izbor clankov iz Dolenjskega lista Izdano ob 40 letnici varstva narave na Dolenjskem in 20 letnici Zavoda RS za varstvo narave IZDAL: Zavod Republike Slovenije za varstvo narave Tobacna ulica 5, 1000 Ljubljana UREDIL: Andrej Hudoklin UREDNIŠKI ODBOR: Boris Blaic, Andrej Hudoklin, Barbara Kink, Matej Simcic, Andreja Škedelj Petric, Peter Železnik AVTORJI PRISPEVKOV: Janez Božic, Anita Golobic Prosenjak, Andrej Hudoklin, Mira Ivanovic, Nina Jankovic, Barbara Kink, Dušan Klenovšek, Matej Simcic, Andreja Škedelj Petric, Jelka Tršinar, Damjan Vrcek, Peter Železnik, Denis Žitnik FOTOGRAFIJE: Gregor Aljancic, Jurij Ažman, Andrej Bajt, Matjaž Bedjanic, Gregor Bernard, Branko Brecko, Vlado Bucalo, Tomaž Bukovec, Matjaž Celic, Jaka Crtalic, Teo Delic, Bojan Dremelj, Mojca Drganc, Peter Gedei, Anita Golobic Prosenjak, Tomaž Grdin, Andrej Hudoklin, Mira Ivanovic, Branko Jalžic, Marjan Jerele, Andrej Kapla, Jernej Kavšek, Barbara Kink, Tina Klemencic, Dušan Klenovšek, Žiga Komljanec, Jože Kosec, Andrej Križ, Borut Križ, Matevž Lenarcic, Joaquin Lopez Lopez, Marko Masterl, Marjan Mihelic, Tomaž Mihelic, Ciril Mlinar, Teo Hrvoje Oršanic, Borut Peterlin, Slavko Polak, Marko Pršina, Mitja Remih, Aljoša Rovan, Matej Simcic, Andreja Škedelj Petric, Jože Tomšic, Tomislav Urh, Rudi Verovnik, Bernardka Zorko, Peter Železnik, Denis Žitnik ILUSTRACIJE: Janja Baznik, Brane Praznik JEZIKOVNI PREGLED: Tomaž Petek OBLIKOVANJE: Aleksandra Anzulovic TISK: Špes, graficni studio KARTA: Zavod RS za varstvo narave Novo mesto, 2023 Vsebina 7 Uvodniki 12 15 40 let varstva narave na Dolenjskem 20 let Zavoda RS za varstvo narave 21 Naša naravna dedišcina – izbor clankov po zvrsteh 21 Zgodovina varstva narave 33 Geološke naravne vrednote 49 Geomorfološke naravne vrednote 79 Kraški svet 110 Hidrološke naravne vrednote 171 Rastlinski svet223 Živalski svet 280 Preglednica clankov 286 Karti obmocja ZRSVN OE Novo mesto Spoštovani, z neizmerno ljubeznijo in s skrbjo do Narave, osnove našega preživetja in našega ponosa, vsake toliko casa nastane knjiga, zbornik, ki je vedno dobro sprejeta in dobrodošla kot del domace naravoslovne literature. Med vrsticami zbornika se kar iskri znanje in zavedanje o pomenu ohranjanja in skrbi za našo naravno dedišcino Dolenjske in širše. Izstopajo predvsem informacije o medsebojni povezanosti in prepletenosti vseh oblik življenja ter navezanosti na svoje primerno življenjsko okolje, ki mu strokovno recemo habitat. Varstvo narave na Slovenskem in Dolenjskem ima svojo bogato zgodovino, si pa kot novejša stroka še vedno utira pot v naš vsakdan. Ta pot gre navzgor, saj brez ustrezne skrbi za naše naravne vrednote in biotsko raznolikost ni prihodnosti. Z Naravo smo eno. Kar storimo Naravi, storimo sebi. Pohvala in hvaležnost gre vsem avtorjem zbornika in seveda tudi našemu Dolenjskemu listu, ki z rednimi in kakovostnimi objavami skrbi za našo obvešcenost. Želim vam veliko užitka ob branju in spoznavanju naše narave, z željo, da tudi vi prispevate k njeni ohranitvi. Mag. Hrvoje Teo Oršanic, direktor Zavoda RS za varstvo narave Ce bi povprecnega Slovenca povprašali po naravnih vrednotah pokrajine med Kolpo in Sotlo, tj. po naravnih znamenitostih Dolenjske, Posavja, Bele krajine in kocevsko­ribniškega obmocja, bi se med odgovori verjetno najveckrat znašli Kocevski rog s svojimi medvedi pa zelena lepotica Krka in topla Kolpa, slikoviti Gorjanci, mogoce je kdo slišal tudi za ponikalnico Temenico ali Krakovski gozd, najvecji nižinski gozd v Sloveniji. Nato bi se ta seznam pocasi razredcil, ceprav naša pokrajina v sebi skriva še številne druge dragocenosti. Tega smo se v Dolenjskem listu zavedali, ko smo januarja 2001 objavili prvi prispevek v rubriki Naša naravna dedišcina, danes pa se tega zavedamo še veliko bolj. Sodelavci novomeške enote Zavoda za varstvo narave (prej Zavoda za varstvo naravne in kulturne dedišcine) so namrec v dobrih 22 letih na strokoven, a zanimiv in poljuden nacin v sliki in besedi opisali okoli 600 naravnih vrednot in znamenitosti tega obmocja, tako da zdaj vemo, kje v Novem mestu raste najdebelejši hrast, da v vodni jami ob reki Krupi živijo edine jamske školjke v Sloveniji, da so Gorjanci in Kocevsko eno zadnjih zatocišc izjemno redkega in ogroženega belohrbtega detla, da naše kraje obcasno preleti tudi kak beloglavi jastreb … Ponosni smo, da smo lahko bralcem Dolenjskega lista razkrili preštevilne skrivnosti narave, ki se jih, ceprav se nahajajo v naši neposredni bližini, najveckrat sploh nismo zavedali. Prepricani smo, da smo s temi prispevki pri bralcih vzbudili zavedanje o dragocenosti in bogastvu našega naravnega okolja ter pomenu njegovega varovanja. Ta knjiga to poslanstvo le še nadaljuje. Lidia Zbašnik, direktorica in odgovorna urednica Dolenjskega lista Zborniku na pot Okrogli obletnici varstva dolenjske narave smo zaznamovali z izdajo zbornika, v katerem smo strnili spomine in dosežke, povezane z zgodbami in podobami dolenjske narave, ki smo jih od leta 2001 objavljali v istoimenski rubriki Dolenjskega lista. Vnjej je izšlo vec kot 550 clankov 17 avtorjev. Na ta nacin smo fenomene in probleme varstva naše narave predstavljali bralcem, ki so se pogosto navdušeno odzivali. Zbornik prinaša pretehtan izbor 230 clankov iz celotnega nabora geološke, geomorfološke površinske in podzemeljske, hidrološke, botanicne, zoološke, ekosistemske in drevesne naravne dedišcine, pa tudi predstavitev nekaterih projektov in aktualnih naravovarstvenih vsebin ter problemov. Vec starejših clankov smo za ta namen dopolnili in osvežili, da je informacija v zborniku celovitejša in trajnejša. Sporocilnost poljudnih besedil dopolnjujejo dve ilustraciji in fotografije, ki jih je prispevalo 48 avtorjev. Zbornik je po Inventarju najpomembnejše naravne dedišcine Slovenije iz leta 1991 prvi celovitejši pregled naravovarstvenih vsebin jugovzhodne Slovenije. Dokazuje, da je naša narava bogata, raznolika ter hkrati krhka in ogrožena, zato jo je potrebno varovati in ohranjati. Prepricani smo, da so k ozavešcenosti širše javnosti prispevali tudi clanki v Dolenjskem listu in da bo zbornik vsa ta prizadevanja aktualiziral in nadgradil. Zato si želimo, da bi zbornik našel pot do cim širšega kroga bralcev. Zahvaljujemo se uredništvu Dolenjskega lista za spodbudo in dolgoletno sodelovanje ter za pomoc pri nastajanju knjige. Prav tako se zahvaljujemo piscem prispevkov, kolegom fotografom za podarjene posnetke, vodstvu Zavoda RS za varstvo narave pa za podporo pri nastajanju zbornika. Uredniški odbor 40 LET VARSTVA NARAVE NA DOLENJSKEM* IZ ZGODOVINE VARSTVA NARAVE Naravovarstvene pobude so se na Slovenskem zacele prebujati v drugi polovici 19. stoletja in sledile evropskim zgledom. Prelomna je bila priprava Spomenice leta 1920, enega prvih programskih dokumentov varstva narave v evropskem merilu. Organizirano varstvo narave se je zacelo šele po drugi svetovni vojni, leta 1946, ko je kot prva strokovna služba zacel delovati Referat za varstvo prirode pri Zavodu za varstvo in znanstveno preucevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti (Vidic, 2022). Ta se je leta 1957 preimenoval v Zavod za spomeniško varstvo Ljudske Republike Slovenije, s sprejetjem Zakona o naravni in kulturni dedišcini leta 1981 pa v Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dedišcine. Novi zakon je zahteval tudi vzpostavitev službe varstva narave na regionalni ravni, saj je bila do takrat JV Slovenija pod pristojnostjo Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana (Curk in Puc, 1989). Skupšcina obcine Novo mesto je leta 1980 sprejela sklep o pooblastitvi Zavoda za družbeno planiranje Novo mesto, da opravlja tudi naloge varstva naravne in kulturne dedišcine. Aktivnosti s podrocja varstva je vodil geograf mag. Marjan Ravbar, ki je v okviru posebne organizacijske enote prevzel tudi ustanovitev samostojne spomeniškovarstvene organizacije. Tako je bil 28. aprila leta 1983 z odlokom obcin ustanoviteljic (Brežice, Crnomelj, Metlika, Novo mesto, Trebnje) ustanovljen Zavod za varstvo naravne in kulturne dedišcine Novo mesto. Financno breme delovanja je prevzelo Ministrstvo za kulturo, delno tudi obcine ustanoviteljice, do leta 1989, ko je celotno skrb prevzelo ministrstvo (Dražumeric, 2013). Skupno varstvo naravne in kulturne dedišcine je potekalo do sprejetja Zakona o ohranjanju narave leta 1999. Za tem je bil leta 2002 ustanovljen Zavod RS za varstvo narave, ki je združil enote regionalnih zavodov za varstvo narave v enovito organizacijo. V nadaljevanju navajamo kljucne dosežke varstva narave na dolenjskem med letoma 1983 in 2002 VZPOSTAVITEV INVENTARJA NARAVNE DEDIŠCINE Zacetno osnovo je predstavljal skromen nabor objektov, vkljucenih v Inventar najpomembnejše naravne dedišcine Slovenije iz leta 1976. Velika motivacija in terensko delo sta presegla zacetne zadrege in dosjeji dedišcinskih enot so hitro rastli. Velik napredek je bil pri popisu drevesne in hidrološke dedišcine, nabirati pa so se zaceli tudi podatki o habitatih ogroženih rastlinskih in zlasti živalskih vrst. *V zborniku geografska oznaka Dolenjska zajema obmocje Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Evidentirali smo tudi oblikovano naravo – fragmente grajskih parkov in dvoredov, na stranskem tiru pa sta ostali geološka in gozdna dedišcina. USKLAJEVANJE VECJIH POSEGOV Med vecjimi posegi so bile z vidika varstva zlasti problematicne hidromelioracije. Njihov vrhunec se je odvil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z obsežnimi hidromelioracijami so bili v krajinskem, biodiverzitetnem in v hidrološkem pogledu mocno okrnjena in degradirana predvsem mokrišca in vodotoki poplavnih ravnic v Mirnski dolini, na Šentjernejskem in Krško-Brežiškem polju, ob Sotli in zgornjem toku Lahinje. Na sreco je nekatere projekte leta 1991 zaustavil moratorij. Zavod se je v postopke vkljuceval s strokovnimi podlagami in z ureditvenimi pogoji za izvedbene nacrte. Pomembno je dodati, da smo s tem dosegli, da so bile od investitorjev (kmetijskih zadrug) pridobljene tudi predhodne floristicne in favnisticne inventarizacije obmocij. To so bili prvi tovrstni popisi žive narave na našem obmocju, ki so prispevali k oblikovanju ureditvenih pogojev. Žal je bilo kompromisov in dobrih rešitev za naravo malo. Naravovarstvena prizadevanja so obrodila sadove pri zgornjem toku Lahinje in Jovsov ob Sotli, kjer hidromelioracije niso bile izvedene, moratorij pa je obvaroval zahodni del Šentjernejskega polja in južni del Mirnske doline. Drugi, obsežnejši poseg v prostor je bila gradnja dolenjskega kraka avtoceste Ljubljana–Obrežje med letoma 2004 in 2010. S smernicami varstva smo se v izvedbene dokumente zaceli vkljucevati po letu 1987. Z vidika varstva narave sta bili izpostavljeni dve obmocji: dolina reke Temenice pri Trebnjem in obrobje Krakovskega gozda. Po letu 2005 nas je mocno okupirala gradnja HE na spodnji Savi, predvsem HE Brežice in HE Mokrice, ki še danes zahtevata veliko usklajevanja in znanja. PLANSKO VARSTVO NARAVNE DEDIŠCINE IN NARAVNI PARKI Prvi vecji izziv in priložnost za izvedbo sistematicnih terenskih pregledov so bile smernice za prvo generacijo prostorskih planov obcin kot prostorskih sestavin srednjerocnih in dolgorocnih družbenih planov. V prostorske plane takratnih obcin Novo mesto, Trebnje, Brežice, Crnomelj in Metlika so bila tako vkljucenaprostorsko opredeljena obmocja varstva narave z usmeritvami varstva. Tako se je zacelo plansko varstvo naravne dedišcine, ki je ob vseh posegih vkljucevalo tudi sodelovanje strokovne službe. Za javnost najbolj polemicen del dolgorocnega družbenega plana je bila predvidena razglasitev naravnih parkov: regijskega parka Kocevsko in krajinskih parkov Gorjanci, Kolpa, zgornja Krka, Otocec, Klevevž in Krakovski gozd, ki so bili celo opredeljeni kot obvezna republiška izhodišca. Že leta 1994 je takratni zavod zastavil ambiciozno strategijo, da bi postopoma zavarovali okoli 20 % državnega ozemlja. Leta 1999 je prostorski državni plan predvidel šest regijskih parkov. Eden obsežnejših je bil tudi Kocevsko-Kolpa, kjer smo sodelovali v postopku priprave do koncnih javnih obravnav. Žal zaradi prevladujocega pristopa od zgoraj navzdol, pomankanja politicne volje in slabega sodelovanja med ministrstvi tudi na lokalni ravni ni bil sprejet (Ogorelec, 2012). Podobna je bila tudi usoda krajinskih parkov na lokalni ravni. Parkovno politiko varstva narave je pred vstopom v Evropsko unijo preglasila tudi priprava omrežja Nature 2000 kot enega najucinkovitejših orodij varstva narave. ZAVAROVANJA Ena temeljnih nalog nekdanjih zavodov je bila priprava strokovnih osnov za zavarovanje izstopajocih dedišcinskih enot za kulturne spomenike in naravne znamenitosti. Na lokalni ravni so postopke po predložitvi strokovnih osnov vodile obcine, ki so bile obvezane zagotavljati tudi nadomestilo za omejitve varstvenih režimov. Prav zaradi zadnjih je bila vecina pobud slabo sprejeta, postopki usklajevanj in javnih obravnav na zborih obcinskih skupšcin so bili praviloma dolgotrajni, za lastnike pa neugodni. Vzrok za prvo zavarovanje so bile nacrtovane hidromelioracije v zgornjem toku Lahinje. Nekaj let trajajoc postopek se je sklenil leta 1988 z razglasitvijo prvega dolenjskega širšega zavarovanega obmocja, Krajinskega parka Lahinja. Podoba degradiranega hidromelioracijskega obmocja ob sosednji Podturnšcici je takratne obcinske svetnike prepricala, kako pomembno je ohranjati znacilno belokranjsko kulturno krajino in naravo. Podobni razlogi so prevladali tudi pri odlocitvi za zavarovanje mokrotnih travnikov v Jovsih ob reki Sotli za naravni spomenik v obcini Brežice leta 1995. Najkompleksnejši in najdolgotrajnejši je bil postopek razglasitve prek 500 naravnih znamenitosti ter nepremicnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v takratni obsežni obcini Novo mesto. Na koncu je bil leta 1992 postopek koncan z zavarovanjem 43 naravnih spomenikov ter 4 naravnih rezervatov in prav toliko spomenikov oblikovane narave. Številne pobude, vezane na razvoj turizma, rekreacije in hidroenergetske izrabe ob rekah Krupa in Kolpa so konec prejšnjega stoletja spodbudile tudi ustrezen naravovarstven odziv. Vsodelovanju z obcino Semic je leta 1997 prišlo do zavarovanja reke Krupe za naravni spomenik, leta 1998 pa je obcina Crnomelj zavarovala skoraj celoten tok reke Kolpe kot krajinski park. Zaradi prepoznanega nacionalnega pomena obmocja je bila leta 2006 na državni ravni sprejeta tudi Uredba o Krajinskem parku Kolpa in postavljena parkovna uprava – Javni zavod Krajinski park Kolpa. 20 LET ZAVODA RS ZA VARSTVO NARAVE Ob prelomu tisocletja je bilo treba zaradi približevanja h globalni politiki varstva okolja in narave, spodbujene na »svetovnem vrhu« v Riu de Janeiru leta 1992, ter socasnega približevanja Evropski skupnosti (Pticja in Habitatna direktiva), temu primerno nadgraditi tudi zakonodajo in organizacijo varstva slovenske narave. Leta 1999 je bil sprejet Zakon o ohranjanju narave, ki je nadomestil Zakon o naravni in kulturni dedišcini, leta 2002 pa je formalno delo zacel tudi Zavod RS za varstvo narave. Združil je enote za varstvo narave, ki so delovale v regionalnih Zavodih za varstvo naravne in kulturne dedišcine po Sloveniji, in jih povezal v enovito organizacijo. Tektonski zakonski in organizacijski premiki so bili vzrok za nov delovni zagon tudi na naši obmocni enoti. Ekipa se je koncno kadrovsko okrepila in se spopadla s kljucnimi nalogami: z vzpostavitvijo sistema varstva naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti, tako pri varstvu vrst, habitatov in še zlasti omrežja Natura 2000. Kljucna novost zadnjega obdobja pa so bili projekti. NARAVNE VREDNOTE Naravne vrednote, nekoc naravna dedišcina, so deli narave z izstopajocimi vrednostnimi lastnostmi. Mednje uvršcamo najbolj izjemne, tipicne, ohranjene, redke in pricevalno aliznanstvenoraziskovalno pomembne dele narave. Vslovenskem pravnem redu imajo poseben status, njihovo varstvo ureja Zakon o ohranjanju narave. Dolocili smo jih v postopku celovitega vrednotenja glede na dolocena merila, na podlagi prepoznanih lastnosti jih delimo na razlicne zvrsti. Na obmocju novomeške enote Zavoda je bilo s Pravilnikom o dolocitvi in varstvu naravnih vrednot leta 2004 dolocenih 2.009 naravnih vrednot. Prevladujejo geomorfološko podzemske (77 %), številcnejše so še hidrološke (10 %) in drevesne naravnevrednote(6%). Redkejše, a nic manj pomembne so ekosistemske, zoološkeinbotanicne naravne vrednote (5 %), geomorfološke in geološke pa so v manjšini (2 %). Praksa kaže, da je mehanizem naravnih vrednot najprimernejši za varovanje manjših obmocij, ki po svojih lastnostih izstopajo v lokalnem ali regionalnem merilu. Z redno komunikacijo, ozavešcanjem in z obcasnimi terenskimi akcijami se trudimo, da pri ljudeh ohranjamo zavest o pomenu njihovega ohranjanja. SPREMLJANJE STANJA OGROŽENIH HABITATOV Pomemben del našega dela je spremljanje stanja in aktivnosti, povezanih z varstvom ogroženih vrst in habitatov. Štorklje spremljamo vse od zacetka njihove kolonizacije Dolenjske v letu 1986. Dolgoletna pozornost je namenjena tudi regionalno redkim vrstam, kot so: mocvirska sklednica, crnoceli srakoper in netopirji, med rastlinami pa mocvirska logarica ter lepi ceveljc in kukavicevke. Posebej problematicni so hitro spreminjajoci se antropogeni habitati cebelarjev, breguljk in ciger v gramoznicah ob Savi ter kopih kremencevega peska. Vse od leta 1998 beležimo tudi naseljevanje bobra v porecjih Krke, Sotle, Mirne in Kolpe. V zadnjem obdobju po zakljucku vec projektov LIFE redno spremljamo populacije srednjega detla v Dobravi, kosca v Jovsih, belohrbtega in triprstega detla na Kocevskem ter mocvirske sklednice v Beli krajini. OMREŽJE NATURA 2000 NOV IZZIV ZA DOLENJSKO Obmocna enota je bila tvorno vkljucena v oblikovanje omrežja Natura 2000, ki ohranja biotsko raznovrstnost na ravni Evropske unije. Eden najucinkovitejših sistemov varstva narave je pokril kar 31,2 % našega obmocja z 59 enotami Natura 2000. K temu pripomorejo obsežna gozdna obmocja, kot so: Kocevsko, Gorjanci, Bohor, Orlica in Krakovski gozd. Vveliki meri so pokriti tudi kljucni recni ekosistemi, kot so: Krka, Kolpa, Sotla in Mirna s pritoki. Trenutno je v pripravi nov program upravljanja, v okviru katerega skušamo najti cim bolj ucinkovite rešitve za izboljšanje neugodnega stanja ogroženih vrst. Izstopa upadanje populacij ptic na Šentjernejskem polju zaradi intenzivnega kmetijstva, v Jovsih ob reki Sotli pa zaradi opušcanja rabe. Podobna je usoda suhih travnikov: v Vrbini ob reki Savi je problem intenzivna raba, medtem ko je na Gorjancih in Kocevskem problem zarašcanje. Na plitvem krasu Bele krajine se slabša kakovost podzemne vode zaradi vplivov kmetijstva in odsotnosti komunalne infrastrukture, pri cemer je še zlasti obcutljiv miniaturen habitat crnega mocerila. Skrbi nas tudi vse slabše stanje kakovosti reke Krke; problemi so pereci v casu nizkih poletnih vodostajev, ko zaradi organske obremenjenosti in povišanih temperatur prihaja do obsežnih poginov bentoških organizmov. Na Kocevskem se spoprijemamo s težko ustavljivim upadanjem populacij gozdnih kur in detlov, vezanih na vecje kolicine mrtve lesne mase. Aktualna je problematika antropogenih zatocišc netopirjev, predvsem v cerkvah, v katerih obcasno prihaja do zaprtja preletnih odprtin. Rešitve problemov omrežja Natura 2000 išcemo v sistemskih rešitvah v sodelovanju z drugimi sektorji (kmetijstvo, gozdarstvo, vodarstvo), lastniki zemljišc, ozavešcanjem javnosti pa tudi prek razlicnih projektov. PROSTORSKO NACRTOVANJE S sprejetjem Zakona o urejanju prostora (U. l. RS, št. 110/02) in pozneje njegovih sprememb in dopolnitev (zadnje leta 2023) se je nadaljevalo pred desetletji zaceto delo na podrocju prostorskega nacrtovanja, s sistematicnim vkljucevanjem službe za varstvo narave v pripravo naravovarstvenih smernic, najprej za strateške državne in obcinske akte ter pozneje za izvedbene akte na obeh ravneh ter za akte rabe naravnih dobrin (vode in mineralnih surovin). Postopki prostorskega nacrtovanja so postali tudi z vidika ohranjanja narave kompleksnejši, obsežnejši in dolgotrajni z uvedbo postopka celovite presoje vplivov na okolje, na podlagi Uredbe o okoljskem porocilu in podrobnejšem postopku celovite presoje vplivov izvedbe planov na okolje (Ur. l. RS, št. 73/05). To je še posebej izrazito za plane, ki lahko sami ali v povezavi z drugimi plani pomembno vplivajo na varovana obmocja in je zanje zahtevana presoja sprejemljivosti na varovana obmocja. PROJEKTNE ZGODBE Pomembna novost zadnjega obdobja je izvajanje projektov, financiranih iz razlicnih evropskih mehanizmov. Z njimi prioritetno naslavljamo pereco naravovarstveno problematiko, katere reševanje zahteva celovit pristop s konkretnimi ukrepi na terenu ter veliko mero komunikacije in ozavešcanja deležnikov. Med njimi izpostavljamo: •LIFE III – Narava »Natura 2000 v Sloveniji – upravljavski modeli in informacijski sistem« (2005–2007). Aktivnosti na obmocju Dobrava– Jovsi so obsegale pripravo nacrta upravljanja, zakup drevesnih celic v Dobravi, v Jovsih izboljšanje hidroloških razmer, ohranjanje vlažnih travnikov, postavitev opazovalnice in ureditev infosobe v Kapelah. •LIFE+ narava »Ohranjanje in upravljanje sladkovodnih mokrišc v Sloveniji – Wetman« (2011–2015). Na pilotnem obmocju Gornji kal smo izboljšali hidrološke razmere treh zarašcajocih kalov (Gornji kal, Krivace, Kršeljivec), ki so pomemben habitat mocvirske sklednice in dvoživk v Beli krajini. •LIFE+ narava »Ohranjanje obmocij Natura 2000 Kocevsko – LIFE Kocevsko« (2014–2019). Naravovarstvene akcije smo usmerili v izboljšanje habitatov ogroženih gozdnih ptic (divji petelin, gozdni jereb, belohrbti in triprsti detel) ter ranljiv podzemni ekosistem. •LIFE+ narava »Ohranjanje in upravljanje suhih travišc v Vzhodni Sloveniji – LIFE TO GRASSLANDS« (2015–2020). V projektu smo naslovili problematiko opušcanja rabe najbogatejših dolenjskih travišc na Gorjancih. Ocistili smo 15 ha zarašcajocih košenic za 32 ha košenic pa smo se z lastniki dogovorili za dolgorocno upravljanje. Kot partnerji smo naravovarstvene vsebine pokrili na naslednjih projektih: •INTERREG II A(2004–2006): Visokodebelni travniški sadovnjaki kot element ohranjanja biotske raznovrstnosti in estetske vrednosti krajine, nosilec KGZS – Zavod Novo mesto. •INTERREG: Viri življenja/Izvori života (2009–2012), nosilka Obcina Crnomelj. •LEADER »Revitalizacija belokranjskih steljnikov« (2009–2012), nosilka Obcina Metlika. •LIFE+ narava »Reševanje risa v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah pred izumrtjem LIFE LYNX« (2017–2024), nosilec ZGS. •CLLD »Predstavitev in varstvo cloveške ribice, na primeru crne cloveške ribice v Beli krajini – Crna cloveška ribica« (2018–2020), nosilka kmetija Zupancic, Jelševnik. S projekti smo pridobili nova znanja in izkušnje, vzpostavili dobre povezave z deležniki na terenu, izboljšali stanje v naravi, ozavešcali javnost in izobrazili naravovarstveni kader. Pogled upiramo v novo financno perspektivo, v kateri nacrtujemo s projektnimi pristopi še naprej reševati kljucne naravovarstvene izzive na obmocju Gorjancev, Kocevskega roga, Krakovskega gozda, reke Krke in Kolpe s pritoki. PREDSTAVITVE ZA JAVNOST Velik poudarek namenjamo tudi delu z javnostjo. Pohvalimo se lahko s številnimi oznacitvami narave z informativnimi tablami v kombinaciji z zloženkami in zemljevidi, kot so: Krakovski gozd, Kocevski rog in Gorjanci, Krajinski park Lahinja, Jovsi, Luknja in Krupa. Pestra geološko­paleontološka dedišcina Dolenjske je predstavljena v geološki zbirki na Osnovni šoli Frana Metelka v Škocjanu, pred samostanom Pleterje pa je postavljen geološki steber. Pogosto izvajamo tudi predavanja in vodenja za razlicne ciljne skupine, najveckrat za šole in društva, pri cemer izstopajo tradicionalni dogodki, kot so: Bobrov dan, Poletje v Kocevskem rogu, Noc netopirjev in izobraževanja varuhov gorske narave. Vodimo tudi sprehode po Resslovi poti, v Krajinskem parku Lahinja in naravnem spomeniku Jovsi. Veliko tudi objavljamo. Na zavodu sta bili urejeni dve izdaji Dolenjskega zbornika: Seidlov zbornik (1992) in zbornik Gorjanci (1997), sodelovali smo pri zbornikih Klevevž (2009) in Narava Bele krajine (2013). Obsežnejše predstavitve naravne dedišcine so vkljucene v knjižne izdaje: Krajinski park Lahinja – vodnik (1989) ter Hodil po zemlji sem naši: naravna in kulturna dedišcina v obcini Crnomelj (2018). V Dolenjskem listu imamo že 20 let stalno rubriko Naša naravna dedišcina, v kateri je izšlo vec kot 550 prispevkov. OSEBNA IZKAZNICA OBMOCNA ENOTA NOVO MESTO Sedež obmocne enote je od 1. 3. 2005 na Adamicevi ulici 2, Novo mesto. Pred tem smo si delili prostore s sodelavci Zavoda za kulturno dedišcino OE Novo mesto na Gradu Grm, Skalickega 1 (1994– 2005), vse pa se je zacelo na Prešernovem trgu, Novo mesto (1983–1994). Obmocje delovanja obsega obcine: Brežice, Crnomelj, Dolenjske Toplice, Metlika, Mirna, Mirna Pec, Mokronog - Trebelno, Mestna obcina Novo mesto, Semic, Straža, Šentjernej, Šentrupert, Škocjan, ŠmarješkeToplice, Trebnje in Žužemberk, po letu 2016 pa tudi obcini Krško in Kostanjevica na Krki; na obmocju Dolenjske, Posavja in Bele krajine. ZAPOSLENI Naravovarstveniki smo bili znotraj spomeniškovarstvene ekipe v skromni kadrovski sestavi. Ob nastanku Zavoda za varstvo naravne in kulturne dedišcine je bila zaposlena Mira Ivanovic, ki je bila tudi vodja enote. V nadaljevanju so ekipo okrepili Andrej Hudoklin (1986), Mitja Simic (1990–2001) in Andreja ŠkedeljPetric (1996). Po ustanovitvi Zavoda RS za varstvo narave so se pridružili: Janez Božic (2002–2011), Anita Golobic (2002–2007), Damjan Vrcek (2003–2004 in 2015–2020), ob izvajanju projekta LIFE še Mateja Žvikart (2005–2006) in Dušan Klenovšek (2006–2011). Z novimi projekti so prišli: Barbara Kink (2009), Sandra Anzulovic (2009), Matej Simcic (2009), Denis Žitnik (2010–2020), Matija Špacapan (april 2016–julij 2016), Klemen Kamenik (2016–2017), Nina Jankovic (2018– 2022), Klementina Razpotnik (2020–2021) in Peter Železnik (2021). Z upokojitvijo Mire Ivanovic je vodenje obmocne enote leta 2014 prevzela Barbara Kink. Ekipa Obmocne enote Novo mesto leta 2022. Od leve stojijo: Matej Simcic, Peter Železnik, Damjan Vrcek, Nina Jankovic, Andrej Hudoklin; sedijo Andreja Škedelj Petric, Barbara Kink, Aleksandra Anzulovic. Viri: – Curk, I., in Puc, M., 1989. Varstvo naše dedišcine. Zavod RS za varstvo narave in kulturne dedišcine, 68. – Dražumeric, M., 2013. Ustanovitev in delovanje Zavoda. V: Peskar, R., ur. 30 let Zavoda za varstvo kulturne dedišcine v Novem mestu – 30 let v dobro dedišcine: Zavod za varstvo kulturne dedišcine, Obmocna enota Novo mesto. 7–12. – Hudoklin, A., 1994. Gospodicna od bajke do današnjih dni. Zeleni Novega mesta, 24 str. – Hudoklin, A., in Prešern, N., 2018. Živi svet reke Krke. Rast: 1, 21–32. – Hartman, T., 1992. Sto let varovanja pragozdov na Slovenskem. V: Hudoklin, A., ur. Dolenjski zbornik 1992 – Seidlov zbornik: Dolenjska založba Novo mesto, 109–116. – Ogorelec, B, 1912. Nacrtovanje in ustanavljanje novih naravnih parkov v Sloveniji: prvo desetletje zacasne zaustavitve ustanavljanja regijskega parka Snežnik. 27 str. Dostopno na: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MOP/ Dokumenti/Narava/Parki/narava_kot_vrednota_2012.pdf – Peterlin, S., 1975. Nekaj o zametkih in zacetkih varstva narave v Sloveniji. Varstvo spomenikov 20, 7–92. – Vidic, J., 2022. Od prve strokovne službe varstva narave do Zavoda RS za varstvo narave. Varstvo narave, Supl. 2: 27–34. Ferdinand Seidl (1856-1942), 1931. Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, Zbirka upodobitve znanih Slovencev NUK. ZGODOVINA varstva narave na Dolenjskem Varstvo narave na Dolenjskem se ni zacelo z ustanovitvijo Zavoda za varstvo naravne in kulturne dedišcine Novo mesto leta 1983, ampak ima veliko globlje korenine. Posledice intenzivnega industrijskega razvoja v drugi polovici 19. stoletja so v svetovnem merilu zacele spodbujati razlicne naravovarstvene pristope, ki so našli svoj odmev tudi na Dolenjskem. Pionirsko delo je opravil naravovarstveno usmerjeni gozdar Leopold Hufnagl (1857–1942), ki je ob upravljanju Auerspergove gozdne posesti na Kocevskem leta 1892 v nacrtu za gospodarjenje z gozdovi predlagal izlocitev pragozdov. Tako so nastala naša prva zavarovana obmocja, predhodniki današnjih naravnih rezervatov, kar je bilo prelomno tudi v evropskem merilu (Hartman, 1992). Drugi zaslužni mož je vsestranski naravoslovec, Novomešcan Ferdinand Seidl (1856– 1942). Kot pobudnika Spomenice Muzejskega društva za Slovenijo leta 1920 ga štejemo tudi za zacetnika organiziranega varstva narave na Slovenskem (Peterlin, 1975). Po upokojitvi se je leta 1915 vrnil v Novo mesto in bil gonilna sila novomeškega planinskega društva. Na njegovo pobudo je bil med drugim z odlokom sreskega nacelnika leta 1931 zavarovan studenec Gospodicna, kar je edinstven akt o zavarovanju naravne dedišcine pri nas v casu pred drugo svetovno vojno (Hudoklin, 1994). Naslednji naravovarstveni mejnik so lokalna prizadevanja za varstvo reke Krke. Ta segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko se je z industrializacijo zacelo izrazitejše onesnaževanje. Novomeška obcina, ki je takrat obsegala vecinski del porecja, je leta 1969 na predlog Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana sprejela Odlok o razglasitvi posameznih obmocij za varovana obmocja (Skupšcinski Dolenjski list, št. 21/69). Že leta 1972 je bil sprejet odlocnejši akt: Odlok o varstvu reke Krke, njenih pritokov in bregov (Skupšcinski Dolenjski list, št. 21/72). Kljub zadovoljivi zakonski osnovi reke ni uspelo ucinkovito zavarovati pred onesnaženjem in neprimernimi posegi (Hudoklin in Prešeren, 2018). Poleg priznanih slovenskih naravoslovcev, kot sta Hufnagl in Seidl, so svoj prispevek k prepoznavnosti dolenjske narave dodali še nekateri ljubitelji narave in naravoslovci, ki jih izpostavljamo v nadaljevanju. Valvasor o skali v Ragovem logu Johann Mach in metulj jamamaj Po Resslovi poti v Krakovski gozd Leopold Hufnagl in zacetki varstva narave Metuljar Jurij Bucar Ferdinand Seidl in stoletnica Spomenice o varstvu narave Ivan Šašelj, prvi dolenjski popisovalec ptic Franc Pirc, pionir dolenjskega jamarstva ZGODOVINA VARSTVA DOLENJSKE NARAVE 1 Valvasor o skali v Ragovem logu V prvem popisu naravnih redkosti na Slovenskem, ki jih je Valvasor zbral v cetrti knjigi Slave vojvodine Kranjske davnega leta 1689, na Dolenjskem izstopa zapis o nenavadni skali med Novim mestom in gradom Graben, pri kateri bucanje vode napoveduje nasilno smrt. Legendarni polihistor zapiše, da skala stoji osem korakov od brega Krke, tako da jo dosežejo le visoke vode. Obcasno se v njeni bližini sliši šumenje, ki spominja na prelivanje in pljuskanje vode. Kot pravi, so mu verodostojni domacini zaupali dve nesreci, ki sta se zgodila leta 1685: tri dni po bucanju je bil nekdo v bližini ubit, po naslednjem bucanju pa je strela ubila neko žensko. Vraževerni Valvasor v nadaljevanju razpravlja, ali je mogoce, da bi Satan za tako nakljucne stvari lahko vedel vnaprej. Zanimiva zgodba me je pognala na sprehod ob Krki. Glede na opis mi je bil sumljiv odsek med Novim mestom in vasjo Ragovo in prav na pol poti sem jo našel. Ni bilo dvoma, saj je edina omembe vredna skalna struktura na tem recnem odseku. Na nizki skalni polici plastovitega apnenca so korozijski procesi od podlage locili dve skalni gmoti. Pod njima je na brežini par manjših lukenj, iz katerih verjetno bruha voda ob povodnji, pod mocno pretrtem skalnem pobocju pa se verjetno skriva kraška jama, po kateri priteka šumeca voda. Pozornost pritegne gorvodni skalni balvan, ki ima obliko velikega kvadra s stranicami okoli 2,5 m. No, mogoce je to prav tista skala, ki je Vrag ni utegnil prenesti do jezu, da bi zajezil Krko, kot pravi ena izmed legend, ki so dale (V)ragovemu logu tudi ime. Verjetno bo držalo, saj so na njej še vedno vidne sledi dveh oprtnic. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 49/2020 Priseljenec iz Japonske je najvecji metulj pri nas, saj cez krila doseže 14 cm. Foto: Dušan Klenovšek ZGODOVINA VARSTVA DOLENJSKE NARAVE 2 Johann Mach in metulj jamamaj Vvrocih julijskih noceh priletijok razsvetljenim oknom naši najvecji, rumeni in cokoladno rjavi nocni metulji jamamaji (Antheraea yamamai). Priseljence iz Japonske je davnega leta 1866 na Veliki Slatnik prinesel Johann Mach (1805–1879), oce znanega filozofa in fizika Ernsta (1838–1916). Moravski Ceh si je na stara leta pod Gorjanci kupil posest in se med drugim ukvarjal tudi s svilogojstvom. Dejavnost je imela svoj vrhunec pri nas konec 18. st., za tem pa je zaradi obolelosti navadne sviloprejke zacela pešati. Za rejce so postali aktualni odporni hrastovi svilni prelci z Daljnega vzhoda. Leta 1860 so tako iz Japonske v Evropo pretihotapili prve jamamaje. Jan Mach je z Dunaja prejel 85 jacec in vzgojil prve zapredke. Bil je prvi in najuspešnejši rejec jamamajev na Slovenskem. Poskusil je tudi z vzrejo gosenic na prostem v gozdu na Machovem hribu. Metulji so po izleganju ušli nadzoru in se postopno razširili po vsej srednji Evropi. V okolici Velikega Slatnika je v njegov spomin urejena Machova pot. Odrasli metulj jamamaj v svojem kratkem življenju, dolgem vsega dober teden dni, poišce in oplodi samico, ta pa odloži do sto jajcec, najraje na lubje hrastovih vej. Do zime se v jajcecu razvije drobna gosenica, ki preždi zimo. Spomladi se prerinejo iz jajcec in se zacnejo prehranjevati z listi. Po dobrem mesecu majhne gosenice po nekaj levitvah zrastejo v prave velikanke, dolge do 8 cm in težke okoli 11 g, kar je 1800-krat vec kot na zacetku svojega življenja. Odrasle gosenice se z izlocanjem do 5 km dolge svilene nitke zapredejo v nekaj cm dolge rumeno-zelene kokone. Vnjih se v 30 dneh preobrazijo v odrasle živali, ki prilezejo iz bub, in krog je tako sklenjen. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 29/2001 ZGODOVINA VARSTVA DOLENJSKE NARAVE 3 Po Resslovi poti v Krakovski gozd Za spoznavanje Krakovskega gozda je najbolje izbrati Resslovo pot, ki razkrije vse skrivnosti najvecjega sklenjenega ostanka nižinskih dobovih sestojev v Sloveniji. Pot je pred 20 leti uredil Zavod za gozdove Slovenije. Pri urejanju so se jim pridružili: lokalna skupnost, naravovarstveniki, ljubitelji ptic in novomeška škofija kot vecinski lastnik gozda. Dobrih 8 km dolga krožna pot z izhodišcem pri gostilni Žolnir je opremljena z infotablami, obnovljenimi leta 2012, letos pa smo ob pomoci Obcine Kostanjevica na Krki osvežili tudi zloženko. Pot povezuje mocvirje Trstenik z gozdnim rezervatom v osrednjem delu, poplavne travnike ob Krki in mogocni hrast dob v Malencah. Ob njej se razkriva enkratna oaza narave sredi kmetijske krajine. Za sprehod je najprimernejša pomlad pred olistanjem drevesnih orjakov, ko se na tleh izmenjujejo barvite preproge cvetlic s posebneži, kot so: dacijski pljucnik, nožnicna pasja cebulica, barjanska vijolica, nordenova mocvirnica in mocvirska logarica. Mokrišcne razmere izkorišcajo za mrestenje dvoživke na celu s plavckom. Gnezdenje zacno tudi ptice, na nebu lahko opazujemo velike jadralce, kot so: orla mali klinkac in belorepec ter crna štorklja, v krošnjah pa pestro združbo detlov in drugih ptic. Pot je poimenovana po ceškem gozdarju in vsestranskem izumitelju Josefu Resslu (1793–1857), ki je bil tu med letoma 1817 in 1820 distriktni gozdar državnega zaklada Pleterje. V tem casu je premeril Krakovski gozd, zasnoval gozdne oddelke in mrežo poti ter odvodnih jarkov za izkorišcanje gozda, na Krki pa naj bi preizkusil tudi ladijski vijak. Vsako leto v zacetku aprila je tradicionalni sprehod po Resslovi poti, pridite kdaj tudi vi. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 17/2019 Leta 1892 je bil na vrhu Kope izlocen naš prvi pragozd. Foto: Marko Masterl ZGODOVINA VARSTVA DOLENJSKE NARAVE -4Leopold Hufnagl in zacetki varstva narave Zacetki varstva slovenske narave koreninijo v kocevskih pragozdnih ostankih. Ti so ne le izjemna naravna dedišcina, ampak tudi ena prvih zavarovanih obmocij narave v slovenskem in evropskem merilu. Vizionarska naravovarstvena odlocitev je delo enega vodilnih gozdarskih strokovnjakov tistega obdobja, dr. Leopolda Hufnagla (1857–1942), direktorja centralne uprave obsežne Auerspergove posesti. Ta je obsegala tudi vecji del kocevskih gozdov, ki jih je upravljal med letoma 1890 in 1893. Zahvaljujoc grofovi racionalnosti in uredbi, po kateri so se morali vsi veleposestniški gozdovi izkorišcati po gozdnogospodarskih nacrtih, je Hufnagl leta 1892 izdelal prve gospodarske nacrte na Kocevskem, s katerimi je utemeljil izvirno metodo urejanja gozdov na visokem dinarskem krasu. Z njimi je predpisal sonaravno prebiralno gospodarjenje, v nasprotju s takratnimi prevladujocimi golosecnjami in sadnjo neavtohtone smreke. Zahvaljujoc tej odlocitvi, so se v kocevskih gozdovih ohranili naravni jelovo-bukovih gozdovi. Ob tem je v ureditveni enoti Rog za oddelek 15 a v revirju Travnik – današnji pragozd Kopa, pripisal pripombo, da se ta ohrani kot pragozd, v katerem je izkljucena vsaka raba. V prvem revizijskem elaboratu leta 1904 sta bila v Kocevskem rogu tako zavarovana še pragozdova Pecka in Rajhenav, na celotni kocevski posesti pa skupaj kar 305 ha. Hufnaglove odlocitve so za zgodovino varstva narave prelomne in pionirske, saj so zavarovana parkovna obmocja v evropskem merilu zacela nastajati šele po letu 1909 kot zapoznel odmev na prvi ameriški nacionalni park Yellowstone davnega leta 1872. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 10/2011 Vzhodni lepotec, »najredkejša prikazen na Kranjskem«. Foto: Rudi Verovnik ZGODOVINA VARSTVA DOLENJSKE NARAVE 5 Metuljar Julij Bucar Pomembno mesto med dolenjskimi naravoslovci ima novomeški metuljar Julij Bucar (1857–1919). Osnovno šolo in gimnazijo je koncal v Novem mestu, študij prava pa na Dunaju leta 1880. Kot jurist je služboval v Ribnici, Crnomlju in Novem mestu, kamor se je vrnil leta 1899, bil najprej sodni tajnik, pozneje pa deželnosodni svetnik. Med ljudmi je bil priljubljen. Mnogim ljudem je ostala v spominu njegova terenska oprava: safari klobuk, pumparice in metuljnica na rami, s cimer je vzbujal pozornost, tudi smeh ob tekanju za metulji. Številne crtice in humoreske je objavljal v vec casopisih, še zlasti Lovcu. Z metuljarstvom se je ukvarjal vec kot 40 let. Njegovo najpomembnejše delo je prirocnik Slovenski metuljar s podnaslovom: Navodilo, kako loviti, rediti, razpenjati metulje in kako urejevati zbirko. Z njim je postavil temelje slovenski entomološki znanosti; še danes je edina knjižica te vrste v domacem jeziku. Kot je zapisal v uvodu, je želel te cudovite in zanimive žuželke na razumljiv in prijeten nacin predstaviti širši javnosti, predvsem mladini. Iz razlicnih virov je zbral takratno znanje, ob pomanjkanju domacih strokovnih izrazov pa je nekatere uvedel kar sam. Vrsto risb za knjigo je izdelal sin Danilo, pozneje znan skladatelj. Za knjigo kar deset let ni našel založnika, tako da je izšla šele tik pred njegovo smrtjo. Bucar ima zasluge tudi pri raziskavah metuljev na Dolenjskem. Na Gorjancih je našel med dnevnimi metulji »najredkejšo prikazen na Kranjskem«: vzhodnega lepotca Nymphalis vaualbum. Med pomembnejša odkritja sodijo tudi primorski belin, pisani lepotec in še nekateri drugi. Njegovo bogato zbirko hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 5/2020 Seidlov lastnorocno napisan plakat za obiskovalce zavetišca nad izvirom Gospodicna iz leta 1932. Hrani: Planinsko društvo Krka Novo mesto. ZGODOVINA VARSTVA DOLENJSKE NARAVE 6 Ferdinand Seidl in stoletnica Spomenice Letos zaznamujemo stoletnico objave Spomenice, prvega slovenskega nacionalnega programa varstva narave, ki jo je Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov Muzejskega društva za Slovenijo leta 1920 predložil pokrajinski vladi za Slovenijo. S Spomenico so utemeljili izjemnost naše narave v evropskem merilu in potrebnost njenega ohranjanja. Varstvene cilje so strnili v štiri zahteve: ustanovitev parkov, zavarovanje ogroženih živali in rastlin, varstvo podzemskih jam in popularizacijo varstva narave. Ceprav takrat še ni bilo ustrezne službe za ohranjanje narave niti zakonodaje, se je nekaj zahtev iz Spomenice vendarle uresnicilo. Nastal je zametek današnjega Triglavskega narodnega parka, Alpski varstveni park v Dolini Triglavskih jezer leta 1924, zavarovane pa so bile za Slovenijo tipicne in znanstveno pomembne živali, rastline in jame. Na Kocevskem je bilo za zavarovanje predlaganih šest pragozdnih ostankov, izlocenih iz Auerspergove posesti. Pod pobudo so se podpisali vodilni slovenski naravoslovci, na celu z našim novomeškim rojakom Ferdinandom Seidlom (1856–1942). Bil je eden najpomembnejših slovenskih naravoslovcev svojega casa, avtor številnih znanstvenih knjig in razprav, eden zadnjih polihistorjev, ki je poleg geologije enako dobro poznal tudi meteorologijo, seizmologijo in botaniko. Pouceval je na mešcanski šoli v Krškem in realki v Gorici, po upokojitvi leta 1915 pa se je vrnil v Novo mesto. Tu je bil gonilna sila novomeškega planinskega društva. Na njegovo pobudo je bil vrh Gorjancev poimenovan Trdinov vrh, z odlokom sreskega nacelnika pa leta 1931 zavarovan in urejen studenec Gospodicna. Znani so tudi njegovi plakati o varstvu gorjanske flore. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 9/2020 Šašljeva višnjeva tašcica (Luscinia svecica) v preletnem obdobju ob Temenici. Foto: Joaquin Lopez Lopez ZGODOVINA VARSTVA DOLENJSKE NARAVE 7 Ivan Šašelj, prvi dolenjski popisovalec ptic Ivan Šašelj (1856–1944) je znan predvsem kot zbiralec belokranjskega ljudskega izrocila. Posvecal se mu je med župnikovanjem v Adlešicih (1885–1922), kjer je zapisal številne ljudske pesmi, pregovore in šege ter jih zbral v dveh knjigah Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada. Omeniti velja tudi Kroniko Adlešiške fare ter prek 200 clankov v razlicnih casopisih in revijah. Manj je znan njegov ornitološki prispevek. Tri desetletja je vestno zapisoval podatke o pticah, kar je brez primere v slovenski ornitološki zgodovini. Posvecati se jim je zacel zadnja leta prebivanja v Adlešicih. Beležke je objavljal v reviji Lovec. Za Belo krajino sta pomembni porocili za leti 1920/21, za Šentlovrenc, v katerem je prebival po upokojitvi, pa serija beležk med letoma 1925 in 1940. Zanimivi so podatki prvih opažanj selivk, na primer: škorca, slavca, kukavice; vodnih vrst ob Temenici, kot so: vodomec, mokož in kvakac; med preletniki pa pegama in velikega škurha. Izstopata prelet gosi v hudi zimi leta 1929 in aprilsko sneženje leta 1933, ki je prizemljilo tisoce kmeckih lastovk. Primerjava takratnih zapisov z današnjimi kaže strahovit upad ptic kmetijske krajine. Na primer: Šašljeve gnezdilke ob Temenici, kot so: poljska jerebica, poljski škrjanec, slavec, prepelica, kacar, sploh pa južna postovka, ki je gnezdila v vseh podružnicnih cerkvah, niso vec prisotne. Šašelj je poznal širok spekter ptic. Kljub temu ornitologe še vedno razjeda vprašanje, katera vrsta se skriva za imenom ocitno napacno dolocene višnjeve tašcice, sicer prebivalke severa, ki jo je redno opazoval ob Temenici in Kolpi. Kot kaže, gre verjetno za šmarnico, ki se je takrat zacela pojavljati v naših krajih. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 50/2022 ZGODOVINA VARSTVA DOLENJSKE NARAVE 8 Franc Pirc, pionir dolenjskega jamarstva Te dni zaznamujemo 150-letnico rojstva prvega dolenjskega jamarja, Novomešcana Franca Pirca. Njegovo življenje je zaznamovalo novinarstvo. Bil je dopisnik vec slovenskih in nemških casnikov, obcasno tudi urednik. Po prvi svetovni vojni se je odzval Maistrovi pobudi in se kot domoljub preselil v Maribor. Po prepricanju je bil jugoslovansko usmerjen socialist, kot kriticen novinar pa je imel med kolegi sloves nestorja mariborskega casnikarstva. Umrl je v revšcini leta 1950. Vprvih letih svoje novinarske kariere, ko je leta 1906 izdal in uredil 19 številk Dolenjca, se je posvetil tudi jamarstvu. Strast se je prebudila ob obiskih bližnje Rupe na Brodu, v kateri je spremljal ucinke takratnih potresnih dogodkov. Bralce je nagovoril o pomenu dolenjskega krasa in njegovega raziskovanja ter jih pozval, da sporocajo lokacije zanimivih jam. Med domacimi novicami je tako zapisal okoli 20 notic o jamah. Kar nekaj jih je kot urednik s prijatelji tudi raziskal, predvsem v okolici Globodola, in porocal bralcem. Pravi podvig sta bili raziskavi zahtevnih brezen Male Vratnice (–65 m), še bolj pa Velike Vratnice (–61 m). Pri slednji brez pomoci tržaškega jamarskega društva Hades, ki ga je povabil Pirc, ne bi šlo. Leto za tem je v družbi tržaškega prof. Müllerja raziskal tudi Kotarjevo jamo pri Bircni vasi. Do prve vojne je sodeloval tudi z ljubljanskimi jamarji pri odmevni raziskavi Marijanšcice (–84 m). Novomeška jamarska pomlad, ki jo je prebudil Pirc, je bila za tisti cas na Kranjskem nekaj izjemnega. To je bil cas, ko so naš maticni Kras raziskovali tujci, leta 1889 je bilo ustanovljeno prvo slovensko društvo Antron v Postojni, leta 1910 tudi v Ljubljani in šele leta 1962 v Novem mestu. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 11/2022 Sledi nekdanjega živega sveta Panonskega morja. Foto: Andreja Škedelj Petric GEOLOŠKE naravne vrednote Kamninska sestava, tektonske strukture, geomorfološke znacilnosti pokrajine, fosilne najdbe in mineralno ter rudno bogastvo jugovzhodne Slovenije so posledica pestrih dogajanj v dolgi geološki zgodovini nastajanja našega ozemlja. Raznolika in neponovljiva geološka dedišcina je tako pomemben del naše nacionalne identitete. V Beli krajini nimamo evidentiranih veliko geoloških naravnih vrednot, a je vseeno zanimiva. Zaznamujejo jo svetle karbonatne kamnine sedimentnega nastanka, razlicni apnenci in dolomiti iz mezozoika, po katerih naj bi pokrajina dobila tudi ime. Te najdemo na Kocevskem rogu, Poljanski gori in na plitvem kraškem ravniku. Posebnost je premogovna kadunja Kanižarica, ki jo je v terciarju prekrivalo jezero, deloma mocvirje. Tu so na otoku neprepustnih usedlin sredi nizkega krasa, med glinami in laporji ujete premogovne plasti. V okolici Hrasta pri Vinici je ohranjeno eno najvecjih in na površju najlepše vidnih nahajališc boksita v Sloveniji. Vecje kolicine opekarske gline je mogoce zaslediti v okolici Kanižarice in Goleka, znacilna terra rossa pa polni prenekatere vrtace v Beli krajini. Izrazita kraška pokrajina Dolenjske, ki jo gradijo v glavnem apnenci in dolomiti mezozojske starosti, skriva bogat svet številnih kraških jam in brezen. Po najdbah kostnih ostankov ledenodobnih živali in sledi prebivanja pracloveka iz starejše kamene dobe izstopa Lukenjska jama, ena redkih paleolitskih postaj na Dolenjskem. V tektonskem smislu je prepoznaven horst Gorjancev, v hidrogeološkem pa so izjemni termalni izviri ob Toplici in reki Krki. V okolici Šentjerneja, Škocjana in Šmarjete so številna nahajališca fosilov, ostankov iz nekdanjega Panonskega morja, ki je pred okoli 15 milijoni let preplavljalo ta del Slovenije. Pešcene in laporne kamnine miocenske starosti so polne ostankov mehkužcev, lupin školjk in hišic polžev ter rastlin. Izjemna glede nastanka je najmlajša kamnina lehnjak, ki se izloca v reki Krki. Na obmocju Žužemberka ter Dvora gradi obsežne pregrade, v okolici Otocca pa pragove z otoki. Med mineralnimi surovinami so pomembna nahajališca kremenovega peska v okolici Novega mesta in v Krški kotlini, roženca pri Mirni ter svincevo-cinkove rude pri Mokronogu. VPosavskem hribovju so posebnost stara orudenja na Bohorju, rudnik svinca in cinka pod Velikim in Malim Javornikom na Zalogu, železova ruda z Malega Koprivnika, Senovsko-Brestaniška dolina pa je poznana po premogu. O živahni vulkanski dejavnosti v obdobju srednjega triasa govori kamnina diabaz z Bohorja, ki gradi Veliki Koprivnik. VBizeljskem gricevju so izjemne repnice, ki so hkrati tudi pomembna kulturna dedišcina. To so rovi in dvorane, skopane v debele, kompaktne plasti kremenovega peska, sediment nekdanjega Panonskega morja. Vcasih so repnice uporabljali za hrambo poljšcin, danes pa služijo kot vinske kleti. S širšega obmocja je znano tudi vec nahajališc razlicnih fosilov, predvsem mehkužcev, ki so bili pred okoli 15 milijoni let prebivalci Panonskega morja. 9 Litiotidne školjke ob Sušici 10 Nahajališce boksita v Hrastu pri Vinici 11 Kelharjeva repnica 12 Redka najdba fosilnega polža 13 Fosilni polž Pereraja, posebnost Dolenjske 14 Fosilni zob morskega psa 15 Rastlinski fosili s trase nove avtoceste 16 Kameno jedro lešcurja 17 Onkoidi - zanimivost Dolenjske 18 Geološki steber v Pleterjih 19 Lažni fosili ali psevdofosili 20 Geološka zbirka v OŠ Frana Metelka Škocjan 21 Danes še cudovita obala, jutri jezero Odporne školjcne lupine izstopajo iz apnenca jurske starosti. Foto: Marko Pršina NARAVNA VREDNOTA: DOLENJSKE TOPLICE – NAHAJALIŠCE FOSILOV 9 Litiotidne školjke ob Sušici Ce vas pot zanese v Dolenjske Toplice, se poleg uživanja v termalni vodi lahko sprehodite še do nahajališca fosilov, ki je predstavljeno z razlagalno tablo. Ob pešpoti nad potokom Sušica, ki vodi do nekdanjega mlina, lahko v kamniti brežini ob skrbno obdelani cvetlicni gredi opazujete številne ostanke litiotidnih školjk. Odpornejše školjcne lupine tu izstopajo iz apnenca jurske starosti, ki sta ga dež in zmrzal dobro obdelala. Školjke so živele pred okoli 190 milijoni let v spodnji juri, v plitvem in toplem morju, ki je takrat prekrivalo velik del današnje južne Slovenije. Živele so v skupinah, zasidrane v morsko dno, se šopasto razrašcale in poseljevale morske trate. Imele so po vec decimetrov dolge lupine, med katerimi je bil ozek prostor, v katerem je živela žival. Lupine školjk so se po odmrtju nekoliko deformirale in najveckrat niso ohranjene tam, kjer so živele. Morski tokovi so jih prenašali po dnu tropskih lagun in jih kopicili na drugotnem mestu. Tako nakopicenje lupin je lepo vidno tudi na predmetni lokaciji. Litiotidne školjke so pri nas najbolj znane iz kamnoloma pri Podpeci, na robu Ljubljanskega barja. Tamkajšnji temni apnenec s svetlimi lupinami školjk oz. litiotidni apnenec je za svoja dela uporabljal najpomembnejši slovenski arhitekt Jože Plecnik. Kamen tako krasi veliko objektov v naši prestolnici: Narodno in univerzitetno knjižnico, ljubljansko tržnico, magistrat, ustavno sodišce, bežigrajski stadion, uršulinsko cerkev. Ker podobne školjke danes ne živijo vec in bi jih težko primerjali s kako drugo fosilno skupino, so litiotidne školjke nedvomno ena najzanimivejših fosilnih skupin v Sloveniji. Andreja Škedelj Petric, Dolenjski list, 31/2007 Razgaljen izdanek boksitne rude. Foto: Andreja Škedelj Petric NARAVNA VREDNOTA: HRAST PRI VINICI – NAHAJALIŠCE BOKSITA 10 Nahajališce boksita v Hrastu pri Vinici V vasi Hrast pri Vinici lahko obišcemo eno najvecjih in na površju najlepše vidnih nahajališc boksita v Sloveniji. Boksit je aluminijeva ruda in predstavlja netopni glineni ostanek apnencev in dolomitov, ki so bili v obdobju terciarja na kopnem izpostavljeni preperevanju. Rudo sestavljajo aluminijevi in železovi minerali; zadnji ji dajejo tudi znacilno rdecerjavo barvo. Boksit je dobil ime po francoskem nahajališcu Les Baux v južni Franciji, kjer so že leta 1821 odkrili bogata nahajališca. Vokolici vasi Hrast je ruda prekrita in pomešana s humusom, kupi umetno narinjenega materiala nad vaško mlako Krivaca pa govorijo o nekdanjem poskusnem odkopavanju rude. Ta je bila dovolj bogata z boksitom, a so bile zaloge premajhne za ekonomsko izkorišcanje. Boksit je uporaben predvsem za proizvodnjo aluminija, ki je ena najbolj iskanih in cenjenih kovin v letalski in avtomobilski industriji ter v ladjedelništvu. Nahajališce je izjemno glede nastanka rude in velikosti obmocja, zato je spoznano kot geološka naravna vrednota državnega pomena. Leta 1999 je bilo takrat še razgaljeno obmocje, ki so ga le tu in tam porašcali leska, breza in brin, oznaceno z razlagalno tablo. Zaradi dotrajanosti je bila tabla jeseni 2018 zamenjana, vsebina na njej pa nekoliko dopolnjena. In ker se je širše obmocje v slabih 20 letih odelo tudi v gosto vegetacijo, je bila z namenom izboljšanja stanja naravne vrednote jeseni istega leta na delu nahajališca izvedena sanitarna secnja. Odstranjeno je bilo posamezno grmicevje in drobnejša drevesna vegetacija. Obmocje v novi preobleki se nahaja ob Župancicevi pešpoti, ki vodi od Dragatuša do Vinice in klice po obisku. Andreja Škedelj Petric, Dolenjski list, 48/2018 NARAVNA VREDNOTA: KELHERJEVA REPNICA 11 Kelherjeva repnica Po pripovedovanju domacinov je bilo nekdaj na gricevnatem obmocju Bizeljskega vec kot dvesto repnic, danes pa jih je le še kakih sto. Le redke repnice še služijo svojemu prvotnemu namenu, spravilu repe, po kateri so dobile tudi ime, ceprav so v njih hranili tudi druge poljšcine. Repnice so jame, rovi in celo manjše dvorane, ki so jih kmetje izkopali v debele nanose kremenovega peska, ki so ga pred približno 5 milijoni let na obrobju Panonskega bazena odložile reke. Ker kremenov pesek dobro zadržuje vlago, ki je v repnicah stalna in znaša okoli 95 %, prav tako je stalna v njih tudi temperatura zraka, okoli 8 °C, so bile že v zacetku 19. stoletja spoznane kot primerne shrambe za razlicne poljšcine. Znano je, da so jabolka, shranjena v repnicah, ohranila svežino in cvrstost vse do naslednje letine. Danes se repnice ob intenzivnem obdelovanju vinogradov uporabljajo predvsem kot vinske kleti, za zorenje in hrambo vina, zato bi jih lahko preimenovali kar v »vinice«. Kelherjeva repnica v Brezovici na Bizeljskem, ki nosi letnico 1825, je ena najstarejših lepo ohranjenih repnic na Bizeljskem. V sami repnici in pred njenim vhodom lahko opazimo menjavanje razlicno debelih plasti kremenovega peska, ki so tudi razlicno obarvane, od bledo rumenkastih do rjavih odtenkov. Obokan strop in notranje stene pa krasijo nenavadne lise in vzorci rjasto rjave barve, ki so posledica preperevanja železovih mineralov, prisotnih v sedimentu. Repnice so posebnost in izjemnost jugovzhodnega dela Slovenije, tocneje Bizeljskega, zato so spoznane kot geološka naravna vrednota in so hkrati tudi pomembna kulturna dedišcina. Andreja Škedelj Petric, Dolenjski list, 46/2007 Prva najdba polža rodu Ficus. Foto: Andreja Škedelj Petric NARAVNA VREDNOTA: ŠKOCJAN – NAHAJALIŠCE FOSILOV 12 Redka najdba fosilnega polža Pomlad je cas, ko se geologi prebudimo iz zimskega mirovanja (pisarniškega dela) in se odpravimo na teren. Takrat se gotovo izplaca obiskati izdanke iz krhkih laporjev in pešcenjakov, sedimentov nekdanjega Panonskega morja, ki so jih zmrzal, sneg in dež skozi dolgo zimo dobro obdelali. Ob njihovem vznožju lahko brez uporabe geološkega kladiva najdemo zanimive fosile. Vecina primerkov je izlušcena iz kamninske osnove, lahko pa so še vedno, ceprav dobro vidni in ohranjeni, del nje. Spomladi leta 2007 smo pri rednem spremljanju stanja naravne vrednote v profilu srednje miocenskih skladov pri Škocjanu, našli vecji kos laporastega apnenca s kamenim jedrom mehkužca. Pozneje se je izkazalo, da gre za kameno jedro polža Ficus cingulata (Bronn in Hörnes, 1856), ki na Dolenjskem do zdaj še ni bil najden. Kameno jedro je dobro ohranjeno, a je ventralna stran še vedno v kamnini. Oblika polža je lahko razpoznavna. Primerek, ki je del zbirke Dolenjskega muzeja Novo mesto, je visok okoli 95 mm in širok 69 mm. Ima nizke maloštevilne zavoje, širok in velik zadnji zavoj, izrazite odtisne grebene na robu zunanje ustne in dolg ukrivljen sifonalni kanal. Med danes živecimi tovrstnimi polži v tropskih morjih je naši najdbi najbolj podobna vrsta Ficus ventricosa, ki živi blizu obale vzdolž zahodne Mehike vse do Peruja. Sicer pa je po podatkih strokovnjakov rod Ficus znan že od eocena naprej (okoli 55,8 milijona let) v Evropi, Indiji, Tajvanu, v južni in srednji Ameriki ter v Avstraliji. Andreja Škedelj Petric, Dolenjski list, 6/2011 NARAVNA VREDNOTA: VAJNDOL – NAHAJALIŠCE FOSILOV 13 Fosilni polž Pereraja, posebnost Dolenjske Ce se sprehodimo mimo vinogradov in njiv v vznožju Gorjancev med Vajndolom in Orehovico, nam pogled na površju skrbno obdelanih laporovcev pritegnejo številne bele polžje hišice. To so fosilni ostanki iz nekdanjega Panonskega (Tetidinega) morja, stari okoli 15 milijonov let. Zaradi intenzivnega obdelovanja kmetijskih površin so v celoti ohranjene hišice zelo redke, vec je njihovihodlomkov. Najvecjo pozornosti in skrbno varstvo si med tukajšnjimi najdbami zasluži najznamenitejša vrsta polža med miocenskimi mehkužci, Pereiraea gervaisi. Bogato okrašena porcelanasta hišica je vretenaste oblike in ima do 11 zavojev. Prvi štirje so ozki in neornamentirani. Hišica se razširi pri petem in šestem zavoju, kjer so že opazni navzgor zavihani izrastki oz. trni. Ti se proti zadnjemu, enajstemu zavoju vse bolj povecujejo. Najvecji izrastki dosežejo velikost do 18 mm. Ustje hišice, ki je najveckrat poškodovano, je hruškaste oblike, s krajšim ozkim sifonalnim kanalom. V nasprotju z bogato zunanjostjo je notranjost hišice povsem gladka. Najvecji najdeni primerek iz Vajndola je v višino meril 131 mm in bil širok 67 mm. Vajndol, položnejši hrbet ob vznožju Gorjancev, je edino najdišce polža Pereiraea gervais v Sloveniji in eno izmed petih nahajališc v Evropi. Zaradi redkosti pojavljanja te vrste in drugih številnih ter raznolikih najdb z obmocja veljatu varstveni režim, ki dovoljujeodvzem fosilov iz narave le v znanstvenoraziskovalne in ucne namene ter s strokovno službo za varstvo narave usklajena in nadzorovana zemeljska dela. Z namenom ozavešcanja javnosti o pomenu in varstvu geološke dedišcine je bila leta 2020 na obmocju postavljena informativna tabla. Andreja Škedelj Petric, Dolenjski list, 41/2001 Redka najdba fosilnega zoba morskega psa. Foto: Andreja Škedelj Petric OBMOCJE PRICAKOVANIH NARAVNIH VREDNOT: ŠENTJERNEJSKI ZALIV 14-Fosilni zob morskega psa Nekoliko prepozno smo se rodili, da bi lahko plavali v nekdanjemPanonskem (Tetidinem) morju, v družbi kitov in delfinov ter se bali morskih psov. Da je bilo toplo morje, ki je pred okoli 15 milijoni let preplavljalo tudi del današnje Dolenjske, bogato z življenjem, nam razkrivajo številne fosilne najdbe. Pogosti so ostanki mehkužcev, lupine školjk in hišice polžev ter njihova kamena jedra, redke pa so najdbe okostij velikih sesalcev, delfinov in kitov ter fosilni zobje morskih psov. Naravoslovni dan, izveden na terenu jeseni leta 2020 skupaj z ucenci OŠ Frana Metelka iz Škocjana in njihovimi gosti iz tujine, bo verjetno za vse udeležene ostal nepozaben. Ob razgaljenem profilu miocenskih kamnin v okolici Škocjana se je dvema gostoma iz tujine nasmehnila »geološka sreca«. Vlaporovcu sta našla dva primerkafosilnega zoba morskega psa, ki pripadatarodu Carcharias sp. Vecji primerek je konicasteoblike, na vrhu nekoliko ukrivljen, ohranjen ima koreninski sistem, dobro pa sta vidni tudi stranski konici na levi in desni strani. Vvišino meri 19 mm in je širok 13 mm. Sklenina je rjavo-sive barve in gladka. Ker zob ni izlušcen iz kamnine, lahko le sklepamo o ostrini njegovih stranskih robov, s katerimi je žival trgala plen. Ceprav »zverina«, ki ji je zob pripadal, ni bila tako velika kot morski volk vrste Carcharocles megalodon, ki je bil eden najvecjih in najmocnejših plenilcev v zgodovini vretencarjev ter so bili njegovi zobje veliki tudi za cloveško dlan, je najdba vseeno pomembna in vredna varovanja. Novi najdbi sta dopolnili paleontološko zbirko Zavoda RS za varstvo narave, OE Novo mesto, in cakata na znanstveno obdelavo. Andreja Škedelj Petric, Dolenjski list, 14/2018 OBMOCJE PRICAKOVANIH NARAVNIH VREDNOT: ŠENTJERNEJSKI ZALIV 15 Rastlinski fosili s trase nove avtoceste Gradnja nove štiripasovne avtoceste na Dolenjskem je v prostor na vec odsekih zarezala veliko rano. Z ogromnimi vkopi in nasipi zemljine je ob gradnji spremenjena podoba krajine, preoblikovano je površje in izginile so posamezne znacilne reliefne oblike. Sprva to še opazimo, a cez leta se nam bo zdelo, da je avtocesta tu že od nekdaj. Ob zemeljskih delih in s spremljanjem stanja na terenu pa pridobimo tudi dragocene podatke o geološki preteklosti in geološki naravni dedišcini. Ta obsega pester svet mineralov, fosilov in kamnin, pa tudi reliefnih oblik in delov krajine. Z njihovim odstranjevanjem in s poškodovanjem tako izginja del dragocene zemeljske preteklosti. Ce nahajališc in najdb ni mogoce ohraniti na kraju samem, je treba poskrbeti za ustrezno dokumentiranje, najdbe z lokacij pa varno in strokovno odstraniti ter shraniti v strokovno usposobljeni organizaciji. Ob spremljanju stanja na trasi avtoceste med Gornjim Kronovim in Belo Cerkvijo smo pred unicenjem uspeli rešiti kar nekaj fosilnih rastlinskih ostankov. Celi ali delno ohranjeni primerki so bili najdeni v svetlo sivem oz. rumenkastem diatomejskem meljevcu srednje miocenske starosti. V krhki in lahki kamnini, ki se listicavo kolje, je bilo najdenih najvec listov in odtisov kopenskih rastlin. Sklepamo lahko, da je bil list na fotografiji pred veliko milijoni let iz kopnega prenesen v morje. Vmehkem mulju se je brez dostopa kisika in pod vplivom kemijskih sprememb, povišane temperature in pritiska pri procesu pooglenevanja ohranil. List je znacilne temne barve, ki je posledica pooglenevanja in je v celoti ohranjen ter caka na nadaljnjo znanstveno obdelavo. Andreja Škedelj Petric, Dolenjski list, 8/2003 Kameno jedro lešcurja z ostanki lupine. Foto: Borut Križ OBMOCJE PRICAKOVANIH NARAVNIH VREDNOT: ŠENTJERNEJSKI ZALIV 16 Kameno jedro lešcurja Kdo ne pozna lešcurja (Pinna nobilis), najvecje in endemicne školjke Sredozemskega morja, ki zraste v dolžino tudi 90 cm? S svojo krhko lupino v obliki lopate ali plavuti je s šilastim delom trdno zasidran v pešceno ali blatno morsko dno. Poseljuje morske travnike od globine 0,5 m do 60 m. Strukturirana lupina je dobra podlaga oz. življenjski prostor za ostrige, polže, mahovnjake, crve cevkarje in za alge. Ker vrsto ogrožajo degradacija morskega okolja, onesnaževanje in neozavešcenost ljudi, ki školjke nabirajo kot spominke, so danes lešcurji pri nas in na Hrvaškem zavarovana vrsta. Le malokdo pa pomisli, da med številnimi in razlicnimi fosilnimi ostanki, ki jih najdemo na Dolenjskem kot nekdanje prebivalce Panonskega (Tetidinega) morja, lahko najdemo tudi lešcurje (Atrina pectinata vindobonensis, Sacco). Najdišce, na katerem je bilo najdenih vec razlicno ohranjenih primerkov te vrste, je poznano iz okolice Škocjana. V profilu so bili v drobnozrnatem apnencevem pešcenjaku poleg lešcurjev najdeni še drugi fosilni ostanki, npr. razlicne lupine polžev in školjk, raki viticnjaki, mahovnjaki, mnogošcetinci, ki skupaj dolocajo kamnini srednje miocensko starost (15 milijonov let). Primerek lešcurja s fotografije, ki si ga je mogoce ogledati v stalni zbirki Dolenjskega muzeja Novo mesto, meri v višino 225 mm in je širok 123 mm. Skoraj v celoti je ohranjeno kameno jedro, lupina, na kateri so vidne številne tanke polkrožne prirastnice, pa le delno na obeh straneh zgornjega dela primerka. Fosilni lešcurji skupaj s spremljajoco favno in floro z najdišca ter sama kamnina kažejo na takratno litoralno okolje z razmeroma plitvim morjem in s pešcenim muljastim dnom. Andreja Škedelj Petric, Dolenjski list, 33/2015 OBMOCJE PRICAKOVANIH NARAVNIH VREDNOT: ŠENTJERNEJSKI ZALIV 17 Onkoidi – zanimivost Dolenjske Ce se sprehodite po njivah nad Šmarjeto, tocneje med Orešjem in Vinjim Vrhom, opazite, da so te po površini ponekod polne »krompirju podobnih kamnov«. V strokovnem jeziku jim pravimo onkoidi, kamnino iz njih pa imenujemo onkolit. Gre za tvorbe modro-zelenih cepljivk (cianobakterij), ki so v geološki preteklosti v takratnih razlicnih vodnih okoljih okrog nekega jedra ustvarile koncentricne karbonatne prevleke, ki so lahko tanke ali debele, svetle ali temne. Oblika in prirast onkoida sta tako odvisni od oblikovanosti jedra in pogojev rasti cianobakterij oziroma od fizikalno-biokemijskih lastnosti takratnega okolja. Jedra onkoidov, ki pogojujejo vso pestrost oblik, so lahko odlomki kamnin, drobci lupin školjk, hišice polžev ali pa odlomki drevesnih vejic. Tako so lahko onkoidi okrogli, podolgovati in konicni. Nastali so ob obali ali v pocasnejšem vodnem toku, kjer je bilo prisotno veliko vodne energije in kjer je jedro, oblepljeno z modro-zelenimi cepljivkami, neprestano premetavalo, obracalo in vrtelo, zato so onkoidi tudi lepo zaobljeni. Med razlicnimi oblikami onkoidov si posebno pozornost zaslužijo tisti, katerih jedro predstavlja celoten polž. Tak onkoid najveckrat prepoznamo že na terenu, saj je »hruškaste« oblike. Ko primerek vzdolžno prežagamo, se nam v notranjosti pokaže polž z bolj ali manj ohranjeno morfologijo hišice, okrog katere so naložene številne lamine, ki so jih ustvarile cianobakterije. Ker takšnih primerov ne poznamo iz vse svetovno dostopne literature, si zaslužijo posebno obravnavo, varstvo in hrambo. Andreja Škedelj Petric, Dolenjski list, 15/2004 18 Geološki steber v Pleterjih Ob parkirišcu kartuzije Pleterje stoji pravokotni geološki steber, zgrajen iz znacilnih vzorcev kamnin širše Dolenjske. Ob njem je postavljena tudi razlagalna tabla, na kateri je z znacilnimi barvami predstavljena geološka casovna lestvica, naštete so kamnine, znacilne za posamezno dobo in dodane fotografije fosilnih ostankov. Kamnine v stebru si od spodaj navzgor sledijo v vodoravnih vrstah, od najstarejših do najmlajših. Na Dolenjskem je zelo malo kamnin starega zemeljskega veka (paleozoik). V stebru sta to le rdeckast kremenov pešcenjak in muljevec srednje permske starosti (260 milijonov let). V glavnem gradijo obmocje kamnine srednjega zemeljskega veka (mezozoik, 250–65 milijonov let), ki predstavljajo tudi osrednji del stebra. To so triasni dolomiti in apnenci, med katerimi izstopa rdeckast apnenecz amoniti (240 milijonov let), med jurskimi apnenci pa pozornost pritegne temnejši siv apnenec s številnimi ostanki litiotidnih školjk (190 milijonov let). Sledijo kamnine kredne starosti, med katerimi izstopa siv plastnat apnenec z ostanki rudistnih školjk (65 milijonov let). Zaradi številnih fosilnih ostankov so v stebru najzanimivejše kamnine novega zemeljskega veka (kenozoik, od 65 milijonov let do danes), predvsem srednje miocenske starosti (15 milijonov let). To so svetlo sivi laporovci, laporasti apnenci in pešcenjaki. Bogati so predvsem z rastlinskimi ostanki, s školjcnimi lupinami in polžjimi hišicami. Steber zakljucujeta pliocensko-pleistocenski kremenov pesek (1,6 milijona let), ki so ga v razlicno starih terasah odložile reke in potoki, ter lehnjak, porozna kamnina, ki nastaja ob in v tekocih vodah pred našimi ocmi in je lepo vidna v strugi reke Krke, kjer ustvarja pragove, brzice in celo otoke. Andreja Škedelj Petric, Dolenjski list, 13/2004 19 Lažni fosili ali psevdofosili Med fosile ali okamnine, ki so ostanki organizmov iz geološke preteklosti in so se v kamnini ohranili vse do danes, ne uvršcamo le ostankov, kot so: lupine, hišice, kosti, zobje, luske ali deli rastlin. Mednje prištevamo tudi številne druge dokaze o obstoju nekdanjega življenja, na primer sledove lazenja, vrtanja, prehranjevanja in celo pocivanja. Ti so pomembni za ugotavljanje nekdanjih življenjskih okolij in so posledica aktivnosti živega bitja. Vcasih pa se je narava tudi poigrala in v kamnini pustila zapis, ki ga lahko nepoznavalec hitro zamenja s fosilom. Ker gre za »prevaro«, takšne fosile imenujemo psevdofosili ali lažni fosili. Kot že ime pove, ti niso organskega nastanka, ampak samo s svojo obliko spominjajo na rastlino ali žival. Lep primerek so dendriti, razvejani manganovi ali železovi oksidi na apnencu kredne starosti z Gorjancev, ki spominjajo na fosilizirane mahove ali praproti, ceprav z njimi nimajo nobene zveze. Nastali so z zgostitvijo razlicnih mineralov, ki so se zajedli med plasti ali razpoke v obliki drobnih vejic. Dendrite najveckrat najdemo tam, kjer so plasti naložene v tankih polah. Ceprav lažni fosili niso vodilni fosili posameznih geoloških obdobij, saj jih najdemo v vseh geoloških formacijah v Sloveniji, si zaslužijo našo pozornost in ustrezno varstvo. Andreja Škedelj Petric, Dolenjski list, 37/2005 20 Geološka zbirka v OŠ Frana Metelka Škocjan Z namenom popularizacije geologije ter hkrati spoznavanja in varovanja geološke dedišcine je bila avgusta 2016 v OŠ Frana Metelka v Škocjanu urejena manjša geološka zbirka. Z zbirko fosilov in kamnin iz širše Dolenjske smo želeli predstaviti pestro dogajanje v geološki zgodovini na tem koncu Slovenije. V urejanje zbirke sta bila aktivno vkljucena Turisticno društvo Zagrad in Zavod RS za varstvo narave, ki je prispeval tudi vecino kamninskega in fosilnega materiala ter zbirko tudi sistematicno uredil. K urejanju zbirke so svoj delcek dodali tudi ucenci višjih razredov, ki so izdelali lesene podstavke za razstavljene primerke. Vsak primerek je oznacen z evidencno številko, kamninam je dolocena vrsta, fosilom rodovno oz. vrstno ime, starost in lokacija najdbe. Zbirkaje razdeljena na dva dela. V prvem je trenutno razstavljenih 23 vzorcev sedimentnih kamnin. Najvec je apnencev razlicnih starosti, ki so na Dolenjskem tudi najpogostejši. Posebno pozornost pa pritegnejo pešceni in lapornati apnenci s številnimi fosili. Drugi del zbirke je posvecen fosilom iz nekdanjega Tetidinega morja, starih okoli 15 milijonov let. Evidentiranih je 25 primerkov, vendar je pod posamezno evidencno številko razstavljenih vec primerkov iste vrste. Po številu izstopajo hišice polžev in kamena jedra školjk, pozornost pa pritegnejo še: morski ježek, kameno jedro lešcurja z delno ohranjeno lupino, onkoidi pestrih oblik, polž Pereiraea gervaisi kot posebnost Dolenjske in lepo ohranjeni rastlinski ostanki. Z zbirko smo želeli popestriti pouk naravoslovnih predmetov, ucence in domacine ter nakljucne obiskovalce pa seznaniti o pomenu, varstvu in o ohranjanju enkratne geološke dedišcine. Andreja Škedelj Petric, Dolenjski list, 3/2017 Razbrazdane kamnite strukture v Savi. Foto: Andrej Hudoklin EKOLOŠKO POMEMBNO OBMOCJE: SAVA OD RADEC DO DRŽAVNE MEJE 21 Danes še cudovita obala, jutri jezero Obala reke Save med Catežem in Mostecem bo gotovo prevzelatudi tiste, ki radi zahajajo le na morske obale. S padavinami skromna jesen leta 2011 je pripomogla, da so se v strugi in na obali reke razgalile cudovite kamnite strukture in pritegnile pozornost mimoidocih. Savo poznamo kot dinamicno prodonosno reko. Zaradi velikih kolicin prodnega materiala, ki ga s seboj nosi vodni tok, in konstantnega delovanja vode reka nenehno ustvarja prodišca, ki sproti nastajajo in izginjajo ter so vsakic, ko jih obišcemo, drugacna. Prod, pesek in mivka gradijo otoke, polotoke, sipine. Preseneceni pa smo, ko se v strugi pod plastjo proda razgali maticna kamninska podlaga, kot se je to zgodilo tiste sušne jeseni. V strugi pri Catežu so to miocenske kamnine, stare okoli 15 milijonov let; to so laporji, apnencevi pešcenjaki in litotamnijski apnenci. Ti iz struge izdanjajo kot skladi, sestavljeni iz razlicno debelih plasti. V mehkejše laporne kamnine so prodniki raznolikih oblik in velikosti s svojo težo in pomocjo mocnega recnega toka izoblikovali cudovite, nenavadne strukture. Kamnina je mojstrsko obrušena, hkrati pa razbrazdana in polna vdolbin, lukenj in kotlic razlicnih velikosti, ki so nastale kot posledica vrtincenja in premetavanja proda. Strukture, zarisane v kamnini, so delo narave, ki se je tudi tokrat izkazala kot najizvirnejši arhitekt. In ce so še danes te nenavadne oblike vidne in jih je mogoce obcudovati ter dokumentirati, jih bo že jutri (beri kmalu) prekrila akumulacija, ki naj bi nastala na reki ob gradnji nove hidroelektrarne Mokrice. Ocem skrit bo tako pod vodno gladino ostal delcek neponovljive narave. Andreja Škedelj Petric, Dolenjski list, 26/2014 Soteska Kobile pod Pragom. Foto: Andrej Hudoklin GEOMORFOLOŠKE naravne vrednote Izstopajoce reliefne oblike so ena najbolj razširjenih, prepoznavnih in slikovitih sestavin pokrajine. Za razmeroma umirjen reliefni znacaj Dolenjske na stiku s panonskim obrobjem so tovrstni naravni pojavi redki in težko primerljivi z reliefnimi oblikami, ki jih srecujemo v alpskem prostoru ter na notranjskem in maticnem krasu. Kljub najveckrat miniaturnim pojavnim oblikam vzbujajo pozornost zaradi svojega vpadljivega videza in redkosti. Pri nas prevladujejo površinske kraške oblike. Med vecjimi naj omenimo naše najostreje omejeno kraško polje Globodol, tipicne udornice roškega masiva (Podsteniška in Rožeška koliševka), niz udornic v zaledjuKrupe (Vodenice) na belokranjskem kraškem ravniku ter znacilno kraško površje z visoko gostoto vrtac v okolici Adlešic in Semica. Skalne oblike so redke in najveckrat miniaturne. Izjema je skalni gozd v Vrtaci pri Semicu, kjer sta posek vegetacije in paša v preteklosti pospešila razgaljenje enkratnega skalnega gozda vecjega obsega. Sicer pa imamo nekaj miniaturnih naravnih mostov in redke skalne osamelce. Znacilni so predvsem za dolomitne povirne doline gorjanskih potokov (Jarcev kamen, Huda pec) in Gac (Skalna baba in dedec), prav tako Bohorja (Igla nad Peklom), na Poljanski gori pa se je Vražji kamen izlušcil iz podlage jurskega apnenca. Vodilni oblikovalec površja je zlasti tekoca voda. Najizrazitejši sta recni dolini zgornjih tokov Krke in Kolpe, vrezani v kraški relief. Vzaledju nekaterih kraških izvirov so erozijski in korozijski procesi oblikovali zatrepne izvirne doline, npr. Studena, metliški Obrh in Luknja. Vec pritokov Krke in Save je v zgornjih tokovih vrezalo globlje prebojne soteske z nizom skocnikov in brzic, kot npr. Klamfer, Radulja, Lešnica, Bistrica, Dovški potok, medtem ko so Kobila, Pendirjevka in Divji potok v dolomitna pobocja izdolbli kotlaste povirne doline. Prava redkost tega dela Slovenije so slapovi, o katerih lahko govorimo le na Bohorju; posebnost pa so lehnjakovi slapovi v zgornjem toku reke Krke ter ponorna slapova na Jamniku in Žibršcici. 22 Skalna baba in dedec 23 Slikoviti slapovi na Bohorju 24 Onesnaženje Divjega potoka 25 Slap pod Starim taborom 26 Najvišja lehnjakova pregrada je na Dvoru 27 Od kje priteka voda v Globodol? 28 O bajeslovni Hudi peci 29 O Krvavem in Jarcevem kamnu z Gorjancev 30 V dolini Kobile 31 Kamnita roška trdnjava 32 V soteski Lešnice 33 Luknja 34 Roški naravni most 35 Lehnjakovi pragovi na Otoccu 36 Soteska Radulje 37 Rožeška koliševka - Globocica 38 Sovpat, hudournik iz ucbenika 39 Najdaljša dolenjska slepa dolina 40 Vodenica - udornica pri Pugledu 41 Vražji kamen na Poljanski gori 42 Vrhovske vrtace 43 Kamniti gozd pri Vrtaci 44 Slap Zapecje 45 V Zijalu Skalna samotarja nad Crmošnjicami. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: BELE STENE 22 Skalna baba in dedec Skalni samotarji v obliki stolpov, rogljev ali zob so na tem koncu Slovenije redek naravni pojav. Najbolj izstopajoci so gotovo 15 m visoka Igla nad Peklom pod Bohorjem, nekoliko nižji Jarcev kamen v dolini Pendirjevke na Gorjancih in samotarji na Silovcu pri Bizeljskem. Vnjihovo družbo lahko prištejemo tudi do zdaj prezrt par skalnih samotarjev z Belih sten nad Crmošnjicami. Še pred kratkim skrita skalna izdanka sta po goloseku v bližnji okolici izstopila iz strmega vzhodnega pobocja Gac. Nastanek samotarjev je povezan z nenehnim eksogenim nižanjem kamninske osnove, pri cemer je tu kljucnega pomena erozijska moc povirnih grap Divjega potoka, ki so se globoko zagrizle v dolomitno pobocje. Proces pospešujejo denudacija ter drugi mehanicni in kemicni procesi na razgaljeni kamnini. Skalni samotarji so tako ostanki vecinoma odpornejše kamnine, ki so se kljub mocnemu zniževanja okoliškega površja ohranili in zato izstopajo s pobocij. Njihova trenutna podoba je samo ena izmed stopenj hitrega razvoja, ki ga naravni procesi slej ko prej lahko tudi zakljucijo, porušijo. Skalni greben pod samotarjema je na obmocju Belih sten najizrazitejši. Gradi ga niz izstopajocih skalnih sten, ki se ob vznožju zakljucujejo z nekaj deset metrov visokim skalnim zatrepom pod Starim Taborom, nekdanjim kocevarskim zaselkom. Na zgornji strani sta samotarja visoka štiri metre, na spodnji pa skoraj deset. Njuni slikoviti podobi spominjata na cloveški figuri, zato so bili v ljudskem jeziku tovrstni stolpasti samotarji pogosto imenovani tudi »babe« ali »dedci«. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 42/2021 NARAVNE VREDNOTE: BOJANCA, PEKEL, UBIJAVNIK, BOJAVNIK 23 Slikoviti slapovi na Bohorju Bohor je približno 7 km široko in 20 km dolgo razpotegnjeno hribovje severno od Save, ki poteka v smeri vzhod–zahod in predstavlja jugovzhodni del Posavskega hribovja. Nima izrazitega vrha in je edino obmocje v Posavju, ki se dvigne nad 1000 m. Zgrajen je iz pestre skladovnice razlicno starih kamnin, ki pogojujejo nastanek in razvoj pestre žive in nežive narave na površju. Razlicne kamnine, minerali in fosili, bogat rastlinski in živalski svet, številni potoki in geomorfološki pojavi so podlaga za veliko naravovarstveno vrednost in vkljucitev v omrežje Natura 2000 ter za opredelitev številnih naravnih vrednot. Hidrološka posebnost je vrsta slapišc in slapov v strmih grapah na južnih pobocjih Bohorja, ki so sicer na tem koncu Slovenije redek naravni pojav. Vpovirnih odsekih potokov Blanšcica, Stranjski potok, Dobrovski potok in Dovški potok so na pretežno dolomitni skalni osnovi nastale slapotvorne stopnje z zelo povednimi imeni: Pekel, Bojanca, Ubijavnik in Bojavnik. Najvišji med njimi je s 17 m Pekel zahodno od naselja Puste Ložice, tj. nad Požunovim mlinom. Slap Bojanca, kjer voda pada slabih 15 m prek kamnite stene, je na dnu izdolbel okrogel tolmun. V zgornjem toku Dobrovskega potoka so se v grapi izoblikovali štirje slapovi. Zgornji trije so nizki in padajo prek 2–3 m visokih skalnih pregrad. Cetrti in najvišji slap, Ubijavnik, pada cez skalno polico slabih 7 m globoko v plitev tolmun. Pod cesto, ki po dolini Dovškega potoka vodi iz Senovega prek Dovškega proti planinski koci na Bohorju, je pod Hlastanovimi pecinami, v najbolj strmem osrednjem delu, slap Bojavnik. Je stalen slap, visok dobrih 16 m. Slikovite slapove povezuje razgibana planinska »Pot štirih slapov«. Barbara Kink, Dolenjski list, 32/2016 Slikovite stopnje v soteski dolvodno od izlitja. Foto: Matej Simcic Razlita vsebina greznice in poginjen navadni košcak. Foto: Matej Simcic NARAVNA VREDNOTA: DIVJI POTOK 24-Onesnaženje Divjega potoka V cetrtek, 25. novembra 2021, smo bili obvešceni o onesnaženju Divjega potoka pri Srednji vasi nad Crmošnjicami. Ob takojšnjem terenskem ogledu smo potrdili pravo ekološko katastrofo: brezvestnež je na brežino zlil okoli 10 m3 snovi iz greznice, ki je stekla vse do potoka in celo vanj. Po posredovanju Obcine Semic je lokalno gasilsko društvo obmocjerazlitja prekrilo z neprepustno folijo, a ta ni mogla prepreciti nadaljnjega spiranja v potok. Mocen vonj je bil prisoten vec kot 300 m dolvodno, na odseku smo opazili mrtvega raka košcaka, val koncentrirane onesnažene vode pa bi bil lahko usoden tudi za druge vodne živali. Po ogledu inšpektorata in posredovanju policije so predstavniki Komunale Crnomelj sanirali stanje. Nepremišljen eksces je naredil veliko crno piko na enem najbolj naravo ohranjenih gozdnih potokov pri nas. Divji potok je 3,5 km dolg pritok Crmošnjice, ki izvira na severnem pobocju Gac južno od Crmošnjic. Ima dva stalna izvira z zaledjem pod prevalom Brezovica, ki se po nekaj metrih toka združita. Nad Srednjo vasjo se vanj steka hudournik s strmih dolomitnih pobocij Gac, kjer so povirni kraki vrezali globoke grape. Divji potok zaobide Crmošnjice po ozki in globlje vrezani dolini s strmimi brežinami. Najslikovitejši je 200 m dolg odsek nad Crmošnjicami. Zanj je znacilen velik padec vode prek zaporedja kamnitih stopenj, na katerih se je zaradi izlocanja lehnjaka oblikoval niz lehnjakovih pregrad z vmesnimi tolmuni. Na zacetku soteske je pri Zmajevi votlini kak meter visok skocnik, na njenem izteku pa izstopa 3 m visoka stopnja. Potok se v Crmošnjico izliva pod Novim Taborom. Za ogled je urejena Ucna pot Divji potok. Matej Simcic, Dolenjski list, 48/2021 NARAVNA VREDNOTA: DIVJI POTOK 25 Slap pod Starim Taborom Severna pobocja Mirne gore, ki se prek Škrilja, Vinice in Gac prelomijo v Crmošnjiško dolino, so v sicer zakraselem Kocevskem rogu ena redkih s površinsko hidrološko mrežo. Nastala je na zaplati dolomitnega površja, ki so ga erozijski procesi pritokov Divjega potoka in Vrcice mocno preoblikovali. Na razgibanem reliefu povirnih dolin izstopajo strma pobocja z globokimi grapami, na grebenih med njimi pa razgaljene gmote kompaktnega dolomita. Nad Srednjo vasjo se v pobocje Gac zajeda Globoka dolina, še izrazitejša pa je povirna dolina pod opušcenim kocevarskim zaselkom Stari Tabor pri Brezovici. Tu dolino pregrajuje zatrepna skalna stena, v osrednjem delu visoka skoraj 30 m. Na zahodni strani jo je preklal precni prelom, v katerega je potok vrezal globljo tesen. Na najožjem delu je široka vsega nekaj metrov, vzdolžno pa zasuta s podorom skal in z erozijskim nanosom. Obicajno po njej mezi neznaten potocek, skrit med grušcem. Drugace je po dežju, ko se v hudourni strugi zbere vec vode, ki prek zajezb v soteski pada v treh skocnikih. Najvišji je dobre 4 m visok osrednji slapic, ki prši ob skalnem spodmolu. Podoben prizor z nekaj slapici se ponuja tudi v grapi na vzhodni strani Starega Tabora. Pri nižjih vodostajih se voda zgubi v pobocnem grušcu pod steno, se spet pojavi nekoliko nižje v strugi potoka, dokler se ponovno ne izgubi v nanosu, od koder verjetno podzemsko odteka v izvir pri Srednji vasi. Do Starega Tabora vodi markirana planinska pot z Brezovice, ki se nad steno vzpne proti Škrilju in Mirni gori. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 2/2021 4 m visoka stopnicasta lehnjakova kaskada, jez nekdanje Javornikove žage. Foto: Tomaž Grdin NARAVNA VREDNOTA: DVOR – LEHNJAKOVI PRAGOVI 26 Najvišja lehnjakova pregrada je na Dvoru Krka je edina slovenska lehnjakotvorna reka. Njena voda je nasicena z raztopljenim apnencem, ki se izloca iz vode in useda na vodne rastline. Tako nastaja luknjicava biokemicna usedlina – lehnjak, ki so ga nekdaj izžagovali in uporabljali kot gradbeni material. V zgornjem toku so najprepoznavnejše nekaj metrov visoke pregrade s slapišci, ki na vec odsekih zajezujejo reko. Najvecji kompleksi so pri Zagradcu, Žužemberku, Dvoru in Podgozdu. Vecina pregrad je bila v preteklosti nadgrajena v jezove za pogon mlinov in žag. Nastajanje lehnjaka je obcutljiv proces, pri kateremmora biti uglašena vrsta dejavnikov. Najbolj optimalni pogoji so pri nižjih vodostajih, ko voda preliva celoten profil rastnih površin, poraslih z vodnim mahom. Ta je kljucen za njegovo nastajanje, saj med fotosintezo iz vode odvzema CO2, kar povzroci izlocanje apnenca. Lehnjakove strukture so zelo ranljive v sušnem obdobju, ko nizke vode razgalijo mahove, ki se posušijo, visoke vode pa jih erodirajo. Skrb vzbujajoce razmere so na Dvoru, kjer že tako pogoste sušne razmere podaljšuje odvzem vode za ribogojnico in malo hidroelektrarno. Pogosto so bili zabeleženi tudi nezakoniti odvzemi, brez upoštevanja ekološko sprejemljivega pretoka, ki bi moral oživljati lehnjak in drstišca. Okoli 300 m dolg odsek, na katerem padec znaša skoraj 7 m, je tako velik del leta v vecji meri razgaljen. Odsek zakljucuje najvišji krški slap, dobre 4 m visoka stopnicasta lehnjakova kaskada, jez nekdanje Javornikove žage. Pod njo je 10 m globok tolmun, Italijanka, v katerega priteka tudi voda, ki se pretaka pod strukturo lehnjaka. Njegovo izlocanje prekine izvir Šice pod Javornikovo žago, ki spremeni temperaturo in kemizem vode. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 34/2023 Naše najmanjše kraško polje je brez stalnih vodnih tokov. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: GLOBODOLSKO POLJE 27 Od kod priteka voda v Globodol? Globodol je posebnež med kraškimi polji. Ne le da je eno najmanjših, preseneca tudi njegova usmerjenost sever–jug. Neobicajno je tudi, da nima stalnih vodnih tokov. Ti so v globini pod poljem, na nivoju, ki ga vzdržuje izvir Temenice v Luknji. Voda v podzemlju se po deževju dviga in pojavlja v globljih vrtacah, v katere prehaja skozi debele plasti kraške ilovice, vanje pa tudi ponika. Ob zelo visokih vodah se razmere spremenijo. Ob poplavi v zacetku novembra sem opazoval mocen vodni tok, ki je bruhal iz izvira Roje zahodno od Gorenjega Globodola. Iz drugega konca doline so pritekali tudi curki iz Okna in Gadine ter skupaj polnili poplavno jezero v depresiji okrog požiralnika Vdulah, kjer ponika vsa voda s severnega delapolja. Ko zacneodtok zastajati, se vodna gladinadvigne v globljih vrtacah pred Srednjim Globodolom. Domacini pravijo, da poplave tu nastajajo šele nekaj dni za padavinami. In od kod priteka voda v Globodol? Po obliki polja bi lahko pritekala s severne strani. Speleolog Gams razmišlja, da bi lahko sem nekdaj podzemsko pritekala Temenica, dokler ni našla današnje poti skozi Mirnopeško dolino. Globodolsko polje je namrec kar 60 metrov nižje od ponorov Temenice pri Ponikvah. Gotovo pa je Globodol povezan tudi s sosednjim Dobrniškim poljem, kjer ponika potok Žibršcica. Zadnje potapljaške raziskave ponora Mišnica so pokazale, da se podvodni rov presenetljivo usmerja po precnem prelomu proti zahodu – Globodolu. Tudi vodni tok v jami po vodni kolicini spominja na tok, ki je ob povodnji drl iz Roj. Odgovor na vprašanje bo mogoce dalo sledenje z barvilom, ki ga nacrtuje Jamarski klub Novo mesto v Mišnici. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 48/2016 Osrednja skalna gmota v pobocju Pendirjevke. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: HUDA PEC 28 O bajeslovni Hudi peci Skalne stene so na Dolenjskem redek naravni pojav. Vec jih najdemo na Gorjancih, na strmih pobocjih kotlastih dolin Pendirjevke in Kobile. Stene so najveckrat ostanki kompaktnih in trših dolomitnih gmot, ki jih je razgalila erozijska moc povirnih potokov. Ena takšnih je tudi Huda pec na zahodnem pobocju Pendirjevke pod Miklavžem. Do njenega vznožja pripelje globoka grapa istoimenskega potocka, v katerega naj bi po ljudskem izrocilu pritekala tudi voda iz Izera na Miklavžu. V spodnjem delu doline presenetijo apnenci. Skalno pobocje je mocno korodirano, številne skale so se zvalile v grapo, med njimi tudi nekaj balvanov, visokih do 4 metre. V strugi je opaziti tudi manjše zaplate lehnjaka. Potok ob višji vodi izvira pod nižjo previsno skalno steno, nad katero se odpre pogled na mogocen amfiteater skalnega ostenja Hude peci, ki pregrajuje dolino. Zatrepna stena je dolomitne sestave, široka okoli 120 metrov in visoka dobrih 40 metrov. Sestavljajo jo tri skalne gmote, predeljene z vmesnimi sedli. Najmasivnejša je zahodna, vzhodna pa prehaja v greben Hude peci. Na njej izstopa vec konicastih vrhov in nekaj skalnih zob. Stene v zavetju vlažnega gozda so porasle z razlicnimi mahovi in s praprotnicami, ovršni del ostenja pa z bukvami. Med njimi preseneca vec osamelih tis in bodik, ki so tu našla eno redkih zatocišc na Gorjancih. Ljudsko izrocilo Hudo pec povezuje s škratom Tausom, ki naj bi prebival v jami sredi stene. Hudobec je venomer strašil in nagajal ljudem. Pravijo, da naj bi ga prepodil zvon obnovljene bližnje Miklavževe cerkve. To so potrdili tudi pleterski patri, ki naj bi leta 1925 stesali visoko lestev in se povzpeli do zapušcene votline v steni. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 53/2020 NARAVNA VREDNOTA: JARCEV KAMEN 29 O Krvavem in Jarcevem kamnu z Gorjancev Bogato poselitveno preteklost Gorjancev izpricujeta tudi dva skalna osamelca: Krvavi in Jarcev kamen. Znamenitejši je Krvavi kamen ob križišcu gorjanskih cest na gozdnem obrobju pri Miklavžu. Gre za dober meter visok skalni samotar iz apnenca. Oznaceval naj bi mejo med posestmi pa tudi med sosednjima narodoma in religijama. O njem je zapisano pestro ljudsko izrocilo. Eno pravi, da so pri njem ob dolocanju meje živa zakopali nedolžno dekle in mladenica, njun grob pa oznacili s Krvavim kamnom. Drugo pripoveduje zgodbo o cloveškem pohlepu. Janez Trdina je zapisal, da so se Kranjci in Žumbercani pri dolocanju meje srecali pri kamnu. Ker se niso mogli zediniti o njenem poteku, se je vnel prepir, ki je prerasel v poboj, in cloveška kri je oblila kamen. VCerovem Logu vedo povedati, da je bilo ob dolocanju meje med Kranjci in Hrvati tudi neko dekle. Da se ne bi pozabilo, kje je meja, so ji odsekali prste. Dekle je bilo v resnici vila, zato je bil mejnik še dolga stoletja obarvan rdece. Ohranjeno je tudi izrocilo, da je bil pri kamnu zakopan zaklad, ki je na kresni vecer gorel z velikim plamenom. Zakopal naj bi ga neki tat, skrivnost pa je na smrtni postelji zaupal sojetniku v jeci. Ta se je napotil na Gorjance, izkopal zaklad, vendar mu na lahek nacin pridobljeno bogastvo ni prineslo srece. Drugi je Jarcev kamen, ob Vlaški poti na grebenu med dolino Pendirjevke in Kobile nad arheološkim obmocjem Zidani gaber. Erozijski procesi so na dolomitnem pobocju oblikovali vec skalnih osamelcev. Najizrazitejši je prav 10 m visok Jarcev kamen. Na koga se nanaša ime, nihce vec ne ve. Menda je del nekdanjega mesta Pendir, ki naj bi se ob povodnji zrušilo v dolino. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 31/2020 V soteski pod Pragom. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: KOBILA - DOLINA 30 V dolini Kobile Kobila je desni pritok Krke s povirjem na Gorjancih. Vspodnjem toku prek Šentjernejskega polja je zaradi klasicne regulacije njegova naravna podoba povsem degradirana. Pravo nasprotje je ohranjen zgornji tok, ki je eden najdragocenejših kotickov dolenjske narave. Oznacuje ga težko dostopen zaprt kotel povirnih dolin, vrezanih v krhka dolomitna pobocja, z razgaljenimi skalnimi stenami med globokimi grapami. Vdolino pripelje le ozka gozdna cesta do meje gozdnega rezervata, ki obsega povirni del doline. Do druge svetovne vojne sta krajši cas lesne zaloge izkorišcali dve pleterski žagi. Izsekali so mogocne bukove sestoje v spodnjem delu doline, medtem ko so višjeležeci termofilni sestoji listavcev s prevladujocim crnim gabrom in mestoma puhastim hrastom ostali nedotaknjeni. Dinamicen potok preseneca na vsakem koraku, saj moc hudournih voda kot za šalo prestavlja naplavine in strugo. Reliefno najbolj razgiban je koncni del pod Pragom, kjer se združi vec povirnih grap. Vlaški graben je vrezal dolino v pobocju Zidanega gabra, Tisovec s pritoki pa je na južni strani razgalil v globini skrite sklade apnenca. Vanje je zarezal globoko prebojno sotesko, ki obkroža dobrih sto metrov visok skalni pomol – Prag, na vrhu katerega je bila poznoanticna naselbina. Nekaj sto metrov dolga tesen se konca z zatrepom, ki ga Tisovec preci v nizu treh skocnikov. Nad Pragom smo spet na strmih dolomitnih pobocjih, ki se nadaljujejo vse do slemen Gorjancev na višini okoli 1000 m. Tu je tudi vodno zajetje, saj celotna dolina predstavlja pomembno vodozbirno obmocje. Vdolino vodita dve markirani poti: z Javorovice in Gorenjega Vrhpolja. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 4/2021 NARAVNA VREDNOTA: KOCEVSKI ROG - VRH 31 Kamnita roška trdnjava Na ovršnem, skoraj tri kilometre dolgem grebenu Kocevskega roga reliefno izstopata dva vrhova. Višji je seveda 1099 metrov visok Veliki rog, na severozahodni strani pa je nekoliko nižji Mali rog z 984 metri. Greben oznacujejo strma in z gozdom porasla pobocja ter izrazita skalnatost. Na Velikem rogu je postavljen razgledni stolp, s katerega se ponuja velicasten razgled nad vrhovi krošenj. Ceprav je nekoliko nižji Mali rog ostal v senci visokega soseda, pa ga presega po svoji geomorfološki atraktivnosti. Vzhodni vrh namrec obkroža okoli 20 m visoka skalna stena, tako da vrh deluje kot naravna skalna utrdba. Slikovit prizor na roškem pogorju nima tekmeca. Sprehod pod skalnim robom razkriva niz previsov, skalnih žlebov, na južni strani se je od sten celo locil višji skalni zob. Na osojni strani so na stenah opazne vecjezaplate sršaja, jelenovega jezikain sladke koreninice. Od dalec je bilo videti, kot da so se na težko dostopnih policah ohranile tudi tise, a so bile le jelke, ki so se zaradi težje dostopnosti tukaj uspele obraniti pred objedanjem jelenjadi. Zahteven relief in težka dostopnost se odražata tudi na manjši intenziteti gospodarjenja z gozdom, kar velja za vecji del grebena. Gozd ima ponekod kar pragozdni znacaj, še zlasti v okolici sten, kjer se je ohranil velik dežel odmrlih dreves, ki so za gozd in življenje v njem zelo dragocena. Da bi narava na vrhovih roškega pogorja dihala s polnimi pljuci in skladno z zakoni narave, so gozdarji vecji del izstopajocega ovršnega grebena opredelili kot ekocelico in jo izlocili iz gospodarjenja. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 3/2020 Prebojna soteska pod Starim gradom. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: LEŠNICA 32 V soteski Lešnice Lešnica je manjši levi pritok Krke pri istoimenski vasi pri Otoccu. Povirno dolino ima globoko vrezano v laporne vodonosnike med vinogradniškim gricevjem Trške gore in Grcevja. Tu se vanjo steka s strmih pobocij vec manjših potockov, ki jo postopno krepijo. Dinamicen potok, ki je nekdaj gnal tri mline, odlikujejo manjše brzice in tolmuni, na veliko mestih je opazno izlocanje lehnjaka. V spodnjem toku, kjer preide Lešnica na prepustne apnence, je njen geomorfološko najatraktivnejši del. Pod Starim gradom je vrezala dobrih 300 m dolgo in 50 m globoko prebojno sotesko, ki je tudi naravni branik gradu na skalnem pomolu nad dolino. Potok ustvarja slikovit niz skocnikov, brzic in tolmunov. Na tem odseku se vanj podzemsko steka tudi potok, ki ponika pri Crešnjicah. Pod sotesko se dolina razširi, tok umiri, pred izlivom v Krko pa se na krajšem odseku poglobi v kraški ravnik. Zgornji tok je ugoden za raka košcaka, izlivni del pa kot drstišce rib iz Krke, še zlasti podusti. Na reguliranem odseku pod avtocesto se je naselil bober, ki z zajezbo skuša renaturirati razmere. Vzadnjem obdobju domacini opozarjajo, da vodnatost potoka mocno niha, saj je struga dobršen del leta v spodnjem toku suha, pred tem pa je presihala le v najhujših sušah. Vzrok ponikanja so verjetno procesi zakrasevanja ob prelomnici pod Starim gradom, svoje doda tudi trend zniževanja letnih kolicin padavin. Opazen je tudi padec kakovosti vode, vzrok cesar so verjetno nezakoniti izpusti ter s pesticidi in z nitrati obremenjeni pritoki z Grcevja. Mogoce je prav zato opustelo tudi drstišce na izlivnem odseku. Do vstopa v sotesko vodi Grajska gozdna ucna pot. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 6/2021 NARAVNA VREDNOTA: TEMENICA 33 Luknja Luknja je izvirna dolina pri Precni, kjer že tretjic na površje pride najbolj znana dolenjska ponikalnica Temenica. V zakraselo obrobje Ajdovske planote je vrezala skoraj kilometer dolgo zatrepno dolino, ki naj bi nastala z vrušenjem stropa kraške jame. To se je v preteklosti gotovo zgodilo v zakljucnem delu, v katerem zeva kotlasta udornica premera 120 m z mrazišcem na dnu. Na njenem zahodnem delu je prek 50 m visoka stena v obliki amfiteatra, na vzhodnem robu pa nižji skalni pomol, na katerem so ruševine gradu Luknja. Pod njim je vodnat obrh Temenice, že davnega leta 1919 zajezen za potrebe prve novomeške hidroelektrarne. Vglobini izvirnega jezera so potapljaci zaman iskali prehod med skalnimi balvani v najmanj 2,5 km dolg podzemski tok, ki vodi do ponorov v Mirnopeški dolini. Izvir je eden izmed bolj vodnatih v porecju Krke. Povprecni pretok znaša 4,6 m3/s, kar je trikrat vec, kot pa jo ponika v Mirnopeški dolini. Verjetno Temenico v zaledju izvira obogati podzemska Žibršcica, ki odvaja vode iz Dobrniškega polja in Globodola. Z levega brega se v strugo stekata še dva izvira v ribogojnici, nekoliko nižje pa je bruhalnik pri Lukenjski jami. Vizviru Temenice pogosto naplavi cloveške ribice. Tu je bila najdena tudi redka vrsta jamske postranice Niphargus novomestanus, posebnost Lukenjske jame pa so poleg arheoloških najdb tudi zatocišca netopirjev. Luknja je ena tistih izstopajocih kotickov prepletene naravne in kulturne dedišcine, ki si ga je treba ogledati v živo. Že leta 1998 smo uredili krožno pešpot Luknja, opremljeno z informativnimi tablami. Najatraktivnejši del vodi cez ostenje udornice, kjer je tudi plezališce. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 3/2012 Eden redkih dolenjskih naravnih mostov. Foto: Andrej Hudoklin 34-Roški naravni most Naravni mostovi so na Dolenjskem redek naraven pojav, v slovenskem merilu pa sta najbolj znana Veliki in Mali naravni most, ki se pneta nad sotesko podzemskega toka v Rakovem Škocjanu. Nam najbližji so v Željnskih jamah pri Kocevju, kjer je med prepletom rovov, udorov in vhodov kar pet naravnih mostov. O tovrstnih pojavih lahko govorimo v primeru Velike knežje jame na Kocevskem rogu, miniaturno izvedbo najdemo tudi pred vhodom v jamo Djud (Zjot) pri Mali Lahinji in še kaki drugi jami. Pri nastanku naravnih mostov je prisotnih vec dejavnikov. Kljucno je preperevanje manj odpornih kamenin, pomembno vlogo pa imajo tudi vodna erozija in udori. Pred casom me je prijatelj Bogdan opozoril na pozabljen tovrstni fenomen v Kocevskem rogu. Prepustil sem se njegovemu vodenju. Od križišca Cink križ pri Podstenicah sva zakorakala po gozdni vlaki proti Cinku. Po dobrih 200 m blagega vzpona sva zakoracila v plitvo vrtaco. Nizko skalno obrobje na vzhodni strani gradi slikovit skalni most, zgoraj dolg skoraj 10 m. Spodnji lok v razponu meri dobrih 6 m, visok je okoli 1,5 m, debelina pa znaša dober meter. Stoj in glej. Opazovalec bi v profilu skalnih zob na vrhu mostu lahko prepoznal celo zmajev rep ali njegovo glavo. Videti je, da je most ostanek nekdanje kraške jame, katere strop se je zaradi korozijskega raztapljanja apnenca v dolgi geološki zgodovini preprosto raztopil. Ce vemo, da se kraško površje v naših podnebnih razmerah zaradi korozije v milijonih let lahko zniža tudi do 50 m, to ni nic nenavadnega. Skalna struktura je še naprej izpostavljena naravnim procesom. Najvecjo grožnjo ji predstavlja padec bližnjih dreves, ki bi lahko prekinili njegovo kljubovanje casu. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 1/2023 NARAVNA VREDNOTA: OTOCEC - LEHNJAKOVE STRUKTURE 35 Lehnjakovi pragovi na Otoccu Lehnjak, naravni fenomen reke Krke, se v nasprotju z zgornjim tokom, v katerem se izloca v obliki višjih pregrad, v spodnjem toku izloca iz recne vode, nasicene z raztopljenim apnencem v obliki obsežnih talnih podvodnih pragov. Vecje zaplate, ki prerašcajo recno strugo, plitvo pod površjem, so opazne pri Lešnici, Otoccu in pri Kostanjevici na Krki. Najslikovitejši je okoli 2,5 km dolg odsek od vasi Otocec do gradu Struga, kjer padec znaša dobre 4 m. Recni strmec umirja visok jez nad gradom, tako da izlocanje apnenca na vodnih mahovih ni moteno. Posebnost odseka so otoki, ki predstavljajo nadgradnjo lehnjakovih pragov, na katerih se je ustavilo plavje in naselilo rastlinstvo. Oba vecja otoka nad jezom so še po drugi svetovni vojni redno kosili, seno pa odvažali s colnom. Ob srednjem vodostaju lahko na odseku naštejemo skoraj 30 otockov. Vecina je manjša, najvecji med njimi pa je grajski otok, ki je bil v srednjem veku zaradi strateškega pomena gradu od obale locen s prekopom. Nastajanje otokov je dinamicen proces, saj jih visoka voda vedno znova preoblikuje z odnašanjem brežine, zarast na otokih pa zaustavlja plavje in utrjuje krhke brežine. Plovnost so vcasih ponekod zagotavljali z izsekavanjem lehnjaka, ki je bil cenjen gradbeni material. Zaradi intenzivne rasti podvodnih pragov, dvigovanja dna in rasti otokov so na odseku opazni procesi bocne erozije. Najbolj je na udaru brežina nad gradom Struga. Naravne hidrološke procese skušamo na odseku v cim vecji meri ohranjati; izjema so grajski otok in odseki ob obrežnih cestah. Pestrost habitatskih razmer in še zlasti izjemna strukturiranost recnega dna z lehnjakovi pragovi omogoca razcvet bentosa – številnih vodnih nevretencarjev, na katerih sloni prehranska osnova rib in vodnih ptic. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 15/2001 Soteska s skocniki je najizrazitejša pri Klevevžu. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: RADULJA 36 Soteska Radulje Radulja je eden bolj vodnatih levih pritokov Krke, s 33 km pa tudi eden najdaljših. Izvira v zahodnem delu Raduljskega hribovja, kjer se vanjo steka vec manjših pritokov z mokronoških gricev. Za Štatenberško dolino se prek Krškega hribovja prebija v 7 km dolgi globoki in težko dostopni soteski, vzdolž katere se spusti za okoli 180 m. Sprva ob Radulji še lahko poteka lokalna cesta, v nadaljevanju okrog Homskega hriba pa je dolina skoraj nedostopna. Tu je tudi najizrazitejša, saj so pobocja visoka do 140 m. Potok je v skalno osnovo vrezal dinamicno strugo z opaznimi procesi globinske erozije. Ponekod jo prekinjajo nižji pragovi, številne skalne samice in nanosi grušca, zvaljenega s pobocij. V geomorfološkem pogledu je najbolj izstopajoc zakljucek soteske pri Klevevžu. Pod gricem nekdanjega gradu Klevevž namrec Radulja ob Šmarješki prelomnici zareže v sklade apnenca okoli 100 m dolgo tesen z znacajem vintgarja. Dobrih 15 m višinske razlike premaguje s slikovitim nizom šumecih skocnikov in brzic, ki so dali ime gradu Klevevž (Klingenfels) – zveneca skala. Vodni tok se umiri v akumulaciji nekdanjega grajskega mlina. Na desnem bregu pod sotesko je obzidan izvir Klevevška toplica, s temperaturo vode od 20 do 25 °C, v ostenju grajskega hriba pa se odpirata vhoda v Zgornjo in Spodnjo Klevevško jamo z jamskimi termalnimi izviri. Pod Klevevžem prestopi potok v spodnji tok, za katerega sta znacilna umirjen tok in zmeandrirana struga. Najizrazitejša poplavna odseka sta v Zdravcih nad Škocjanom ter na izlivnem odseku pod Hudenjami, kjer je potok že pod vplivom poplavnih vod reke Krke. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 2/2004 NARAVNA VREDNOTA: ROŽEŠKA KOLIŠEVKA 37 Rožeška koliševka – Globocica Slovenska kraška terminologija za koliševko pravi, da je to vec deset metrov globoka in široka globel, obicajno s skalnim, prepadnim pobocjem in z vidnim dnom. Prevladuje mnenje, da so koliševke nastale z udorom stropa nad vecjo podzemno votlino. Rožeška koliševka, imenovana tudi Globocica, leži na vzhodnem pobocju Pogorelca pod razvalinami gradu Rožek pri Podturnu. Kroglasta udorna jama s premerom okoli 130 m je globoka 53 m, dno pa prekrivajo veliki skalni bloki, ostanki nekdanjega stropa. Med njimi lahko opazimo številne razpoke, iz katerih piha hladen zrak, kar kaže na povezanost koliševke z nižjeležecim podzemskim tokom Radešce. Severno in vzhodno pobocje zapira prepadna stena, medtem ko so druge strani položnejše in prekrite z bolj ali manj debelo plastjo podornega materiala. Stalni temperaturni obrat tako na dnu ustvarja edinstvene mikroklimatske razmere. Te omogocajo obstoj naravnega mrazišcnega smrekovega gozda (Asplenio-Piceetum), ki se je tu ohranil kot ostanek iz zadnje ledene dobe. Globocica je verjetno eno najnižje ležecih nahajališc naravnega smrekovega gozda ne le v Sloveniji, ampak tudi v srednji Evropi, saj visoka talna in zracna vlaga, daljše zadrževanje snežne odeje ter kratko vegetacijsko obdobje preprecuje uveljavitev dinarsko-ilirskim flornim elementom, ki sicer porašcajo roške gozdove. Zaradi naravne ohranjenosti, reliktnosti in izoliranosti naravnega smrekovega gozda ima koliševka naravovarstven in znanstvenoraziskovalni pomen, njeno »nedotakljivost« pa ji omogocata status naravne vrednote državnega pomena in gozdnega rezervata. Denis Žitnik, Dolenjski list, 2/2013 Dinamicna struga potoka. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: SOVPAT 38 Sovpat, hudournik iz ucbenika Ce se peljemo prek cestnega mostu pri Pangrc Grmu pod Gorjanci, lahko s kotickom ocesa pod mostom opazimo zanimive strukture, ki jih je potok Sovpat oblikoval v maticni kamniti osnovi. Akljub temu si ne moremo niti predstavljati, kaj vse skriva Sovpat gorvodno. Voda sramežljivo prihaja na plano v vec pahljacasto razporejenih povirnih krakih severno od košenic pri Rutah. Posamezni kraki se kmalu zacnejo združevatiin v zelo strmih pobocjih so vidni zametki pravega hudournika. Strmec se kmalu umiri in do ceste, ki vodi proti Sajovicu, v strugi in ob njej ni izrazitejših erozijskih oblik. Takoj pod mostom na omenjeni cesti pa Sovpat postane pravi »hudournik iz ucbenika«. Opazujemo lahko slapišca, brzice, kamnite spodmole, kotlice premera do 1 meter, tolmune ... Sovpat premore celo pravi pravcati slap, kar je na obmocju jugovzhodne Slovenije zelo redek naravni pojav. Na vsaki, še tako majhni uravnavi voda odlaga material razlicne velikosti, ki ga transportira s pobocij Gorjancev. Med prevladujocim apnencem in dolomitom lahko opazimo tudi breco. Pod Sv. Miklavžem (oz. Šmiklavžem) prejme Sovpat levi pritok, ki tik pred izlivom ponikne na razdalji približno 100 metrov. Zelo zanimivo je, da ima Sovpat že nekaj sto metrov dolvodno od povirja tudi v sušnih obdobjih stalen in razmeroma velik pretok. A velike skalne gmote v strugi opozarjajo, da je v casu visokih voda potok bolje opazovati z varne razdalje. Pod Pangrc Grmom se z desne vanj izliva Babni potok, s katerim sta dotrajan prodni zadrževalnik zasula z naplavino. Le nekaj deset metrov dolvodno od zadrževalnika se Sovpat izliva v Klamfer, a to je že druga zgodba. Matej Simcic, Dolenjski list, 18/2015 NARAVNA VREDNOTA: TEMENICA 39 Najdaljša dolenjska slepa dolina Temenica je ena bolj znanih dolenjskih ponikalnic, saj na svoji poti do izliva v Krko kar dvakrat ponikne. Dobršen del tece po temacnem kraškem podzemlju, zaradi cesar je reka verjetno dobila ime. Prvic se to zgodi pod Trebnjem, kjer pri Dolenjih Ponikvah z dolomita preide na pretrte apnence in postopno ponikne v štirih požiralnikih, imenovanih rupe. Koncni rupi sta obzidani in zamreženi, vanju pa voda pada v nekaj metrov visokem slapu. V ponorih so odložene debele plasti mulja, pomešane z naplavljenimi odpadki, s katerimi je zatrpan sifon. Od tu dalje tece podzemsko, po nedostopen podzemlju in po 1,75 km zracne razdalje izvira v 20 m nižjem Zijalu v Mirnopeški dolini. Za ponori se na zakraselem ravniku nadaljuje najdaljša dolenjska slepa dolina, široka do pol km, ki se konca pod hribom Sveta Ana. Po njenem razgibanem dnu poteka sprva regulirana in v nadaljevanju zmeandrirana fosilna struga, vzdolž katere je nanizanih 21 ponorov. Ob njih je zanimivo po dolgotrajnem deževju, ko se zacne visokovodni val prelivati v nekdanjo strugo. Narasla voda pometa strugo in zaliva ponikve, ki se ob narašcanju vode spremenijo v bruhalnike. Fosilna struga se obicajno napolni v dolžini 2 km in ponika v okolici 17 m globokega Velbanega kevdra. Za njim je še okoli 0,5 km struge, povsem zarasle z gozdom, ki se zakljucuje v koncnem ponoru Risanica. Prek 10 m dolga vhodna razpoka se preveša v prav toliko globoko dvorano. V odtocnem sifonu je nivo podzemske vode okoli 20 m nižji kot v Rupah, raziskan pa je do globine 17 m. Do stoletne poplave 19. septembra 2010 smo biliprepricani, da je visoke vode Risanice ne dosežejo vec, a narava vedno preseneca. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 51/2022 Pogled na udornico z višine. Foto: Marko Pršina NARAVNA VREDNOTA: PUGLED - UDORNICA -40Vodenica – udornica pri Pugledu Dandanes grmovje in drevesa dobivajo bitko s clovekom na nekdaj vzdrževanih travnikih in pašnikih. Tako se dogaja, da gosta zarast marsikje spretno zakriva oblikovanost površja. Verjetno le malokdo pozna Vodenico (oz. Vodenice), ki se nahaja med vasicama Pugled in Brezje, južno od Semica. Kaj sploh je udornica? Gre za depresijo na kraškem površju, ki nastane zaradi udora stropa jamskega prostora ali pa s pocasnim raztapljanjem kamnine nad jamskimi rovi. Udornice so torej po obliki podobne vrtacam, le da so veliko vecje. Vodenica pri Pugledu se ponaša s premerom okoli 300 m in globino cez 50 m, kar nanese vec kot 1,76 milijona kubicnih metrov prostora. VVodenico bi torej lahko pretocili vodo iz kar 680 olimpijskih bazenov. Tudi ves cement, ki je vgrajen v vse zapornice Panamskega prekopa, je ne bi napolnil do vrha. Je najvecja udornica v Beli krajini, po svoji prostornini pa spada med 40 najvecjih udornic v Sloveniji. Proti njenemu dnu vodi ozka in naceta pot po vzhodnem pobocju, na severnem pobocju pa so vidne sledi polzenja zemljine proti dnu. Blizu najnižje tocke je vecja uravnava, ki samo še poudari velikost tega naravnega pojava. Ce pa raziskujemo še naprej, lahko v južnem delu Vodenice odkrijemo najnižjo tocko. Po njej tece kratka struga, ki pa jo le izjemoma napolni voda – od tod najverjetneje tudi ime. Spust po strmih pobocjih na dno te izredne storitve narave nudi cloveku priložnost, da se zave svoje majhnosti, poleg tega pa do tam ne prodre zvok tovarn, avtomobilov ali drugih motecih dejavnosti – le telefon je treba izklopiti (možgani se namrec sami). Matej Simcic, Dolenjski list, 10/2015 Ljudsko izrocilo pravi, da naj bi kamen semkaj pritovoril sam vrag. Foto: Andrej Hudoklin -41 Vražji kamen na Poljanski gori Vecji skalni osamelci so na dolenjskem kraškemu površju razmeroma redek naraven pojav. Eden vecjih je prav Vražji kamen na Poljanski gori. Stoji ob stari makadamski cesti, ki vodi od Bistrice nad Doblicami prek grebena Poljanske gore v Koprivnik in Poljansko dolino. V pobocju nad njim so pred casom zaceli odpirati kamnolom plastnatega sivega mikritnega jurskega apnenca, ki pa je opušcen. Izstopajoc in slikovit naravni pojav dodatno oznacuje visokorasla bukev na njegovi severni strani. Osamelec je dobrih 5 m visok skalni blok, katerega stranicev tlorisu merijodobre tri krat štiri metre. Gradi ga vsaj pet rahlo nagnjenih skladov jurskega apnenca. Lezike med njimi so dobro vidne le z južne strani, medtem ko z drugih deluje kot kompaktno zlita gmota. Najbolj korozijsko pretrta je zgornja plast, iz katere izrašca vec manjših bukev. Južni obraz kamna deli vertikalna razpoka, razpiranje katere povecuje ena izmed vrašcajocih bukev. Nastanek samotarjev je povezan z naravnimi procesi zniževanja kamninske podlage, pri cemer je poleg denudacije, erozije in mehanicnih procesov na krasu še zlasti pomembno kemicno raztapljanje apnenca. Vecji del kamninske strukture Vražjega kamna daje vtis odpornejše kamnine, ceprav je videti, da je pri njegovem nastanku verjetno pomembna vlogo odigrala tudi gradnja ceste, ki ga je odrezala od pobocja. Ljudsko izrocilo pravi, da naj bi kamen semkaj pritovoril sam vrag. Izruval ga je iz enega od jezov na reki Kolpi, da se je mašceval skopemu mlinarju. O tem pricajo še danes vidne sledi dveh oprtnic, ki sta se ob prenosu zažrli v južno stran balvana in ovršni del skale. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 2/2016 Slikovita kulturna krajina znacilnega plitvega krasa z obdelanimi vrtacami. Foto: Tomislav Urh NARAVNA VREDNOTA: VRHOVSKE VRTACE -42Vrhovske vrtace Vrtaca oz. draga, kot jo imenujejo Belokranjci, je ena najznacilnejših površinskih oblik na kraškem površju. Gre za lijakasto okroglo kotanjo, katere globina je navadno manjša od širine na vrhu oboda. Na dnu vrtace je zaradi dolgotrajnega spiranja po navadi plast bolj ali manj rodovitne zemlje, zato so bile na skromnem kraškem svetu skoraj vse vrtace na dnu obdelane. Njihova gostota je odvisna predvsem od sestave kamnine in oblikovanosti reliefa. V Beli krajini, kjer je gostota vrtac tudi v slovenskem merilu velika, so najslikovitejše pri vasi Vrhovci. Na obmocju med vasema Vrhovci in Marindol ter staro cesto Preloka– Adlešici, velikem komaj dober kvadratni kilometer, lahko naštejemo prek 150 vrtac. Zaradi izjemne gostote vrtac in prepoznavnega vzorca rabe tal ima to obmocje status naravne vrednote. Povprecni premer dna teh vrtac je okoli 20 m,globina pa od 5 do 10 m. Pobocja vrtac so ravno še toliko položna, da je mogoc dostop s kmetijsko mehanizacijo. Marsikatera obdelana vrtaca opravlja funkcijo vrta. Pogost, a za kmetovalce neprijeten pojav je toplotni obrat. O njem govorimo, ko hladen zrak spolzi po pobocju vrtace na njeno dno in pri tem izpodriva toplejši zrak. Zracni pogled na naravni mozaik vrtac nam razkrije zanimiv pogled na kulturno krajino znacilnega plitvega krasa, bolj zasanjani opazovalci pa lahko v številnih vrtacah opazijo stopinje velikih dinozavrov ... Matej Simcic, Dolenjski list, 29/2012 Razgaljena kamninska osnova je posledica vec clovekovih aktivnosti. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: VRTACA PRI SEMICU – IZDANJEN KRAS -43 Kamniti gozd pri Vrtaci Prizori razgaljenih kraških tal v Beli krajini so bili nekdaj veliko pogostejši kot danes, ko jih najveckrat razkrivajo pašniki z drobnico. Veliko nekdanjih skalnatih pašnikov se je zaradi opušcanja rabe zaraslo z gozdom, nekatere pa so ocistile agromelioracije. Najslikovitejši primer razgaljene kamninske podlage na robu belokranjskega kraškega ravnika je nad vasjo Vrtaca pri Semicu. Skoraj dva hektara velikazaplata je gosto posejana s skalami raznih oblik, ki tvorijoprave skalne grebene ali pa nastopajo kot skalni osamelci, visoki tudi do nekaj metrov. Tovrstne skalne formacije imenujemo tudi skalna rebra ali kamniti gozd. Površina je v naravi pašnik brez grmicevja. Geološka karta pravi, da jih gradijo apnenci spodnje kredne starosti. Na vec kamnih so vidni ostanki rudistnih školjk. Površina vecine kamnov je bolj ali manj gladka. To pomeni, da se je oblikovala v zemlji, cetudi je od razgaljenjaminilo verjetno vec stoletij, ce ne tisocletij. Sledovi korozijske razjedenosti, plitvih škrapelj in manjših kotlic so opazni le na nekaterih zgornjih delih kamnov, ki so bili dalj casa na površju. Razgaljena kamninska osnova je posledica vec clovekovih aktivnosti. Zacela se je z izsekavanjem gozda, ki s koreninskim sistemom zadržujeprst na kraškem pobocju. Po poseku je humus izpostavljen hitremu razkroju, padavinska voda ga izpira, erozijske procese pa pospešuje paša drobnice. Slikovit prizor razkriva, kako so videti kraška tla, kjer jih še prekriva zemlja, in opozarja, da rodovitna prst s pobocij neusmiljeno odnaša erozija. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 46/2018 Steno slapu pokriva kak meter debela plast lehnjaka. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: ZAPECJE -44-Slap Zapecje Zahodno od Senovega se v gricevnate grebene Dovškega zajeda povirna dolina Lambrešcice, pritoka Senovskega potoka pred izlivom v Savo. Razmeroma vodnat potocek se napaja na prevladujocih lapornatih pobocjih. Pod osamelo domacijo Zapecki potok preci ozek pas miocenskega litotamnijskega apnenca, v katerega je vrezal izrazito grapo z velikim strmcem. Premaguje jo z vec nižjimi skocniki, visokimi do nekaj metrov in slikovitim slapom Zapecje. Za nastanek dobrih 8 m visoke vertikalne stopnje slapu je kljucen precni prelom, ob katerem se dviguje skalna stena, ki pregrajuje dolino na vstopu v grapo. Potok jo je v osrednjem delu vzdolž toka delno erodiral, na desnem bregu pa je stena v veliki meri ohranjena. Voda se prek stopnje preliva v do dva metra širokem pršecem pramenu in pada v plitev tolmun. Steno slapu pokriva lehnjakova obloga, široka okoli tri metre, in kot je videti nad gladino tolmuna, je debela vsaj kak meter. Za nastajanje lehnjaka je kljucen mah, ki porašca vecji del omocenih površin. Obarjanje apnenca iz nasicene vode omogoca fotosinteza, ki zniža parcialni tlak CO2 v vodi. Zaradi rasti lehnjakovega stožca pa se slap celo dviguje. Slap je hidrološka posebnost nizkega Senovskega gricevja. Ob znanih Bohorskih slapovih je eden redkih tovrstnih pojavov, zatoga velja obiskati. Dostop iz Senovega je oznacen, do vznožja slapu pa je spust prek zahtevne stene tudi varovan. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 8/2020 Pod mogocno 35 m visoko skalno pecino je vstop v potopljene vodne rove. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: ZIJALO – IZVIR TEMENICE -45 V Zijalu Zijalo je slikovita izvirna dolina reke Temenice, ki se na severnem obrobju Mirnopeške doline zajeda v južno pobocje Svete Ane. To je drugi izvir Temenice, ki ponika v slaba 2 km oddaljenih Dolenjih Ponikvah. Ob prehodu na mocno prepustne apnence izginja v vec požiralnikih vzdolž struge. Najvecji del vode požirata obzidani Rupi. Poplavne vode obcasno napolnijo tudi fosilno strugo, v kateri sta raziskana dva vecja ponora – Velban kevder in koncni ponor Risanica. Kje si je utrla reka pot pod Sveto Ano, lahko samo ugibamo. Odgovor lahko ponudijo le raziskave izvira v Zijalu, kjer je pod mogocno, 35 m visoko skalno pecino vstop v potopljene vodne rove. To je pravzaprav visokovodni bruhalnik, niz stalnih izvirov je nižje v strugi med podornim skalovjem. Izvir v Zijalu so leta 1993 raziskali potapljaci in odkrili kar 63 m dolg podvodni rov, širok do 10 m, ki se zlagoma spušca do globine 11 m. Prodor v globino je takrat preprecila kalnost. Podzemska povezava do slab kilometer oddaljenega ponora Risanica na severni strani Svete Ane še vedno ostaja izziv. Tudi v njej potapljaci na dnu 17 m globokega sifona zaradi zamuljenosti niso našli poti naprej. V steni nad izvirom sta dve manjši kraški jami: Fantovska luknja, v katero naj bi se vcasih skrivali vojaški obvezniki, ter spodmol Ajdovska jama v Zijalu s sledmi poselitve. Ljudsko izrocilo, ki ga je zbral domacin Alojz Kastelic pravi, da naj bi v peciniv preteklosti živele divje cebele. Zijalo so zato imenovali Medena pecina, Medna Pec, tudi Honigstein, iz cesar naj bi nastala izpeljanka Mirna Pec. Turisticno društvo Mirna Pec je leta 1996 uredilo pešpot Od Zijala do Sv. Ane, ki jo je vredno obiskati. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 9/2002 Kasiopeja, Poljanska gora. Foto: Marko Pršina KRAŠKI svet Pretežni del Dolenjske ima kraški znacaj. Zaradi poklinske prepustnosti apnencev prevladuje podzemeljsko pretakanje vode in raztapljanje kamnin, zaradi cesar so razvite znacilne površinske in podzemeljske oblike. Na obmocju novomeške enote zavoda je bilo do leta 2021 raziskanih vec kot 1.800 kraških jam. Skladno s slovensko zakonodajo imajo vse podzemne jame status naravne vrednote in so kot naravno javno dobro v lasti države. Na visokem dinarskem krasu Kocevskega roga s Poljansko goro ter Gorjancev z Radoho je raziskanih najvec kraških jam. Med njimi prevladujejo korozijska brezna. Najgloblja je Caganka (485 m) na Poljanski gori, na Kocevskem rogu Cink križ s 185 m, na Gorjancih pa so raziskave Gorjanca segle pod 300 m. Posebnost obmocja so udornice, med katere prištevamo tudi ledenici na Kuncu in Jelenici. Nedostopni podzemski tokovi pod roškim masivom se odpirajo v izvirih Doblicice in Obrha pri Podturnu, najobetavnejši pa je Dihalnik Šice pri Dvoru (1000 m dolžine); v nedrje Gorjancev najdlje seže Kostanjeviška jama (1870 m). Nekoliko nižja je zakrasela planota Suhe krajine. Na zahodnem delu so doma številni skedenjci, ki govorijo o nekdanji rabi jam, najslikovitejše pa je Šolnovo brezno (128 m) pri Hinjah z jezeromujete vode na dnu. Vzhodni Suhi krajini dajeta prepoznavnost Dobrniško in Globodolsko kraško polje, ki ju povezuje podzemski tok Žibršcice, dostopen v ponoru Mišnice, ter Ajdovška planota z Veliko in Malo Prepadno. Vodne jame so znacilnost kraških ravnikov, na katerih je gladina kraške vode razmeroma blizu površja. V podolju ponikalnice Temenice je vec nepreplavanih sifonov v zaledju Zijala, nedostopno pa ostaja zaledje izvira v Luknji. Z novomeškega kraškega ravnika se steka vec potokov, ki so v zakraselo podlago vrezali doline s presihajocimi tokovi, med maloštevilnimi jamami je najdaljša Rupa na Brodu (650 m). Najobsežnejši je belokranjski kraški ravnik. Vodnih jam na ravniku ni veliko, vecina se ob plitvih podzemskih tokovih hitro zakljuci v rovih, zalitih z vodo. Daljši sta Jelenja jama (214 m) in Bezgovka (92 m), med izvirnimi jamami ob Kolpi pa Kobiljaca (360 m) pod Špeharji in Jama v kamnolomu (120 m) pri Ucakovcih. Ne smemo pozabiti na osamljenikras Krškega hribovja, kjer je poleg zanimivih ponikalnic tudi nekaj izstopajocih jam: Spodnja Klevevška jama z edinim termalnim jamskim izvirom in arheološko pomembna Ajdovska jama pri Nemški vasi s fosilnimi ostanki ledenodobne favne. 46 Netopirji iz Ajdovske jame praznujejo 47 O Ajdovski jami v Bajerjih 48 Globine Kocevskega roga in Poljanske gore 49 Caganka se bliža globini 500 m 50 Odpiranje izvira Žibršcice 51 Jama v Dovcku, krasotica med jamami 52 Obnovili vhodni zid v Jazbino 53 O jamah na belokranjskem ravniku 54 Potok Globocec pri Vavti vasi 55 Kipina jama 56 O vragu iz Kobiljace 57 Kontec skedenjc 58 Kostanjeviška jama 59 Kotarjeva prepadna še vedno buri duhove 60 Ledena jama pri Kuncu brez ledu 61 Levakovo jamo je odprlo neurje leta 1937 62 Lukenjska jama 63 Ponorni slap v Mišnici 64 Posebnost potoka Jamnik 65 Skrivnost Pumpe v Dobravicah 66 Radoška jama 67 Naše edine jamske toplice na Klevevžu 68 Drobnovratnik iz Velike jame nad Trebnjem 69 Velika Knežja jama 70 Velika in Mala Prepadna 71 Božakovski Zdenec in Vidovec 72 Jamski medvedi s Poljanske gore 73 Belokranjski zjoti Spreletavanje porodniške gruce ob vznemirjenju. Foto: Bernardka Zorko NARAVNA VREDNOTA: AJDOVSKA JAMA PRI NEMŠKI VASI -46Netopirji iz Ajdovske jame praznujejo Tudi netopirji imajo svoj praznik; zaznamujemo ga v okviru septembrske mednarodne noci netopirjev. To je priložnost, ko opozorimo na pomen ene bolj ogroženih skupin sesalcev in njihovih obcutljivih zatocišc. Primer do netopirjev prijazne rabe poznamo v Ajdovski jami pri Leskovcu, kjer se turisticni ogled zaradi njihovih kotišc izvaja le pozimi, med njihovo odsotnostjo. Jama se odpira z dvema vhodoma na dnu kraškega dola Podjama in je dolga 140 m. Oba pripeljeta v visoko obokano osrednjo dvorano, nadaljevanje pa je zasul obsežen podor. Jamo je oblikoval vodni tok, ki se je v procesu zakrasevanja preselil v globino. Ob povodnji voda priteka iz bruhalnika pod vhodom. V njegovem zaledju je prek 60 m dolg vodni rov. Jama je pomembna arheološka lokaliteta, saj je v mlajši kameni in bakreni dobi služila kot grobišce in svetišce, pred tem tudi kot brlog redke vrste jamskega medveda Ursus landinicus. Vhoda sta bila zaradi najdb zaprta; leta 2001 je bila jama urejena za ogled, leta 2022 pa so bile obnovljene vhodne rešetke in pot ogleda. Kot ena redkih jam na zaplati osamelega krasa v Krškem hribovju slovi kot eno kljucnih regionalnih zatocišc netopirjev. Konec aprila se v jami oblikujeta porodniški gruci južnih podkovnjakov (do 350 samic) in vejicatih netopirjev (do 150), za namecek pa se vanjo zateka še okoli 100 dolgokrilih netopirjev. Vrhunec dogajanj je junija ob kotenju mladicev, ki se do septembra osamosvojijo. Najvec frfotanja v jami je prav septembra, ko se materam in narašcaju med parjenjem pridružijo še samci. Vecerno opazovanje izletavanja netopirjev iz jame je svojevrstno doživetje. Dogodek je kot že nekajkrat potekal v organizaciji Zavoda Svibna. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 36/2016 Pravijo, da jama vodi cez hrib vse do Radulje. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: PECINA V BAJERJIH -47O Ajdovski jami v Bajerjih Ajdovska jama, imenovana tudi Pecina v Bajerjih, je majhna, a zanimiva jama v slikoviti dolini Bajerji. Najdete jo severno od gradu Hmeljnik nad Karteljevim. Za njim se skoraj 500 m visok greben postopno prevesi v povirne grape Bajerja. Dobra 2 km dolga dolina je nastala na lapornih vodonosnikih; usmerja se proti zahodu, erozijski procesi pa so jo poglobili za skoraj 100 m glede na okoliški teren. Vzakljucnem delu doline je potok ustvaril do 100 m široko uravnavo. Pozornost vzbuja niz šestih zaporednih precnih zemljenih jezov, ki pregrajujejo dolino. Zgradili so jih lastniki gradu Hmeljnik, vendar ni videti, da bi zajezitve kdaj delovale. Legenda pravi, da naj bi jih postavili v zahvalo dobri vili, ki je cuvala podzemske zaklade v Ajdovski jami in pomagala ljudem. Dolina se slepo zakljucuje ob stiku laporne podlage s krednimi apnenci pod vecjo zatrepno skalno steno. Pod njo je niz ponorov, nad njimi pa vhod v Ajdovsko jamo. Jama je nekdanji ponor Bajerja, rov je znacilno erozijsko oblikovan, širok dober meter in povprecno tudi toliko visok. Usmerja se proti vzhodu, zakljuci pa se po dobrih 50 m ob precnem prelomu, kjer je voda zatekala v globino. Ta gotovo odteka proti Radulji, verjetno v enega izmed izvirov bližnje Semejce, o cemer govori tudi ljudsko izrocilo. Veliko presenecenje je leta 1992 vzbudila najdba enega redkih kostnih fragmentov jamskega medveda na Dolenjskem. Arheološki pregled je izpostavil tudi sledi prazgodovinske poselitve, na kar opozarja tudi ljudsko poimenovanje jame, v kateri naj bi prebivali Ajdi, predniki ljudi. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 47/2022 Vhodna vertikala v breznu Cink križ pri Podstenicah je globoka kar 104 m. Foto: Tomaž Grdin NARAVNA VREDNOTA: CINKOV KRIŽ -48 Globine Kocevskega roga in Poljanske gore Kocevski rog je osrednje dolenjsko dinarsko hribovje, ki se proti jugu nadaljuje v nekoliko nižji greben Poljanske gore. Za obmocje je znacilen visoki dinarski kras, nastal na prevladujocih jurskih in krednih apnencih. Obmocje sekajo številni prelomi dinarske smeri in precnih smeri. Površje je mocno zakraselo, razvite so številne kraške oblike, od suhih dolin, kraških kotanj, vrtac, udornic do kraških jam. Teh je bilo do zdaj raziskanih prek tisoc, med njimipa prevladujejobrezna. Povprecna globina je okoli 20 m, le redka brezna, ki so nastala ob izrazitejših lokalnih prelomih, sežejo prek globine 100 m. Vecinoma so korozijskega nastanka. Izjemi sta dolenjska rekorderka Caganka (475 m), v kateri na globini 250 m sledimo fosilni vodni rov, in Lijak pod Grintovcem (138 m), ki se razvija ob ponornem toku s flišne zaplate. Manjši lokalni vodni tokovi, ki poglabljajo brezna, so tudi v Odvodnici (148 m) blizu Caganke in Štirnici (205 m) pri Derohu. Kot kapniški lepotici sta sloveli Ahnenloch (118 m) pri Pogorelcu in Kašcica (110 m) nad Zapudjem. Nova odkritja izpostavljajo Esmeraldo (96 m) pri Tanci gori, kraljica vseh pa naj bi bila pravkar odkrita Majhovka (125 m) nad Sotesko, v kateri slapovi sige padajo do jezera na dnu. Vtehnicnem pogledu je najzahtevnejši Cink križ (185 m) pri Podstenicah, dolga leta najgloblje roško brezno, s 104 m globoko vhodno vertikalo. Globinski potencial do podzemskih tokov, ki se pretakajo pod roškim masivom proti Krki in Kolpi, znaša od 600 do 800 m, a se želja raziskovalcem še ni izpolnila. Še najbliže temu je Caganka, kjer se na globini okoli 450 m že zacenjajo odpirati vodoravne pasaže, ki kažejo odtok proti izviru Doblicice. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 39/2022 Lušcenje skladov apnenca s stropa Južnega rova. Foto: Peter Gedei NARAVNA VREDNOTA: CAGANKA -49Caganka se bliža globini 500 m Brezno Caganka je s trenutno globino 485 m dolenjska rekorderka. Leta 2008 so jo odkrili novomeški jamarji na severnem pobocju mocno zakrasele istoimenske vzpetine na grebenu Poljanske gore, na nadmorski višini 690 m. Lokacija sodi v hidrogeološko zaledje belokranjske Doblicice, z izvirom na nadmorski višini 140 m, tako da ima brezno okoli 550 m globinskega potenciala. Skromno vhodno brezno po vrsti štirih notranjih zasiganih vertikal pripelje v globini 200 m do nekdanjega vodnega rova (Južni rov) vecjih dimenzij. Rov, zapolnjen s podori in sedimenti, se postopno dviguje proti površju. Dolg je skoraj kilometer; zaznamuje ga niz vecjih podornih dvoran z ozkimi vmesnimi prehodi. Na odtocni strani se Južni rov zakljucuje v mogocnem breznu Game Over. Njegov stropni kamin je bil preplezan do višine 178 m in se zakljucuje blizu površja. Nadaljevanje v globino je bilo odkrito na dnu brezna, kjer je bil razširjen vstop v ozek meander. Ta se skozi vrsto ožin stopnicasto poglablja proti magicni globini. Pod 400 m se zacno pojavljati horizontalno usmerjeni rovi, do katerih so segle tudi zadnje poplavne vode. Tu se ponuja vec nadaljevanj. Eno je zastalo v neprehodnih ožinah, drugo na globini 485 m zaliva sifon, tretje pa mogoce ponuja prehod v prostornejše vodne zbiralnike, ki se usmerjajo proti Doblicici. Prepih je obetaven, pravijo jamarji, ki za dostop do koncnih delovišc v ozkih zablatenihrovih porabijo najmanj štiri ure spusta. Upamo, da bo obcudovanja vredna vztrajnost, ki traja že dobrih 15 let, slej ko prej poplacana z osvojitvijo za Dolenjsko težko dosegljive globine. Novomeškim jamarjem, ki prav te dni praznujejo 60-letnico delovanja, to še kako privošcimo. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 47/2022 NARAVNA VREDNOTA: IZVIR ŽIBRŠCICE 50 Odpiranje izvira Žibršcice Avgusta 2008 je ob sanacij izviraŽibršcice pri Dobrnicu presenetila najdba vecjega števila cloveških ribic, ki jih je naplavilo iz zasutega vodnega rova. Do takrat jih na tej lokaciji nismo poznali. Žibršcica je ponikalnica na Dobrniškem polju v osrednjem delu vzhodnega dela Suhe krajine. Njen izvir je v plitvem zatrepu na severnem obrobju kraškega polja pri Stranjah. Vanjo se stekajo tudi poplavne vode, ki se po deževju pojavijo v dolinah pod Knežjo vasjo in Železnim. Visoka voda odteka po 6,2 km dolgi regulirani strugi, ob kateri je vec požiralnikov do koncnih ponorov v Mišnici na južnem obrobju polja. Voda v izviru Žibršcice priteka iz 2 m široke in prek 3 m globoke izvirne kotanje. Nekdaj je bil to lokalni vodni vir, urejen kot zajemališce, perišce in napajališce. Po letu 1958 je bil zaradi usihanja vode postopno opušcen. Krajevna skupnost Dobrnic se je urejanja lotila, da bi ocistila vec metrov globoko izvirno jamo, v kateri so vcasih zajemali vodo. Sušni dnevi v septembru so bili pravi izziv za cišcenje. Skupina domacinov in jamarjev je zacela kopati nasuto ilovico. Do globine 5 m smo odstranili vec kubikov nasutja in prišli do izpricanega vodoravnega dotocnega rova. Ožina ni dopustila vstopa, da bi pokukali v domovanje cloveške ribice in vraga, o katerem je domacinka povedala: »Bilo je pred davnimi leti. Dekle je pralo ob izviru, vrag pa jo je skušal zapeljati. Vprašal jo je, ali je vse oprala. Ker je bila pri koncu, je pritrdila. Da bi jo zapeljal v greh, jo je še enkrat vprašal, ali lahko vzame vse, kar ni oprano. In glej ga, zlomka, tako je punca izginila in nihce vec je ni videl«. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 38/2009 Apostolska dvorana. Foto: Peter Gedei Stalagmiti v Apostolski dvorani so visoki tudi do 10 m. Foto: Peter Gedei NARAVNA VREDNOTA: JAMA V DOVCKU 51 Jama v Dovcku, krasotica med jamami Dolenjske kraške jame so pomembna zatocišca polhov, ki se vanje zatekajo predvsem med prezimovanjem. Polharji so vhode pogosto založili in oblikovali manjše vhode – polšine, na katere so nastavljali pasti. Polšine so še danes dobro varovane skrivnosti polharjev, zato je vsako jamarsko poseganje vanje slabo sprejeto. Leta 2015 so brežiški jamarji na severnem pobocju mocno zakrasele Opatove gore pod vrhom Kicerja, v hidrološkem zaledju sistema Kostanjeviške jame, našli polšino s pozabljeno pastjo. Strujanje zraka je bil zgovoren znak, da je v globini pod njo kraška jama. Razširili so vhod in na dnu 3 m globoke stopnje se je odprlo nadaljevanje, ki je osupnilo raziskovalce. Vstopili so v niz vecjih podzemskih dvoran, katerih posebnost je izjemna zasiganost, ki Jamo v Dovcku uvršca med najlepše na Dolenjskem. Manjše kolicine sigastih tvorb so že v vhodni Dvorani presenecenj, z oddaljenostjo od vhoda in zniževanjem jame pa kapniške tvorbe postajajo vse vecje in mogocnejše. Najslikovitejši so prizori v prehodu Krasni novi svet ter v koncni Apostolski dvorani, v kateri so mogocni stalagmiti visoki tudi do 10 m; med njimi so tudi vecje sigove kope, zavese ter raznobarvni sigovi slapovi in zavese. Zaradi obcutljivosti kapniških tvorb so skrbni jamarji že med raziskovanjem usmerjali hojo s trakovi po celotni jami. Jama z breznom in etažami meri v dolžino 316 m; globoka je 50 m, žal pa nima nadaljevanja. Zaradi lahkega dostopa, izpostavljenosti vhoda ob planinski poti in kapniških tvorb je bila sprejeta odlocitev, da se vhod zapre z rešetko in tako obvaruje njena enkratnost. Dostop je tako mogoc le v spremstvu jamarjev. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 13/2023 NARAVNA VREDNOTA: JAZBINA PRI PODTURNU 52 Obnovili vhodni zid v Jazbino Jama Jazbina, ki se odpira ob vznožju Kocevskega roga pri Podturnu, je ena najstarejših raziskanih dolenjskih jam. Dolga je vsega dobrih 120 m, a razkriva vsa jamska cudesa. Ob lokalnem prelomu jo je izdolbel potok Obrh, ki se je zaradi tektonskih procesov ob prelomu preselil na nivo današnjega izvira. Za njim je ostal prostoren vhodni rov, ki se za ozkim povezovalnim erozijskim rovom zakljucuje z vecjo kapniško dvorano. Pot do podzemske reke v globini je zatrpala naplavina gline. Ljudsko izrocilo pravi, da zasuti rovi vodijo vse do bližnjega gradu Rožek, v njih pa so skriti zakladi. Številni podpisi govorijo, da so sreco zaman iskali številni obiskovalci; najstarejši ima letnico 1755. Jazbino leta 1689 prvic omenja Valvasor, leta 1867 so Auerspergi vhod zazidali in preuredi v hladilnico piva. Ob tem so uredili dostop in iz vhodnega rova odstranili vecje kolicine sedimenta. Prvi opis jame sega v leto 1900, prvi nacrt jame pa je iz leta 1928. Jamske živali je že leta 1881 raziskal Joseph G. in opozoril na hrošca jamskega brzca, sicer pa je jama eno pomembnejših dolenjskih zatocišc netopirjev. Med prezimovanjem prevladujejo veliki podkovnjaki (prek 100), poleti pa je vhodni rov zatocišce porodniških gruc južnih podkovnjakov in vejicatih netopirjev. Zid na jamskem vhodu je zaradi starosti zacel razpadati in se nagibati. Ker vzdržuje jamsko mikroklimo, z njo pa sigaste tvorbe in kotišce netopirjev v vhodnem rovu, smo ga leta 2009 obnovili. Akcijo je omogocil Sklad kmetijskih zemljišc in gozdov RS; v izvedbo se je vkljucilo Gozdno gospodarstvo Novo mesto. Ob tem so lesena vrata nadomestile kovinske rešetke. Jama je zaklenjena, ogled pa je mogoc v spremstvu jamarjev. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 16/2009 Jelenja jama pri Pavicicih, vodni rov, zapolnjen s prodnimi in glinenim nanosi. Foto: Marko Pršina NARAVNA VREDNOTA: JELENJA JAMA 53 O jamah na belokranjskem ravniku Belokranjski kraški ravnik je najobsežnejše obmocje nizkega krasa v slovenskem merilu. Reliefno uravnavo osrednjega dela Bele krajine omejujejo strma pobocja Poljanske gore in Gorjancev, na jug pa se prek Kolpe nadaljuje v Karlovško kotlino. Zaradi prevladujocih karbonatnih kamnin je površje v vecji meri izrazito kraško. Prevladuje vrtacasto površje, na nekaterih delih je skalnato, ob Doblicici in Lahinji prekrito z debelimi nanosi preperine. Vzpete dele gradijo znacilne kopaste vzpetine, v zaledju izvira Lahinje je manjše kraško polje, v zaledju Krupe pa nekaj udornic. Podzemnih jam na obsežnem ravniku zacuda niti ni veliko, okoli 120. Na višjem Velikem Bukovju so korozijska brezna, npr. Petrišina in Skoreca jama z globino do 60 m. Sicer prevladujejo vodoravne vodne jame, razvite razmeroma plitvo pod zakraselim površjem. Izjemni sta Doblicko jezero, ki ob prelomu sega do globine 121 m, podobnega nastanka pa je tudi Jezero v Lahinji pri Butoraju, globoko 82 m. Vec izvirnih jam je v dolini Kolpe, npr. Dolenjski in Fuckovski Zdenec, najdaljša pa Vidovec pri Božakovem z 270 m. Vecina jam na ravniku se hitro zakljuci v rovih, zalitih z vodo, kot npr. Stobe in Otovski breg pa Djud pri Nerajcu. Daljši potopljeni vodni jami sta Jezero v Lahinji (230 m) in Izvir Obrh (60 m), jamarjem dostopni pa Bezgovka (92 m) in Gadina (125 m). Najdaljša in najbolj tipicna jama plitvega krasa je Jelenja jama pri Pavicicih (214 m). Vhod je na dnu udorne vrtace; prostoren vodni rov je zapolnjen s prodnimi in z glinenim nanosi, stene so znacilno erozijsko obdelane, jama pa se zakljucuje s sifonom, od koder odteka v izvir Bucek ob Lahinji v Pavicicih. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 14/2021 Ponor Karlovec obicajno dosežejo le višje poplavne vode. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: KARLOVEC 54-Potok Globocec pri Vavti vasi Potok Globocec je posebnost kraškega ravnika pri Vavti vasi. Dolina presihajocega potoka z vrsto jam in udorov je vrezana v plitvi kraški ravnik, ki se od Krke dviguje proti Drganjim selom in naprej do pobocij visokega hrbta Ljubna. Do tu nekje sega tudi njegovo prispevno obmocje. Na razgibanem kraškem reliefu je v zaledju nekaj jam, ki kažejo sledi nekdanje vodne aktivnosti; to sta Straško brezno in Jelenca. Nekoliko nižje pa je Vodno brezno že v stiku s podtalnico. Izvir Globocca je 1,5 km od Vavte vasi, ob lokalni cesti za Drganja sela, ob vstopu v gozd. Voda priteka iz 8 m globoke udorne vrtace in se preliva v dobrih 800 m dolgo strugo. V zacetnem delu je ta zemljena, naprej tece po dnu travnate suhe doline, pred požiralnikom Karlovec pa se poglobi do razgaljene skalne osnove, ki se zakljucuje z 10 m globokim udornim kotlom. V zatrepu je v spodmolu nekaj metrov dolg zarušen ponorni sifon, pred njim pa manjše vodno okno. Na uravnanem reliefu do izliva v Krko je fosilna struga komaj še zaznavna. Na erozijsko moc podzemskega toka opozarjajo obcasni usadi in stari zasuti udori: Vintarjev in Beletov ter pozabljena Jožetova jama. Takoj pod Karlovcem je bila nekdaj še ena podobna udornica – Kobilnica, ki pa je bila zavožena z industrijskimi odpadki Novolesa. Do podzemske vode seže tudi vodnjak pri Brdavsovih. Globocec priteka v Krko pod obsežnim skalnim spodmolom nad mostom. Žal ozek rov ne dovoljuje vstopa v potopljeni podzemski rov. Podzemski tok tako še naprej ostaja skrivnost; dostopen ostaja edino cloveški ribici, ki je bila tu opazovana že davnega leta 1846. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 6/2009 Ne le Kipina jama, na Dolenjskem je onesnaženih 40 % jam. Foto: Marko Pršina NARAVNA VREDNOTA: KIPINA JAMA 55 Kipina jama Kipina jama je obicajna kraška udornica, ki je postala prepoznavna kot najbolj onesnažena belokranjska jama. Odpira se na obrobju Bojanje vasi, severno od Metlike. Objekt je široka kotlasta udornica, globoka 35 m, nastala z vrušenjem stropa obsežne podzemske dvorane, ob secišcu lokalnih prelomov. Pod vzhodno in severno steno sta še ohranjena jamski prostor in krajši podzemski sistem: 20 m dolg erozijski in 15 m dolg poševni rov. Jamarski obisk leta 1991 je v njej razkril aktivno smetišce, saj sta bila dno in pobocje pod cesto nasuta z raznovrstnih odpadki. V zadnjem obdobju se je onesnaževanje zmanjšalo, kljub temu pa je v jami vsaj 100 m3 komunalnih odpadkov, mrhovine, karoserij avtomobilov, škropiv, štedilnikov, sodov, gradbenega materiala in salonitnih plošc. Blizu nje je pod vasjo še Kadiševa jama, ki jo zapolnjuje podobna kolicina odpadkov. Jame v bližini naselij so od nekdaj zlorabljene kot odlagališca odpadkov. Tovrstna praksa je danes prisotna v manjšem obsegu zaradi komunalnega odvoza in okoljske ozavešcenosti. Popisi onesnaženih jam (Jure Ticar) kažejo, da naj bi bilo na Dolenjskem, kjer imamo znanih prek 3.000 jam, onesnaženih okoli 40 %, v njih pa je blizu 5.000 m3odpadkov. Po številu prednjacita Suha krajina in Dobrepolje, po kolicini pa Dolenjsko podolje in Bela krajina. Dobra cetrtina med njimi je mocno onesnažena, s prek 5 m3odpadkov, med pet najbolj onesnaženih pa se uvršcata obe jami iz Bojanje vasi. Odvec je poudarjati, da je onesnaženje grožnja za vire pitne vode in ranljiv jamski živi svet. Nadvse zgovoren je podatek, da je kakovost vode v metliškem Obrhu, kamor se steka podzemna voda tudi z obmocja Bojanje vasi, pogosto oporecna. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 23/2023 NARAVNA VREDNOTA: KOBILJACA 56 O vragu iz Kobiljace Pod jamo Kobiljaco je na hrvaški strani reke Kolpe vcasih klopotal mlin. Samotni mlinar je neke jesenske noci nalovil polhe in jih pekel nad žerjavico. Zadišalo je po dolini in sline so se pocedile samemu vragu, ki je tisti cas prebival v jami Kobiljaci. Hitro je skocil v Kolpo, si nalovil žab in jih zacel peci na mlinarjevem ognju. Hudobec je držal palico z žabo nad slastnim mlinarjevim polhom, da je žabja mast kapljala nanj. Mlinar se je ujezil in odganjal vsiljivca. Ko besede niso zalegle, ga je s pecenim polhom udaril po licu, da je zacvrcalo. Hudic se je ujezil; zaradi mašcevanja si je oprtal najvecjo skalo z mlinarjevega jezu na hrbet in jo odnesel nad Špeharje do Zglavnika. Še danes je tam, na njej pa vidni odtisi oprtacev. Zgodbo sta mi povedala Peter Madronic in Franc Horvat iz Dalnjih Njiv pred tridesetimi leti ob obisku jame. Kobiljaco najdete na levem recnem bregu pod vasjo Špeharji. S 360 m je ena daljših izvirnih jam ob Kolpi. Ob prelomu jo je oblikoval manjši vodni tok. Prostoren vhodni rov, oblikovan med skladi apnenca, po 40 m pripelje do plitvega jezerca, kjer se razcepi v pritocniin odtocni rov. Oba sta nastala ob vertikalnem prelomu in sta zaradi ožin težko prehodna. Pritocni rov se usmerja proti severu in se po 150 m zakljuci v sifonskem jezercu. Voda od tu sifonsko odteka v odtocni rov in naprej v izvir pod jamo, ob povodnji pa preplavi jamo. Zasiganost je skromna, prevladujejo erozijske stene. Za ogled je primeren le vhodni rov, preostali deli pa v spremstvu jamarjev. Zanimivo je tudi ime jame: Kobiljaca. Osnovo imena »kobila« v tem primeru verjetno lahko povežemo z oporniki lesenih mostov, mostno kobilo, ki so jih nekdaj postavljali tudi pri obnovi jezov. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 25/2022 Dvorano osvetljujejo tri stropna brezna. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: KONTEC SKEDENJC 57 Kontec skedenjc O tesni povezanosti cloveka s kraškimi jamami pogosto govorijo tudi njihova ljudska imena. Posebnost zakrasele zahodne Suhe krajine so tako imenovani skedenjci. To so navadno lažje dostopne jame z vecjim podzemskim prostorom, v katere so se ljudje zatekali in jih obcasno uporabljali kot prirocna skladišca. Najvecji in najslikovitejši med njimi je Kontec skedenjc v bližini Lazine pri Hinjah, poimenovan po lastniku (Konte), znan tudi kot Veliki skedenjc. Vsosešcini poznamo še Šepcev in Jernejckov skedenjc pa Skedenjc pri Ratju, prav tako na Pleškem hribu in tudi nad Podgozdom. Kontec najdemo na zakraselem gozdnem pobocju severno od vasi Lazina. Pod mogocnim kamnitim svodom se odpira skoraj 20 m širok in 8 m visok »tunelski« vhod. Za njim se razpre velika podzemska dvorana, dolga dobrih 50 m in široka do 40 m. Zaradi velikih razponov je staticno nestabilen in tanek strop na treh mestih popustil. Nastala so tri stropna brezna, ki dodatno osvetljujejo razclenjen podzemski prostor. Tla v veliki meri prekriva kamnit podor; na stropu so maloštevilni kapniki, ki so zaradi spremembe jamske klime, predvsem nizkih temperatur in prepiha, zastali v rasti. Videti je, da je jamo ob lokalnihprelomih plitvo pod površjem nekdaj izdolbel podzemski tok, ki bi lahko pritekal z zaplate vododržnih laporjev v okolice Hinj. Pozneje so jo mocno preoblikovali korozijski procesi in podori. Skedenjc je lokalna zanimivost, domacini pa ga pogosto obiskujejo. Fragmentarne arheološke najdbe kažejo, da so se vanj zatekali od prazgodovine naprej, nazadnje med drugo svetovno vojno. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 22/2021 NARAVNA VREDNOTA: KOSTANJEVIŠKA JAMA 58 Kostanjeviška jama Kostanjeviška jama je najvecji in najmogocnejši dolenjski jamski splet, ki ga je v mocno pretrtem apnencu v vznožju Gorjancev izklesala podzemska reka Studena. Jamski vhod je na koncu zatrepne doline, pod skalnimi ostenjem nad izvirom. Vanj se stekajo vode iz širšega zaledja zakrasele Opatove gore. Na drugi strani doline je še en izvir, za katerim je 560 m dolg labirint vodnih rovov Bizjakove jame. Na pozabljen jamski vhod je leta 1937 po mocnem neurju opozoril izbruh vode, jamarji pa so takrat jamo raziskali do današnje Kapniške dvorane. Najvecji del razvejanega podzemskega sistema je bil odkrit po letu 1996, s prebojem ožin v Podorni dvorani. Za njimi se je odprl prostoren rov, ki je jamarje pripeljal do dolgo iskanega podzemskega toka Studene. Do zdaj je bilo raziskanih prek 1.800 m rovov. Stari del jame sestavljajo obcasno poplavljeni in dobro zasigani fosilni rovi; nove dele za težko prehodnimi ozkimi pasažami pa niz mogocnih podornih dvoran in razgibani vodni rovi z deroco podzemsko reko, ki se zakljuci v 33 m globokem sifonskem jezeru. Potapljaci so ga preplavali in na razdalji prek 100 m našli kopne dele, ki cakajo jamarje. Preseneca tudi jamski živi svet, v podzemski Studeni živita endema: polžek kostanjeviški paladilhiopsis (P. kostanjevicae) in rakec kostanjeviški gladki ježek (M. racocvitzai pseudoberica). Pozimi se vanjo zatekajo podkovnjaki, med katerimi izstopa številcna gruca južnih podkovnjakov v Podorni dvorani. Kostanjeviška jama je ena redkih turisticnih dolenjskih jam. Leta 1971 so kostanjeviški jamarji uredili okoli 210 m dolgo pot do slikovite Kapniške dvorane. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 21/2002 Jamarji so ob iskanju nadaljevanja leta 2009 našli cloveško lobanjo in loncevino. Foto: Jože Tomšic NARAVNA VREDNOTA: KOTARJEVA PREPADNA 59 Kotarjeva prepadna še vedno buri duhove Na kraškem ravniku na desnem bregu Krke zahodno od Novega mesta je vec kraških jam. Posebno mesto pripada Kotarjevi prepadni, ki preseneca v vec pogledih. Odpira se na zakraseli uravnavi na obrobju vasi z zgovornim imenom – Jama pri Bircni vasi nad dolino potoka Petelinec, ki izvira pod jamo v Lakovniškem studencu. Vhod je širok udor, na dnu 18 m globokega vhodnega brezna pa je obsežen podor, ki se pahljacasto razprostira do gladine treh jezerc na globini 34 m. Voda odteka proti zahodu, v izvir Petelinca. Pod vhodno vertikalo se proti severu v steni odpira rov z zakljuckom v vecji kapniški dvorani. Iz nje vodita v smeri studenca dva ožja rova, dolga nekaj deset metrov, a sta nadaljevanji zasuti. Prvi zabeležen obisk jamesega v leto 1907, ko jo je raziskal novomeški jamar Franc Pirc v družbi tržaškega raziskovalca jamskih hrošcev Giuseppa Müllerja. Okoli leta 1930 so domacini zaradi vodooskrbe opremili brezno z visokimi lestvami. O njihovih obiskih govorijo podpisi, opazili pa naj bi tudi podpis z letnico 1866, a ga kljub skrbnemu iskanju nismo našli. Cez leta so lestve zamenjali, ostanki pa so še vedno vidni. Jamo so leta 1931 obiskali tudi ljubljanski jamarji, jo registrirali ter naredili prvi nacrt in fotografije. Žal je konec stoletja delila usodo veliko dolenjskih jam, saj je bilo v vhodnem breznu vecje vaško smetišce. Novomeški jamarji so ga ocistili in ob iskanju nadaljevanja leta 2009 našli še eno presenecenje: cloveško lobanjo in loncevino. Po oceni arheologov naj bi bile najdbe prazgodovinskega izvora. To nakazuje, da je bila jama obcasno zatocišce ali celo pokopališce, dostopna verjetno prek zasutega rova nad Lakovniškim studencem. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 6/2022 Še pred stoletjem je bilo na dnu jame ledeno jezero. Foto: Marko Pršina NARAVNA VREDNOTA: LEDENA JAMA PRI KUNCU 60 Ledena jama pri Kuncu brez ledu Ledena jama pri Kuncu je edina prava ledenica na Kocevskem rogu, saj se nizka temperatura v njej ohranja tudi prek poletja. Jamo oznacuje izrazita udornica, ki se nadaljuje v veliko podzemsko dvorano, katere dno prekrivajo grušc in vecje skale. Dno je na globini 45 m, podzemska dvorana pa je dobrih 60 m dolga in prav toliko široka. Med domacini je bila dobro znana v obdobju na prelomu 19. stoletja, ko so z ledom oskrbovali zdravilišce v Dolenjskih Toplicah in druge gostilne. Nad vse zgovoren opis jame je leta 1900 v knjižici Zdravilišce Toplice na Kranjskem objavil Pavel Zhuber, nacelnik logarskega urada soteških Auerspergov. Po poletnem ogledu jame je porocal o lesketajocem se ledenem jezeru, ki je prekrivalo dno, o drevesnih deblih, uklešcenih v led, ter kapnikih ob steni, kjer je zlezel pod ledeno jezero. Ob obisku je posnel tudi prvo fotografijo ledenega jezera. Tudi sam sem v svoji dolgi jamarski karieri ledenico veckrat obiskal. Že ob prvih obiskih pred dobrimi 30 leti poleti ni bilo vec ledenika. So pa bile v jami manjše zaplate ledu na mestih, na katerih je s stropa kapljala voda. Stanje sem si ogledal tudi letos pozimi. Sneg je prekrival pobocja in dno udornice, s stropa pa ni bilo opaznega prenikanja vode oz. vecjih ledenih kapnikov. S spremembo podnebnih razmer in z dvigom povprecnih temperatur se je v zadnjem stoletju okoli 2 m debela ledena plast postopno stopila. K temu so pripomogle tople zime, še zlasti zime brez snežnih padavin; led namrec nastaja spomladi, ko se tali sneg, temperature v jami pa so še pod ledišcem. Kriticni so tudi pomladni meseci z vec padavinami, ki po prenikanju pospešujejo taljenje ledu. Ob jamskem vhodu smo postavili informativno tablo. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 5/2017 NARAVNA VREDNOTA: LEVAKOVA JAMA 61 Levakovo jamo je odprlo neurje leta 1937 Levakova jama ob vznožju Gorjancev pri Podbocju je eno bolj znanih dolenjskih arheoloških jamskih najdišc. Vhod je v pobocju ozke doline Sušice pri Šutni vzbudil pozornost 1. avgusta 1937 po mocnem neurju, ki se je razbesnelo nad Gorjanci. Iz nevihtnih oblakov se je voda dobesedno zlivala, Sušica je hipno narastla in opustošila Podbocje. Prenikla voda je zalila tudi kraško podzemlje v zaledju izvira Studena na bregu Sušice pri Levakovem mlinu in bruhnila iz pozabljenega izvira v pobocju. Mocen vodni tok je pod spodmolom odprl zaprt jamski vhod in odnesel velike kolicine grušca iz vhodnega rova. V nanosu naplavin vzdolž povirne grape so domacine presenetile številne cloveške kosti in keramika. Odkritje je pritegnilo bližnje starinoslovce, ki so oplenili najdišce. Po narocilu oblasti sta primer raziskala arheolog Srecko Brodar, legendarni raziskovalec Potocke zijalke, in Alfred Šerko, takrat vodilni speleolog. Tako je bila raziskana kar 350 m dolga jama z dvema etažama. Zgornjo oznacuje prostoren in delno zasigan vhodni rov. Ta se po 35 m povsem zoži in preide v ozko nadaljevanje. Zakljuci se z 20 m globokim breznom, ki pripelje v spodnjo vodno etažo. Potok priteka iz niza treh jezer. Zadnje se konca z najmanj 10 m globokim, neraziskanim sifonom. Na drugi strani potok nekako pod jamskim vhodom ponika med skalnimi bloki in odteka v izvir. Brodar je po najdbah ugotovil, da te pripadajo dvema kulturnima plastema: bakrenodobni in anticni. Zanimive skeletne najdbe so leta 1975 spodbudile izkop celotne kulturne plasti. Potrjeno je bilo, da je vhodni del v antiki služil kot zatocišce, notranji pa za pokopavanje, zaradi cesar so verjetno vhod zadelali. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 4/2022 Siga je prekrila vsaj 12.000 let stare cloveške kosti iz halštatskega obdobja. Foto: Marko Pršina NARAVNA VREDNOTA: LUKENJSKA JAMA 62 Lukenjska jama Vsaka jama je zgodba zase, o Lukenjski jami pa je zabeleženih vec zanimivih zgodb. Najdete jo 6 km zahodno od Novega mesta v Luknji, kjer priteka Temenica tretjic na dan izpod ostenja 0,8 km dolge zatrepne doline, ki naj bi nastala z vrušenjem stropa vodne jame. Vhod je 200 m pod izvirom Temenice, kjer je na levem pobocju doline plitek zatrep z visokovodnim bruhalnikom. Stalen izvir je nižje ob Temenici, nad njim pa vhod pod skalnim spodmolom med rahlo nagnjenimi plastmi jurskega apnenca. Jama je obcasen izvir. Za vhodom je prostorna dvorana; krajši erozijski rov jo povezuje s kapniško dvorano in sifonskim jezerom. Skoraj 50 m dolg vodni rov je potapljace pripeljal v 100 m dolg zasigan rov. Zakljucuje se z drugim sifonskim jezercem, ki je v stiku s prej omenjenim bruhalnikom. Neraziskano nadaljevanje je menda obetavno. Prispevno zaledje izvira za zdaj ni znano, gotovo pa je loceno od Temenice. Severno od vhoda je pod spodmolom še en vhod. Arheološko sondiranje dr. Osoleta leta 1975 je pokazalo, da je bila jama obcasno obljudena že v mlajšem paleolitiku, prav tako neolitiku, bronasti dobi, železni in rimski dobi ter tudi v srednjem veku. Najzanimivejše so najnižje pleistocenske plasti, ki so razkrile sledi obiskov ledenodobnih lovcev: raznovrstno kamnito orodje, kostne ostanke losa, bizona, severnega jelena, bobra … in kurišca. V severnem delu spodmola je pod stropom krajši rov, v njem pa je bilo pod skorjo sige odkritih vec cloveških kosti. Analiza sige je pokazala, da je grobnica nastala v casu starejše železne dobe. Poleg tega jamo cenimo tudi kot habitat jamskih živali in zatocišce netopirjev, zato je obisk mogoc le v spremstvu jamarjev. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 19/2001 NARAVNA VREDNOTA: MIŠNICA 63 Ponorni slap v Mišnici Mišnica je ponorno brezno Žibršcice na južnem obrobju Dobrniškega polja v Suhi krajini. Okoli leta 1930 je bilo vhodno brezno obzidano, dobrih 6 km dolga ponornica pa v celoti regulirana, da bi hitreje odvedla poplavne vode. Te so bile v Dobrniški dolini nekdaj pogoste, danes pa je Žibršcica bolj ali manj suha. Po mnenju domacinov naj bi bila za to kriva regulacija Temenice ob gradnji avtoceste, ki je zaprla pot do ponorov, kjer se je del vode prelival na nižjeležece Dobrniško polje. V zadnjih 60 letih tako Žibršcica le še izjemoma pritece do ponora, zadnjic septembra 2010 in februarja 2016. Ko naraste, se široko razlije po polju, ker ponori na obmocju Mišnice ne morejo požreti velikih vodnih kolicin. Vtakih primerih po opazovanju domacinov Mišnica deluje najprej kot bruhalnik, ko voda zacne upadati, pa deluje kot ponor, v katerega voda pada v slikovitem slapu. Vhodno brezno na globini 20 m preide v poševno padajoc rov, obložen z velikimi kolicinami ilovice. Polagoma se spušca do sifonskega jezera na globini dobrih 48 m. Tu je še zadnji stik s podzemskim tokom, ki po mnenju hidrogeologov odteka v smeri Globodola in naprej do izvira Temenice v Luknji. Raziskave podzemskega toka so daljše obdobje onemogocale velike kolicine odpadkov na dnu vhodnega brezna. Leta 2015 so novomeški jamarji jamo v sodelovanju s krajani ocistili. Jamski potapljac se je tako lahko potopil v dotocni sifon, ki poteka v smeri površinskega dotoka s severa, a se žal po dobrih 120 m konca v zasutem sifonu. Obetavnejši so bili rezultati v odtocnem sifonu, globokem 36 m, kjer so raziskave zastale na dolžini 150 m zaradi kalnosti. Usmerjenost proti vzhodu potrjuje, da voda odteka proti Globodolu. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 45/2013 Naš najvišji ponorni slap. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: JAMNIK IN PECENEVKA 64-Posebnost potoka Jamnik Že ime pove, da je Jamnik potok s ponornim znacajem. Priteka z lapornatih pobocij hrvaškega Žumberka, tako da po slovenskem ozemlju tece le slaba polovica 4 km dolgega toka. Povirje predstavljajo ozke in strme grape severno od Krašnjega vrha. Po združitvi dveh glavnih krakov se strmec zniža in na stiku državnih mej se je razvilo obsežno mokrišce, ki se ob povodnji spremeni v jezero. Potok odteka po njegovem obrobju po nekdanji mlinšcici. Obicajno ponika v Mlinški jami, kakih 15 m dolvodno od ruševin nekdanjega mlina, globoki okoli 10 m. Takrat lahko pot nadaljujemo po suhi strugi, vrezani v maticno kamnito osnovo. Po vsega 250 m pridemo do enega najimpozantnejših naravnih pojavov na obmocju Belekrajine. Pred nami se razpre vhod v 50 m globoko brezno Pecenevka (tudi Pecenjevka), v katero ob visokih vodah pada prav toliko visok slap. Ob izjemnih pretokih po dolgotrajnih nalivih jo voda zalije tudi do polovice ali pa celo prestopi v fosilno strugo, ki se usmerja naprej proti bližnji Sušici. Podzemska voda se verjetno steka v metliški Obrh. Pecenevka je pravzaprav mogocna razpoka z gladkimi navpicnimi stenami, ki je zazijala ob prelomu v dolžini dobrih 50 m. Dno je zasuto z naplavino in s podornim kamenjem. Na spodnji strani brezna se odpira prehod v nadaljevanje. Voda je ob prelomu oblikovala skoraj 200 m dolg rov, ki se konca na globini 98 m, kjer izginja v podoru. Omenili smo vec kot dovolj razlogov, da se do Jamnika odpravite po planinski poti iz Krašnjega vrha; umetnine narave boste lahko obcudovali v vsakršnem vremenu. Matej Simcic, Dolenjski list, 43/2015 NARAVNA VREDNOTA: PUMPA V DOBRAVICAH 65 Skrivnost Pumpe v Dobravicah Belokranjski plitvi kras je poln presenecenj, ki se skrivajo pod razgibanim kraškim površjem, v katerem se pretakajo številni podzemski tokovi. Enega takšnih najdemo v suhi dolini, ki poteka od vasi Krivoglavice ob reki Lahinji do Gornjih Dobravic. Vzaledju jo v reliefu sledimo vse do doline bližnjega presihajocega potoka Sušica. Domacini vedo povedati, da je nekdaj po dolini tekel potok, dokler Turki niso izvira zabili. Od takrat se voda v dolini pojavlja le še ob povodnji, te pa so zadnje case zelo redke. Podzemski tok je dostopen le v jami pod Gornjimi Dobravicami, zato je izvirna jama za domacine od nekdaj predstavljala pomemben vodni vir. V širok udor je nekdaj vodilo 32 kamnitih stopnic. Na dnu je bil manjši tolmun podzemskega potocka, ki priteka iz zalitega sifonskega rova. Vanj je na globini okoli 8 m dostop odprt le v najvecji suši. Menda so se cezenj prerinili Cigani in prišli do manjšega jezerca, v katerem naj bi plavale številne cloveške ribice, ve povedati Jože Rus iz Gornjih Dobravic. Leta 1957 so zaradi sanitarnih razlogov izvir obzidali in zaprli. Nanj so namestili rocno crpalko, zraven pa postavili korito in perilnike. Ob povodnji se voda pojavlja v dolini nad jamo in odteka do ponora pred železniškim mostom. Podzemski potocek se verjetno v Lahinjo steka v zdencu Markuc, pod skalno steno na zacetku suhe doline. Ceprav je bil izvir po gradnji vodovoda opušcen, ga domacini še vedno vzdržujejo. Še zlasti so ponosni na cloveško ribico, zato jo skrbno cuvajo pred nepoklicanimi obiskovalci. Izvir je eno redkih najdišc bele podvrste cloveške ribice v Beli krajini, najbolj vzhodna lokacija in edina v metliški obcini. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 38/2010 Vhod oznacuje slikovit udor. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: RADOŠKA JAMA 66 Radoška jama Na zakraseli Radohi, ugnezdeni med Gorjance in Kocevski rog, so raziskane številne kraške jame. Ena bolj znanih je gotovo Radoška jama, ki se odpira na njenem severnem pobocju nad Uršnimi seli. Jamo poznamotudi pod imenom Librenica, a izvor imena ni znan. Vhod oznacuje slikovit udor premera prek 20 m, ki razgalja visoko skalno steno iz skladovitih plasti apnenca. Strop vcasih obsežne podzemne dvorane se je ob prelomih zrušil in zatrpal dvorano vse do dna z velikimi podornimi skalami. Vjamo se lahko spustimo brez tehnicne opreme, po strmem in skoraj 90 m dolgem podoru. Tudi dno na globini 43 m so zatrpali veliki skalni bloki, med katerimi ni mogoce najdi nadaljevanja. Proti dnu se postopno zniža tudi strop okoli 10 m široke in prostorne dvorane. Nic posebnega, bi lahko rekli, klasicna udorna jama vecjih dimenzij s skromno zasiganimi stenami. Bolj zvedavi bodo hitro našli dve nekoliko prikriti nadaljevanji. V levi steni dvorane so odpira vhod v 37 m globoko vodnjakasto brezno, katerega dno je prav tako zrušeno. Nekoliko obetavneje deluje razpoka na desni dvoranski steni. Tu se lahko spustimo v 7 m globoko brezno, v katerem je prek 30 m dolg rov erozijskega nastanka, ki se razcepi v dva kraka in zakljuci v ožinah. Ponekod je lepo zasigan, izstopajo vecji kapniški baldahin in posamezni helektiti. Dostop v slikovit rov je bil opremljen z lestvijo, ostanki katere so še vidni na dnu brezna, ter prav tako v dveh notranjih nižjih stopnjah. Dostop v jamo so uredili lastniki obsežne gozdne posesti in parne žage, ki je med letoma 1912 in 1942 delovala v bližnjem zaselku Radoha, dostopna cesta pa je bila trasa nekdanje gozdne železnice. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 50/2013 NARAVNA VREDNOTA: SPODNJA KLEVEVŠKA JAMA 67 Naše edine jamske toplice na Klevevžu Okoli 5 km severno do Šmarjeških Toplic so na Klevevžu naše edine jamske topilce. Razgibane reliefne poteze bližnje okolice dolocata tektonska zasnovanost in potok Radulja, ki je ob Škocjanskem prelomu med Homskim hribom in gricem nekdanjega gradu Klevevž vrezal slikovito prebojno sotesko. Premaguje jo z nizom brzic in se umiri v akumulaciji nekdanjega mlina. Pod sotesko je na desnem bregu obzidan izvir Klevevške toplice (24,8 °C), v ostenju grajskega hriba pa se ob prelomu odpirata Zgornja (209 m) in Spodnja Klevevška jama (518 m). Zgornjo predstavlja preprost opušcen vodni rov ob vertikalni poci, v spodnji jami pa se skriva tudi pet manjših termalnih izvirov (24,8 °C) s skupnim dotokom okoli 50 l/s. Prostoren vhodni rov preplavlja podzemski tok v dolžini 30 m s temperaturo okoli 16 °C. Za njim je krajši kopni prehod do Severnega rova, v katerem je v koncnem delu plitva vodna kadunja s termalnim izvirom. Prehod v nadaljevanje se skriva na dnu jezera v vhodnem rovu, iz katerega priteka podzemski potok. Tu so jamski potapljaci leta 1987 preplavali 50 m dolg sifon in našli 300 m dolg Zahodni rov. Zanimivo je, da ta poteka pod strugo Radulje, precno na smer, ob kateri sta nastali Klevevški jami. Prostoren vodni rov verjetno prevaja vodo, ki gorvodno ponika v strugi Radulje, ob precnih razpokah pa so še trije termalni izviri. Termalni vodonosnik predstavlja triasni dolomit na globini od 250 do 300 m. Njen hiter izhod omogoca zdrobljena kamnina na stiku precnega in osrednjega preloma. Vpodzemni vodi živi vec vrst vodnih rakov in polžev, jami pa sta zatocišce poletnih porodniških kolonij vec vrst netopirjev, zato se vanjo vstopa le v spremstvu jamarjev pozimi. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 37/2008 NARAVNA VREDNOTA: VELIKA JAMA NAD TREBNJEM 68 Drobnovratnik iz Velike jame nad Trebnjem Cast in slava trebanjskih jam pripada Veliki in Mali jami v Bukovju, v kateri domacini od nekdaj išcejo prehod, ki naj bi vodil vse do Dobrnica, ter brezno, v katerem kamen v globino poleti do vodnega toka. Jami se odpirata v strmem pobocju pod vrhom Bukovja nad Trebnjem; do vhodov vodi celo markirana pot. Vodoravna rova obeh jam pricata, da gre za nekdanja izvira. Prostornejša in zanimivejša je Velika jama, dolga 166 m. V zacetnem delu nizek in ozek rov se v drugem delu razširi do 10 m, prav toliko seže tudi v višino, kjer je bilo v stropnem delu jame odkopano stropno brezno. Tla prekriva naplavina ilovice, v koncnem delu tudi podorno kamenje, zasiganost pa je skromna. Prvi zabeleženi obisk Velike jame sega v leto 1856, ko je ruski entomolog Victor Motschulsky tu našel slavnega jamskega hrošca drobnovratnika, prvo jamsko žival, odkrito leta 1831 v Postojnski jami. Prepoznan je bil kot podvrsta Leptodirus hochenwartii schmidti, ki živi le na dolenjskem krasu. Vjamarski kataster je jamo leta 1927 vpisal domacin Hubert Pehani, pozneje uveljavljen zdravnik, ki je med drugim preuceval tudi neotenijo cloveške ribice. Hrošci so v jamo leta 1936 pritegnili tudi legendarnega Egona Pretnarja. Našel je še eno presenecenje, milimetrskega leptodirina Bathyscimorphus byssinus acuminatus, ki ima tu tipsko nahajališce. Pretner je tudi prvi znani raziskovalec Male jame, med nedeljskimi jamarji manj priljubljene zaradi ozkih rovov, a na koncu je vendarle tudi nekaj paše za oci. Zaradi jamskih hrošcev je Velika jama uvršcena v državni monitoring. Zadnja vzorcenja niso vec potrdila prisotnosti drobnovratnika, a je bil na sreco najden v nekaterih bližnjih jamah. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 13/2022 NARAVNA VREDNOTA: VELIKA KNEŽJA JAMA 69 Velika Knežja jama Velika Knežja jama je ena markantnejših udornic v Kocevskem rogu. Poišcete jo lahko na razgibanem kraškem ravniku, nekje na pol poti med Cink križem in Cinkom nad Podstenicami. Da je treba zaviti s ceste, zgovorno naznani njena bližnja soseda Mala Knežja jama. Opazili jo boste v globeli pod cesto, v kateri zeva širok vhod pod skalno steno, za katerim se odpira prostorna podzemska dvorana. Dobrih sto metrov severno je Velika Knežja jama, znana tudi kot Knezova jama ali Fürstloch. Poimenovana je po nekdanjih lastnikih roške gozdne posesti, knezih Auerspergih. Jama gotovo zasluži tako zvenece ime, saj se podzemna dvorana spoštljivih dimenzij, ki meri v dolžino dobrih 70 m, v širino pa do 30 m, odpira kar s tremi vhodi. Ocitno so razsežnosti prvotne dvorane presegle staticno stabilnost stropa, ki se je na dveh mestih ob prelomih ugreznil. Najslikovitejši in najobsežnejši je južni vhod, pod katerim je ogromen skalni podor, ki zapolnjuje vecji del jame, do globine 33 m. Drugo, nekoliko manjše podorno okno osvetljuje zahodni del jame, strop ohranjenega vzhodnega dela jame pa prebada ozka razpoka stropnega brezna. Široka zevajoca vhoda omogocata usedanje hladnega zraka, ki ohranja ledene kapnike vse do pomladi. Hladen zrak tudi preprecuje izlocanje sige, staro kapniško okrasje, nastalo pred podornim vhodom, pa razpada. Jamo je davnega leta 1939 registriral Egon Pretner in opozoril na jamske hrošce. Vjamo se obcasno zateka lesna sova, na vhodni steni pa gnezdi krokar. Ceprav je jama brez kapniškega okrasja, izstopa zaradi slikovitih udorov in razclenjenega jamskega prostora, ki ga na svojstven nacin osvetljuje dnevna svetloba. Obisk je mogoc v spremstvu jamarjev. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 37/2022 NARAVNA VREDNOTA: VELIKA PREPADNA 70 Velika in Mala Prepadna Nesporen del straške dedišcinske identitete sta Velika in Mala Prepadna na grebenu Srobotnika nad Stražo, ceprav formalno sodita v obcino Žužemberk. Sploh to velja za zadnje obdobje, ko so do jame speljali pohodno pot, pred Veliko prepadno postavili informativno tablo, obcasno v jamo pospremijo pohodnike in jamo osvetlijo. Na zakraseli Ajdovski planoti so raziskane številne kraške jame. Najvecja med njimi je prav Velika prepadna, ki izstopa po globini (93 m), dolžini (170 m) in po zasiganosti. Odpira se na severnem pobocju Srobotnika ob gozdni cesti. Vhod oznacuje široka udornica, globoka 24 m. Skalnat podor na dnu se za ozkim prehodom nadaljuje v prostorno Vhodno dvorano. Krasijo jo belo zasigane stene, strop pa predirajo kamini. V nadaljevanje vodi ozek Podrti rov s sledovi delovanja nekdanjega vodnega toka. Rov pripelje v Srednjo dvorano, iz katere se po podoru dvignemo v Zadnjo dvorano, ki jo krasi velika zasiganost. Prav na kocu je vhod v ozko korozijsko brezno globok okoli 40 m. Nekdanji vodni rov so mocno preoblikovali podorni procesi, kar še zlasti velja za vhodni del, v katerem se pod podorom verjetno skriva povezava z dobrih 200 m oddaljeno Malo Prepadno. Prav tako dobro zasigan 80 m dolg vodoraven rov je dostopen na globini 16 m. Tudi ta se konca s korozijskim breznom, globokim 55 m. Nekdanji vodni tok je verjetno odtekal v smeri Globodola in naprej proti Luknji, lahko pa je bil povezan tudi z izviri pod Srobotnikom: Sedem studencev pri Strmolah in Obrh pri Novolesu, kjer so visoke vode naplavile tudi cloveške ribice. Med jamskimi živalmi so v prepadnah dobro raziskani jamski hrošci, spremljamo pa tudi zatocišca netopirjev. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 15/2022 NARAVNA VREDNOTA: ZDENC; NARAVNA VREDNOTA: VIDOVEC 71 Božakovski Zdenc in Vidovec Potok Vidovec je levi pritok Kolpe pod vasjo Božakovo, na prehodu belokranjskega kraškega ravnika v gricevno obrobje Žumberacke gore. Izvira na koncu plitve zatrepne doline, na stiku zakrasele kamninske osnove s krednimi fliši. Izvir je pod skalnim spodmolom, kjer priteka iz istoimenske jame Vidovec. Za jamskim vhodom se odpre prostorna vhodna dvorana, ki se nadaljuje v ozek vodni rov s plitvo strugo, vrezano v naplavino ilovice. Dinamicen in na trenutke težko prehoden rov se po 270 m konca s sifonom. V jami prevladujejo gole, erozijsko obdelane stene. Potok je na svoji cca 500 m dolgi poti do Kolpe v relief vrezal plitvo dolino, ki se poglobi na prehodu v dolino Kolpe. Odlikujejo dinamicna struga s skalnatim dnom, manjšimi tolmuni in z zemljenimi brežinami. Strmec je izrazit, saj je izvir na nadmorski višini 140 m, izliv pa na 126 m. Nad izvirom se nadaljuje suha dolina vzhodno od vasi Božakovo, kjer je izvirna jama Zdenc. Za obzidanim vhodom je 78 m dolga jama. Nekaj metrov širok podzemski rov poteka ob plitvi strugi potocka. Zoži se v koncnem delu, v katerem se za umetno pregrado zbira voda, ki je po cevi speljana do vhodnega spodmola. Tu so domacini uredili enega lepših belokranjskih zajemališc za vodo, s perišcem, z napajališcem za živino, postavili so oltar s kipom lurške Marije, ki naj bi pazila bistro studencnico. Suho dolino lahko v reliefu sledimo vse do lapornatih vodonosnikov južno od vasi Drašici, kjer ima Vidovec povirje. Jami sta vkljuceni v krožno pot, ki poteka ob potoku in reki Kolpi ter se pri Magdalenski steni vrne v vas. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 3/2001 NARAVNA VREDNOTA: VODORAVNA JAMA NA ŽIDOVCU 72 Jamski medvedi s Poljanske gore Novomeški jamarji so lani ob odkrivanju Vodoravne jame na Židovcu na planoti Poljanske gore, v bližini najglobljega brezna Caganka, našli zanimive fosilne kostne ostanke živali. Pozornost prvih pristopnikov je zbudilo vec velikih medvedjih podocnikov. Kostno zakladnico nekdanje izvirne vodoravne jame je pazila do takrat neprehodna vhodna ožina. Jamarji so jo razširili in za njo našli skoraj 100 m dolg zasigan rov. Kostni ostanki so bili razsuti med velikimi podornimi kamni v koncnem delu jame. Paleontolog iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije je ob obisku potrdil, da pripadajo vsaj trem ledenodobnim sesalcem: jamskemu medvedu, alpskemu svizcu in navadnemu jazbecu. Zaradi velike kolicine podornega materiala, ki zapira nadaljevanje jame, ter zasiganosti, prvotne plasti jamskega sedimenta niso vec ohranjene. Ocenjeno je bilo, da je bila jama obcasno zatocišce vec vrst živaliiz zadnjega würmskega obdobja pred 12.000–30.000 leti. Na osnovi zob je bilo najvec kostnih ostankov pripisanih vsaj trem jamskim medvedom, od katerih je bil eden zelo star. V jamo so gotovo hodili prezimovat in tudi umirat, kar kažejo ostanki mocno obrabljenih zob, sama oblika jame pa kaže tudi na znacilen medvedji brlog. Zaradi skromnih ostankov ni bilo mogoce natancno dolociti, kateri izmed nekdanjih štirih vrst jamskih medvedov pripadajo. Zaradi izpostavljenosti in možnosti poškodovanja najdišca je bila vecina gradiva odnesena v muzej. Po prepariranju in konzerviranju bo predano lokalnemu muzeju. Tako je bilo potrjeno še eno redkih najdišc jamskega medveda na Kocevskem; nekaj najdb je znanih tudi iz Bele krajine in Krškega hribovja. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 33/2022 NARAVNA VREDNOTA: ZJOT V SEBETIHU 73 Belokranjski zjoti Belokranjska posebnost slovenske krasoslovne terminologije so zjoti, narecni izraz za jame z velikimi vhodi. Zabeležene lokalne razlicice imena so tudi djud, džod in zjut. Vdrugih delih Slovenije so tovrstne jame imenovane zijalka, v Suhi krajini pa skedenj. Najveckrat gre za lažje dostopne jame z vodoravnimi in s poševnimi rovi. Vkatastru jam je vpisanih okoli 30 zjotov; vecino jih najdemo na mocno zakraseli Poljanski gori, podaljšku Kocevskega roga. Vsak ima svojo zgodbo in je na svoj nacin povezan z bližnjimi domacini, ki so jih obcasno uporabljali za razlicne namene. Prvi je slavo zjotov v svet ponesel Veliki zjot nad Stražnjim vrhom, potem ko ga je leta 1933 raziskal legendarni raziskovalec hrošcev Egon Pretner. Za vecjim vhodom, ki se odpira v steni udorne vrtace, se nadaljuje 75 m dolga podzemska dvorana. Zapolnjuje jo obsežen skalni podor do globine 22 m. S stropa na vec mestih pronica voda, ki ustvarja kapniške tvorbe, pod mocnejšimi curki so štiri lesena korita. Prav neverjetno je, kako dolgo so se ohranila. Dragocena jamska kapnica je verjetno služila pastirjem. Vec zjotov je imelo že v prazgodovini vlogo zatocišc, na primer Zjot v Mrakovici ali Veliki zjot pri Vinici. Tu se jama z dvema vhodoma odpira v pecini nad obkolpsko cesto pri Ucakovcih. Arheologi so v njem našli sledi poselitve iz bakrene in bronaste dobe. Najvecji belokranjski zjot je na Sebetihu pri Sinjem vrhu. Navzven zeva s strašljivim vhodom 25 krat 50 m, ki se odpira v pobocju udorne vrtace. V globino vodi strm podor z vmesnimi skalnimi balvani, odlušcenimi s stropa. Dvorana se na globini 60 m prek obsežnega praga prevesi v notranje zasigano brezno, ki se konca na globini 92 m. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 46/2021 HIDROLOŠKE naravne vrednote Osnovna odvodnika JV Slovenije sta reki Sava in Kolpa, v porecju katerih je razvejana pestra mreža pritokov. Z izjemo Save, ki so jo razvrednotile hidroelektrarne, in reguliranih vodotokov na hidromelioracijskih obmocjih (Krško-Brežiško polje, Šentjernejsko polje, Mirnska dolina), je za druge znacilna visoka stopnja naravne ohranjenosti. Med njimi so kot naravne vrednote opredeljene reke in potoki, izviri ter stojece vode, ki so izjemne, tipicne, redke ali imajo pricevalen pomen. Med pritoki Save v geomorfološkem pogledu izstopajo potoki s povirjem na Bohorju (Dovški potok, Blanšcica), na Gorjancih pa Bregana in Dolinski potok. Ne smemo pozabiti na pritoke regulirane Mirne, ki jo oživljajo pritoki z Mokronoškega hribovja (Lanšprešcica, Savrca), bolj vodnati pa pritekajo z obrobja Posavskega hribovja (Bistrica, Kostanjšcica). Krka, ena najbolj prepoznavnih rek v Sloveniji, slovi tudi po lehnjaku. V zgornjem toku ima kraški znacaj, saj dobiva skoraj vso vodo iz kraških izvirov (Tomicev izvir, Šica), v srednjem in spodnjem toku pa prejme niz površinskih pritokov. Prvi vecji z leve strani je ponikalnica Temenica; za njo se prek Krškega hribovja prebija Radulja, najdaljši pritok Krke, v nadaljevanju pa priteka niz manjših potokov, ki vzdržujejo mokrišca Krakovskega gozda (Martink, Senuša). Z desne v Krko najprej pritece Crmošnjica, ki jo bogati vec Krka pri Dolenjem Polju. Foto: Borut Peterlin kraških izvirov izpod Kocevskega roga. Vsrednjem in spodnjem toku izstopajo gorjanski hudourniki: Klamfer, Kobila, Pendirjevka. Posebnost spodnjega toka Krke, ki tece vzdolž ugreznjene tektonske gube, je vec termalnih izvirov med Dolenjskimi Toplicami in Catežem ob Savi. Recna mreža Bele krajine je redka zaradi kraškega znacaja obmocja. Na površju so se ohranili le bolj vodnati tokovi, po vecini z izviri ob vznožju Poljanske gore (Doblicica, Jelševnik, Podturnšcica), ter seveda najizdatnejša in slikovita Krupa. Vecino vode kraškega ravnika zbere Lahinja, ki se v (s hidrografskega vidika) robno Kolpo zliva v Primostku. Na lapornatih pobocjih Žumberka je mreža manjših ponornic, ki se podzemsko vecinoma stekajo v metliški Obrh. Velik pricevalni pomen imajo številni kraški izviri v Beli in Suhi krajini ter na Kocevskem, ki so bili nekdaj urejeni kot vodni viri, ter številni kali, v preteklosti namenjeni napajanju živine. Habitatski pomen imajo tudi redki sekundarni habitati stojece vode v opušcenih glinokopih (Zalog, Zaloge, Šentlenart) in gramoznice ob Savi. 74 Uršenski bčc 75 Bistrica 76 Bršljinski potok 77 Bušecke toplice, zatocišce termofilne favne 78 Potok Crmošnjica 79 Doblicko jezero 80 Nova Gabrnica - potok ali odvodnik 81 Izvir Gospodicna 82 Grabrna - vaški kal na Dolnji Lokvici 83 Roške gozdne luže84 Igmanca, ponornica pri Šentjuriju 85 Studencnica, Kostanjšcica, Jesenišcica 86 Kanižariška kadunja in Mlaka 87 Klamfer 88 Dajmo reki prostor 89 Kraški potok 90 Krivi potok ali Babinec? 91 Zakaj bi nas moralo skrbeti za Krko? 92 Kršeljivec, po dolgih letih spet gosti urhe 93 Izvir Krupe 94 Lahinja 95 Vodna jama Lebica 96 Ob meandrih Lokavca 97 Obrh pri Metliki 98 Izer ali Gorjansko jezero 99 Minutnik, izvir zaganjalka 100 Razlicni obrazi reke Mirne 101 Globine izvira Obrh 102 Okno, izvir Nerajcice 103 Vaška luža na Orlaki dobiva novo podobo 104 Otovski breg 105 Izvir Obršcice 106 Poganka pri Gradencu 107 Bajer in lokomotive 108 Življenje v mrtvici Prilipe ugaša 109 Priseljski potok 110 Obremenjen izvir Radešce 111 Rožnodolski bajer 112 Reka Sava: fenomen nižinskega odseka113 Drugacen pogled na reko Savo s Šentvida 114 Sinjevrški kal 115 Slatenski potok, izziv za sprehod 116 Mrtvice Sotle nad Rakovcem 117 Topliški izviri 118 Šica pri Stavci vasi119 Izvir Škalva v Zapudju 120 Izvir Škavba v Macjem Dolu 121 Štritovsko jzero 122 Temenica pri Trebnjem je mrtva 123 Najvecji suhokranjski izvir 124 Toplica 125 Toplicica 126 Izvir Toplicnik pri Kostanjevici na Krki 127 Potok Vrcica 128 Sanacija biotopa v Zalogu 129 Žerjavinski potok Do dna so po obodu speljane polžasto zavite stopnice. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: BČC 74-Uršenski bčc Bčc je vaška znamenitost Uršnih sel. Skrit je v gozdnem pobocju, ki se dviguje proti Radohi, dobrih 500 m vzhodno od vasi, nad železniško progo. Urejen je v globlji vrtaci, ob vznožju erodiranega glinenega pobocja. Vodo pred ponikanjem zadržuje neprepustna plast odložene gline. Vodni vir so domacini za uporabo uredili z izkopom okoli 4 m globokega vodnjaka, elipsastega prereza 8 x 5 m. Stene so utrdili s kamnito zložbo. Do dna, na katerem so zajemali nabrano vodo, so po obodu speljali polžasto zavite stopnice. Vsredini na dnu je vecji kamen za lažje zajemanje vode med sušo, ko se voda pocasi nateka. Stalen nivo je dober meter pod površjem; bčc tako zadržuje okoli 50 m3vode. Ob robu je nekaj vecjih kamnov, ki preprecujejo dostop do vode in betonirano korito za napajanje živine. Bčc je eden redkih izvirov v zakraseli okolici Uršnih sel, njegova izdatnost je majhna, zaradi stalnega dotoka pa je predstavljal pomemben lokalni vodni vir. Po drugi svetovni vojni je bil postopno opušcen. Pred skoraj dvajsetimi leti sva se do bčca, ki je bil takrat v zelo slabem stanju, sprehodila s takratnim predsednikom krajevne skupnosti Matijem Zamido, pobudnikom njegove sanacije in poznavalcem ljudskega izrocila o bčcu. Domacini tudi danes zgledno skrbijo zanj; po njem so celo poimenovali lokalni casopis. Ime »bčc« oznacuje znacilno urejen izvir s krožno kamnito zložbo, vkopano v glineno podlago na zakraselih tleh, po vzoru kadi, nekdaj imenovane tudi bčc, becka. Vec podobno urejenih izvirov je znanih tudi v širši okolici, vendar je uršenski med njimi najbolj ohranjen. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 45/2020 NARAVNA VREDNOTA: BISTRICA 75 Bistrica Na izlivu Bistrice v Mirno, sredi uravnane Mirnske doline, si ob nizkih vodostajih težko predstavljamo, da ima umirjen potok lahko tudi izrazit hudourniški znacaj. O njegovi erozijski moci pricajo številni talni pragovi na odseku skozi Šentrupert in dolvodno, namenjeni umirjanju toka in vsaj delnemu zadrževanju materiala, ki ga narasla voda nosi s seboj. Pa pojdimo od zacetka. Bistrica izvira na južnih pobocjih Posavskega hribovja na nadmorski višini približno 700 m. Izvira na dolomitih; na svoji poti proti Mirnski dolini je vrezala globljo dolino v apnence, breco in v konglomerat. Pestra geološka podlaga se odraža v razlicnih oblikah, velikosti in v barvah prodnega nanosa; med njimi so celo prodniki tufa, ki so vulkanskega izvora. Prod se v vecjih kolicinah nabira za visokim zadrževalnikom dober kilometer gorvodno od Drage pri Šentrupertu. V spodnjem toku prek Mirnske doline Bistrica tece po recnih naplavinah. V vecjem delu ravninskega toka so bili za preprecevanje poplav in bocne erozije ter zadrževanje nanosov izvedeni bolj ali manj togi vodarski ukrepi. Bistrica s pritokoma Bucavnico in Beno je predvsem zaradi ohranjenosti zgornjih tokov ugoden življenjski prostor salmonidnih vrst rib in navadnega košcaka. Gre za eno bolj ogroženih evropskih vrst rakov deseteronožcev, ki ji ustrezajo predvsem plitvi, hladnejši in hitro tekoci odseki gozdnih potokov. Kot zanimivost omenimo, da Bistrica izvira zelo blizu povirja Sopote, pritoka Save v Radecah. Njuni povirji pri naselju Borovak pri Polšniku locuje le grebenska cesta, nato pa oba potoka ubereta popolnoma razlicne smeri. Matej Simcic, Dolenjski list, 29/2023 NARAVNA VREDNOTA: BRŠLJINSKI POTOK 76 Bršljinski potok Bršljinski potok, tudi Bezgavec, je 6 km dolg levi pritok Krke v Novem mestu. Izvira v globoki dolini severozahodno od Bršljina, nad Žagarjevim mlinom, kjer je ob strugi nanizanih kar sedem izvirov. V zaledju izvirov se nadaljuje vec kilometrov dolga suha dolina, ki potekavse do ponora Igmance ob avtocesti pod Šentjurijem. Vsuhi dolini ponika še nekaj manjših potockov iz lapornatih pobocij med Hmeljcicem in Karteljevim. Na skrivnostno kraško zaledje opozarja tudi ljudsko izrocilo, vezano na jamo Ajdovska hiša nad izvirom, ki pravi, da rovi vodijo vse do Hmeljniškega gradu. Barvanja so potrdila, da v izvir priteka tudi voda Lukovskega potoka, ki ponika v podolju Temenice pri vasi Jezero. Bezgavec pod vasjo Hudo preide iz ozke povirne doline na novomeški kraški ravnik, v katerega je vrezal plitvo in zmeandrirano dolino, široko dobrih 50 m, z ožjo poplavno ravnico. Struga je razgibana s tolmuni, z nanosi raznovrstnega sedimenta, na vec mestih pa lahko vidimo razgaljeno kamninsko osnovo. Potok je v vecji meri naravno ohranjen; izjema je dobrih 200 m dolg cevni prepust v izlivnem delu pod železniško progo in nekdanjo tovarno Novoteks. Na tem delu so obcasno zaznana onesnaženja, ki pritekajo iz bližnje industrijske cone. Najhujše onesnaženje je povzrocil izliv nafte ob zdrsu cisterne iz stare avtoceste v Igmanco konec prejšnjega stoletja. Živi svet je bil tako že veckrat v hudih stiskah. Raki košcaki so, kot je videti, preživeli, ribja populacija je skromna, pomembno je drstišce v izlivnem delu, spodnji tok pa naseljuje nekaj bobrovih družin. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 10/2021 NARAVNA VREDNOTA: BUŠECA VAS – STARE TOPLICE 77 Bušecke toplice, zatocišce termofilne favne Na obrobju Krško-brežiške kotline je zaradi tektonske zasnovanosti vec termalnih izvirov s temperaturo do 38 °C. Pogostejši so hipotermalni izviri s temperaturo okoli 20 °C, izdatnejši izviri s temperaturo nad 30 °C pa so osnova zdraviliškega turizma. Globinski vodonosni horizont predstavljajo razpokani karbonati. Te prekrivajo plasti miocenskih klasticnih nizkotoplotnih prevodnih sedimentov, predvsem laporji. Termalne vode imajo zaradi povišanih temperatur nizko vsebnost kisika. Ravno kisik je omejujoc dejavnik za vecino živali, saj omogoca celicno dihanje. V njih tako uspevajo le posebej prilagojene živali. Eden favnisticno bogatejših termalnih izvirov so Bušecke toplice v vznožju Gorjancev pri Cerkljah ob Krki. Na zahodnem obrobju vasi je vec izvirov, ki pripadajo istemu izvirnemu sistemu ob prelomni coni, razclenjeni z lokalnimi prelomi. Ob njih priteka na dan termalna voda s temperaturo od 26 °C do 28 °C, ki se v globini meša s hladno podtalnico. Najbolj znan je zajeti izvir Klunove toplice pod lokalno cesto, ki so ga že leta 1816 kot kopališce uredili Auerspergi iz Leskovca in ki še danes služi svojemu namenu. Na poplavni ravnici ob Krki sta še dva izdatnejša termalna izvira, imenovana Stare toplice. Oba sta v vecji meri naravno ohranjena. Voda priteka na površje skozi prodne plasti na dnu manjših izvirnih kadunj, ki ju zapolnjuje droben sediment. Vtermalni podzemski vodi so bili najdeni znacilni prebivalci naših podzemskih voda, kot je na primer izopodni rakec Balcanostenasellus skopljensis, še zlasti pa številnidrobni podzemski polži iz rodov Hadziella, Hauffenia in Iglica. To so naši najtoplejši izviri, v katerih so bile še najdene podzemske živali. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 7/2006 NARAVNA VREDNOTA: CRMOŠNJICA 78 Potok Crmošnjica Dolina Crmošnjice je v zgornjem toku ena slikovitejših na Dolenjskem, a je zaradi težje dostopnosti malo znana. Potok, imenovan tudi Crmošnjicica, izvira v vznožju dolomitnih pobocij Gac pod Crmošnjicami. Krajevno ime je izpeljano iz divjega cesna, cemaža (crémoš), ki raste v povirnih dolinah. Izvir je pod vasjo, v plitvi zatrepni dolini, v kateri že kar izdaten tok priteka iz dveh izvirnih jam. Pod Novim Taborom ga okrepi Divji potok s povirjem nad Srednjo vasjo, z leve pa hudourni pritok izpod Toplega vrha. Vodnat potok je vzdolž tektonskega preloma ob vznožju Kocevskega roga vrezal izrazito dolino s tremi znacilnimi odseki. Povirni del je oblikovan na dolomitni podlagi, zato je dolinsko dno razmeroma široko, strmec majhen, struga pa vrezana v naplavine. Nad Starimi Žagami preide v ozko prebojno sotesko, vrezano v apnencasto kamninsko podlago. Globoko tesen oznacuje velik strmec z brzicami in s skocniki. Izstopajo tri stopnje, visoke do 3 m in široke do 5 m, ostanki nekdanjih jezov, na katerih se izloca lehnjak. Vodni padec je do izselitve Kocevarjev leta 1941 izkorišcalo kar 17 žag in 8 mlinov, za tem pa partizanske delavnice. Po drugi svetovni vojni je vecina objektov propadla. Po izhodu iz soteske se pri Obcicah padec postopno umiri na dolinski uravnavi, po kateri potok blago meandrira. Ob nizkih vodostajih tu voda postopno ponikne v naplavini in podzemsko odteka v izvir Radešce v Podturnu. Izsušeno strugo pri Kocevskih Poljanah oživijo kraški izviri Pri obru in Studenec, še zlasti pa Ušprunk z zaledjem v roškem masivu. Pod vasjo je bila struga delno regulirana in speljana ob vzhodnem robu doline. Na poplavni ravnici do Podturna so ohranjeni stari meandri, ki se napolnijo ob visoki vodi. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 43/2022 NARAVNA VREDNOTA: DOBLICKO JEZERO 79 Doblicko jezero Izvir Doblicice je eden bolj znanih belokranjskih izvirov. Najdemo ga jugozahodno od Crnomlja pri Doblicah, ob strmem vznožju Poljanske gore. Domacini ga imenujejo tudi Jezero, saj voda priteka iz okrogle, dobrih 25 m široke in do 10 m globoke vodne kadunje. Dno je pokrito z velikimi skalnimi bloki, med katerimi iz dveh zasutih kotanj priteka voda. Izvir je stalen; povprecen pretok znaša okoli 1.500 l/s, pri najnižjih vodostajih pa samo 150 l/s. Recica je v kraški ravnik vrezala znacilne meandre, pred izlivom v reko Lahinjo v Crnomlju pa prejme še dva pritoka, Jelševnik in Potok. Po onesnaženju reke Krupe je postal izvir Doblicice, sicer zajet že leta 1958, najpomembnejši vodni vir Bele krajine. Hidrološko zaledje sega v ožje zaledje zakrasele Poljanske gore in obrobje Kocevskega roga, zato izvirsko vodo lahko ogrozi le onesnaženje v neposrednem zaledju izvira. Leta 1986 je delavce Geološkega zavoda pri crpalnem poskusu ob mocno znižanem vodostaju v recni strugi pod izvirnim jezerom presenetila najdba neobicajne živali, prve crne cloveške ribice. Najdba je vznemirila biologe, saj sprva ni bilo jasno, ali gre za genetskega spacka ali novo vrsto. Vjezeru so izvedli vrsto potopov, a novih primerkov živali sprva niso našli. Drugo veliko presenecenje se je odvilo po letu 2003, ko je potapljac Martin Ilenic našel prehod v sifonski rov na dnu izvirnega jezera. Sledile so zahtevne raziskave vodnega rova, ki se ob prelomnici spušca vse do globine 121 m, s cimer je za Divjim jezerom (160 m), drugi najgloblji sifon v Sloveniji. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 35/2002 NARAVNA VREDNOTA: GABRNICA 80 Nova Gabrnica – potok ali odvodnik? Nova Gabrnica je levi pritok Save na Dobovskem polju, vzhodno od Brežic. Kot Nova Gabrnica je pravzaprav poimenovan le spodnji, reguliran odsek potoka Gabrnice s povirjem na Orlici, kjer v Pišecah priteka iz jame Duple. Skoraj 20 km dolg potok je v zgornjem toku vrezal globljo dolino v Bizeljske gorice, ob prehodu na Brežiško ravan pod Globokim pa se tok umiri. Zmeandriran potok z mokrišci ob nižinskem gozdu Dobrava severno od Brežic je bil reguliran v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v sklopu hidromelioracije, za njim pa tudi spodnji tok od Brežic do izliva v Savo. Najbolj drasticno je spremenjen prav spodnji tok na Dobovskem polju, kjer je bil zaradi protipoplavnih ukrepov in nasipa ob Savi njegov prvotni izliv pod Mostecem ukinjen. Potok so po umetni strugi ob železnici speljali v strugo pritoka Negot, ki priteka iz Dobrave. Nova Gabrnica tako danes tece naprej po regulirani strugi Negota do Mihalovca, pod njim pa v ravni liniji naravnost v Savo. Z nacrtovano hidroelektrarno Mokrice naj bi reguliran potok podaljšal svoj tok ob obrobju akumulacije do jezovne zgradbe, pod katero se bo tik pred hrvaško mejo izlil v Savo. Ekosistemska vrednost klasicno reguliranega potoka z izravnano strugo, uravnanim dnom in z odsotnostjo obrežne vegetacije je mocno degradirana, njegova samocistilna sposobnost okrnjena, še bolj pa biotska pestrost vodnega življa. Da bi prizadeti naravi vrnili vsaj nekaj dostojanstva, je v okviru izgradnje hidroelektrarne predvidena delna renaturacija potoka vse do roba Brežic. Z ukrepi v strugi in na brežini bi lahko izboljšali hidrološke in habitatske razmere ter monotono krajinsko podobo. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 16/2015 NARAVNA VREDNOTA: GOSPODICNA – STUDENEC 81 Izvir Gospodicna Izvir Gospodicna je svojevrsten simbol in ena osrednjih tock Gorjancev. Med naše najbolj znane in obiskane studence ga je povzdignilo ljudsko izrocilo o cudežni zdravilni in pomlajevalni moci vode, ki ga je Janez Trdina literarno obdelal v povesti Gospodicna. Izvir je na severnem pobocju Gorjancev pod Trdinovim vrhom na nadmorski višini 820 m. Nekaj metrov stran prihaja na dan tudi njen sosed Gospod in še nekaj izvirov, ki se stekajo v povirje Šumecega potoka. Vodnatost je razmeroma majhna, saj povprecni pretok znaša okoli 5 litrov na minuto, v sušnem obdobju pa še manj. Analize vode niso pokazale nobenih kemijskih posebnosti; obcasno je oporecna le mikrobiološka slika, kar je posledica naravnega onesnaženja. Voda je tako povsem obicajna in podobna preostalim gorjanskim izvirom, pa vendar so požirki hladne studencnice iz Gospodicne nekaj posebnega. Leta 1929 je novomeško planinsko društvo na celu z naravoslovcem Ferdinandom Seidlom ob gradnji gozdne železnice preprecilo posek gozda v zaledju izvira z odkupom zemljišca v bližnji okolici. Da bi zagotovili njegovo trajno varnost, so izvir celo pravno zavarovali s posebnim razglasom Nacelstva novomeškega sreza leta 1931. Istega leta so po idejni zasnovi Marjana Mušica izvir obzidali, uredili okolico in celo zgradili bazen, nad njim pa postavili planinsko zavetišce, ki je prerastlo v eno najbolj obiskanih planinskih tock na Gorjancih. Leta 1994 so novomeški planinci mocno degradirano okolico in izvir sami obnovili, del vode pa namenili tudi oskrbi planinskega doma. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 39/2002 NARAVNA VREDNOTA: GRABRNA 82 Grabrna – vaški kal na Dolnji Lokvici Najlepši spomini na vaški kal Grabrna na koncu vasi Dolnja Lokvica pri Metliki segajo v case, ko so se mladi ob kalih družili in se v njih celo naucili plavati. Kal Grabrna je bil urejen nad opušcenim peskokopom v zatrepu krajše suhe doline. Voda je zajeta v okoli 6 m globoki glineni kadunji, katere zgornji rob je na jugovzhodni strani utrjen z opornim zidom. Napaja se z izcednimi vodami in je vse leto zalit z vodo. Vanj vodijo dvojne kamnite stopnice, ki se združijo sredi kala, da je dostop do vode mogoc tudi v sušnih mesecih. Kal je v preteklosti služil kot napajališce za živino, pred njim pa je bilo urejeno tudi perišce. Zaradi specificnih hidroloških razmer, ki jih ustvarja sezonsko nihanje vodne gladine, je kal življenjski prostor številnih rastlin in živali. Med živalmi so najpogosteje opaženi vodni drsalec, navadni mocerad, navadna krastaca in menda celo mocvirska sklenica, med rastlinami pa mala vodna leca, plavajoci dristavec in navadni rogolist. Krajani Lokvice so po nedavnem ogledu obnovljenih kalov na Primorskem spoznali, da imajo v svoji vasi kal, ki presega vse naokrog. Odlocili so se, da ga bodo obnovili. V letošnjem letu so že izvedli sanitarno cišcenje. Obcina Metlika jimje prisluhnila in obnovo kala delno sofinancirala. Glede na to, da je zagnanost krajanov neomajna, smo prepricani, da bomo skupaj s sanacijo uspeli ohraniti njegovo pricevalnost ter naravovarstveni in ucno­vzgojni pomen. Premislimo, ali bi bilo modro Lokvicane posnemati. Tovrstne aktivnosti nas zbližujejo, naše bivalno okolje pa lahko postane bogatejše in zanimivejše. Kal je bil leta 2010 v okviru projekta Viri življenja v celoti obnovljen. Mira Ivanovic, Dolenjski list, 26/2004 NARAVNA VREDNOTA: GRICICE – IZVIR 83 Roške gozdne luže Stojece vode, kot so kali ali luže, so na zakraselih planotah Kocevskega roga redke. Navadno gre za objekte antropogenega nastanka, vezane na nekdanje kocevarske vasi, za katere so bili vodni viri velika dragocenost. Vecina izvirov je bila zajeta za rabo pitne vode, presežki pa so se stekali v luže, utrjene z nanosom gline. Pašna živina je ob napajanju dodatno utrjevala tla in jih s tem vzdrževala. Najpogosteje gre za manjše izvire v kraških globelih, v katerih voda zastaja na slabo prepustnih vložkih kamnine med plastmi apnenca ali na glinenih tleh. Znacilni primeri so Žmukov studenec pri Podstenicah, Dolgi vodnjak pri Cinku, studenci v Smrecniku,Jelendolu, Primožu ter Veliki in Mali studenec pod Pecko. Bolj vodnate, ki napajajo prava jezerca, najdemo v okolici Mirne gore, kjer se na dolomitni podlagi zbere vec vode, na primer pri Gricicah, Komarni vasi, Ribniku, Toplicicah in pri Ponikvah. Kot redka telesa stojece vode v gozdnem prostoru so postala pomemben habitat vodnih žuželk, dvoživk ter napajališce gozdnih živali. Z naravovarstvenega vidika je pomembna prisotnost velikega pupka in hribskega urha, nekatere luže pa tudi kot napajališca in srecevališca pestre združbe gozdnih netopirjev. Predvsem manjše luže so po drugi svetovni vojni zaradi nevzdrževanja in naravne sukcesije postopno izgubile svoj hidrološki znacaj in habitatni pomen. Problematicno je predvsem kopicenje sedimenta, ki je nekdanja vodna telesa spremenilo v zablatena in najveckrat tudi zarastla mokrišca brez vodne akumulacije. V sklopu projekta Viri življenja (2009–2012) so bile nekatere že obnovljene; prizadevamo si, da bi podaljšali življenje tudi drugim ogroženim lužam. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 49/2017 Pod Poljanami je v apnencasto podlago vrezala globljo dolino. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: IGMANCA 84-Igmanca, ponornica pri Šentjuriju Igmanca je tisti potocek, ki ste ga spremljali ob stari avtocesti, ko ste se od Karteljevega zaceli vzpenjati v klanec pri Poljanah pri Mirni Peci. Po bližnji vasi ima tudi drugo ime – Poljanski potok; ime Igmanca pa je verjetno izvedeno iz kakega nemškega antroponima. Kdo bi vedel? Potok izvira na obrobju Raduljskega hribovja, pod vinskimi goricami Rihpovca, kakih 5 km vzhodno od Trebnjega. Skromen izvir je v dolomitno pobocje vrezal globljo dolino, struga pa je v zacetku plitva, neizrazita in brez stalnega toka, ki se izgublja v naplavini. Že po dobrih 500 m se dolinsko dno uravna in razširi, zmeandrirana struga pa je vecji del leta suha. Dolina se široko razpre pri Poljanah, kjer s pobocij priteka nekaj manjših pritokov, ki okrepijo hidrološke razmere. Pod Poljanami Igmanca preide na kraška tla, potek struge pa se obrne v dinarsko smer. Potok je vrezal globljo dolino v apnencasto skalno podlago med Poljansko goro in Bukovico, vzdolž struge pa poteka nekdanja avtocesta. Za odsek je znacilen izrazit padec, dinamicna struga s tolmuni in z manjšimi skocniki, na vec odsekih pa je opazno izlocanje lehnjaka po dnu. Pod Šentjurijem se dolinarazširi, voda pa zacne ponikati ob prihodu na aluvialno ravnico. Obicajno ponikne do avtocestnega prikljucka, poplavne vode pa se prelivajo v neizrazito fosilno strugo. Suho dolino za ponori lahko v reliefu sledimo ob avtocesti vse do Dolenjega Karteljevega. Tu se dolina obrne proti jugu ter se prek Dul stece v povirje Bršljinskega potoka, kjer verjetno Igmanca ponovno priteka na dan. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 45/2017 NARAVNA VREDNOTA: JESENIŠCICA S PRITOKI 85 Studencnica, Kostanjšcica, Jesenišcica Tokrat vabljeni na sprehod ob potoku Kostanjšcica, ki ima povirje v gricevju severno od Šentruperta, na obrobju Mirnske doline. Potok poznamo pod vec imeni; v izvirnem delu je imenovan Studencnica, v srednjem toku Kostanjšcica, v spodnjem toku pod sotocjem z Globošcico pa Jesenišcica. Za dolenjske razmere je predvsem v zgornjem toku precej neobicajen. Potok je namrec vrezal izrazito dolino v obrobje Zasavskega hribovja, v kateri se na vec mestih razkriva pestra in mocno nagubana kamninska sestava s prevladujocimi dolomiti z apnenci in laporji, ponekod pa se razkrivajo celo otoki starejših permskih pešcenjakov. Plastovita struktura kamnin je najvidnejša v slikoviti prebojni soteski ob severnem vznožju Homskega hriba. Tu so se plasti kamnine ob prelomu dobesedno obrnile na bok, potok pa v nizu kaskad tece vzdolžno. Slikovit prizor je tudi v cestnem useku pod Kostanjevico, kjer so bili v razgaljenem profilu v polah apnenega laporja prvic najdeni fosilni ostanki treh novih vrst školjk. Vsrednjem toku pod Malim Cirnikom dobi dolina z ožjo poplavno ravnico že bolj klasicno podobo. Vodni tok okrepi vec manjših potokov, na prehodu v ravan Mirnske doline pa še vodnata Globošcica. Nekdaj zmeandriran spodnji tok pred izlivom v Mirno je bil konec prejšnjega stoletja klasicno reguliran, poplavna ravnica pa meliorirana. Vizravnani strugi se je iznicila identiteta nekdaj dinamicnega nižinskega toka, nadvse skromna pa je tudi podoba živega vodnega sveta, ki se takšnih odsekov izogiba. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 47/2015 NARAVNA VREDNOTA: KRIŽANJI POTOK 86 Kanižariška kadunja in Mlaka Za lažjo predstavo naj na zacetku pojasnimo, da kanižarska kadunja predstavlja otok neprepustnih kamnin na obrobju belokranjskega kraškega ravnika. Med oblikovanjem zemeljske skorje so se v udorino naložile neprepustne kamnine tudi do 400 m globoko. Mednje so ujete plasti rjavega premoga, ki so jih izkorišcali v obdobju 1857–1997. V delu ugreznine nekdanjega rudnika se je v povirju Križanjega potoka oblikovalo obsežno mokrišce Mlaka. V njem je bila ugotovljena velika vrstna pestrost obrežnih in vodnih rastlin in živali, zlasti kacjih pastirjev (32 vrst) in dvoživk (10 vrst). Ob sanaciji rudnika in jalovišc v zacetku 21. stoletja je bil zgornji del mokrišca zaradi naravovarstvenega pomena ohranjen kot sekundarni biotop, vecinski spodnji del pa preurejen v komercialni ribnik dimenzij 160 m x 70 m. Vnjem se izvaja predvsem lov na krapa in nekatere vložene vrste: plošcic, klen, androga in smuc. Vodni telesi sta loceni z zemljenim nasipom in zamreženim prepustom, ki naj bi prepreceval dostop rib v Mlako. Voda se iz ribnika prek zapornice pretaka v Križanji potok. Poudariti velja, da sta si ob sanaciji varstvo narave in gospodarska raba umno segli v roke. Rudnik Kanižarica v zapiranju je s sanacijo zagotovil ohranitev mokrišca in ureditev ribnika, v okviru projekta Viri življenja pa so bile izvedenedidakticne aktivnosti, da je obmocje postalo tudi ucilnica v naravi. Sorazmerno kratka zgodovina Mlake kaže, da lahko tudi nekatera degradirana obmocja ob naklonjenosti vseh vpletenih postanejo pomemben del narave. Vprašanje je, ali bo upravljavka, Ribiška družina Crnomelj, znala slediti ciljem skupnih prizadevanj. Do zdaj se je dobro izkazala. Mira Ivanovic, Dolenjski list, 31/2012 NARAVNA VREDNOTA: KLAMFER 87 Klamfer Povirje potoka, ki se ob vsakem dolgotrajnejšem deževju izkaže za pravi hudournik, se nahaja v ovršnem delu Gorjancev oz. Žumberka, tocneje na hrvaški strani meje, na nadmorski višini okoli 1000 m. Vodno zaledje predstavljajo razlicne prepustne kamnine kredne starosti, kot so: lapor, pešceni lapor in apnenec. Voda priteka iz vec grap in z vodnimi kolicinami skromnih izvirov, med katerimi je najbolj znan Jordanov studenec pri Fabriki, ter oblikuje potok Gorjanski graben. Ta se še pred Dolžem, do koder v obliki globoko vrezane grape premaga približno 300 m višinske razlike, preimenuje v Klamfer. Vodnatost pri zaselku Pangrc Grm okrepita hudourna pritoka Sovpat in Babni potok. Pod sotocjem se dolina nekoliko razširi, plitva in tlorisno razgibana struga pa je vrezana v naplavino zemlje in pešcenega materiala. Ponekod je razgaljena apnenceva podlaga. V strugi potoka se izmenjujejo skalni talni pragovi, brzice, tolmuni, kamniti jezovi in manjša prodišca. Med Hrušico in Šentjoštom lahko na Klamferju opazujemo izrazitejše meandre, ki si sledijo vse do izliva v Težko vodo pri Crmošnjicah. Potok je v pretežni meri naravno ohranjen, brežine pa porašca gosta drevesna in grmovna zarast. Ta utrjuje erodirane brežine in nudi ugodno domovanje raku košcaku, zaradi katerega je povirni del uvršcen v omrežje Natura 2000. Sredi 19. stoletja je ob potoku ob vznožju Gorjancev nad Dolžem delovala prva gozdna steklarna oziroma glažuta na Dolenjskem. Vodni potencial je nekdaj izkorišcalo pet mlinov in ena žaga, ki klicejo po obnovi. Lep primer je Brulcev mlin v Hrušici, ki naj bi kmalu dobil prvotno funkcijo. Andrej Škedelj Petric, Dolenjski list, 40/2014 NARAVNA VREDNOTA: KOLPA 88 Dajmo reki prostor Reka Kolpa je vsem dobro znana mejna reka med Slovenijo in Hrvaško. Zaradi visokih poletnih temperatur in kakovosti vode je preživljanje prostega casa v poletnih mesecih ob Kolpi zelo priljubljeno. Recemo ji tudi kar najdaljša slovenska riviera. Seveda je Kolpa vec kot le prostor za rekreacijo. Kot vsaka reka je tudi Kolpa živ »organizem«, s katerim clovek intenzivno sobiva le del leta. Za zgornji tok je znacilen vecji strmec, ki v povprecju znaša 1,42 promila. Prevedeno, na vsak kilometer toka se v povprecju reka spusti za 1,42 m. Dejanski strmec je precej manjši, saj vecino višinske razlike premaga na racun višine jezov, zgrajenih v obliki delno prepustnih kamnitih zložb. Jezovi omogocajo ucinkovito rabo vodne energije, zadržujejo prod, recno vodo bogatijo s kisikom in povecujejo njeno samocistilno sposobnost. Z obnovo jezov, še zlasti betoniranjem, se spreminjajo ne le njihove tehnicne lastnosti, ampak se za neprepustnimi pregradami spremenijo tudi habitatske razmere. Kako poiskati ravnotežje med ohranjanjem ugodnih ekoloških razmer v reki in sorazmerno preprostim vzdrževanjem jezov, je vprašanje, ki ga bo treba celostno nasloviti. Kolpa je lahko tudi ucilnica v naravi. Eden izmed »ucnih listov« je pogled s Sodevske stene, kjer so dobro vidne posledice delovanja vode na razgibanem vodotoku. Na zunanji strani zavoja je struga poglobljena, na notranji pa je lepo viden prodnat material, ki ga voda odloži na obmocju z mirnejšim tokom. Prizadevati si moramo, da bo vsaka raba vode v cim vecji meri upoštevala zakonitosti naravnih procesov, predvsem pa – spoštujmo reko in dajmo ji prostor. Matej Simcic, Dolenjski list, 47/2017 NARAVNA VREDNOTA: KRAŠKI POTOK 89 Kraški potok Kraški potok, ki tece po jugozahodnem delu obcine Brežice, je naravna vrednota lokalnega pomena ter hidrološkega in ekosistemskega znacaja. Povirne vode zbira na skrajnem vzhodnem delu Gorjancev, s pobocij slovenskega Cirnika in Kremenjeka ter s hrvaške Žumberacke gore. Manjši povirni veji teceta po meji in se združita pri Subanovem mlinu, v katerega so nekoc okoliški kmetje vozili mlet žito. Vzgornjem delu je potok v dolomitno podlago kredne starosti vrezal širšo in ne prevec globoko dolino. Struga je plitva in 2 m široka, blago meandrirajoca z manjšimi tolmuni, s pregradami in z brzicami, ponekod pa se razširi in tvori manjše mocvirne depresije. Predvsem v tem zgornjem toku predstavlja pomembno življenjsko okolje navadnega mocerada (Salamandra salamandra). V zgodnjem pomladnem casu lahko na zelo kratki razdalji potoka opazimo vec deset samic, ko v hladno in cisto vodo odlagajo že dobro razvite licinke. Na predelu južno od Kraške vasi je ob strugi potoka vec manjših izvirov, ki se izlivajo v Kraški potok. 400 m severno od vasi Izvir je mocen kraški izvir Aquaductus romanus, pomemben lokalni vodni vir. Nekdaj je napajal približno 8 km dolg rimski vodovod (akvadukt). Potekal je v razmeroma ravni liniji od Izvira do Drnovega, nekdanje rimske naselbine Neviodunum ob Savi. Dolvodno Kraški potok preide na prode, peske in gline, na katerih so se razvile kmetijske površine. Potok predstavlja pomembno zatocišce manjšim ribjim vrstam, ki so znacilne za reko Krko, tudi navadnemu kaplju, bogata obrežna zarast pa nudi zatocišce številnim pticam. Severno od vasi Dolenja Pirošica se potok po dobrih petih kilometrih izlije v reko Krko. Barbara Kink, Dolenjski list, 16/2014 NARAVNA VREDNOTA: KRIVI POTOK 90 Krivi potok ali Babinec? Skrajni vzhod Bele krajine vedno znova postreže s kakšnim »tekocim« presenecenjem. Ne, ne govorimo o vinu, ki se ga na tem obmocju pridela na hektolitre. Zaradi prevladujocega fliša kredne starosti, ki ga sestavljajo laporji, pešcenjaki in apnenci, je na tem obmocju recna mreža dobro razvita; severno in vzhodno od Metlike lahko opazujemo celo vrsto zanimivih potokov. Eden takih je Krivi potok, imenovan tudi Babinec. Krivi potok izvira v ozki in globoki grapi pri hrvaški vasici Kašt severovzhodno od Radovice. Poleg povirnih vod z obmocja Žumberka se vanj zlivajo tudi posamezni izviri tik ob strugi. Na svoji poti proti Kamenici potok kar nekajkrat zamenja svoj znacaj. Zahodno od vasi Vidošici tece po obsežni uravnavi, ki jo je v preteklosti nasul sam, le malce dolvodno pa se v strugi pokažejo strukture, izjemne za širše obmocje. Vodni tok je v razgaljeno apnencasto podlago na razdalji dobrih 100 m ustvarilniz štirih, do meter visokih stopenj s tolmuni v podslapju. V geomorfološkem pogledu izstopa tretja stopnja, pod katero je vodni vrtinec izdolbel dve veliki kotlici premera 2 m. Kmalu zatem se strmec skoraj popolnoma uravna in rahli meandri si leno sledijo do nekdanjega perišca pri Železnikih. Po preckanju ceste tece potok ob gozdnem robu in se južno od Krmacine izliva v Kamenico. Opozoriti velja še na pomen ohranjenih gozdnih potokov za ogrožene rastlinske in živalske vrste. Dolina potoka je med drugim življenjski prostor najvecjega kacjega pastirja v Evropi, velikega studencarja, ki lahko v dolžino presega 9 cm. Z malo srece ga lahko ob Krivem potoku opazujemo od junija do avgusta in takrat niti ni pomembno, kako se potok zares imenuje. Matej Simcic, Dolenjski list, 20/2015 Razrast vodnih rastlin opozarja na povecan dotok organskih hranil. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: KRKA 91 Zakaj bi nas moralo skrbeti za Krko? Tak je poletni pogled na reko Krko v spodnjem toku pri Dobravi, za katerega je znacilen umirjen tok po poplavni ravnici. Za paleto na videz idilicnih zelenih barv se skriva skrb vzbujajoce stanje recnega ekosistema reke Krke. Vpogled v stanje reke razkriva nizek vodostaj, znacilen za poletna obdobja, ko se v najbolj sušnih dneh lahko po strugi pretaka vsega nekaj kubicnih metrov vode. Srednji letni pretok na odseku sicer znaša okoli 60 m3/s, visoke poplavne vode pa lahko sežejo celo do 500 m3/s. Drug problem, ki zaostruje razmere v ekosistemu, je dvig temperature recne vode. Ta se lahko na plitvejših odsekih dnevno dvigne tudi do 30 °C. To je lahko velik šok za vodni živelj, saj ima temperatura neposreden vpliv na vrstno sestavo in posredno tudi na fizikalno-kemijske procese v vodi, s tem pa tudi na kakovost življenja. Prav zato nas morajo skrbeti podatki državnega monitoringa, ki kažejo, da se je srednja letna temperatura Krke v zadnjih 50 letih z 9 °C povzpela na 11 °C, kar jasno kaže na vpliv podnebnih sprememb. Tretje neugodno dejstvo je obilje vodnih rastlin, med katerimi prevladujeta makrofita plavajoci dristavec in navadni rogolist. Enormna razrast vodnih rastlin opozarja na povecan dotok organskih hranil v vodo, predvsem nitratov in fosfatov, ki spodbujajo eksplozivno rast. Cetrti moteci element motiva pa razkriva slabo zastopana obrežna zarast. Ta je namrec vsa prerasla z agresivno invazivno tujerodno oljno bucko, ki se razbohoti ravno v avgustu. Proti izlivu se agonija obrežnih invazivk samo še stopnjuje. In še bi lahko nizali skrbi … Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 33/2017 NARAVNA VREDNOTA: KRŠELJIVEC 92 Kršeljivec po dolgih letih spet gosti urhe V Beli krajini smo dobili »nov« kal. V okviru projekta WETMAN smo namrec uredili obmocje nekdanjega kala Kršeljivec pri Perudini, ki je bil v preteklosti eden najvecjih belokranjskih kalov. Kršeljivec je pred dolgimi leti zaradi opušcanja živinoreje in neuspešnih poskusov sanacije dna kala presušil in se povsem zarastel. Na obmocju kala smo zato morali pred zacetkom zemeljskih del odstraniti drevje in grmovje, v sklepni fazi pa smo celotno obmocje kala tudi pomulcali. Zemeljska dela je podizvajalec zacel sredi aprila, ko se je ocišceno obmocje kala dodobra posušilo. Vprvi fazi je odstranil vrhnji sloj zemlje s štori, koreninami in z vaškim smetišcem, nato pa je sledilo poglabljanje kotanje v želeni obliki do neprepustne plasti gline. Zaradi hidrogeoloških razmer se je v kalu že takoj po odkopu vrhnje plasti gline zacela nabirati voda. Pri oblikovanju kotanje smo sledili naravnim linijam prejšnjega kala, hkrati pa smo z elementi, kot so otoki, zalivi, plitvine in razlicni nakloni brežine, skušali popestriti habitatske razmere. Nekdanji najpomembnejši dotok površinske vode z obmocja bližnjega Starega kala smo uredili v obliki zemeljske mulde. Kot na bližnjem kalu Krivace smo tudi na Kršeljivcu del prisojne brežine namenili ureditvi gnezdišca za mocvirsko sklednico. Voda je pocasi, a vztrajno polnila kotanjo, zato je kal že v nekaj dneh postal domovanje hribskim urhom in kacjim pastirjem. Na manjši plato ob dostopni poti smo postavili informativno tablo, ki opozarja na izjemen pomen mreže kalov za ogrožene živalske vrste, predvsem za mocvirsko sklednico in dvoživke. Neposredno okolico kala zgledno in skladno z usmeritvami za varstvo mocvirske sklednice vzdržujejo vašcani Perudine. Matej Simcic, Dolenjski list, 22/2013 NARAVNA VREDNOTA: KRUPA 93 Izvir Krupe Recna mreža Bele krajine je na plitvem kraškem ravniku skromna. Vprocesu zakrasevanja se je vecji del vodnih tokov prestavil v podzemlje. Na površju so ostali le bolj vodnati, ki so v apnencasto podlago poglobili svoje struge. Ena takšnih je najkrajša belokranjska reka Krupa, dolga vsega 2,5 km. Izvira na kraškem ravniku južno od Semica. Vodnati izviri prihajajo na dan pod skoraj 30 m visoko tektonsko prelomljeno steno iz skladovitega apnenca. V belokranjskem merilu izstopa po vodnatosti, saj ima povprecen pretok okoli 2.500 l/s. Napaja se z obrobja Kocevskega roga, Radohe in Gorjancev ter iz plitvega zalednega krasa. Voda priteka iz zarušenih bruhalnikov na dnu okoli 7 m globoke izvirne kotanje pod previsno steno. Vnaplavljenem sedimentu se belijo hišice endemicnih jamskih polžev in jamskeškoljke Jalžiceve kongerije. Tik pred zajetjem za vodovod je bila leta 1983 ugotovljena katastrofalna onesnaženost z eno najbolj toksicnih in rakotvornih substanc PCB (poliklorirani bifenili). Ta se je v podzemlje stekala od leta 1962 iz odlagališc tovarne kondenzatorjev Iskra v Semicu. Po sanaciji se je obremenitev okolja zmanjšala, v recnem sedimentu in recni vodi pa je PCB še vedno prisoten. Posledice onesnaženja so bile hude za naravo in cloveka. Ribe iz Krupe zaradi vsebnosti PCB še leta 2011 niso bile primerne za prehrano. Še bolj zastrašujoco podobo je pokaza analiza tkiv mocerila leta 2008, saj je bila vsebnost PCB kar 26-krat višja kot pri mocerilih iz neonesnaženih izvirov. Kakšna bo usoda cloveške ribice in jamske školjke, v katerih so že desetletja nakopicene tako visoke kolicine kancerogene snovi, lahko le ugibamo. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 42/2009 Okljuk Lahinje pri izlivu Podturnišcice. Foto: Marjan Jerele NARAVNA VREDNOTA: LAHINJA 94-Lahinja Lahinja je (v nasprotju s splošnim prepricanjem, da je to Kolpa) osrednji belokranjski vodotok, saj zbere vecino voda kraškega ravnika. Na svoji poti od izvira pod vasjo Belcji Vrh do izliva v Kolpo v Primostku premaga dobrih 35 km dolgo pot, pri tem pa se spusti za vsega 19 m. Izvira v obzidanem izviru Zaj(e)m, v casu visokih pretokov pa v bližnjem visokovodnem bruhalniku Glavica, v neizraziti zatrepni dolini ob vznožju fosilnega skalnega podora. Neposredno zaledje Lahinje zajema obmocje Velikega bukovja in vzhodnega obrobja Poljanske gore, na jugu pa ga omejuje nizek preval pri vasi Drežnik. Lahinja ima izrazito nesimetricno recno mrežo. Vse vecje pritoke (Nerajcica, Podturnšcica, Doblicica, Krupa) namrec dobiva iz levega brega. Kljub kratkemu toku jo lahko razdelimo na tri znacilne odseke. Habitatsko izjemno pester povirni del, ki je hkrati zavarovan kot Krajinski park Lahinja, odlikuje lenoben tok po uravnanem površju, reka pa je plitvo vrezana v kamninsko podlago. Srednji tok od Velike Lahinje do izliva Krupe pri Kloštru zaznamuje globlje vrezana struga, njena izrazita izvijuganost in t. i. ujeti meandri, ki jih je reka v obdobju zakrasevanja vrezala v sorazmerno hitro dvigujoce površje. Brežine so strme, skalnate in zvezno porašcene z drevesno in grmovno zarastjo, kar kljub pocasnemu toku preprecuje obcutnejše segrevanje vode tudi v poletnih mesecih. V spodnjem toku od izliva Krupe do izliva Lahinje v Kolpo pa se dolinsko dno nekoliko razširi in reka je bolj izpostavljena soncnim žarkom. Celotna reka Lahinja je vkljucena v omrežje Natura 2000, predvsem z vidika rib, želve mocvirske sklednice in vec vrst travniških metuljev. Matej Simcic, Dolenjski list, 31/2023 NARAVNA VREDNOTA: LEBICA 95 Vodna jama Lebica Lebica se nahaja na belokranjskem kraškem ravniku v zaledju reke Krupe pri Semicu. Ob njej je urejeno izhodišce semiške Kraške ucne poti, ki vodi od Semica do reke Krupe. Vhod v obzidano vodno jamo je ob robu plitve vrtace; ljudsko izrocilo pravi, da naj bi v jamo nekdaj vodilo kar 99 stopnic. Obzidan vhod in obokana notranjost jame kažeta na to, da je nekdaj služila kot vodni vir za semiški okoliš. Vodno jamo predstavlja 13 m dolg vodni rov, širok do 3 m; dno je v celoti zalito z vodo, globoko do 2,5 m, tako da je v njej zajetih najmanj 30 m3 vode. Južni del rova ima naravno strukturo, severni del pa je obzidan. V osrednjem delu rova do vodne gladine vodijo kamnite stopnice, ozek obokan vhod pa je zaprt z železnimi vrati. Voda curlja iz skalnega drobirja na južnem delu rova. Vse kaže, da gre za lokalno ujeto vodo, ki zastaja na neprepustni kamninski osnovi in ni povezana s kraško podtalnico zaledja Krupe. Vokolici prevladujejo drobnozrnati apnenci kredne starosti, steno nad vhodom v jamo in temelj, na katerem stoji kamnit zidan obok v jami, pa gradi apnenceva sedimentna breca. Vjami sta bili najdeni dve vrsti podzemnih vodnih polžev in tudi veliki pupek, ki ga zamenjujejo za crnega mocerila. Leta 1998 je bil izvir ocišcen in obnovljen ter vkljucen v Kraško ucno pot. Lokacija je nekoliko skrita, neopazna v neposredni bližini cerkve sv. Duha na Selih in lahko bi rekli, da tudi misticna. Med obiskom pozabimo na vsakdanje tegobe in pogled na Semiško goro nas hitro premami za nadaljnje potepanje. Žal je tudi tu prisoten vandalizem, saj se nepridipravi znašajo nad informativnimi tablami in ureditvijo jame, zato bi bilo treba vzpostaviti nadzor. Mira Ivanovic, Dolenjski list, 31/2005 NARAVNA VREDNOTA: LOKAVEC 96 Ob meandrih Lokavca Lokavec je manjši potok, ki se v Krko steka v izrazitem recnem meandru v vasi Koprivnik pri Zameškem na obrobju Krakovskega gozda. Prav tu se poplavne vode Krke zacnejo prelivati v obsežni naravni zadrževalnik nižinskega gozda. Zato ni cudno, da se je pri iskanju rešitev za vecjo poplavno varnost Kostanjevice med drugim preverjala tudi možnost preusmeritve dela poplavnih voda po severnem obrobju Krakovskega gozda po Lokavcu do Senuše. Rešitev zaradi zahtevne izvedbe ni bila podprta, tako da bo spodnji tok Lokavca še naprej ohranjal slikovito naravno podobo. Na odseku cez Krakovski gozd ima zelo majhen padec, zato ustvarja številne meandre. Izrazita struga, vrezana v glinene nanose, je v povprecju široka 6 m in do 3 m globoka. V zemljenih konkavnih brežinah, prepredenih s številnimi koreninami, prevladujejo procesi bocne erozije. Potok je stalen, povirje ima v vec izvirnih grapah pod Velikim Trnom v Krškem gricevju. Za zgornji tok je znacilna globlje vrezana dolina, ki se postopno razširja do Zalok ob avtocesti, kjer prehaja v prostrano Krško ravan. Zanimivo je, da je potok vcasih poganjal 10 mlinov, nekaj celo v spodnjem toku. Po opustitvi mlinov in jezov je Lokavec poglobil strugo za dobrih 50 cm. Dodatno so hidrološke razmere spremenile hidromelioracije v okolici Smednika. Te so preusmerile tudi pritok Jelovec, ki se je v Lokavec vcasih stekal šele, kot kaže fosilna struga, nad Koprivnikom. Potok je ugoden habitat potocnega škržka in z njim povezanega pezdirka, še zlasti pa ogroženih nežic, ki jim ustrezajo prevladujoce drobnozrnate usedline, v katere se zakopavajo. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 50/2021 NARAVNA VREDNOTA: METLIKA - OBRH 97 Obrh pri Metliki Obrh je levi pritok Kolpe, ki se vanjo izliva pri Rosalnicah, vzhodno od Metlike. Izvira v globlji zatrepni dolini pod starim mestnim jedrom Metlike, kjer voda priteka iz 33 m dolgega in 9 m globokega sifonskega rova. Vodnat izvir med drugim napajajo ponikalnice z obmocja Žumberka med Sušico in Priseljskim potokom. Vzgornjem toku je Obrh v kraški ravnik vrezal ozko in do 20 m globoko dolino, ki se zakljuci pri Rosalnicah, kjer preide na široko poplavno ravnico Mestnega loga ob reki Kolpi. Dolina gornjega toka Obrha predstavlja preletni koridor za netopirje, katerih kotišca so na podstrehah starega mestnega jedra. Pri Štuparjevem mlinu se v Obrh izliva tudi voda iz izvira Suhor, ki pritece iz druge strani grajskega hriba. Spodnji tok Obrha je bil po drugi svetovni vojni z regulacijo v vecji meri izravnan. Vanj se izlivata še daljši reguliran odvodnik z desnega in potok Metlicica z levega brega. Ob uravnani glavni strugi je kljub regulaciji ohranjenih vec zarašcajocih mokrišc in daljši mrtvi rokav. Prav ta je kljucen del habitata mocvirske sklednice in dvoživk. Mestni log namrec predstavlja eno pomembnejših obmocij ogrožene mocvirske sklednice v Beli krajini, kjer so v pestrih habitatskih razmerah še vedno zagotovljene ustrezne strukture za odlaganje jajc. Prostor ob izviru je v preteklosti predstavljal pester družabni prostor, na katerem so se ljudje poleg oskrbe z vodo zadrževali tudi zaradi napajanja živine in pranja perila. Danes se skuša prostor Metlicanom in obiskovalcem ponovno približati s krajšo obhodno potjo in pocivališci po dolini od izvira do Štuparjevega mlina. Matej Simcic, Dolenjski list, 53/2014 Plitvo podtalnico razgalja vec vodnih oken – jezerc. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: GORJANSKO JEZERO 98 Izer ali Gorjansko jezero Izviri ciste vode so naravni dar Gorjancev. Kdo ne pozna Minutnika, Gospodicne, Jordana ali Pomozi Bog, na katere se veže ljudsko izrocilo? Nekaj posebnega je tudi Izer ali Gorjansko jezero na obrobju košenic pri Miklavžu. Voda se zbira v plitvi kadunji na najnižjem delu planotastega ravnika, na neprepustni dolomitni kamninski podlagi. Vanjo se z okoliških pobocij steka padavinska voda. Raven podtalnice je plitvo pod površjem. Na vec mestih jo razgaljajo manjša vodna okna – jezerca. Globoka so vsega dober meter. Pred casom so bila nekatera med njimi ocišcena, zarast v okolici pa razredcena. Voda se na južnem obrobju »jezera« preliva v zakraselo vrtaco. Na njenem vzhodnem delu je pod skalno steno ponor, kjer voda odteka v izvire pod Hudo pecjo v dolini Pendirjevke. Jezerca imajo znacaj mokrišca in so kot redek habitat stojece vode na planoti življenjski prostor vodnih rastlin (žabji las, porecnik), žuželk (kacji pastirji, vodni hrošci, drsalci) in dvoživk (planinski pupek, hribski urh, navadna krastaca in rjave žabe). Ljudsko izrocilo pripoveduje, da je nekoc mlado dekle napajalo v Izeru vprežene vole in skupaj z njimi padlo v vodo. Deklicine kite in volovski jarmi so po eni razlicici priplavali na dan pri Jerickovem mlinu v Stopicah, po drugi v Prevolah in po tretji v Rateškem studencu. Da se ne bi nesreca ponovila, so na dno Izera položili železno mrežo, ki naj bi bila še danes na njegovem dnu. Vodni vir je oskrboval pašno živino nekdanje vasi, ki naj bi stala nekje pri Miklavžu. Njene prebivalce, Gorjance, pa naj bi pregnale rjave mravlje. Bile so tako nadležne, da ljudje v hišah niso mogli vec prebivati. Preselili so se v Gorenji Suhadol, na košenicah pa je še danes polno mrdunov, velikih mravljišc. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 24/2011 NARAVNA VREDNOTA: MINUTNIK 99 Minutnik, izvir zaganjalka Izvir Minutnik, po domace tudi Prenehavnik, je, kot nakazuje že ime, hidrološki posebnež. Pretok vode v izviru se namrec v intervalih ritmicno spreminja, zato ga uvršcamo med izvire zaganjalke. Ti so v Sloveniji redki, Minutnik pa je najizrazitejši tovrstni izvir na Dolenjskem. Izvira v pobocju strme grape na levem bregu potoka Pendirjevka, ki je v severno pobocjeGorjancev vrezal globoko izvirno dolino. Dostopen je po gozdni cesti, ki vodi iz Cerovegaloga (3 km) na Miklavž. Oznacen je z informativno tablo. Voda priteka iz špranje, prekrite z dolomitnim grušcem, približno 3 m nad dolinskim dnom. Izvir je stalen, z najvišjimi pretoki prek 100 l/s. Na videz ni nic posebnega, a ob pozornem opazovanju sta vidna upadanje in narašcanje vodnega curka. Okoli dvominutna ritmika je najzaznavnejša ob nižjih vodostajih (do 0,3 l/s), pri višjih (do 2 l/s) se ritmika podaljša, pri pretokih nad 10 l/s pa nihanja ni vec opaziti, medtem ko v suši privre voda približno na vsakih 6 minut in tece okoli pol minute. Ljudski razlagi, da je v gorjanski gori ogromno jezero, v katerem plava velika riba, ki s svojim gobcem od casa do casa zapre izvir, ne verjamemo vec. Dokoncnih odgovorov niso dali niti hidrogeologi, ki ugotavljajo,da na mehanizem pretoka verjetno vplivajo dinamicne hidrološke in tektonske razmere ter splet dovodnih kanalov. Kanali, ki vodijo v glavni izvir, naj bi bili razlicno prepustni, dotekanje vode v stranske zbiralnike pa pocasnejše kot praznjenje glavnega rezervoarja, zaradi cesar naj bi prišlo do nihanja vode pri iztoku. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 9/2001 NARAVNA VREDNOTA: MIRNA 100 Razlicni obrazi reke Mirne Moja prva službena srecanja z reko Mirno segajo v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bila še ena najbolj onesnaženih slovenskih rek. Kljucni onesnaževalec je bila tovarna Kolinska na Mirni, ki je ob predelavi krompirja v reko izpušcala velike kolicine organskih snovi. Recna voda je bila na celotnem ravninskem odseku do Pijavic neprepoznavna siva kloaka s prevladujoco bakterijsko razgradnjo in dejansko brez življenja. Ob vsem so bila nacrtovana tudi obsežna hidromelioracijska dela na poplavnem delu Mirnske doline, ki bi vkljucevala regulacijo pritokov Mirne, sicer regulirane že pred drugo svetovno vojno. Z regulacijo potokov bi poleg že tako opustošene Mirne degradirali še spodnje tokove potokov, ki so postali pomembno pribežališce življa iz onesnažene reke. Na sreco se regulacije z izjemo hudournih spodnjih tokov Bistrice in Jesenišcice niso zgodile, po ukinitvi proizvodnje Kolinske pa se je zmanjšala tudi onesnaženost. Po uradnih podatkih ARSO je danes reka Mirna v dobrem kemijskem in zmernem ekološkem stanju. Ce ima reka na obmocju Mirnske doline povsem ravninski znacaj in tece po enolicni uravnani strugi, pa sta zgornji in spodnji tok pravo nasprotje, kjer reka ohranja vse naravne prvine. V zgornjem toku v geomorfološkem pogledu izstopa odsek pod Cirnikom, kjer je v dolomitne kamnine vrezala do 100 m globoko dolino. Podobni, le še bolj divji so tudi preboji dolin pritokov, kot so: Dušica, Kamnarica in Homšcica. Spodnji tok do izliva v Savo pa oznacuje nekoliko širša vijugasta soteska, v kateri izstopata v dolomitu ujeta meandra. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 43/2020 NARAVNA VREDNOTA: OBRŠCICA 101 Globine izvira Obrh Vvasi Obrh pri Podturnu ob vznožju Pogorelca je pod regionalnocesto slikovit istoimenski izvir. Kot pove že ime, gre za kraški izvir, v katerem izdaten tok priteka iz globine 30 m dolgega in 20 m širokega izvirnega jezera. Prek jezu nekdanjega mlina se voda preliva v potok in po kratkem toku izliva v Radešco. Od kod priteka zeleno-modra kraška voda, ni znano, saj barvanja ponornic na Kocevskem polju niso potrdila povezav. Glede na to, da pojavljanje visoke vode, kalnost in temperatura ne sledijo sosednjemu izviru Radešce, sklepamo, da ima Obrh vodno zaledje v roškem masivu. Predvidevamo tudi, da je nekdaj pritekal iz bližnje jame Jazbina, ki jo je vodni tok oblikoval ob prelomu. Ob njej se je tok zaradi tektonskih procesov ob Žužemberškem prelomu preselil v globino. Ker so rovi Jazbine zatrpani s sedimenti, so podzemski tok skušali izslediti jamski potapljaci v izviru. Izvirno jezero je leta 1986 raziskal Ciril Mlinar. Na globini 10 m je odkril vstop v vodoraven rov, usmerjen proti jugu, s številnimi cloveškimi ribicami. Rov in 10 m globoko brezno se zakljucita v neprehodnih razpokah. Leta 2006 je Dare Hribar na dnu jezera odkril vstop v nov sifonski rov in ob pomoci legendarnih jamskih potapljacev Uroša Ilica in Igorja Vrhovca našel nadaljevanje. Po širjenju vhodne ožine se je odprl zahteven prehod v globino ob prelomu do globine 33 m. V rovu se odpira vec nadaljevanj. Najobetavnejši je bil do 10 m širok in dober meter visok rov med skladi, z mocno obrušenimi stenami in aktivnim tokom. Tudi ta se usmerja v roški masiv. Žal ga na razdalji 120 m in globini 40 m zapira skalnat podor. Apot v zaledje Obrha še ni koncana, saj imajo potapljaci še nekaj možnosti za preboj. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 17/2022 NARAVNA VREDNOTA: OKNO 102 Okno, izvir Nerajcice Nerajcica je prvi vecji pritok Lahinje na belokranjskem kraškem ravniku. Na dan prihaja kot mocen kraški izvir Okno v Malem Nerajcu pri Dragatušu. Nekaj sto metrov pod njim se vanjo stekata manjša studenca, Krnica in Stepanjec. Okno je stalen izvir z minimalnimi sušnimi pretoki okoli 20 l/s, s cimer prav nic ne zaostaja za Lahinjo. Voda izvira v manjšem izvirnem jezercu. Nad njim je v pobocju opazen podorni zatrep, ki nakazuje nekdanji podrt pritocni rov. Okno je skrajni južni izvir ob vznožju Poljanske gore oziroma vzpetine Cirnika. Skalnati osamelec je z nizkim dolom v zaledju med Suhorjem in Obrhom locen od višje Poljanske gore. Vizvir se verjetno stekajo kraške vode, ki se pokažejo v estavelah pri Suhorju, Suhorskem Bregu ter pri Gradnici in Ljubešnici za Cernikom. Vzaledju izvira se proti Vinici namrec postopno dviguje 2 km širok in dobrih 6 km dolg kraški ravnik, v katerega je poglobljena plitva suha dolina od Drežnika mimo Nove in Stare Lipe ter Suhorja do Nerajca. Izvir je bil zaradi vodnatosti in bližine naselij nekdaj pomemben vodni vir, zato je bil prirejen za rabo. Za zajemanje pitne vode je bilo pod nizko skalno steno, izpod katere priteka najvec vode, obbetonirano zajemališce. Nad njim je v steno poglobljena niša s kipcem lurške Marije, ki naj bi bedela nad izvirom, da ta ne presahne, danes pa bi dodali, da se ta ne onesnaži. Izvir in okolica sta bila pred nekaj leti obnovljena v sklopu projekta Viri življenja. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 51/2018 NARAVNA VREDNOTA: ORLAKA – LUŽA 103 Vaška luža na Orlaki dobiva novo podobo Zaradi zakraselosti je Suha krajina zelo skromna z vodnimi viri. Da bi pridobili zadostne kolicine dragocene vode, so že v preteklosti prestrezali padavinsko vodo s streh in jo shranjevali v kapnicah ali t. i. šternah. Kapnic je bilo nekoc v Suhi krajini vec kot hiš. Vodo iz kapnic so uporabljali za kuho in pitje, za napajanje živine pa so služili predvsem vaški kali oziroma luže. Ob sušah so zaradi pomanjkanja vode morali ponjo celo do Temenice in Krke. Na Orlaki so vaško lužo oblikovali ob vaški poti, ko so opazili, da se z bližnjega Brezovega vrha prek poti ob padavinah pretaka voda. Obstojeco ilovnato podlago so poglobili in utrdili, tako da je v njej zacela zastajati voda. Pri nadaljnjem iskanju vode so izkopali še sosednji izvir in ga obzidali s kamenjem. Služil je za pitno vodo, luža pa za napajanje živine, pranje perila in za kopanje. Pomembna je bila tudi kot središce družabnega življenja, saj so se ob njej zbirali domacini in kuhali žganje. Po gradnji vodovoda je pomen luže in izvira upadel. Danes imajo vodni viri drugacno vlogo. Poleg ohranjanja zgodovinskega spomina o težavnem življenju suhokranjskega cloveka imajo vodni viri pomembno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti, saj predstavljajo dom številnim redkim in ogroženim rastlinskim pa tudi živalskim vrstam, predvsem dvoživkam in vodnim žuželkam. Pomena vaške luže so se zavedali tudi na Obcini Trebnje, ki je v sodelovanju s projektnimi partnerji v sklopu projekta Obnova vasi Sela pri Šumberku zacela ureditvena dela v prizadevanjih po izboljšanju kakovosti življenja, povecanju turisticne ponudbe in po zavedanju o pomenu vodnih virov. Denis Žitnik, Dolenjski list, 26/2013 Pred onesnaženjem so v izvir prihajale na nocno pašo cloveške ribice. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: OTOVSKI BREG 104 -Otovski breg Izvir Otovski breg, tudi Otovski zdenc ali Breg, najdemo na severozahodnem obrobju belokranjskega kraškega ravnika pri Otovcu. Kot kaže potek suhe doline, ima ta povirje nekje pod Rucetno vasjo. To potrjuje tudi zaledni vodni tok, ki ga sledimo v Hribarski jami in Stobah. Podzemski potok je razkrila okoli 15 m široka in 8 m globoka udorna vrtaca pod železniškim viaduktom. Potok priteka na površje izpod kamnitega podora in po vsega 8 m dolgem toku, ki poteka v plitvi in dober meter široki strugi, izginja pod skalno steno na drugi strani udornice. Nizek ponorni rov ne dovoljuje sledenja podzemskemu toku. Ta se vzdolž dobro vidne površinske fosilne struge nadaljuje do 1.200 m oddaljenega izvira Packi breg, pritoka Potoka, kar so potrdila tudi barvanja. Izvir nikoli ni presahnil. Po nalivih se gladina hitro dvigne in preplavi udornico. Nekdaj je služil kot lokalni vodni vir. Vodo so ob sušah precrpavali v vaško šterno in jo odvažali z vozovi po bližnjih vaseh. Vodnjak nad izvirom, zgrajen leta 1935, je crpal vodo s pomocjo manjših posodic, namešcenih na krožni verigi. Med drugo svetovno vojno so crpalko unicili Italijani. V okviru projekta »Viri življenja« je bil v letu 2011 obnovljen betonski vodnjak, odstranjena zarast in obnovljena infotabla. Otovski breg je eno bolj znanih najdišc cloveške ribice v Beli krajini, saj je nekdaj prihajalo na nocno pašo tudi vec kot deset živali. Analize vode po letu 2000 kažejo stalno obremenjenost izvira s toksicnimi nitrati, ki presegajo varne koncentracije za cloveško ribico. Živali se zato v zadnjem obdobju v izviru ne pojavljajo vec, kar verjetno kaže na lokalno izumrtje. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 9/2012 NARAVNA VREDNOTA: IZVIR OBRŠCICE 105 Izvir Obršcice Breg, kot izviru Obršcice pravijo vašcani Obrha, je kraški izvir v manjši zatrepni dolini na zahodnem obrobju vasi. Na dan prihaja izpod skalnega spodmola iz sifonskega rova, ki je bil raziskan v dolžini 56 m, v katerem so raziskave potrdile tudi prisotnost cloveške ribice. Izvir nikoli ne presahne. V najvecji poletni suši pritece iz izvira le okoli tri litre vode na sekundo, ob visokem vodostaju pa kar 300-krat vec. V preteklosti je bil izvir pomemben vir za vašcane, zato so ob njem uredili perišce in napajališce za živino. Tudi tu je nad cistostjo vode, kot pravi ljudsko izrocilo, bdela lurška Marija v kamnati niši nad izvirom. Z zajezitvijo potoka pod izvirom je v široki izvirni kadunji nastalo vecje mokrišce, v katerem so svoj življenjski prostor našle številne na vodo vezane rastline in živali. Pomladi tu ne manjka svatovskih zvokov dvoživk, saj je tu mrestišce vec vrst žab, predvsem rosnic, velika pa je tudi vrstna pestrost kacjih pastirjev. Lahko vas preseneti vodomec, ki obcasno prihaja na lov, stalne gostje pa so tudi mlakarice. Od tu se lenobno vije po obrškem polju Obršcica, ki se po dobrem kilometru združi s Podturnšcico. Izvir je gotovo pomembna lokalna naravna znamenitost, za katero vestno skrbijo vašcani Obrha in Društvo kmeckih žena Dragatuš. Prav njim gre zahvala, da je izvir z bližnjo okolicoskrbno vzdrževan, urejen je celo mini botanicni vrt starih okrasnih rastlin, ki so nekoc krasile vaške vrticke, danes pa so že skoraj pozabljene. Za spoznavanje in doživljanje narave velja obiskati tudi krožno Grajsko ucno pot, ki povezuje naravne in kulturne znamenitost v zaledju. Mira Ivanovic, Dolenjski list, 33/2012 NARAVNA VREDNOTA: POGANKA 106 Poganka pri Gradencu Že ime Suha krajina pove, da so vodni viri tu dragocenost. Za vodooskrbo je bila vcasih kljucna deževnica iz vodnjakov, v sušnem obdobju pa vsak, še tako neznaten vodni vir. Vašcani Gradenca so bili do gradnje vodovoda vezani na bližnji Studenec in lužo Poganko. Za oskrbo s pitno vodo je bil bolj obiskan bližnji kraški izvir Studenec, v katerem sicer skromen vodni tok nikoli ne presahne. Slikovit izvir je v skalnatem zatrepu nad vaško cerkvijo. Voda priteka iz globine krožno oblikovanega vodnega rova ter zastaja v skoraj meter globoki in nekaj metrov dolgi kamniti kadunji. Iz nje odteka manjši curek, ki ponika pod izvirom. Voda iz podzemlja najverjetneje priteka zaradi vložka neprepustne kamnine med skladi apnenca. Domacini vedo povedati, da se vodni rov nadaljuje vsaj še nekaj metrov. Poganka se nahaja skoraj kilometer zahodno od vasi, na dnu kraške globeli v pobocju rebri. Okoli 25 m globoka skledasta vrtaca, katere daljši premer ima okoli 130 m, je verjetno udornega nastanka. Po zgornjem obrobju je videti razgaljeno kamnino, pobocja in vecji del dna pa zapolnjuje ilovnat sediment. Na najnižjem delu je bilo dno poglobljeno v krožno kotanjo premera okoli 8 m in utrjeno s kamnometom. V njej se stalno zadržuje voda, ki se steka s strmih pobocij in zadržuje na glineni podlagi. Voda je bistra in brez vodnih rastlin, sedimenta pa je po cišcenju pred nekaj leti razmeroma malo. Tovrstna vodna okna so v Suhi krajini redka; pri njihovem nastanku je bila kljucna pomoc cloveka pri vzdrževanju in utrjevanju ilovnatega dna. Vse do obrežja je po pobocju speljan kolovoz, po katerem so nekdaj priganjali živino in odvažali vodo. Vašcani skrbno vzdržujejo oba vodna vira. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 42/2016 NARAVNA VREDNOTA: POTOKI 107 Bajer in lokomotive Ponikalnica Potoki tece pod istoimensko vasjo v uvali Rožni dol severno od Semica. Potok tece po dolomitnem otoku med Radoho in Vimolom, kjer poteka naravna meja med Belo krajino na jugu in Novomeško pokrajino na severu. Povirje potoka je na prelomni coni manjšega dinarsko usmerjenega preloma ob vzhodnem vznožju Vimola, od koder se voda iz vec izvirov združi v potok, ki tece proti prek zamocvirjene naplavne ravnice do umetne zajezitve za betonsko pregrado. Dobrih 100 m dolga in do 20 m široka zajezitev je globoka vec metrov, služila pa je za potrebe oskrbe parnih lokomotiv na železniški postaji v bližnjem Rožnem dolu. Vodna postaja je bila zgrajena leta 1910. Crpala je vodo iz studenca, zajetega pod pregrado, ob suši pa iz dolinske pregrade na potoku. Voda je bila speljana prek pomožnega rezervoarja na Prelogah in glavnega rezervoarja nad postajo do napajalnika na obeh straneh postaje. Dolžina vodovoda je znašala3,5 km, kapaciteta vodne postaje pa je 720 m3 na dan. Vodovod je deloval do leta 1978, ko je po progi zapeljala zadnja parna lokomotiva. Presežek vode iz zajezitve, ki se pod cesto združi z vodo iz stalnega izvira, nadaljuje pot po plitvi strugi iz finih nanosov proti ponoru na stiku apnenca in dolomita na vzhodu podolja. Ponor je pod skalnim spodmolom, v steno katerega je vzidan kip lurške Marije. Vodni rov je dostopen v dolžini 10 m do sifona. S sledilnimi poskusi je bila dokazana povezava med ponikalnico Potoki in izvirom Krupe. Do ponora poteka tudi struga potocka, ki izvira nad vasjo Potoki, a ob nizkih vodah ponika višje v strugi. Potok je habitat vec vrst dvoživk, kacjih pastirjev in raka košcaka. Matej Simcic, Dolenjski list, 36/2023 NARAVNA VREDNOTA: PRILIPE – MRTVICA SAVE 108 Življenje v mrtvici Prilipe ugaša Mrtvica Prilipe se je ohranila na desnem bregu reke Save jugovzhodno od Brežic, na Cateškem polju. Razteza se na prodni poplavni ravnici od jugovzhodnega roba Term Catež, vzdolž Save proti avtocestnemu odseku Prilipe–Podgraceno, kjer se izliva v reko Savo. Dolga je približno 3 km in široka do 35 m; v osrednjem delu voda dosega vecjo globino. V srednjem delu mrtvice naj bi bilo v strugi še nekaj naravnih termalnih izvirov, ki pa niso natancno locirani. S pobocij Gorjancev se v mrtvico stekajo Dvorski in Prilipski potok ter Veliki in Mali Drnovec, le ob najvecjih pretokih pa jo obcasno napolni voda iz Save. Obmocje mrtvice je naravovarstveno pomembno za floro, mehkužce, metulje, kacje pastirje, hrošce, dvoživke, mocvirsko sklednico in za vidro. Vzacetni del so se vanjo nekoc stekale velike kolicine odpadne termalne vode iz Term Catež s temperaturami prek 30 °C, kar je dalo mrvici termalen znacaj. Visoke temperature vode so bile vzrok za preživetje invazivnih tujerodnih vrst. Najbolj škodljiva je tropska vodna solata (Pistia stratiotes), ki je bila v mrtvici prvic opažena leta 2000, v naslednjih letih pa se je uspešno razširila na vecji del mrtvice. Vodna solata ogroža živi svet mrtvice, kakovost vodnega okolja, vsebnost raztopljenega kisika v vodi, svetlobne razmere v vodi in ogroža celoten habitat. Odpadne termalne vode so bile leta 2020 preusmerjene neposredno v reko Savo, ki lažje sprejme take kolicine predhodno ocišcene vode. Z znižanjem temperature vode je bujnost vodne solate koncno usahnila. V mrtvici so prisotni tudi tujerodni rak avstralski rdeceškarjevec, riba tilapija in želva rdecevratka. Mrtvice uvršcamo med mokrišca, ki z vidika biotske pestrosti predstavljajo najbogatejše ekosisteme. Barbara Kink, Dolenjski list, 5/2010 Razgibana struga v zgornjem toku. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: PRISELJSKI POTOK 109 Priseljski potok Že od nekdaj velja, da voda predstavlja vir življenja. To vsekakor drži tudi za Priseljski potok severno od Metlike. Ceprav tece po površju le dobra dva kilometra, lahko na tej kratki poti obiskovalcu razkrije veliko zanimivosti, predvsem pa obcutek, da cas stoji. Priseljski potok tece po skrajnem severovzhodnem delu obcine Metlika, v bližini vasi Krašnji Vrh. Na slovensko stran priteka z obmocja Žumberka, kjer izvira severno od Priselja na lapornem vodonosniku. Z barvanjem je dokazano, da vode Priseljskega potoka napajajo izvir Obrh sredi Metlike, prav tako pa je potok oblikoval tudi Becko jamo med Slamno vasjo in Boldražem. Ob prehodu na uravnan del, imenovan Kržunc, oblikuje potok izrazite meandre z zamuljenim dnom. Takšno okolje je zelo primeren življenjski prostor za raka košcaka, o cemer govorijo številne racine – votline, v katerih preživlja dneve, saj je nocno aktiven. Vobicajnih vodnih razmerah potok postopno ponikne že pred prehodom na prepustne jurske apnence, na površini pa je vidna struga, po kateri je nekoc svojo pot nadaljeval proti Markucevem mlinu in ki se danes napolni le ob dolgotrajnem deževju. Voda Priseljskega potoka je bila po vzdrževani mlinšcici speljana do mlina, kjer je vrtela vodno kolo, nato pa odtekala v ponore v neposredni bližini. Priseljski potok je tipicen primer vodnega vira, katerega vodne kolicine so danes manjše kot v preteklosti, kar kaže na nenehno spreminjanje kraškega površja. Do mlina vodi pot z lokalne ceste Radovica– Krašnji Vrh. Matej Simcic, Barbara Kink, Dolenjski list, 48/2009 NARAVNA VREDNOTA: RADEŠCA 110 Obremenjen izvir Radešce Pogled na mocno razbohotene alge in vodne rastline v kraškem izviru Radešce v Podturnu pri Dolenjskih Toplicah konec poletja razkriva, da je voda, ki priteka iz globine, mocno organsko onesnažena. Podobna slika je prisotna tudi na preostalem delu toka, pav tako v sosednjem izviru Obrh. Obremenjena voda gotovo ni balzam za jamski vodni živelj, na celu z obcutljivo cloveško ribico, še manj za živi svet površinskega toka Radešce. Zaradi prevladujoce bakterijske razgradnje vodnih rastlin v talni plasti skoraj ni kisika, ki bi omogocal preživetje rib. Kaj se torej dogaja? Radešca je eden bolj vodnatih izvirov ob vznožju Kocevskega roga, zato je bil že leta 1892 zajet za oskrbo Dolenjskih Toplic. Žal je bilo zajetje leta 1997 opušceno zaradi stalne bakteriološke oporecnosti. Ce hocemo razumeti problem, moramo pogledati v zaledje izvira. Barvanja hidrogeolov kažejo, da se poleg padavinskih voda z obmocja Kocevskega roga vanj stekajo tudi vode, ki ponikajo na južnem obrobju Kocevskega polja. Omeniti velja Rudniški potok, ki je med delovanjem rudnika do leta 1978 v podzemlje odplavljal prah iz separacij premoga in ga ob povodnji naplavljal v izviru Radešce. Še bolj problematicen je podzemski tok v Vodnih jamah pri Klinji vasi, v katere se že dolga desetletja obcasno steka gnojnica iz bližnje svinjske farme, svoje pa doda še pregnojenost okoliških površin z gnojevko. Vizvir priteka tudi Crmošnjica, ki ponika nad Obcicami. Ob tako širokem zaledju in spektru mogocih negativnih dejavnikov je krivcev za takšno stanje gotovo vec, ukrepov za izboljšanje stanja pa se ne izvede. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 36/2018 NARAVNA VREDNOTA: ROŽNI DOL - PONORNI POTOK 111 Rožnodolski bajer Na kraškem svetu Bele krajine, na katerem primanjkuje mokrišc in vodnih teles, smo v okviru projekta Viri življenja obnovili vecje število kalov, izvirov in drugih vodnih virov. Eden teh je bil tudi Rožnodolski bajer. Napaja ga ponorni potok s povirjem na južnem obrobju kraške globeli Rožni dol. Južno od vasi se steka v zajezen bajer s površino nekaj arov in z globino do 1 m. Iz bajerja odteka voda po urejeni strugi do ribogojnice, ob višjih vodah pa tece prek razbremenilnika pod cesto po betonski cevi in fosilni strugi do požiralnikov pod vasjo. Domacini vedo povedati, da je voda iz bajerja v preteklosti služila predvsem napajanju živine, ki se je pasla v okolici. V zadnjih desetletjih se je z opustitvijo paše bajer zacel zarašcati, okolica pa zamocvirjati. Z vidika ljudi sicer manj vredno in neugledno mocvirje je za rastline, živali in za naravo na splošno privlacen in vreden življenjski prostor. Mokrišca namrec blažijo mikroklimo, dajejo zavetje številnim organizmom in predstavljajo naravni rezervoar vode. V severnem delu bajerja je bila vcasih poglobitev za napajanje živine. Obnovljeni kal je nekolikomanjši od prvotnega. Pri obnovi je bilo pomembno, da se je ohranil osrednji del mokrišca nedotaknjen in da se je obnova izvajala na nacin, da živi svet, še zlasti pa v vodi prisotni raki in rastlina navadni mrzlicnik, ne bi bili prizadeti. Obnova je vkljucevala tudi zamenjavo pretocne cevi pod bližnjo potjo, gradnjo usedalnika pred kalom in vgraditev lesenega praga za preprecitev onesnaženja vode v kalu z obremenjeno vodo, ki prihaja iz vasi. Celotno mokrišce je kmalu po izvedenih delih vzpostavilo svojo novo podobo. Še vedno pa ostajata aktualna odvajanje in cišcenje odpadnih voda, ki »bogatijo« potok na njegovi utesnjeni poti skozi vas. Matej Simcic, Dolenjski list, 13/2012 EKOLOŠKO POMEMBNO OBMOCJE: SAVA OD RADEC DO DRŽAVNE MEJE 112 Reka Sava: fenomen nižinskega odseka Sava je najdaljša reka v Sloveniji, njenemu porecju pa pripada vec kot polovica državnega ozemlja. Odvaja vecino slovenske vode, pretok na Catežu naraste od povprecnega pri 270 m3/s celo na 3.727 m3/s, izmerjenega ob poplavi leta 2010. Pod Krškim se ozka recna dolina razpre v prostrano Krško-Brežiško polje, kamor je Sava nasula velik prodni vršaj. Pri Brežicah se vanjo izliva Krka, malo niže pod izlivom Sotle pa doseže slovensko-hrvaško mejo. Tu se recni strmec postopno umiri, Sava pa dobi znacaj prave nižinske reke. Obmocje spodnje Save je bilo v preteklosti podvrženo velikim spremembah, kar je razvidno iz starih kartografskih podlag. Nekoc so poplavne vode in erozijski procesi prestavljali strugo po prodnem vršaju, zato je imela Sava vec nestalnih strug, mrtvih rokavov in obsežna prodišca v razlicnih fazah zarašcanja. Zaradi mozaika razlicnih življenjskih okolij je obmocje buhtelo od biotske pestrosti. Na zacetku 20. stoletja so se zaceli regulacijski posegi s postopnim uravnavanjem struge, z utrditvijo brežin pa se je dokoncno ustavila dinamika reke. Po drugi svetovni vojni so s hidromelioracijami poplavne ravnice in krcenjem loga uredili intenzivne kmetijske površine in topolove nasade. Zadnja velika sprememba obmocja se je zgodila z gradnjo HE Brežice, ko je reka z zajezitvijo dobila jezerski znacaj. Podobna usoda caka tudi zadnje kilometre nižinske Save z nacrtovano HE Mokrice, z gradnjo katere bomo dokoncno izgubili enega zadnjih recnih ekosistemov slovenskih nižinskih rek. Izguba habitatov se bo odrazila tudi z dodatnim padcem biotske raznovrstnosti: ene vrste bodo izginile, druge umaknile v sekundarna okolja, tretjim se bo življenjski prostor mocno skrcil. Barbara Kink, Dolenjski list, 35/2023 EKOLOŠKO POMEMBNO OBMOCJE: SAVA OD RADEC DO DRŽAVNE MEJE 113 Drugacen pogled na reko Savo s Šentvida Z gradnjo hidroelektrarn na spodnji Savi se je izoblikovala veriga akumulacijskih bazenov. V reki je prišlo do velikih sprememb: zmanjšala se je hitrost vode, na recnem dnu se kopicijo organske in anorganske usedline. Akumulacijska jezera so sicer pretocna, vendar se je vodno okolje spremenilo v taki meri, da vpliva na življenje in razširjenost vecine živalskih vrst, najbolj pa na ribe hitro tekocih rek. Ob umešcanju HE Brežice v prostor so bili nacrtovani številni ukrepi za zmanjšanje vplivov posega na naravo. Vsi kljub obratovanju še vedno niso funkcionalni. Potopljene gramoznice v Vrbini nadomešcata dve vecji pri Racelandu, namenjeni pticam, ob Mocniku za želvo mocvirsko sklednico, za dvoživke pa na vec lokacijah. Najtežje je bilo nadomestiti suhe travnike in mehkolesno loko, ki so bili s posegom uniceni. Vakumulacijski bazen so umešceni elementi za razgibanje brežin, plitvine, zasaditve, štirje otoki ter trije splavi za gnezdenje ciger in galebov. Na razširjenih delih nasipa so bili izvedeni poskusi gnezdilnih sten za vodomca. Zaradi krcenja drevesne vegetacije je bilo na ohranjenih linijskih strukturah na levem bregu Save postavljenih skoraj 90 netopirnic in vzpostavljenih 23 ekocelic za hrošce. Ob avtocesti je bil za primer ekstremnih vodostajev nadvišan teren za umik divjadi. Ob jezovni zgradbi je bil izveden prehod za vodne organizme. Nekatere izmed teh ureditev so že prevzele svojo funkcijo, druge še potrebujejo popravke, predvsem pa primerno vzdrževanje. Je pa med tem akumulacijsko jezero postalo pomembno prezimovališce za vodne ptice. Razveselili smo se tudi naselitve bobra, ki z izjemno inženirsko žilico izvaja renaturacijo vodnega prostora. Barbara Kink, Dolenjski list, 39/2023 Eden vecjih in lepših kalov v Beli krajini. Foto: Matej Simcic NARAVNA VREDNOTA: SINJEVRŠKI KAL 114-Sinjevrški kal Za kras Bele krajine je znacilna mreža vaških kalov, ki so imeli pred napeljavo vodovodnega omrežja in opustitvijo živinoreje osrednjo vlogo v življenju vašcanov. Eden izmed vecjih in lepših kalov v Beli krajini, ki bi bil brez prizadevanj domacinov že davno pozabljen, je kal na Sinjem Vrhu. Hkrati gre za enega redkih kalov s kamnito osnovo, ki so jo vašcani ponekod dodatno utrdili s plastmi gline, to pa je teptala živina. Kal je ovalne oblike; njegov južni rob je utrjen s kamnitim zidom. Veckrat se zgodi, da Sinjevrški kal skoraj popolnoma presuši. Napaja ga namrec voda iz studenca, ki izvira le nekaj deset metrov severno od njega, vecji del te vode pa se zajema za potrebe vaškega vodnjaka. Po pripovedovanju domacinov so kal odkrile in izoblikovale domace svinje, ki so se vcasih pasle v okoliških bukovih in hrastovih gozdovih. Po njih naj bi vas tudi dobila ime Svinji Vrh, ki pa so se ga domacini sramovali, zato so ga leta 1910 preimenovali v Sinji Vrh. Tako ima kal danes tudi zgodovinsko-pricevalno pomembnost. Sinjevrški kal je zaradi spremenjenega nacina življenja izgubil svojo prvotno funkcijo. Ta je zdaj bolj doživljajska, saj obiskovalcem nudi prostor za doživljanje narave in sprostitev od vsakdanjega vrveža, v prvi vrsti pa predstavlja pomemben življenjski prostor za rastlinske in živalske vrste, vezane na vodo. Pomemben korak v tej smeri je bil narejen s ponovno obnovo in z utrditvijo opornega zidu ob kalu ter ureditvijo okolice v okviru projekta Viri življenja. Matej Simcic, Dolenjski list, 29/2010 NARAVNA VREDNOTA: SLATENSKI POTOK 115 Slatenski potok, izziv za sprehod Slatenski potok je dobrih 8 km dolg desni pritok reke Krke pri Grabnu, na vzhodnem obrobju Novega mesta. Povirje ima v nizkem gricevju Podgorja, ki ga gradijo kredni laporji. Manjši potocek priteka iz jame Hrušica pod istoimensko vasjo. Po krajšem toku ponika in nekoliko nižje ponovno izvira v spodmolu pod skalno steno. Povirni tok v Podlogu okrepijo še manjši pobocni izviri. Pod Velikim Slatnikom izpod skalnega spodmola priteka vodnat Slatniški studenec, ki je bil še pred kratkim zajet za lokalno rabo, na spodnjem koncu vasi pa z desne delno onesnažen Jurkovec. V spodnjem toku je ob strugi še nekaj manjših izvirov;najizdatnejši je Rakec pod Mahovim hribom. VMalem Slatniku se vanj z desne steka manjši potok Šajser, ki potoku kar nekoliko krivicno prevzame ime. Za zgornji tok je znacilna globlje vrezana dolina z ožjo poplavno ravnico v pešcenem nanosu. Dolina se pri Velikem Slatniku široko razpre. Strmec se ob prehodu v spodnji tok zmanjša, potok pa blago meandrira po travnati ravnici Loke. Na prehodu v gozd pod Mahovim hribom se dolina zoži, v strugi se zacne razkrivati skalna kamninska osnova jurskega apnenca. Do izliva v Krko tece po plitvi dolini, poglobljeni v kraški ravnik, po kateri ustvarja slikovite meandre. Potok odlikujeta visoka stopnja naravne ohranjenosti in pestra vodna favna. Prevladujejo licinke vodnih žuželk, razlicne vrste polžev, nižjih rakov in dvoživk, pogosto pa so opazne tudi racine košcakov. Za spoznavanje slikovite doline in pozabljenih zgodb, povezanih z njo, so prizadevni domacini Malega in Velikega Slatnika uredili Machovo pot. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 27/2015 NARAVNA VREDNOTA: SOTLA 1 116 Mrtvice Sotle nad Rakovcem Recne mrtvice so znacilne za nižinske tokove rek, kot sta pri nas Sava in Sotla. Nastanejo s premikanjem recnega toka, pri cemer stare recne struge postopno izgubijo stik z maticnim recnim tokom, ki jih preplavlja le še ob izrazitejših poplavah, sicer pa je glavni vir meteorska voda. Mrtvice lahko nastanejo tudi s clovekovo pomocjo ob regulaciji z opustitvijo nekdanjih meandrov. Prav to se je zgodilo ob Sotli v spodnjem toku. Reka je vse do leta 1960, ko je bila ob gradnji železnice izvedena tudi regulacija, vijugala po široki poplavni ravnici in ustvarjala niz recnih zavojev. Njen nekdanji tok še danes oznacuje zvijugana državna meja. Ob regulaciji so recni tok speljali po izravnani strugi, vkopani v ilovnate naplavine. Vodnata reka, katere povprecni pretok znaša okoli 10 m3/s, ob povodnji pa tudi do 250 m3/s, je zaradi izravnane linije in posledicno višjih hitrosti okrepila globinsko erozijo, zato je dno nekdanje struge v opušcenih meandrih najmanj dva metra višje. Ob Sotli je na obeh straneh meje ostalo vec mrtvic, v katere lahko vstopajo le poplavne vode. Na slovenski strani je najbolj ohranjen niz osmih meandrov s stalno vodo nad Rakovcem. Gre pravzaprav za svojske naravne rezervate, saj so skupaj z obrežno vegetacijo prepušceni naravni sukcesiji že vec kot 50 let. Mrtvice so obsojene na izginotje. Zaradi nanosov materiala ob poplavah in usedanja organskih ostankov rastlinja se vodna kotanja pocasi zapolnjuje. Naravni procesi lahko trajajo vec desetletij, clovek pa jih s svojimi posegi lahko pospeši. Opaznih je vec nezakonitih deponij, zaradi bližine obdelovalnih površin pa so procesi evtrofikacije pospešeni. Kljub svojemu imenu so mrtvice polne življenja ter pravi raj za številne živalske in rastlinske vrste. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 3/2015 Hipotermalni Malnarjev studenec. Foto: Andrej Hudoklin Endemicni Boletov jamski ježek, odkrit tudi v topliških kraških izvirih. Foto: Teo Delic NARAVNA VREDNOTA: SUŠICA 117 Topliški izviri Sušica je desni pritok reke Krke pri Dolenjskih Toplicah. Ime oznacuje presihajoc znacaj vodnega toka v zgornjem toku. V Dolenjskih Toplicah ga prekine vec stalnih termalnih in kraških izvirov, ki jih na krajšem odseku naštejemo kar 23. Termalni izviri na površje pritekajo po sistemu razpok ob topliškem prelomu iz globine okoli 800 m pod površjem, kjer se voda akumulira v krednem apnencu pod slabo prepustno narivno cono. Po vodnatosti izstopata izvira Toplice, ki sta že od leta 1673 zajeta v kopališki stavbi. Temperatura termalne vode je okoli 37 °C, kolicina vode pa do 13 l/s. Vec manjših termalnih izvirov je tudi v strugi Sušice. Na levem bregu pri malem mostu so štirje s temperaturo med 21 in 36 °C. Vec manjših hipotermalnih izvirov je tudi ob strugi od nekdanje šole do starega parka. Tu je bilo po prvi svetovni vojni urejeno kopališce Soncna kopel. Na drugi strani prelomne cone (na levem bregu Sušice) prevladujejo kraški izviri: Suhorec, Mežnarcek, Copotec ter Gatejev in Rudolfov studenec. Izvirni epicenter je pod Sitarjevo hišo, kjer jih priteka kar pet. Nedvomno vse topliške izvire bogati podzemski tok Sušice, na kar kažejo tudi obcasne najdbe cloveške ribice in drugih jamskih živali, še zlasti trnastega ježka, vrste enakonožnih rakov. V spodnjem toku Sušice hidrološke razmere pogojuje kamnita struga z nizkimi skalnimi pragovi in vmesnimi tolmuni. Stalna voda in termalni izviri omogocajo veliko produkcijo bentosa v vodnem ekosistemu. Dodatno ga bogati vrstna pestrost vodnih žuželk, mehkužcev, dvoživk, plazilcev in še zlasti rib s kar 16 vrstami. Sušica je zaradi višje temperature eno kljucnih drstišc rib iz Krke, kar še zlasti velja za platnico, podust in za šcuko. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 30/2023 Dihalnik Šice ob visoki vodi. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: ŠICA - POTOK 118 Šica pri Stavci vasi Šica je eden redkih presihajocih pritokov Krke s povirjem na suhokrajnskem kraškem ravniku, dober km zahodno od Dvora. Izvira v plitvi dolini na obrobju kraškega ravnika, iz niza bruhalnikov v presihajoci strugi ob vznožju Primoža. Najvecji med njimi je Bobnova jama s premerom okoli 40 m, na dnu katerega je tudi vhod v daljšo vodno jamo. Struga je v povirnem delu le ponekod oblikovana, v vecji meri pa je zemljena, porastla s travo in na vec mestih, še zlasti pa ob bruhalnikih, erodirana. Izrazitejša je v spodnjem toku; ob njej je tudi vecja udornica Globocica. Vodotok je aktiven le po daljšem deževju, ko se podzemski rovi napolnijo, voda pa z veliko silo priteka na dan. Šica površinsko pritece do Krke le ob višjih vodostajih, drugace pa ponika že v požiralnikih nad lokalno cesto v zgornjem toku. Podzemsko se steka v Krko v izviru pod Crnickovo jamo na Jami pri Dvoru. Zelo verjetno je, da del vode odteka tudi v Tomincev studenec ob Krki pod Podgozdom. Hidrografsko zaledje Šice ni raziskano, verjetno pa je podobno kot pri bližnjem Tomincevem studencu, pri katerem sega vse do Ribniške doline. Zanimive so domneve o vzporedni podzemni Krki, ki naj bi tekla v zaledju ravnika od Drašce vasi do Podgozda. Jasnejše odgovore ponujajo zadnje jamarske raziskave v Dihalniku Šice v zaledju Bobnove jame. Prizadevni jamarji so odkrili že vec kot 1.000 m vodnih in sifonskih rovov, ki se usmerjajo v suhokrajnski masiv, v smeri proti Polomu, kjer jamarji prav tako odkrivajo daljši splet vodnih rovov jame Ebenthal. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 8/2014 Izvir med obnovo leta 2012. Foto: Mira Ivanovic 119 Izvir Škalva v Zapudju Danes imamo obcutek, da je voda nekaj samoumevnega. Odpremo vodovodno pipo in že pritece. Vcasih pa ni bilo tako ... Preživetje ljudi je bilo odvisno od vodnih virov, zato so se naseljevali v njihovi bližini. Izviri so bili nekoc zelo cenjeni in so predstavljali posebno mesto v vasi. Tam se je zbirala vsa vas; vašcani so v vedrih nosili vodo za svoje potrebe, žene so prale perilo, služili so za umivanje, ob njih se je napajala živina, nemalokrat pa je bilo slišati tudi otroško igrivost, ko so se v poletnih dneh v vodi ohladili. Primer takšnega izvira je Škalva v vasi Zapudje v obcini Crnomelj, ki je še danes aktiven. Urejen je bil leta 1885 in je eden vecjih v daljni okolici. Obdan je s kamnitim obzidjem, ki meri z zunanje strani približno 9 × 5 m in nekaj vec kot 2 m v višino. Tako predstavlja velik prostor za zadrževanje vode, ki dosega globino 4 m. Ob odprtini na notranji strani ima policko, na katero so lahko odlagali vedro in zarezo, po kateri so lažje vlekli vrv. Izvir danes zaradi vodovodnega omrežja ni vec v uporabi, zato pocasi propada, vendar se prebivalci še vedno zavedajo pomembnosti izvira in navdušeno hitijo pripovedovati spomine, ki jih vežejo na »zdenc«, kot v teh belokranjskih krajih imenujejo izvir. Lahko pa zagotovimo, da se mu pišejo boljši casi, saj je v okviru projekta »Viri življenja« predvidena njegova obnova. Vodnjak je zaklenjen. Kljuc je imel vcasih vaški odbornik, ki je med sušo tudi dolocal, koliko vode lahko katera hiša dobi. Poglavitni faktor pri odlocanju je bil število clanov v gospodinjstvu. Barbara Kink, Dolenjski list, 50/2009 V izviru so bili opaženi tudi mocerili. Ilustracija nekdanjega stanja: Brane Praznik 120 Izvir Škavba v Macjem Dolu Vas Macji Dol pri Šentlovrencu ob zgornjem toku reke Temenice se ponaša z dvema znamenitostima: nad vasjo je v Mavrovški zijalki jamsko prebivališce ledenodobnih lovcev z zanimivimi paleontološkimi najdbami, pod vasjo pa v izviru Škavba prebiva cloveška ribica. Ce se bolj posvetimo izviru, lahko recemo, da je podatek o opažanju mocerila na otoku osamljenega krasa presenetljiv. Najdbo je leta 1930 v reviji Lovec navedel župnik Ivan Šašelj, sicer tudi dober poznavalec narave. Domacin Brane Praznik pove, da so po pripovedi oceta in deda visoke vode v izviru še nekajkrat naplavile mocerile. Izvir je stalen, voda priteka iz razpok na dnu manjše kamnite izvirne kadunje – škavbe. Ob deževju odteka po plitvi strugi proti Temenici, ki jo doseže le izjemoma. Kraško zaledje izpricuje vec udorov v vasi in suha dolina, na robu katere je tudi omenjena Mavrovška zijalka, fosilni izvir. Škavba je vcasih služila kot vaški vodni vir. Po prvi svetovni vojni je bil obzidan in opremljen z rocno crpalko, po zgraditvi vodovoda pa opušcen. Tako ni vec novejših opažanj, da bi potrdili prisotnost vrste. Pogrešamo tudi podatke o kakovosti vode, ki bi jo lahko ogrožala neurejena komunalna infrastruktura v zaledju. Izolirano najdišce verjetno pripada stiški populaciji, saj je slavni Virski studenec pri Sticni, kjer je bil moceril leta 1762 najden in opisan, oddaljen le 10 km. Glede na zadnje genetske raziskave Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete kaže, da pri stiški populaciji govorimo o potencialno samostojni vrsti, ki je zaradi majhnega areala razširjenosti – tako kot belokranjski crni moceril – med najbolj ogroženimi slovenskimi endemiti. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 5/2023 NARAVNA VREDNOTA: ŠTRITOVSKO JEZERO 121 Štritovsko jezero Na južnem obrobju Krškega hribovja, severno od poplavnega Krakovskega gozda, leži Štritovsko jezero. Svoje ime je dobilo po vasi Štrit, na obrobju katere leži. Jezero je veliko okoli 1,5 ha; v dolžino preseže 200 m in v širino 120 m. Nastalo je na dolomitni osnovi, na katero so se naložili miocenski laporji in kremenovi pešcenjaki, ceznje pa so potoki v pliocenu naneslineprepustne ilovice in gline. Opušceno glinokopno jamo je zalila meteorna voda. Jezero nima vodnega zaledja in je znacilna kotanja ujete vode brez površinskega odtoka. Reliefno razgibano in zamuljeno dno je posledica izkopavanja gline. Zaradi gline se na obrežju ne pojavlja suša, mikroklima ima manj skrajnosti, vegetacija pa je bujnejša. Na obrežju prevladuje trsticje, ki je kljub navidezni enolicnosti raznovrsten in bogat habitat redkih in ogroženih vrst, še posebno kacjih pastirjev in dvoživk. Z ribolovnimi vrstami upravlja ribiška družina, ki redno vlaga vanjo ribji zarod. Tako najdemo v jezeru krape pa tudi šcuke, amurje in druge vrste rib. Obrežje je naravno ohranjeno in porastlo z avtohtono obrežno zarastjo, kar daje jezercu poudarjen ekosistemski pomen sredi tradicionalne kulturne krajine. Štrihovsko jezero je kot naravna vrednota vkljuceno v nekatere pešpoti, ki vodijo prek Krajevne skupnosti Bucka. Zaradi svoje ohranjenosti, pomena za vodne in obvodne organizme ter poucne vrednosti se vkljucuje tudi v nastajajoco Šolsko ucno pot Po poti nekdanjih mlinov. Ob jezeru se je mogoce sprehoditi in prisluhniti naravi. Vašcani Štrita vestno urejajo okolico jezera. Do jezera vodi vec poti. Dostopno je iz Bucke pa tudi iz Sevnice in Rake. Na križišcu v Dolenjih Raduljah do jezera usmerja smerokaz. Jelka Tršinar, Dolenjski list, 23/2006 NARAVNA VREDNOTA: TEMENICA 122 Temenica pri Trebnjem je mrtva Stanje reke Temenice na obmocju Trebnjega konec letošnjega poletja je v rangu ekološke katastrofe. Zakuhala jo je suša, usodni udarec pa je dodalo onesnaženje. V potoku se povprecno pretaka okoli 800 l/s, pri nizkih vodostajih pa le okoli 100 l/s. Letošnja suša je presenetila naravo. V zgornjem toku še žuborec potok zacne pod Šentlovrencem pešati, pod Kamnim Potokom pa je struga na vec mestih povsem suha. Na odseku do Trebnjega je vodostaj minimalen in brez vidnega pretoka, odprte vodne površine pa so opazne le v posameznih zasencenih tolmunih. Strugo gosto prerašcajo vodne rastline in alge. Razmere so najhujše na odsekih brez obrežne vegetacije. Ocitno je voda že pred Trebnjem mocno organsko obremenjena zaradi spiranja hranil s poplavnih travnikov. Svoje dodajo tudi nezakoniti izpusti. Najocitnejši je pod Kamnim Potokom, kjer se v potok cedi gnojnica iz bližnjega hleva in napolnjuje suho strugo. Podobnih nezakonitih izpustov naj bi bilo še nekaj na mestnem odseku. Ekosistem dokoncno pohabi slabo delujoca cistilna naprava pod Trebnjem. Tu je organska obremenitev tako visoka, da na daljšem odseku prevladuje bakterijska razgradnja (gnitje), ki iz vode pobere ves kisik. Temenica do ponorov seveda ne zmore predelati velikih obremenitev, zato se agonija nadaljuje v Mirnopeško dolini. Kakovost vode se nekoliko popravi šele pod zadnjim izvirom v Luknji, kjer onesnaženo Temenico razredcijo vodnati podzemski pritoki iz Suhe krajine. Temenica na trebanjskem odseku je to poletje mrtva, tistih nekaj rib, ki so ostale po pomoru, pa je uspelo ribicem prenesti v zgornji odsek. Clovek ne more verjeti, da se vse to dogaja danes, sredi avgusta leta 2017! Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 35/2017 Izvir zaradi izpostavljenosti onesnaženju ni primeren za vodooskrbo. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: TOMINCEV STUDENEC 123 Najvecji suhokranjski izvir Reka Krka tece v zgornjem toku prek Suhe krajine v dinarski smeri vzdolž Žužemberškega preloma, ob katerem si je v kraški ravnik vrezala globljo recno dolino. Na tem odseku je brez površinskih pritokov; napajajo jo le kraški izviri ob reki. Najbolj vodnat med njimi je Tomincev studenec, ki je na desnem bregu pri Podgozdu, tj. pod nekdanjim Debeljakovim mlinom. Voda priteka izpod skalnega podora pobocnega grušca, ki zapolnjuje skalno ostenje recne soteske. Okoli 10 m široka struga se že po 30 m steka v Krko. Nad njim je pri mlinu še visokovodni bruhalnik. Z barvanji je bilo ugotovljeno široko vodno zaledje, ki sega do Ribniške doline, kjer ponika vec ponikalnic, del voda pa priteka tudi z obrobja Kocevskega polja. Verjetno se ponikalnice pod Suho krajino združijo v podzemsko reko, katere tok je nedostopen. Ob povodnji se voda najprej pojavi v bruhalnikih Šice pri Bobnovi jami za Stavco vasjo, kjer je odkrit že vec kot 1.000 m dolg sistem vodnih rovov. Poplavne vode Šice odtekajo do Krke, podzemsko pa do bruhalnika za Javornikovo žago na Jami pri Dvoru. Vostenju nad njim so vhodi v vecetažno Crnickovo jamo. Podzemska reka od izvira Šice pri Bobnovi jami verjetno tece po prelomu ob vznožju Kocevskega roga do stalnega izvira – Tomincevega studenca, del voda tudi nekoliko nižje v izviru na Debeljakovi loki. Podzemski tok je prebivališce cloveške ribice in drugih jamskih živali. Zaradi širokega prispevnega obmocja in izpostavljenosti razlicnim oblikam onesnaženja na Kocevskem in Ribniškem polju izstopajoce vodne kolicine niso primerne za vodooskrbo. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 8/2021 V zgornjem toku je struga potoka naravno ohranjena. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: TOPLICA 124-Toplica Toplica je potocek, ob katerem se pripeljemo v Šmarješke Toplice. Že ime pove, da ga bogatijo termalni izviri, ki so danes vecinoma zajeti za potrebe zdravilišca. Sicer pa potok izvira v globoki zatrepni dolini dober kilometer nad zdravilišcem. V zaledju izvira prevladuje kraško površje z zaprtimi kraškimi globelmi in s ponikalnicami, kot sta Velike in Male loke pod Štravberkom, ki verjetno podzemno odtekata proti izviru Obrh. Ta ni termalen – voda priteka iz krajše izvirne jame »V dul«, nad njo pa je ob strmem zakljucku zatrepa še visokovodni bruhalnik, jama Mackovec. V povirnem delu tece potok v globlji dolini z ozko poplavno ravnico. Po njej je potok vrezal plitvo strugo, razgibano s tolmuni, z brzicami in meandri, ob njej pa je vec manjših studencev. Pod ruševinami gradu Štrlek se dolina razširi v manjši naravni zadrževalnik, ki pa se je z bobrovo zajezitvijo spremenila v manjše jezero. Pri zdravilišcu v Šmarjeških Toplicah se dolina postopno razširi. Termalni izviri, ki pritekajo iz globlje prelomne cone na stiku dolomita in jurskih apnencev, so vecinoma zajeti in se po uporabi stekajo v potok. V zdraviliškem parku je manjše jezerce termalne vode, ki ga od leta 1992 prerašca indijski lotus. Pod zdravilišcem se v Toplico izliva še Prinovec, pred Družinsko vasjo pa Jezero, v katerem se plitev tok tople vode v krednih plasteh izkorišca za oskrbo z vodo. V spodnjem toku potok prestopi na obrežno ravnico Krke, na kateri je upocasnjen tok oblikoval znacilne meandre. Potok je na obmocju Šmarjeških Toplic klasicno reguliran, vodno favno na celu z ribami in rakom košcakom pa je mocno prizadela kemicna obremenjena voda iz bazenskih kompleksov. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 7/2019 NARAVNA VREDNOTA: TOPLICICA 125 Toplicica Na desnem bregu povirnega dela reke Lahinje se jugozahodno od vasi Šipek tik ob strugi Lahinje nahaja Toplicica, hipotermalni izvir s stalno temperaturo vode okoli 18 °C. Topla voda se dviguje ob tektonsko pretrti coni, pot na plano pa si utira skozi plasti recnih naplavin, kjer se v površinskih plasteh meša s hladnejšo vodo Lahinje. Izvirska voda tece proti Lahinji po ozki strugi, zarašceni z vodnim rastlinjem. Analize hipotermalne vode iz izvira Toplicice so pokazale, da ima višjo trdoto v primerjavi z Lahinjo in drugimi kraškimi izviri ožjega obmocja ter da vsebuje manj raztopljenega kisika, kar je posledica višje temperature vode. Obmocje izvira je favnisticno zanimivo zaradi toplejših vodnih razmer. Zaradi toplejše vode so pred napeljavo vodovoda izvir s pridom uporabljali prebivalci bližnjih vasi, še posebej v zimskem casu pri opravilih, povezanih s kolinami. Obmocje izvira je zavarovano kot naravni spomenik v sklopu Krajinskega parka Lahinja. Do njega vodi oznacena pot iz Šipka. Na obmocju Bele krajine je Toplicica eden redkih termalnih izvirov, glede na vodne kolicine pa je ocenjen kot najbolj vodnat hipotermalni izvir na tem obmocju. Nekoliko manj izrazitatermalna cona je ob Nerajcici, kjer je en toplejši izvir pod sotocjem s Krnico, dva pa sta v strugi Stepanjca. Vsaj en toplejši izvir je tudi ob Doblicici dolvodno od izliva Jelševnik v Doblicico. Bela krajina spada med manj obetavna obmocja z vidika možnosti za izkorišcanje geotermalne energije. V preteklosti je bilo narejenih kar nekaj vrtin, s katerimi so potencialni investitorji skušali potrditi nasprotno, a vecjega uspeha do zdaj še ni bilo. Matej Simcic, Dolenjski list,23/2012 NARAVNA VREDNOTA: TOPLICNIK 126 Izvir Toplicnik pri Kostanjevici na Krki Ob spodnjem in srednjem toku Krke poznamo vec termalnih izvirov v karbonatnih kamninah, ki so v tesni zvezi s tektonsko zgradbo okolice. Osrednja prelomna cona, ki igra vlogo prevodnika vode iz globin, poteka v balatonski smeri po dolini reke Krke, za iztekanje termalne vode pa so kljucni nanjo vezani precni prelomi. Najbolj vzhoden je izvir Pri Perišcu v Catežu (32 °C), vec izdatnih je pri Bušeci vasi (27 °C), naslednji je Toplicnik pri Kostanjevici na Krki (22 °C), nad Otoccem pa je ob strugi Krke izvir s temperaturo okoli 20 °C. K njim moramo prišteti še znane Dolenjske in Šmarješke Toplice ter kraški izvir pri Klevevžu s temperaturo 18–20 °C. Kostanjeviški Toplicnik izvira na desnem bregu reke Krke med Kostanjevico in Dobami. Voda priteka na površje v dveh kotanjah, ki imata obliko oken podtalnice. Dolgi sta okoli 20 m in do 3 m globoki; po locenih strugah se voda steka v Krko. Rezultati raziskav kažejo, da termalna voda priteka iz globine z južne strani in se na površju redci s podtalnico. Globinski vodonosnik predstavljajo skladi krednega apnenca in dolomiti, ki jih prekrivajo debele plasti miocenskega laporja in apnenca. Ti predstavljajo slabo prepustno bariero, ob kateri se vodni tok iz globine upocasni, toplota pa akumulira. Okolico termalnih izvirov so razkosali v številne bloke prelomi, ob katerih se dviga segreta voda. Izdatnost ohlajene, razredcene vode znaša približno 30 l/s. Kljub hipotermalni naravi je bil Toplicnik vcasih priljubljeno kopališce domacinov. To velja predvsem za severni izvir, ki ima zaradi manjšega dotoka hladne vode vedno nekaj stopinj višjo temperaturo. Danes je kopališce opušceno; obe strugi sta mocno zarastli in zamuljeni. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 2/2022 NARAVNA VREDNOTA: VRCICA 127 Potok Vrcica Vrcica je 3 km dolga ponikalnica s povirjem na skrajnem vzhodnem robu Kocevskega roga. Tece po razgibanem dnu ozkega prevala med Belo krajino in Novomeško pokrajino, ki se od prevala Brezovica polagoma spušca proti Vrcicam. Prispevno obmocje obsega vzhodna dolomitna pobocja Mirne gore in Škrilja. Sprva tece po dolomitu v gozdnem prostoru zahodno od Blatnika in pri tem premaga nekaj 10 m višinske razlike, približno 500 m dolvodno od izvira pri prehodu na uravnavo prvic ponikne. Po 500 m znova napolni strugo in tece. Pri Blatniku se steka z desnega brega vec manjših izvirov: Blatni, Zdravi in Mlinarjev izvir. Leta 1898 so jih zajeli za prvi vodovod v Beli krajini. Voda je bila po litoželeznih ceveh speljana v rezervoar nad zdajšnjo železniško postajo v Kotu pri Semicu, od koder je en krak tekel proti Semicu, drugi pa proti Crnomlju. O pomembnem zgodovinskem dogodku govori spomenik v neposredni bližini izvirov, postavljen ob odprtju vodovoda. Vodni vir že dlje casa ni v uporabi, zato pa je za oskrbo obcine Semic toliko pomembnejša voda iz bližnjih vrtin na Blatniku in Brezovici. Pod nekdanjim crpališcem ima plitva struga potoka v zemeljski podlagi dinamicen potek; obrašca jo bujna obrežna zarast, voda pa s seboj nosi fini sediment. Zaradi majhnih pretokov in pretrtosti površja se voda izgubi na vec mestih v strugi skoraj kilometer pred koncnimi ponori pod Vrcicami, ki jih dosegajo le visoke vode. S sledenjem so ugotovili, da se voda ponovno pojavi v izviru Krupe. Podzemski tok je zelo pocasen, saj je sledilo za 5,8 km zracne razdalje in višinsko razliko 345 m potrebovalo kar 72 ur. Potok je zaradi zemljenih brežin primerno prebivališce navadnega košcaka. Matej Simcic, Dolenjski list, 44/2023 NARAVNA VREDNOTA: ZALOG – ZALIT GLINOKOP 128 Sanacija biotopa v Zalogu Ležišca gline na zaloški ravnici ob izlivu reke Temnice v Krko je do konca prejšnjega stoletja izkorišcala Opekarna Zalog, pred tem pa vec manjših. Izkopane glinene jame je zalila padavinska voda, s cimer so se oblikovali v dolenjskem merilu izstopajoci habitati stojece vode. Vodne habitate odlikuje velika biotska raznovrstnost, kar še zlasti velja za vodne žuželke, dvoživke, ptice in za mocvirsko sklednico. Prvotno so nacrtovali glinokope rekultivirati v njive. Zaradi naravovarstvenega pomena je bila sprejeta do narave prijaznejša rešitev. Del glinokopov smo ohranili in jih zaceli urejati kot sekundarni biotop že konec prejšnjega stoletja. Obmocje je dobilo status naravne vrednote; bilo je vkljuceno v omrežje Natura 2000 in izvzeto iz bližnje gospodarske cone. S propadom opekarne je prostor izgubil upravljavca, zato so bila glinokopna jezera prepušcena naravni sukcesiji. Najbolj problematicen je bil dobra 2 ha velik osrednji Velik ribnik, ki je bil skoraj v celoti zarastel s trsticjem, s cimer so se habitatske razmere za živi svet poslabšale. Po vecletnem prizadevanju je Obcini Straža uspelo najti sredstva za sanacijo v okviru Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. V Velikem ribniku sta bila delno odstranjena sediment in vegetacija, s cimer so se ponovno vzpostavile odprte vodne površine. Urejeni so bili tudi manjši otoki in gnezdilna stena ter prelivi med ribniki za regulacijo višine vode. Za namene ogleda je urejena 1,5 km dolga ucna pešpot, namenjena doživljanju in spoznavanju živega sveta mokrišc, zlasti ptic in dvoživk, ter obujanju spomina na dedišcino opekarstva zaloške kotline. Pot je opremljena z infotablami, opazovalnicama in z ucno mlako za izvajanje naravoslovnega pouka. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 37/2020 NARAVNA VREDNOTA: ŽERJAVINSKI POTOK 129 Žerjavinski potok Je manjši pritok Krke, ki se v reko skoraj neopazno zlije na široki poplavni ravnici pod gradom Struga. Dobrih pet kilometrov dolg potocek ima povirje na dolomitnih zaplatah severnega pobocja Tolstega vrha, kjer se voda zbira v vec povirnih grapah. Dolina je vrezana v razgiban ravnik kvartarnih recnih nanosov, lokalna posebnost pa so nanosi kremenovega peska in proda. Gre za obsežen kompleks med Struškim gozdom in Polhovico, ki so ga nekdaj izkorišcali v vec površinskih kopih, danes pa je na lokaciji separacija podjetja Kremen. Nanosi kremena so prekriti z debelim slojem pešcene ilovice. Potok z razvejano mrežo pritokov, kot so: Brezovški in Struški potok ter Globoko, je v relief vrezal izrazito dolino z razmeroma širokim in uravnanim dnom. Plitev potocek, širok vsega nekaj metrov, zaradi majhnega padca ponekod ustvarja blage zavoje, celotna poplavna ravnica pa je pravzaprav eno samo mokrišce. Prerašca jo mocvirni gozd crne jelše in šašja, ponekod tudi rogoza in trsticja. Zemljeni nasip ob prehodu na poplavno ravnico Krke govori o nekdanjem ribniku, ki je preplavljal dolino. Z naselitvijo bobra in gradnjo treh jezov pod nekdanjo pregrado je na izlivnem odseku nastala znacilna bobrova dežela: obsežno poplavno jezero, potok pa odteka prek travnikov po nekdanji strugi vzdolž Krke skoraj vse do Kronovega. Tovrstna mokrišca v dolinah pritokov Krke so prava redkost, zato imajo velik habitatski pomen. Po vrstni pestrosti izstopajo dvoživke in vodne žuželke na celu s kacjimi pastirji, prisotna pa je tudi želva mocvirska sklednica. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 20/2021 Gorjanske košenice. Foto: Andrej Hudoklin RASTLINSKI svet Že botanik Seliškar je v Dolenjskem zborniku (1992) opozoril, da daje Dolenjska napacen vtis umirjene in s tem v floristicnem pogledu manj zanimive pokrajine. Gre za pokrajino veliko obrazov, ki obsega velik del Slovenije, zato se pisanost podnebnih, geomorfoloških, talnih in clovekovih vplivov zrcali v bogati vegetacijski odeji in razlicnih flornih elementih. Botanicni fokus varstva je usmerjen v ohranjanje ogroženih rastlinskih vrst, gozdnih, travniških in mokrišcnih habitatnih tipov, pozornosti pa so deležni tudi drevesni ocaki. Na Dolenjskem z izjemo gozdnatih dinarskih in posavskih grebenov prevladuje kmetijska krajina. V nižinah prevladuje intenzivno kmetijstvo, kar se zrcali tudi v floristicno skromnejši podobi travnikov. Ekstenzivni travniki so se ohranili na poplavnih ravnicah, na katerih hidrološki režim ne dopušca zgodnjega košenja. Vecje zaplate so v Jovsih ob Sotli in okolici Krakovskega gozda, manjše pa ob Krki, Kolpi in Lahinji z redkimi vrstami: mocvirska logarica, nožnicna pasja cebulica, barjanska vijolica, dacijski pljucnik, bolšji šaš in navadna rezika. Posebnost so hitro izginjajoci suhi travniki na plitvih prodnih tleh v Vrbini ob Savi z rastišci kukavicevk. Floristicno najbogatejši so ekstenzivni suhi travniki – košenice na pobocjih Bohorja, Orlice, Gorjancev in Kocevske. Poleg številnih kukavicevk imajo tu zatocišca nekatere redke vrste: kranjski šebenik, panonska detelja, hrvaški klincek, navadna jarica, lepi ceveljc, kranjska in brsticna lilija, rumeni slec. Na Rdeci seznam ogroženih praprotnic in semenk Slovenije je z našega obmocja uvršcenih okoli 20 vrst. Obsežni sklenjeni in dobro ohranjeni gozdovi s prevladujocimi sestoji bukve prerašcajo Kocevsko, Gorjance, Bohor in Orlico. Za nižje predele so znacilni gozdovi belega gabra in hrasta, na manjših rastišcih pa najdemo tudi borove in termofilne gozdove crnega gabra. Posebnost sta naša najvecja ostanka nižinskih poplavnih gozdov hrasta doba v Krakovskem gozdu in Dobravi ter jelovo-bukovi gozdovi na Kocevskem rogu. Izjemno gozdno dedišcino predstavljajo pragozdni ostanki na grebenih Kocevskega roga in Gorjancev ter številni gozdni rezervati. Drevesna dedišcina na obmocju enote je pestra. V registru drevesnih naravnih enot imamo 114 dreves, od katerih je 104 listavcev in le 10 iglavcev. Med drevesnimi velikani prevladujejo lipe (59), sledijo hrasti dobi (12), nekaj manj je domacih hrušk (8), ki so ponos številnih vasi in domacij. Mogocne iglavce (tise, jelke, smreke) najdemo v gozdnem prostoru, posebneža sta parkovni mamutovec in mutant smreke. V slovenskem merilu po prsnem obsegu izstopajo nekateri drevesni velikani: Crmošnjiška jelka, bresti v Soteski, Kastelicev hrast, mamutovec na Ruperc vrhu in Trškogorske lipe. Vecina dreves raste v bližini objektov, zato je njihovo vzdrževanje ob omejenih sredstvih težavno. Poudariti velja tudi nekatere oblikovane naravne vrednote, med grajskimi parki sta najbolj ohranjena Otocec in Mokrice, med drevoredi pa Kettejev drevored in drevored hrušk pri Slovenski vasi. 130 Dacijski pljucnik in drugi krakovski posebneži 131 Dlakavi slec na Dolenjskem 132 Znamenita slovenska rastlina 133 Kranjski šebenik na gorjanskih košenicah 134 Gorjanske košenice 135 Cvetoci zaklad na pragu Krškega 136 Orhideje Bele krajine 137 Lepi ceveljc na Dolenjskem 138 Ste kje videli mocvirski tulipan? 139 Božje drevce ali navadna bodika 140 Navadna jarica 141 Reševanje navadne rezike 142 Navadni kosmatinec 143 Panonska detelja, rastlinska dragocenost 144 Saj ni res, pa je: poletni zvoncek 145 “Vec luci!” za rumeni slec 146 Temnoškrlatni teloh 147 Cvetoci travniki vse manj barviti 148 Dolenjska slovi tudi po bogastvu gob 149 Gozd Dobrava ali regijska deponija? 150 Pregled ekocelic v Dobravi 151 Gorjanska Gluha loza odkupljena 152 Gozd brez novoletnih jelk 153 Vandalizem v Krakovskem pragozdu 154 Stiska pragozda Pecka 155 Prestavili pot iz pragozda Trdinov vrh 156 Mestni gozd Portoval 157 Belokranjski steljniki 158 Cvelbarjev dob v Malencah 159 Crmošnjiška jelka 160 Fortunova brajda na Sinjem vrhu 161 Vihar poškodoval vrhpoljski lipi 162 Sanacija hrasta na Hribu 163 Naše tise 164 Sanirali Kastelicev hrast 165 Novice iz Kettejevega drevoreda 166 Baragova lipa 167 Kocka lipa - belokranjska lepotica 168 Travniških sadovnjakov je vse manj 169 Konec ali nov zacetek za Napoleonovo vrbo? 170 Nujcev hrast in hrastov kozlicek 171 Smreka s hrastovim lubjem 172 Sekvoja na Rupercvrhu 173 Najmogocnejša dolenjska smreka 174 Najdebelejši bresti rastejo v Soteski 175 Trškogorske lipe 176 Lipa na Vihru Pomladna preproga pljucnika v Krakovskem gozdu. Foto: Andrej Hudoklin DACIJSKI PLJUCNIK (Pulmonaria dacica), OGROŽENA VRSTA 130 Dacijski pljucnik in drugi krakovski posebneži Narava se je po konkretni zimi že dodobra prebudila, o cemer pricajo bogate barve po pustih sivih in rjavih zimskih odtenkih. Izjemno barvit je v tem obdobju tudi najvecji nižinski gozd v Sloveniji – Krakovski gozd, ki se razprostira na poplavni ravnici v spodnjem toku reke Krke. V tem casu, ko drevesa še niso polno olistana, se razbohoti pestra gozdna podrast z zanimivim izmenjevanjem barvitega zelišcnega sloja pri tleh. V floristicnem pogledu poleg splošno poznanega pomladanskega žafrana, navadnega malega zvoncka, kronice in podlesne vetrnice velja poudariti nekatere redke vrste, kot so: mocvirska logarica, nožnicna pasja cebulica, barjanska vijolica in dacijski pljucnik. Rastišca dacijskega pljucnika so poplavni hrastovi gozdovi, ki so v slovenskem merilu ohranjeni še v Krakovskem gozdu in Dobravi pri Brežicah ter v okolici Ljutomera. Uvršcamo ga med srhkolistovke, ki so porasle s togimi dlakami. Od drugih vrst pljucnikov se loci po manjših listih brez peg in cvetovih, ki so navadno le v modri barvi. Je zelnata trajnica, pri kateri ob nastopu neugodnega obdobja nadzemni deli odmrejo, prezimi pa v obliki debele, valjaste korenike. Zacveti že marca in predstavlja pomembno zgodnjo pašo za divje cebele in cmrlje. V Krakovskem gozdu raste v velikih gostotah, tako da so rastišca prekrita z bujno modro preprogo. Dacijski pljucnik in še veliko drugih zanimivosti lahko obcudujete na tradicionalnih sprehodih po Resslovi poti, ki potekajo vsako leto v zacetku aprilu v sodelovanju z Obcino Kostanjevica na Krki in s strokovnjaki iz Zavoda za gozdove Slovenije, Zavoda RS za varstvo narave ter Društva za opazovanje in proucevanje ptic Slovenije. Barbara Kink, Dolenjski list, 15/2017 Redka dolenjska rastišca varujejo težko dostopni grebeni. Foto: Andrej Hudoklin DLAKAVI SLEC (Rhododendron hirsutum) 131 Dlakavi slec na Dolenjskem Slavo dolenjskim slecem iz rodu Rhododendron je po letu 1954 prineslo odkritje rumenega sleca pri Gabrju pod Gorjanci, pozneje pa še pri Boštanju in Šentjanžu. VSloveniji poznamo še dva visokogorska sorodnika – rjasti in dlakavi slec, prav zadnji pa ima nekaj izoliranih nahajališc tudi na Dolenjskem –- na Gorjancih in v Kocevskem rogu, prav tako ob zgornji Kolpi in v Zasavju. Na Gorjancih in v Kocevskem rogu so rastišca na težko dostopnih dolomitnih skalnih grebenih: v dolini Kobile na nadmorski višini okoli 750 m, v dolini Divjega potoka pod Škriljem pa na okoli 900 m. To so miniaturne zaplate, svojevrstni refugiji sredi sencnih in vlažnih bukovih pobocij. Grebenska rastišca zaznamujejo termofilne drevesne vrste, kot sta mokovec in mali jesen, posamicno tudi tisa in božje drevce, v talni plasti pa spomladanska resa. Mocno razrastli in vedno zeleni grmicki vsaj pri nas niso višji od nekaj deset centimetrov. Z gostimi koreninami se pritrjujejo na skalno podlago in s tem preprecujejo erozijo. Vejice so gosto in enakomerno olistane s sulicastimi usnjatimi listi. Zgornja stran je blešceca in temno zelena, spodnja svetlejša in porasla z žleznimi luskami, na robu listne ploskve pa so štrlece resaste dlake, po katerih je rastlina dobila ime. Cveti sredi junija, zvonasti cvetovi pa so škrlatno rdeci in združeni v kobulaste grozde. Dolenjska rastišca na neki nacin varujejo težko dostopni grebeni. Najvecja grožnja bi bila lahko intenzivna secnja, ki bi jih razgalila ter spremenila mikroklimatske in rastišcne razmere. Obe rastišci sta sicer v varovalnih gozdovih, a glede na obsežne goloseke v okolici bo tu potrebna posebna naravovarstvena pozornost. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 26/2021 KRANJSKA LILIJA (Lilium carniolicum), ZAVAROVANA VRSTA 132 Znamenita slovenska rastlina Kranjska lilija ali zlato jabolko, kot drugace imenujemo to postavno lilijevko, je dobila ime po deželi Kranjski. Že v preteklosti je zanimala naravoslovce, ki so spisali zapleteno zgodovino njenega poimenovanja. Pokoncno visoko steblo s premenjalno namešcenimi podolgovatimi listi nosi na vrhu po en, dva ali tudi vec cvetov. Ta prav žari v mocni oranžni ali svetlo rdeci barvi, ki je že od dalec opazna. V Sloveniji se najdejo tudi osebki z bolj ali manj rumenimi cvetovi, pogosto na Bohorju in v hribovju nad Pišecami. Oblika cveta je zvonasta z navzgor zavihanimi cvetnimi listici, ki so po notranji strani pikasto poprhnjeni. Pestic in prašniki z obilico peloda segajo dalec navzven. Cveti od maja do sredine junija, vonj pa ni prijeten. Vzemlji ima debelo luskolistno cebulo. Intenzivni nacin rabe travnikov ji ne dene dobro, spodriva jo na rob gozda in pod grmovje. Velikokrat se znajde tudi v šopkih neozavešcenih obiskovalcev. Za rastišce ni prevec izbircna; ustreza ji apnencasta podlaga. Raste na suhih in vlažnih tleh. Tudi na svetlobo ni precej obcutljiva, dobro se pocuti tudi v delni senci. Razširjena je od severovzhodne Italije do zahodne Bosne, najpogostejša pa je v Sloveniji, kjer jo najdemo raztreseno po vsej Sloveniji z izjemo severovzhoda na znatnem višinskem razponu uspevanja med 220 in 2000 m. Slovenski botanik prof. dr. Tone Wraber jo je uvrstil med 100 znamenitih rastlin na Slovenskem. Od leta 1947 je v Sloveniji zavarovana vrsta, saj je zaradi svoje lepote deloma ogrožena tudi zaradi nabiranja. Barbara Kink, Dolenjski list, 21/2023 Vrsta je bila opisna po primerkih, najdenih pri Radecah. Foto: Andrej Hudoklin KRANJSKI ŠEBENIK (Erysimum carniolicum), OGROŽENA VRSTA 133 Kranjski šebenik na gorjanskih košenicah V maju in juniju so negnojeni travniki v najvecjem razcvetu. Poleg živo pisane rastlinske odeje se med cvetovi spreletavajo, skacejo in lazijo številne vrste barvitih metuljev, težje opazne kobilice ter manjši in vecji hrošci. To velja še zlasti za suhe hribovske travnike, na katerih obicajno zaradi skromne ruše kosijo le enkrat letno. Košenice na Gorjancih so prav taki travniki – vsak teden se odpirajo novi barviti cvetovi, iz odcvetelih pa se zacno razvijati semena in plodovi. Na košenicah pod Pircevim hribom je na pešceni podlagi le malo prsti in zato na njih uspevajo številne vrste, prilagojene na sušne razmere. Od travnikov po Sloveniji se razlikujejo po živo rumeni cvetlici, ki je drugod ne opazimo. Pogled na cvetove razkrije, da gre za sorodnike oljne repice, konopnic in drugih križnic. Pridevnik kranjski nam daje slutiti, da gre za rastlino, ki je bila za znanost opisana pri nas. In res je tako. Jurij Dolinar (Georg Dolliner), doma iz Radec, je na Dunaju študiral medicino in pozneje služboval kot ranocelnik na ozemlju današnje Slovenije (Postojna, Idrija). Leta 1826 je med obiskom pri domacih botaniziral po okolici. Obiskal je tudi razvaline svibenjskega gradu, na katerem so gospodarili slavni Ostrovrharji. Prav tu je našel novo vrsto šebenika, ki še danes krasi vrh Grajskega hriba. Danes vemo, da kranjski šebenik razen na svojem klasicnem nahajališcu uspeva v vecji meri prav na gorjanskih košenicah. Zato je njihovo ohranjanje predpogoj za obstoj vrste v Sloveniji. Med vsemi varovanimi smo najodgovornejši prav za tiste, ki uspevajo pretežno na našem ozemlju. Dušan Klenovšek, Dolenjski list, 21/2007 Tekom projekta je bilo ocišcenih 15 ha košenic. Foto: Matej Simcic NATURA 2000 GORJANCI – RADOHA 134 -Gorjanske košenice Na Dolenjskem ni treba posebej razlagati o slovesu in pomenu gorjanskih košenic. Z bajko Cvetnik se jim je poklonil že Janez Trdina, ko jih je opisal kot travnike, polne »najlepših in najblagodušnejših rožic«. Gotovo so tudi njega pritegnili barviti cvetovi kranjske in turške lilije, klinckov oz. nageljckov ter divjih orhidej. Na svojevrsten, a ne ravno najbolj posrecen nacin se jim vsako leto »poklonijo« tudi nabiralci zelišc, ki trumoma romajo na košenice. Vsak obiskovalec se lahko v zgodnjepoletnih mesecih tudi sam preprica o opojnosti in barvitosti teh košenic, ki jih lastniki iz roda v rod že stoletja pridno vzdržujejo. Zaradi velikih sprememb v nacinu življenja in posledicno tudi v nacinu kmetovanja ni vec samoumevno, da bomo lahko košenice obcudovali v nedogled. Zaradi oddaljenosti od kmetij, manjše dodane vrednosti pokošene trave iz košenic in predvsem zaradi odsotnosti živine v hlevih pod Gorjanci košenice najbolj ogroža zarašcanje. S pomocjo projekta LIFE TO GRASSLANDS, ki se je izvajal med letoma 2015 in 2020, smo se povezali z lastniki, ki želijo košenice ohranjati in jim pomagali tako, da smo ocistili zarast na skupni neto površini prek 15 ha. Vokviru del smo odstranili vso zarast in kamenje ter izvedli manjša izravnalna dela. Tako smo zelo olajšali košnjo in hkrati povecali sklenjenost košenic. Med projektom smo izpeljali veliko komunikacijskih aktivnosti z vrtci, s šolami, z javnostjo in predvsem z lastniki. Na tem mestu velja pohvaliti vse lastnike, ki so se vkljucili v projekt, saj so res zgledni skrbniki. Za konec še vabilo na Miklavž, kjer si lahko v skednju v neposredni bližini planinskega doma ogledate razstavo o nastanku in razvoju gorjanskih košenic. Saj veste – rožice pa odnesite domov v fotoaparatu, ne v vrecki. Matej Simcic, Dolenjski list, 24/2021 Pisane preproge kukavicevk lahko obcudujemo le še na nekaterih travnikih. Foto: Andrej Hudoklin NATURA 2000 VRBINA 135 Cvetoci zaklad na pragu Krškega Med Žadovinkom in Skopicami na desnem bregu reke Save so ohranjeni še zadnji fragmenti vrstno izjemno pestrih travnikov na Krškem polju. Gre za t. i. Polnaravna suha travišca in grmišcne faze na karbonatnih tleh, ki so lahko pomembna rastišca kukavicevk in so vkljucena v Naturo 2000 – obmocje Vrbina. Ta habitatni tip mocno upada, saj ga na eni strani izpodriva intenziviranje kmetijstva z gnojenjem ali s preoblikovanjem v njive. Po drugi strani pa je zaradi nizke krmne donosnosti ekonomicno nezanimiv, zato se zarašca. Omenjeno obmocje je za ta habitatni tip velikega pomena. V tako obširni obliki, v nižinah sredi intenzivne kmetijske krajine in bližine urbanih naselij, suhih travnikov s tako gostoto razlicnih vrst kukavicevk v Sloveniji ne najdemo nikjer drugje. Suha travišca so pomemben življenjski prostor številnih redkih in ogroženih vrst rastlin in živali, ki so vezane na suha in s hranili neobremenjena tla. Na suhih travišcih prevladujejo kukavicevke (poznane tudi kot orhideje), za katere je znacilno, da uspevajo na plitvih do srednje globokih tleh, ki so zelo revna z gnojili. Na širšem obmocju ob Savi jih je bilo popisanih kar 25 vrst. Sprehod po travnikih nam v pomladnih dneh postreže s celo paleto barv in omamnim vonjem. Na travnikih imamo priložnost obcudovati vec vrst kukavic, ki s svojimi pisanimi barvami tvorijo preproge, ki so prava paša za oci. Del vrstno bogatih suhih travnikov južno od nuklearke, ki bi bili sicer ob gradnji hidroelektrarne Brežice uniceni, je bil fizicno prestavljen na nadomestno lokacijo na levem bregu Save. Pa tudi sicer so za ohranjanje ugodnega stanja habitata potrebni ukrepi, vezani na obcasno košnjo brez gnojenja. Barbara Kink, Dolenjski list, 19/2014 DRUŽINA: KUKAVICEVKE (Orchidaceae), ZAVAROVANE VSE VRSTE 136 Orhideje Bele krajine Konec leta 2021 je izšla knjiga Divje rastoce orhideje Bele krajine avtorja Jerneja Kavška, izvrstnega poznavalca izjemno pestre družine kukavicevk, v kateri je zbral podatke svojega dvajsetletnega raziskovanja. Belo krajino oznaci kot eno z orhidejami bogatejših obmocij Slovenije, saj so tu popisali 45 razlicnih vrst od sicer 95 poznanih v Sloveniji. Nekatera obmocja so zanimiva zaradi velike pestrosti vrst orhidej (Mirna gora in Gace, osrednji nižinski del v okolici Dragatuša, Poljanska dolina), druga zaradi redkih vrst (Drašicki steljniki, Nerajski lugi), tretja zaradi izjemne gostote populacij dolocenih vrst (Preloka). V obdobju med letoma 2002 in 2020 je bilo evidentiranih 1.355 najdišc orhidej, ki so razporejena dejansko po celotni Beli krajini, pri cemer je bilo na petih širših obmocjih najdenih vec kot 20 vrst orhidej. Po številu evidentiranih nahajališc izstopajo travniške orhideje, ki so tudi bolj ogrožene od gozdnih. Raznolikost Bele krajine se kaže predvsem v pestrosti orhidej, saj so bile tukaj najdene nekatere zelo redke vrste (jadranska smrdljiva kukavica, metuljasta kukavica, škrlatnordeca kukavica, greuterjeva mocvirnica, ozkoustna mocvirnica) pa tudi izjemno bogata nahajališca pogostejših vrst (navadna kukavica, trizoba kukavica, zavita škrbica, transilvanska prstasta kukavica), kar dodatno potrjuje veliko pestrost in posebnost flore Bele krajine. Nekatera navedena obmocja so uradno varovana v okviru obmocja Natura 2000, sicer pa je osnovni pogoj za ohranitev biotske pestrosti travnikov, bogatih z orhidejami, pozna košnja brez gnojenja. Knjiga je nastala v sodelovanju s študijskim krožkom Orhideje in vezenine, krasijo pa jo tudi imenitne fotografije. Barbara Kink, Dolenjski list, 27/2023 LEPI CEVELJC (Cypripedium calceolus), ZAVAROVANA VRSTA 137 Lepi ceveljc na Dolenjskem Lepi ceveljc je naša najvecja orhideja in po mnenju mnogih poznavalcev tudi ena najlepših. Posebnost je cvet, pri katerem je rumena medena ustna oblikovana vrecasto, v obliki ceveljca, ostali cvetni listi so škrlatno rjave barve ter ozki in dolgi. Listi so širokoelipticni, svetlozeleni in obdajajo steblo. Iz plazece korenike požene steblo, ki zraste do 60 cm visoko. Oprašujejo jo predvsem pešcene cebele; medena ustna pri tem deluje kot cvetna past, ki omogoca žuželki izhod le po dveh poteh mimo prašnika in brazde. Oblika cveta je bila vzrok za latinsko poimenovanje Cypripedium calceolus, kar pomeni Venerini ceveljc, slovenska ljudska razlicica imena pa je Marijini šolncki. Barvito in vabljivo cvetlico tudi danes pogosto z nabiranjem ogrožajo neozavešceni obiskovalci narave, zato je bila v Sloveniji že leta 1922 zavarovana, zaradi ogroženosti in redkosti pa so pomembnejša rastišca opredeljena kot obmocja Nature 2000. V Sloveniji so njena klasicna rastišca v alpskem prostoru, posamezna nahajališca pa so razpršena tudi po predalpskih in dinarskih grebenih. Na Dolenjskem so zaznana posamezna rastišca na Bohorju in Gorjancih, stari podatki pa omenjajo tudi Kocevski rog, v okolici Kope in Koprivnika, kjer jih danes ne najdemo vec. Gre za miniaturna rastišca z redkimi rastlinami v zmerno suhih in polsencnih bukovih sestojih. Ta se lahko hitro spremenijo zaradi naravne sukcesije, pogozdovanja ali sprememb v gospodarjenju z gozdom, s cimer se poveca zasencenost ali zaraslost, ki za razvoj vrste nista ugodna. Zelnata trajnica se zacne razcvetati konec maja. Ce ste jo kje opazili, sporocite. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 23/2020 MOCVIRSKA LOGARICA (Fritillaria meleagris), ZAVAROVANA VRSTA 138 Ste kje videli mocvirski tulipan? V prvi polovici aprila se za prvimi znanilci pomladi obicajno zacveti mocvirski tulipan, imenovan tudi mocvirska logarica iz družine lilijevk. Latinsko ime izhaja iz vrstnega imena pegatke, saj je vzorec obarvanosti podoben vzorcu na bokih te ptice. Nežno pomladansko rastlino prepoznate po zvonastem cvetu, obrnjenem navzdol in obarvanem v znacilnem škrlatno-rdecem vzorcu. Uspeva v logih v bližini potokov in rek, na vlažnih in mocvirnih travnikih, ki so lahko krajši cas tudi poplavljeni. Žal se areal vrste v Sloveniji in Evropi hitro zmanjšuje zaradi hidromelioracij, intenzivnega kmetijstva in nabiranja. Cvetlica je zato v evropskem merilu ogrožena; v Sloveniji je zavarovana že od leta 1949, po rdecem seznamu pa ima status prizadete vrste. Pri nas so vecja rastišca znana le na treh obmocjih: na Ljubljanskem barju, v severovzhodni Sloveniji, na Dolenjskem pa v Krakovskem gozdu. V poplavnem gozdu ob Krki poznamo vec rastišc; nekatera so tudi na obdajajocih mokrotnih travnikih. V zadnjem casu je bilo najdenih še nekaj manjših rastišc v zgornjem toku Krke pri Soteski in v spodnjem pri Velikem Mraševem in Borštu ter ob izlivu Temenice. Najdena naj bi bila tudi ob Kolpi pri Metliki, vendar nimamo novejših potrditev. Verjetno so še kje manjša rastišca, ce ste jih opazili, nam sporocite. Kot opažamo, so najbolj ogrožena prav miniaturna travniška rastišca. Najveckrat gre za mokrotne travnike, na katerih bi bilo treba zagotoviti vecjo stopnjo ekstenzivne rabe, kar pomeni zmanjšati gnojenje, kositi pa šele v drugi polovici julija. Ustreznih financnih nadomestil za lastnike za zdaj ni, zato bo treba v dogovoru z njimi poiskati najboljše rešitve za logarico. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 17/2020 NAVADNA BODIKA (Ilex aquifolium), ZAVAROVANA VRSTA 139 Božje drevce ali navadna bodika Navadna bodika je vedno zeleni grm ali tudi manjše drevo s piramidasto obliko krošnje in z usnjatimi blešcecimi listi. Zraste do višine 10 metrov in ima gladko lubje, ki je pri mladih rastlinah zeleno, pri starejših pa sivo. Ovalni listi imajo znacilen bodicasti rob. Na vejah goste krošnje božjega drevca, kot jo imenujemo po domace, se ob koncu pomladi stiskajo v gruce združena neprava kobulasta zalistna socvetja. Cvetovi so beli, zvezdasti in z dvojnim cvetnim odevalom. Iz oplojenih cvetov se v jesenskih mesecih oblikuje omesenel košcicast rdec in blešcec plod, v katerem so semena. Plodovi so v vecjih odmerkih celo strupeni. Ker rastlina ni samoplodna, morata v bližini vedno rasti moško in žensko drevo. Mlade rastline najdemo v mešanem bukovem gozdu. Zrasle so iz raztresenih semen, ki so jih raznesli ptici. Les je trd, obstojen in zelo svetel. Iz njega izdelujejo šahovske figure. Skorja vsebuje gost lepljiv sok, iz katerega so vcasih kuhali pticji lim. Najdemo jo na vlažnih gozdnih rastišcih, pri nas predvsem na Gorjancih, Bohorju in v okolici Mirne gore. Pogosto je zasajeno v vaseh, v katerih raste ob hišah, ob božjih znamenjih pa tudi v ograjenih vrtovih. V urbano okolje je bila prinesena iz gozda, v katerem raste samoniklo. Nerada se prime in po presajanju traja kar veliko let, da zraste v grm ali manjše drevo, saj je za bodike znacilna pocasna rast. Najlepša je ob koncu leta, ko je vsa odeta v blešcece rdece plodove. Zaradi njene lastnosti, da obdrži liste z jagodami tudi vso zimo, je uporabna v cvetlicarstvu za izdelavo praznicnega dekorja, vencev, butar in cvetlicnih šopkov ter v vrtnarstvu kot priljubljen okras na vrtu. Znana je kot simbol srece, veselja in novega upanja. Barbara Kink, Dolenjski list, 19/2023 Pomladno vzdušje na vrhovih Bohorja. Foto: Dušan Klenovšek NAVADNA JARICA (Eranthis hyemalis), ZAVAROVANA VRSTA 140-Navadna jarica Trobentica, zvoncek, crni teloh – kateri znanilec pomladi si drzne prvi kljubovati zmrzali in snegu? Na Bohorju jih vsaj za kak dan prehiti rumeno cvetoca navadna jarica. Vrsta uspeva od Francije do Bolgarije, marsikje pa jo za okras sadijo tudi po vrtovih. Poznal jo je že slavni naravoslovec Linne in ji dodelil vrstno ime enocvetni teloh. Uspeva v listnem gozdu in na travnikih, gojena je v sadovnjakih in vrtovih. Najprej zraste enocvetno stebelce, pozneje tudi dlanasto deljeni listi. Ko drevesa ravno olistajo, se jarica že pripravlja na »poletno spanje« do naslednje pomladi. Ce bi izbrali za Bohor najznacilnejšo rastlino, bi kljub konkurenci lepih, redkih, zavarovanih in kako drugace zanimivih vrst gotovo na prvo mesto postavili prav jarico. Bohor je namrec eno redkih obmocij v Sloveniji, na katerem jo lahko obcudujemo v naravi. Ko se sneg umika zgodnji pomladi, se med zbitim listjem pojavijo le dober decimeter visoka stebelca, na vrhu katerih zažarijo zlato rumeni cvetovi. Le po en cvet, a kaj, ko je sosednja jarica le kak centimeter stran. Tako oci zrejo v prave žarece preproge na Velikem Javorniku, Koprivniku in Debelem vrhu. Navadna jarica je v Sloveniji od vstopa v Evropsko unijo zavarovana vrsta, že pred tem pa je bilo zavarovano rastišce na Bohorju pa zaslugi zakoncev Budna s Senovega. Med zavarovanjem je bila odkrita še v Podsredi. VNovem mestu sem jo opazil na livadah pred dvema hišama. Poznate tudi vi kakšno lokacijo? Dušan Klenovšek, Dolenjski list, 7/2007 Eno redkih rastišc v Sloveniji je v Nerajskih lugih. Foto: Andrej Hudoklin NAVADNA REZIKA (Cladium mariscus), OGROŽENA VRSTA 141 -Reševanje navadne rezike Navadna rezika sodi v družino travam podobnih ostricevk. Je trajnica z debelo koreniko in s pritlikami. Zanjo so znacilni 1,5 cm široki in do 2 m dolgi listi modro-zelene barve. Na njih se clovek hitro ureže, saj so po robovih in sredini spodnje strani posejani z ostrimi ukrivljenimi zobci. Cveti od julija do avgusta, ko na cvetnih steblih zrastejo majhni rumeno­rjavi cvetovi, združeni v latasta socvetja. Sijoci temno rjavi plodovi so veliki kot proso. Del listov prezimi, tako da lahko reziko opazujemo prek vsega leta. V Slovenji je redka, raste na apnencastih tleh, bogatih z vodo. Pri nas uspeva v Krajinskem parku Lahinja, v katerem prerašca osrednji del Nerajskih lugov na površini slabega pol hektarja. V njeni družbi rastejo še navadni trst, mocvirski osat in ostri šaš. Nerajski lugi pri Velikem Nerajcu so preplet mokrotnih travnikov, nizkega barja in vlažnih depresij. Povezovalni clen je reka Lahinja, ki se leno vije v bližini in vzdržuje visoko nivo talne vode. Obmocje lugov je zaradi habitatnega tipa Karbonatno nizko barje z navadno reziko (Cladium mariscus) in vrstami zveze Caricion davallianae uvršceno v omrežje Natura 2000. Nekdaj so reziko uporabljali le za nastilj, danes pa se zaradi opušcanja košnje rastišce zarašca z jelšo in s krhliko. Na obmocjih Nature 2000 smo dolžni zagotavljati ugodno stanje vrst in habitatnih tipov. Leta 2015 je zato RIC Bela krajina, upravljavec krajinskega parka, ko je rezika odsemenila, izvedel mulcenje osrednjega dela rastišca ter v vecji meri odstranil grmovno in drevesno zarast. S tem so bile vzpostavljene razmere, ki omogocajo nadaljnje vzdrževanje rastišca z redno košnjo. Mira Ivanovic in Matej Simcic, Dolenjski list, 1/2007 in 39/2015 Cvetenje konec marca lahko preseneti sneg. Foto: Vlado Bucalo NAVADNI KOSMATINEC (Pulsatilla nigricans), ZAVAROVANA VRSTA 142 -Navadni kosmatinec Barviti vijolicno obarvani cvetovi navadnega kosmatinca popestrijo pomlad na soncnih apnencastih pobocjih in suhih travnikih že konec marca, ko travna ruša še ne ozeleni. Rastišca se v polni meri razbohotijo v aprilu. Je sorodnik redke in ogrožene velikonocnice (P. grandis), ki pri nas raste le na Bocu in bližnji okolici, od nje pa se v marsicem razlikuje. Navadni kosmatinec ima znacilen zvonasto kimajoc cvet, cvetni listi pa so znacilne purpurne do temno vijolicne barve. So le malo daljši kot dobro vidni rumeni prašniki v zvonastem cvetu, na koncu pa nekoliko zaviti. Cvetni listi so po celotni površini prepoznavno kratko dlakavi, kar jim daje še poseben car. Stebelni listi so sedeci, deljeni na crtalaste segmente in se razlikujejo od pritlicnih, poševno štrlecih listov. Zanimiva so cvetna stebla po cvetenju, ko na vrhu podaljšanega stebla dozori kup kosmatih oreškov. Bujna rastišca navadnega kosmatinca najdemo predvsem na revnih in suhih termofilnih travnikih. Te navadno odlikuje tudi pestrost drugih rastlinskih in živalskih vrst. Gnojenje in intenzivna paša poslabšata rastišcne razmere, saj se zacno pojavljati nove rastlinske vrste, ki ga izpodrivajo. Prisotnost navadnega kosmatinca je tako dober pokazatelj ohranjenih ekstenzivnih travišc in vecje biotske pestrosti. Znana rastišca so travniki na Bohorju in Gorjancih, travniki na Krškem polju in vinorodna pobocja. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 13/2003 Razcveta se le na Gorjancih, Bohorju in Vetrniku. Foto: Andrej Hudoklin PANONSKA DETELJA (Trifolium pannonicum), OGROŽENA VRSTA 143 -Panonska detelja, rastlinska dragocenost Svojevrstna floristicna dolenjska dragocenost je panonska detelja, ki je med botaniki poudarila pomen gorjanskih košenic. Davnega leta 1838 jo je prvic našel izvrstni botanik Henrik Freyer (1802–1866) in kustos takratnega Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani. Iz arhivskega gradiva Prirodoslovnega muzeja Slovenije (Scopolia, 2015) lahko razberemo, da je do takrat v botanicnem pogledu nepoznane Gorjance oziroma Uskoško hribovje, kot je zapisal, obiskal vsaj dvakrat: leta 1837 in leta 1838. Freyer, ki si je v vseh pogledih prizadeval za slovensko poimenovanje rastlin, je do takrat pri nas nepoznani rastlini podelil žlahtno in povedno domace ime: panonska detelja. Rodovno ime ni sporno, saj govorimo o naši najvecji detelji, ki jih pri nas raste vec kot 30. Je trajnica s koreniko, ki zraste tudi prek pol metra visoko, obicajno v šopih. Socvetje je bledo rumenkasto in izrazito jajcasto, veliko do 5 cm. Pojavlja se na zelo suhih in ekstenzivnih travišcih. Zacveti junija, zato je na rastišcih pomemba pozna košnja. Vrstno ime »pannonicum« pa poudarja, da je njena domovina vzhodni Balkan, od koder se je prek Panonske nižine razširila na zahod do Gorjancev. Redko deteljo v svojih delih poudarjata tudi znana botanika Andrej Fleischmann (1844) in Alfonz Paulin (1901). Prvi je njena gorjanska rastišca podrobneje raziskal znameniti dolenjski naravoslovec Ferdinand Seidl. VGlasniku Muzejskega društva Slovenije leta 1920 poroca, da je prisotna od košenic pod vrhom Svete Jere do košenic nad Jugorjem na nadmorski višini vsega 600 m. Šele veliko pozneje so bila poleg Gorjancev potrjena tudi rastišca na Bohorju in Veterniku ter v okolici Pišec, ki so še nekoliko severneje. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 31/2003 Beli cvetni listi z mocnim vonjem privabljajo opraševalce. Foto: Andrej Hudoklin POLETNI VELIKI ZVONCEK (Leucojum aestivum), ZAVAROVANA VRSTA 144--Saj ni res, pa je: poletni zvoncek Ce sredi maja opazite pol metra visoke kronice z vec cvetovi, ni nic narobe z vami. Naleteli ste na precej redke poletne velike zvoncke, ki uspevajo na mocvirnih travnikih in gozdovih ter obcasno poplavljenih kraških poljih v nižinskem pasu. Na našem obmocju rastejo predvsem na še ohranjenih mokrotnih predelih ob Savi, Krki, Lahinji, kot na primer na obmocju Krakovskega gozda in Jovsov. To vrsto razlikujemo od bolj poznanega in razširjenega pomladanskega sorodnika po tem, da ima daljše cvetno steblo in liste, manjše in številcnejše cvetove ter da cveti pozneje. Poletni veliki zvoncek (Leucojum aestivum) raste v manjših šopih. Pritlicni crtalasti listi so do pol metra dolgi. Na vrhu neolistanega stebla se zgodaj poleti razvije od 3 do 6 kimastih cvetov, ki se odpirajo drug za drugim. Beli cvetni listi imajo na koncih zeleno liso in mocen vonj, s katerim privabljajo opraševalce. Uspeva v nižinah na vlažnih, s hranili in humusom bogatih tleh dejansko po celotni osrednji Evropi. Kot je znacilno za vse predstavnike družine narcisovk, je zelnata trajnica s cebulico. Ob nastopu neugodnih razmer nadzemni deli rastline odmrejo. V tujini ga zaradi svoje lepote imenujejo poletna snežinka in ga široko gojijo kot okrasno rastlino. Predstavniki velikih zvonckov so strupeni, saj listi in cebulice vsebujejo strupene alkaloide. Pri nas vrsta ni pogosta, v severnem delu države pa sploh ne raste. Je v Sloveniji zavarovana vrsta, ki je kot ranljiva vrsta vkljucena tudi v slovenski rdeci seznam ogroženih rastlin. Barbara Kink, Dolenjski list, 17/2023 V Sloveniji je bil rumeni slec odkrit leta 1954 na Jurjevcu pri Gabrju. Foto: Andrej Hudoklin RUMENI SLEC (Rhododendrum luteum), ZAVAROVANA VRSTA 145-»Vec luci!« za rumeni slec V gozdovih Dolenjske najdemo precej botanicnih posebnosti. Ena takih je rumeni slec, v preteklosti znan tudi kot pontska azaleja. Gre za listopadni grm iz družine vresovk (Ericaceae), ki raste v kislih tleh brez apnenca in na toplih, dobro presvetljenih rastišcih, pogosto na obronkih gozdov v družbi kostanja, bukve in hrasta. Grmicki, ki so med cvetenjem v maju s svojim rumenim cvetnim odevalom prava paša za oci, tudi mocno dišijo. A pod lepoto se skriva tudi nevarnejša plat – rumeni slec je namrec strupen. Vsebuje toksine iz skupine grajanotoksinov, ki se iz rastline sprošcajo z vonjem in lahko povzrocajo glavobol. Rastlina jih uporablja kot zašcito pred škodljivci. Zanimiva je njegova razširjenost, saj so bila do odkritja vsega treh rastišc v Sloveniji znana samo obsežnejša rastišca na Kavkazu, v Mali Aziji, Ukrajini in Belorusiji. Njegova prisotnost v Sloveniji še ni zadovoljivo pojasnjena, vendar se botaniki nagibajo k mnenju, da je vrsta ledenodobni relikt. VSloveniji je rumeni slec odkril Miha Ogorevc leta 1954 na pobocju hriba Jurjevec ob cesti iz Velikih Brusnic v Gabrje. Rastišce je že leta 1966 novomeška obcina razglasila za gozd s posebnim namenom; kot naravni rezervat je bilo zavarovano leta 1992. Pred nekaj leti je bil v sodelovanju z novomeškimi planinci dostop urejen in oznacen. Zdi se, da pojenja vnema »botanicnih navdušencev«, ki so nekdaj izkopavali grmicke. Kljub temu drevesa, še zlasti smreka, na rastišcu vedno bolj zastirajo rumeni slec. Ob letošnjem ogledu okoli hektar velikega rastišca je bilo med cvetenjem zato aktivnih le nekaj grmov. Za njegovo ohranitev bo treba s primerno nego gozda zagotoviti vec svetlobe na gozdnih tleh. Peter Železnik, Dolenjski list, 27/2022 Znacilna rastlina sencnih gozdov jugovzhodne Slovenije. Foto: Dušan Klenovšek TEMNOŠKRLATNI TELOH (Helleborus atrorubens), ZAVAROVANA VRSTA 146-Temnoškrlatni teloh Gre za enega manj prepoznavnih predstavnikov velike in obširne družine zlaticevk, ki verjetno nikoli ne bo dosegel priljubljenosti svojega belocvetocega sorodnika. Pri nas bolj poznan in obcudovan izbranec od petih predstavnikov je skoraj po vsej Sloveniji razširjen crni teloh z velikim belim cvetom, ki v milih zimah zacveti že zelo zgodaj. Ponekod zaradi bližine Atlantika, ki omili mraz, celo že konec decembra, zato je upraviceno dobil nemško ime Schneerose ali angleško Christmas Rose. Slovensko ime izhaja iz debele mesnate korenike, ki je crne barve. Za njegovega sorodnika je znacilnih vec temnoškrlatnih cvetov na razvejanem stebelcu z bledo rumenimi prašniki na sredini. Vsa rastlina ima škrlaten pridih, cvetovi se prelivajo v vseh odtenkih škrlatne barve, ki so lahko vcasih tudi rjavkasti ali zelenkasti. Je trajnica, ki vsebuje strupene snovi. Ustrezajo mu sencna rastišca v gozdovih, ga pa v cvetenju od marca do maja lahko opazimo tudi na travnikih in gozdnih obronkih. Najdemo ga le v jugovzhodnem delu države na obeh straneh Save, južno in vzhodno od Zidanega Mosta, na dolenjskih vinorodnih gricih in v Beli krajini ter Posavju. Uspeva še na Hrvaškem ter do severozahodnega dela Bosne in Hercegovine. Zaradi takšnega obmocja razširjenosti je opredeljen kot endemit dinarskega obmocja in ena izmed rastlinskih znamenitosti. Predstavniki skupine telohov so izjemno zanimivi za križanje, s pomocjo katerega so vzgojili sorte z velikimi in raznobarvnimi svetovi, ki krasijo številne vrtove. Barbara Kink, Dolenjski list, 15/2023 Prevladujoci cvetovi navadnega regrata in ripece zlatice so slab obet za travnik! Foto: Andrej Hudoklin 147 -Cvetoci travniki vse manj barviti Še nekaj desetletij nazaj so bili barviti travniki polni metuljev in drugih žuželk na dolenjskem podeželju nekaj samoumevnega. V zadnjem obdobju se je njihova biodiverzitetna pestrost marsikje mocno zmanjšala zaradi intenzivnejše rabe. Kljucni dejavnik je gnojenje, saj je z izjemo nekaterih trav vecina travniških rastlin prilagojena na s hranili revna tla, zato te hitro izginejo iz pognojene travne ruše. Ce h gnojenju prištejemo še zgodnjo košnjo in baliranje, ki zmanjšujeta semenjene rastlin, ter doseljevanje produktivnejših sort, je koncni rezultat takšne rabe pogosto travniška njiva. Na njih je po oceni poznavalcev le še okoli deset vrst rastlin na deset kvadratnih metrov. Temu sladi tudi izrazit upad vrstne pestrosti žuželk, podobno usodo pa delijo tudi dvoživke, plazilci in še zlasti travniške vrste ptic. Tako izgubljamo neprecenljivo naravno in hkrati tudi kulturno dedišcino, ki smo jo ustvarjali tisocletja z ekstenzivno pašo in s košnjo. Na sreco vsega še nismo izgubili. Zaplate ohranjenih travnikov najdemo najveckrat na poplavnih ravnicah, na katerih muhast hidrološki režim ne dopušca zgodnje košnje in gnojenja; izstopajoc primer so Jovsi ob Sotli. Razveseljujejo nas tudi košenice na grebenih Posavja, Kocevske in Gorjancev, kjer zaradi odrocnosti in vecjih nagibov ni zanimanja po intenzivnejši rabi, zato pa je toliko bolj skrb vzbujajoce zrašcanje. Po oceni botanikov na Dolenjskem po vrstni pestrosti izstopajo gorjanske košenice, na katerih lahko naštejmo skoraj osemkrat vec vrst kot na travniških njivah. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 29/2020 Dišeca trhlicka je bila opisana kot nova vrsta. Foto: Jože Kosec DIŠECA TRHLICKA (Antrodiella fragrans) 148 -Dolenjska slovi tudi po bogastvu gob Glive so obsežna skupina organizmov, ki jih uvršcamo v samostojno kraljestvo; kljub splošni razširjenosti in pomembni vlogi so pogosto prezrte. Vecina ljudi bolj pozna vrste, ki tvorijo kulinaricno zanimiv vidni plodni del – trosnjake, imenujemo jih gobe. To so manjši razmnoževalni deli veliko vecjega organizma glive, ki ga v najvecji meri sestavlja podgobje iz hif oziroma micelij, ki se razraste pod zemljo, z listjem, v trohnecem lesu, v razkrajajocih organskih snoveh ali v skorji dreves. Okoli 90 % vseh rastlin je za svoje preživetje odvisnih od gliv, saj jim posredujejo pomembna hranila za preživetje. Ce ne bi bilo gliv, bi življenje, kot ga poznamo, prenehalo. Pomembne so pri proizvodnji mlecnih in pekovskih izdelkov, suhih mesnin, alkoholnih in gaziranih pijac ter celo škropiv, zdravil in bioloških pralnih sredstev. Izjemen je tudi njihov pomen pri razstrupljanju onesnaženega okolja. Ce ne bi bilo gliv, bi prenehalo kroženje organskih snovi. VSloveniji je poznanih vec kot 3.000 vrst gliv, od tega jih je zaradi ogroženosti zavarovanih 41. Dober poznavalec gliv na Dolenjskem je vsestranski naravoslovec Jože Kosec, ki kot eno vrstno najbolj pestrih obmocij poudarja Krakovski gozd, saj je bilo v njem najdenih vec sto vrst gob. Posebej zanimiv je pragozd, kjer so na starem drevju našle zatocišce v evropskem merilu redke vrste lesnih gob, ki jih v gospodarjenih gozdovih skoraj ne bomo našli. Tukaj je edino znano rastišce hrastove odpadljivke v Sloveniji. Kar nekaj casa je bil Krakovski gozd edino znano nahajališce dišece trhlicke na svetu. Tu so prisotne tudi v Sloveniji izjemno redke vrste, kot so: hrastov luknjac, smolena pološcenka in žefranasti rumenopor. Barbara Kink, Dolenjski list, 33/2023 Dob je kralj nižinskega gozda. Foto: Teo Hrvoje Oršanic NATURA 2000 DOBRAVA – JOVSI 149-Gozd Dobrava ali regijska deponija? Gozd Dobrava je poleg Krakovskega gozda zadnji vecji ohranjeni nižinski gozd ob reki Savi v Sloveniji. Okoli 1.100 ha velik gozdni otok se razteza severno od Brežic – na obrobju Brežiškega polja. Površje gradijo ilovnati nanosi, ki so jih odložili potoki z Orlice. Tla so zato slabo prepustna, površinska voda pa odteka pocasi. Ravan so preoblikovali le potoki s povirjem v Dobravi, vrezani v plitve doline. Gozdni ekosistem je otok narave sredi kmetijske krajine. Prevladujejo hrastovo-belogabrovi sestoji, v manjši meri jelševja in nasadi iglavcev. Dob se slabo pomlajuje, obcutljiv pa je na upadanje podtalnice, hrastovo pepelasto plesen in obžiranje mladovja. V zadnjih desetletjih se dviga tudi delež smreke. Gozd ima mokrišcni znacaj; odlikuje ga pestra sestava rastlinskih in živalskih vrst. Izstopa pomen dvoživk in ptic, še zlasti srednjega detla, vezanega na dob. Tovrstni gozdovi so v evropskem merilu med bolj ogroženimi, ker njihov obseg hitro krcijo razlicni posegi. Videti je, da tudi Dobravi ne bo prizaneseno. Obcina Brežice si namrec prizadeva v njenem osrcju zgraditi regijsko deponijo. Umešcanje obsežnega infrastrukturnega objekta v jedrni del gozdne zaplate je kot nož v srce. To pomeni trajno zmanjšanje površine nižinskega gozda in njegovo vecplastno degradacijo, predvsem zmanjšanje kakovosti in fragmentacijo habitatskih razmer, kar bi zmanjšalo tudi stabilnost dragocenih rastlin in živali gozdnega ekosistema. Leto za tem so naravovarstvene pomisleke podprle tudi lokalne skupnosti, nevladne organizacije in celo politicne stranke na shodu v podporo Dobrave v Kapelah in obcina je odstopila od namere. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 49/2001 NATURA 2000 DOBRAVA – JOVSI 150 Pregled ekocelic v Dobravi Že samo ime Dobrava zgovorno pove, da govorimo o nižinskem gozdu, katerega kljucni gradnik je hrast dob, najdemo pa ga na uravnavi severno od Brežic. Kot obmocje Natura 2000 ohranja ne le v slovenskem merilu redke poplavne sestoje doba in belega gabra, ampak je tudi izstopajoc habitat srednjega detla. Zanj so kljucnega pomena starejši hrastovi sestoji, katerih delež v Dobravi znaša kar 60 %. Tako visok delež zrelih sestojev ne zagotavlja dolgorocne stabilnosti strukture razvojnih faz gozdnega ekosistema, zato gozdarji nacrtujejo postopno zmanjšanje njihovega deleža do 40 %. S tem se bo verjetno zmanjšal delež optimalnega habitata, kar lahko negativno vpliva na ugodno stanje srednjega detla. Ocenjujemo, da bi pricakovane izgube lahko omilil primeren delež ekocelic, ki jih predstavljajo debelejši hrasti v zreli fazi, z dupli in s suhimi vejami. Nanje so vezane še druge vrste detlov in sekundarnih duplarjev; vecja dupla so zanimiva za lesno sovo in kozaco, prav tako za polhe, kune in za netopirje. Pred štirimi leti smo v okviru projekta LIFE v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije, Obmocno enoto Brežice, zakupili 100 starejših hrastov in tako vzpostavili mrežo ekocelic. V naravi so enotno oznacene, njihove lokacije pa razpršene po celotnem gozdu. Pri tem je bilo pomembno sodelovanje z lastniki, saj so prav stara, manj vitalna drevesa pogosto tarca poseka. Lastniki so se zavezali, da bodo ekocelice ohranili najmanj 10 let, vkljucene pa bodo tudi v nov gozdnogospodarski nacrt. Vse ekocelice smo letos pregledali in ugotovili, da dobro kljubujejo casu. Za nekaj padlih orjakov smo poiskali ustrezne nadomestne hraste v bližini. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 8/2011 NATURA 2000 GLUHA LOZA 151 Gorjanska Gluha loza odkupljena Dolina Kobile na Gorjancih predstavlja najvecje obmocje prvobitne narave na Dolenjskem. Prava »gluha loza«, bi rekel Trdina, saj vanjo ne seže zvonjenje zvonov, ki bi lahko krotili divje sile narave. Težko dostopno dolino je v dolomitna pobocja vrezala Kobila, zato v globokih grapah in na strminah gospodari le narava. Strma pobocja prerašca raznolik gozd pragozdnega znacaja z visoko lesno zalogo. Prevladujejo sestoji bukve, na prisojnih pobocjih pa crni gaber, mokovec, mali jesen in celo puhasti hrast. Izjemno ohranjenost gozda so najprej prepoznali gozdarji in ga leta 1980 zavarovali kot najvecji dolenjski gozdni rezervat (353 ha). Bukovi sestoji z visokim deležem odmrlih dreves gostijo eno vecjih slovenskih populacij ogroženega belohrbtega detla, do 10 parov. To je bil razlog za opredelitev obmocja Natura 2000 Gluha loza. Negotova usoda rezervata se je zacela po letu 1999, ko je bil vrnjen denacionalizacijskim upravicencem. Ti z omejitvami gospodarjenja niso soglašali. Leta 2005 je Vlada RS izlocila iz rezervata kljucen del bukovih sestojev (128 ha) in odprla vrata secnji. Jasno je, da bi posek, gradnja dostopne ceste in vlak degradirali dolino in iznicili habitat detla. Na sreco se secnja brez potrditve novega gozdnogospodarskega nacrta ni mogla izvesti. Pomembna varovalka obmocij Natura 2000 je celovita presoja vplivov na okolje, ki se izvede ob potencialno škodljivih nacrtih. Zaradi neizvedene presoje je bilo sprejetje novega nacrta skoraj dve desetletji zadržano. Po dolgotrajnih pogajanjih je država lani koncno postala lastnik gozdnega rezervata, kar je dober obet za naravo. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 3/2023 Pomladno brstenje jelk v družbi smrek, bukev in gorskega javorja. Foto: Andrej Hudoklin NATURA 2000 KOCEVSKO 152 Gozd brez novoletnih jelk Na pogorju Kocevskega roga boste težko našli primerno novoletno jelko, s katero bi okrasili dnevno sobo, ker je preprosto ni. Razlogov za to je vec. Gotovo pri jelki ne gre le za naravne cikle izmenjave drevesnih vrst. Gozdarji opozarjajo, da se je problematika jelke zacela pojavljati že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zaradi kislega dežja. Vzrok zanj so bile velike emisije žveplovega dioksida zaradi kurjenja fosilnih goriv, predvsem premoga. Po propadu velikih tovarniških gigantov v zacetku devetdesetih let se je pri nas onesnaženje mocno zmanjšalo in s tem tudi ogrožanje gozdov. Tudi v roških gozdovih smo lahko opazovali številne presvetljene krošnje jelk in njihovo zmanjšano vitalnost, a so si drevesa postopno opomogla. Za tem pa je prišla hujša in – kot je videti – usodnejša nadloga, tj. jelenjad. Žival, ki je bila v drugi polovici 19. stoletja že skoraj popolnoma iztrebljena, so zaceli po drugi svetovni vojni tu ponovno naseljevati. V roškem lovišcu se je populacijski vzpon zacel po letu 1960 in že leta 1991, ko je bilo že skoraj 20 živali na km2, dosegel svoj vrhunec. Vzadnjem obdobju je bila sicer populacija znižana, vendar ta še vedno ni usklajena z nosilno kapaciteto gozda, ki bi omogocala njegovo normalno naravno obnovo. Zaradi selektivnega prehranjevanja jelenjadi z mladjem je po podatkih gozdarjev skrb vzbujajoce predvsem stanje jelke in delno tudi javora, saj le redko kateri mladi rastlini uspe zrasti do velikosti novoletne jelke, kaj šele v odraslo drevo, to pa je še kako pomemben gradnik višjih predelov roških gozdov. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 1/2020 NARAVNI REZERVAT: HRASTOV GOZD V KRAKOVEM PRI KOSTANJEVICI 153 Vandalizem v Krakovskem pragozdu Krakovski gozd je naš najvecji nižinski gozd. Razprostira se na poplavni ravnici ob spodnjem toku reke Krke, na površini 2.500 ha. Skupaj s travniškim obrobjem je izjemen naravni zadrževalnik poplavnih vod in eno pomembnejših mokrišc v Sloveniji. Naravne razmere so posledica zgradbe in nastanka obmocja. Gre za tektonsko udornino; v spodnjih plasteh prevladuje prodni zasip, v zgornjih pa ilovica. Hidrološke razmere tako sooblikujejo podtalnica in pogoste poplave. Pretežni del gozda prerašcajo sestoji doba v družbi belega gabra, na bolj mokrih tleh pa crna jelša. V Sloveniji so dobovi sestoji prava redkost, saj obsegajo manj kot 2 % gozdnih površin. V zadnjem obdobju nas skrbita upadanje vitalnosti in izpad pomlajevanja dobovih sestojev. Kljucni vzroki umiranja so neposredno povezani z zniževanjem podtalnice vode, vremenskimi ekstremi, divjadjo in posledicno tudi s patogenimi dejavniki. V osrednjem delu je bil leta 1952 zavarovan edini slovenski nižinski gozdni naravni rezervat, velik 40,5 ha, ki ima znacaj sekundarnega pragozda. V njem kraljujejo stoletni drevesni ocaki s široko razvejanimi krošnjami, brez podmladka v podrasti. Podobo pragozda dopolnjujejo odmrli stojeci in padli drevesni velikani. Rezervat lahko obcudujemo le z Resslove poti, ki je speljana ob njem. Žal tudi najdragocenejši koticki narave niso varni pred pohlepnim clovekom. Med novoletnimi pazniki se je skupina tatov skušala polastiti lesa drevesnih orjakov, starih okoli 250 let. Na robu rezervata so posekali že šest hrastov, ko je na sreco njihovo vandalsko pocetje prekinila policija. Za pobeglimi zlikovci so ostala razžagana drevesa, razvrednoten pragozd in oskrunjena narava. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 5/2002 Delež jelke se je v pragozdu usodno zmanjšal. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: PECKA - PRAGOZD 154-Stiska pragozda Pecka Na Kocevskem je ohranjenih šest pragozdov; eden vecjih je pragozd Pecka, na vrhu istoimenskega 910 m visokega roškega grebena nad Sotesko. Zahvala za njihovo ohranitev gre upravitelju Auerspergove kocevske posesti, gozdarju dr. Leopoldu Hufnaglu, ki je leta 1892 ob v prvem gozdnogospodarskem nacrtu zavaroval prve pragozdove v evropskem merilu. Na Pecki je bil izlocen najprej 113 ha velik varovalni gozd, ob reviziji nacrta leta 1904 pa je bil spremenjen v pragozd. Po letu 1931 je prešel v zacasno državno upravo razlašcenih veleposesti in bil delno posekan, prav tako pa je bil delno skrcen tudi po drugi svetovni vojni. Leta 1953 je bil najbolj ohranjen del dolocen kot pragozd, ki ga varujemo še danes v obsegu 60,2 ha. Opredeljen je kot strogi naravni rezervat, v katerem se lahko izvajajo le znanstvene raziskave naravnih procesov, ki naj bi tu potekali brez clovekovega vpliva. Pranaravo je clovek za hip zmotil med drugo svetovno vojno, ko je v njem od konca leta 1944 delovala partizanska bolnica Ajdovec, požgana tik pred koncem vojne. Usodnejši so bili dejavniki, ki so v zadnjih 50 letih pripeljali jelko, temeljno gradnico roških gozdov, na rob izumrtja. Najprej kisel dež, ki jo je v sedemdesetih let prejšnjega stoletja mocno oslabil, za njim pa je nagel populacijski vzpon naseljene jelenjadi z obžiranjem mladja preprecil njeno naravno obnovo kocevskih gozdov. Ce je bila jelka pred stoletjem s skoraj 60-odstotnim deležem prevladujoca drevesna vrsta pragozda, pa je danes s 13-odstotnim deležem še komaj zaznavana. Na videz slikoviti prizori odmirajocih stojecih in padlih jelk imajo žal povsem drugo sporocilo, ki nas mora skrbeti. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 13/2020 Pomladno vzdušje v pragozdu. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: TRDINOV VRH – PRAGOZD 155 Prestavili pot iz Pragozda Trdinov vrh Pragozdni ostanki so naša najdragocenejša naravna dedišcina, saj so ena redkih obmocij, na katerih je razvoj gozda prepušcen samo naravnim zakonitostim. V Sloveniji jih ohranjamo kar 14 – eden med njimi je tudi Pragozd Trdinov vrh na vršnjem delu Gorjancev. Dobrih 23 ha velik pragozd oblikujejo raznodobna zgradba cistih bukovih sestojev, visoka lesna zaloga in velik delež drevesnih orjakov s številnimi ležecimi in stojecimi odmrlimi drevesi, ki privabijo tudi redkega belohrbtega detla. Pragozdovi zahtevajo svoj mir brez prisotnosti cloveka. Gorjanski pragozd je na grebenu žal brez zašcitnega varovalnega pasu, saj meji na košenico, po obeh robnih delih pa potekata kar dve planinski poti na Trdinov vrh. Obe sta zelo frekventni, zaradi strmine in erozijskih procesov, ki jih povecujejo obiskovalci, pa je zlasti problematicna zahodna pot. Da bi vsaj delno omilili negativne vplive, smo se najprej lotili preurejanja zahodne poti, ki poteka od Krvavega kamna na Trdinov vrh, in jo v dolžini dobrih 500 m iz pragozda prestavili na njegovo obrobje. Teren je ponekod zahteven, zato je bilo treba na najstrmejših odsekih pot delno vkopati in nadelati stopnice. Vstopne odseke stare poti smo zametali z vejevjem ter pohodnike z novi smerokazi in z markacijami usmerili na novo traso poti. Videti je, da pohodniki spremembo trase upoštevajo. Pri akciji smo sile združili Planinsko društvo Krka Novo mesto, Zavod za gozdove Slovenije in Zavod RS za varstvo narave, seveda v dogovoru z upravljavcem gozdne posesti Gorjanci Hren. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 41/2019 Mestni gozd v okljuku Krke. Foto: Žiga Komljanec NARAVNA VREDNOTA: PORTOVAL 156 Mestni gozd Portoval Reka Krka je na obmocju Novega mesta v apnencasto skalno osnovo vrezala tri okljuke. Na osrednjem leži staro mestno jedro, oba stranska pa prerašca gozd, na vzhodu Ragov log in na zahodu Portoval. Prav Portoval je zaradi bližine mestnega jedra ne le najvecji (47 ha), ampak tudi najbolj obiskan novomeški mestni gozd. Je priljubljeno zbirališce tekacev in sprehajalcev, z novo vecnamensko potjo ob Krki pa je postal zanimiv tudi za kolesarje. V naravni drevesni sestavi bi prevladovali hrasti in beli gaber, danes pa med vrstami zaradi cloveka prevladuje smreka. Posamicno se pojavljajo tudi: jelka, rdeci bor, cešnja, bukev, robinija, trepetlika, breza in pravi kostanj. Mestni gozd ima izjemen vpliv na kakovost življenja v mestu. Blaži temperaturne razlike, zmanjšuje hrup in hitrost vetra ter onesnaženje zraka s plini in prašnimi delci. Varuje vodne vire ter je življenjski prostor številnim rastlinam in živalim, s cimer se povecuje biotska pestrost v mestu, posledicno pa tudi odpornost na posledice podnebnih sprememb. Bogati nas s svojo lepoto, z možnostjo za druženje, rekreacijo in sprostitev. Portoval je bil leta 2000 skupaj z Ragovim logom razglašen za gozd s posebnim namenom, oba pa sta opredeljena tudi kot naravni vrednoti. Pozneje so s spremembo Odloka za mestne gozdove razglasili še Mestno hosto, Drgancevje, gozd ob potoku Šajser ter gozdove na Marofu, v Žabji vasi, Muhaberju in Cešci vasi. Novo mesto je bilo ob Celju prvo slovensko mesto, ki je trajno zavarovalo mestne gozdove. Zahvaljujoc modri odlocitvi gozdarjev in lokalne politike, bo Novo mesto še naprej ohranilo prijazno podobo z naselji, ki jih obdaja in med seboj locuje zelenje. Peter Železnik, Dolenjski list, 40/2023 NARAVNA VREDNOTA: VINOMERSKI STELJNIKI 157 Belokranjski steljniki Posebnost Bele krajine so steljniki, ki so nastali zaradi nekdanje tradicionalne rabe, košnje stelje za nastilj živini, in soustvarjali prepoznavno podobo kulturne krajine. Zanje so znacilne redko rastoce breze s podrastjo orlove praproti in jesenske rese, ki tvorijo samostojno združbo jasenske rese z dlakavo košenicico (Genisto-Callunetum). Nastali so z izsekavanjem nižinskega gozda belega gabra in hrasta. Poleg znacilnega krajinskega videza je ena glavnih znacilnosti steljnikov tudi kisla in izprana prst, ki je posledica stalnega odnašanja organskega materiala. Na obmocju steljnikov se je skozi cas razvil pester sekundarni habitat, ki predstavlja življenjski prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Kot je videti, so botanicno zanimivi zaradi vec vrst orhidej, bogastva gliv, metuljev, kobilic, hrošcev in ptic. Najbolj ohranjeni so pri Drašicih (11 ha), Marindolu (24 ha) in pri Žunicih (6 ha), kjer so opredeljeni kot naravne vrednote. Trend zarašcanja steljniških površin se je pojavil takoj po drugi svetovni vojni, in sicer zaradi opušcanja rabe stelje za nastilj živini in postopnega prehoda na sodobni nacin kmetovanja. Da bi ohranili vsaj nekaj znacilnih steljnikov, biotsko in krajinsko pestrost, obudili ljudsko izrocilo, vezano na steljarjenje, ter uporabo zdravilnih rastlin, znacilnic steljnikov, so se vse tri belokranjske obcine vkljucile v program Leader s projektom Revitalizacije belokranjskih steljnikov. Nosilka projekta je Obcina Metlika, in ce bo vse pripravljeno, se bodo aktivnosti zacele že prihodnji mesec. Zaželene so vaše pobude in aktivno vkljucevanje v projekt. Le skupaj bomo ohranili ta del identitete Bele krajine. Mira Ivanovic, Dolenjski list, 22/2009 NARAVNA VREDNOTA: CVELBARJEV HRAST 158 Cvelbarjev dob v Malencah Dob je znacilno drevo nižinskih poplavnih gozdov, ki so bili v veliki meri izkrceni. Zadnja obsežnejša rastišca obsegajo: Krakovski gozd, Dobravo pri Brežicah in Mursko šumo. Od drugih hrastov ga najlažje locimo po pecljih, ki so na listih kratki, na želodih pa izjemno dolgi. Že po naravi je mogocno drevo z dobro razvitim koreninski sistemom, ki mora biti v stalnem stiku z nihajoco podtalnico. Najvecji slovenski orjaki so doma v Posavju. Pred dobrim desetletjem je kraljeval preminuli Nujcev hrast v Gregovcih ob Sotli s 778 cm obsega v prsni višini. Nasledil ga je Kastelicev hrast (828 cm) v Cundrovcu pri Brežicah, drugi najdebelejši pa je danes Cvelbarjev dob v Malencah pri Kostanjevici na Krki s 759 cm obsega. Kot preostala dva orjaka je tudi ta hišno drevo. Raste na vrtu domacije na obrobju Krakovskega gozda. Izjemno razrast mu je omogocil neomejen prostor, zato je lahko razvil široko razvejano krošnjo s številnim stranskimi vejami. Dobrih 25 m visoko drevo ima podoben premer krošnje, cesar v gozdu ne vidimo. Lesna masa je ocenjena na 65 m3, starost pa na okoli 300 let. To pomeni, da je dob prišel v zrela, starcevska leta, kar kaže tudi njegovo skrb vzbujajoce zdravstveno stanje. Na odebeljenem korenovcu je vec duplin, opazne pa so tudi izletne odprtine hrastovih kozlickov. Na severni strani debla je daljša vzdolžna razpoka v zarašcanju, na južni pa vecja duplina, ki kažeta na izvotlitev debla. Vidni so tudi številne mehanske poškodbe in sušenje vej na vec mestih. Slikoviti drevesni velikan, ponos Krakovskega gozda, bo ponovno potreboval pomoc, da upocasnimo nezadržne procese staranja. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 44/2021 NARAVNA VREDNOTA: CRMOŠNJIŠKA JELKA 159 Crmošnjiška jelka Crmošnjiška jelka s prsnim premerom 192 cm in z obsegom 602 cm je po meritvah gozdarjev najdebelejša navadna jelka (Abies alba) v Sloveniji. V višino meri dobrih 45 m, krošnja je ozka in stebrasta, veje pa vodoravne. Lesna masa je ocenjena na 42 km3, starost pa na približno 280 let. Njeno rastišce predstavljajo skromna zakrasela tla, na katerih se koreninski sitem plitvo pod površjem oprijema skalne podlage in uspešno kljubuje viharjem. Raste v osrednjem delu Kocevskega roga, nad nekdanjo kocevarsko vasjo Resa, na križišcu Mlinarske poti in trase nekdanje gozdne železnice, ki je danes gozdna cesta. Ocitno je že pred dobrimi stotimi leti s svojo impozantnostjo prepricala gozdarje, da je kljub neposredni bližini gozdne železnice niso posekali. Ti za njeno obcutljivo rastišce vzorno skrbijo tudi danes. Jelka je temeljni gradnik znacilnih dinarskih jelovo-bukovih roških gozdov. Njen delež v lesni zalogi se zadnjih 40 let skrb vzbujajoce zmanjšuje. Vzroka sta upadanje vitalnosti in prekomerno objedanje mladja zaradi preštevilne jelenjadi, ki onemogoca njeno pomlajevanje. Najmogocnejši drevesni velikan Kocevskega roga je za zdaj na sreco še vitalen, tako kot njena bližnja soseda Rajhenavska jelka, imenovana tudi Kraljica Roga. Ta je sicer nekaj metrov višja (49 m), a po obsegu nekoliko vitkejša (526 cm). Še do pred kratkim je obe presegla žal preminula Maroltova jelka s Pohorja (605 cm). Ena najdebelejših evropskih jelk raste na Škotskem. Njen obseg znaša kar 936 cm, visoka pa je 46 m. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 42/2007 NARAVNA VREDNOTA: FORTUNOVA BRAJDA 160 Fortunova brajda na Sinjem vrhu Ugodne podnebne in pedološke razmere so že v preteklosti omogocale, da so v višjeležecih prisojnih pobocjih Krajinskega parka Kolpa uspevali vinogradi. Ti so danes v parku prej izjema kot pravilo. Pred pojavom trtne uši ob koncu 19. stoletja so bili zastopani v bistveno vecjem številu, danes pa jih je le še nekaj in tudi nimajo enakega sortnega izbora kot nekoc. Posebno pozornost si še vedno gotovo zasluži Fortunova brajda na Sinjem Vrhu, ki je živa prica stoletnega vinogradništva v tem prostoru. Zaradi pricevalnega pomena, izjemnih dimenzij in habitusa je bila že leta 1998 z Odlokom o razglasitvi Krajinskega parka Kolpa zavarovana kot naravni spomenik, njeno nadaljnje varovanje pa je bilo urejeno z Uredbo o Krajinskem parku Kolpa. Brajda raste na nadmorski višini 338 metrov. Na dolžini 104 m se razrašca 49 trt, ki so bile zasajene davnega leta 1904. Sorta je ‘izabela’, ki je najstarejša samorodnica v Evropi. Danes jo gojijo vecinoma v nevinorodnih krajih, zlasti za brajde, saj ima velike liste, ki nudijo v poletnem casu prijetno senco. Rodi srednje velike grozde na sorazmerno dolgem peclju, jagode so rdece-modre barve, mesnate, z debelo kožico ter z znacilnim, mocnim vonjem in okusom po samorodnici. Odkar ima brajda naravovarstveni status, je bila že veckrat strokovno obrezana; pred leti je bila izvedena tudi sanacija njene opore. Kljub njenim castitljivim letom še vedno vecina njenih trt nekako uspeva; nekaj jih je pomlajenih. Cilj njenega varstva je, da se v tem delu Bele krajine cim dlje ohranja tradicija vinogradništva in podoba terasaste kulturne krajine v prostoru. Marca leta 2023 smo bili obvešceni, da je lastnik brajdo samovoljno posekal. Anita Golobic Prosenjak, Dolenjski list, 23/2002 Turška lipa po viharju. Foto: Peter Železnik NARAVNI VREDNOTI: GORENJE VRHPOLJE – LIPA 1 IN LIPA 2 161 Vihar poškodoval vrhpoljski lipi Neurje, ki se je 2. junija 2022 razbesnelo v okolici Šentjerneja, ni prizaneslo niti vaškima lipama v Gorenjem Vrhpolju. Na Turški lipi sredi vasi se je odlomila debela obodna veja, na lipi pri cerkvi sv. Urbana pa vec manjših vej. Hitro ukrepanje krajanov je ob podpori Obcine Šentjernej omogocilo pravocasno sanacijo in preprecilo dodatno škodo. Lipa (Tilia platyphillos) je drevesna vrsta, ki ima med Slovenci posebno mesto še iz casov priseljevanja Slovanov. Vliteraturi zasledimo, da je imela vsaka slovenska vas že pred 8. stoletjem vaško lipo, ki je predstavljala središce vaškega življenja. Pod njo so se zbirali, pogovarjali, odlocali in tudi pravdali. Prave utemeljitve v slovenskem izrocilu za posebno mesto lipe sicer ni, ker vloga in pomen lipe segata v obdobje dalec pred nacionalnim samozavedanjem. Turška lipa meri v obsegu 617 cm in je cetrta najdebelejša lipa na Dolenjskem. Njena posebnost je mocno razrasel korenicnik. Starosti zaradi votlega debla ni mogoce ugotoviti, a na podlagi pricevanj bi lahko štela tudi vec kot petsto let. Pod lipo je ohranjen podstavek kamnite mize. Ljudsko izrocilo pravi, da je še iz casa turških upadov, ko so se ti ob plenilskih podhodih cez Gorjance tu veckrat ustavili in pod lipo celo kuhali kavo. Turška lipa je že od nekdaj osrednja vaško znamenitost, pod njo so se zbirali domacini, odlocali o skupnih zadevah, tu so se brali razglasi oblasti, nudila je senco popotnikom in otrokom prostor za igro. Drevesni velikan je domacinom prirasel k srcu, prav tako skrb zanj. Leta 2017 so uredili bližnjo okolico, zavarovali obcutljivo rastišce in postavili tudi informativno tablo. Peter Železnik, Dolenjski list, 25/2022 Razvejana krošnja ostarelega hrasta ob stanovanjski hiši povzroca skrbi. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: HRIB PRI NOVEM MESTU – DOB 162 Sanacija hrasta na Hribu Drevesa so nelocljivo povezana z ljudskim izrocilom in pri ljudeh vzbujajo obcutek spoštovanja. Iz roda v rod so hišna drevesa predstavljala vez med generacijami in bila prica številnim zgodbam, ki jih še danes nosijo v svojih krošnjah. Hrasti so drevesa z najbogatejšo simboliko – pri Germanih in v starem Rimu so bili posveceni vrhovnemu božanstvu, v veliko delih Evrope pa hrast slovi kot simbol junaštva. Ceprav se Slovenci najraje pohvalimo s svojimi velicastnimi lipami, pa imajo blizu Novega mesta svojega junaka. Na domaciji Zalar na Hribu pri Škrjancah raste osamel hrast dob (Quercus robur), ki si lasti naziv najdebelejšega hrasta v obcini Novo mesto, v slovenskem merilu pa ga po obsegu presegajo le trije. Hrast, ki naj bi bil po pricevanju domacinov star vec kot 400 let, ima mogocno deblo z obsegom 7,18 m. Razdeli se v dva vrhova, ki oblikujeta mogocno krošnjo. Zaradi izjemnih dimenzij je zavarovan in ima status naravne vrednote državnega pomena. Oktobra 2010 je Zavod RS za varstvo narave v sodelovanju s strokovnjaki s podrocja arboristike izvedel nujna vzdrževalna dela z namenom ohranitve zdravega, varnega in estetsko oblikovanega drevesa. Z odstranitvijo suhih in poškodovanih vej je bila razbremenjena krošnja, s cimer se je povecala staticna stabilnost drevesa. Zaradi varnostnih razlogov so bile v krošnjo namešcene varovalne vrvi, ki preprecujejo odlom in odpadanje delov krošnje. S sanacijo hrasta, ki bo brez vecjih težav preživel vse, ki danes razpravljamo o njegovi usodi, želimo opozoriti na pomen ohranjanja starih dreves, ki so zaradi pricevalnosti svojevrstni glasniki varstva narave. Denis Žitnik, Dolenjski list, 44/2010 TISA (Taxus baccata), ZAVAROVANA VRSTA 163 Naše tise Tisa je posebnež med našimi iglavci: je živi fosil zemeljskega srednjega veka, vrsta, ki dosega tisocletno starost, vsi njeni deli razen mesnatega rdecega ovoja semena, pa so za ljudi in domace živali strupeni. V preteklosti je bila precej razširjena; njen žilav, a elasticen les je bil do srednjega veka cenjen za izdelavo orožja, zlasti lokov, pozneje pohištva, iztrebljali pa so jo tudi zaradi strupenosti. Zaradi velike redkosti je bila tisa leta 1892 naša prva zavarovana drevesna vrsta. Danes je pogosta v parkih in ohišnicah, v naravi pa redka, kar velja tudi za Dolenjsko. Posamezne najdemo le na težko dostopnih skalnih stenah Kocevske in Gorjancev, kjer so našle zatocišce pred objedanjem jelenjadi. Eno vecjih zatocišc je v dolini Kobile, v soteski potoka Tisovec, kot zgovorno pove že ime. Nanj je že leta 1921 opozoril naravoslovec Seidl. Tu smo našteli skoraj 50 dreves; najdebelejše drevo meri v prsnem obsegu 112 cm. Raste tudi v Posavskem hribovju, izstopa rastišce na Bohorju, v dolini Globokega grabna. Toliko tis v naravi še nisem videl. Na skoraj 8 ha velikem strmem pobocju je med pogostejšimi drevesnimi vrstami. Dobro uspeva v globoki senci osojnega smrekovja pa tudi na prisojnem grebenu med listavci. Drevesa premera okoli 30 cm niso nic neobicajnega, najdebelejše, sicer že mrtvo drevo, pa je imelo v prsnem obsegu 130 cm. Seveda je to dalec od slovenske rekorderke Fikejeve tise (455 cm) z mariborskega konca, na katerem je tudi vecina drugih najdebelejših tis hišnih dreves. Vseeno smo na naše tise lahko ponosni, saj se bodo tudi te postarale, ce jim bomo le dali priložnost. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 18/2021 Najdebelejši slovenski dob. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: KASTELICEV HRAST 164 -Sanirali Kastelicev hrast Posavje se ponaša z nekaj velicastnimi drevesnimi naravnimi vrednotami, med katerimi izstopata najdebelejša slovenska hrasta doba (Quercus robur). V vasi Cundrovec, blizu Brežic, na dvorišcu Kasteliceve domacije, raste trenutno najdebelejši hrast dob v Sloveniji. Hišni orjak, z obsegom debla kar 828 cm, predstavlja ostanek nekdanjih nižinskih poplavnih gozdov, ki so se morali umakniti pritisku urbanizacije in kmetijstva. Neomejen rastni prostor mu v nasprotju z drevesi, ki rastejo v gozdovih, omogoca, da svojo rastno energijo usmerja tudi v razvoj široke krošnje in obseg debla. Posavci so lahko ponosni tudi na Cvelbarjev hrast v Malencah pri Kostanjevici na Krki, ki je s 759 cm obsega zdaj drugi najdebelejši dob v državi. Kastelicevega hrasta so se že pred leti lotili hrastovi kozlicki (Cerambyx cerdo) – to so do 6 cm veliki hrošci z znacilno dolgimi tipalkami, katerih samice v razpoke v skorji odlagajo jajceca. Iz njih se izležejo licinke, ki se prehranjujejo z lesom in tako dolbejo široke rove po deblu in vejah drevesa. V rove se nato naselijo še gobe, ki razkrajajo les. Posledice so vidne v krošnji drevesa v obliki sušecih se vej. Ker so suhe veje ob morebitnem lomu nevarne za obiskovalce drevesa, smo se na Zavodu s financno pomocjo Obcine Brežice odlocili za sanacijo. Dela, ki so obsegala cišcenje suhih in nevarnih vej ter delov krošnje, so pod našim nadzorom izvedli predstavniki podjetja HPG Brežice. S sanacijo drevesa smo oblikovali varno, zdravo in estetsko drevo, kar je bil tudi glavni cilj posega. Kastelicev hrast bomo opremili tudi z informativno tablo, s katero bomo obiskovalcem predstavili bogato naravno dedišcino obmocja. Denis Žitnik, Dolenjski list, 49/2015 NARAVNA VREDNOTA: KETTEJEV DREVORED 165 Novice iz Kettejevega drevoreda Med naravnimi vrednotami, v katerih uživamo Novomešcani, ima posebno mesto Kettejev drevored. Ime nosi po pesniku Dragotinu Ketteju, ki je v gimnazijskih letih prebival v hiši ob drevoredu. 1,5 km dolg dvostranski drevored divjega kostanja (Aesculus hippocastanum) povezuje središce Novega mesta z Bršljinom. Najstarejši del ob Rozmanovi ulici je bil zasajen leta 1830, prek mestnega hriba Marof pa leta 1891, ko je vlogo mestne vpadnice prevzela Ljubljanska cesta. Prvotno je bilo kar 370 dreves, danes pa jih naštejemo 314 razlicne starosti. Najstarejši kostanji so resnicno impozantni in tihi pricevalci neverjetne sposobnosti preživetja v neugodnem mestnem okolju. Zadnjih pet let opažamo pospešeno upadanje njihove vitalnosti. En kostanj se je posušil v letu 2020, zaradi cesar je bil narocen arboristicni pregled drevoreda. Leta 2022 je bilo odstranjenih še šest dreves, ki so bila nadomešcena z mladimi. Velika težava drevoreda je tudi nestrokovna nega v preteklosti. Najvidnejša je na Marofu, kjer prvotno zasajena drevesa najdemo le še na vrhu. Da se posegi in prenove dajo izvesti brez bistvenih poškodb ali unicenja, je pokazala delna prenova drevoredne infrastrukture leta 2019, med katero so upoštevali potrebe dreves in zamenjali le nekaj pred prenovo poškodovanih dreves. Med deli se je izvajal arboristicni nadzor, tj. praksa, za katero upamo, da se bo uporabila še kdaj. Najstarejši kostanji se pocasi poslavljajo, a upamo, da bodo ob primerni negi še vsaj nekaj casa z nami. Z veseljem opazujemo tudi rast mladih kostanjev, ki s svojimi krošnjami in cvetenjem že razveseljujejo obiskovalce. Peter Železnik, Dolenjski list, 23/2022 Pravijo, da naj bi lipa rasla že, ko je Baraga shodil. Foto: Denis Žitnik NARAVNA VREDNOTA: KNEŽJA VAS – LIPA 166 Baragova lipa VMali vasi pri Trebnjem stoji pred rojstno hišo Friderika Barage, misijonarja in jezikoslovca, ki je pokopan onstran luže, mogocna lipa. Nekateri viri navajajo, da naj bi lipa tam cvetela že v casu, ko je Baraga shodil, torej pred 215 leti. Neomejen rastni prostor je lipi omogocil razvoj izjemno široke in goste krošnje, ki v vrocih poletnih dneh ustvarja nadvse zaželeno senco. V trebanjski obcini ni prav veliko 28 m visokih dreves, ki v obsegu merijo 450 cm, zato je skrb za ohranitev takšnih dreves toliko pomembnejša. Baragovi lipi naravovarstveno pozornost namenjamo že vec kot 20 let. Ob prvem obisku leta 1990 je obseg njenega debla znašal 430 cm, torej se je v 23 letih »zdebelila« za 20 cm, kar pa je glede na ves razpoložljivi rastni prostor, ki ga ima lipa na voljo, sorazmerno malo. Majhen debelinski prirastek drevesa je najverjetneje posledica visoke starosti in hiranja drevesa, gotovo pa so k temu prispevali tudi številni posegi v krošnjo drevesa. Da je drevo v fazi odmiranja, nakazujejo številne olesenele kresilne gobe (Fomes fomentarius), ki rastejo na korenovcu drevesa. Seveda pa zgodba Baragove lipe še zdalec ni koncana. Izvotlitev, ki v prihodnjih desetletjih caka Baragovo lipo, je naraven proces, ki doleti vecino starih lip. S trohnenjem drevesne sredice les sicer izgublja svojo oporno funkcijo, vendar pa lahko votla drevesa ob primernem obodu in primerni velikosti krošnje še lep cas uspešno kljubujejo vremenskim pojavom. Skrb, da o Baragovi lipi v tej rubriki ne bomo vec pisali, je torej odvec. Denis Žitnik, Dolenjski list, 7/2012 NARAVNA VREDNOTA: KOT PRI SEMICU – LIPA 167 Kocka lipa – belokranjska lepotica Vvasi Kot pri Semicu raste najmogocnejša belokranjska lipa, ki naj bi po ljudskem izrocilu korenine pognala pred približno 600 leti. V tem casu je lipa pridno rasla in danes deblo drevesa obsega velicastnih 800 cm, kar jo uvršca med najdebelejše lipe v Sloveniji, na Dolenjskem in v Beli krajini pa ji v tem pogledu ni para. Oster pogled na razbrazdano deblo drevesa razkrije manjšo luknjo, ki v opazovalcu zbudi radovednost. Na vrtu nekdanje grajske zidanice, kjer raste ta belokranjka, so v preteklosti vsako poletje priredili vaško veselico. Na njej so v krošnjo lipe povzdignili sodcek vina, iz katerega so nato napeljali cev skozi votlo deblo drevesa do pipe, ki je bila pritrjena v luknji. Kocka lipa se je po pricevanju domacinov izkazala kot dobra gostiteljica, saj je napojila vse, ki sta jim ples in pesem izsušila grlo. V okviru naravovarstvene akcije smo oktobra 2011 v sodelovanju s strokovnimi izvajalci na lipi izvedli redna vzdrževalna dela. Kljub castitljivi starosti in zavidljivim dimenzijam je lipa na presenecenje vseh pokazala izjemno vitalnost in zahtevala le manjše »lepotne« popravke. Kljub vsemu smo zaradi zagotavljanja varnosti v krošnjo drevesa namestili varovalne vrvi, ki preprecujejo odpadanje delov krošnje. Lipa se je že obarvala v jesenske barve in bo pocasi odvrgla svoje listje, tako da bodo morali vsi, ki so zamudili posedanje v njeni velicastni senci, pocakati do naslednje pomladi. Denis Žitnik, Dolenjski list, 46/2011 NARAVNA VREDNOTA: MIKLAVŽ – KOŠENICA 168 Travniških sadovnjakov je vse manj Visokodebelni travniški sadovnjaki so eden pestrejših življenjskih prostorov v kulturni krajini. Drevesa z visokimi krošnjami soustvarjajo znacilno podobo številnih vasi, cenimo jih zaradi okusnih sadežev, kakovostnega sena, dobre paše, hkrati so domovanja številnih živali. Najbolj pestro je v starih sadovnjakih. V trhla debla se naselijo mravlje in druge žuželke, ki privabijo velike in majhne detle ter zelene žolne. Ti vanje klešejo gnezdilna dupla, ki jih za njimi uporabijo sekundarni gnezdilci: škorec, brglez, vijeglavka … Vecja dupla, nastala s trohnenjem, lahko gostijo smrdokavro, cuka, velikega skovika in lesno sovo. Vanje se zatekajo tudi polhi, netopirji, pogosto tudi sršeni, ose … Vkrošnjah spletajo gnezda srakoperji, grilcki, srake, kosi … Vrstno bogata ekstenzivna travišca pripomorejo k pestrosti žuželk na celu s kobilicami, hrošci in z metulji. Žal se travniški sadovnjaki vse bolj umikajo intenzivnim na nizkih podlagah, s cimer upadata krajinska in biotska pestrost podeželja. Prihodnost travniških sadovnjakov je v rokah ozavešcenih lastnikov, ki z ohranjanjem sadnih sort ohranjajo tudi pestrost narave. Sadovnjaki so vkljuceni tudi v nekatera dolenjska obmocja Nature 2000. Kozjansko je eno najboljših obmocij za pogorelcka, vijeglavko in za velikega skovika; v okolici Krakovskega gozda so zatocišca zadnjih parov crnocelih srakoperjev; na Kocevskem so domovanja vijeglavke, pri Miklavžu na Gorjancih pa gostijo belovrate muharje. Izstopajoce sadovnjake ob reki Mirni in Kolpi smo celo opredelili kot naravne vrednote, kar je posebnost v slovenskem merilu. Zasadite še vi kako staro sorto jablane ali hruške, da ohranimo tradicijo sobivanja cloveka in narave. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 49/2022 NARAVNA VREDNOTA: NAPOLEONOVA VRBA 169 Konec ali nov zacetek za Napoleonovo vrbo? Naravna in kulturna dedišcina dajeta prav poseben pecat številnim krajem. Oplemenitita njihovo sedanjost, v njeno preteklost pa zapišeta veliko zanimivih zgodb. V Krajevni skupnosti Žabja vas na obrobju Novega mesta velja za krajevno znamenitost Napoleonova vrba. Po pricevanju domacinov naj bi bila zasajena na grobu ubitega francoskega vojaka na zacetku 19. stoletja, ko se je na tem obmocju zadrževala Napoleonova vojska. Po tej legendi naj bi imela vrba vec kot 200 let, kar je za »kratkoživo« drevesno vrsto, ki redko docaka 100 let, res izjemno. Posebnost vrbe je tudi njena nenavadna oblika, saj se je deblo v preteklosti razklalo na polovico; obe polovici sta se ohranili do danes. Julija 2018 smo po ogledu ugotovili, da eden izmed vrhov ni olistan. Nedvoumnega vzroka ni bilo mogoce podati, najverjetneje pa je bila to posledica starosti in fiziološkega pešanja drevesa. Ce je vrba res stara 200 let, je svojo »naravno« starost podaljšala za vec kot 100 let. Za primerjavo naj navedemo, da so bile legendarne Plecnikove vrbe v ljubljanskem Trnovskem pristanu, ki so jih zaradi starosti in nevarnosti posekali leta 2007, stare od 60 do 80 let, v obsegu so merile tudi prek 350 cm, visoke pa so bile prek 20 m. Letos smo ugotovili, da je neolistan ostal tudi drugi vrh, kar je na žalost pomenilo konec njene pestre življenjske poti. Vkrajevni skupnosti so prepoznali njen pricevalni pomen, zato so se v dogovoru z lastnikom odlocili, da vrbo kljub propadu ohranijo. Z manjšimi kozmeticnimi popravki, ki bodo zagotovili varnost, bo sprehajalcem še dolgo pripovedovala zgodbe iz Napoleonovih casov. Na njenem mestu je že zasajena potomka, vzgojena iz podtaknjenca slavne prednice. Denis Žitnik, Dolenjski list, 21/2019 170 Nujcev hrast in hrastov kozlicek Na dvorišcu Balonovih, po domace Nujcevih, v Gregovcih ob reki Sotli raste najdebelejši znani hrast dob (Quercus robur) v Sloveniji. Drevo je enodebelno; v prsnem obsegu meri 778 cm in je visoko okoli 30 m. Mogocno krošnjo oblikuje vec debelih ogrodnih vej. Zaradi lepo oblikovanega habitusa in izjemnih dimenzij je hrast uvršcen v Inventar najpomembnejše naravne dedišcine Slovenije. Vitalnost stoletnega velikana peša. Vkrošnji je vec suhih vej, na deblu in osnovnih vejah pa so vidne sledi izvrtin hrastovega kozlicka (Cermabyx cerdo). Hrast je bil med letoma 1994 in 2001 veckrat saniran. Odstranjeni so bili suhe veje, bršljan in ohmelje. Trenutno mocno ogrožajo drevo hrastovi kozlicki in glive, ki prodirajo v notranjost debla. Najnevarnejša je mocno prevladujoca žvepleno rumena luknjicarka. Hrastov kozlicek sodi na seznam zavarovanih živalskih vrst, zato njegovo zatiranje ni sprejemljivo. Jajceca odlaga v izkljucno stara in že bolna drevesa. Dejstvo je tudi, da bi bilo zatiranje tudi do 5 cm dolgih licink, ki v notranjosti delajo za prst debele in zapletene rove, gotovo neuspešno, prav tako tudi izlov samic. Ukrepi s kemicnimi sredstvi prav tako ne bi izboljšali stanja, saj gre za glivo, ki napada jedrovino in je zato ni mogoce zatreti. Žal smo ob tem vecstoletnem orjaku nemocni. Ob tako skrb vzbujajocem stanju smo sprejeli odlocitev, da hrast prepustimo naravnim procesom staranja; odstranili bomo le suhe veje za zagotavljanje varnosti. Leta 2007 je bilo odmrlo drevo obžagano tako, da je kot spomin nanj ostalo le nekaj metrov visoko deblo. Mira Ivanovic, Dolenjski list, 25/2002 NARAVNA VREDNOTA: PODTURN – MUTANT SMREKE 171 Smreka s hrastovim lubjem December je cas novoletnih jelk in smrecic, zato naj opozorim na nenavadno smreko s Kocevskega roga, kot so jo poimenovali gozdarji. Raste nad usekom ceste na Bazo 20, v serpentini drugega ovinka. Drevo je opazno že s ceste in oznaceno s tablo. Od dalec pravzaprav ni nic posebnega: manjša smreka, premera 41 cm, visoka 26 m, težko dolocljive starosti, pred leti odlomljen vrh nadomešca sekundarni poganjek. Krošnja je skromna, posamezne veje so le na zgornji polovici vitkega debla. Šele z bližine se razkrije njena posebnost: neobicajno debelo in hrapavo lubje, ki po strukturi spominja na hrast ali mogoce na sestricno duglazijo. Narava se je poigrala z dednimi lastnosti smreke in ustvarila enega redkih drevesnih mutantov na Kocevskem. Kakor koli že, gre za dedno spremembo genoma, ki v naravi najveckrat nastane nakljucno. Mutacije v naravi so redke in vecinoma škodljive, saj pogosto povzrocijo propad mutiranega osebka, le redko pa so za osebek koristne. Kakšne so primerjalne prednosti odebeljene skorje in njenega lesa z njenimi kocevskimi sorodnicami, ne vemo. Lastnosti bi veljalo podrobneje preuciti. Zanimivo bi bilo tudi dognati, ali je bila tu umetno zasajena ali je potomka bližnjih visokoraslih smrek. Pogled na okolico razkriva, da so bile smreke tu zasajene pred najmanj sto leti, torej v casu, ko so frate zaceli zasajevati s smreko, ki je do takrat tu skoraj ni bilo. Gozdarski inštitut Slovenije je v letu 2022 odvzel vzorce mutanta v podrobnejši pregled. Za zdaj vemo le, da je star 110 let, preostale izsledke pa še cakamo. Iz nabranih vejic so vzgojili pet vegetativnih klonov, ki se uspešno razvijajo. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 1/2022 Mogocno drevo je bilo v grajskem parku posajeno okoli leta 1885. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: RUPERCVRH – MAMUTOVEC 172 Sekvoja na Rupercvrhu Gorska sekvoja (Sequoiadendron giganteum) ima naravna nahajališca na pobocjih Sierra Nevade v Kaliforniji. Na svojih vedno vlažnih rastišcih dosega izjemne dimenzije, saj je med njimi tudi najvecje živo bitje na svetu – sekvoja, imenovana »general Grant«. Ta drevesni velikan, ki tehta vec kot 6.000 ton, ima obseg 33 m in je star približno 2.500 let. Sekvoja ima zelo debelo rdeckasto lubje, zimzelene iglice so spremenjene v luske, storži pa so podobni cipresinim. Ce raste na samem, razvije zelo stožcasto krošnjo z debelimi vejami. Zaradi teh lastnosti so jo leta 1850 kot parkovno drevo prinesli v Evropo. Okoli leta 1885 so dve sekvoji posadili tudi v grajski park grašcine Rupercvrh pri Bircni vasi. Drevesi sta dobro uspevali do leta 1975, ko je vanju udarila strela in jima poškodovala vrhova. Mocnejša je poškodbo dobro prestala, šibkejša pa se je zacela pocasi sušiti. Ob poseku decembra 2000 je bila visoka 24 m, na panju pa smo v višini 1.58 m prešteli 88 letnic. To pomeni, da je bila stara okoli 100 let, saj je tudi do te višine potrebovala najmanj dobro desetletje. Na nekdanjo znamenitost zdaj spominja najvecji panj na Dolenjskem. Kljub nizki starosti sta sekvoji dosegli za slovenske razmere zavidljive dimenzije, saj mora še rastoce drevo z obsegom 7,37 m objeti kar pet ljudi. Zaradi izjemnih dimenzij je Mestna obcina Novo mesto leta 1992 sekvoji zavarovala kot naravni znamenitosti. Ce se boste odlocili za ogled, boste lahko opazovali mogocno drevo s panja bližnje na žalost podrte sekvoje, ki je rasla z zelo podobnim ritmom. V Sloveniji raste še vec sekvoj, na primer v Mokricah in pri gradu Pišece, vendar je ta najdebelejša na Dolenjskem. Janez Božic, Dolenjski list, 11/2001 NARAVNA VREDNOTA: SMREKA POD KUNCEM 173 Najmogocnejša dolenjska smreka Smreka pod Kuncem je z obsegom 4,7 m najdebelejša smreka na Dolenjskem in šesta v Sloveniji. Poleg videza kaže dobro vitalnost tudi z znatnim prirašcanjem v debelino in rednim semenjenjem. Njeno starost ocenjujemo na 150 let, raste pa na dnu vrtace ob Najnarski cesti, ki vodi na Kunc iz Soteske mimo Primoža. Oznacena je z informativno tablo. Navadna smreka Picea abies (L.) je vedno zeleno iglasto drevo s stožcasto krošnjo ter s plitvim in širokim koreninskim sistemom. Smreka je znacilna alpska vrsta, ki za rast potrebuje visoko zracno vlago in veliko padavin. Dobro prenaša nizke temperature in krajše vegetacijsko obdobje, slabše pa sušo in vrocino. Njena naravna razširjenost je bila zaradi tega v preteklosti omejena na gorske predele, hladne doline nižjih leg, v Kocevskem rogu pa na nekatera visokokraška mrazišca. Smreko so mocno razširili v drugi polovici 19. stoletja, saj je bila zaradi hitre in ravne rasti ter kakovostnega lesa ekonomsko izjemno zanimiva. Sajenje smreke je povezano z zacetkom intenzivnega izkorišcanja roških gozdov, ko je prevladovalo golosecno gospodarjenje. Smreko so intenzivno sadili tudi po 2. svetovni vojni na obmocju opustelih kocevarskih vasi. Pospeševanje smreke na obmocjih, ki niso najprimernejša za smreko, ob vedno obcutnejših podnebnih spremembah, povzroca njeno povecano obcutljivost na škodljivce (razlicni podlubniki) in vecjo poškodovanost zaradi vremenskim ujm (žled, veter). Smreka pod Kuncem se za zdaj spremembam v svojem okolju dobro prilagaja in upamo, da jo bomo lahko obcudovali še dolga desetletja. Gozdarji prepoznavamo in ohranjamo mogocna drevesa, ki imajo potencial, da bodo postala pomnik mogocnosti in moci življenja. Peter Železnik, Dolenjski list, 21/2022 Pravi cudež je, da se drevesa uspešno upirajo holandski brestovi bolezni. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: SOTESKA – BRESTI 174 -Najdebelejši bresti rastejo v Soteski Na gladini reke Krke v okolici Soteske se v jesenskih zlato rumenih barvah zrcalijo številni poljski bresti (Ulmus carpinifolia). Videti je, da so jih nekdanji lastniki gradu nacrtno zasadili pred dobrim stoletjem, da bi s svojim mogocnim koreninskim sistemom varovali recne brežine. Od nekdanjega niza dreves je ostalo le še nekaj visokoraslih orjakov, posamicno pa so zasajeni tudi njihovi potomci. Pod obzidjem Hudicevega turna je ostal najvitalnejši niz brestov, med katerimi izstopata dva orjaška osebka. Debelejši meri v prsnem obsegu 500 cm, njegov bližnji sosed pa 460 cm. Drevesi rasteta na recni brežini, v katero sta zasidrani z razvejanim koreninskim sistemom, iz debelega debla pa sta razrasli lepo razviti in visoki krošnji. Po do zdaj znanih podatkih sta to najdebelejša bresta v Sloveniji. Bresti se uvršcajo med bolj ogrožene drevesne vrste, saj jih mocno ogroža holandska brestova bolezen, zaradi katere je v Evropi propadlo že 90 % vseh brestov. Povzrocitelj sta glivi Ophiostoma ulmi in Ophiostoma novo ulmi, ki ju razširja hrošcek brestov beljavar. Podlubnik prenaša spore gliv z drevesa na drevo, pri cemer v podlubju poženejo hife v prevodna tkiva, tako da drevo postopno odmre, lubje pa odpade. V bližnjem Kocevskem rogu opazujemo številne odmrle gorske brste, pravi cudež pa je, da podlubniki še niso prinesli spor tudi na orjake v Soteski. Ti so še vedno videti razmeroma vitalni, ceprav se jim že pozna visoka starost. Zaradi bližine stanovanjskega objekta in vecjega števila suhih vej so bili bresti jeseni 2022 negovani. Upajmo, da bodo lahko še naprej kljubovali deroci reki, bobru in hrošckom, saj menda lahko dosežejo castitljivo starost 500 let. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 43/2002 NARAVNA VREDNOTA: TRŠKA GORA – LIPE 175 Trškogorske lipe Trška gora je razgleden vinorodni gric nad Novim mestom, na vrhu katerega stoji cerkev Marijinega rojstva, zgrajena leta 1622. Ker je malo verjetno, da bi drevo v bližini gradbišca preživelo, sklepamo, da so lipo posadili ob posvetitvi cerkve. Danes bo tako lipa stara okoli 420 let. Vprašanje starosti pa je drugotnega pomena, saj nas izjemna drevesa prevzamejo predvsem zaradi svoje mogocnosti in slikovitosti. Najvišja izmed lip je visoka 25 metrov, najdebelejša pa ima v obsegu okoli 830 cm. Zanašajoc se na vire, bi v njeni votlini lahko udobno malicalo osem korenjakov. Votla orjakinja danes slovi kot najdebelejša lipa na Dolenjskem, s svojim obsegom pa se uvršca tudi med petnajst najdebelejših v Sloveniji. Mogocnost lipe privlaci obiskovalce že najmanj 100 let in na starih fotografijah lahko poleg velikih skupin obiskovalcev vidimo tudi nizek zid, ki jo je obdajal. Zidec, ki je lahko služil tudi kot sedišce, in kamnita miza nam sporocata, da je senca lipe služila tudi kot zbirališce okoliških domacinov in romarjev. Starostni propad lipe se je zacel med drugo svetovno vojno, ko je izgubila glavni vrh. Njena vitalnost upada, zato je bila deležna že vec sanacijskih posegov in povezovanja vrhov. Poleg starosti jo ogroža predvsem teptanje njenega rastišca, saj se vecina obiskovalcev Trške gore odloci tudi za obisk lipine votline, poleg tega pa so v senci velikokrat parkirani tudi avtomobili. Zato bi bilo treba neposredno rastišce lipe ograditi s simbolicno ograjo, steptano površino prerahljati, obiskovalce pa s pojasnjevalno tablo seznaniti o pomembnosti in obcutljivosti naravnega spomenika. Janez Božic, Dolenjski list, 19/2002 Ena slikovitejših lokacij dolenjskih lip. Foto: Andrej Hudoklin NARAVNA VREDNOTA: VIHER – LIPA 176 Lipa na Vihru Ena slikovitejših lokacij mogocnih dolenjskih lip je gotovo na Vihru, na enem izmed razglednih vrhov Homa, ki kraljujejo nad Šentrupertom. Pogled na lipo v družbi starožitne cerkve Svetega Duha, ki naj bi bila zgrajena že v zacetku 13. stoletja, ponuja romanticno idilo sobivanja naravne in kulturne dedišcine. Lipo odlikuje široko razrasel habitus; deblo se namrec že po nekaj metrih košarasto razveji v kar osem vrhov, deveti pa izdanja pri korenicniku. Prsni obseg mocno nagubanega debla meri 5,5 m, kar lipo uvršca med debelejše na Dolenjskem. Starost drevesa je težko oceniti; pripisal bi mu najmanj dvesto let, sicer pa gre za drevesno vrsto, ki lahko docaka tudi 500 let in vec. Natancen vpogled v drobovje drevesnega debla razkriva, da se osrednji del že votli, kar je pri starejših lipah pogost pojav. Kljub temu deluje vitalno in stabilno, kar je dober obet za prihodnost. V krošnji ni videti sledi vzdrževalnih del, kljub izpostavljeni legi pa so ji do zdaj prizanesle tudi strele. Stara lipa nudi dom številnim žuželkam, s katerimi sta se ob mojem obisku gostila siva žolna in veliki detel, dupla pa morebiti naselijo celo netopirji, polhi in celo sove. Lipi delajo družbo še štiri manjše lipe v sosešcini, ki dopolnjujejo prizorišce na vrhu grica. Vsaka lipa ima svojo zgodbo, še zlasti pa tiste, ki so bile zasajene na tako eminentnih lokacijah, kot je ta na Vihru. Vsekakor bo treba za kaj vec povprašati bližnje domacine, ki z njo živijo že stoletja. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 45/2015 Hruškov drevored ob cesti na Dob v Slovenski vasi. Foto: Andrej Hudoklin Cebelarji pred gnezdilno steno na Bizeljskem. Foto: Teo Hrvoje Oršanic ZIVALSKI svet Živalsko kraljestvo JV Slovenije oznacuje velika vrstna pestrost, ki jo pogojujejo pestre geološke, podnebne in hidrološke razmere na sticišcu celinske in alpske biogeografske regije. Dolenjska pomembno prispeva v nacionalno zakladnico živega sveta Slovenije, ki je ovrednotena kot ena izmed vrocih tock biotske raznovrstnosti v Evropi. Varstvo narave se posveca ogroženim vrstam in njihovim habitatom. Ucinkovito delo omogoca Uredba o zavarovanih prostoživecih živalskih vrstah in opredeljevanje zooloških in ekosistemskih naravnih vrednot. Kot trenutno najucinkovitejše orodje varstva se je izkazalo omrežje Natura 2000 zaradi izvajanja presoj sprejemljivosti nacrtovanih posegov na ogrožene vrste, njihovega upravljanja in monitoringa. Spremljanje stanja vrst in njihovih habitatov v zadnjem obdobju kaže skrb vzbujajoce trende zmanjševanja biotske pestrosti. Že konec prejšnjega stoletja smo skušali zaustaviti krcenje mokrišc, ki je z valom hidromelioracij in drugih posegov mocno zarezalo v ugodno stanje dvoživk in mocvirske sklednice. Intenzifikacija kmetijstva je povzrocila tudi upadanje biotske raznovrstnosti kmetijske krajine. Najprej se je to odrazilo v upadanju in izginjanju ptic. Vrste, ki se prehranjujejo s travniškimi žuželkami (zlatovranka, crnoceli srakoper, južna postovka …) so tako rekoc izginile. Podobna je tudi usoda travniških gnezdilcev (kosec, jerebica, prepelica …). Najbolj kriticno je stanje kmetijstvu namenjenih obmocij na Šentjernejskem in Krško-Brežiškem polju. S podnebnimi spremembami, vplivi neurejene komunalne in kmetijske politike se slabša tudi stanje recnih ekosistemov Krke, Save in Kolpe. Z vse višjimi temperaturami in organsko obremenjenostjo se slabša kakovost vode in z njo upad vecjega dela ribjih populacij. Podobne pritiske zaznavamo tudi v obcutljivem kraškem podzemlju, ki izstopa po številu endemicnih jamskih vrst na celu s cloveško ribico. Trenutno nas najbolj skrbi stanje habitata crnega mocerila in nekaterih sosednjih obmocij v Beli krajini. Zdi se, da najstabilnejše razmere zagotavljajo obsežni gozdovi Kocevskega roga in Gorjancev, ki so hkrati domovanja naših karizmaticnih zveri. Kljub na videz dobro ohranjeni naravi tudi tu nekatere vrste izginjajo. Poslovila sta se divji petelin in gozdni jereb, zaradi intenzivnosti gospodarjenja, ki zmanjšuje delež zrelih sestojev in odmrlega drevja, pa sta v odhajanju tudi belohrbti in triprsti detel. 177 Sladkovodne spužve v reki Krki 178 Odkritje jamske školjke 179 V Krki pri Kostanjevici spet poginile školjke 180 Reševanje rakov košcakov 181 Racja kuga 182 Naša edina jamska pijavka 183 Spoznajmo kacje pastirje Bele krajine 184 Kako lahko pomagamo alpskemu kozlicku? 185 Ste jih videli? 186 Škrlatni kukuj iz Vrbine 187 Crtasti medvedek 188 Vse manj travnikov za mocvirskega cekincka 189 Piškurjeve skrivnosti 190 Kraljestvo sulca v težavah 191 Najvecjega mocerila je naplavilo v Toplicah 192 Crni moceril iz Bele krajine 193 Usoda cloveške ribice v Beli krajini je negotova 194 Nov infocenter za crno cloveško ribico 195 Žabja svatba v Krakovskem gozdu 196 Planinski pupek 197 Dvoživke varno do kala 198 Zeleni par 199 O želvah iz ribnikov v Prilozju 200 Mocvirski sklednici prijaznejši Gornji kal 201 Odstranjevanje tujerodnih želv202 Štorklje pri nas še vedno v porastu 203 Obrockanje belokranjskih štorkelj 204 Labodi na reki Krki 205 Varovanje gnezda orla belorepca 206 Beloglavi jastreb na obisku 207 Ste videli južno postovko? 208 Divji petelin ne poje vec v Kocevskem rogu 209 Do kdaj še petje koscev? 210 Crno obarvane kozace 211 Vodomci s Krke 212 Gnezdišce cebelarjev na Bizeljskem 213 Štetje srednjih detlov v Dobravi 214 Belohrbti detel je le še v gozdnih rezervatih 215 Triprsti detel, relikt kocevskih gozdov 216 Prihod breguljk v Posavje 217 Ostrog - vas crnocelih srakoperjev 218 Poljske vrane so se vrnile 219 Pinože so odletele 220 Jovsi, biser narave Posavja 221 Prvi mednarodni dan bobra v Sloveniji 222 Preprecevanje poplavljanja za boborovimi jezovi 223 Najvecja prezimujoca gruca na Dolenjskem 224 Porodnišnica v cerkvi Sv. Duha v Crnomlju 225 Urejanje preletnih lin za netopirje 226 Ce je netopirskega gvana prevec 227 Ce ni žira, ni polha 228 Volcja jama 229 Risji narašcaj 230 Rjavi medved Redko opažene kolonije se skrivajo na spodnji strani skal. Foto: Aljoša Rovan PRSTASTA SLADKOVODNA SPUŽVA (Spongilla lacustris) 177 Sladkovodne spužve v reki Krki Julija je Aljoši Rovanu med potapljanjem v reki Krki pri Gazicah uspelo fotografirati »nenavadno bitje«, ki ga je spominjalo na morske spužve. Ampak v reki? Poslal mi je fotografije v dolocitev. Seveda sem lahko le pritrdil njegovi domnevi, da gre za sladkovodno spužvo. Kaj hitro sva se že skupaj potapljala in obcudovala vec kot deset primerkov zelenkastih kolonij, ki so uspevale pretežno na spodnji strani vecjih skal. Tudi zame je bilo to prvo srecanje z vrsto, ki sicer uspeva predvsem v jezerskih ali pocasi tekocih vodah po skoraj vsej zemeljski severni polobli. Do drugega obiska po kratkotrajnem deževju so spužve že propadle, saj jim je ocitno sprememba temperature, pretoka in kalnosti mocno škodila. A ostali so tako imenovani zelo odporni zimski brsti – gemule, iz katerih bodo naslednje leto zrastle nove spužve. Odlicen poznavalec vodnega življenja Marko Zupancic mi je zaupal, da jo je pred nekaj leti opazil in fotografiral v reki Kolpi, podatek pa ima tudi za reko Savo. Menda prav velike uspevajo v hladilnih sistemih krške nuklearne elektrarne, ker jim ustreza konstantna temperatura vode. S filtriranjem vode pridejo do hrane – majhnih vodnih organizmov, kot so enocelicarji, bakterije in drugi prosto plavajoci organizmi, ob tem pa tudi do kisika. Na spletu sem našel podatke, da v Ukrajini in Rusiji prodajajo tudi številne pripravke iz sladkovodne spužve. Koristili naj bi v razlicne namene, za borbo s celulitom, zdravljenje hematomov, aken in celo za hitrejšo porjavelost kože. Da reka Krka na tem delu skriva še kakšne naravne bisere, sva se z Aljošo prepricala ob opazovanju zavarovane kobulaste vodoljube, podvodnice ter sledov bobra in vidre. Dušan Klenovšek, Dolenjski list, 37/2017 V Sloveniji živi samo v zaledju reke Krupe. Foto: Branko Jalžic Branko Jalžic po potopu s školjkmi. Foto: Andrej Hudoklin JALŽICEVA KONGERIJA (Congeria jalzici), ZAVAROVANA VRSTA 178 Odkritje jamske školjke Izvir Krupe pri Semicu je bil dolga leta znan kot edino nahajališce jamske školjke kušcerjeve kongerije (Congeria kusceri) v Sloveniji, ki je bila najdena še v nekaj izvirih dinarskega krasa Hrvaške in Bosne. Živijo v podzemskih tokovih, pritrjene na kamnite stene, obicajno v vecjih kolonijah. Na jamske razmere so se prilagodile z redukcijo pigmenta, ravnotežnega mešicka, ocesa in mišicne noge. V izviru Krupe so bile do zdaj najdene le lupinice, saj podzemski tok v zaledju ni dostopen, da bi prišli tudi do živih živali. Bojimo se, da je bilo za populacijo lahko tako kot pri cloveški ribici usodno onesnaženje s strupenim PCB, ki je pred leti pronical v podzemlje iz deponij nekdanje semiške Iskre. Lupinice belokranjskih školjk so v primerjavi z dalmatinskimi po velikosti in obliki lupine nekoliko drugacne, kar je kazalo na novo vrsto. Da bi rešili taksonomski problem, je bilo treba priti do živih živali. Ob pregledu reke Krupe je pozornost pritegnil vodnat kraški izvir v spodnjem toku, v spodmolu katerega sem našel vec lupinic školjk. Povezali smo se s Potapljaškim klubom Bela krajina in oktobra 2010 so opravili raziskovalni potop. Na veliko presenecenje se je po razmaknitvi skal pod spodmolom odprl vstop v potopljeni rov, dolg okoli 60 m. Mesec za tem se je v izvir potopil speleobiolog Branko Jalžic iz Prirodoslovnega muzeja Hrvaške. Najboljši poznavalec jamske školjke je na koncu druge zracne dvorane našel na steni prirašcene prve žive primerke v Sloveniji. Molekularne analize so pokazale veliko sorodnost s kongerijami iz »bližnje« Like. Nova vrsta je bila tako poimenovana po njenem odkritelju Jalžiceva kongerija. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 40/2010 NAVADNI ŠKRŽEK (Unio crassus), ZAVAROVANA VRSTA 179 V Krki pri Kostanjevici spet poginile školjke Nizke poletne vode so velika stiska za živi svet Krke in pritokov. Že tako nizke vode se v plitvinah segrejejo tudi do 30 °C. Podnebne spremembe iz leta v leto zaostrujejo razmere, saj se srednja letna temperatura vode vztrajno dviga, pretoki pa nižajo. Na odseku pri Kostanjevci na Krki že tako neugodno stanje recne vode obremeni še upocasnjen tok prek uravnanega dela krakovske depresije. Ce temu dodamo še prebitek organske snovi, ki se vanjo steka iz kmetijskih površin in neurejene komunalne infrastrukture, imamo tu ekološko bombo. Njen aktivator je prevladujoca bakterijska razgradnja, ki lahko ponoci ob odsotnosti fotosinteze iz vode pobere ves kisik. Primanjkljaj je izrazit v talni plasti, v kateri je kraljestvo mehkužcev. Med njimi sta najopaznejši do 10 cm veliki školjki navadni škržek in recna brezzobka; z njima sobivajo številni drobni polži, pod kamni mnoštvo nižjih rakov postranic, v mulju pa zariti malošcetinci, pijavke in licinke vodnih žuželk. Vse to in še kaj je obsojeno na pogin. Ob katastrofah so najopaznejša telesa školjk, ki se ob razpadanju izlušcijo iz objema lupin in so videti kot meduze na vodni površini. Letošnji pogin po oceni domacinov naj ne bi bil tako obsežen kot leta 2013, ko so se skoraj povsod po dnu belile razprte mrtve školjke. Bojimo se, da se je živi svet talnih organizmov po katastrofi komaj nekoliko obnovil, že ga je doletela nova. Stanja živega sveta reke ne spremljamo v zadostni meri. Pomembno je vedeti, da so vsa živa bitja vpeta v delovanje recnega ekosistema. Školjke so na primer eden kljucnih cistilcev obremenjene vode, a žal tiho in vztrajno izginjajo. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 34/2021 NAVADNI KOŠCAK (Austropotamobius torrentium), ZAVAROVANA VRSTA 180 Reševanje rakov košcakov Po racji kugi, ki je konec 19. stoletja zdesetkala jelševce, so pri nas med potocnimi raki postali prevladujoci košcaki. Ti so prilagojeni na zgornje tokove hitro tekocih potokov s Krškega hribovja, Gorjancev in iz Posavja. Trden oklep jim omogoca preživetje v mocnejšem toku s skalnim dnom, v katerem se skriva pod kamni ali v obrežnih recinah. Telesna dolžina redko preseže 10 cm. Populacija pa tudi razširjenost košcaka v Evropi upadata, zato je kot prednostna vrsta varovana z omrežjem Natura 2000. Crmošnjica v zgornjem toku je cenjen habitat košcaka. Živalim ustreza kamnita struga, razgibana s tolmuni in z brzicami. Dinamicen tok se umiri pod Starimi Žagami, kjer preide na uravnano dolinsko dno in zacne postopno ponikati v strugi. Barvanja so pokazala, da podzemsko odteka v izvir Radešce. Konec julija so domacini opazili, da je Crmošnjica v sušnem obdobju zacela ponikati višje kot obicajno. Samo ugibamo lahko, kaj se je zgodilo. Vplitvi strugi pod vasjo, prekrito s skorjasto platjo sige, so ostale le še plitve vodne kadunje, v katere se je zatekel vodni živelj. Košcaki lahko preživijo tudi krajše sušno obdobje v vlažnih skrivališcih pod kamni, potocne postrvi pa brez vode ne morejo. Clani Ribiške družine Novo mesto so izvedli interventni odlov. Poleg vecjega števila potocnih postrvi je bilo na razmeroma kratkem odseku, dolgem dobrih 400 m, iz mlakuž pobranih tudi okoli 25 košcakov. Podobno število so rešili tudi bližnji domacini. Za tako kratek odsek potoka je populacija razmeroma visoka, v njej pa so prevladovali odrasli osebki. Rake smo odnesli v zgornji tok pod sotocje z Divjim potokom in jih posamicno odložili v potok. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 39/2005 JELŠEVEC (Astacus astacus), ZAVAROVANA VRSTA 181 Racja kuga V 19. stoletju je reka Krka slovela po lovu naših najvecjih potocnih rakov jelševcev, ki dosežejo telesno dolžino od 15 do 17 cm. Izvažali so jih po vsej Avstro-Ogrski. Veljalo je, da so imeli »krški raki castno mesto na cesarskih mizah«. Samo trgovec Avsec iz Krškega jih je iz spodnjega toka letno prodal najmanj 50.000, predvsem na Dunaj in v Trst, je leta 1937 zapisal ribiški strokovnjak Šulgaj. Slavna leta so se koncala s prihodom racje kuge, ki jo povzroca gliva Aphanomyces astaci. V Evropo je bila vnesena s severnoameriško vrsto signalnega raka. Reko Krko je bolezen dosegla leta 1880, po njej pa si racja populacija ni nikoli vec opomogla, in to kljub nacrtnim vlaganjem. Kljub racji kugi so se ohranile manjše izolirane populacije v nekaterih pritokih Krke na obmocju Krakovskega gozda, ki pa niso pokazale potenciala širitve v reko Krko. Presenecajo tudi Šulgajeve navedbe, da je bila izdatnost rakov naravnost neizcrpna: »Lovili so jih, kolikor so jih le mogli, ne da bi se kaj poznalo.« Iz navedbe, da so na 8 km dolgem odseku nad Sotesko letno odlovili okoli 10.000 rakov, lahko izracunamo, da je bil na vsakem dolžinskem metru struge doma vsaj en kapitalen osebek. Potocni raki so bili po biomasi kljucna vrsta takratnega recnega ekosistema, saj so bili poleg odraslih, ki spolno dozorijo šele v cetrtem letu, v vecjem številu prisotni tudi mladostni osebki. Recni ekosistem z raki je ocitno deloval na višji produkcijski ravni kot danes, prehranjevalne verige pa so imele druge zakonitosti. Bogato zastopana je morala biti njihova prehranska osnova razlicnih nevretencarjev in rib, da ne govorimo o kakovosti recne vode. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 51/2020 182 Naša edina jamska pijavka Podzemni habitati Slovenije se s približno 210 vrstami kopenskih in 240 vodnih vrst podzemnih živali uvršcajo med najbogatejše na svetu. Podzemne živali ali troglobionti so prilagojene na življenje v temi. Najveckrat so brez oci ali so te mocno reducirane, kožnega pigmenta nimajo, pri gibanju in iskanju hrane v temnem okolju si pomagajo s podaljšanimi okoncinami. K bogastvu slovenskega podzemlja pomembno pripevajo tudi dolenjske jame, še zlasti ob Krki in na plitvem krasu Bele krajine, kjer so bili najdeni številni nižji raki in vodni polži. Najbolj znana endemita iz tega konca Slovenije sta crni moceril in jamska školjka. Za zadnje presenecenje so pred nekaj leti poskrbeli novomeški jamarji, ki so ob raziskavah Caganke, najglobljega dolenjskega brezna, našli tudi prvo jamsko pijavko pri nas. Najbližji sorodniki naše dvobarvne pijavke žive v globini tisocmetrskih brezen na Velebitu in jamah v okolici Popovega polja v Hercegovini. Maloštevilne pijavke, prilagojene življenju v podzemlju, so iz družine Erpobdellidae. V nasprotju s splošnim prepricanjem, da so pijavke krvosese živali, so jamske vecinoma plenici. Pednjajo po jamskih stenah in lovijo živali, ki jih nato cele pogoltnejo. Od drugih pijavk se dvobarvna pijavka iz Caganke že na prvi pogled razlikuje po na pol pobarvanem telesu, izjemni velikosti zadnjega priseska in po izrastkih ob prednjem prisesku. Speleobiolog Teo Delic je preprican, da gre za novo, še neopisano vrsto, katere raziskave potekajo na Oddelku z biologijo Biotehniške fakultete. V Caganki domuje tudi vec jamskih hrošcev, pajkov in nižjih rakov na celu z novo vrsto postranice Niphargus chagankae, ki ima tu tipsko nahajališce. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 45/2022 JUŽNA ZVERCA (Lestes macrostigma), ZAVAROVANA VRSTA 183 Spoznajmo kacje pastirje Bele krajine Kacji pastirji, znanstveno ime Odonata, so razmeroma velike in navadno barvite žuželke, ki jih najpogosteje najdemo v bližini vode. So plenilci in izvrstni letalci. Približno zadnjih 250 milijonov let se niso bistveno spreminjali. Zanimivo je, da kacji pastirji v obliki, ko jih spremljamo kot spretne letalce, živijo le nekaj tednov. Pretežni del svojega življenja, tudi nekaj let, namrec preživijo v vodi kot licinke. VSloveniji živi 73 vrst in podvrst te skupine žuželk. Njihovo spremljanje kaže, da je nekaj vrst cedalje redkejših in da so že na robu izumrtja. To še zlasti velja za vrste, vezane na stojece vode, ki so tudi v Beli krajini njihov kljucen habitat. Do zdaj je bilo tu odkritih 48 vrst. Vrstno najbolj pestri habitati so: Mlaka v Kanižarici (32 vrst), Gornji kal v Hrastu pri Vinici (30), ribniki v Prilozju (24) in kamnolom Nerajec (22). Na Gornjem kalu je bila pred casom najdena tudi južna zverca, edina lokaliteta te vrste v Sloveniji. Najverjetneje je vrsta k nam zašla iz sosednje Hrvaške. Ker za zdaj tudi razmnoževanje ni bilo potrjeno, gre verjetno za klateža. Bela krajina je kljub dejstvu, da je vodnih površin malo, z vidika kacjih pastirjev primerna zaradi raznolikosti habitatov stojece vode. Z namenom, da bi še razširili vedenje o tej skupini žuželk, je naš zavod v sodelovanju s Slovenskim odonatološkim društvom sredi leta 2014 organiziral »Terenski vikend kacjih pastirjev v Beli krajini«. Raziskovalci so bili nastanjeni v Gasilskem domu v Hrastu pri Vinici, na terenu pa so se jim pri raziskovanju kacjih pastirjev pridružili tudi prostovoljci. Vokviru dogodka smo v crnomaljski knjižnici izvedli tudi predavanje »Kacji pastirji v Beli krajini«. Matej Simcic, Dolenjski list, 34/2014 Po parjenju odlagajo jajceca v suha in sveže poškodovana bukova debla. Foto: Dušan Klenovšek ALPSKI KOZLICEK (Rosalia alpina), ZAVAROVANA VRSTA 184-Kako lahko pomagamo alpskemu kozlicku? V poletnih dneh marsikdo skuša zbežati pred vrocino v hladnejše hribovske gozdove. Med potepanjem na vrhove po pri nas prevladujocih bukovih gozdovih lahko naletimo na enega najlepših predstavnikov iz sveta hrošcev – alpskega kozlicka. Kljub vzdevku alpski so njegov življenjski prostor bukovi gozdovi iz sredogorja med 500 in 1200 m nadmorske višine. Zlahka ga prepoznamo po obliki in barvi. Kot vsi kozlicki ima tudi alpski dolgo vitko telo z ogromnimi tipalnicami, po katerih so tudi dobili ime. Zaradi modro-sive osnovne barve s pasovi crne je težje opazen na podobno obarvanem bukovem lubju. Najlažje ga opazimo na skladovnicah sušecih drv. Alpski kozlicki namrec odlagajo jajceca v suha bukova drevesa, sveže poškodovana debla, veje in v štore, v katerih poteka v naslednjih dveh do treh letih razvoj licink. Ob pomanjkanju primernega drevja v gozdu zaradi pretiranega cišcenja samice pritegnejo tudi skladovnice drv. Ker drva vecinoma že naslednje leto koncajo na kurišcih, je pri tem pokoncan velik del zaroda. Zato je postal alpski kozlicek pri nas in v Evropi ogrožena vrsta, za ohranitev katere je v omrežju Natura 2000 dolocenih vec o obmocij, na katerih ga varujemo. In kako bomo pomagali ohraniti alpskega kozlicka? V preteklosti se je v naših gozdovih ohranil zaradi sonaravnega nacina gospodarjenja. Pri tem je izjemnega pomena, da razpršeno v gozdu pušcamo vsaj posamezna sušeca, poškodovana in odmrla drevesa (ekocelice). Vnjih se bodo razvijali novi zarodi tega lepotca med hrošci. Prav tako bomo k ohranjanju pripomogli s tem, da podrtega bukovega lesa in drv ne sušimo v gozdu, ampak ga pred poletjem odpeljemo in tako preprecimo odlaganje jajcec vanj. Dušan Klenovšek, Dolenjski list, 27/2007 BUKOV KOZLICEK (Morimus funereus), ZAVAROVANA VRSTA 185 Ste jih videli? Rogac, alpski kozlicek, bukov kozlicek in hrastov kozlicek so redke in ogrožene vrste hrošcev, ki še najdejo ustrezen življenjski prostor v tudi sicer biotsko izjemno pestri Sloveniji. Odvisni so od ohranjanja naravnega ravnovesja v gozdu z dovolj odmrlega in starega lesa. Navadno jih najdemo v avtohtonih listnatih gozdovih, tudi na obmocju JV Slovenije. Kjer je z izsekavanjem gozd mocno spremenjen in je nasajena smreka, ti hrošci ne morejo vec preživeti. So odlicni pokazatelji stanja gozdov. Vse štiri naštete vrste hrošcev so lahko prepoznavne in jih zlahka opazi vsak izmed nas. Vrste imajo širši naravovarstveni pomen, saj so navedene na seznamu redkih in ogroženih živalskih vrst evropskega ekološkega omrežja Natura 2000. Vnekaterih državah Evrope so že izginili zaradi spremenjenih razmer v gozdovih, nastalih kot posledica intenzivnega gospodarjenja. Na Zavodu RS za varstvo narave smo vzpostavili spletni portal www.sporocivrsto.si, kamor lahko vsakdo sporoci svoje opažanje katerega izmed teh štirih vrst hrošcev. Podatke o teh vrstah zbiramo že vec let. V tem casu se število opazovalcev iz leta v leto povecuje in izboljšuje sodelovanje s strokovnjaki. Z akcijo smo skupaj zbrali že vec kot 1.300 podatkov o pojavljanju teh štirih vrst hrošcev. Akcija strokovnjakom prinaša neprecenljive podatke o spremljanju stanja živalskih vrst, vsem nam pa novo znanje in možnost sodelovanja pri ohranjanju biotsko izjemno bogate slovenske narave. Za vpise in s tem prispevek k ohranjanju teh vrst hrošcev se zahvaljujemo vsem, ki bodo letos na spletni portal vpisali svoje opažanje. Barbara Kink, Dolenjski list, 30/2014 ŠKRLATNI KUKUJ (Cucujus cinnaberinus), ZAVAROVANA VRSTA 186 Škrlatni kukuj iz Vrbine Vrbina je poplavna ravnica na levem obrežju reke Save med Krškim in Brežicami. Oznacuje jo prodni nanos, po katerem je reka do regulacije prestavljala strugo. Na vecjem delu ravnice so nekdaj gospodarile narasle vode, ki so obogatile obrežno prst. Na njej se je razbohotila hitro rastoca mehkolesna loka, po drugi svetovni vojni pa so bili na delu zasajeni topolovi nasadi. Poplavne vode in podtalnica ustvarjajo dinamicne hidrološke razmere, predvsem v opušcenih recnih rokavih, ki jih oživljata potoka Mocnik in Struga, ter v odprtih vodnih površinah gramoznic. Tu domuje pester živi svet, na celu z dvoživkami, s pticami in z žuželkami. Popis hrošcev pred gradnjo hidroelektrarne Brežice je poudaril pomen hrošcev mehkolesne loke. Presenetilo je odkritje najvecje do zdaj znane populacije škrlatnega kukuja v Sloveniji. Gre za malo znano vrsto, ceprav je bila opisana po primerkih iz Slovenije (Scopoli, 1763). Živi pod lubjem starejših odmrlih stojecih ali ležecih dreves, še zlasti topolov. Prehranjuje se z odmrlo lesno maso, pleni pa tudi licinke drugih hrošcev. Zaradi gradnje hidroelektrarne je predvideno krcenje gozdnih fragmentov in topolovih nasadov. Ob pripravi državnega prostorskega nacrta je bila zato predvidena ohranitev 50 ha gozda in prav toliko starih topolovih nasadov. Ti so kljucen del habitata hrošcev, ki ima tudi status obmocja Natura 2000. Žal je bil vecji del topolovih nasadov pozimi nezakonito posekan. Zahtevana je sanacija, ki predvideva zasaditev posekanih površin topolovih nasadov in obrežne zarasti; v gozdne ostanke se prenese najmanj pet posekanih starejših dreves na hektar, dolgorocno pa vzpostavi mrežo ekocelic brez gospodarjenja ... Hrošce seveda zanima, kdaj se bo to zgodilo. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 38/2013 CRTASTI MEDVEDEK (Callimorpha quadripunctaria), ZAVAROVANA VRSTA 187 Crtasti medvedek Od zgodnje pomladi do pozne jeseni srecujemo vrsto raznolikih metuljev. Ni cudno, saj je do zdaj v Sloveniji znanih že okoli 3.600 vrst. Velika vecina je nocnih; obicajno jim pravimo kar vešce. S svojimi barvami in z znacilnim letom so del podobe vsakega cvetocega travnika. Njihov pomen ni v prispevku pisanosti narave, ampak opravijo za cebelami najvecji del oprašitve številnih vrst rastlin. Crtasti medvedek je ena najbolje opaznih poletno-jesenskih vrst. Ceprav ga uvršcamo med nocne metulje, je aktiven tudi podnevi. Dopoldne in popoldne se hrani, med opoldansko pripeko pociva v senci, ponoci pa poskrbi za potomstvo. V Sloveniji je splošno razširjen; njegov življenjski prostor so toploljubni gozdni robovi, jase, gozdne poti in zarašcajoce površine v bližini gozdov. Najlažje ga bomo opazili na cvetoci konjski grivi; pri tem nam razkrije opekasto rdec drugi par kril. Vzahodni Evropi je zelo redek in zato vkljucen med vrste, ki se jih varuje z vzpostavitvijo obmocij Natura 2000. Z vstopom v EU ga zato varujemo tudi pri nas, ceprav je splošno razširjen in prisoten v vecini obmocij Natura 2000. Nic nepotrebnega, saj skupaj z njim varujemo še veliko drugih vrst žuželk, ki živijo v istem okolju. Veseli bomo vsakega podatka o njegovem opažanju. 24. in 25. julija smo v obeh belokranjskih krajinskih parkih v okviru evropske noci metuljev ob strokovnem vodstvu spoznali del velike vrstne pestrosti sveta metuljev. Vsak vecer smo spoznali 50 vrst, med njimi nekaj zelo redkih. Dušan Klenovšek, Dolenjski list, 31/2008 Pogosteje opaženi v Jovsih, ob Lahinji in Krakovskem gozdu. Foto Dušan Klenovšek MOCVIRSKI CEKINCEK (Lycaena dispar), ZAVAROVANA VRSTA 188 Vse manj travnikov za mocvirskega cekincka Mocvirski cekincek je metulj iz družine modrinov in najvecji evropski cekincek. Samice so vecinoma vecje od samcev. Zgornja stran kril pri samcu je zlato-rdece barve z ozkim crnim robom in s po eno crno pego na vsakem krilu. Pri samici je zgornja stran sprednjih kril manj izrazite ognjeno rdece barve, crn zunanji rob pa je širši kot pri samcih; vecji del njenih zadnjih kril je vecinoma temno rjav. Sprednja krila so spodaj oranžna in posejana z belo obrobljenimi crnimi pegami. Spodaj sivo-modra zadnja krila so posuta z manjšimi crnimi pegami z belim robom, vzdolž zadnjega roba kril pa tece pas oranžne barve. Živi v omejenih predelih po vlažnih travnikih in mocvirjih v nižinah, poseljuje z visoko in gosto zelišcno vegetacijo porasla obrežja rek in jezer ter vodne jarke. Vnaši okolici ga poznamo na primer iz Jovsov, Lahinje, okolice Krakovskega gozda. Manjši mocvirski travnik zadostuje za en par cekinckov. Samci so teritorialni in svoja obmocja ves cas nadzorujejo ter se od njih vecinoma ne oddaljujejo. Glavno obdobje pojavljanja odraslih osebkov v Sloveniji je od druge polovice maja do srede junija ter od konca julija do konca avgusta. Samica odlaga jajceca v majhnih skupinah na zgornjo stran listov hranilnih rastlin gosenic – to so razlicne vrste kislic. Gosenica je zelena in posuta z belimi pegicami, glavo pa ima rjavo. Mrzli del leta prezimijo in postanejo aktivne v sredini maja. Zabubijo se na steblu ali ob osrednji žili na hranilni rastlini. Buba je pepelnato siva z rjavimi pegami. Mocvirski cekincek je v Sloveniji in Evropski uniji zaradi izginjanja nižinskih, mocvirnih ali vlažnih travnikov, ki so njegov življenjski prostor, ogrožena vrsta. Barbara Kink, Dolenjski list, 31/2017 DONAVSKI POTOCNI PIŠKUR (Eudontomyzon vladykovi), ZAVAROVANA VRSTA 189 Piškurjeve skrivnosti Piškur, natancneje donavski potocni piškur, ki živi v porecju Save, je ena skrivnostnejših vodnih živali. V naravi ga najveckrat vidimo med drstjo v pritokih Krke. Ne gre za ribo, kot bi sodili po podobi telesa, ampak za obloustko, primitivnega vretencarja, ki se od rib razlikuje po neparni plavuti in tem, da je brez celjusti. Velik je dobrih 20 cm, valjasto telo pa sestavlja okoli 70 segmentov. Hrbet je temen, boki in trebuh so beli s srebrnim odtenkom. Na glavi izstopa široka prisesna plošca z roževinastimi zobci, vec vrst je namrec zajedavskih. To ne velja za potocnega piškurja, ki se v odraslem obdobju sploh ne prehranjuje, ampak posveca le razplodu. Njegov življenjski cikel je nekaj posebnega. Do spolne zrelosti potrebuje najmanj pet let. Pred tem živi kot licinka, ki se preobrazi v odraslo žival. Ko spolno dozori, potuje proti drstišcem. Drsti se spomladi, ko se v jate združi tudi nekaj sto osebkov. Za drst izbirajo ciste, sorazmerno hitro tekoce odseke potokov s pešcenim dnom na sencnih mestih. Samica odloži do 7.000 iker v gnezda, ki jih izkoplje samec. Po drsti odrasle živali kmalu poginejo. Iz iker se razvijejo licinke, vodni tok jih odnese na mesta z muljem. Tam se zarijejo v blato in se hranijo kot filtratorke z algami in organskim drobirjem. Licinke obicajno presežejo velikost staršev. Njihov dolgoletni razvoj lahko prekinejo onesnaženje ali posegi v vodotoke, še zlasti regulacije, ki spreminjajo vodni režim in transport sedimentov. Prištevamo jih med ogrožene vrste, zato je v omrežje Natura 2000 vkljucenih vec naših potokov in rek. Najugodnejši habitati z vecjim deležem mivke in peska po dnu so: ob Krki Colnišcek, ob Savi Curnovšcica, v Beli krajini pa Lahinja. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 43/2017 SULEC (Hucho hucho), OGROŽENA VRSTA 190 Kraljestvo sulca v težavah Nesporni ribji kralj porecja Krke je sulec, donavski endemit z dolžino do 130 cm. Njegovo kraljestvo s 43 avtohtonimi vrstami rib slovi kot eno bogatejših v Sloveniji. A kot kažejo ribiškogojitveni nacrti, se razmere v kraljestvu slabšajo. Ugotovljen je mocen upad populacij osrednjih ribolovni vrst: platnice, podusti, potocne postrvi, lipana pa tudi sulca. Sprva je bil velik del krivde pripisan kormoranu, a je njegovo plenjenje kljucen razlog le za upad lipana in podusti. Pri drugih vrstah je treba izpostaviti tudi padec kakovosti vode, krcenje obrežne zarasti, lokalno pa tudi posege v vodotoke. Za ribe so najbolj kriticni vse pogostejši nizki vodostaji, ko je padec kakovosti vode najbolj zaznaven zaradi slabo delujocih cistilnih naprav, nelegalnih izpustov, pretiranega gnojena poplavnih ravnic, kar se v pritokih veckrat konca s pomori rib. S podnebnimi spremembami se dviga tudi temperatura recne vode. Ta v organsko obremenjeni vodi spodbuja razrast vodnih rastlin in posledicno prerašcanje drstišc, kar je usodno za platnico in podust. Upad potocne postrvi povezujejo z vlaganjem atlantske razlicice, katere križanci so na lokalne razmere slabo prilagojeni. Problem so tudi jezovi brez ribjih prehodov, ki vplivajo na fragmentacijo habitatov ter otežujejo migracije platnici, podusti in zlasti sulcu. Njegov habitat in številcnost sta se tako mocna skrcila, da na Krki že govorimo o izolirani populaciji, s cimer se je zmanjšala tudi uspešnost razmnoževanja. Žalostno je, da populacije pomembnejših ribolovnih vrst ostajajo na zadovoljivi ravni le zaradi vlaganja mladic iz ribogojniške vzreje, v ulovu pa prevladujeta uvožena šarenka in gojeni krap. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 35/2022 BELI MOCERIL (Proteus anguinus anguinus), ZAVAROVANA VRSTA 191 Najvecjega mocerila je naplavilo v Toplicah Cloveška ribica ali moceril je naša najbolj znana jamska žival. Najvecji jamski vretencar na svetu je na življenje v temi izjemno prilagojen: brez pigmenta, oci pokrnele, gobcek podaljšan, potreba po hrani majhna, presnova upocasnjena, razvoj pocasen, število potomcev majhno, živi do 100 let. Prve primerke iz Virskega studenca pri Sticni je leta 1762 zacel znanstveno preucevati idrijski zdravnik in naravoslovec Joannnes Antonius Scopoli. Zanimanje zanj v svetovnem merilu so sprožile raziskave Karla von Schreibersa po letu 1801, ko je razkril nenavadne prilagoditve na življenje v temi. Živali za raziskave mu je iz Sticne dostavljal znani industrialec, baron Žiga Zois. Podatke o razširjenosti na Kranjskem so sredi 19. stoletja zaceli zbirati v Deželnem muzeju v Ljubljani; na dolenjskem krasu so zaznali vec najdišc. Najstarejši zapis, ki izvira iz takratnih Toplic (Dolenjskih), je zabeležil kurator Hohenwarth: »Od okrožnega komisarja in imetnika posesti Pogance pri Novem mestu Franca Langerja sem izvedel, da so 25. 5. 1825 pri suhem vremenu v potoku Sušica, ki tece poleg Auerspergove stavbe, na levi obali, ne dalec od starega lesenega mostu, našli proteusa. Dolg je bil 18 col, lepe mesnate barve, dobro rejen in je tehtal 5 lotov.« Skratka, velikan nad velikani, ki mu še danes ni para, saj naj bi bil dolg kar 45 cm, tehtal pa 90 gramov. Gotovo je Langer ob spominu na najdbo pretiraval, saj so živali le redko daljše od 30 cm. Danes vemo, da je moceril endemit dinarskega krasa. V Sloveniji je znanih vec kot 300 najdišc, od teh pomemben delež na Dolenjskem. Najvec jih je v kraških izvirih ob zgornjem toku Krke, ob vznožju Kocevskega roga in Poljanske gore v Beli krajini. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 11/2023 CRNI MOCERIL (Proteus anguinus parkelj), ZAVAROVANA VRSTA 192 Crni moceril iz Bele krajine Crna cloveška ribica je povsem belokranjska zgodba. Odkrita je bila tristo let za belo sorodnico, ceprav naj bi bila domacinom iz Jelševnika znana že pred tem. Presenetljiva najdba se je zgodila ob crpalnem poskusu izvira Doblicice leta 1986, ko so jo v skoraj izpraznjeni strugi pod izvirnim jezerom opazili sodelavci Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU in Geološkega zavoda. Kar nekaj let edini osebek ni mogel pojasniti svoje vrstne pripadnosti, saj naj bi šlo lahko tudi za genetskega spacka. Ko so jih leta 1990 našli še v izviru Jelševnika, ni bilo dvoma, da je bila odkrita pigmentirana podvrsta cloveške ribice: Proteus anguinus parkelj. Razlike med podvrstama so ocitne – crni ima pigmentirano kožo, normalno razvite oci, krajšo in bolj zaobljeno glavo, krajše so tudi noge, trup pa je sorazmerno daljši. Ceprav crni moceril s svojim videzom tega ne kaže, je vendarle jamska žival, na površje v izvire pa prihaja le ponoci. Kljub nenavadni zunanjosti so biokemijske raziskave pokazale ozko sorodnost z belimi belokranjskimi sorodniki. Pozneje je bila najdena še v nekaj izvirih ob Doblicici s pomocjo detekcije okoljske DNK v podzemski vodi. Živi torej v podzemnem zaledju Doblicice in pritokov, na zaplati kraškega ravnika, ki ni vecja od 5 km˛. Crni moceril je tako endemit belokranjskega kraškega ravnika. Populacijske ocene raziskovalci Oddelka za biologijo ljubljanske univerze ne morejo podati zaradi nedostopnosti njenega podzemskega habitata. Predvidevajo pa, da šteje le do nekaj 1.000 osebkov. Za ozko razširjeno vrsto je zato lahko usodno vsako onesnaženje kraškega sveta, ki prenikne skozi prepustna tla do podzemske vode, kar še zlasti velja za nitrate, pesticide in za težke kovine. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 33/2002 MOCERIL (Proteus anguinus), ZAVAROVANA VRSTA 193 Usoda cloveške ribice v Beli krajini je negotova Izviri na belokranjskem kraškem ravniku so bili od nekdaj cenjen vodni vir. Najvec jih je ob vznožju Poljanske gore in v povirju Lahinje. Njihova podzemska vodna zaledja so življenjski prostor redkih in ogroženih jamskih živali, na celu z belo in s crno cloveško ribico. Podzemske tokove, ki se v kraškem ravniku pretakajo plitvo pod površjem, je že pred desetletji prizadelo katastrofalno onesnaženje zaledja izvira Krupa s strupenimi polikloriranimi bifenili nekdanje tovarne Iskra v Semicu, odloženimi v vrtace, izvir Jelševnik pa težke kovine, ki so v podzemlje odtekale iz deponije livarne Belt v zaledju. Toksicne substance so še vedno prisotne v jamskem sedimentu, še bolj skrb vzbujajoce pa so njihove visoke koncentracije v tkivih jamskih živali, še zlasti v dolgoživi cloveški ribici. Skrb vzbujajoce je tudi spremljanje fizikalno-kemijskih parametrov vode v zaledju Packega potoka, pred leti pa obcasno tudi izvira Jelševnik, ki kažejo trend povecane obremenjenosti z dušikovimi spojinami, predvsem nitrati. Ti so prestopili v velikostni razred nad 10 mg/l, ki je že toksicen za cloveško ribico, obcasno pa je bil zaznan tudi mocen dvig fosfatov. Na obremenjenost podzemske vode s hranili opozarja tudi eksplozivna rast alg v vec kraških izvirih, ki je nekdaj nismo poznali. Vse to kaže na dva kljucna in kratkorocno težko obvladljiva dejavnika: neustrezno gnojenje kmetijskih zemljišc in še zlasti neurejeno komunalno infrastrukturo v zaledju izvirov. Ob tako obremenjeni podzemski vodi je usoda cloveške ribice, še zlasti crne, ki živi le v nekaj izvirih zahodno od Crnomlja, negotova. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 35/2015 Infocenter ob izviru Jelševnik. Foto: Andrej Hudoklin CRNI MOCERIL (Proteus anguinus parkelj), ZAVAROVANA VRSTA 194-Nov infocenter za crno cloveško ribico Leta 1986 je javnost vznemirila izjemna najdba na belokranjskem krasu: odkrit je bil crni moceril. Danes najvecji prebivalec podzemlja znova vzbuja pozornost s projektom Crna cloveška ribica, ki ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Zasnovan je z željo, da predstavimo fenomen ogrožene endemicne vrste in hkrati opozorimo na probleme ogrožanja podzemne vode. Osnovni cilj projekta je razvoj nove turisticne lokalitete doživljajskega zelenega turizma z ureditvijo manjšega infocentra na domaciji Zupancic ob izviru Jelševnik. Njegova posebnost bo opazovanje vrste v naravi s pomocjo IR-kamere, ki bo prenašala sliko iz pokritega bruhalnika ob izviru, edine lokacije, na kateri je crnega mocerila mogoce opazovati v naravi. Okrog izvira bo urejena sprehajalna pot, ob njej pa vecja skulptura mocerila. Infocenter se ureja na terasi domacije, na kateri bodo predstavljeni: Bela krajina, znacilne kamnine, plitvi kras in ogroženost podzemske vode. Posebej zanimiva bo predstavitev pestre jamske favne, ki jo nacrtujemo z ureditvijo »kraške jame« v pokritem bazenu ribogojnice. S pomocjo novih ureditev in z ozavešcanjem javnosti z naravoslovnimi dnevi za šole, zloženkami, s clanki, spletno stranjo in s predstavitvami za razlicne ciljne skupine bomo skušali problematiko mocerila še mocneje zasidrati v zavesti lokalne in širše javnosti. Po koncanem projektu bo zagotovljena trajnost, ustvarjeni bodo pogoji za nadaljnje aktivnosti. Zagotovljena bo tudi možnost zaposlitve, trženja in vkljucevanja drugih ponudnikov. V projekt se poleg nosilca, lastnika domacije, vkljucujejo tudi društvo Proteus, Obcina Crnomelj, RIC Bela krajina in naš zavod. Projekt naj bi se sklenil konec leta. Nina Jankovic, Dolenjski list, 26/2018 Znacilna modra barva samcev plavckov v casu mrestenja. Foto: Teo Hrvoje Oršanic PLAVCEK (Rana arvalis), ZAVAROVANA VRSTA 195 Žabja svatba v Krakovskem gozdu Toplejši in daljši marcevski dnevi so kljub mrzlim nocem že korenito prebudili naravo. Dvoživke so se v preteklih dneh po ustaljenih poteh iz kopenskih prezimovališc v gozdovih selile na mrestišca. To so lahko vecje ali manjše stojece vode, mlake, potoki, jarki, luže. Teh je v Krakovskem gozdu, ki je eno pomembnejših slovenskih mokrišc, v izobilju. Krakovski gozd predstavlja vecje sklenjeno obmocje mocvirnih in gozdnih življenjskih okolij ob spodnjem delu Krke, ki so pomembni za populacije dvoživk. Številni potoki z obmocja Krakovskega gozda so ohranjeni in zaradi nizkega padca tvorijo mrtvice ter mocvirne depresije. Najvecji mocvirni obmocji sta Trstenik in Valencevka, na jugu pa se Krakovski gozd navezuje na mocvirne travnike poplavnega obmocja reke Krke. Naravna ohranjenost gozda, obsežna mokrišca in sorazmerno redka naseljenost so glavni razlogi, da so se predvsem v južnem delu ohranile številne populacije razlicnih vrst dvoživk. Tako lahko na ožjem gozdnem obmocju Krakovskega gozda najdemo kar 16 od 19 vrst dvoživk, živecih v Sloveniji. Vtem zgodnjespomladanskem casu smo lahko v Krakovskem gozdu opazovali množicno mrestenje rjavih žab, predvsem sekulje in barske žabe – teh se pri odlaganju mresta v znacilne blazine na primernih vodnih površinah zbere tudi vec sto. Zunaj razmnoževalnega casa vrsti težko locimo, v teh dneh pa pomaga znacilna modra svatovska obarvanost samckov barske žabe, po kateri so dobili tudi drugo ime: plavcek. Krakovski gozd predstavlja v Sloveniji obmocje izjemnega pomena za dvoživke. Zaradi relativne izoliranosti so se v njem ohranile številne populacije dvoživk, ki predstavljajo jedro populacij širšega obmocja ter imajo zato velik ekološki, naravovarstveni in izobraževalni pomen. Barbara Kink, Dolenjski list, 12/2015 PLANINSKI PUPEK (Ichthyosaura alpestris), ZAVAROVANA VRSTA 196 Planinski pupek Koncno je prišla pomlad, ki je ogrela vrhnjo plast zemlje, in dvoživke so pokukale iz svojih zimskih zatocišc pod vejami in listjem ter se odpravile k vodnim telesom na svatovanje. Dvoživke v Sloveniji bogatijo živalski svet z 19 vrstami. V Krakovskem gozdu lahko te dni opazujemo rjave žabe, mocerade in urhe, gotovo najprikupnejši pa je planinski pupek. Uvršcamo ga v skupino repatih dvoživk, saj ga skozi vse življenje spremlja rep in se od svojih sorodnic žab razlikuje tudi po okoncinah, ki so enako dolge, saj mu ne služijo za skakanje. V pomladanskem casu, ko je vezan na razmnoževanje, ga v Krakovskem gozdu opazimo predvsem v globljih lužah in kolesnicah, ki so porastle z vodnimi rastlinami. Tam samice od aprila pa vse v poletje posamicno odlagajo lepljiva jajca in jih skrijejo med rastlinje, tako da jih zelo težko opazimo. Ob svatovanju se samckom vzdolž hrbta razvije kožni greben pa tudi sicer so bolj pisani od samic. Odrasli planinski pupki zrastejo nekaj vec kot 10 cm, zelo znacilna pa je njihova trebušna stran, ki je živo oranžno obarvana. Je splošno razširjena vrsta po vsej Sloveniji, ki kljub svojemu imenu živi tudi v nižjih legah, med vsemi tremi vrstami pupkov pa ga lahko najdemo najvišje, tudi 2.000 m visoko. Dvoživke so zaradi obcutljive kože ter vezanosti na vodna in kopenska življenjska okolja pomembni pokazatelji stanja okolja. Krakovski gozd zaradi vrstne pestrosti in visoke številcne zastopanosti dvoživk ocenjujemo kot zdravo in uravnoteženo okolje. Seveda lahko le skupaj poskrbimo, da bo tako tudi ostalo, saj jih najbolj ogrožamo z unicevanjem njihovih življenjskih prostorov. Barbara Kink, Dolenjski list, 13/2019 NAVADNA KRASTACA (Bufo bufo), ZAVAROVANA VRSTA 197 Dvoživke varno do kala V sredini marca so prvi soncni žarki ogreli vrhnjo plast zemlje, dež jo je še razmocil in dvoživke so zacele pohode na mrestišca. Na selitvenih poteh pogosto preckajo ceste in tam prihaja do pravih pomorov. Tudi cesta mimo Gornjega Kala, ki je najpomembnejše mrestišce v Beli krajini, je polna povoženih dvoživk, predvsem navadnih krastac. Za reševanje problema je naš zavod vec let zapored organiziral akcijo prenašanja dvoživk na obmocju Hrasta pri Vinici. Sredi marca smo ob pomoci krajanov in Ribiške družine Crnomelj na obeh straneh ceste postavili skoraj 400 m zacasne varovalne ograje. V naslednjih desetih dneh smo v dopoldanskih in vecernih urah vsak dan prenašali dvoživke v Gornji kal. Pri preckanju ceste so dvoživkam priskocili na pomoc ucenci in dijaki okoliških šol in nekateri prostovoljci. Ucinki akcije so zelo opazni, saj na cesti dejansko ni vec povoženih dvoživk. Med akcijo smo spremljali tudi številcno in vrstno sestavo dvoživk. Na obmocje kala smo v letu 2011 prenesli vec kot 7.600 dvoživk: skoraj 6.900 navadnih krastac, vec kot 600 rjavih žab rosnic, 57 navadnih pupkov, 19 planinskih pupkov in celo tri velike pupke. Zadnji so zaradi redkosti na seznamu Natura 2000 vrst. Ko so dvoživke odložile mreste, smo jih prenesli na njivske, travniške in na gozdne površine, kjer so si z mrcesom najprej povrnile moci. Tako je potihnilo tudi regljanje v Gornjem kalu. Do naslednje pomladi, ko se zgodba ponovi … Barbara Kink, Dolenjski list, 14/2011 ZELENEC (Lacerta viridis), ZAVAROVANA VRSTA 198 Zeleni par Dopoldanski sprehod po cvetocih vrbinskih travnikih. Pogled se mi ustavi na posekani in še dodatno požgani mejici. Ob vecjem, od ognja crnem ostanku debla zagledam nekaj intenzivno modrega in zelenega. Samec in samica zelenca (Lacerta viridis), ki sta se soncila na razgreti prsti. Zelenec je z dolžino do 40 cm najvecji kušcar v Sloveniji. Prebiva na kamnitih ogradah, ob poteh, po panjih in deblih, presvetljenih s soncem in poraslih z nizkim grmicjem. Pri nas velja za enega najbolj pogostih kušcarjev. Telo je obicajno zelene barve, posuto s številnimi drobnimi crnimi pikami. Spomladi v casu parjenja imajo samci modro obarvano grlo in spodnji del glave. Hranijo se pretežno z žuželkami. Junija ali julija samica izleže 7 do 14 jajc, iz katerih se avgusta izvalijo mladici. VSloveniji živita dve vrsti: zelenec (Lacerta viridis), z domnevno razširjenostjo v vzhodni in zahodnoevropski zelenec (Lacerta bilineata) v zahodni Sloveniji. Vrsti sta si zelo podobni, zato je zanesljivo dolocevanje možno le z genetskimi raziskavami. Zelenec je kljub splošni razširjenosti uvršcen na Rdeci seznam plazilcev kot ranljiva vrsta in zavarovan z Uredbo o zavarovanih prostoživecih živalskih vrstah. Pomladi in poleti se pride v jutranjih urah gret na toplo asfaltno površino, zato veckrat konca pod kolesi avtomobilov. Vnevarnosti se v hipu skrije v varno zatocišce, v skrajnosti lahko tudi ugrizne, vendar njegov ugriz ni nevaren, je pa bolec zaradi številnih zobcev. Pa tudi vraža, da po ugrizu ne izpusti, ni resnicna, zato je strah popolnoma odvec. Barbara Kink, Dolenjski list, 23/2010 MOCVIRSKA SKLEDNICA (Emys orbicularis), ZAVAROVANA VRSTA 199 O želvah iz ribnikov v Prilozju Zanimivo je, da so najstarejši zabeleženi podatki o mocvirski sklednici v slovenskem merilu vezani prav na Prilozje. Leta 1842 jih v pregledu favne kustos Deželnega muzeja v Ljubljani Henrik Freyer navaja poleg Gradca in reke Krupe. Med navedenimi lokacijami je kljucno Prilozje, kjer jo videvamo še danes. Za vasjo je na kraškem ravniku plitev depresijski jarek, v katerega se stekajo padavinske vode, ki jih na površju ohranja glinena podlaga. Kot je razvidno iz Franciscejskega katastra, so bili urejeni že v zacetku 19. stoletja, ko so bili v lasti bližnjega gradu Gradac. Obmocje ribnikov Prilozje danes obsega dva vecja med seboj povezana ribnika, locena z nasipom. Osrednji je zgornji ribnik, velik dobrega pol hektara in globok do 2,5 m, pod njim je polovica manjši spodnji ribnik, nad njima pa v objemu vegetacije manjše povirno mokrišce, prepušceno naravni sukcesiji. Voda odteka po plitvem jarku v smeri Krasinca in ponika. Prilozje je tako že dolgo ena pomembnejših lokalitet sklednice na vodno skromnem kraškem ravniku. Ribnik je med vecjimi ribolovnimi objekti v Beli krajini. Pogosta prisotnost ribicev je za plahe želve gotovo moteca, saj je na tako majhnih vodnih površinah težko vzpostaviti mirno cono, mokrišce nad ribnikom pa te vloge ne opravlja v polni meri. Zaradi prevladujocih strmih brežin primanjkuje tudi primernih pocivališc; teh ni niti na otocku. Zadnja spremljanja stanja kažejo, da sta se v ribnikih razbohotili mocno konkurencni tujerodni vrsti želv: rdecevratka in rumenovratka, ki tudi številcno že prevladujeta. Za boljšo prihodnost domorodne sklednice bo treba v sodelovanju z ribici cim prej najti ustrezne rešitve. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 33/2020 MOCVIRSKA SKLEDNICA (Emys orbicularis), ZAVAROVANA VRSTA 200 Mocvirski sklednici prijaznejši Gornji kal Naravoslovna in krajinska posebnost južnega obrobju Bele krajine pri Hrastu pri Vinici so vaški kali Gornji kal, Krivace in Kršeljivec. Urejeni so bili v glinenih kaških depresijah, ki zadržujejo padavinsko vodo. Služili so predvsem napajanju živine, s prihodom vodovoda in s spremembo kmetovanja pa so jih postopno opustili. Vodna telesa so bila prepušcena zarašcanju in zasipavanju. Kršeljivec je celo popolnoma presušil, Gornji kal se je spremenil v ribnik, kal Krivace pa se je zamuljil. Z opušcanjem in neustrezno rabo so se skrcila prebivališca ogroženih rastlin in živali. Še najbolj skrb vzbujajoc je bil upad mocvirske sklednice in vec vrst dvoživk. Za njihovo dolgorocno ohranitev smo se v okviru projekta LIFE WETMAN, ki je potekal med letoma 2011 in 2015, posvetili obnovi omenjenih kalov. Opušceni kal Kršeljivec je bil tako povsem obnovljen. Na vseh smo izboljšali habitatske razmere za želve z ureditvijo položnejših brežin, otockov ter pocivališc in odlagališc jajc. Na Gornjem kalu smo uredili infrastrukturo za obiskovalce, v dogovoru z ribiško družino pa za želve motec ribolov omejili na jugozahodni del kala ter odstranili ribe, ki plenijo mlade želve in licinke dvoživk. Med projektom smo se z vašcani in drugimi deležniki dogovorili tudi za dolgorocno vzdrževanje okolice kalov. Pomemben del aktivnosti je bila doselitev manjšega števila mocvirskih sklednic iz bližnjih kalov. Monitoring pred izvedbo je namrec pokazal, da je bilo prisotnih le še nekaj starejši osebkov. Lokalna populacija se je z doselitvijo manjšega števila osebkov mocno okrepila. Že naslednja leta smo lahko opazovali sklednice razlicnih starosti, ko so se soncile na urejenih pocivališcih. Matej Simcic, Dolenjski list, 48/2013 V vršo se je ujela rumenovratka, že na oko vecja od sklednice. Foto: Andrej Hudoklin RUMENOVRATKA (Trachemis scripta scripta), RDECEVRATKA (T. scripta elegans) 201 Odstranjevanje tujerodnih želv Že veckrat smo porocali o vse pogostejšem opažanju tujerodnih želv, ki jih neodgovorni posamezniki iz domace reje spušcajo v naravo. Da bo škoda za naravo še vecja, jih najveckrat odvržejo v kljucne habitate naše edine avtohtone sladkovodne želve mocvirske sklednice. Med njimi prevladujejo sekundarni biotopi, kot so na primer opušceni glinokopi ob Temenici in Krakovskem gozdu, v Posavju gramoznice in mrtvice ob Savi, v Beli krajini pa kali. Pri nas najpogosteje opažamo rdecevratke in rumenovratke iz rodu Trachemys. Obe podvrsti sta bili predolgo na prodaj v trgovinah. Žal nimata plenilcev, docakata visoko starost, v naravi se uspešno razmnožujeta ter prenašata bolezni in parazite. Ker sta tudi vecji od domorodne sklednice, jo izpodrivata, saj sta v že tako omejenih habitatih uspešnejši v boju za soncna mesta in hrano, zato ju uvršcamo med invazivne vrste. Evropska komisija je leta 2016 ob sprejetju seznama invazivnih tujerodnih vrst naložila clanicam njihov odlov in revitalizacijo domorodnih vrst, sploh pa omejila vnos, gojitev in izpust v naravo. Tako tudi v Sloveniji zavod z zunanjim izvajalci že vec let izvaja izlov želv. Ta se v glavnem izvaja z vodnimi pastmi – vršami. V letu 2021 so na vrsto prišli tudi dolenjski habitati. Izvajalca (Zavod za ribištvo Slovenije, Center za kartografijo flore in favne) porocata, da je bilo vecje število želv izlovljenih v glinokopu Šentlenart pri Brežicah ter v Zalogu pri Novem mestu. Aktivnosti bo treba nadaljevati še nekaj sezon, da bi vsaj eno izmed že tako težko obvladljivih invazivnih vrst uspešno odstranili iz narave. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 40/2021 BELA ŠTORKLJA (Ciconia ciconia), ZAVAROVANA VRSTA 202 Štorklje pri nas še vedno v porastu Bela štorklja je ena najbolj spoštovanih ptic, ki gnezdi v bližini clovekovih prebivališc. Na Dolenjsko so se zacele naseljevati sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Najprej je bilo nekaj gnezd v okolici Krakovskega gozda, danes pa že lahko govorimo o slovensko pomembni populaciji, ki ima okoli 50 parov. Jedrni del je ob spodnjem toku reke Krke in pritoku Radulja, posamezna so tudi ob Temenici, Mirni in spodnji Savi, sploh pa na ravnicah ob Kolpi v Beli krajini. V nekaj desetletjih so poselile skoraj vse optimalne habitate na Dolenjskem, nazadnje Zaloško kotlino pri Straži. Tudi letošnja gnezdilna sezona je bila uspešna, kljub nekoliko vecjemu številu deževnih dni, ki so pogosto usodni za podhladitev jajc in mladicev. Prevladovala so gnezda s po tremi mladici, pogosto tudi štirimi. To je zgovoren dokaz, da so prehranske razmere ugodne, da je delež ekstenzivnih travnikov, na katerih lahko najdejo hrano, predvsem male glodavce in dvoživke, še vedno zadovoljiv. Na osrednjem delu prostranega Šentjernejskega polja, na katerem so bile izvedene melioracije, zaradi prevladujocih njiv gnezd skoraj ni. Populacijski trend vrste na Dolenjskem in v Sloveniji je pozitiven. Zmanjšuje se le na Murski ravni zaradi izginjanja primernih prehranjevališc. Tudi letos ni manjkalo zapletov med gnezdenjem. Nekaj gnezdenj ni bilo uspešnih zaradi bojev za gnezdo; pogosto so problemi na lokacijah brez gnezdilnih podstavkov, kjer prihaja do elektricnih udarov ali njihovega porušenja. Skoraj vsa gnezda so na elektricnih drogovih, opremljena z gnezdilnimi podstavki, ki zagotavljajo varnost in stabilnost. Pri vzdrževanju gnezd zato že leta dobro sodelujemo z Elektrom Ljubljana in Celje. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 27/2020 BELA ŠTORKLJA (Ciconia ciconia), ZAVAROVANA VRSTA 203 Obrockanje belokranjskih štorkelj V Beli krajini smo tudi letos sodelovali pri tradicionalnem obrockanju štorkelj. Glavni namen je preucevanje selitve ptic in nacina njihovega življenja. S tem dobimo informacije o stanju populacije in migratornih poteh. Nemotec obrocek se namesti na nogo mladica in predstavlja njegovo osebno izkaznico. VBeli krajini je bila letos dobro letina; na 15 gnezdih smo prešteli 22 mladicev. Konec avgusta se bodo podali na dolgo pot do prezimovališc v podsaharski Afriki. Štorkljo, obrockano v Sloveniji, so našli celo v Južnoafriški republiki, kar 7.814 km od gnezda. Obrockanje štorkelj na Dolenjskem in v Beli krajini poteka že dobrih dvajset let. Mladici, obrockani v Beli krajini, so bili kot gnezdilci najveckrat opaženi v vaseh na hrvaški strani Kolpe, v bližini Zagreba in Korenice, pri Mariboru ter celo na jugu Poljske, mrtev pa v bližini Aten. V Beli krajini je med letoma 1999 in 2021 poletelo 466 mladicev. Domacini po vecini z navdušenjem sprejemajo štorklje kot svoje sosede, velikokrat nas tudi obvešcajo o prihodu ptic, zapletih in poskusih gnezditve. Letos smo s podporo Telekoma Slovenije namestili gnezdilni podstavek v Rosalnicah, kjer se je par že dlje casa trudil zgraditi gnezdo na drogu napeljave. Danes je vecina gnezd na elektricnih drogovih, zato na njih namešcamo kovinske podstavke, ki stabilizirajo gnezdo in zašcitijo eletricne vodnike. Obrockanje poteka v sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slovenije ter Društvom za opazovanje in proucevanje ptic Slovenije, pri cemer ne gre brez pomoci in sodelovanja Elektra Ljubljana, ki zagotovi dvig na gnezda pa tudi sicer pomaga pri oskrbi elektricnih drogov in gnezdilnih podstavkov. Nina Jankovic, Dolenjski list, 28/2021 Na Krki so jate labodov vse številcnejše. Foto: Andrej Hudoklin LABOD GRBEC (Cygnus olor), ZAVAROVANA VRSTA 204-Labodi na reki Krki Labodi grbci so ena prepoznavnejših vodnih ptic na reki Krki. Njihova zgodba se je zacela leta 1968, ko sta bila na Otocec prinesena dva para iz Švice. Z naravnim doseljevanjem je število postopno rastlo. Leta 1996 smo med gnezdenjem zaznali okoli 50 osebkov, pozimi pa okoli 70. Že leta 2013 se je populacija povecala na okoli 200 osebkov, prezimujocih pa kar na dobrih 500. Spodnji tok Krke je namrec ugodno prezimovališce za labode iz srednje in severne Evrope, kar potrjuje vec obrockanih ptic. Njihova populacija v Evropi hitro narašca predvsem v Podonavju. Na Krki jo omogocajo ugodne habitatske razmere – umirjen tok in bogata razrast vodnih rastlin, ki jo pospešuje organsko obremenjena voda. Labodi so uspešni tudi zaradi svoje velikosti, agresivnega znacaja v odnosu do preostalih vodnih ptic in ne nazadnje gre za zavarovano vrsto, ki v naravi nima plenilcev. Ce je bil labod grbec na reki Krki še pred kratkim obcudovana ptica, to danes ni vec tako. Velike prezimujoce jate na obrežnih travnikih in njivah z brstecim žitom povzrocajo vse vec škodnim primerov. Glede na to, da žival dnevno poje do 4 kg rastlinske hrane, škoda ni zanemarljiva. Plašenje živali žal nima pravih ucinkov, saj te praviloma odletijo na sosednjo njivo, ograjevanje pa na ptice ne ucinkuje. Izkušnje iz tujine kažejo, da velike jate pogosto lokalno devastirajo tudi vodne makrofite in povecujejo onesnaženost vode. Vplivi labodov na recni ekosistem Krke za zdaj ni opazen. Gotovo ima tudi narava sama ukrepe za populacije, ki presežejo nosilnost okolja. Eden takšnih je bil na primer epidemija pticje gripe, ob kateri je bil zaznan tudi odklon javnega mnenja do labodov. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 9/2006 Belorepec, risba za koledar In ko se vrneš povej, s prikazom selivk Krakovskega gozda. Izdan je bil leta 2012 kot clovekoljubni projekt za pomoc Sudancem, pri katerem so moci združili slikarka Janja Baznik, Tomo Križnar in Andrej Hudoklin. BELOREPEC (Haliaeetus albicilla), ZAVAROVANA VRSTA 205 Varovanje gnezda orla belorepca Kdo bi si mislil, da bomo orla belorepca, ki za prehranjevanje potrebuje obsežne vodne površine, bogato naseljene z ribami, lahko opazovali tudi na Dolenjskem in v Posavju. Še do pred kratkim je bil v Sloveniji zabeležen le kot preletna vrsta. V osemdesetih letih je presenetila njegova gnezditev ob Reškem jezeru pri Kocevski Reki, po letu 2004 pa tudi v Krakovskem gozdu. Belorepec, imenovan tudi jezerski orel in postojna, je pravzaprav naš najvecji orel, ki zraste od 69 do 91 cm in ima razpon kril do 2,4 m. Kot pri vecini ujed je samica nekoliko vecja od samca. V letu ga prepoznamo po širokih perutih, krila so po vsej dolžini skoraj enako široka, dlanska peresa pa ima široko razprta. Na koncu izstopa kratek klinast rep bele barve, po katerem je dobil ime. Njegov življenjski prostor so morske obale, reke in jezera, kjer se hrani z vecjimi ribami, vodnimi pticami, pozimi pa tudi z mrhovino. Prehranjevalni okoliš krakovskega para tako obsega spodnjih tok Krke do Otocca, pogosto pa je opažen tudi na reki Savi. Najobcutljivejši del njegovega habitata je gnezdo z mladici, še zlasti, ce je izpostavljeno vecjemu vznemirjanju. Dolenjski belorepec si je za gnezdenje izbral mirno lokacijo brez prometnic v vecji obori osrednjega dela Krakovskega gozda. Zajetno košarasto gnezdo je spletel v krošnji visokoraslega doba. Ob spomladanskem nadzoru gnezdenja smo preseneceni opazili vrv, ki je visela s krošnje nad gnezdom. Zbali smo se, da nekdo ogroža mladice. Vsodelovanju z lokalnimi lovci in gozdarji smo zato poostrili nadzor med gnezdenjem, tako da je dobro rašcen mladic v zacetku poletja varno poletel. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 38/2007 BELOGLAVI JASTREB (Gyps fulvus), ZAVAROVANA VRSTA 206 Beloglavi jastreb na obisku S pticami si delimo nebo, kar še zlasti velja za jesenski in pomladanski cas preletov. Tudi cez naše kraje potekajo selitvene poti. Obicajno smo pozorni na velike jate glasnih gosi in žerjavov, presenetijo pa nas lahko tudi nekatere redke vrste. Tokrat je bil to beloglavi jastreb, mogocna ujeda, katere opažanja na Dolenjskem pravzaprav ne pomnimo. Zato je bilo sredi septembra toliko bolj presenetljivo obvestilo domacina iz Dolenjega Gradišca pri Dolenjskih Toplicah, da je na strehi pristal beloglavi jastreb. Neobicajen pristanek orla, ki je tam kljub naši prisotnosti nemocno cepel kar nekaj ur, nam je dal misliti. Iz obnašanja ptice ni bilo mogoce razbrati, ali gre za utrujenost, lakoto, poškodbo ali celo za zastrupitev. Cez cas je priletel na sosednjo streho in tam vztrajal brez odzivanja na našo prisotnost. Ko smo se že pripravili na poskus dodajanja hrane, je ptica proti veceru odletela in nadaljevala pot po dolini Krke. Obrocek na nogi je izdal, da je mladic iz rezervata gnezdilne kolonije na otoku Cres, na katerem je urejen celo informativni center. Posamezna gnezdišca so še na južnem delu jadranske obale, na Balkanu in naprej v Mali Aziji. Mladici se jeseni po osamosvojitvi odpravijo na potep in letijo prek Slovenije in Italije do Alp, Poljske in celo do Severnega morja. Ko po petih letih spolno dozorijo, si poišcejo partnerja in se vrnejo na lokacijo, na kateri so se izvalili. Obicajno se prehranjujejo s trupli poginulih ovc, ki jih je v zadnjem obdobju na pašnikih vse manj. Z nacrtnim zalaganjem mrhovišc v bližini gnezdilnih kolonij se je obnovila tudi že skoraj izginula populacija v Alpah in Španiji. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 39/2020 JUŽNA POSTOVKA (Falco naumanni), ZAVAROVANA VRSTA 207 Ste videli južno postovko? Kdo še ni opazoval sloke ptice sokolje podobe, ko lebdi s hitrimi utripi peruti nad polji in nato strmoglavi na plen? To je postovka, znacilna vrsta kmetijke krajine. Poleg splošno razširjene navadne postovke je bila pri nas nekdaj pogosta tudi južna postovka. Danes jo v srednji Evropi uvršcamo med izginule vrste. Izumrla je zaradi intenzifikacije kmetijstva in povecane rabe insekticidov, ki sta usodni za velike travniške žuželke, kot so: bramorji, kobilice in murni, ki so njena glavna hrana. Vrsti je težko lociti. Najbolj se razlikujeta samca: južna postovka po hrbtu nima crnih pik, pod ocmi je brez brkov, najpomembnejša znacilnost pa so beli kremplji. Pogosto tvori gnezdilne kolonije v cerkvenih zvonikih ali skednjih, ki štejejo tudi vec kot 30 parov. V Sloveniji je bilo zadnje gnezdenje potrjeno leta 1993 na Ljubljanskem barju. Zabeleženih je vec starejših pricevanj o gnezdenju v okolici Mirne Peci, Žužemberka, Šentlovrenca in Šentjerneja. Leta 1998 nas je ob popisu ptic Šentjernejskega polja presenetilo opazovanje vec južnih postovk med aprilsko selitvijo in nekaj gnezditveno sumljivih opazovanj. Nekaj se jih je tu zadrževalo do konca junija, a gnezditev ni bila potrjena. Možnost gnezda je majhna, a še ne povsem ovržena. Vsodelovanju z ornitologom Daretom Šeretom iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije smo postavili vec gnezdilnic in zadnja leta spremljali stanje. Gnezdenja za zdaj nismo potrdili. Ob opažanju gnezdenja postovke na objektih nas poklicite. Tako smo zapisali leta 2001. Prejeli smo vec klicev bralcev, vendar smo ob preverjanju našli gnezda navadne postovke. Tistega leta je bila južna postovka v Sloveniji zadnjic opazovana. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 21/2001 DIVJI PETELIN (Tetrao urogallus), ZAVAROVANA VRSTA 208 Divji petelin ne poje vec v Kocevskem rogu Le še redki pomnijo, da je bil divji petelin vcasih doma tudi v Kocevskem rogu. Vrhunec je populacija dosegla na prehodu 19. v 20. stoletje, ko so bile habitatske razmere naravnost idealne. Z izkorišcanjem gozdov se je vecal delež posek in s tem prehranskih možnosti, ki jih nudi razlicno jagodicje. Na roških grebenih, na katerih so bila njegova rastišca, so takrat še prevladovali zreli in presvetljeni gozdovi z veliko podrasti. K vzponu vrste je pripomogla tudi iztrebitev jelenjadi konec 19. stoletja, ki obžira podrast. Petelin je bil zelo zaželena lovska trofeja, vec uplenitev v Kocevskem rogu je zabeleženih na rastišcih Pecke, Velikega Roga, Kope, Mirne gore in Židovca. Po drugi svetovni vojni je prišlo do postopnega zloma dinarske populacije na pogorju Snežnika in Kocevske. Še leta 1980 je bilo na Kocevskem znanih 29 rastišc s 57 pojocimi samci, na prelomu stoletja se je populacija prepolovila, leta 2015 pa ni bilo najdeno niti eno aktivno rastišce, le nekaj osamljenih osebkov na Veliki in Goteniški gori. V nižjem Kocevskem rogu se je populacija sesula še hitreje; zadnjega petelina smo opazovali konec stoletja na Mirni gori. Vzrokov za upad je vec, kljucni so spremembe gospodarjenja z gozdom, primanjkuje predvsem vrzeli s plodonosnimi zelmi in z jagodicjem za prehrano, ki ga zavira tudi porast jelenjadi. Problematicno je tudi krmljenje divjadi in povecano število plenilcev gnezd, še zlasti kun. S projektom LIFE Kocevsko (2014–2018) smo z vec ukrepi skušali na zadnjih aktivnih rastišcih izboljšati habitatske razmere. V kolikšni meri nam bo uspelo zaustavi proces lokalnega izumiranja, bo pokazal cas, a glede na ponorni znacaj obubožane dinarske populacije nismo optimisticni. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 38/2014 Populacija v Jovsih se vztrajno zmanjšuje. Foto: Teo Hrvoje Oršanic KOSEC (Crex crex), ZAVAROVANA VRSTA 209 Do kdaj še petje koscev? Kosec je simbol Jovsov, ki so eno redkih stalnih gnezdišc v panonski Sloveniji. Je selivec, ki spomladi prileti iz Afrike. Vecino casa preživi v kritju gostega rastja; prehranjuje se z nevretencarji in s semeni. Le redko ga vidimo, zato pa je prepoznavno njegovo nocno oglašanje »krrek – krrek«, s katerim oznacuje ozemlje in vabi samice. Klici spominjajo na brušenju kose, po cemer je dobil latinsko ime, v Kapelah poznajo tudi staro ime hariš. Za uspešno gnezdenje potrebuje pozno košene travnike, da mladici na njih varno dorastejo in poletijo. Prvo leglo oblikuje do zacetka junija, drugo pa v juliju, zato je priporocena košnja šele po 1. avgustu. VJovsih zgodnja košnja ni problem, saj se vecinski del travnikov zaradi zamocvirjenosti kosi šele konec poletja. Bolj nas skrbita hitro opušcanje košnje in napredujoce zarašcanje travnikov. Kosec je edina globalno ogrožena vrsta, ki v Sloveniji gnezdi v vecjem številu, zato je deležna vecje naravovarstvene pozornosti. Na kljucnih slovenskih lokacijah se že od leta 1999 izvaja štetje pojocih samcev. Vsodelovanju z Društvom za opazovanje in proucevanje ptic Slovenije ter domacini redno štejemo kosce tudi v Jovsih. Popis se izvaja po 23. uri, ko so samci najbolj vokalno aktivni. Obmocje prehodimo po štirih popisnih poteh in na zemljevid vrišemo lokacije pojocih samcev. Vzacetnem obdobju smo najveckrat zabeležili okoli 20 samcev, leta 2007 celo 40, v zadnjem obdobju je število padlo pod 15, zdaj pa smo že pri številu okoli 10. To potrjujeta stalen zmeren upad in negotov populacijski trend, kar bi nas moralo skrbeti. Bomo za kozico, cukom, zlatovranko in crnocelim srakoperjem izgubili tudi kosca? Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 28/2014 KOZACA (Strix uralensis), ZAVAROVANA VRSTA 210 Crno obarvane kozace Kozaca je ena izmed desetih vrst sov, ki gnezdijo pri nas. Slovensko ime ji je dal znameniti naravoslovec Fran Erjavec zaradi oglašanja. Samec se namrec poleg prevladujocega teritorialnega petja ob vznemirjenju oglaša tudi z glasovi, ki spominjajo na kozje meketanje. Na prelomu stoletja smo pri nas zelo malo vedeli o razširjenosti kozace. Ko sem jih zacel popisovati na roškem pogorju, me je presenetila nepricakovano velika gostota, saj sta se na vec popisnih tockah odzivala tudi po dva samca. Preracun je pokazal, da je v osrednjem delu planote par v povprecju zasedal tudi manj kot 2 km2. Nekoliko višje gostote so bile ugotovljene na bližnjem Snežniku, še višje pa celo v nižinskem Krakovskem gozdu. V Sloveniji imamo pomemben delež ogrožene evropske populacije. Pri nas je v ugodnem stanju, sicer pa našo najvecjo duplarico lahko ogrozi pomankanje velikih dupel ali hrane. Pleni predvsem miši in voluharice, v dinarskih gozdovih pa so jeseni, ko se mladici osamosvajajo, glavni plen polhi. Gnezdilna uspešnost je višja v »mišjih letih«, ko obrod bukovega žira spodbudi populacijsko eksplozijo malih glodavcev. Lani je že bilo tako, zato letos pricakujemo »mišje leto«. Zanimivo je, da pri popisih pogosto zabeležimo povsem crne in temno rjavo obarvane osebke, pri katerih gre za povecano kopicenje pigmentnega barvila eumelanina v perju. Strokovnjaki ugotavljajo, da je pojav znacilen za celotno južno evropsko populacijo podvrste S. u. macrura. Pri nas je tako med 10 in 15 % temnih sov, kar je najvec med vsemi znanimi vrstami. Enkraten primer belo obarvane sove s crnimi ocmi pa je bil opažen v Krakovskem gozdu, kar kaže le na delno izgubo pigmenta. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 32/2023 VODOMEC (Alcedo atthis), ZAVAROVANA VRSTA 211 Vodomci s Krke Letošnji popis vodomca na reki Krki v izvedbi Društva za opazovanje in proucevanje ptic Slovenije je pokazal, da je Krka ob Dravi in Muri eden njegovih pomembnejših habitatov v slovenskem merilu. Populacija je bila ocenjena v velikostnem razredu od 30 do 40 gnezdecih parov, kar je dobra desetina slovenske populacije. Vecji del, okoli 25 parov, domuje v spodnjem toku Krke pod Otoccem, kjer so razmere veliko ugodnejše, še zlasti pa v okolici Otocca. Odsek se ponaša z visoko linearno gostoto, saj najdemo par skoraj na vsaka dobra 2 km obrežja. Za populacijo so znacilna vecja nihanja, vzrok so lahko visoke vode, ki med gnezdenjem zalijejo gnezdilne rove. Za vrsto so pomembni: razpoložljiva hrana – ribe primerne velikosti in v manjši meri vodne žuželke, ki jih v reki ne manjka, umirjen vodni tok, ohranjena obrežna vegetacija in seveda gnezdilne možnosti. Te ustvarja visoka voda z erozijo zemljenih brežin. Tako izpostavljene zajede vodomci hitro izkoristijo, saj so te kratkega veka, ker jih visoke vode pogosto znova erodirajo ali pa se zarastejo. Ptice nad koto poplavne vode izdolbejo do 90 cm globok gnezdilni rov z gnezdilno kamrico na koncu. Vodomci so teritorialni, saj morajo dnevno zaužiti do 60 % svoje telesne teže, ki znaša do 45 g. Prav zato je še kako pomembno, da imajo pod nadzorom primerne prehranjevalne recne odseke. Opaženo je bilo, da ob spopadu konkurenta pogosto zgrabijo za kljun in ga poskušajo cim dlje držati pod vodo. Pari se formirajo že jeseni, vendar navadno cez zimo ohranijo locene teritorije, ki obsegajo do 3 km recnih brežin. Združijo se šele spomladi, med gnezdenjem. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 38/2011 CEBELAR (Merops apiaster), ZAVAROVANA VRSTA 212 Gnezdišce cebelarjev na Bizeljskem Cebelar je ena naših najlepše obarvanih ptic. Je selivka, ki gnezdi v južni in srednji Evropi, prezimuje pa v ekvatorialni in južni Afriki. Prehranjuje se z vecjimi žuželkami, ki jih lovi med letom, in ne le s cebelami, kot bi sklepali iz imena. Gnezdi v gnezdilnih rovih, ki jih izkoplje v pešcene stene ali mehke sloje recnih naplavin. VSloveniji je redka poletna vrsta. V preteklosti so prevladovala obcasna gnezdenja v severovzhodni Sloveniji; v zadnjem obdobju kljucen del slovenske populacije gnezdi v gramoznicah brežiške Vrbine ter kopih kremencevega peska na Bizeljskem in Ravnem pri Smedniku. Najstarejša neprekinjena gnezditev v Sloveniji je zabeležena prav na Bizeljskem, kjer jih spremljamo od leta 1985. Kolonija ima od 20 do 30 parov ptic. Ob prihodu v zacetku maja lahko opazujemo kopanje 1,5 m dolgih gnezdilnih rovov, navadno v sveže odkopane in osoncene stene. Z upravljavcem peskokopa smo se dogovorili, da v stene med gnezdenjem ne posega. Junija se zacne valjenje, ki traja nekako do konca meseca, za tem pa nastopi živahno krmljenje mladicev, ki v drugi polovici julija poletijo in zapustijo peskokop. Lastnik na sreco že daljše obdobje ne izkorišca kremencevega peska; na zahodni strani kopa je ostala visoka in stabilna gnezdilna stena. V sodelovanju s Turisticnim društvom Bizeljsko smo že leta 1999 postavili talno opazovalnico in do nje urejen prikrit dostop. Zadnja leta gnezdišce upravlja Kozjanski park, ki pred prihodom ptic ocisti gnezdilno steno in neposredno okolico. Urejena je tudi manjša opazovalnica pod steno za naravoslovne fotografe. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 31/2001 SREDNJI DETEL (Dendrocopos medius), ZAVAROVANA VRSTA 213 Štetje srednjih detlov v Dobravi Srednji detel je drevesni specialist, saj je njegova razširjenost v vecji meri vezana na hrastove gozdove. Je nekoliko manjša od dobro znanega velikega detla, spola pa se med seboj na videz ne razlikujeta. Gnezdilni teritorij doloca samec z oglašanjem in bobnanjem že v zacetku februarja. Vtrhlem delu debla, ki ga najveckrat oznacuje drevesna goba, katere hife zmehcajo les, naredi par eno ali vec dupel. Konec aprila samica izleže do osem jajc. Par družno skrbi za mladice, ki so sredi poletja že samostojni. Hranijo se predvsem z žuželkami, ki jih nabirajo po lubju hrastovih debel. Zaradi sprememb v gospodarjenju z gozdom, predvsem zniževanja deleža debeljakov, so v drugih evropskih državah zaznali upad populacij, v Dobravi pa je stanje za zdaj še stabilno. Nižinski gozd Dobrava je poleg Murske šume in Krakovskega gozda eno pomembnejših življenjskih obmocij srednjega detla v Sloveniji. Tu gnezdi okoli 40 parov ptic, kar predstavlja dobrih 5 % slovenske populacije. Srednje detle spremljamo od leta 2004, tj. po opredelitvi Dobrave za obmocje Natura 2000. Vsakoletno štetje organizira naš zavod v sodelovanju z brežiško enoto Zavoda za gozdove Slovenije ter clani Društva za opazovanje in proucevanje ptic Slovenije. Popis je izveden okoli 1. aprila, in sicer v zgodnjih jutranjih urah. Letos je bilo na štirih izbranih popisnih poteh, na predhodno dolocenih tockah poslušanja, zabeleženih 31 srednjih detlov. Rezultat štetja potrjuje ugodno stanje populacije, kar posredno kaže, da gospodarjenje z gozdom ogroženim duplarjem ustreza. K temu pripomore tudi narava, saj je zaradi upadanja podtalnice vse vec oslabelih in suhih dobov. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 14/2009 Gnezdilno duplo z mladici na Kopi. Foto: Gregor Bernard BELOHRBTI DETEL (Dendrocopos leucotos), ZAVAROVANA VRSTA 214-Belohrbti detel je le še v gozdnih rezervatih Belohrbti detel je najvecji in tudi najbolj ogrožen evropski detel, saj se je njegova razširjenost v zadnjem obdobju mocno skrcila. Kljucen problem je vecja intenziteta izrabe gozdov, s cimer se slabšajo habitatne razmere. Vrsta je kot prehranski specialist, skoraj izkljucno vezan na vecje licinke hrošcev, ki naseljujejo odmirajoc ali odmrl les, še zlasti kozlickov. Slovenija v pogledu ogroženosti vrste ni izjema. Njegov osrednji habitat so dinarske planote južne Slovenije, predvsem Snežnika in Kocevske. Zanj so pomembni zreli bukovi sestoji z velikim deležem debeljakov, visoko lesno zalogo ter še zlasti z veliko kolicino odmrlih in odmirajocih listavcev. V okviru projektu LIFE Kocevsko (2014–2018) smo izvedli prvo oceno stanja populacije. Popis je pokazal, da na obmocju Natura 2000 domuje od 40 do 50 parov, kar predstavlja dobro tretjino slovenske populacije (100–150 parov). Analiza habitata je izpostavila skromne prehranske in s tem tudi gnezdilne razmere. Kolicina celokupne odmrle lesne mase v okolici zasedenih gnezd je bila okoli 20 m3/ha, kar krepko odstopa od ugodnih razmer, ki so potrebne za uspešno gnezdenje (nad 36 m3/ha). Ustrezne razmere tako nudijo le še pragozdni in gozdni rezervati ter ekocelice, v katerih je bila najdena tudi vecina gnezdecih parov. Skrb vzbujajoce je tudi, da je v prevladujocih državnih gozdovih Kocevske delež mrtve lesne mase v povprecju zelo nizek (pod 3 %). Takšne razmere vrsti ne omogocajo dolgorocnega preživetja. Usmeritve projekta so zato jasne: povecati delež odmrle in odmirajoce lesne mase, pušcanje vecjega števila habitatnih dreves, predvsem pa izlocanje ekocelic brez ukrepanja in povecanje površin gozdnih rezervatov. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 24/2015 V nasprotju s preostalimi detli ima na nogi samo tri prste – od tod njegovo ime. Foto: Jurij Ažman TRIPRSTI DETEL (Picoides tridactylus), ZAVAROVANA VRSTA 215 Triprsti detel, relikt kocevskih gozdov Že ime nakazuje, da je triprsti detel posebnež med detli. V nasprotju z drugimi, ki imajo na nogi štiri prste, ima triprsti prvi prst zakrnel – od tod njegovo ime. Od preostalih detlov se samci locijo tudi po barvi glave, ki je rumeno, pri preostalih pa rdece obarvana. Štejemo ga med ledenodobne relikte; v Sloveniji naseljuje le višje ležece iglaste gozdove Alp in Dinaridov, drugace pa je pogost v Skandinaviji in ruskih tajgah. Velja za indikatorsko vrsto zrelih, z odmirajocimi in odmrlimi drevesi iglavcev bogato zastopanih sestojev, kjer najde primerno okolje za gnezdenje in prehranjevanje. V razpadajocem deblu samec izdolbe gnezdilno duplo, ki jo po izletu mladicev naselijo sekundarni duplarji. Prehranjuje se predvsem s podlubniki in z beljavarji pa tudi z energetsko bogatimi licinkami hrošcev (npr. kozlicki), s cimer uravnava gostote njihovih populacij ter s tem skrbi za ekološko ravnovesje in zdravje gozda. V Sloveniji ga najdemo predvsem v alpskem svetu, v Dinaridih in na Pohorju. Na Kocevskem smo letošnjo pomlad v sklopu projekta LIFE Kocevsko našteli od 25 do 30 parov, kar predstavlja okoli 10 % slovenske populacije. V Dinaridih so trenutne razmere za vrsto zaradi sušenja jelke in gradacije podlubnikov ugodne, dolgorocno pa je zaradi zmanjševanja deleža iglavcev ter posledicno pomanjkanja primernih gnezdilnih in prehranjevalnih dreves pricakovati upad populacije. S fotopastjo ob gnezdilnem duplu smo pridobili tudi zanimive podatki o vrsti in strukturi plena, s katero se prehranjuje in hrani mladice. V sedmih dneh so na primer starši pri duplu preživeli samo dobre štiri ure, preostanek casa pa porabili za iskanje in prinašanje hrane. Denis Žitnik, Dolenjski list, 29/2015 BREGULJKA (Riparia riparia), ZAVAROVANA VRSTA 216 Prihod breguljk v Posavje Breguljka je najmanjša vrsta lastovke pri nas. Njena naravna gnezdišca so erodirane recne brežine, na katerih si v plast drobnega recnega nanosa izkoplje do meter dolge gnezdilne rove. Vecina naših nižinskih rek ima preoblikovane in utrjene brežine, zato je zaradi pomanjkanja primernega habitata ogrožena. V Sloveniji je redka gnezdilka; manjše gnezdilne kolonije so opazovane ob rekah Muri, Dravi in spodnji Savi. Kljucni gnezdilni habitati postajajo gramoznice in drugi antropogeni kopi na Štajerskem in v Posavju. Gnezdilna gostota pa tudi prostorska distribucija sta odvisni od sezonske razpoložljivosti in primernosti gnezdilnega habitata. V Vrbini ob Savi pri Brežicah spremljamo breguljke že skoraj dve desetletji. Kolonijska gnezdenja so bila sprva zabeležena ob Savi, potem pa v gramoznicah v Vrbini in pri Starem Gradu. Obicajno je bilo v Vrbini zaznanih od 200 do 600 parov ptic, kar predstavlja vecinski delež slovenske populacije. Med gradnjo HE Brežice so se z izkopi povecale gnezdilne možnost. Ob vzpostavitvi akumulacije so bile vrbinske gramoznice potopljene, zato so bili izvedeni nadomestni habitati ob akumulaciji, ki pa so trenutno še v fazi vzpostavljanja. Letos nas je zato razveselila gnezdilna kolonija, ki je naselila brežino na novo izkopane struge pod prelivnim poljem pri Racelandu. V prhkem sloju povrhnjice nad prodnim nanosom smo našteli vec kot 800 gnezdilnih rovov, kar je najvec do zdaj. Stalna gnezdilna kolonija nasleduje tudi kop kremencevega peska Ravno pri Smedniku, na obrobju Krakovskega gozda. Po letu 2004, ko so se tu naselili cebelarji, so kmalu za njimi prišle tudi breguljke, zadnja leta naštejemo do 500 parov. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 24/2018 CRNOCELI SRAKOPER (Lanius minor), ZAVAROVANA VRSTA 217 Ostrog – vas crnocelih srakoperjev Crnoceli srakoper je ena naših najbolj ogroženih ptic kmetijske kulturne krajine. Nekdaj splošno razširjen srakoper, z znacilno roparsko ocesno masko, danes v omembe vrednem številu v Sloveniji gnezdi le še na Šentjernejskem polju, pa še tu lahko naštejemo le okoli 10 parov. Vrsta hitro upada, ker z intenzifikacijo kmetijstva izginjajo njena prehranjevališca: ekstenzivni, pozno košeni travniki in travniški sadovnjaki, svoj delež pa prispeva tudi uporaba pesticidov. Ob letošnjem prihodu ptic iz Afrike smo sredi maja odkrili, da kar štirje pari gnezdijo v Ostrogu. Obrobje vasi z ohranjenimi senožetnimi sadovnjaki, s prepletom vrtickov, njiv, travnikov in živih mejic še nudi ugodne razmere ogroženi ptici. Da bi bolje spoznali ekološke zahteve vrste, smo v sodelovanju z Osnovno šolo Šentjernej spremljali potek gnezdenja ter tedensko zapisovali dogajanje na gnezdih. Iz treh gnezd je uspešno poletelo sedem mladicev, cetrto pa je bilo oplenjeno. Prva polovica junija je bila namenjena valjenju, druga hranjenju mladicev, v zacetku julija pa so poleteli. Ugotovili smo, da se gnezdilni in prehranjevalni habitat prekrivata. Vecino hrane so nalovile v okolici gnezd, na zelenjavnih vrtovih, njivah z raznovrstnimi posevki in na košenih travnikih. Mladicem so prinašali vecinoma velike travniške žuželke: kobilice, hrošce, murne, metulje in bramorje. Za izboljšanje habitata srakoperjev bi morali zagotoviti vecji delež ekstenzivnih kmetijskih površin, kar je glede na trenutno kmetijsko politiko in financne podpore nemogoce. Žal ostaja habitat razdrobljen, da je samo še vprašanje casa, kdaj bo izginila tudi ta reliktna populacija. Monitoring kaže, da po letu 2011 tu najdemo le še do tri pare. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 25/2005 POLJSKA VRANA (Corvus frugilegus), ZAVAROVANA VRSTA 218 Poljske vrane so se vrnile Konec stoletja je bila poljska vrana v Sloveniji skoraj dve desetletji uvršcena med izginule vrste. Po letu 2000 je bilo na Krško-Brežiškem polju zabeleženih vec opazovanj, leta 2004 prva gnezdilna kolonija pri Krškem, po letu 2010 pa tudi v okolici Brežic. Z zamikom so se zacele pojavljati tudi v Prekmurju in na Štajerskem, pred nekaj leti pa tudi v okolici Ljubljane. Populacijski trend je zadnja leta rastoc. Pri Brežicah naštejemo do 90, pri Krškem pa do 40 gnezd. Naše vrane so del robne panonske populacije, ki na Hrvaškem in Madžarskem skupaj šteje do 30.000 parov. Poljska vrana naseljuje nižinsko kmetijsko krajino s prevladujocimi polji. Gnezditvene kolonije oblikuje v bližini clovekovih prebivališc; pomembno vlogo pri tem imajo visoka drevesa za gradnjo gnezd. Njive predstavljajo glavni vir hrane, zato jate poljskih vran opazujemo predvsem na žitnih poljih, travnikih in na pašnikih do 1.000 m od gnezdišca. Zanimivo je, da v prehrani poljskih vran skozi leto prevladuje hrana rastlinskega izvora, med vzrejo mladicev pa se poveca delež deževnikov in žuželk, med katerimi je veliko škodljivcev na poljšcinah. Zaradi škode, ki jo povzroca na polju, med ljudmi ni priljubljena. Še zlasti zaradi hrupa, ki ga povzrocajo, so za veliko ljudi motece tudi gnezditvene kolonije v naseljih, zato so te pogosto na udaru fizicnega unicevanja bližnjih prebivalcev. V Brežicah so gnezdilno kolonijo s povecanim vznemirjanjem – obrezovanjem dreves med gnezdenjem – spodbudili k preselitvi na mestno obrobje, na katerem je njena prisotnost manj konfliktna, a so se znova zacele vracati v mesto. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 22/2018 PINOŽA (Fringilla montifringilla), ZAVAROVANA VRSTA 219 Pinože so odletele Nekajmilijonska jata pinož, ki se je na severnem vznožju Bohorja zadrževala že od decembra, je s februarskim snegom odletela proti jugu. Nevsakdanje zimske goste je pritegnil izjemen lanski obrod bukovega žira, s katerim so se ptice prehranjevale, in seveda odsotnost snežne odeje, ki je dovoljevala pobiranje semen s tal. Pinože so gnezdilke skandinavskih gozdov, z zimo pa se umikajo proti jugu. Po velikosti in postavi so podobne bližnjim sorodnikom šcinkavcem, ki so ena naših najpogostejših gozdnih vrst. Od njih jih locimo po obarvanosti perja, pri pinoži so sprednji del prsi in rame bolj ali manj oranžne barve, rep pa izraziteje vrezan. Samci so v svatovskem perju vpadljivo modro-crni po plecih in zgornjemu delu glave. Pozimi je crnina zakrita z rjavkastim robom na peresih. Samice so nekoliko podobne samicam šcinkavca, imajo oranžno-rjave prsi in temno lisaste boke. Pinože v Sloveniji redno prezimujejo, vendar tako številcna jata pri nas do zdaj še ni bila zabeležena. Predstavniki Društva za opazovanje in proucevanje ptic Slovenije so ocenili, da je v jati vec kot dva milijona ptic. Najimpresivnejši prizori so se opazovalcem ponujali zvecer, ko so se ptice zbirale k prenocevanju, saj so bila posamezna drevesa povsem prekrita s pticami. Z jutrom se je jata z Bohorja razletela na razlicne strani, tudi do 50 km dalec, tako da smo manjše jate ptic lahko opazovali na razlicnih koncih tega dela Slovenije. Porocila so prihajala iz Obsotelja, doline Mirne, Krškega hribovja in obrobja Suhe krajine. Ce ste jih opazili tudi vi, sporocite. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 7/2005 Ucna mlaka z opazovalnico na obrobju Jovsev leta 2007. Foto: Teo Hrvoje Oršanic NARAVNA VREDNOTA: JOVSI 220 Jovsi, biser narave Posavja Jovsi so ena redkih ohranjenih kulturnih krajin poplavnih travnikov z bogato strukturo živih mej, posameznih dreves in grmišc v Posavju. Prostrana, 4,6 km2 velika poplavna ravnica se razteza med reko Sotlo in Kapelskimi goricami. Zaradi obcasne poplavljenosti naj bi obmocje dobilo prvotno nemško ime Jauchsee – gnojnicno jezero, iz katerega je nastalo ime Jovsi. Voda z uravnanih glinenih tal pocasi odteka, kar je še zlasti znacilno za zahodni del, ob regulirani Šici, kjer so vecji del leta zamocvirjena in zarasla z združbami visokega šašja, primernega le za nastilj. Na vzhodni polovici prevladujejo pozno košeni travniki, kar je pravi blagor za razcvet živega sveta. Nacrtovana ojezeritev Jovsov za vzrejo krapov je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja spodbudila prizadevanja za njihovo ohranitev. Podkrepile so jih raziskave ptic, ki so Jovse postavile ob bok ornitološkim lokacijam, kot sta Cerkniško jezero in Ljubljansko barje. Presenetile so visoke populacije gnezdecih prepelic, kobilicarjev in bicje trsnice ter ogroženih vrst, kot so: kosec, cuk, zlatovranka, repaljšcica, crnoceli srakoper in veliki strnad, med preletom pa tudi kozice. Obcina Brežice je leta 1995 obmocje zavarovala kot naravni spomenik, Turisticno društvo Kapele pa je za tem uredilo Košcevo pot v Jovse. S projektom LIFE (2005–2007) smo z obcino v Jovsih uredili ucno mlako in opazovalnico, v Kapelah pa infosobo. Žal projekt ni našel rešitev za zaustavitev zarašcanja travnikov; zaradi krcenja habitata so izginile obcutljive vrste ptic: prepelica, cuk, zlatovranka in crnoceli srakoper. V sodelovanju z RP Kozjansko išcemo možnosti aktivnega upravljanja obmocja. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 45/2001 Bober – renaturator opustošenih recnih ekosistemov. Foto: Matjaž Celic BOBER (Castor fiber), ZAVAROVANA VRSTA 221 Prvi mednarodni dan bobra v Sloveniji Danes, ko je clovek ukrotil vecino nižinskih rek, ko ima obrežna zarast domovinsko pravico le še v sami recni brežini, ko vse vec njiv meji na reke, ko usiha kapaciteta naravnih zadrževalnikov, se je kot obliž na rane v naravi po letu 1998 zacel vracati bober – renaturator opustošenih recnih ekosistemov. Prvo bobrišce prišlekov iz naselitvenih kolonij na Hrvaškem je bilo na izlivu Radulje v Krko; leta 2000 smo ga zasledili na sotocju Mure in Drave, za tem še v porecju Kolpe in Sotle. Vzadnjem desetletju je postopno koloniziral pritoke navedenih rek. V Sloveniji je bil prisoten vse do 18. stoletja, kdaj je izumrl, pa ni znano. Bober danes znova postaja kljucna vrsta recnih ekosistemov. Opazno spreminja znacaj obrežij s podiranjem drevja, z obžiranjem grmovja, ustvarjanjem brlogov, bobrišc in gradnjo jezov. S tem izboljšuje kakovost vode, habitate za vodni živelj, povecuje vrstno pestrost in stabilnost ekosistema. Njegove aktivnosti obrežni lastniki zaradi škod na njivah in poplavljanja za jezovi ne sprejemajo najbolje. Zaradi nerazumevanja njegove vloge v naravi smo ga v preteklosti že iztrebili. Mogoce bomo danes lažje sprejeli sobivanje z njim. Živeti z bobrom pomeni ohranjati vecjo stopnjo naravnih procesov v obrežnem prostoru, hkrati pa spremeniti pogled na ranjene recne ekosisteme med podnebno krizo. Po vzoru mednarodnega bobrovega dne, ki ga že vrsto let izvaja Wetlands & Wildlife v Severni Ameriki, bomo dogodek prvic zaznamovali tudi v Sloveniji – 8. aprila 2015 ob 18. uri v Novem mestu. Sprehodili se bomo ob Krki po Zupancicevem sprehajališcu, si ogledali sledi bobrove aktivnosti, za tem pa v Gostišcu na Glavnem trgu predstavili zgodbo o bobru. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 13/2015 BOBER (Castor fiber), ZAVAROVANA VRSTA 222 Preprecevanje poplavljanja za bobrovimi jezovi Bober je ena redkih vrst sesalcev, ki spreminja habitat in ustvarja specificno okolje po meri svojih ekoloških zahtev. Znan je po kopanju brlogov, gradnji bobrišc, podiranju dreves in po gradnji jezov, s katerimi dviga in nadzira vodno gladino. Zaradi gradbenih podvigov, ki so sicer posledica nagonskih ravnanj, ga naslavljamo z ekosistemskim inženirjem. Njegovo glavno orodje pri tem so mocni sekalci, s katerimi podira drevesa in odstranjuje veje, ter dvonožna hoja, ki omogoca, da sprednje okoncine uporabi za prenašanje materiala. Najbolj znane bobrove strukture so jezovi. Gradi jih na manjših vodotokih z nizko ali nestalno globino. Žuborenje tekoce vode je signal, ki izzove nagonsko gradnjo. Lokacije izbere na naravnih padcih, da zagotovi vecjo akumulacijo. Za gradnjo uporabi obglodane veje in naplavljen les, strukturo pa utrdi z nanosom glinenih in pešcenih sedimentov. Jezovi prispevajo k zadrževanju vode, izboljšujejo kakovost vode, povecujejo sedimentacijo, z nastajanjem mokrišc pa se spreminja tudi podoba krajine. Za pribrežne lastnike so problematicni jezovi, ki poplavijo travnike in njive. Vec takšnih jezov je na nižinskih potokih Krke, Save in ob Temenici. Bobrov jez je zavarovan kot struktura, zato je poseg vanjo mogoc le z dovoljenjem ministrstva. Odstranitve jezov niso trajne rešitve, saj jih bobri hitro obnovijo. Kot ucinkovit ukrep se je izkazalo vstavljanje cevnih prepustov v jezove. Prvi primer je bil izveden na Žerjavinskem potoku v sodelovanju z Inštitutom Lutra (LIFE Bober) v izvedbi VGP Novo mesto, ki ga je sofinancirala Direkcija RS za vode. Akumulacija se je obcutno znižala, s cimer se je zaprl tudi preliv vode na poplavne travnike vzdolž reke Krke. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 30/2021 JUŽNI PODKOVNJAK (Rhinolophus euryale), ZAVAROVANA VRSTA 223 Najvecja prezimujoca gruca na Dolenjskem Na fotografiji je najvecja prezimujoca gruca netopirjev na Dolenjskem. To so južni podkovnjaki, ki imajo zatocišce v neturisticnem delu Kostanjeviške jame. Obicajno so na stropu velike Podorne dvorane, v kateri je temperatura zaradi kupolaste oblike stropa nekoliko višja. Verjetno se prav zaradi izbora temperaturno ugodnejših mest južni podkovnjaki na prezimovališcu nikoli ne zgnetejo v strnjene skupine, ampak visijo prosto v manjših medsebojnih razdaljah. Vecdesetletno spremljanje kaže, da tu prezimuje od 300 do 400 osebkov. V jami se zacno zbirati v zacetku jeseni, ko se vrnejo samice z mladici iz bližnjih porodniških kolonij, predvsem Ajdovske jame pri Nemški vasi, kjer so prisotni v podobnem številu, ter nekaterih manjših gruc iz Brestanice in Klevevških jam. Kaže, da osrednji del dolenjske in hkrati tudi slovenske populacije predstavlja ena sama velika kolonija z nekaj sateliti, ki se giblje med Ajdovsko in Kostanjeviško jamo. Kot pove že ime, je vrsta vezana na toplejše predele kontinenta, južno obrobje Slovenije pa je severni del njihove razširjenosti v tem delu Evrope. Zima je cas, ki ga netopirji preživijo v globokem zimskem spanju. Najprimernejše za to so prav kraške jame, v katerih vladata stalna temperatura in visoka vlažnost. Njihova telesna temperatura se spusti le na nekaj stopinj nad okoliško, bitje srca pa se upocasni na le nekaj udarcev na minuto. Iz globokega spanja jih ob koncu zime zbudi njihova notranja ura. Da preživijoneugoden zimski cas brez hrane, si morajo jeseni ustvariti zaloge podkožnega mašcevja, pri cemer so prevladujoc plen nocni metulji. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 10/2018 Samice vejicatih netopirjev in velikih podkovnjakov z mladici. Foto: Andrej Hudoklin VELIKI PODKOVNJAK (Rhinolophus ferrumequinum), ZAVAROVANA VRSTA 224-Porodnišnica v cerkvi sv. Duha v Crnomlju Podstrešje cerkve sv. Duha je eno pomembnejših kotišc netopirjev v Beli krajini. Gosti porodniški gruci velikih podkovnjakov z do 100 samicami in vejicatih netopirjev z do 130 osebki. Breje samicke se zacnejo zbirati že aprila in tu ostanejo do prve polovice septembra. Nedostopno podstrešje jih šciti pred plenilci in vremenskimi vplivi, visoke temperature pa pospešijo razvoj mladicev, da se hitreje osamosvojijo in lažje preživijo. Sredi junija kotita obe vrsti. Vzreja je zahtevna, saj morajo samice vsako noc naloviti velike kolicine plena, tudi do polovice svoje teže, da imajo dovolj mleka. Mladici so prve dni slepi. Po štirih tednih že lahko letijo, v naslednjih tednih pa se že samostojno prehranjujejo v bližnji okolici. Cerkev sv. Duha je bila pred obnovo leta 2007 vec desetletij zapušcena, brez oken in stropa ladje, zato je bila idealno zatocišce za netopirje. Obe vrsti sta ogroženi, zato smo ob prenovi želeli zatocišce ohraniti in ga dolgorocno preseliti na nefunkcionalno cerkveno podstreho. Za dostop netopirjev smo uredili dve preletni odprtini, ki smo ju pri osvetlitvi fasade zasencili. Leta 2006 smo po prihodu obeh kolonij poskusno zaprli okna v prezbiteriju in netopirje spodbudili, da so zaceli uporabljati novi odprtini. Po zacetnem šoku so se kmalu vrnili na podstreho in jo sprejeli kot novo porodnišnico. Kulturni spomenik z galerijsko namembnostjo je eden redkih primerov dobrega sobivanja s pogosto slabo sprejetimi živalmi, še vec – s pomocjo namešcene IR-kamere lahko tudi vi pokukate v porodnišnico. Ena prvih tovrstnih prezentacij v Slovenij že nekaj let zaradi izrabljene opreme ne dela. Prizadevanja za novo so že v teku. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 38/2023 MALI PODKOVNJAK (Rhinolophus hipposideros), ZAVAROVANA VRSTA 225 Urejanje preletnih lin za netopirje Vec vrst netopirjev se v poletnemobdobju zateka na podstrehe hiš, ker je naravnih zatocišc vse manj. Temacne podstrehe tako pogosto postanejo kotišca, v katerih gruce samic cez poletjavzrejajomladice.Temperature pod streho se lahko podnevi dvignejo tudi prek 40 oC, kar prispeva k hitrejšemu razvoju mladicev. Najvec zatocišc je znanih na podstrehah cerkva (prek 1.000) in gradov, ki so zasedena že stoletja. Vzasebnih hišah so znana le redka, saj lastniki netopirje zaradi predsodkov in iztrebkov težko sprejemajo za svoje sosede. Prav zato govorimo o najbolj ogroženi skupini sesalcev v Evropi, unicevanje zatocišc v objektih pa je najpogostejša grožnja. Pomembno je, da jih v zatocišcih ne vznemirjamo, ne zapiramo preletnih odprtin in ne obnavljamo ostrešij med njihovo prisotnostjo. Državni monitoring kotišc netopirjev vsakic šokira s številnimi problemi njihovega ogrožanja, predvsem v sakralnih objektih. Najveckrat prihaja do zaprtja preletnih odprtin med obnovami ali zaradi preprecevanja dostopa golobov na podstrehe. Probleme skušamo reševati s komunikacijo in z navodili lastnikom. Seveda ti navadno prisotnost netopirjev dojemajo kot breme, zato je pripravljenost za sanacijo stanja razmeroma majhna, ce za tem ne stoji inšpekcijska odlocba. Ker gre za tehnicno preproste in financno cenene ukrepe, smo se na naši obmocni enoti odlocili, da nekatere ob dovoljenju lastnikov izvedemo sami. Najpogosteje gre za pritrditev bodic, ki preprecujejo pristajanje golobov, in zmanjšanje preletnih odprtin ter polaganje folij, v katere se zbirajo iztrebki. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 29/2017 NAVADNI NETOPIR (Myosti myotis), ZAVAROVANA VRSTA 226 Ce je netopirskega gvana prevec Podstreha cerkve v Trnovcu pri Metliki in zvonik farne cerkve v Vinici sta z okoli 1.000 oziroma 500 samicami najpomembnejši kotišci navadnih netopirjev v Beli krajini. Tu se zberejo v zacetku poletja, skotijo mladice, jeseni pa se razkropijo in poišcejo zimske spalnice v jamah. Gre za ene najvecjih netopirjev pri nas, ki se prehranjujejo z žuželkami, predvsem hrošci. Med ogrožene jih prištevamo predvsem zaradi zapiranja preletnih odprtin v objekte, ki jih najveckrat predstavljajo podstrehe cerkva. Tu so zaradi odrocnosti varni pred motnjami cloveka in plenilcev, visoke temperature pa so ugodne za vzrejajo mladicev. Do zapiranja kotišc prihaja, ker lastnike ob vecjih kolonijah motijo zlasti iztrebki. Velike kolicine gvana in njegov neprijeten vonj otežujejo rabo podstreh, zahtevno je tudi cišcenje, zato je za lastnike sobivanje težko sprejemljivo. Zaradi naravovarstvenega pomena zapiranje zatocišc ni sprejemljivo. V takšnih primerih skušamo najti ustrezne rešitve za omilitev problemov in trajno varstvo zatocišc v dogovoru z lastniki. V viniški cerkvi zadnja leta zagotavljamo sredstva za redno cišcenje, dolgorocno pa bi bilo najbolje, ce bi netopirje uspeli preseliti na podstreho zvonika. Bolj problematicen je Trnovec, v katerem bo potrebna predhodna sanacija ostrešja, ki bo zagotovila staticno varnost objekta in hkrati omogocila izvedbo tehnicnih ukrepov za izvajanje rednega cišcenja. Trenutno poteka projekt IPLIFE, ki ga vodi Ministrstvo za okolje in prostor. Eden njegovih ciljev so tudi sistemske rešitve za pomoc upravljavcem stavb pri cišcenju in odstranjevanju gvana. Prioritetno mesto v tem paketu imata tudi omenjeni cerkvi. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 39/2019 NAVADNI POLH (Glis glis) 227 Ce ni žira, ni polha Polh je ena naših bolj znanih živali, predvsem zaradi tradicije lova, ki ga v evropskem merilu drugod skoraj ne poznajo. Lov danes ni vec nujnost kmeckega prebivalstva, je pa lokalno še vedno prisoten. V evropskem merilu je redka in zavarovana vrsta. Slovenija je edina clanica EU, v kateri je še lovna vrsta. Izjema nam je bila dovoljena zaradi tradicije lova. Zanj je potrebna dovolilnica, ki jo izda pristojna lovska družina. Država bi morala po Bernski konvenciji za izvajanje lova zagotavljati podatke o stanju vrste, kar se še ne izvaja. Edina polharska sredina, ki že dvajset let izvaja monitoring, je Polharsko društvo Polh na Dolenjskem. VKocevskem rogu ima raziskovalno ploskev s petdesetimi gnezdilnicami, v katerih spremljajo lokalno populacijo, ki je razmeroma stabilna. Lov na polha je mogoce izvajati le v letih, ko poteka razmnoževanje, kar se ne zgodi vsako leto. Razmnoževalna sezona polha vec kot ocitno sovpada z obrodom bukve, ki pa se zgodi le vsakih nekaj let, vendar ni znano, kako polh spomladi zazna, da jeseni na primer ne bo obroda, zaradi cesar do razmnoževalnega cikla sploh ne pride. Verjetno signal prenesejo rastlinski hormoni cvetnih brstov bukve, s katerimi se hrani spomladi, ki spodbudijo tudi polhovo spolno aktivnost. Letošnji monitoring je potrdil cvetenje bukve in tudi vrsto legel z mladici v gnezdilnicah konec avgusta. Ti se bodo septembra osamosvojili, v zacetku oktobra pa bo nanje odprt lov. Polh v nasprotju z drugimi glodavci nima slepega crevesa za presnovo celuloze zelenih rastlin. Prehransko je zato vezan le na kaloricne plodove leske, hrasta in bukve, ki zagotovijo mašcobne zaloge za brezskrbno sedemmesecno zimsko spanje. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 25/2017 VOLK (Canis lupus), ZAVAROVANA VRSTA 228 Volcja jama Volcja jama ob cesti na Rampoho pod Bazo 20 je edina znana tovrstna lovna naprava na Kocevskem in zato dragocen pomnik nekdanjega lova na volkove. Njen nastanek verjetno sega v cas pogromov nanje sredi 19. stoletja. Past predstavlja okoli 3 m široka in prav toliko globoka okrogla jama, utrjena s suhozidom. Da gre za volcjo jamo, sta nekdanjemu državnemu lovcu Jožetu Bucarju pojasnila Avgust Samida in Franc Kapš iz bližnjih Obcic. Sredi jame je bil zabit pokoncen drog, na katerega se je naslanjala konstrukcija, ki je prekrivala past. Nanj je bila na kratko privezana ovca, ki je stala na trdni podlagi, luknja okoli pa je bila prekrita z vejami. Blejanje ovce je pritegnilo volkove, ki so prihajali na obhod ozemlja in se tako ujeli v past. Ob tem velja spomniti, da so zveri na Kocevskem sistematicno preganjali od sredine 18. st. naprej. Ob koncu 19. st. je bil ris že iztrebljen, blizu temu pa sta bila tudi volk in medved. Volkovi so bili po letu 1880 le še obcasno prisotni, zato so ukinili nagrade za pokoncevanje. Opomogli so si po prvi svetovni vojni in že leta 1923 je bil v Kocevju ustanovljen Odbor za pokoncevanje volkov, kar je vrsto znova potisnilo na rob preživetja. Podobna stiska je bila zaznana tudi po letu 1960, zato je lovišce Medved Kocevje volka lokalno zašcitilo. Na sreco v Sloveniji volk ni bil nikoli povsem iztrebljen; populacija se je ohranila zaradi migracij iz Hrvaške. Po zavarovanju leta 1993 je njihova številcnost stabilna. Lov je dovoljen le v izjemnih primerih, v vecji meri na osebke, ki povzrocajo ponavljajoco se škodo. Andrej Hudoklin, Dolenjski list, 12/2021 RIS (Lynx lynx), ZAVAROVANA VRSTA 229 Risji narašcaj Ris je v zacetku 20. stoletja zaradi hitre izgube primernega habitata, nizke gostote plena ter spodbujenega in nenadzorovanega lova izginil z obmocja Slovenije. Da bi ga ohranili, so leta 1973 lovci na Kocevskem uspešno naselili tri pare iz Slovaške. V desetih letih so se razširili po Dinaridih in tudi v Alpe; populacija je dosegla vrhunec sredi 90. let prejšnjega stoletja, nato pa zacela postopno upadati. Eden kljucnih razlogov je bilo parjenje v sorodstvu. Potomci v sokrvju imajo manjšo sposobnost preživetja in uspešnega razmnoževanja. Genetske analize so pokazale, da so si med seboj bolj v sorodu kot brat in sestra. Postalo je jasno, da bi naši risi brez pomoci cloveka ponovno izumrli. To se ne bi smelo zgoditi, saj gre za plenilca, ki vzdržuje zdrave populacije parkljarjev, zlasti srnjadi. S tem posredno varuje rastlinsko mladje pred prekomernim objedanjem, kar je nujno za zdravje gozdov. S projektom LIFE Lynx bo v Slovenijo priseljenih vsaj 10 risov. Prvi med njimi je bil Goru, ki je z domaco risinjo Tejo takoj poskrbel za prve potomce. Že v prvi sezoni leta 2019 je raziskovalce presenetilo pozno kotenje prvega legla. Zimo je preživela risinja Mala, ki si je ozemlje oblikovala v Suhi krajini. Lani je Teja skotila tri mladice; enega so uspeli opremiti z ovratnico, ki spremlja njegovo gibanje, in ga poimenovali Niko. Mladic se je hitro osamosvojil ter se z Male Gore odpravil proti Suhi krajini in Kocevskemu rogu. Trenutno kaže, da si je oblikoval ozemlje na širšem obmocju vzhodnega Kocevskega roga, Crmošnjic in vse do Semica, kjer je najmanj 10-krat preckal prometno cesto Soteska– Crmošnjice. Vse voznike prosimo, da na tem odseku vozijo previdno. Nina Jankovic, Dolenjski list, 17/2021 RJAVI MEDVED (Ursus arctos), ZAVAROVANA VRSTA 230 Rjavi medved Rjavi medved je najvecja evropska zver, ki razen cloveka nima naravnih sovražnikov. Glede na njegovo velikost in moc je povsem razumljivo, da se ga bojimo, vendar pa je ta strah povsem odvec. Napadi na cloveka so izjemno redki, pa še ti se po navadi zgodijo, ker se ljudje hote ali nehote medvedom prevec približajo. Težave lahko nastopijo, kadar clovek naredi poteze, ki jih medved razume kot napad, še zlasti pa ogrožanje mladicev. Ceprav medved cloveku neposredno ni nevaren, pa povzroca ljudem kar nekaj težav. Tu prednjacijo predvsem napadi na drobnico, medvedi pa povzrocajo tudi škodo na kmetijskih pridelkih, sadnem drevju in na cebelnjakih. Zaradi strahu in povzrocanja škode so ljudje medveda v preteklosti poskušali iztrebiti, tudi po ukazu takratnih oblasti. Danes je medved zavarovan ne samo v Sloveniji, ampak v vsej Evropski uniji, njegovo število pa se povecuje. Trenutna ocena je, da v Sloveniji živi okoli 1.000 medvedov, medved pa se z osrednjega obmocja Dolenjske in Notranjske širi proti Gorenjski in Primorski. Tako velika populacija potrebuje ustrezno upravljanje, da se zagotovi strpno sobivanje. Poskrbeti je treba, da je škode v kmetijstvu cim manj; predvsem so tu pomembne odškodnine za nastalo škodo ter ustrezna zašcita živali in pridelkov pred medvedom. Za zelo ustrezne so se izkazale visoke elektroograde, ki pa morajo biti ustrezno vzdrževane. Da nam medvedja populacija ne bi zrastla cez glavo, pa je potreben tudi strokovno nacrtovan odstrel. Brez njega bi se populacija medveda prevec in prehitro povecala. Trenutna ocena je, da se v Sloveniji letno lahko odstreli vec kot 200 medvedov. Damjan Vrcek, Dolenjski list, 8/2023 Preglednica clankov Valvasor o skali v Ragovem logu 49 / 2020 Andrej Hudoklin Johann Mach in metulj jamamaj 29 / 2001 Andrej Hudoklin Po Resslovi poti v Krakovski gozd 17 / 2019 Andrej Hudoklin Leopold Hufnagel in zacetki varstva narave 10 / 2011 Andrej Hudoklin Metuljar Jurij Bucar 5 / 2020 Andrej Hudoklin Ferdinand Seidl in stoletnica Spomenice 9 / 2020 Andrej Hudoklin Ivan Šašelj, prvi dolenjski popisovalec ptic 50 / 2022 Andrej Hudoklin Franc Pirc, pionir dolenjskega jamarstva 11 / 2022 Andrej Hudoklin Litiotidne školjke ob Sušici 31 / 2007 Andreja Škedelj Petric Nahajališce boksita v Hrastu pri Vinici 48 / 2018 Andreja Škedelj Petric Kelharjeva repnica 46 / 2007 Andreja Škedelj Petric Redka najdba fosilnega polža 6 / 2011 Andreja Škedelj Petric Fosilni polž Pereraja, posebnost Dolenjske 41 / 2001 Andreja Škedelj Petric Fosilni zob morskega psa 14 / 2018 Andreja Škedelj Petric Rastlinski fosili s trase nove avtoceste 8 / 2003 Andreja Škedelj Petric Kameno jedro lešcurja 33 / 2015 Andreja Škedelj Petric Onkoidi - zanimivost Dolenjske 15 / 2004 Andreja Škedelj Petric Geološki steber v Pleterjih 13 / 2004 Andreja Škedelj Petric Lažni fosili ali psevdofosili 37 / 2005 Andreja Škedelj Petric Geološka zbirka v OŠ Frana Metelka Škocjan 3 / 2017 Andreja Škedelj Petric Danes še cudovita obala, jutri jezero 26 / 2014 Andreja Škedelj Petric Skalna baba in dedec 42 / 2021 Andrej Hudoklin Slikoviti slapovi na Bohorju 32 / 2016 Barbara Kink Onesnaženje Divjega potoka 48 / 2021 Matej Simcic Slap pod Starim taborom 2 / 2021 Andrej Hudoklin Najvišja lehnjakova pregrada je na Dvoru 34 / 2023 Andrej Hudoklin Od kje priteka voda v Globodol? 48 / 2016 Andrej Hudoklin O bajeslovni Hudi peci 53 / 2020 Andrej Hudoklin O Krvavem in Jarcevem kamnu z Gorjancev 31 / 2020 Andrej Hudoklin V dolini Kobile 4 / 2021 Andrej Hudoklin Kamnita roška trdnjava 3 / 2020 Andrej Hudoklin V soteski Lešnice 6 / 2021 Andrej Hudoklin Luknja 3 / 2012 Andrej Hudoklin Roški naravni most 1 / 2023 Andrej Hudoklin Lehnjakovi pragovi na Otoccu 15 / 2001 Andrej Hudoklin Soteska Radulje 2 / 2004 Andrej Hudoklin Rožeška koliševka - Globocica 2 / 2013 Denis Žitnik Sovpat, hudournik iz ucbenika 18 / 2015 Matej Simcic 39 Nadaljša dolenjska slepa dolina 51 / 2022 Andrej Hudoklin 40 Vodenica - udornica pri Pugledu 10 / 2015 Matej Simcic 41 Vražji kamen na Poljanski gori 2 / 2016 Andrej Hudoklin 42 Vrhovske vrtace 29 / 2012 Matej Simcic 43 Kamniti gozd pri Vrtaci 46 / 2018 Andrej Hudoklin 44 Slap Zapecje 8 / 2020 Andrej Hudoklin 45 V Zijalu 9 / 2002 Andrej Hudoklin 46 Netopirji iz Ajdovske jame praznujejo 36 / 2016 Andrej Hudoklin 47 O Ajdovski jami v Bajerjih 47 / 2020 Andrej Hudoklin 48 Globine Kocevskega roga in Poljanske gore 39 / 2022 Andrej Hudoklin 49 Caganka se bliža globini 500 m 47 / 2022 Andrej Hudoklin 50 Odpiranje izvira Žibršcice 38 / 2009 Andrej Hudoklin 51 Jama v Dovcku, krasotica med jamami 13 / 2023 Andrej Hudoklin 52 Obnovili vhodni zid v Jazbino 16 / 2009 Andrej Hudoklin 53 O jamah na belokranjskem ravniku 14 / 2021 Andrej Hudoklin 54 Potok Globocec 6 / 2009 Andrej Hudoklin 55 Kipina jama 23 / 2023 Andrej Hudoklin 56 O vragu iz Kobiljace 25 / 2021 Andrej Hudoklin 57 Kontec skedenjc 22 / 2021 Andrej Hudoklin 58 Kostanjeviška jama 21 / 2002 Andrej Hudoklin 59 Kotarjeva prepadna še vedno buri duhove 6 / 2022 Andrej Hudoklin 60 Ledena jama pri Kuncu brez ledu 5 / 2017 Andrej Hudoklin 61 Levakovo jamo je odprlo neurje leta 1937 4 / 2022 Andrej Hudoklin 62 Lukenjska jama 19 / 2001 Andrej Hudoklin 63 Ponorni slap v Mišnici 45 / 2013 Andrej Hudoklin 64 Posebnost potoka Jamnik 43 / 2015 Matej Simcic 65 Skrivnost Pumpe v Dobravicah 38 / 2010 Andrej Hudoklin 66 Radoška jama 50 / 2013 Andrej Hudoklin 67 Naše edine jamske toplice na Klevevžu 37 / 2008 Andrej Hudoklin 68 Drobnovratnik iz Velike jame nad Trebnjem 13 / 2022 Andrej Hudoklin 69 Velika Knežja jama 37 / 2022 Andrej Hudoklin 70 Velika in Mala Prepadna 15 / 2022 Andrej Hudoklin 71 Božakovski Zdenec in Vidovec 3 / 2001 Andrej Hudoklin 72 Jamski medvedi s Poljanske gore 33 / 2022 Andrej Hudoklin 73 Belokranjski zjoti 46 / 2021 Andrej Hudoklin 74 Uršenski bčc 45 / 2020 Andrej Hudoklin 75 Bistrica 29 / 2023 Matej Simcic 76 Bršljinski potok 10 / 2021 Andrej Hudoklin 115 Slatenski potok, izziv za sprehod 27 / 2015 Andrej Hudoklin 116 Mrtvice Sotle nad Rakovcem 3 / 2015 Andrej Hudoklin 117 Topliški izviri 30 / 2023 Andrej Hudoklin 118 Šica pri Stavci vasi 8 / 2014 Andrej Hudoklin 119 Izvir Škalva v Zapudju 50 / 2009 Barbara Kink 120 Izvir Škavba v Macjem Dolu 5 / 2023 Andrej Hudoklin 121 Štritovsko jzero 23 / 2006 Jelka Tratnik 122 Temenica pri Trebnjem je mrtva 35 / 2017 Andrej Hudoklin 123 Najvecji suhokranjski izvir 8 / 2021 Andrej Hudoklin 124 Toplica 7 / 2019 Andrej Hudoklin 125 Toplicica 23 / 2012 Matej Simcic 126 Izvir Toplicnik pri Kostanjevici na Krki 2 / 2022 Andrej Hudoklin 127 Potok Vrcica 17 / 2006 Andrej Hudoklin 128 Sanacija biotopa v Zalogu se je zacela 37 / 2020 Andrej Hudoklin 129 Žerjavinski potok 20 / 2021 Andrej Hudoklin 130 Dacijski pljucnik in drugi Krakovski posebneži 15 / 2017 Barbara Kink 131 Dlakavi slec na Dolenjskem 26 / 2021 Andrej Hudoklin 132 Znamenita slovenska rastlina 21 / 2023 Barbara Kink 133 Kranjski šebenik na gorjanskih košenicah 21 / 2007 Dušan Klenovšek 134 Gorjanske košenice 24 / 2021 Matej Simcic 135 Cvetoci zaklad na pragu Krškega 19 / 2014 Barbara Kink 136 Orhideje Bele krajine 27 / 2023 Barbara Kink 137 Lepi ceveljc na Dolenjskem 23 / 2020 Andrej Hudoklin 138 Ste kje videli mocvirski tulipan? 17 / 2020 Andrej Hudoklin 139 Božje drevce ali navadna bodika 19 / 2023 Barbara Kink 140 Navadna jarica 7 / 2007 Dušan Klenovšek 141 Reševanje navadne rezike 39 / 2015 Matej Simcic 142 Navadni kosmatinec 13 / 2003 Andrej Hudoklin 143 Panonska detelja, rastlinska dragocenost 31 / 2003 Andrej Hudoklin 144 Saj ni res, pa je: poletni zvoncek 17 / 2023 Barbara Kink 145 "Vec luci!" za rumeni slec 27 / 2022 Peter Železnik 146 Temnoškrlatni teloh 15 / 2023 Barbara Kink 147 Cvetoci travniki vse manj barviti 29 / 2020 Andrej Hudoklin 148 Dolenjska slovi tudi po bogastvu gob 33 / 2023 Barbara Kink 149 Gozd Dobrava ali regijska deponija? 49 / 2001 Andrej Hudoklin 150 Pregled ekocelic v Dobravi 8 / 2011 Andrej Hudoklin 151 Gorjanska Gluha loza odkupljena 3 / 2023 Andrej Hudoklin 152 Gozd brez novoletnih jelk 1 / 2020 Andrej Hudoklin 153 Vandalizem v Krakovskem pragozdu 5 / 2002 Andrej Hudoklin 154 Stiska pragozda Pecka 13 / 2020 Andrej Hudoklin 155 Prestavili pot iz pragozda Trdinov vrh 41 / 2019 Andrej Hudoklin 156 Mestni gozd Portoval 40 / 2023 Peter Železnik 157 Belokranjski steljniki 22 / 2009 Mira Ivanovic 158 Cvelbarjev dob v Malencah 44 / 2021 Andrej Hudoklin 159 Crmošnjiška jelka 42 / 2007 Andrej Hudoklin 160 Fortunov brajda na Sinjem vrhu 23 / 2002 Anita Golobic Prosenjak 161 Vihar poškodoval Vrhpoljski lipi 25 / 2022 Peter Železnik 162 Sanacija hrasta na Hribu 44 / 2010 Denis Žitnik 163 Naše tise 18 / 2021 Andrej Hudoklin 164 Sanirali Kastelicev hrast 49 / 2015 Denis Žitnik 165 Novice iz Kettejevega drevoreda 23 / 2022 Peter Železnik 166 Baragova lipa 7 / 2012 Denis Žitnik 167 Kocka lipa - belokranjska lepotica 46 / 2011 Denis Žitnik 168 Travniških sadovnjakov je vse manj 49 / 2022 Andrej Hudoklin 169 Konec ali nov zacetek za Napoleonovo vrbo? 21 / 2019 Denis Žitnik 170 Nujcev hrast in hrastov kozlicek 25 / 2002 Mira Ivanovic 171 Smreka s hrastovim lubjem 1 / 2022 Andrej Hudoklin 172 Sekvoja na Rupercvrhu 11 / 2001 Janez Božic 173 Najmogocnejša dolenjska smreka 21 / 2022 Peter Železnik 174 Najdebelejši bresti rastejo v Soteski 43 / 2002 Andrej Hudoklin 175 Trškogorske lipe 19 / 2002 Janez Božic 176 Lipa na Vihru 45 / 2015 Andrej Hudoklin 177 Sladkovodne spužve v Krki 37 / 2017 Dušan Klenovšek 178 Jamska školjka je preživela 40 / 2010 Andrej Hudoklin 179 V Krki pri Kostanjevici spet poginile školjke 34 / 2021 Andrej Hudoklin 180 Reševanje rakov košcakov 39 / 2005 Andrej Hudoklin 181 Racja kuga 51 / 2020 Andrej Hudoklin 182 Naša edina jamska pijavka 45 / 2022 Andrej Hudoklin 183 Spoznajmo kacje pastirje Bele krajine 34 / 2014 Matej Simcic 184 Kako lahko pomagamo alpskemu kozlicku? 27 / 2007 Dušan Klenovšek 185 Ste jih videli? 30 / 2014 Barbara Kink 186 Škrlatni kukuj iz Vrbine 38 / 2013 Andrej Hudoklin 187 Crtasti medvedek 31 / 2008 Dušan Klenovšek 188 Vse manj travnikov za mocvirskega cekincka 31 / 2017 Barbara Kink 189 Piškurjeve skrivnosti 43 / 2017 Andrej Hudoklin 190 Kraljestvo sulca v težavah 35 / 2022 Andrej Hudoklin 191 Najvecjega mocerila je naplavilo v Toplicah 11 / 2023 Andrej Hudoklin Mreža obmocnih enot Zavoda RS za varstvo narave Obcine znotraj Obmocne enote Zavoda RS za varstvo narave CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 502.2(497.434) 719:55/59(497.434) NAŠA naravna dedišcina : izbor clankov iz Dolenjskega lista / [uredil Andrej Hudoklin ; avtorji prispevkov Janez Božic ... [et al.] ; fotografije Gregor Aljancic ... [et al.] ; ilustracije Janja Baznik, Brane Praznik ; karta Zavod RS za varstvo narave]. - Novo mesto : Zavod Republike Sloveniji za varstvo narave, 2023 ISBN 978-961-6885-20-1 COBISS.SI-ID 162785283