Slovanski narodni ponos. XI. »Jaz sera Slovan z dušo, s telom, to priznavam svetu celom!» Tako radi pevamo, in ponos nam širi src6, kadar se nam mogočni akordi te slovanske pesmi vlivajo v dušo; a ne le pevajoče, ampak vedno nas naj napolnjuje čvrst slovanski ponos, vedno naj vsak izmed nas tudi čuti, da je Slovan. Kakor se n. pr. s ponosom zavedaš, da si kristjan (če kristjanstvo razumevaš), da si poštenjak, ki nimaš na vesti niti naimanjše krivice, da si vesten oče svojih otrok, da si za vso župnijo vzgleden mladenič, tako naj ti ie tudi do smrti zvest mogočen ponos, da si Slovan. >Slovan« za vsakega izmed nas ni le beseda, toliko vredna kakor na pr. Francoz, Šved, ampafc nje vsebina \e velikanskega pomena. Daj si to v kratkem razložiti! Ti si ud družine; oče, mati, sestra in ti, vsi Cutite, da spadate drug k drugemu, da v človeški družbi skupaj tvarjate neko majhno celoto, v kateri skrbite vsak za blaginjo druzega, varujete vsak čast svojega sodruga, in vsakega pojedinca izmed vas navdaja ponos, če vaša celota, t. j. družina, v dobrem napreduje in se pred svetom spoštuje. VaSa družina, ki sestaja, kakor smo rekli, iz štirih ljudij, pa [e zopet člen večje skupščine, namreč rodbine ali žlahte, ki jo družiio, dasi nekoliko rahleje, vendar še vedno dovolj trdne rodne vezi; in tudi žlahta čuti skupnost, se med seboj podpira in varuje in je ponosna, če se je jeden njenih udov odlikoval, pa se zopet čuti osramočeno, če se je zoper čast pregrešil. Samo od sebe se razume, da udje družine kakor rodbine govorijo jeden in isti jezik; vendar se ta-le v raznih krajih suče nekoliko drugače. Tiste rodbine, ki so si po jeziku najbližje, pa se zopet nekamo družijo tesneje in tvarjajo celoto, namreč narod, ki tudi svojo skupnost čuti, dasi se tudi s sosednimi rodbinami izven sebe še prav dobro razumeva; tako so nastali na pr. slovenski, srbohrvatski, bulgarski, ruski, poljski, češki in lužičkosrbski narod. Vsak izmed njih varuje svojo narodno čast, skrbi za skupni ali takozvani narodni imetek, se skupno raduje in skupno žaluje. Vendar se zraven tega vsak posamezni člen naroda Se zanima tudi za blaginjo in gorje sorodnega naroda, da, celo vsakega nje pojedinca, približno kakor da bi ta bil ud naroda njegovega. Skupščina, sestajajoča iz poprej imenovanih narouov zove se slovansko pleme. Narodi tega plemena so po krvi in jeziku med seboj bolje sorodni nego z vsakim katerimkoli narodom izven njega; nekateri si stoje tako blizu, da jih še prav razločevati ni mogoče, kakor na pr. Slovence in Srbohrvate, ali Srbohrvate in Bulgare; saj se ne ve, kam bi se Kajkavci, ki vežejo prva dva naroda, in Slovani, govoreči macedonsko narečje, ki veže zadnja dva, naj djali, ali k Srbohrvatom ali k Bulgarom. Toliko le za primer. Slovanski narodi pa se svoje skupnosti, hvala Bogu, tudi posebno močno zavedajo; oni čutijo med seboj tako tesno sorodstvo, da se slovansko pleme raje smatra le za narod, narodi pa imajo za oddelke, ki govore le razna narečja jednega in istega jezika. Med slovanskimi narodi vlada v resnici bratska ljubezen, ki ni pena, ki se, kadar treba, tudi kaže v dejanju. To nikakor ni prikazen, ki se pri drugih plemenih razumeva sama od sebe. Angleži in nizozemski Buri sta naroda istega, namreč germanskega plemena; ali kako so se mesarili in se skušajo pokončati še danes? In kteri germanski narod se je zavzel za krivično preganjanega slabejžega brata? Nobeden še niti prsta ni ganil. Seveda nastane, kakor včasih med brati, tudi med slovanskimi narodi tu in tam kako neskladje, ki pa zopet mine in slovanske celokupnosti prav nič ne ruši; pač pa lahko z veseljem konstatiramo, da goiijo slovanski narodi, odkar se je slovanska misel probudila, bratstvo od dne do dne z večjo ljubeznijo, tako da na to bratstvo lahko stavimo najlepše upe za bodočnost. Slovansko pleme je človeštva zadnji in naivečji del, črez katerega se razširja naš čut bratske vzajemnosti. Vsak Slovenec ima se torej tudi smatrati Slovana in da mu je to naj vir novega ponosa, hočemo sedaj dokazati.