305
Šole v Beljaku.
J. P. — Slovenski časopisi skoraj vse programe in „jahresberichte" po Slovenii na kritično rešeto devajo; al za beljaški letnik ni jim mar, češ, Beljak je že tako ves nemšk in zgubljen za nas. Al to ni res; saj letnik beljaški kaže, da ima več ko polovico učencev slovenskega rodu. Ne vem, zakaj število slovenskih in nemških učencev ni natanko naznamovano v letniku, ker bilo je v njem prostora dovelj za druge reči. Najdeš namreč v njem kratek rastlinoslovsk načrt okolice be-ljaške, kjer pisatelj našteva rastline, ki rastejo krog Beljaka; tem sledijo strupene zeliša, kterim pridaja tudi slovenske imena, ki so mu znane ; al skor bele vrane so! Li ni mogel pisatelj za vse v letniku imenovane rastline dobiti slovenskih imen? Al začetek je storjen, in to je že veliko; le tako naprej! Iz predala: „šolske naznanila" zveš, da je šest učiteljev, ki učijo prvo realko in celo normalko; za dekliško šolo so štiri učiteljce, ki jim pomagata mestna kaplana; vodja in katehet je častiti gosp. Anton Pušl.
V realnem razredu je bilo 19 učencev, v normalki 263; deklet bilo je 242, Slovensko se je učilo v dveh razredih, v prvem oddelku učil je gosp. učitelj Friderik Solc, v drugem gosp. dr. Valentin Nemec. Dečki, ki so se pridno slovensko učili, dobili so posebej lepe darila, pri skušnji med njimi so tudi Nemci. To je pravo, da se tudi nemški otroci marljivo učijo jezika svojih sosedov Slovencev. Za dekleta menda ni treba slovenščine ? — saj ni povedano, da bi se je bile učile, da-siravno niso vse skozi Nemkinje ! Naredba, da se morajo slovenski otroci učiti slovensko, je prav koristna in zelo zelo potrebna, ker šola beljaška ni samo za Be-ljaščane Nemce, temuč je tudi za sosedne Slovence, koroške in kranjske, kterih je več memo BeljaŠčanjev. Dokler ne bodo sami Nemci v Beljak v šolo hodili, sme Slovenec terjati, da se njegovi otroci tudi v Beljaku slovenski uče. Tako veleva ravnopravnost. Da pa bodo sami Nemci v beljaško šolo hodili, se ne bode še jutri zgodilo, kajti pol ure hoda od Beljaka začno se slovenske vasi, ki bi jih imeli poprej ponemčiti, kar se menda tudi jutri še ne bode zgodilo. Iz tega slehern lahko posname, da je beljaška šola paritetična, da pa se za slovenščine presneto malo stori. Ker pa v prej-šnih letih še tega ni bilo, je že ta začetek hvale vreden. Da se zopet k letniku vrnemo, omenim le še, da je pisava slovenskih imen zelo pomanjkljiva; križem se piše enkrat Ferčei, drugikrat gfcrtfcfcet, sploh pa ^ogatfdjmg, ^Paulttfcf), 2i^pttfc^ itd. Da je učenec le iz Beljaka doma, onda je že Nemec in ime" se mora pisati nemško, da se še tako slovensko glasi. Da bi si pač vsi učeniki dobro utisnili v spomin, kar so „Novice" o tem že povedale, in naj bi sami ne popravljali, to je, pačili pisave slovenskih imen! Polagoma bode vodstvo gotovo te nepri-like odpravilo in po lepem izgledu drugih slovenskih letnikov nemške imena pisalo nemško, slovenske po slovensko po pravilu: „vsakemu svoje". — Konečno si ne morem kaj, da ne bi imenoval moža, rojenega Go-renca, ki je ravno tako unet za cerkev kakor za šolo, ki je oče ubogim, tolažnik žalostnim, z eno besedo: mož, kterega vsak poštenjak mora spoštovati, in ta vrli mož je okrajni šolski ogleda in kupec beljaški Franc Ser. Interberger. On ima veliko veliko zaslug za cerkev, za šolo, sploh za vse dobre naprave; zraven tega pa ni pozabil, da se v njegovih žilah pretaka slovenska krv. Zato se ni potuj čil, ostal je Slovenec stare korenine, pošten, pobožen, blagodaren mož. Bog ga naj še dolgo ohrani! Ne nikdar ne žabi, kot šolski ogleda paziti, da se njegov materni jezik zmirom spoštuje.