Leto LVI. Ljubljana, februarja 1942-XX. Štev. 1.-2, Osnovni problemi reforme delniškega prava. Dr. Kobe Božidar, sodniški pripravnik. (Nadaljevanje.) VL Zaščita občih javnih interesov. 17. Prva temeljna zahteva novega delniškega prava je v tem, da ne sme delniška družba zasledovati ciljev, ki bi bili nasprotni javnim interesom, namreč višjim kolek-tiAnim interesom naroda, države, družbe."^ Delniška družba je doJ^ila v Gode de commerce in v vseh delniških zakonih pečat zasebnopravne družbe, ki jo sestavljajo delničarji z enakimi pravicami in dolžnostmi, čije bistvo naj bi bilo zbiranje kapitalov na osnovi večinskega načela in kjer bi imel glavno vlogo „intuitus pecuniae". Razvoj velikih gospodarskih podjetij in njih vedno važnejša vloga v gospo-dariskem in socialnem življenju zahtevka določeno korekturo tega osnovnega načela delniškega prava. Podjetja v obliki delniških družb so danes prekoračila meje zasebnega gospodarstva ter postala ustanove občega javnega interesa, avtonomni organi narodnega gospodarskega življenja, ki Prt delniškili družbah moramo razlikovati javne interese (interese naroda, države, družbe), interese podjetja, delniške družbe kot take ter delničarjev kot njenih članov in končno posebne interese delničarjev in družbinih upnikov kot nosilcev samostojne imovine, različne od družbine imovine. Vsi ti interesi delujejo bodisi skupno, bodisi posamezno pri odrejanju ustroja in polja dejavnosti delniiške družbe kakor tudi pri izvajanju kontrole nad njenim poslovanjem. Nadzor državne oblasti služi v glavnem izključno vplivu jav^nih ali državnih interesov, prim. § 56/1, 3 deln. reg'. in Djordje Mir kovic. Državni padzor nad društvima deoničkog oblika. Arhiv knji. 47, 413 op. 5, ki navaja zanimiv primer prakse ministrstva trgovine in industrije — odločbo VI N. 1953 z dne 20. aprila 1929 („Ro članu 5 zak. o akcionarskim društvima, akcioiiarska društva stoje pod nadzorom Ministarstva trgovine i iindustrije. No ovaj nadzor proistire se na rad aikcionarskih društava, kao ustanova, koje se osnivaju, funkcionišu na osnovji od-redaba ovoga zakona, potom na njihov rad kao privrednih i socialnih ustanova, u odnosu na njihovo dejstvo po opšte interese i narodnu privredu. Po pitanjima privatno pravnih odnosa, bilo izmedju akcio-narskoig društva i njegovih akcionara, bilo iamedju njega i drugih društava, madležan je sud"). Tudi § 186/2 ntz. stoji na istem stališču. Osnovni problemi refonne delniškega prava. Živijo od delničarjev ločeno življenje in ki ne sinejo biti odvisni od egoistionih interesov sipreminjajoče se večine delničarjev.°* Zato je nujno in v skladu s koleiktivističnimi in transpersonalnimi stremljenji v navedenem smislu, da se delniške družbe docela podrede zahtevam narodnega gospodarstva in javnim interesom.*' Ta zahteva dobiva svoj vedno večji poudarek spričo naraščajoče tendence in potrebe po načrtnosti vsegia narodnega gospodarstva, v katerem imajo gospodarsika podjetja v obliki delniških družb kot prodnkcijski in socialni faktorji (zaposlitev delavstva in nameščenstva) svoj posebni pomen in svoje poseibne naloge obče koristne narave. Moderni zakoni o delniških družbah so tej prvi zahtevi ugodili v večji ali manjši meri, kar je seveda odvisno od stopnje intenzitete državne intervencije na področju narodnega gospodarstva oziToma od gospodarsko-organizacij-skega sistema v posamezni državi. Tako ima naš novi trgovinski zakon posebne določbe, ki ščitijo n» učinkovit način javne interese zlasti ob ustanovitvi delniške družbe pri reševanju prošnje za dovolitev, kadar je dovolitev potrebna (§ 186/2 v zvezi s § 185 ntz.)."" Čim pa družba zasleduje nedovoljene cilje ali cilje proti doibrim šegam in običajem („krši predpise zakona ali pravil") in je ogroženi javni interes, sme oblastvo, ki je pristojno dajati dovolitve za ustanovitev, odločiti, da družba prestane (§ 365/1-2 ntz.). Slednja določba ni nova, kajti tudi po § 134 zak. o upravnem post. sme najvišje upravno oblastvo v svrho zaščite javnega interesa v potrebnem obsegu razveljaviti ali spremeniti pravnomočno odločbo, kolikor je to neizogibno potrebno, „da se odvrne silna nevarnost... za narodno gospodarstvo" (prim. tudi §§ 65, 66 zak. o notr. upravi). V vseh drugih primerih zastopa zakon stališče, da je za izrek prestanka delniške družbe, kjer bi se to pokazalo za ne- "* Rathenau, Vom Aktienwesen, 1917, 38, 39. „Die gesetzliche Regelung muss der richtigen Bevvertumg der Interessen entsiprechen. Massgebend kann weder das In.teresse der Ver-\vialtung noch das der Aktionare sein. Die Erkenntnis. dass die Ak-tiengesellschaften wichtige Funktionen im Geimeinschaftsleben aiisiiben. fiihrt aber vveiter zu der Schlussfolgeruug, dass der Staat als Trager der Gemeinschaft eiin dringendes eigenes Interesse daran hat, die Ge-sellschaften wirtschaftlioh umd nach dem Sittengesetz gesund zu er-halten", Schlegelberger, Probleme des Aiktienrechts. 1926, IS. <" § 9 srbskega zakona o d. d. z dne K), decembra 18% posebno izrazito poudarja uporabo diskrecionarne oblasti ob dovolitvi nove delniške družbe, ko določa, da se sme dovolitev izreči, ako najvišje upravno oblastvo ne uvidi, „du je takvo preduzeče protivno z^konima i z e m a 1 j s k i m' interesima." Osnovni problemi reforme delniškega prava. izogibno potrebno, pristojno samo sodišče (§ 564 ntz.)" Seveda bo upravnemu oblastvu dano na svobodno voljo, da tudi ona s svoje strani pokrene postopek, kadar bi bili javni interesi ogroženi. Kaj naj smatramo pod pojmom javni interesi, je težko reči. Če je javni interes „korist, ki jo ima množina oseb od kake stvari","* nam ta pojem ne pomeni rešitve problema, kajti glavni njegov znak je nestalnost. Res je le to, da je tudi ta pojem, kakor mnogo drugih, odvisen od splošnega socialno in gospodarsko političnega sistema v posameznih državah in s tem v zvezi od diskrecionarne razlage oblastva, ki naj nek določen ukrep (n. pr. dovolitev ustanovitve ali razpust delniške družbe) zaradi zaščite javnih interesov izvede. Odločilno pri tem je načelo čim večje narodnogospodarske in socialne koristi podjetja v obliki delniške družbe in pa načelo pravičnosti. Ne sme se namreč pozabiti, da delniška družba ne sme biti več sredstvo po&imeznih kapitalistov za obavljanje dobičkanosnih poslov, nego eden najvažnejših instrumentov narodnega gospodarstva."" 18. Kako je delniško pravo v najožji zvezi s politično in gospodarsko strnkturo države, nam najbolje kaže novi nemški Aktiengesetz^ ki pozna vrsto pravnopolitičnih izrazov s splošno vrednostjo in veljavo (tkzv. generalne klavzule kakor: Wohl der Gemeinschaft, Gesamtwirtschaftliche Belange, Wohl des Betriebes und seiner Gefolgschaft, Ge-meiner Nutzen von Volk und Reich) in v katerem so vsebovana glavna načela nacionalnega socializma z idejo „Ge-meinnuitz geht vor Eigennutz"'" na čelu. Kakor novi zakom ni v ničemer posegel v osnovni kapitalistični značaj delniške družbe, nego jo le spravil v sklad z načeli novega režima, >skuša na ta način poudariti nadrejenost javnih interesov nad zasebnimi ter podrediti velika gospodarska podjetja splošnim državnim koristim. Pač sta določbi §§ 77/3 in 96/4, ki zahtevata določno sorazmerje med udeležbo na dobičku v korist družbinih organov (članov uprave in nadzorstvenega sveta) in socialnimi dajatvami v korist delavstva «^ Obrazlaženje k § 365. J u r k o v i ('•, Javni interes. Zbornik znanstvenih razprav, IX, 89. " Dj. M i r k o v i č , Državni nadzor ... op. cit., 522 si. „tJber dem Recht der Einzelnen steht das Recht der Volksge-meinschaft auf Leben in Ehre und Freiheit, das Recht des ganzen Volkes anf Forderung des allgemeinen Wohlstandes und Pflege seiner kul-turellen Giiter." Tako je izjavil znani kodifikator nemakega delniškega zakona Schlegelberger na svojem predavanju v Heidelbergu prav v času uzakonjenja novega zakona. Osnovni problemi reforme delniškega -prava. kakor tudi fondi obče koristnega značaja, v nasprotju z idejo zasebnega podjetja, ki mn je glavna vodilja neomejena svoboda udejstvovanjci. Toda tudi v švicarskem zakonu (OR) kot tipičnem liberalnem zakonu zasledimo prav tako ideje, ki sknšajo omejiti načela izključnega podjetniškega dobička s podrobno ureditvijo fakultativnih rezerv za dobrodelne namene družbinih nameščencev in delavcev (Wohlfahrtsfonds — čl. 673, 674: prim. tudi § 339/5 niz.), zlasti pa zakonitih rezervnih fondov za primer slalsega poslovnega uspeha (Krisenfonds — čl. 671/5), kakor n. pr. za oskrbo obratne posadke v primeru brezposelnosti. Navedene novote nemškega zakona torej ne morejo dokazati občutne spremembe ali celo opustitev osnovnih načel kapitalistične delniške družbe. Tudi delovna karta italijanskega korpora-tivizma (čl. Vll)'^ izrecno proglaša zasebno iniciativo v proizvajanju za najuspešnejše in najkoristnejše sredstvo: toda zasebni organizaciji proizvajanja kot funkciji v narodnem interesu nalaga odgovornost nasproti državi. To velja tudi za delniško družbo, urejeno v knjigi „Del la-voro", vendar v italijanskem zakonu manjkajo, razen osnovnih korporativnih idej (čl. 4 do 12), skupnih vsem podjetjem, nemškemu zakonu podobne določbe: pač pozna čl. 563 fonde za starostno preskrl>o delavcev in nameščencev. Obči javni interesi so dobili svoj poseljen poudarek ^ -sovjetskem delniškem zakonu, ki posveča obširno poglavje (čl. 126 do 146) samo delniškim družbam z javnim oz. mešanim kapitalom. Najvažnejša značilnost sovjetskega zakona obstoji v tem, da so delnice na prinosnika izrečnc/ prepovedane (čl. 47 in čl. 7 uv. zak.). S tem je iz delniških družb izločen oni element, ki daje takim družbam pečat izključno kapitalističnih podjetij: na ta način so se sovjetske delniške družbe občutno približale osebnim družbam. Delnica na prinosnika je v sistemn kapitalističnega gospodarstva gibalo delniške družbe in je, zahvaljujoč se svoji hitri prenosnosti, postala blago, ki notira na borzi (kot predmet špekulacije) in daje delniški družbi njen anonimni značaj. S prepovedjo prinosniških delnic so dobile delniške družbe sovjetskega prava docela drug značaj nasproti delniškim družbam v kapitalističnem gos'podarskem sistemu.'- Glavni " Gl. op. 9 ¦= L and ko v, Zeitschrift fux Ostrecht, 1928, 97. Tendenca ukinitve anonimnosti delnice se javlja povsod, ne samo v sovjetskem in nemškem sistemu. Primer nam nudi razvoj kontrole nad imetniki delnic v Italiji. Že konec septembra 1941 je bilo treba — v zvezi z ukrepi proti špekulaciji z delnicami — pretvoriti delnice Osnovni problemi lefornie delniškega pra\a. znak ni več izraižen v kopičenju kapitalov od neznanih ose'b. in tudi ne v notiranju delnic na borzah, nego v osebi imetnika delnice. V toliko je torej „i:ntuitus pecuniae" postavljen v ozadje. Podobno tendenco dseveda na docela različni pravnopolitični osnovi) opažamo tudi v nemškem gospodarskem sistemu,'" kjer se zastopa stališče, da mora v gospodarstvu prevzeti vodstvo odgovorna osebnost. Osnovno načelo naj l^o pooseliljenje gospodarstva, glavna oblika družb osebna družba, razen če so zastavljene naloge posebno velikega obsega in potrebni veliki kapitali. Zato so v nemškem zakonu odstranjene male delniške družbe, že prej pa je Umwandlungsgeseitz z dne 5. julija 1954 ustanovil posebne olajšave za spremembo d. d. in dr. z o. /. v osebne družbe. 19. Zaščita občih javnih interesov se v delniškem pravu izraža v glavnem v državnem nadzoru, ki se uveljavlja v treh smereh: nadzor nad ustanovitvijo delniške družbe, nadzor nad njenim poslovanjem in nadzor nad posli pri prestanku in likvidaciji družbe. Omenim naj le dve najvažnejši obliki državnega nadzora, in sicer predhodno dovolitev ustanovitve delniške družbe in izrek o razpustu družbe, kadar so javni interesi ogroženi. Kar se tiče prve oblike državnega nadzora, je sistem predhodne dovolitve ali koncesijski sistem danes že na splošno zamenjan z normativnim sistemom, kolikor izredno važni značaj gospodarskega podjetja, ki najgloblje posega v narodno gospodarstvo (predvsem tudi v narodnoobramb- družb s sedežem v Italiji v delnice, glaseče se ,na ime. Dne 25. oktobra 1941 je izšel zakonski dekret, ki urejuje vsa vprašanja o pretvoritvi dosedanjih prinosniških delnic v imenske. Ta zakonski dekret določa v glavnem, da morajo biti delnice teh druži) imenske, da bi se uvedla kontrola laistnikov delnic in oteižknčil p-^enos delnic, vrhtera oa ustvarila kontrola lastništva delnic iz davčnih razlogov. Drugi priimer nam nudita francoska zakona z dne 19. septembra in 26. novembra 1940, ki uvajata v režim delniških družb „intuitus personae", kakršen je bil dosedaj le v javnih trgovinskih in komanditnih družbah, doce a pa manjkal pri delniških družbah. Prvi zakon ustanavlja v osebi predsednika upravnega sveta delniške družbe edinega duševnega vodjo, ki mora zato prevzeti dalekosežno osebno odgovornost. Predsednik upravnega sveta postane v smislu zakona trgovec; on kakor tudi drugi člani upravnega sveta morejo v primeru stečaja prevzeti osebno odgovornost za družbine dolgove. S tem je vzpostavljeno načelo osebne odgovornosti v upravi delniških družb namesto dosedanje ko'ektivne neodTOvornosti. Drugi zakon je ta načela še bolj razvil, posetbej je podrobneje normiral oblast predsednika upravnega sveta in njegovo odgovornost. Izgleda, da je francoski zakonodavec tudi na področju privatnega prava skušal uveljaviti pod vplivom poraza v juniju 1940 avtoriitarno načelo (prim. Le Temps 50. septembra in 1. deceanbra 1940). OsnovDii problemi reforme delniškega prava. nem pogledu), ne zahteva posebne pozornosti državne oblasti (prim. za naše pozitivno pravo čl. 208 T. z., § 14 ces. pat. z dne 26. novembra 1852, §§ 1 in 12 deln. reg.; §§ 185, 186/2 ntz.).'* Koncesijsiki sistem sta obdržali Sovjetska Rusija" (ol. 12 in 15) in Grčija (čl. 51 zak. 1920). Važna je tudi druga vrsta nadzora državne dblasti. Vsi moderni zakoni poznajo razpust delniške družbe, kadar so obči javni interesi ogroženi, in družba zasleduje nedovoljene cilje (§§ 564 in 565/1-2 ntz., tudi § 215 glede prekršitve določb o ustanavljanju; § '288 nem.; čl. 582/2 it.; čl. 57/5 švic. ZGB, ker OR nima ustrezne določlbe; čl. 97/d sov j.). \ ostalem je razumljivo, da se je država že od nekdaj zanimala zlasti za ustanavljanje delniških podjetij, kajti pojava izvestnih delniških družb je v tesni zvezi z javnim interesom; ti interesi zahtevajo največje in najboljše socialno izkoriščanje ustanove delniške družbe; s pomočjo te ustanove poziva določen krog ljudi na sodelovanje široke ljudske sloje; posamezniki se ne morejo podrobno spoznati z zamotano ureditvijo oblike delniške družbe in se nahajajo v dejanski kakor tudi pravni nemožnosti, da po-bliže nadzorujejo poslovanje vodilnih osebnosti delniške družbe. Gotovo je, da bo državni nadzor (že deln. reg. ga v § 56 izrecno ustanavlja) tem intenzivnejši, čim intenzivnejša bo intervencija državne oblasti na področju narodnega gospodarstva. S stopnjo intenzivnosti posega v narodno gospodarjenje se bo državni nadzor razširil še x večji meri ter podredil delniške družbe docela narodnim, državnim in družbenim interesom, po možnosti brez škode za njih prometno in gospodarsko avtonomijo.'" 20. Manj znano je drugo važno vprašanje delniškega prava, ali so namreč dolžni vršiti delničarji svoje članske pravice in družbini organi svoje posle \ občem javnem interesu. Ker je delniška družba ustanova zasebnega prava, bi iz tega nujno sledilo, da delničarji niso dolžni zasledovati drugih kot samo zasebnih ciljev in da Koncesijski sistem pozna čl. 5 srb. z. o d. d., razširjen z zakonom z dne 22. marca 1922 tudi na Črno goro; dalje §§ 152 in 237 trg. zak. za Bosno in Hercegovino; zakon z dne 22. marca 1922 je uveljavil koncesijski sistem tudi za Hrvatsko, Slavonijo, Bajnat, Bačko in Bara-nijo. O tem isastemu -gl. Stražnicky, O reformi prava dioničkih društava, 1922. O tem gl. obširno Eliachevitch, Tager, Nolde, Traite de droit civil et commercial des Soviets, 1930, U, 346, 558; tudi Zeitschrift fur Ostrecht 1928. 95. O državnem nadzoru Dj. Mirkovič, Državmi nadzor... op. rit, 412, zlasti 417 isl. Osnovni problemi refonne delniškega prava. tudi upravni organi niso dolžni uresničevati javnih ciljev, nego le one, ki si jih postavi družibina sJcupnost. To načelo je bilo dosledno izvedeno v vseh delniških zakonih brez izjeme. Ker se je funkcija delniške družbe danes toliko spremenila, da je ne moremo več smatrati za izključno ustanovo kapitalističnih podjetnikov, nego kot podjetje, ki 'jripada narodnemu oziroma družbenemu kolektivu in mora liti koordinirano javnim linteresom,'' smemo de lege fe-renda in v skladu z današnjimi antiindividualističnimi tendencami'* zaključiti, da morajo delničarji izvrševati svoje članske pravice skladno višjim kolektivnim interesom narodne, državne in družbene skupnosti. Iz tega izhaja tudi za družbine organe same dolžnost ravnanja v istem smislu, čeprav naj bi bili po zakonodavčevih intencijah le prosti izvrševalci principalovih nalogov. Vedno bolj se poudarja socialna funkcija lastnine in subjeiktivnih pravic, če se že ne nadomesti pojem subjektivne pravice s pojmom socialne funkcije, predvsem glede lastnika-podjetnika. Ta načela mbrajo ve jati tako za upravne kot izvršilne organe kapitalske družbe (in smiselno tudi za nadzorne), kakor tudi za delničarje, ki so ustanovitelji, organizatorji in tudi dejanski lastniki podjetja delniške družbe.'" a) Ndke pozitivne dolžnosti upoštevanja javnih interesov današnji zakoni ne nalagajo. V literaturi in judikaturi"" B o d e n h e i m e r . Das Oleichheitsprinzip im Aktienrecht, 1953, 50. S prvim predstavnikom Rathenaiiom na čelu (op. ciit.). Ta tendenca po spremembi pojma lastnine ter subjektivnih pravic ni nova ter lastna le novim italijanskim (Izjava VJI. Delovne karte) in nemž-kim stremljenjem, ampak jo zasledimo že v času pred prvo svetovno vojno. Prim. D u g u i t, Les transformations du droit pri ve depuis le Code Napoleon, 1912, 147: Goldschmidt, Recenti tendenze nel diritto della societa anonima, 1935, 28, 141, 147; isti, Grund-fragen des schweiz. Aktienrechts, op. cit., 17 si. V kompromisu med indiividualnim pojmom lastnine in socialno funkcijo se giblje tudi en-oiklika „Quadragesimo anno", po kateri pripada individualna funkcija lastnine naravnemu pravu, socialna funkcija, ki ji mora biti izvrševanje lastninske pravice podvržena, pa etiki. R a dbr u c h , op. oit. 139. Glede funkcije lastnine v nacionalnosocialističnem sistemu H e d e -.mann, Deutsches Wirtschaftsrecht, 1939. 207: „Bisher habe im Eigen-tum die Willkiir an der Spitze gestanden und die Einschriinkungen zugunsten des Allgemeinvvohls seien die Ausnahmen gewesen, jetzt miisse das Gem6inwohl Grundsatz und Ausgangspunkt bilden und die Willkiirbetatigungen des Inhabers seien auf zugelassene Ausnahmefel-der zu beschranken". »" Wlieland, H, 104; J. v. Gieirke, 11, 255; Pisko, op. cit., 595 ničnosti sklepov proti javnim interesom niti ne omenja. Glede na državni nadzor nad d. d. (v sm, § 56 delik reg.) je tudi za naše pozitivno pravo pravilno mnenje, da državno nadzorno oblastvo razveljavi sklep Osnovni problemi reforme delniškega prava. je splošno priznana' omejitev dejavnosti skupščine proti javnim interesom, in sicer taiko. da so vsi sklepi, ki kršijo, prisilne zakonske (in statutarne) določbe ter obče javne interese, absolutno nični, tako da jih upravni organi niso dolžni izvršiti. .Ničnost sklepa lahko uveljavlja vsakdo, taiko delničar kakor tudi tretji: registrski sodnik jo mora upoštevati po službeni dolžnosti. Isto velja tudi za sklepe, nasprotne dobrim šegam in običajem v poslovnem življenju"^ Toda dočim nemški zakon izrecno ustanavlja ničnost (§ 195/5, 4), do'pušča ntz. tožbo na razveljavitev skupščinskega sklepa, če se kršijo z njim zakon ali pravila ali če nasprotuje sklep dobrim običajem v poslovnem življenju in meri na oškodovianje tudi samo enega delničarja ali more o.škodovati družbine interese (§ 285/1). Poslednji pogoji so postavljeni zato, da ne bi široki pojem dobrih običajev služil kakršnemu koli izsiljevanju od strani egoističnili delničarjev. Še važnejša je določba § 288/1, da sme višji državni tožilec ali v primeru § 185 tudi oblastvo, ki je pristojno dajati dovolitev za ustanovitev, predlagati pri re-gistr.skem sodišču naj se sklep razveljavi, če krši prisilno določbo zakona. Če naj se sklep vpiše v trgovinski register, sme slednjič tudi registr.sko sodišče samo po službeni dolžnosti uvesti postopek za razveljavitev. S tem je javnemu oblastvu dana možnost, da razveljavi sklep po službeni dolžnosti in piepreči njega izvršitev v škodo javnih interesov. .Nadaljnjo omejitev delničarskih pravic v javnem interesu ustanavljajo zalkoni običajno s pravico do obveščanja skupščine, ki je nasproten javnim interesom in sicer ne samo na predlog delničarja ali organa, ampak tudi na lastno iniciativo. Pri tem posamezni delničar nima pravice, da od nadzorne oblasti zahteva raz-veljavljenje skupščinnkega sklepa,, ampak ima le miožnost, da jo opozori na nepravilnost, Š k e r 1 j , Poništavanje odluka skupštine po zakonu o privrednim zadrugama. Arhiv 1939, knj. 39, 9, 10; Ran d a, Das osterr. Handelsrccht, 1905, 11, (55, 157; S t a u b - P i s k o, Kom-mentar k čl. 224 Tz; podoben je položaj po srb. z. o d. d. iz 18%; tudi § 281 bos. hera trg. zak. daje ..zemaljskoj vladi pravo... ne samo ureo-litiko ter pozvala na sodelova^nje pri produkciji tudi zasebni kapital. Toda tega ni bilo mogoče dobiti v deželi. Zato ga je sovjetska vlada . v nasprotju z drugimi državami iskala v tujini; ker pa ni hotela, da bi se vzpostavil neodvisen kapitalizem, je predlagala tujemu kapitalu sodelovanje v d. d. z mešanim kapitalom, kjer si je država pridržala odločilno vlogo (prim. Cheron, op. cit., 224; Gordon, op. cit., 143; Eliachevith, Tager, Nolde, op. cit., 397 sL). Delniške družbe z izključno zasebnim kapitalom so pretežno, kakor kaže praksa, rodbinskega značaja (Zeitschrift fiir Ostrecht, 1928, 97). Tipičen primer delniške družbe z mešanim kapitalom je Narodna (emisijska) banka, urejena z zakonom z dne 17. junija 1931 (SI. 1. št. 356/56 iz 1. 1931). Z uredbo o spremembah in dopolnitvah zakona o Narodni banki z dne 17. septembra 1940 (SI. 1. št. 495/79 iz 1. 1940.) je •bil vpliv države na upravljanje emisijske banke znatno ojačen. Državi je bila dana možnost, da si pridobi celo večino (preko 50%) družbinega kapitala, ko je bila snremenjena določba čl. 6/2 zakona, ki je dopuščala le 20% udeležbo države na delniškem kapitalu. Delničarji imajo večino lahko le v nadzornem odboru, nikakor pa ne v upravnem odboru, na čigar sestavo ima država odločilen vpliv. 12 (Jsnoviii probleiiii reforme delniškega prava. nim oblastvom ali podjetjem. Taka družba je pod nadzorstvom določnega držcivnega oblastva, ki je pristojno zlasti tudi za odobritev važnejših sklepov skupščine, n. pr. volitve uprave, nadzorstvenega sveta, revizorjev: odobritev finančnega in poslovnega letnega načrta; računa dobička in izgube ter bilance; spremembe pravil in prestanka družbe. Poleg tega ima pravico siklicati izredno skupščino, poslati na skupščino svojega zastopnika s posvetovalnim glasom in stavljati samostojne predloge v dnevni red skupščine. Delnic take državne delniške družbe tudi ni mogoče odsvojiti drugemu kot državnemu oblastvu ali državnemu podjetju. b) Večjo važnost je priznal moderni zakonodavec drugi vrsti delniških družb. V tej obliki skuša spraviti v sklad nasprotujoča si stremljenja zasebnih delničarjev in države ali drugega javnopravnega telesa. Udeležba države in drugih javnopravnih jnrističnih oseb v privatnih delniških družbah ima namreč prvenstveni pomen pri aktivnem upravljanju delniške družbe ter njenega podjetja, in sicer s sodelovanjem na skupščinah in v upravi (ali nadzorstvenem svetu). Tako naj dobi država z udeležbo možnost, odločilno vplivati na smernice družbine dejavnosti ter slednjo prilagoditi javnim interesom primerno. Toda kako spraviti v sklad glavna načela delniškega prava z idejo avtoritete, ki je značilna za državo in druga javnopTavna telesa? Dosedanji delniški družbi manjka, kakor je bilo že omenjeno, načelno vsak „intuitus personae"; zato se moramo vprašati, ali državi in drugim javnopravnim osebam prija združevanje s popolnoma neznanimi delničarji, in nadalje ali se morejo podvreči s tem, da so postale delničarji neke zasebne delniške družbe, pravilom, ki so nastala in ki veljajo le za družbe zasebnega prava? Treba je načelno priznati, da osnovni načeli, namreč „intuitus pecuniae" in prosta prenosnost delnic, nista skoro nikdar združljivi z namenom, ki vodi javnopravne juristične osebe, zlasti državo, v to, da postanejo delničarji zasebne delniške družbe. Iz navedenih razlogov so se državi (in drugim javnopravnim jurističnim osebam) kmalu priznale prvenstvene pravice zlasti v organizacijskem ustroju delniške družbe. Prva pravica obstoji v pravici veta proti sklepom skupščine, ki jo je možno nadomestiti s statutarno določbo, da za posebne skupščinske sklepe (n. pr. spremembci predmeta podjetja, prenos podjetja, spojitev z nekim drugim Kidjetjem) ne zadostuje navadna ali zakonito določena cvalificirana večina, in slednjič tudi z ustanovitvijo plu- OsnoTni problemi reforme delniškega prava. -13 ralne pravice glasovanja za delnice države in sličnih f)ravnih oseb. Razumljivo je, da morajo te določbe veljati e za najvažnejše skupščinske sklepe,*" ker bi bila drugače onesposobljena vsaka dejavnost družbe, če bi se javni zastopnik protivil n. pr. sklepu, ki bi ne imel prav nič skupnega z javnimi interesi, bil pa važen za delniško družbo samo in za zasebne delničarje (n. pr. zvišanje, znižanje osnovnega kapitala družbe). Te pravice sodelovanja a funkciji skupščine (zlasti v primeru, da tvori javni kapital manjšino in manjšinske pravice za ti vel javi j en je njegovih interesov ne zadostujejo) so se priznale le s pogojem, da ostane zasebnim delničarjem odločilen vpliv ^ trgovinski in tehnični strani poslovanja, dočim ima javni kapital vsaj možnost ligovora proti odločitvam, tičočim se javnih interesov.*" Teh prvenstvenih pravic javnega kapitala delniški zakoni načeloma ne priznavajo ter se zadovoljujejo z določbami, veljavnimi za vse delničarje, po načelu, da se mora korporacija javnega prava pokoriti zakonom privatno-pravne delniške družbe, če se že posluži njene oblike. Večji poudarek na zaščiti aktivnejšega sodelovanja javnega kapitala je prepuščen statutom (n. pr. glede pluralne pravice glasovanja, važnejše spremembe družbinih pravil, omejevanja prenosnosti imenskih delnic), toda nič l>olj (vsaj načeloma), kakor za druge zasebne delnioarje. Pač so ^ nemškem zakonu (§ 12/2) tudi s tega vidika** izjemoma dopustne delnice is pluralno pravico glasovanja ..wenn das Wohl der Gesellschaft oder gesammtwirtschaftliche Belange es fordern". Zakonito je prepovedana odsvojitev delnic, lastnih državnim oblastvom in podjetjem, drugim kot tem v sovj. zakonu (čl. n4, 144), ki posebej ureja tudi mešane delniške družbe. Druga pravica, in sicer u dele ž b a v upravi ali nadzorstvenem svetu ali vsaj vpliv p r i p o -stavljanju družbinih organov je dobila nasprotno velik pomen ter jo zakonodavec bolj ali manj izčrpno ureja. Toda ta pravica je običajna ne samo za delniške druž;be z udeležbo javnega kapitala, ampak tudi za zasebne delniške družbe: v javnem interesu je primerno, da si pridobi država ali drugo javnopravno telo vpliv Klasičen primer bi bil skupščinski sklep o spremembi predmeta podjetja, ki iz državnonravnili lazlogov ni primerna ali je celo škodljiva in bi postala udeležba države brezpredmetna. Cheron, 1. c, 105. S C h 1 e g e 1 b e r g e r - Q u a s s o w s k i . Aktiengesetz. 2. iZ.d. 1957, k § 12/2 op. 5. • ' 14 Osnovni problemi reforme delniškega prava. na imenovanje družbinih organov. To je postalo po-trelbno zlasti pri podjetjih, ki imajo za široke ljudske sloje poseben pomen in jih oskr^bujejo s potrebami vsakdanjega življenja n. pr. elektrarne, plinarne, železnice*" itd. Najvažnejši in običajni obliki A^pliva na določitev družbinih organov sta: imenovanje s strani določne občekoristne ustanove ali javnopravnega telesa, zlasti države in pravica predloga (Delegiations-, Presentationsrecht). Imenovanje družbinih organov se je v literaturi in judikaturi na splošno priznavalo, potrebna je le izrecna statutarna določba,"'' vendar s pogojem, da ne pripada skupščini izključna pravica izbire na osnovi prisilne zakonske določbe. V našem pozitivnem pravu je imenovanje članov načelstva s strani države ali drugega javnopravnega telesa dopustno analogno kot velja to za družbo z omejeno zavezo (§ 15/5 zak. o dr. z o. z.; čl. 209/7 tz.)."^ Moderno delniško pravo je to pravico razvilo v še večji meri, prav tako pa tudi pravico predloga, s katerim je možno doseči isti učinek. § 292/1 ntz. jo je omejil na ta način, da sme javnopravno telo postaviti le manj kot polovico članov uprave. Isto velja za pravico, da javnopravno telo predlaga skupščini več oseb, izmed katerih skupščina voli. V vsakem primeru mora biti večina- uprave izvoljena na skupščini delničarjev."* S tem je vpliv države oz. javnopravnega telesa postavljen izključno v pravni položaj manjšine, kar je v skladu z načelom, da se mora zasebnim delničarjem vedno ohraniti odločilni vpliv pri trgovinski in tehnični upravi družbinega podjetja,"'' razen seveda v primeru, če si javnopravno telo pridobi kapitalsko večino. Obrazi oženje k § 292 ntz. ""Staub-Pinner, k §182 op. 23; k § 231 op. 20; F i s c h e r, AG, op. cit., 213; Moli-tor, Die Bestellung zum Vorstandsmitglied einer AG.. Sonderdr. aus Festschrift F. V. Ehrenberg, 1927, 19. »»Pisko, op. cit., 398. ^2 Isto velja po § 3H/1 ntz. za nadzorne organe. Zanimiv primer kombinacije možnega sodelovanja javnopravnega telesa v .skupščini in upravi (ali nadzorstvu) d. d. nam nudi § 230/3 ntz., ki se doslo\'no glasi: Prednostne pravice (delnic) so lahko v tem, da smejo imetniki prednostnih delnic postavljati ali predlagati določno število družbinih organov, toda manj od ptvlovice ... „Quels que soient les apports respectifs des deux groupes d'ac-tionnaires, prives et publics, rinfluence dans la gestion devrait toujours se repartir entre eux de la fagon suivante: au groupe prive la pre-ponderance dans Tadministration commerciale et technique de Taffaire; au groupe public le droit, sinon d'imposer des decisions nouvelles, du moins de faire obstacle a des innovations sur des points essentiels touchant aux interets publios dont il est le representant et le defenseur dans la societe", Cheron, op. cit., 105. Osnovni problemi reforme delniškega prava. 15 Dočim nemški zakon ne pozna tega načina postavljanja družbinih organov, nasprotno ga celo prepoveduje s tem, da daje nadzorstvenemu svetu izključno pravico, da imenuje člane uprave (§ 77), in skupščino, da imenuje člane nadzorstvenega sveta (§ 87),"^ sta italijanski in švicarski zaJkon v tem pogledu doslednejša. Prvi ureja v posebnem oddelku delniško družbo z udeležbo države ali drugih javnih zavodov ter dopušča ustanovnemn aktu izrecno možnost, prepustiti imenovanje enega ali več upravnih in nadzornih organov državi ali javnopravnemu telesu (čl. 392), pozna pa tudi primer imenovanja brez kapitalske udeležbe (čl. 393) ter za oba primera postavlja iste norme. Zanimiva je tudi določba, da mora predsednika nadzorstvenega sveta imenovati vedno država, kadar dobi slednja pravico imenovanja enega ali več članov (čl. 394). Tudi švicarski zakon pozna omejitev pristojnosti skupščine glede izbora članov uprave pri ,,gemischtwirtschaftliche Unternehmungen", kjer sta udeleženi ali država ali občinai in kjer jima je z družbiniini pravili zasiguranih eno ali več mest v upravi (čl. 762 OR). Poleg tega veljajo posebne določbe za podjetja, na katerih ima „Gemeinwesen" (Bund, Kanton, Bezir^k, Gemeinde) poseben javni interes. Četudi javnopravno telo ni udeleženo s kapitalom na družbinem podjetju, mu more >biti v družbinih pravilih zavarovana pravica, da pošlje enega ali več zastopnikov med upravne in nadzorne organe. Težave nastanejo pri A^jrašanju odslovitve in odgovornosti takih zastopnikov. Če ni pozitivne zakonske določbe, jih sme odsloviti oz. odstaviti i oni, ki jih je imenoval ali predlagal, i skupščina,"'* če naj skupščina obdrži svojo orvenstveno vlogo; more se in sme se zneibiti članov uprave, d jih je sicer postavilo javnopravno telo, pa vrše svoje posle protivno interesom družbinega podjetja. Področje vpliva javnopravnega telesa načelno ne sme iti predaleč, tako da bi bila družba ogrožena v svoji avtonomiji ali celo izgubila svoj značaj zasebne družbe, kajti največkrat si javnopravno telo iz posebnih prednosti zasebne delniške družbe raje priskrbi nek omejen vpliv na imenovanje članov upTave, in sicer z ali brez kapitalske udeležbe, nego »* S tremi izjemami §§ 25, 88, 89; od njih je najvažnejša druga, da se nekaterim delničarjem ali imetnikom določenih privilegiranih delnic, glasečih se na ime in prenosnih le s pristankom družbe, priznava pravica zastopstva v nadzOTStveneim svetu. Na ta način je možna ku-miilacija delnic s pluralno pravico glasovanja v smislu § 12/2 s pravico zastopstva v nadzorstvenem svetu. Skupno število teh zastopnikov ne sme preseči tretjino vseh članov nadzorstvenega sveta (§ 88/1). W i e 1 a n d , 11, 158; S t a u b - P i n ne r . k § 231 op. 16, 20. 16 Osnovni problemi refornic delniškega pia\a. pa »da ibi samo ustanovilo svoje podjetje ter ga upravljalo po ntičelih javnega prava. Osnovna načela delniškega prava mora javnopravno telo upoštevati v vsakem primeru, če se že posluži oblike zasebnega združevanja. Teh načel se moderni zakoni v splošnem niso držali. Večinoma so prepustili izključno pravico odslovitve tistemu javnopravnemu telesu, ki je člana uprave ali nadzorstvenega sveta tudi postavilo (tako čl. 592/2 it.: čl. 762 OR)."" Naš zakonodavec se je odločil (razen §§ 295/2, 514/1 ntz.) za vmesno stališče ter združil interese skupščine delničarjeA in javnopravnega telesa na ta način, da nalaga družbi na podstavi skupščinskega sklepa dolžnost, javnopravnemu telesu predlagati odstavitev s točno navedbo razlogov. Če javnopravno telo x enem mesecu člana ne odstavi, more družba vložiti predlog za odstavitev registrskemu sodišču (§§ 295/5 ntz. glede upravneiga organa in 514/n'tz. glede nadzornega organa)."' V ostalem imajo imenovani ali na predlog izvoljeni družbini organi enake pravice in dolžnosti, kakor ostali od skupščine izvoljeni organi (čl. 592/5 it.). Načeloma morajo biti podvrženi v enakem obsegu tudi navodilom in nalogom skupščin ter odgovorni nasproti družbi kakor tudi nasproti delničarjem in tretjim (upnikom). Če se prizna, da jih sme odstaviti le oni, ki jih je postavil ali predlagal, potem mora logično tudi dotični, torej država ali javnopravno telo, prevzeti odgovornost za škodo (prim. švic. OR čl. 762),"** in sicer "O Prav to velja za člane načelstva tudi po našem pravu glede na analogni določbi §§ 15/5, 16/5 zak. o dr. z o. z.: Staub-Pisko, k čl. 227. § 5: enako tudi za dosedanje italijansko (prim. Vivante, T 1- a 11 a t o , II, 270 n. 555) in francosko pravo. Po slednjem je država kot taka član uprave, njen zastopnik je le prosti izvrševalec njene volje. Za njegove pravice in dolžnosti je merodajno službeno razmerje nasproti državi ter iz tega izvirajoče pogodbene obveznosti. Cheron, op. cit., 106, 284 si. Cilede možnosti, da nadzorni odbor odstrani člane uprave od njihovih upravnih funkcij gl. § 2%/7 ntz. G u h 1, Das schvv eizerische OR, 1957, 2 izd. 507. Podobno je prevalil tudi italijanski osnutek 1940 odgovornost na državo oz. javnopravno telo (čl. 524). Prim. Obrazložen je: Per c[uanto riguarda la respon-saibilita e sembrato giusto che degli atti oompiuti dagli amministratori e dai sindaci nominati da tali enti, anche questi dovessero rispondere, pošto che ad essi e riconosciuto un partioolare ed eccezionale diritto in ordine alla nomina e alla revoca di quelli. Ta določba je iz knjige „Del lavoro" odpadla glede na čl. 592/3 in glede na poostreno odgovornost upravnih in nadzornih organov. V francoskem pravu pade civilna odgovornost na državo z regresno pravico proti krivcu. Težje je s kazensko odgovornostjo, zlasti glede vprašanja, ali zadene plačilo denarne kazni državo oz. javnopravno telo ali od nje imenovanega organa. Franc, dekret z dne 18. oktobra 1923 je odločil v ])oslednjem OsiiOTni problemi reforme delniškega prava. 17 vsaj zči culpa in eligendo. V tem primeru člani upra\ e niso dolžni jpoložiti varščine (čl. 762/5 OR)."" Kajti če je organ odvisen le od onega, ki jili je postavil ali predlagal, ne pa od skupščine, potem je naravno, da prevzame javnopravno telo tudi odgovornoist za vso škodo, ki utegne zaradi takega položaja nastati za družbino podjetje, ker interesi družbe niso vedno identični z interesi javnopravnega telesa (zlasti v današnjem gospodarskem sistemu). Ntz. nima švicarskemu zakonu slične določbe: posebno ustanovitev odgovornosti države ali javnopravnega telesa za škodo, ki jo napravi od njega imeaiovani organ, je opustil glede na specialne primere odgovornosti za na v n a n j e po nalogu (§ 397) in za zlorabo vpliva (§ 598) ter prepustil nje ureditev poselinim zakonom, ki bi sedaj ali v bodoče urejali posebne primere mešanih podjetij v obliki delniške družbe. Če se že naj državi ali javnopravnim telesom zagotove posebne pravice in s temi skladne dolžnosti, ki presegajo oibmočje zasebnih podjetij in zasebnih delniških družb, potem je smotrneje to storiti s pose'bnimi zakoni in z ustanovitvijo posebnih oblik podjetij, ustrezajočih posefbnim prilikam, potreibam in namenom, ki vodijo državo in druga javnopravna telesa do tega, da posežejo v področje gospo-darsikih in prometnih panog, prepuščenih doslej zasebni iniciativi. 22. Pravkar omenjeno načelo so skoro vsi novejši zakoni prevzeli glede enako važnega problema, ki posega globoko v javne interese, namreč glede delavske in nameščenske udeleži) e v delniški družbi. S tem je postavljeno vprašanje zaščite delniške družbe oz. družjinega podjetja kot socialnega faktorja (zaposlitev delavstva in nameščenstva) v na- smislu: Les respnjasaibilites civiles resultant de rexercice des fonctions d'adniinistrateur, a Tegard de la societe et des fiers, inooinbant entiere-nient a l'Etat, sauf a cehii-ci a se Tetourner ensuite, s'il-y a lieu, oontre ses delogues, si eeux-ci ont ete fautifs a son egaird. Seules les respon-sabilites penales soat encourues personnellement par les delegiics. Prim. Cheroii op. cit, 285; Croizat, Statut juridiqiie des delegues des coUectivites publiques dans les .societes d'EcorK>mie raixte, Ann, 1929, 97 si. Po § 294/1 ntz. je polaganje varščine za člane uprave, ki jih postavlja javnopravno telo, nedopustno ter je izrecno prepovedan njen predpis v društvenih pravilih. Tudi po § 11 uredbe o spremembah in dopolnitvah zakona o Narodni baniki z dne 17. septembra 1940 (SI. 1. št. 495/79 iz leta 1940) je razveljavljen čl. 55 zakona o Narodni banki z dne 17. junija 1931 (SI. 1. št. 356/56 iz 1. 1931), po katerem .so delnice guvernerja, podguvernerjeT in članov upravneiga odbora služile zii njih varščino. 18 (>sno\ ni problemi reforme delniškega prava. rodnem gospodarstvu. Priznati moramo, da je rešitev problema spremembe delavcev in nameščencev iz odvisnih najemodajalcev delovne sile v prave družbenike (in s tem v dejanske gospodarje podjetja), ki je v vsakem pogledu zaželena, načelno odvisna od socialnih in gospodarskih idej, ki vodijo zakonodavca pri urejevanju pravnih odnosov: v podrejeni vrsti tudi od vsestranske Sroučitve dosedanjih izkušenj, ki so jih pokazale tkzv. elaivske akcije (Arbeitsaktien, actions de travail) v državah, kjer so bile izrecno uzakonjene ter urejene v delniških zakonih s posebnimi določbami. Na splošno se delavska akcija kot sredstvo udeležbe delavcev in nameščencev na podjetju ni uveljavila. To velja predvsem za „So-ciete anonyme a participation ouvriere" francoskega prava (zak. 26. aprila 1917), ki naj bi služila za vzor organizacije delniške družbe bodočnosti.^"" Zaradi zanimivosti navajam nekaj značilnosti tega zakona. Zakon pozna dve vrsti delnic: actions de ca p it al in actions de travail. Slednje so kolektivna lastnina delavcev in nameščencev, združenih v posebmo zadrugo (societe commerciale cooperative de main d'oeuvre; izraz ni točen, ker ta „zadruga" ne opravlja skupnih poslov po načelu vzajemne pomoči članov) in zaposlenih pri družbinem podjetju najmanj eno leto. Zadruga uiredi sama s svojim statutom ali s sklepom svoje skupščine način razdelitve dividend, pripadajočih delavskim akcijam. Slednje se glasijo lena ime. \ pisane so' na ime zadruge ter neodsvojljive za vse trajanje družbe. Člane zadruge zastopajo v skupščinah delniške družbe posebni zastopniki, ki imajo toliko glasov, kolikor odpade kapitala na delavske akcije v razmerju z ostalimi delnicami. Vsaka sprememba statuta v pogledu pravic, ki pripadajo delavskim delnicam, je oodvržena odobritvi skupščine zadruge delavcev in nameščencev. Posebno važnost je polagal zakon na udeležbo pri upravi podjetja. V upravnem svetu morajo dobiti svoje mesto tudi zastopniki zadruge in sicer prav tako v razmerju med delavskimi in kaoi-talskimi delnicami, s tem, da mora biti v svetu vsaj en zastopnik delavcev in nameščencev, če so skupaj trije člani upravnega sveta. Njih civilna in kazenska odgovornost je ista kot za vse upravne organe. Kljub velikim ugodnostim, ki so delavcem in nameščencem zagotavljale poleg redne udeležbe na dobičku tudi aktivno sodelovanje pri upravi družbe, se je v Franciji na osnovi navedenega zakona ustanovilo le malo družb.^"^ Na eni strani so ta razvoj razumljivo zavirali veliki kapitali- „L'associatiQn des ouvriors des emiploves avec leurs patrons, la participation de chacun danis les benefices doit etre la formule generale de demain", P i c , Des Societes, op. cit., IH, 595 n. 1975: T h a 11 e r -P e r C e r o u , Traite, op. cit., 1, 461 si. n. 705: L a c o u r - D e 1 a M o -randiere, Precis, op. cit., 204 sil. ^"^ Francoski zakonodavec je na zanimiv način rešil stanje, ki je nastalo na ta način, da francoske delniške družbe, dosedanje kot nove. niso hotele upoštevati zakona iz leta 1917 ter se dosledno držale stare Osnovni problemi reforme delniškega prava. 19 stični podjetniki, ki se kaj težko odločijo za sodelovanje delavcev in nameščencev pri npravi družbinega podjetja, na drugi strani pa delavci in nameščenci sami ne polagajo velike važnosti na kolektivne prednosti, izvirajoče iz posesti delavskih akcij. Delavec ali nameščenec, ki si prihrani nekaj več denarja, si raje nabavi navadno delnico, postane polnopravni delničar ter si zagotovi večjo dividendo in jrosto razpolaganje z delnico. Na splošno delavci nižje categorije tudi nimajo dovolj zaslužka, da bi si nabavili delnice, prav tako, kakor je njih delež na dobičku preveč neznaten, da bi vzbudil njih zanimanje. Kakor za, danes to brez dvoma drži, ne moremo zanikati, da bi navzočnost delavcev in nameščencev v upravi podjetja ne nudila tudi učinkovite opozicije proti zastopnikom kapitala, ki pod pretvezo delovanja v interesu podjetja uveljavljajo le svoje egoistične koristi. Od tod izvira v nemajhni meri nezaupanje industrijskih krogOA^ proti delavskim akcijam in udeležbi delavcev ter nameščencev kot družbenikov-delni-čarjev v delniški družbi. Fpričo navedenih razlogov so bili zakonodavci v veliki večini mnenja, da je (Stvar preuranjena in da jo je bolje urediti s specialnimi zakoni, češ da piresega okvir delniškega prava. Tako je menil zlasti švicarski zalkonotlavec ter namesto delavskih akcij ustanovil možnost drugačne podpore delavcev in nameščencev z že zgoraj oanenjenimi socialnimi fondi (Krisenfonds in fakultativni WohlfahrtsfQnds), češ da so največkrat delavci bolj zadovoljni, če jim družba iz svojih dobičkov ustanovi razne fonde za starostno presknbo, za lajšanje brezposelnosti itd. Nasprotno zakonodavec kneževine Lichtenstein ni šel za prednjim zgledom: uredil je delavske akcije pod vplivom imenovanega francoskega zakona; pozitivni uspehi do danes niso znani. Na osnovi tega zakona sme družba v svojih pravilih odrediti, da tvori določen delež letnega dobička poseben fond za izdajo delnic za delavce in nameščence; oni ustanovijo posebno delavsko zadrugo, ki je v dvomu solastnica delnic in zastopa interese imetnikov teh delnic. Delnice je mogoče izdati v sporazumu z delavci in nameščenci tudi na ta način, da se za njih izdajo uporabi nek določen pridržani del delavskih zaslužkov ter z njimi zamenjajo kapitalske delnice. Delavske delnice se smejo glasiti le na ime ter se ne fimejo odsvojiti ves čas zaposlitve delavca in nameščenca, 'pozneje samo s pristankom uprave, kjer imajo delavci in nameščenci prav tako možnost udeležbe (čl. 272—278). Od novejših zakonov zasledimo le še v italijanskem idejo delavskih akcij in sicer v primeru izrednih delovnih nagrad delavcem in nameščencem. V tem primeru sme družba izdati posebne kategorije delnic ter za nje dolo- čisto kapitalistične oblike d. d. Glede nekaterih velikih gospodarskih podjetij, ki so posebne važnosti za široke narodne sloje (železnice, vodne energije, kovinska industrija) je predpisal francoski zakonodavec s poselmimi zakoni (z dne 29. oktobra 1921, 16. oktobra 1919, 9. septembra 1919) obligatorno udeležbo države in tudi delavstva in nameščenstva na dobičku (v smislu z.ak. 1917) za pog^oj, da se podeli koncesija. Prim. Pic, op. cit., 597, n. 1974; Cheron, cp. cit.. 275. 20 Osnovni problemi reforme delniškega prava. čiti posebne inorme, zlasti glede oblike, prenosnosti in pravic delničarjev (čl. 285). Naš ntz. je izdajo delavskih delnic prepustil druž-binim pravilom, vendar tudi za nje v vsakem pogledu veljajo prisilne določbe zakonu. Proti uvedbi delavskih akcij so se izjavile zlasti Delavske zbornice(!) ter predlagale iz/i>o}K)lnitev specialnih fondov; zaio je zakon predvidel posebne rezerve za pokojnine in dobrodelne namene, njih podrobno ureditev pa prepustil statutarnim določbam (§§ 559, 571, 574. ntz; prim. Obrazloženje k §§ 250, 559 ntz.). Razumljivp nam postane, če taka polovična rešitev problema ne more ustreči zahtevi po udeležbi elementa „dela" pri aktivnem vodstvu delniških družb kot oblik podjetij, Srodukcijskih in socialnih faktorjev gosipodarstva. V mo-erni delniško pravni literaturi opažamo zato vedno bolj tudi zahtevo po kakršni koli pozitivnejši rešitvi tega problema, in sicer iz razloga socialne pravičnosti, če se hočejo odpraviti zlorabe kapitalizma.^"^ VIL Zaščita interesa podjetja. 25. Spričo vedno večjega poudarjanja kolektivistične in transpersonalistične tendence v delniškem pravu in glede na važnost, ki jo predstavlja podjetje, organizirano v obliki delniške družbe, v modernem gospodarstvu, moramo vendar ugotoviti še prej osnovne elemente i n d i v i d u a 1 i z m a in kolektivizma, ki nam jih nudi že sam ustroj delniške družbe, da moremo spoznati v kakšni smeri se morata obe imenovani tendenci očitovati. Kakor je namreč delniška družba strogo k o 1 e k t i -vi stično kapitalistična tvorba, ima vendar v sebi elemente čistega i n d i v i d u a 1 i z m a , ki se kaže v imovinski strani pravice članstva. Že O 11 o v o n G i e r k e razlikuje Individualrecht ter Sozialrecht v kor-poracijskem pravu.Eden izmed elementov delnice je pravica članstva (Mitgliedschaftsrecht), poleg kvote na osnovni glavnici in delniške listine. Ta pravica članstva obsega vse jravice in dolžnosti, ki pristoje delničarju kot takemu in ci so na eni strani imovinskega značaja er-mogens-Wertrechte), na drugi strani pa so upravnega ali g o s p o d s t v e n e g a značaja (Verwaltungsrechte Mossa, Per la societa anonima italiana, RDC, 1959, I, 521: Le )artecipazioni ai puri profitti, le partecipazioni facoltative, affidate al )uon piacere dei capi delPimpresa, sono poca oosa. la societa di opere, il destino comuine, il diritto della persona che vanno composti in una forma di partecipazione alla complessa vita delPimpresa ... Tu t to il v e C c h i o r i m a n e n e 11 a societa anonima se n o n si f a strada alla partecipazione dei lavoratori. Gierke. Die Genossenschaftstheorie und die deutsche Reeht-sprechung 1887, 174 si.; 240 si. Osnovni problemi reforme dehiiškega prava. 21 ali Herpschaftsrechte), po mnenju pristašev organske teorije celo orgianskega značaja (Organschaftsrechte). Med tem ko so pravice in dolžnosti imovinskega značaja (pravica do dividende in do likvidacijskega dela) strogo individualistične, so pravice in dolžnosti druge vrste (glasovalna pravica, pravica izpodl>ijanja sklepov sikupščine, pravica do obveščanja, manjšinske pravice) kolektivistične, kar velja zlasti za glasovaln«o pravico, kot najvažnejšo, ki jo ima delničar po samem ustroju delniške družbe in ki mu je po zakonu nikakor ni mogoče generelno odvzeti. Te pravice, zlasti glasovalno pravico naj bi torej delničar ne izvrševal izključno v lastnem interesu, čimpak v interesu kolektivnosti delničarjev"* oz. kakor pravijo pristaši organske teorije, naj bi nastopal v svojstvu organa družbe. Nova je zahteva po soupoštevanju interesa druž-b i n e g a podjetja, ki nikakor še ne sledi iz strukture delniške družbe, zgrajene na zamivsli, da je interes delničarjev odločilen. Tudi je interes družbineg^a podjetja neredko nekaj docela različnega od interesa delničarjev, da včasih celo v direktnem nasprotju. Praviloma sicer tudi delničarji streme po očuvanju podjetja; zato se načelno kolektivistična in transpersonalistična tendenca identificirata s tem, da v današnjem gospodarskem razvoju vedno bolj opažamo poudarek na podjetju kakor na delničarjih. Ko nam torej gospodarski razvoj narekuje čim večje upoštevanje in razširjanje elementa kolektivizma v delniški družbi, mora biti tudi dolžnost zakonodavca-reformatorja, da delničar svojih članskih pravic ne sme izvrševati le v lastnem interesu, nego v interesu družbinega kolektiva in družbinega podjetja. Egoističnemu interesu delničarja mora biti postavljen nasproti predvsem obči interes podjetja kot pomembnega faktorja narodnega gospodarstva, toda ne kot enakovreden element, ampak v vsakem primeru nadrejen. Ta interes slednjič ne sme biti usmerjen le na posredne naloge in potrebe delniške družbe, nego mora ^"^ Gierke, op. cit. 261: „Das Stimmrecht bleibt wenngleich ein Sonderrecht auf dasselibe besteht, ein reines Mitgliedschaftsrecht. Es ist dem Aktionar lediglich als Mittel zur Ausiibung derjenigen Befugnisse "verliehen, welche er als Mitglied der Genossen-schaft in Bezug auf deren einheitliche Herrschaftssphare besitzt. Er erscheint dabei in keiner Weise als Triiger eines iselbststandigen Eiin-zel\v;illenis, sondern durchaus nur als Mittrager eiaies einhedtlichen (;emeinwillens. Daruni soli er das Stimmrecht lediglich im Interesse des ganzen und nicht im eigenen oder fremden Sonderinteresse handhaben. 22 Osnovni problemi reforme delniškega prava. biti upoštevan tudi njen bodoči razvoj, kakor tudi očuvana stabilnost njenega podjetja. Ta prvenstvena zahteva po zaščiti interesov podjetja je povzročila v delniškopravni literaturi celo vrsto problemov in sicer na osnovi tkzv. teorije „U n t e r n e h m e n a n sich" v nemški doktrini in teorije „u stan o ve" (In-stitution) v francoski. Prikaz najvažnejših vprašanj delniškega prava bi bil nezadosten brez upoštevanja teh dveh teorij, ne glede na to, da v zakonodaji nista imeli pozitivnega odjeka. Temelj movim idejam v nemški doktrini zasledimo predvsem pri Rathenauu (Vom Aktienvvesen, eine geschaftliche Betrachtung. 1917), ki izhaja iz temeljne ideje, da gospodarstvo ni stvar, ki se tiče le posameznikov, ampak stvar družbenega kolektiva, ono ni cilj samemu sebi, ampak sredstvo za dosego skupnih namenov, ni le izvor pravic, ampak tudi odgovornosti.^"^ Na osno\-i idej Rathenaua razlikuje Geller'^"«' 1. javni interes, 2. interes „Unternehmen an sich", ki kot kolektivna organizacijska tvorba ne združuje samo delničarjev-kapitalistov, ampak tudi nameščence in delavce v enoten organizem, in 5. interes delničarjev, ki mora biti vedno upoštevan, da se vzdrži zaupanje javnosti v investirani kapital. Toda podjetje kot tako zahteva vedno večjo zaščito, bodisi v svojem lastnem interesu, bodisi v javnem interesu, predvsem tudi proti skupščini, v kateri zasledujejo delničarji naravno bolj svoje egoistične interese.^"' Delničarji ne smejo imeti pred očmi le dosege čim ugodnejše dividende, nasprotno: njih glavna skrb bi morala biti dobrobit podjetja kot takega, predvsem pa, kakor sem omenil že v predhodnem poglavju, skrb za gospadarsko funkcijo podjetja \ pogledu javnih interesov. Na tej osnovi grade nekateri celotno teorijo delniškega prava."* Proti teoriji „Unternehmen an sich", ki smatra interes podjetja kot odločilen kriterij v materiji prava delniške družbe, je kmalu nastopila ostra opozicija, češ da je interes delničarjev prvenstveno odločilen. Res teorija niti v osnutkih niti v novem delniškem zakonu (1957) ni imela odločilnega vpliva.^"" Tudi v italijanski^^" in francoski^^^ doktrini Izraz „Unternehmen an sich" zasledimo najprej pri Hauss-mannu (Vom Aktienvvesen und Aktienrecht, 1928, 25 si.). Die vviirtschaftlichen Strukturwandluii^en und die Reform des Aktienrechts, 1928. L u d e w ig . Hauptproblenie der Reform des Aktienrechts. 1929, 12 sl.; 21—27. Netter, Probleme des lebenden Aktienrechts, 1929, zlasti 15. »»»Schlegelberger, Juristische Wochenschrift 1950, 5711: Kisskalt, Zur Reform des Aktienrechts, Zeitschrift der Akademie fuT deutsches Recht, 1954, 20: 1955, 247. Pač osnutek 1950, ki priznava načelo, doslej uveljavljeno v judikaturi, da interes podjetja zahteva, prav tako kakor interesi delničarjev, sv^ojo lastno zaščito. »»" Carnelutti, Eccesso di potere nelle deliberazioni dell'as-semfolea delle anonime, RDC. 1^6, 1, 176: Ferri, La tutela delle mi-noranze nelle societa per azioni, Diritto e Pratica Comrnerciale, 1952. 1. 55, 175, 208, 275, 504. »»» Percerou : Le rogime juridicpie des societes par actions au point de viie du vote privilegie et de la protection des minorites: Rap- Osnovni problemi reforme delniškega prava. so se pojavile slični? ideje, predvsem v korist učinikovite zaščite manjšin. Ce se zaimislimo v pravo bistvo navedene teorije, ugotovimo prav lahko, da pravi pojem „Unternehmen an sich" ni drugega kot poudarek juristične osebe v smislu organske teorije Gierkejeve. Delniška družba ni več „družba", ampak „ustanova", posebna organizacijska oblika z lastnimi od delničarjevi^^ osamosvojenimi cilji. S tem nam je že dana os.novna ideja sorodne francoske teorije ,.u s t a n o v e",ii^ ki je imela v delniškopravni literaturi močan vpliv. Družba je pristašem teorije „ustanove" proizvod posebnega postopka stvaranja (acte de creation); ni pogodba, ampak ustanova, s katero razumejo zamisel o delu ali podjetju, ki se s ipamočjo posebno organizirane oblasti, njenih organov in izraza idejnega edinstva članov grupe „u s t v a r j a in k i p r a v n o o b s t o j i v n e k i socialni sredin i." Z drugimi besedami, ustanova je zamisel, ki se loči od osebnosti onih, pri katerih se je začela, zato da bi šla v sestav posebne „ureditve poti in sredstev", sposobnih za njeno objektiviziram je in pri-vod v delo. Ustanova je integracija ene edine zamisli, ki služi kot ideja — vodnica pri tvorbi onega socialnega orgamizma, v vidu katerega se ta ustainova pojavlja v zunanjem svetu. Odlikuje se s posebno strukturo, ki počiva na hierarhiji in oblasti. Slednja pripada ustanovi in ne osebam, ki so ji potrebne za vršenje te oblasti; ta oblast je s svoje strani znak za r a z p o z n a n j e ustanove. Pripadnost neki ustanovi ustvarja določne pravice in dolžnosti, ki so kakor subjektivne pravice aktivna in pasivna dobra, vendar so neprenosne; ne morejo biti predmet odrečenja. niti se ne morejo izvrševati po zastopniku. Glede na samostojno življenje ustanove in njeno juristično osebnost obstoje v ustanovi istočasno: središče volje, središče interesa, središče funkcije. Notranji odnosi niso obligacijske narave, nego stvarni in u s t a v n o p r a v n i. Ti poslednji so vsi oni tdnosi, iz katerih sestoje „objektivne situacije" ali status članov in organov in kj SC' „koristi" (avantages) in „b r e m e n a" (charges) kot posledice pripadanja dotičnih članov in organov neki določni za-jednici. Tudi ie ideje niso povsem tuje: zasledimo jih že pri T h a 11 c r - port presente aii Congres imternational de droit compare de la Have (2—6 avgusta 1952), Ann., 1952, 202; David, La protection des mino-rites, 1929, 41, 105. L a n d s b e r ,g e r , Der Rechtsgedaiike des „Unternehmen an sich" und das neue Aktienrecht, Zentralblati flir Handelsrecht, 1952, 79. 87. 113 Prvi ijKJibornik H a u r i o u , Principes de droit puhlic, 2 izd. 1916; La theorie de 1'institution et de la fondation, essai de vitalisme social, v Cahiers de la Nouvelle Jouirnee, 1925: Aux sources du droit, 1955: Precis de droit administratif et de droit puiblic, 12. izd. 1953; Renard, La theorie de rimstitution, essai d'ontologie jiiridique, 1930. 119, Kritika te teorije: Bon necase, Une nouvelle mystiqtie: La notion d'institution. Revue generale du droit et de jurisprudence. 1951. 241; D u g u i t, Traite de droit conistitutionnel, 1, 560: o teoriji ustanove gl. \ naši literaturi zlasti Lurlan. Problem realnosti prava, ZZR, 1955 (IX), 64; Djordje Mir kovic. Pravna priroda pravila trgovačkih društava, Pravosudje. 1940. 145 si.: Priroda odnosa koji vezuju organe za zajednicu kojoj pripadaju sa gledišta teorije prisvajanja. Arhiv za pravne j društvene nauke, 1956. knj. 50, 536 in Dorde Tasič. Teorija ustanove u Francuskoj. Arhiv za pravne t društvene nauke. 1934 (knj. XLVI). 475. 24 Osnovni problemi reforme delniškega prava. .i u,»»* ki je s svoje strani zopet zelo pod Gierkejevim vplivom. V delniškopravni literaturi je predvsem Gaiilard skušal rešiti mnogoštevilne probleme, zlasti o delnicah s pluralno pravico glasovanja, stabilnosti uprave itd. na osnovi institucionalne teoirije.»»^ Odločevati mora torej interes ustanove, ki mora biti idee d'oeuvre a realiser. idee di-rectrice (Hauriou). Na tem naj sloni rešitev vseh problemov delniškega prava. Toda kakor nudita ti dve teoriji marsikaj, kar nam more služiti kot ideja, moramo vendar vedeti, da delniška družba ni cilj sami sebi, niti ne služi, kakor je bilo v dosedanjih zakonodajah, le interesom delničarjev, nego morajo biti slednji v skladu z interesom podjetja ter mu tudi biti v vsem podrejeni. V taki meri so upoštevani tudi delničarji, ki v zaupanju na pravično uveljavljanje svojih interesov vlože svoj kapital v podjetja delniških družb. To poudarjanje pretežne zaščite interesa podjetja je danes razumljivo, ker je postalo podjetje to, kar današnjemu gospodarskemu razvoju edino ustreza: osnova trgovinskega oziroma prometnega prava. V tem pogledu je tendenca danes povsod enaka (s posebnim poudarkom v nemškem in italijanskem pravu), da ne govorimo o sovjetskem trgovinskem pravu, ki je pravo trgovinskih podjetij. Vedno bolj se je začelo proučevati podjetje in to v času nastanka gospodarsikega prava in v času, ko je delovno pravo zahtevalo svoje enakopravno mesto poleg državljanskega in trgovinskega parava. Gospodarsko oziroma trgovinsko podjetje stoji v sredi tega gibanja in prinaša nove ideje v pravo. Sedanjost in prihodnjost trgovinskega prava so v podjetju in to gibanje druži pravo podjetja in delovno pravo. Dokler je podjetnik ena oseba, ali kadar se več oseb združi v tako pravno obliko, v kateri ostanejo pravno oni podjetniki, potem v pogledu vezi dolžnosti na osebe ni težav. Kjer pa nastopi kot nosilec podjetja juristična oseba, nastane naravno vprašanje, koliko so posamezne osebe še edino odločilne za upoštevanje interesov. Odgovor na to vprašanje bi bil logično ta, da stoje za pojmovno abstrakcijo Thaller-Percerou. Traite, op. cit., 207 sl. »»^ Gaiilard, La societe anonyme de demain, 1932, 53 sl. Pri tem ni ostal osamljen. Gounot, L'entreprise industrielle d'aujourd'hui, 1925; tudi David, La protection des minoirites, 1929, gradi svojo teorijo o zaščiti družbine manjšine ne malo pod vplivom te teorije; )rini, zlasti 50, 51: „la majorite ne doit prendre de resolutions que dans 'interet soeial; rapplication de cette theorie au droit des societes pa-rait d'autant plus legitime qu'on a bien souvent fait ressortir le ca-ractere administratif et institutionnel de toutes les societes par actions"'. Zato prevzema iz upravnega prava idejo „detoumement de pouvoir." Osnovni problemi reforme delniškega prava. 2S ''"Krause, Kaufmannsrecht und Unternehmensrecht, ZHR, 1958 (105), 121; drugače Heymann, Die Beziehungen des Handelsrecht zum Zivilrecht, 1952, 59 si., ki poudarja podjetniš;ko funkcijo kot osnovno idejo gospodarskega pravda; tudi Eckardt, ZH,R, 94, 30; Jessen, Unternehmen und Unternehmensrecht, ZHR, 96, 37, 50, 61. Značilna je sledeča pripomba Krausejeva op. cit. 126: „Das 20. Jahr-hundert schiekt sich an, die Entwieklung abzuschliessen und auf einc neue Stufe zu heben. Es gleicht nicht mehr eine Reihe von WiTtschafts-zvv^eigen dem Handel an, sondern sieht die Einheit aller gewerblichen Tatigkeit mit dem Kern der Produktion, um die sich alles andere la-gert. Und es stellt als deren Triiger den Unternehmer in den Mittel- punkt--nicht der spekulative Charakter--sondern die Funktion des Unternehmers im Volksganzen. i''' Mossa, Problemi fondamentali del diritto commerciale, RDC, 1926, I, 235, zahteva nujno upoštevanje podjetja kot osnove celotnega tiigovinskega prava. V tej zvezi so pomembni nadaljnji njegovi spisi: Saggi per il nuovo codice di commercio. Annuario di diritto compairato, 1927, 1, 170 in zlasti Impresa nelFordine corporativo, 1955. Napori so kronani z uspehom in knjiga „Del la\wo", ,ki vsebuje glavni del trgovinskega prava, je zgrajena dosledno na teh glavnih zahtevah. Grundgedanken zum System eines kiinftigen Handelsrechtes (Veroffentlichumg der Vereinigung der HandelsTechtslehrer deutsoher Hochschulen) 1928, 41. Unternehmensrecht, 1957. H e d e m a n n , Deutsches Wirtschaftsrecht, 129. Tudi ntz. (S 2), prevzema v mnogem idejo trgovinskega podjetja ter daje vzgled reformatorjem. juristične osebe vendar žive osebe, ki ji šele dajo življenje. Vendar je ta preprosti odgovor nevzdržen nasproti vseoibči gospodarski važnosti podjetja, pa najsi bo poedin-skega ali v obliki delniških družb in drugih zajednic. Če torej pogledamo razmerje med delničarji in upravo oziroma delničarji in delniško družbo, potem je poudarek nujno na podjetju kot gospodarsko važnim produkcijskim falktorjem. Iz tega izvirata dva cilja. Prvič nujnost vezi podjetja na nadrejeni skupni interes, drugič nujnost oču-vanja obstoja podjetja ne glede na event. spremembe. Podjetje je postalo tako važno, da če samo ne postane pravni subjekt, je vsaj podjetnik oziroma nosilec - lastnik podjetja, potisnjen docela v ozadje."'' Te ideje, ki si danes krepko utirajo pot v evropski pravni znanosti, imajo svoj izvor ne samo v italijanski^^" nogo tudi v moderni nemški trgovinsikopravni literaturi. Tako je že Otto Schrelber^i^ postavil kot program trgovinskega prava: pravo podjetij; vprašanje je v nujni zvezi z diskusijo Ilansa Op p i k o f e r j a^i" o pravni enotnosti trgovinskega [jodjetja. Trgovinsko pravo podjetja se je razširilo po vsej Evropi. V tem zgodov-inskem času je nastalo gospodarsko pravo, ki je dalo novo osnovo zlasti nemškemu pravnemu sistemu.'-" Tudi v ruski socialistični revoluciji se je jKJvzdignil sistem trgovinskega prava, osnovan na privatnih in javnih podjetjih, ki tvorijo socialistično gospodarstvo. Osnovni' problemi reforme delniškega pravu. V socialistični državi trgovinskio pravo ne propade, nego se pretvori \ pravo, ki je odraz revolucionarinega čustva.»^» Važnost ijodjetja še neprimerno bolj raste pri delniškili družbah. Ce je podjetje osrednja točka trgovinskega prava, potem je nujno, da tudi delniško pravo izhaja iz koristi podjetja, kot interesom delničarjev nadrejenega faktorja, posetl>no v današnjem gospodarskem razvoju, ko bi moralo biti izvrševanje zasebnih pravic podrejeno dobrobiti narodnega, državnega in družbenega kolektiva. Tako torej moramo razumeti vse nove tendence delniškega prava tudi v zvezi z zahtevo očuvainja družbinega podjetja. 24. Zakonodav^ec - reformator, ki lioče zaščititi v največji meri interese podjetja, ohenem pa spraviti s tem interesom v harmonično celoto vse druge interese, izvirajoče iz osnovnih idej delniške družbe (delničarjev, upnikov), mora izvesti čim pravičnejšo organizacijo delniške družbe. Ta organizacija predstavlja najvažnejše sredstvo za dosego tega cilja. Razvoj gospodarskega življenja postavlja nasproti demokratičnemu načelu enakosti delničarjev interes podjetja; njega uveljavljenje nudi največje zagotovilo,da se izloči škodljivo nasprotje med upravo in ravnatelji, stremečimi za neomejeno svobodo udejstvovanja v družbi ter delničarji (zlasti malimi), ki s svoje strani zahtevajo učinkovito zaščito svojih interesov. Interes podjetja imperativno zahteva stalnost družbinega v odstva; ona mora biti zavarovana pred vedno spreminjajočo se kapitalsko večino, sestavljeno iz mase „del-ničarjev - nomadov". Strogo je treba ločiti delničarje, ki ])rispevajo samo svoje kapitale ter iščejo le vir dohodkov, od onih, ki želijo aktivno sodelovati pri vodstvu družbinega podjetja. Potreba harmonične skladnosti družbinega vodstva z interesom podjetja, kakor tudi z interesi delničarjev (in upnikov) zahteva večji stalnosti ustrezno kontrolo in odgovornost tako družbinih organov^ kaikor vseh, ki bi mogli zlorabiti svoj položaj in vpliv v škodo interesov delničarjev in družbinega podjetja. Skratka, družbino vodstvo mora imeti pred očmi prvenstveno interes podjetja in sicer tako glede trenutnega njegovega stanja kakor \ pogledu liodočega razvoja. Upoštevanje interesa družbe in družbinega podjetja ima posredno nujno za posledico tudi uva-ževanje interesov celokupnosti družbinih članov-delničarjev in vsakega posameznega delničarja. Tako postavljena Gordon, Systeme, op. cit, 185 sl.; Moissa, Contributo al diritto deirimpressa, 194-1, 27, 28. Kuncz, Zeitschrift fiir auslandisches und internationales Pri-vatrecht. 1927. I, 443; Ann.. 1938, 19. zahteva nam nudi slednjič rešitev vprašanja, ali so delničarji dolžni izvrševati svoje članske pravice tudi le v interesu podjetja, v tem smislu, da sicer morejo pri tem zasledovati tudi svoje osebne koristi, ki pa nikakor ne smejo biti protivni in škodljivi interesom podjetja. Tčiko pride upoštevanje transpersonalistične in kolektivistične tendence v delniškem pravu do polnega iziraza. lo stališče nudi z druge strani zakonodavcu še večjo možnost, da spravi v sklad določbe zakona s potrebami življenja ter izloči iz življenja delniških družb v največji možni meri vse one pojave, ki so postali vir zloral) v škodo delničarjev, upnikov, družbinega podjetja in narodnega gospodarstva. (iJalje prihodnjič.)