DVA ZVEZKA KONDORJA Jurčič-Kersnik, Roikovnjači. Ljubljana, Mladinska knjiga 1956 (Knjiž- nica Kondor 8); Jurčič, Jurij Kozjak. Ljubljana, Mladinska knjiga 1957 (Knjižnica Kondor 11). Zdi se, da je skrb za domače branje v srednji šoli spet v pravem tiru. Brez prevelike naglice, a vendar vztrajno in načrtno izhajajo dela domačih in tujih avtorjev v zbirki »Knjižnica Kondor«, ki jo izdaja Mladinska knjiga 274 v Ljubljani. Urednik Uroš Kraigher je izdelal smotrn program, poiskal vestne sodelavce in oskrbel lepo, kar privlačno zunanjo in notranjo opremo. Pri- vlačno zapišem s posebnim poudarkom, saj sem spet ob svojem prvošolčku videl, kaj pomeni za »knjigo okusna oprema in dobra ilustracija: ponudil sem mu bil Rokovnjače v »Klasju«, pa ga je odbijal slab papir, nejasen in bled tisk in ne vem kaj še, skratka, niso in, niso mu šli v tek in je knjigo odložil. Ko pa sem mu prinesel izdajo v »Kondorju«, ga.je knjiga takoj pritegnila. Ilustracije so ga kar vlekle od poglavja do poglavja, da je pozabljal na jed in dolžnost. Knjigo je v dušku prebral. In znova in znova se tri mlade gla- vice sklanjajo nad Gasparijevim Blažem v pretepu, Blažem na peči in drugimi drobnimi grafičnimi umetninami, zlasti seveda nad rokovnjačem z gorjačo, študirajo osebe in situacije ter obnavljajo zgodbo. Skrbnost urednika in založnice je torej dosegla svoj namen: približala je mlademu bralcu morda že malo zaprašeno zgodbo in dosegla, da se mu bo za zmerom vtisnila v spomin. In to je velik uspeh. Nekaj podobnega bi lahko povedal o ilustracijah k Juriju Kozjaku, ki jih je narisal Maksim Sedej. Čeprav so zasnovane povsem drugače kot Gasparijeve, z nežno govorico ponazarjajo in dopolnjujejo zgodbo in po svoje pripomorejo, da se za vedno vtisne v spomin. Spremne besede o avtorju in delu ter opombe so v teh izdajah občutno skrčene v primeri z uvodi in opombami n. pr. v predvojnem »Cvetju iz do- mačih in tujih logov« ali v nekaterih zvezkih povojnega »Klasja«. Mislim pa, da take, kot so: zgoščene, kratke in bistvene, še vedno ustrezajo, morda celo bolj kot nekatere prejšnje v svoji hionografični obšimosti. Za Rokovnjače je napisal kratko študijo o delu in opombe Tine Orel. Piscu se pozna, da je zajemal iz polnega, a se je omejil res na najpotrebnejše. Tu in tam je ostalo le še kaj pojasnila potrebnega (n. pr. str. 21: dokler je tvoja dleta pela; str. 34: da mi ona domovino zgospodinji). Na str. 192 je na- pačna trditev, da je bil Udmanič belokranjski rokovnjač. Pustiti ga moramo Hrvatom, čeprav je bil dobro znan tudi Belokranjcem in sploh Dolenjcem, saj se je njegova slava širila tudi v tisku. (Celo mladi Zupančič ga opeva v neki svoji pesmi!) • Dr. M. Rupel je v prav tako skrčeni in zgoščeni spremni besedi povedal vse, kar naj ve gimnazijec o Juriju Kozjaku in čemur je n. pr. v »Cvetju« posvetil precej več prostora. Jedrnato je orisal nastanek dela, zgradbo, misel- no sestavine, njegov uspeh, mesto v pisateljevem razvoju in v razvoju slo- venskega slovstva. Rupel je v obeh delih skrbno priredil besedilo; pisavo je spravil v sklad z veljavnim pravopisom (mimogrede: besedo cigan bi jaz v Juriju Kozjaku pisal z veliko, saj označuje narodno pripadnost!), pri tem pa gledal, da ni nikjer okrnil prvobitnega pisateljevega sloga. Želimo, da bi »Kondor« v prihodnje krepko razpenjal krila in da bi ga ne ugonobila kaka nesreča kot že toliko naših tovrstnih podjetij. Janez Logar 275