atene pa Solonu. Likurg je bil kraljevskega rodii. Kot odrasel mož prepotoval je Egipt, Azijo i. t. d., da si je pregledal tamkajšnje razmere in postave. Ker so pa domii v Sparti med tem nastali neki prepiri, prišli so Spartanski poslanci za njim ga prosit, naj bi se prej ko mogoče vrnil domov. Rekli so mu, da ga vsi doma žele ter ga prosijo, naj bi z modrimi postavami uredil državo. Predno pa se je Likurg vrnil v Sparto, je šel v Delfi Apolona za svet vprašat. Tu se mu je odgovorilo, da naj gre pogumno na delo in naj sestavi postave, kakoršne bodo vredne Spartancev. Na to se vrne v Sparto, skliče Spartance na trg ter jim oznani nove postave. Država naj bi imela le močne in krepke državljane. V življenji in šegah naj bi bila po stari navadi kolikor mogoča enakost in priprostost. Zato so razdelili vso Spartansko zemljišče na novo ter dali vsakemu enako veliko. Odpravil je ves srebrn in zlat denar in na njegovo mesto dal železen denar. Železni denar pa je bil jako malo vreden in tako neroden, da ga človek ni mogel mnogo seboj nositi. 200 gld. našega denarja je bilo toliko Spartanskega drobiža, da bi clovek ž njim naložil težak voz z dvema voloma. Spartanci tedaj s svojim denarjem niso mogli potovati v tuje dežele, pa tudi tujci niso k njim zahajali, ker si niso mogli zlatega in srebrnega denarja zaslužiti. Tako je prisilil Likurg Spartance, da so doma bili ter za se živeli. Pa tudi z obilnimi in okusnimi jedmi se Spartanci niso smeli razvaditi. Odrasli možje niso smeli doma jesti, arapak skupaj v javnih obednicah. Svinjsko meso s soljo in kisom v krvi kuhano dajalo jim je vsakdanjo nčrno juho". Posebno stroga je bila vzgoja mladine. Takoj po rojstvu so Spartanci morali svoje otroke prinesti posebnemu starešinskeruu odboru, ki je novorojeno dete ogledal. Krepkega ia zdravega dečka so takoj vpisali med meščane ter ga izročili materi, naj ga do sedmega leta vzreja; slabega in pohabljenega pa so izpolegli na goro Tajget, kjer so ga divje zveri požrle. V sedmem letu so zdravi dečki morali zapustiti očetovo hišo ter so šli v javna odgojališča, v katerih so jih posebni učitelji do dvajsetega leta vzrejali. Vsa vzgoja je nameravala spoštovanje do starih ljudi, pokorSčino proti postavam in pogumnost. Utrjevati so se morali proti gladu, žeji, vročini in mrazu, da celo proti skelečimi telesnimi bolečinami. Vsa država naj bi imela le krepke ljudi, slabotnih ni treba. Šole so bile prav za prav vojaške vadnice, v katerih so se mladenči vzrejali v krepke junake. Zato se Spartanci niso bali vojske, ampak veselili so se je, kakor kake prijetne slovesnosti. Priprosto navadno obleko so takrat zamenili z lepo rudečo, lase so namazali z dišečim oljem ter jih lepo razčesali, a čelado so si z venci ovijali. Prepevaje junaške pesni, so šli veselo in pogumno v boj, v katerem so rajši častno poginili, nego da bi premagani domov bežali. Sploh je bila Sparta podobna veliki vojašnici. Najvišjo oblast v državi je podelil Likurg dvema kraljema različnih rodovin. 0 vojski in miru, o pogodbah s tujimi državami in o drugih novih postavah je določeval nnarodni zbor", katerega se je smel udeležiti vsak Spartanec, ki je dovršil 30. leto in se je neomadeževano obnašal. Ko je Likurg te svoje postave dovrsil, je sklical narodni zbor in mu oznanil, da je namenjen iti v Delfi vprašat boga Apolona, kaj bi bilo še treba dodati, da bili meščani popolnoma srečni. Pred odhodom pa so mu niorali vsi s prisego obljubiti, da bodo njegove postave tako dolgo spolnovali, dokler se domov ne vrne. V Delfi mu je orakelj rekel, da bodo Spartanci slavni in mogočni, dokler bodo po teh postavab živeli. Likurg je ta božji odgovor pismeno poročil v Sparto, sam pa se ni domov vrnil, ampak je šel na otok Kreta, kjer je mirno živel do smrti. Na smrtni postelji je prosil svoje prijatelje, naj njegovo truplo sežgejo, a pepel raztresejo po morji, da bi ga Spartanci potem nikdar ne mogli domov prinesti, ter bi morali vedno njegove postave spolnovati. (Dalje pride.)