tUei *U,-u..,Ut
- i



61., 62., 63. snopič.	Cena 90 vin.
Tisk in založba J. Krajec nasl. v Novem mestu.
Napoleon I.
NARODNA BIBLIOTEKA
NAPOLEON I.
Iz ruščine prevel
Ivan Steklasa.
Novomesto 1912
Tisk in založba J. Krajec nasl.

M
32198
' mo/
NAPOLEON I.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.1)
I. Mlada leta (1769—1796).
Napoleon Bonapart se je rodil na otoku Kor-
siki, v mestu Ajačju, 15. avgusta 1769. V tem
času je slovel po celem svetu mladi diktator Paoli,
plemenit rodoljub, modroslovec, zakonodavec, ki
si je domišljaval, da bode spremepil Korsiko v
napredno in demokratično državo' v soglasju z
idejami nove prosvete. Radi tega je osvobodil
svojo domovino gospodstva genuvežkega. Toda
smelemu preobraževavcu se je ustavil francoski
kralj Ljudevit XV. Francozi so namreč osvojili
leta 1769. otok in Paoli je pobegnil na Angleško.
Dvajset let kasneje je razveselil starčka Pa-
olija na tujem radosten glas, da se mu je našel
osvetnik. Mlajši rojak mu je namreč pisal: „Jaz
sem se rodil, ko je 30.000 Francozov, ki so pri-
') V glavnem sem se držal izvirnika: Napoleon I. Ego
žizn i gosudarstvennaja djejateljnost. Biograiičeskij očerk. Pro-
fesorja A. S. Tračevskago. S. Peterburg. 1900.
1*
4
Napoleon I.
speli po morju na bregove moje domovine, oskru-
nilo prostor svobode s potoki krvi! Krik umirajo-
čih, vzdihi in tožbe užaljenih, solze zdvojnih so ob-
krožavale mojo zibeljko ... Jaz sem se rodil, ko je
umrla moja domovina". Le-ta neukrotljivi Korsi-
kanec, kije petnajst let kasneje zasedel prestol tla-
čiteljev svoje domovine, je bil Napoleon Bonapart.
Bonaparti so bili toskanski patriciji, ki so
se bili že zdavnaj preselili na Korsiko. Oče Na-
poleonov Karol, neznaten odvetnik v AjaČju, je
služil s početka Paoliju, kasneje pa je prestopil
k Francozom. Pravi godež in prepirljivec je rano
umrl, ne zapustivši svojemu drugemu sinu nič
drugega nego dolgove, raka v želodcu in ka-
menec. Žena Karlova, stroga mati, „je bila
možka glava na ženskem truplu", kakor je go-
voril Napoleon. Krepkega telesa in po duši kme-
tica mu je dala poteze svojega lica, svojo vztraj-
nost, bister um in neizbirčljivost v sredstvih. Le-
ta imenitna vladarica mati (Madame-Mere) države
je za vedno ohranila kmečko neznatnost in kor-
sikansko neotesanost.
Od mnogih otrok Leticije jih je ostalo razen
našega junaka še sedmero živih: Josip, Lucijan,
Ljudevit, Jeronim, Eliza, Pavlina in Karolina.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	12
Razen poslednje so vsi preživeli Napoleona. Ma-
terin ljubimec, drugi sin, je bil prepirljivec. Na-
poleon je sam govoril o sebi: „Jaz nisem od-
stopal pred ničimer, se nisem bal ničesar, za-
dajal strah vsem mojim vrstnikom". On se je
pretepal, praskal, grizel, a krivci so bili vedno
drugi. Obleka njegova je bila prav siromašna.
Enajstletni dedek (po materi) Fes ga je naučil
čitati in pisati, a neki duhovnik katekizem.
Leta 1779. je umestil Karol dečka v voja-
ško učilišče v Brienu na državne stroške. Tukaj
se je naučil francoski, toda slabo: Napoleon je
govoril v vseh jezikih slabo ter pisal pogrešno.
Odgojitelji v Brienu so mu bili mnihi, a učitelji
kadeti plemenitniki, francoski dvorjaniki. Tova-
riši so zasmehovali nespretnega razdražljivega,
golobradega Korsikanca, katerih se je bal kot
siromak ter se skrival s svojim Cezarjem ali Plu-
tarhom v vrtu. Proti koncu pa je postal Korsi-
kanec besen: „Storil bom tem Francozom toliko
zla, kolikor bom mogel" je rohnel ter mislil po-
snemati Paolija. In mladi kadet je slavil zmago.
Naredili so trdnjavo od snega: pri napadu na
njo so izvolili plemenitniki njega za zapovednika.
„Jaz sem čutil že po nagonu, da mora moja volja
6
Napoleon I.
podvrči sebi tujo voljo", je govoril večkrat kas-
neje. V suhoparnih listih, ki jih je pisal materi,
je popraševal kot skrben oče po svojih sorodni-
kih. Učitelji so ga hvalili radi njegovega na-
predka v zgodovini in zemljepisju, a še bolj v
matematiki, toda pristavili so, da je po nravih
vladoželjen, zahteven in svojeglav.
Za uspehe svoje je bil Bonapart premeščen
1. 1784. v vojaško akademijo v Pariz. Tukaj je
prebil leto dni ter poslušal glasovitega matema-
tika Monža. Njega so zanimali samo čini in pri-
kladni nauki, zato ga je nemški učitelj modrijan
zval nerazsodnim stvorom. Kakor se trdi, so Bo-
naparta odpustili iz zavoda pred izpitom, ker so
se ga hoteli rešiti. Predstojništvo pa mu je pri-
znavalo sposobnosti in pridnost, a ocenilo ga je
takole: „skrajno samoljuben, nenavadno časti-
hlepen, nizek, energičen, trmast, pripraven za
vse; pride daleč, če mu bodo okolnosti mile".
V akademiji je postal mladi kadet strašno skro-
men: umrl mu je oče, a prijatelj doma je pre-
nehal s podporo. In pri vsem tem je smatral
Napoleon obe svoji šoli »srečnim časom".
Kot poročnik topništva je preživel štiri leta
v pokrajinskih posadkah v Valansu (Dofinje),
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
7
Dujeju (na meji Flandrije) in v Ozonu (na Loari).
Trpel je siromaštvo pa tudi muke častihlepja.
Tako se je razvijal ta velikan prošle dobe pod
vplivom tedanjih razrvanih razmer v državnem
in družabnem življenju ter se navzel tudi teda-
njega duha.
Dokler se je Napoleon uril v posadki, je
iznenada izbruhnila velika francoska revolucija.
Prevdarljivi poročnik burbonske monarhije, ki
je dajala smer celi zemlji, je videl, kako je
razpadal sam od sebe takozvani stari red (an-
cien regime), osnovan na podgnilih sredovečnih
nazorih. V predsodkih vladoželjnosti otrpneli
absolutizem, nevedno in nestrpljivo duhovenstvo,
ošabno, leno in zabito plemstvo — vse to je
živelo vznemirjeno svoje poslednje dni, opiraje
se le na razne gospoščinske pravice. S tem so
pokopali svojo lastno bodočnost. Oni niso imeli
niti jake vlasti, niti denarja, niti nravstvene ja-
kosti; semtertja se je že slišal zamolkli šum
naroda, izbruhali so upori med gladnimi in pre-
varenimi trumami in celo v redovih pokvarene
vojske.
Kosamo in tabor, razširjatelja vsakih pre-
greh, je dobro poznal naš poročnik. Vojska
8
Napoleon I.
je bila takrat sestavljena večidel od prostovolj-
cev, to je od sodrge naroda, katere so tako
le vabili nabiravci: „Pri nas je trikrat na ne-
deljo ples, dvakrat igre na prostem zraku; ostali
čas pa potratijo vojaki s kegljanjem in vožnjo,
hodijo na stražo in vaje. Skoraj ves čas se po-
svečuje zabavam — in plača je dobra". Čast-
niki so bili le plemiči, pokvarjeni do mozga dvor-
janiki, prepirljivci in bahači. Pa tudi le ti so
služili po petnajst let kot poročniki, če ni bilo
posebne priporoke, samo da morejo iti čez pet-
najst let v pokoj z redom in z malo pokojnino.
Ce je hotela Francoska in ž njo ves naobra-
ženi svet živeti, je moral stari red narediti pro-
stor novemu na čisto protivnih temeljih. In že
davnaj, od žalostnega konca kralja solnca, Lju-
devita XIV., se je začela kritika obstoječega
reda, ki je postajala vsak dan bolj ostra in vse-
stranska. Zaporedoma se je razvijalo novo sve-
tovno naziranje, katero je imelo toliko prednosti
pred poprejšnim, da so ga še posebej zvali „pro-
sveto". V drugi polovici XVIII. veka, posebno
za Ljudevita XVI., so bolji ljudje, prosvetljeni
umi z Monteskjejem, Volterom, Diderojem in dru-
gimi na čelu sestavili nepremagljivo četo modri-
9
janov ali enciklopedistov: njih glavno delo „En-
ciklopedija"1) (1751—1780) je predstavljala zna-
menit zaklad novega svetovnega naziranja o vseli
vprašanjih življenja in teorije. Pri vseh mogočih
razlikah v mislih je korakala ta četa vendar pod
eno zastavo: da se odločno upre preveč poznatim
napakam starega reda. Neomejeno samosilje vla-
darja, razbojniška sebičnost privilegiranih, nestrp-
nost klerikalcev se je morala zameni ti s samo-
upravo naroda ali z demokracijo, s splošno ravno-
pravnostjo in človekoljubjem. Od tod posvečene
besede: svoboda, enakost in bratstvo (liberte,
egalite, fraternite), katere nahajamo na vseh za-
stavah in kolkovanih papirjih revolucijske dobe.
Te prikupljive besede vsega človeštva so se
povsodi hitro širile: razumevali so jih prav od
srca v kmečkih hišah, ki so nosile na sebi glavno
breme starega reda; razlegale so se tudi po pa-
lačah plemstva in okoli podnožja prestola po na-
darjenih in bistroumnih književnikih in gledališč-
nih predstavah. Najbolje pa je ona prodirala
povsodi po živi besedi preroka — genialnega
čudaka Zan Žaka Rusoa, ki je umrl, ko je bilo
Napoleonu devet let. Rušo je razširil pojem živ-
') Delo, ki obsega jedro vseh znanstev.
10
Napoleon I.
ljenja, dopolnivši „razum" enciklopedistov s čust-
vom in domišljavo, s temeljima bodočega roman-
tizma.1) To gaje dovelo k »življenju za pravico"
in k „sladkosti sanj" o boljši bodočnosti. Zato
je on tako vabljivo deloval na mladež. Le-ta
selski „medved" je mrzil s peklensko nenavistjo
lažnjivi svet, pokvarjeno društvo privilegiranih,
ob enem je proklel tudi vso oliko radi njenih
zmot; njemu sta postala temeljni nauk nema pri-
roda in po njem opisani seljanski divjak. Ta novi
Diogen je vzgojil v sebi, v pustini svojega pre-
bivališča gorečo ljubezen k vsem prikračenim in
slabim ter neugasljivo nenavist proti tlačiteljem
bednih ljudi. Le-te siromašne duhom je postavil
za krono stvarstva kot samovlado naroda, ki
daje oblast vladarjem po dogovoru, njegovo po-
polno enakost z vsemi ter strpljivost k bližnjemu.
To je, kar je hotel postaviti prerok na razvali-
nah segnitega starega reda. Rušo, ki je bil siro-
mak ter mnogo trpel radi svojih nazorov, je bolj
nego vsi drugi razumel bolezen veka, smeleje
nego vsi nastopal s temeljitim lečenjem ter užigal
srca z živo besedo ljudskega branitelja, pisal s
') Tista vrsta umetnosti, ki se najrajše peča s tem, kar je
nenavadno, grozno, večno, čudovito.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	11
solzami in krvjo. Radi tega so tudi ne redko
sanjarskemu glasu prisluškovali celo ..levi" sveta
in delavci po izbah. In tečajem vse te dobe, da
tudi še dolgo po tem zadenemo pri vsakem ko-
raku na „rusoizem" in sicer ne samo v politiki,
nego tudi v književnosti, umetnosti, v nravih vsega
sveta.
Ce so se enciklopedisti s svojim volterjan-
stvom nadjali popraviti obstoječe stanje posebno
s pomočjo svobode ter tako provzročili začetek
revolucije le iz neobhodnosti, je Rušo odseval v
njenem čaru, v polnoti njenih sil. Le-ta prevrat
seje moral dogoditi; stari red je dopuščal „modro-
slovje" kot potrebno in lepotično modo, kot slov-
stveni pojav; ni bil pa sposoben, da se spremeni
ter naredi prostor novorojenim silam zgodovine.
To je postalo očevidno tudi že za vsakega otro-
ka, ko je bil 1. 1781. liberalni minister državnih
financ Neker izvoljen v drugič za to, ker je le-ta
„protestant" mnogo zmanjšal stroške dvora ter
kralju celo svetoval, da dovoli narodu malo
udeležbe pri upravi. Kmalu je moral stari red
popustiti protivnemu duhu novotarij. Spočetka
je seveda zavlačil nadjaje se, da bode zaslepil
narod z obljubami. Slednjič pa se je dokončalo,
12
Napoleon I.
da se skliče konstituanta ali narodna skupščina
za sestavo nove državne ustave. Dan, ko se je
začel novi zbor, 5. maja 1. 1789. se more sma-
trati kot začetek velike francoske revolucije.
Na ta dan je Bonapart medleval v Ozonu,
v vrlo težkih okolnostih življenja poročnika za-
puščene posadke. V Valansu je bilo že nekaj
bolje. Tam je doživel naš častnik s početka ne-
koliko lepih mladih dni. Pohajal je mestno
plemstvo, udeleževal se tudi plesnih zabav in
se slednjič zaljubil v neko debelo gospodično
osornega lica. „Jaz sem bil tudi nekdaj zaljub-
ljen" je govoril kasneje z začudenjem. Poročnik
je čital romane in je bil jako mehkočuten.
Wertera Gothejevega je prebral petkrat zapo-
redoma. Toda ni minilo niti pol leta, ko se je
nemirni mladenič zadolbil zopet v delo. Z roko
skesanca je takrat napisal: „Ljubezen je prismo-
jenost, bolezen: jaz jo celo smatram za škodljivo
vsemu človeštvu sploh in za vsakega človeka po-
sebej ... Kralju sveta, možu, je nedostojno med-
levati v verigah slabejšega bitja po razumu in po
telesu. Kaj se bode poverila obramba domovine
ali državna tajna brezvoljnemu dečku, ki se vzne-
miruje od ginjenosti drugega lica?"
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
13
Napoleon je delal vneto, toda ne, kakor bi
mi pričakovali. Vojaška služba mu sploh ni uga-
jala radi veščine in malenkosti: enkrat je bil
celo zaprt radi nemarnosti. Poročnik se je bavil
najraji s praktičnimi znanostmi, posebno s top-
ništvom, kot orodjem rokodelstva. Njega je za-
nimala zgodovina, zemljepis, a še posebno knji-
ževnost. Prebral je množino knjig, delal opazke
ob robu, izpiske ter se zaglobil. Tukaj so bili stari
in francoski pisatelji, posebno enciklopedisti, eko-
nomisti (gospodarski), laški filantropi (ljudomili).
Toda pred vsem je cenil takratnega gospodarja
misli Rusoa in dame niso zastonj prispodabljale
zamišljen pogled krasnega poročnika s pogledi
preroka „prosvete". Pregnanemu siromaku je
ugajala propast priviligiranih in samovlada na-
roda po njegovem svobodnem dogovoru. Sam je
začel pisati ostro razpravo proti absolutizmu.
Toda tudi neprestano čitanje ni moglo za-
moriti črva slavohlepja. Čemerni poročnik se je
ogibal celo tovarišev. V njegov dnevnik so prišle
take-le prazne besede: „ Vedno sem sam med ljud-
mi ; povračam se domov razmišljat sam o sebi ter
se izročat vsej sili moje žalosti . . . Življenje
mi je težava; radosti beže od mene; vse je za
14
Napoleon I.
me — muka. Ljudje, s katerimi živim, so po
svojih nravih daleč od mene, kot blesk meseca
od svetlosti solnca. Ko bi stalo poprek moje
ceste bodisi kakršnokoli življenje, ne bi jaz raz-
mišljal poriniti nož v prsa tiranu ter se tako
osvetiti za domovino in za pogažene zakone."
Toda nespametno je bilo mučiti se na tak
način. Naš poročnik je prišel v Valans peš s svo-
jim ljubimcem bratom Ljudevitom in oba sta mo-
rala živeti s tremi franki na dan. V Dujeju je
dobil glenovico, katera ga je mučila sedem let
ter ga enkrat položila skoraj v grob. V Ozonu je
postal zdržljiv, radi pomanjkanja denarja, jedel
enkrat na dan, spal šest ur. A vrh tega so do-
speli še žalostni glasi iz Korsike: mati je skoraj
gladovala s kopico nepreskrbljenih otrok.
Bonapart se je vrtil kot lev v kletki. Ne
pozabimo, da se je on štel med modrijane; a
njih nauk je bil takrat obožavanje razuma, ka-
teremu so pripisovali tako moč, da more izne-
nada spremeniti vse državne uredbe in nravi
človeške družbe. Vrh tega se je naš poročnik
razdraževal z branjem o velikih vojskovodjih in
vladarjih, tudi o tajnostnem iztoku, ki pričakuje
novega Aleksandra, a odkoder se obogačuje
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
15
zavistna Angleška. Bonapart je nadlegoval vlado
s predrznimi prošnjami v korist rodovine, pri če-
mur je rabil razne zvijače. Siromak se je lote-
val tudi književnega dela; toda ni razumel pisati
in ni našel izdajateljev. Slednjič je popolnoma
prenehal s pisanjem, ki je bilo prožeto z odu-
ševljenim revolucionarnim duhom. Končno seje
Bonapart pojavljal zdaj v Parizu, zdaj zopet na
Korsiki, upotrebivši dopuste, katerih ni trebal
iskati pri tedanji zmešnjavi v vojski. Toda po-
vsodi so ga spremljevale nesreče: in slavo hI ep-
než je bil celo pripraven biti se s Turki v ruski
službi. Katarina II., ruska carica, pa ni uvažila
njegove prošnje. Vendar pa Bonapart pri vsem
tem ni zdvojil. Ko je Leticija jokala radi bede,
jo je takole tolažil: „Podam se v Indijo in čez
nekoliko let se vrnem kot nabob (bogatin) ter
prinesem lepo balo vsem trem sestram." A va-
lovi revolucije so se vzdigovali povsodi. Po po-
krajinah so izbruhnili upori; vrenje se je začelo
tudi v 4. polku v Ozonu. Bila je v ognju tudi
Korsika. Naš poročnik je pohitel tjekaj. Leti-
cija ni prepoznala svojega ljubimca. Poprej je
težko prenašala njegove temne domišljave in
baharije nove modrije; zdaj pa je videla pred
16
Napoleon I.
seboj opreznega izkušenca, ki se je smelo in
oprezno oprijemal življenske izkušenosti. To je
bila prezavedna doba v življenju Bonaparta, toda
še vedno nejasna; kasneje je na razne načine za-
metal njen sled. V teh šestih letih (1789-1795)
se je razvila v njem redka samostojnost, a poleg
nje odločnost, opreznost in častihlepje. Takrat je
govoril v svoji domovini: „Kdo ne bi hotel rad
umreti od udarca bodeža, ko bi le igral ulogo
Cezarja? En žarek slave, padši v del velikemu
človeku, bi bil dostaten kot nagrada za nasilno
smrt." A svojim političnim tovarišem je pripo-
vedoval: „Zakon je podoben kipom bogov, ka-
tere je treba včasi pokriti z zaveso". Naš po-
ročnik je mislil zavladati na Korsiki; toda v tem
času ni kazalo živeti v prepiru z njenim osvojite-
ljem. „Jaz postanem glavar jakobincev",1) je
mislil častihlepnež, „in revolucija me bode na-
gradila na Francoskem. Potem se osvobodi Kor-
sika, in jaz prevzamem ulogo Paolija". Radi tega
se je tudi tako čudno ponašal ter vsled zvijačnih
prošenj preživel velik del časa v odsotnosti in
celo večkrat brez dovoljenja vojaške oblasti. A
sam se je bojeval proti Francoski. Društvo do-
l) Vneti republikanci.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
17
moljubov je spremenil v ognjišče jakobinstva in
neodvisnosti otoka. Toda to delo ni prišlo dalje
od začetka: preglednik upravne skupščine je ime-
noval te domoljube najbolj zaničljive ljudi." Bo-
napart se je povrnil v Ozon. In njemu niso le vse
oprostili, marveč so ga imenovali za štabnega
stotnika s plačo 1300 frankov.
Nastala je zopet poprejšnja nevolja; skrb in
tuga radi gladne rodovine sta ga trli nepreneho-
ma. Nemirnež se je razvedril le s pohajanjem
mestnih jakobincev in z razgovorom s kmeti; v
tem času se je mnogo družil s selskimi načelniki
ter hodil k njim na posvetovanja. Kmalu pa je
bil Bonapart premeščen v Valans, kjer je postalo
še huje: celo plače ni dobival točno. A dolina
Rone je postala ognjišče prekucije. „Južna kri
teče v mojih žilah tako bistro, kakor voda v
Roni!" je vskliknil štabni stotnik ter postal pred-
sednik mestnega jakobinskega društva. Potem
je vzel hitro plačo že naprej, izprosil dopust ter
iznovič pohitel v Ajačjo. Tukaj so se ponovile
spletke z nemiri še huje nego poprej. Posle pod-
kupov, zapeljivih besed, celo pretepov, pri kate-
rih je bil ubit njegov prijatelj Pocco di Bongo,
je bil izvoljen tudi on med načelniki narodne
18
Napoleon I.
straže. In zdaj ni miroval: pregnal je privržence
papeževe, osvojil njih samostane ter skoraj zavzel
trdnjavo Ajačjo. Slednjič so pa Korsikanci in
pariški komisarji odpravili prepirljivca z otoka,
obdarivši ga z denarjem in odličnimi spričevali.
Meseca maja 1. 1792. se je prijavil v Pa-
rizu francoski štabni stotnik in korsikanski pod-
polkovnik. Toda zastonj je prosil službe: sam
bojni minister je nazval njegovo ponašanje kot
skrajno neugodno. Bonapart je zastavil svoje
stvari ter si poiskal stanovanje. Njega je rešila
zopet revolucija, kije napovedala vojsko Avstriji.
Izselitev je tako zmanjšala število častnikov,
da se je moralo beguncu vse odpustiti. Bona-
part je bil imenovan za stotnika pri 4. polku.
Toda on se ni spešil k polku, ki je bil že v
ognju; dobil je zopet dopust ter se že v četrtič
pojavil na Korsiki. Takrat so že jakobinci za-
vladali na Francoskem, kot konvent. Bonapart
se je ponašal v svoji domovini kot njihov posla-
nec oholo in oblastno. Toda — zopet nesreča!
VsaKorsika seje vzdignila na izdajavca. Razjar-
jen narod je razgrabil celo imetek Bonapartov.
V juniju 1. 1792. je pobegnila rodovina Bo-
napartov v Tulon. Tukaj so jakobinci sprejeli
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
19
Josipa v vojsko, Lucijana in Fesa v komisarijat,
a Ljudevit je prišel v vojaško šolo. Sam Napo-
leon pa je pohitel v Nico k Brjunu, k zapoved-
niku laške vojske, ki je bila postavljena proti
Sardincem; tukaj so ga postavili za stotnika pri
pobrežni bateriji. Položaj francoskih čet je bil te-
žaven radi borbe konventa z vso monarhično
Evropo. Postavili so sicer 14 vojsk, ali so bile vse
slabo obskrbljene. Ni bilo dosti niti orožja. Brjun
je poslal Napoleona v Avinjon po topove. A doma
na Francoskem so se vzdignili neprijatelji jakobin-«
stva, rojalisti1) na seveiju, zmerni republikanci na
jugu. Proti poslednjim je poslal konvent novo
vojsko pod generalom Kartoom. Semkaj je prispel
tudi Napoleon. Karto je imel tako malo častnikov,
da ga je pridržal pri sebi, izročivši mu baterijo.
Ko se je vzdignil sam proti Marselji, je pustil
stotnika v Avinjonu radi ustrojstva topniške čete.
Sred mirnega dela v srednjevečnem mestu
se je Bonapart zaglobil v dogodke. Korsika je
izginila iz njegovega obzora; v Evropi je kipela
borba, ki je ožarjala slavo nekega Pišegrjua,
prezrenega tovariša v Brienu. A on ni mogel
prehraniti niti svoje rodovine. Zmerni republi-
') Privrženci kraljevi.
2*
20
Napoleon I.
kanci so zavladali v Tulonu — in Leticija je
bežala v Marselj preživljaje se skoraj z miloščno.
Korsikanec je bil prisiljen zopet iskati francosko
službo: želel je priti k ranjski vojski. Toda
konvent je bil takrat v strahu radi padca Tu-
lona, ki je prišel v roke Angležem s pomočjo
zmernih republikancev. Karto se je vzdignil na
pomoč mestu. Njemu se je ponudil naš stotnik, ko
je čakal na svojo premestitev na Rajno; in ravno
on je pobudil nenavadno gibanje v zaspanem ob-
aadnem topništvu, ko se je vojska pripravljala
za napad. Zvečer pred napadom so se v bojnem
svetu vneli hudi prepiri in novi stotnik je uvidel
vso neumnost, vse neznanje, vse strasti in pred-
sodke štabnih častnikov, kar je tudi na tanko
sporočil konventu. Po dolgem prepiru je bila
vendar sprejeta njegova osnova — in Mali Gi-
braltar je bil hitro osvojen. Sam sto.tnik je po-
kazal velik pogum: pod njim so pali trije konji.
„Mene so smatrali za neranljivega; in jaz sem
to mnenje razširjal, skrivaje lahke rane", je
govoril po dovršenem boju. Zapovedništvo je
pohvalilo pred konventom ,,posebne" zasluge
tega redkega častnika.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	21
Bonapart je pokazal kmalu tudi druga svoja
svojstva. Gospodstvo jakobincev je postalo takrat
že prava strahota. Ljudje so bili popolnoma
zbegani ter padali v skrajnosti. A mladi stotnik
je ostal zdržen, oprezen. Popustil je politiko ter
se uglobil v svoje delo, preučevaje obalo od
Tulona do Niče. Začel je očarovati tudi ljudi:
njega ni cenil samo Robespjer nego tudi Bara,
Marmon, Zjuno. »Povišajte njega, ker se bo
drugač sam povišal", je pisal Bara konventu.
Početkom 1. 1794. je bil „meščan" Bonapart
zares povišan med brigadne generale ter dolo-
čen za zapovednika topničarskemu oddelku laške
vojske.
V tej vojski je bil divizijonski general Masena,
prejkone najbolji zapovednik te dobe. Vojska je
štela 67.000 mož. Ž njo je iztisnil Masena Avstri-
jance in Sardince iz primorskih Alp ter že zavzel
prelaz Tendi. Tukaj ga je zaustavil »poglavar
naroda" Robespjer. Mlajši njegov prijatelj, Bo-
napart, je začel razpolagati z vojsko. Pustil je
Maseno v ogenj, a sam je ugodno živel v Niči
s svojo rodovino. Slednjič mu je bil obstanek
zagotovljen; toda zdajci je razrušil vse strašni
udarec: 9. termidora (julija) je bila odrobljena
22
Napoleon I.
glava Robespjeru; „termidorci"1) so precej pre-
nehali s strahovlado. Bonapart je nemudoma
sporočil, da 011 ne bi bil razmišljal, ko bi bil
vedel za njegove osnove, „zabosti mu bodež v
srce, pa ko bi bil to tudi njegov pravi oče".
Toda njega so navzlic temu pregnali v neko
trdnjavico na jugu. Od tukaj je poslal žalostno
sporočilo konventu ter zatrjeval, da ga bodri le
misel na domovino, ko mora prenašati tako težko
breme, kot je njegovo življenje. Med termidorci
so se našli tudi njegovi prijatelji, kakor Bara. Oez
dva tedna so izpustili generala iz trdnjavice, ali
je bil odpravljen v Nico, kot prezren človek.
Ko je pa tukaj začel iznovič spletkariti radi
Korsike, so ga ponižali s premeščenjem k
pešcem in še celo v Vandejo, za brezslavne boje
z uporniki, ki so se vzdignili za kralja.
Že v sedmič mu je osoda namenila očitno
smrtni udarec. Toda ni ga mogla zlomiti človeka,
o katerem so govorili že prijatelji, da bode svršil
na prestolu ali pa na morišču. Takrat je pisal
sam o sebi tako-le: „Jaz stojim zdaj kakor v
predvečerju bitke. Trdo uverjenje, da ni dveh
smrti, eni pa ne utečem, me prepričuje, da
') Zmerni republikanci.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
23
razmišljam na razpotju o bodočnosti. Vse se zlaga
tako, da moram prezirati svojo osodo in smrt".
Bonapart se je odpovedal službe v Vandeji ter
bil odpuščen. 2. maja 1. 1795. je prispel mladi
general v Pariz, zopet s svojim Ljudevitom ter
■s privrženim Žjunojem in Marmonom.
Bonapart je bil osupnjen radi razpoloženosti
stolice, „katera se je spominjala strahovlade
kakor kakšnih sanj". Vse seje radovalo, veselilo,
naslajalo, kakor v brezskrbnem starem redu.
Odprli so se tudi saloni lepotic. Enega izmed
dveh je ravnala vdova po konventu umorjenega
generala Bogarnej a, kreolka1) Josipina: le ta je
bil središčem novega vojaškega plemstva, ki se
je bavilo z višjo politiko. Tukaj je prirovalo
novo meščanstvo, katerega cvet se je zval „zlata
mladež". Le-ta se je primikala termidorcem in
izseljencem, kateri so se vračali trumoma ter
imeli svojega vojskovodjo v osebi rojalista Piše-
grjua. Nastala je protirevolucija, ki se je po-
kazala tudi v vojaških delih. Pred tem je revo-
lucija izvela čudesa hrabrosti ter prisilila Prusijo
k Bazilejskemu miru (v aprilu 1795.), po katerem
so dobili Francozi levi breg Rajne. Zdaj so
') V Ameriki rojena.
24
Napoleon I.
pa zmagovavci kar odrveneli: Pišegrju z Žurda-
nom je sklenil z Avstrijo nepotrebno primirje.
Rojalistični odpor se je vzdigoval tako
hitro, da so se že bali republikanci določiti
predsednika, kateri bi se mogel na enkrat spre-
meniti v Monka1): oni so zato postavili direktorij
od pet oseb, a duša vsega delovanja je postal
Bara. Rojalisti niso tega več prenašali: ponudili
so republikancem bitko, nazvano trinajsti van-
demjer (5. oktobra 1795.). Njihov general je bil
Pišegrju; direktorju pa je poslala osoda zapo-
vednika v osebi njegovega šolskega tovariša.
Bonapart je pohajkoval že skoraj pol leta
po Parizu brez dela. Bil je zopet v bedi. Živel
je v najeti sobici, hodil v ponošeni monduri,
posojeval groše pri siromašnem Žjunoju, poskušal
prodavati knjige in cerkvene predmete z denarji
Josipa, ki se je bil oženil s hčerjo premožnega
gostilničarja. Razen Josipa je trpela pomanjkanje
vsa rodovina: sestre so gladovale z Leticijo v
Marselji; Lucijan je bil celo zaprt. V nemilost
pali general je nadlegoval ministerstvo s prošnjami,
s pretiranimi izkazi o svoji službi in z velikan-
General Monk je vzpostavil Stuartovce posle angleške
revolucije 1. 1660.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	25
skimi osnovami. Ministerstvo je nazvalo te osnove
utvore, dasi je bil v tem številu osnov tudi laški
pohod. Bonapart je zdaj sanjal o razkoši, zdaj
zopet poslušal predavanja o zvezdoslovju, zdaj
zopet snubil bogato sestro žene brata mu Josipa,
katera je pa bolj cenila Bernadota. Prosil je
službe tudi sultana in bil je -celo pripravljen
stopiti v službo pri angleško-istočnem društvu.
Včasi se je bal še hujšega: očitne jakobince
so zapirali ter jim celo glave sekali. In glej,
tudi Bonapart se je vrgel v naročje konservativni
stranki ter zahteval celo „kajanje" od svojih
prijateljev jakobincev. A dušo mu je mučil po-
znati glas: „Vojak si mora steči lovorike ali pa
umreti na polju slave". Bonapart se je ogibal
občinstva. Obiskoval je le prijatelja Bara, ki je
hitro postal duša zlate mladeži ter prijatelj ele-
gantnih krasotic, posebno še Josipine Bogarnje.
„Jaz sem se moral okleniti kogarkoli in česar-
koli", je govoril kasneje Bonapart. Tukaj je
bilo tudi ranjeno srce strastnega Korsikanca.
Vsi so se ogibali tega tujega, izmozganega mla-
deniča dolgih las do pleč, živega pogleda, iz-
krivljenih ust, vojaških manir. Josipa Bogarnje
je pisala o njem neki prijateljici tako-le: „On,
26
Napoleon I.
kakor se vidi, želi gospodovati nad vsemi; njegov
pogled vznemiruje celo naše direktorje. Poln je
domišljavosti do smešnosti, in ravno le to me
sili, da smatram za mogoče vse, karkoli poželi
le ta tuji človek. Bara zatrjuje, da preskrbi
generalu zapovedništvo nad laško vojsko, ako
on mene oženi". A Bonapart mi je rekel: „Tako
je po njihovem mnenju meni potreben pokrovitelj.
Počakajte, oni sami bodo presrečni, če bodem
hotel postati jaz njih pokrovitelj. Jaz imam sabljo;
a jaz pojdem ž njo daleč". In izkusna lepotica
plemenitnica je pobesila veselo lice ter spre-
govorila laskave besede: „Yojak siromak, za-
želevši stopiti v „višje društvo", je izgubil glavo
vsled žgoče, nenavadne strasti. V mračnem
častihlepju se še niso popolnoma izgubili sledi
„občutnosti in sanjarstva". V njegovi potni torbi
se še hrani iztis Rusoa; na vsej njegovi postavi
se vidi, kako je bil udan revoluciji, dasi skuša
vse to s svojo zunanjostjo prikriti."
Tega siromašnega čudaka, brez plemenitega
rodu, brez domovine in zvez je osoda iznenada
povzdignila za spasitelja vlade. 4. oktobra 1795.,
ko je šel iz gledišča s svojim prijatejem Žjunoom,
je zadel na barikade rojalistov. „0, ko bi me Pari-
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
27
žani postavili na čelo, zagotavljam, da bi bili čez
dve uri v Tjuljerijah! In jaz bi izgnal od tamkaj
vse nesposobne Člane konventa", je spregovoril
Bonapart. Ravno ob tem času je nagovoril Bara
Karnoa, da poveri vse korsikanskemu častniku,
kateri ne bo ceremonil. Drugi dan je rešil Bo-
napart člane konventa, nastopivši s pet tisoč
vojaki proti zabarikadiranim upornikom, katerih
je bilo najmanj 20.000. Zapovedal je vrlo spretno
topničarjem prirediti navzkriž ogenj s kar tacami,
a sam se je pokazal na konju tamkaj, kjer je
besnil najhujši boj. V štirih urah je bilo vse
končano; Parižanov je poginilo nekaj čez dve sto.
Bonapart je postal glavni zapovednik »no-
tranje vojske". Njegovo ime je zaslovelo po
Evropi; postal je osodni človek. Njegova vera
v svojo „zvezdo" je postala predrzna. Začel se
je podpisovati Bonapart. „Buonaparte" je kazalo
njegovo laško pokolenje. Njegovo čitljivo pismo
se je spremenilo v nerazumljive praske. Na ro-
dovino njegovo se je spustil zlati dež. Ljudevit
je postal poročnik; Josipu je bilo obečano mesto
konzula, Jeronima so zmestili v vojaško učilišče.
Bonapart je razdaval mesta za denar sebičnim
ljudem vseh strank. Vsem se je sladkal, vse
35	Napoleon I.
očaroval, celo dvoril gospem; postal je skoraj
vsesvetni lev. Toda proti koncu tega leta se je
spremenil „osodni človek" naenkrat; pogreznil
se je v poprejšnjo zamišljenost, postal zopet
plah, nilohov, čutljiv in siten. Direktorij
se je vznemiril; rešil ga je otrpnjenosti Bara,
seznavši od svoje prijateljice, kaj je na stvari.
Hči bogatega francoskega naselbenika, na
otoku Martiniku, Josipina, gojenka parižkega
samostana, se je omožila v 16. letu za generala
Bogarnjea. Kmalu se je razšla z možem, pri-
državši si dvoje otrok Evgenija in Hortenzijo.
Bogarnje je bil obglavljen kot grof; njegova
vdova je bila zaprta v temnico. Njo je oslobo-
dila zlata mladež: in ona je zdajci prednjačila
sredi njenih lahkoživnih lepotic družic. Josipina
je že odcvetela: njej je bilo takrat 22 let. Toda
zvita ljubovnica je znala očarati celo take prena-
sičene nasladnike, kakor je bil Bara, ki jej je
uredil razkošno stanovanje. Semkaj je le ta mala
dražestna ženska vabila „leve novega sveta" s
svojim vročekrvnim ličecem, a še bolj z gibkostjo
kreolke ter s spretnimi priredbami in celo z ver-
zaljsko kuhinjo. Toda prismojene in budalasto
drage trme koprneče zapeljivke so že pre-
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
29
sedale vsemogočnemu direktorju: on se je vzra-
doval zbog nenadne strasti svojega strašnega
spasitelja. Bonapart je dobil službo glavnega
zapovednika laške vojske. Oženil se je z Josipino,
a tretji dan po svatbi, 11. marca 1. 1796. je
pohitel za Alpe.
H. Junaštva Napoleona Bonaparta na Laškem.
(1796—1799).
Kazalo se je, da hiti Bonapart v gotovo ne-
varnost. Ni si bilo mogoče misliti bolj neugodnih
okolnosti. Na Francoskem je bilo tako, kakor
da nimajo vlade. V direktoriju so vladali le
prepiri. V državni blagajni ni bilo niti groša;
Bonapart je vzel, kar je še bilo; asignati (papir-
nati denar) niso imeli nobene vrednosti, a njih
je izpodrival angleški krivi papirnati denar.
Povsodi je razsajal glad. Nič bolje ni bilo pri
vojski. Težko je bilo celo ranjski vojski, za
katero je žrtvoval Karno vse svoje zanimanje,
obskrbivši jo z najboljimi generali — Hošem,
Moroom in Žurdanom, ki so razbili prvo zavezo.
Njih je potisnil za mejo edino vešči vojskovodja
med Avstrijanci brat Franca II., nadvojvoda Ka-
30
Napoleon I.
rol. Iznenada je umrl francoski Vašington, ple-
meniti in genijalni Hoš, kakor se je govorilo od
strupa, ki so ga pripisovali eni Bonapartu drugi
pa Pišegrjuju. Francozi so pričakovali rešitve le
od poslane laške vojske. A ona je bila neznatna,
(38.000 mož in 30 topov), gladna in na pol naga.
In proti njej so stale štiri avstrijske vojske, ki
so se opirale na obroč nepristopnih trdnjav.
Branil jih je na kopnu nestalni „vratar" Alp,
sardinski kralj, a od morja angleško brodovje
pod vodstvom nadarjenega in pogumnega Nel-
sona.
Bonaparta je čakala pretežka naloga. Toda
njemu so, kakor vselej, pomogli sami sovražniki.
Avstrija je predstavljala srednjeveško razvalino.
Franc II., dasi je bil vrstnik Napoleonov, je bil
prava podoba okorele starine, igrača jezuitov in
izseljencev. Njegove čete na Laškem so bile
oborožene z domačim orodjem. Zapovedniki so
jim bili taki veščaki, kakor 72letni Bolje; pa
tudi leti niso smeli storiti koraka brez zapovedi ne-
veščakov dvorskega sveta na Dunaju. Za nameček
so Avstrijanci sumnjičili Sardince proti katerim
so se oholo ponašali ter jih prezirali kot „četo
ovnov".
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	31
Bonapart pa je bil prepričan, da bode uspel.
Poznal je izvrstno bojišče iz 1. 1794. ter si vso
zimo sestavljal osnove in posebne zemljevide, o
katerih ni imel sovražnik niti pojma. Imel je
pa tudi na svetu najboljo vojsko, katero je iz-
uril sam po najnovejšem izkustvu. To je bila
do zdaj nevidena „splošna vojska" konventa,
sam narod pod orožjem. Leti mladi, veseli, lahki
bosopetci so prepevali svojo bučečo marseljezo
ter ponavljali geslo revolucije: „boj dvorcem,
mir izbam!" Prišli so osvobajat svojega brata,
laško „drhal" „tiranov". In povsodi so jih otroci
obsipavali s cvetjem, a Talijanke pa objemale.
Taki vojski so odgovarjali tudi zapovedniki.
Tukaj je bil sam Masena „ljubljeno dete zmage",
bivši gusar in tihotapec, lakomen prekanjenec,
ali izvenreden vojaški veleum in pogumen bori-
telj. Govorili so, da se je vselej razveselil pri
gromu topov. Potem ljubimec Bonapartov Ožero,
dasi neznaten in malo razsoden general, toda
pogumen in srčanjunak, ki seje smejal kroglam,
Šel v ogenj in vodo ter ni nikjer razmišjal niti
minute. Le to je bil sin zidarja, velikan po
vzrastu, telovadec, dvobojnik, prepirljivec, be-
gunec za monarhije, pisar ženevskih trgovcev,
32
Napoleon I.
ujetnik v zaporih portugalskih verosodnikov ter
učitelj plesa v Napolju, ta pravi „kmet v dvo-
rani", obraza obešenjakovega, zavistljiv in raz-
dražljiv, ki je postal maršal in vojvoda Kasti-
ljonski za cesarstva, in član gosposke zbornice
za obnovljenega kraljestva, a se še tedaj smatral
za vnetega jakobinca. Pobočniki Napoleonovi
so bili: skromni, prosti, nagli in smeli Zjuno, ■
ki se ga je oklenil kakor pes, še dokler je bil
podčastnik v Tulonu; nadarjeni, toda često po- 1
časni, nepazljivi Marmon, prvi prerok še ne
priznanega genija Napoleona in Mjurat, sin
gostilničarja, ki se je precej na početku službe
izneveril ter izdal svojega poglavarja; za straho-
vlade se je nazval Maratom, a potem je pomogel
termidorcem, in slednjič je postal pobočnik Na-
poleonov ter se oženil z njegovo sestro Karolino, de-
belo in lepo gospodično. Od tega časa se je razvilo
v njem vražje častihlepje; zvali so ga „gaskonjskim ;
lakajem in makaronskim kraljem." Toda ostal je
podložnim vedno dobrodušen in popustljiv gospo-
dar. Le-ta velikan, črnih kot ogelj oči in las, je
bil vzor konjenika, kralj mod in naslad, slavolile-
pen, ali izboren boritelj, ravnega vzrasta in spre-
ten za bahaške parade a tudi za krvave borbe.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	33
Vzoren načelnik štaba je bil sijajni, zaprav-
ljivi Bertje, ne poseben vojskovodja, ali ne-
ustrašljiv boritelj, a kar je glavno, nenadomestljiv
gospodar za vojsko in pokoren kot stroj, robsko
strpljiv, delaven in vesten izpolnitelj nalogov.
Med ostalimi generali se je odlikoval Lan, si-
jajni zapravljivec, ali junak, ki je iskal nevar-
nosti, majhnič, ki je iznenada postal orjaš in
vendar nežna duša. Za njim nista zaostajala
republikanca Zuber in tihi, plahi poštenjak,
malik vojakov D ožje, človek skoraj ženskega
srca, toda vselej pripraven z levjo pogumnostjo
na smrtonosne pohode v prednji straži. Ni kvaril
dela tudi spretni kovarnik Bernadot, dasi je
to bil bolji diplomat nego vojak; le ta laž-
Ijivi, bahavi Gaskonjec, oholi častohlepnež, ki
je vse obečal, a nič izpolnil, si prisvajal tujo
slavo, se približaval stanovitno k svojemu koristo-
ljubnemu cilju ter se «ačel kmalu zlobno ozirati
za svojim poglavarjem, opazivši v njem srečnega
protivnika — povišenca; vendar pa mu je služil
verno in točno. Vsi ti generali, včeraj še ničle,
so se družili s častniki; a častniki so jeli iz
enega kotla z vojaki, hodili bosi v redu ž njimi
s tornistrom na plečih.
3
34
Napoleon I.
Slednjič je stal proti Avstrijancem in Sar-
dincem že v vsem razvitku sam Napoleon Bo-
napart. Res je, da noben genij ne postane iz
ničesar. Do njega so nastale revolucijonarne
misli, a ž njimi propoved o svobodi in o narav-
nih državnih mejah. To je bila duševna potreba
naroda, ki se je naglo pomladil, ko je stresel
s sebe stoletne verige. Do njega so prišli Fran-
cozi na Laško, gnani po prvi zavezi. Ni njegov
tudi sam biser njegovega vojaškega znanja:
brskaje po arhivih za nesrečne zime v Parizu
je našel osnovo pohoda od maršala Malbua, ki
se je nahajal na Laškem 1. 1745. ravno v takem
položaju. Ni njegova tudi znamenita taktika, ki
je spremenila vojaško znanje. Le to je delo na-
roda in okolnosti, v bitnosti pa je to Epami-
nondov zistem klina, skobe, ki je neizbežna v
borbi z mnogoštevilnejšim sovražnikom. Oče nove
taktike1) je nepozabljivi Karno. Le ta genijalni za-
tajevavec samega sebe je vselej že s početka
dogotavljal bitko, točno proučivši okolico in sile
sovražnika ter probivši predore v njegovih bojnih
redovih, jadrno napadal z bajoneti, kar je bila
pa le prava Dantonovska smelost. Uvel je tudi
') Nauk o porabi vojaštva v boju.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	35
takozvani pritisk z množico. „ Spreten general
napade sovražnika vedno z močnejšo silo" je
bilo njegovo glavno pravilo. Vse njegove vojske
(14) so to proizvajale, vsaka posamezno, a tudi
skupno; brez šatorov in prtljage so se pomikale
čete od mesta do mesta kot vihra ter že pred
pravim bojem moralno premagovale nespretne
generale monarhij. Karno je uredil najbolje top-
ništvo na svetu, položil temelj slavni konjiči,
ustrojil vzorno oskrbništvo, ki je bolje vzdrže-
valo vojsko, nego 1. 1870. Slednjič je odgojil
francoskemu narodu veliko število vojaških vele-
umov. Ko so odvzeli dvorjanom pravice na častniška
mesta, seje proizvelo tudi tukaj domovinsko oči-
ščenje: stari plemeniti nesposobni ljudje so bili
zamenjeni z mladimi nadarjenimi silami iz pri-
prostega naroda, ki so si pridobivali čine po
zaslugah. Karno je povzdignil one, katere smo
že omenili, in še mnogo drugih pomočnikov na-
šega junaka, a tudi njega samega. Tako je
postal Bonapart orodje zgodovine, izpolnitelj na-
log, ki so dozorele do njega. Toda samo on
jih je mogel izpolniti tako sijajno. Mladi ge-
neral je izvel delo s tako opreznostjo, goreč-
nostjo in natančnostjo, da sam Masena ni mogel
3*
36
Napoleon I.
najti niti najmanje napake ter začel ceniti novo
svetlost vojske. A bosonogi so že verovali
v njegovo ,,zvezdo" ter bili pripravni iti ž njim
v sam pekel. Sočustvovalo je ž njim tudi raz-
umništvo. Sam je še razmišljal o čisti slavi Paolija
kot preporoditelja človeštva, Laliom pa je spre-
govoril takole: »Francoska vojska je prišla k
vam raztrgat vaše verige. Francoski narod je
prijatelj vsem narodom: pojdite mu naproti! Mi
se bojujemo samo s tirani."
Bosonogi so se vrgli kot tigri na razmetane
čete svojega sovražnika. Valili so se z gor kot
lava, ter udarjali nepričakovano na desno in
na levo. Preplašene Avstrijance niso samo bili,
nego jih tudi zajemali kakor črede ovnov. Za
dva aprilska tedna 1. 1796. so sklenili Sardinci
mir, prepustivši Francozom Nico in Savojo. Mi-
lan je sprejel zmagovavce kot junake spasitelje.
Lombardija je postala podložna zemlja Francoske.
Toskana je sprejela njene posadke; Neapolj se
je odrekel angleškoavstrijske zveze. I Nelson
je zapustil Korsiko, da obrani Irsko napada fran-
coskega. Zadonela je po svetu slava „osodnega
človeka" kot pravega vojaškega zapovednika;
vojaki so ga pa okrstili z laskavim imenom „ka-
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
37
prolček". V njegovo glavo se je zabila po last-
nem priznanju predrzna misel: „Zdaj se nikdor
ne bavi z velikimi osnovami, treba bo dati pri-
mer." Njegova skromna poročila direktoriju so
se hitro spremenila v predrzne poslanice. A vse
to so bile le pripovedke: pripovest je bila ob-
sedanje Mantove, nepristopne trdnjave, najezeru,
sredi močvirja, s posadko, ki je bila ravna vsej
francoski vojski. Tukaj so pokazali Avstrijanci
do zdaj nepoznano vztrajnost: pošiljali so na po-
moč trdnjavi vse svoje sveže in odlične čete.
Toda tudi Napoleon je razvil vse sile svojega
genija. Zmagoval je tudi s predrznimi zvijačami.
Kot junaška pesem doni tridnevni boj izza mosta
pri Arkolji, kjer so bili ranjeni skoraj vsi gene-
rali, in kjer je skoraj poginil sam zapovednik,
zagreznivši v močvirje, ko je skočil čez ozki
most pred vsemi z zastavo v rokah pod točo
krogel in kartač. Posle osemmesečnega oble-
ganja se je predala Mantova na početku 1. 1797.
Zmagovavci niso oddahnili: proti njim se je
vzdignila izborna vojska z nadvojvodom Karlom
na čelu. Udarila je na Tirolsko. Karol pa se
je zmedel in naredil napako. Bonapart je na-
gajal sovražnikom na potu celo „nad oblaki":
40
Napoleon I.
coske, se mu je sanjalo, da poteče od tukaj
»svoboda za vso Evropo". Posebno seje
zanimal za preporod laške domovine; najbolj ga
je razveselil živi narodni duh med Lahi, ker je
odkril celi Evropi, v kakšen izrodek sta se bili
tukaj izprevrgli samovlada in vlada nekoličine.
A razumništvo Evrope je rado junaku odpuščalo
vse prve nakane in spletke, da se počasi popne
do samovladarske časti.
Le te spletke so bile znamenje časa. Na-
stala je nova doba v zgodovini ter zahtevala
svojih žrtev. Vnetost za prosveto in revolucijo
se je morala za meniti z resnobnostjo praktič-
nega življenja. Odpor se je moral pojaviti pred
vsem v vojski, ki se je imela boriti z najsu-
rovejšimi ostanki starega ustroja v Evropi. Da
se zadavi „zmaj" starine, kakor so govorili
jakobinci, je morala postati vojska neprizanes-
ljiva, kar poživinjena; a potrebna je bila tudi
naglost, brez katere se ne bi bila mogla boriti
tako zmagonosno na vseh straneh s tolikimi
sovražniki. Saj so se tudi veliki predniki Napo-
leona Bonaparta Tjuren, Malboro, Fridrik II.
odlikovali z nenavadno sirovostjo in redko ne-
usmiljenostjo.
41
Važnejša za bodočnost vsega sveta in straš-
nejša nego vse drugo, je bila druga točka, v
kateri se je posebno kazal nastop nove dobe.
Le ta je tem žalostnejša, ker so jo okolnosti iz-
nenada provzročile z vso njeno bezobzirnostjo. Bo-
napart bi bil moral, da reši ranjsko vojsko, ne-
mudoma udariti v bok Avstrijancem; saj tudi nje-
gova gladna vojska ni mogla dalje od mraza drhtati
v ledenih globelih Alp. Napoleon ni imel nobene
lirane in v vsem 48.060 frankov v blagajni. In glej
mehke besedice revolucije so se zdaj zamenile
s sirovim glasom vojaških najemnikov XIV. veka.
Ko so bosonogi prispeli na vrh gor, je njih vodja
izdal prvi oglas v novem duhu: „Vi ste nagi in
gladni; vlada vam je mnogo dolžna, a ne' more
nič dati . . . Jaz vas popeljem v najplodnejše
doline na svetu. Pred vami se razprostirajo raz-
košni kraji, velika mesta; vi najdete tukaj časti,
slave in bogastva."
Tako je kmalu izginil prikupljivi bosopetec,
in sicer zopet po neizogibni zahtevi okolnosti.
Ko je Napoleon odhajal iz Pariza ter opustošil
državne blagajne, se je dogovoril z direktorijem,
da njegova vojska ne bode samo sama sebe
vzdrževala, nego da napolni v kratkem času
42
Napoleon I.
tudi državne blagajne. Vedel je, da je na Laš-
kem navzlic slabim vladam mnogo zakladov,
zbranih od davnaj po obsežni trgovini in po
obdelovanju bogate zemlje. In ravno v tem je
tičalo bistvo celega evropskega preobrata: gene-
ral, ki je vzdrževal svojo vlado, je bil že v res-
nici neomejen oblastnik. Napoleon se je zato tudi
smejal slabim bojnim osnovam, katere mu je
pošiljal direktorij. Začel je seveda tudi brez nje-
govega vprašanja diplomatične dogovore s so-
sednimi državami. Bil je mogočen, kakor nekdaj
Cezar v Galiji, malik vojske, katere tabor je
postal njegova premakljiva država. Pravijo, da
je mladi častihlepnež, ki je postal ošaben radi
nenavadne sreče, sanjal že čelo o prestolu. Zato
je njega misel vlekla na Laško, v to krasno
zemljo, katere zaklade ni čuval zmaj; Lahi pa
so bili revna, bedna, nevešča, praznoverna druhal.
Ob enem se je hotel Korsikanec osvetiti Ge-
novi, a kot jakobinec se je radoval, da more
ponižati tudi rimskega papeža.
Tukaj se je ustrojil tudi sam od sebe okrog
junaka izbrani oddelek telesne straže, matice
znamenite cesarske garde. Vodja se je tako od-
delil od svojih tovarišev. L. 1797. seje že odprla
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	43
»prestolnica" novega zapovednika. V lepem dvorcu
Montebello pod Milanom ni gomezelo vse vsak dan
samo prilizovavcev in prositeljev, nego tudi poslan-
cev tujih držav. Iz Milana so dohajali plemiči,
da izroče šopke gospem Napoleona Bonaparta,
ki je pozval vso rodovino na svojo vilo. A ko
se je koncem leta odpravil Bonapart v Rastadt,
da odpre osebno shod, ki je imel rešiti osodo
Nemčije, je bil njegov pohod podoben slavju
poveljitelja Evrope. Tako je bilo potovanje tudi
po Švicarskem in Francoskem.
Le to slavje je razjasnilo samemu Napoleonu
njegove temne sanje: smatral se je zdaj za go-
spodarja miru. Kot vojskovodja se je povzdignil
bolj nego vsi slavni zapovedniki v novejši zgo-
dovini : veščaki so priznali njegovo vojskovodstvo
1. 1796. za izborno; ona je služila generalu Žo-
miniju kot osnova za poduk v vojaški znanosti.
Takrat se je izkazal Bonapart tudi kot odličen
diplomat. Tudi pri tem poslu je spremenil stare
navade ter osramotil večkrat sede veščake.
Sicer pa se je v bitnosti ravnal po starih splet-
karskih načelih. Neodločnosti ni poznal: moral
si biti kladivec ali pa nakovalo. Zato je mladi
učenec zastarelih spletkarjev daleč prekosil
49	Napoleon I.
svoje učitelje: njegov red diplomatičnih zmag
se je začel z laškim pohodom. Slednjič pa
je bil Bonapart tudi pri tem delu le orodje
zgodovine: razvijal je zistem, ki ga je uvel
konvent najprej v Belgiji in Holandiji. Bonapart
je zbral na Laškem razen drugega blaga še 115
milijonov frankov, a Benečani so mu izročili še
tudi svoje bolje ladje. Po njegovem lastnem pri-
znanju so zakladavci in častniki spremenili vojno
v »sejem, kjer je bilo na prodaj vse, kar le
more osramotiti človeka." Napoleon seveda ni
hotel ničesar videti: le enkrat je oponesel
grabežljivemu Maseni, ali je zamolčal, ko muje
le ta na odgovor začel spregati glagol „krasti".
Vse pa so prekosila kovarstva z Benetkami in
s papežem. Bonapart je posebno laskal pogla-
varjem primorske republike ob istem času, ko
je odstopil del njihove države Avstrijancem. A poli-
tika s papežem je bila tedaj tako zvita, da je ni
razumel nobeden. Tršati, osemdesetletni dobro-
hotni starček Pij VII. je živel v očitnem sovraštvu s
Francosko, a Bonapart mu je vzel le Avinjon
z legatstvi (severni del Cerkvene države) ter
skazoval sicer sv. Očetu sinovsko spoštovanje,
nazivaje sebe »zaščitnika vere". Bonapart je
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	15
govoril svojim privržencem, daje treba zanašati
»staremu lisjaku": bivši jakobinec je poznal čar
vere na množico; že zdaj je dobro računal na svojo
veliko bodočnost. Sploh pa so zdaj na Laškem
nastale nove republike, kakor se je zgodilo že
poprej s Holandijo. Lombardijo z legatstvi so
spremenili v republiko cisalpinsko, a Genovo v
ligursko. Tudi Beneška je bila s početka spreme-
njena v republiko, a potem pa deloma zedinjena
s cisalpinsko republiko, deloma pa z Avstrijo;
Jonski otoki so bili zedinjeni s Francosko. Leto
dni kasneje je direktorij dovršil ta preustrojstva:
Cerkvena država se je spremenila v rimsko, a
Švicarska v lielvetsko republiko.
Podvigi novega diplomata so bili ovenčani z
mirom v Kampo Formio, kar smo že omenili. Bo-
napart je rekel pri neki priložnosti: „Jaz sem na-
mestil veliki šlem, ker imam 12 dobitkov." To je
bila neslišana sramota za Habsburgovce, propast
stare Germanije in osnova svetovne vlade Napo-
leona Bonaparta. Francoska je dobila naravne
meje, a na levem bregu vladajoči nemški knezi so
dobili nadomestilo na desnem bregu po takozvani
sekularizaciji1 posestev tamošnjih duhovnih oblasti.)
') Izprememba cerkvenih posestev v posvetna.
46	Napoleon I.
Toda najzanimivejše je bilo to, kako je Bo-
napart razvozljal najtežavnejši vozel — svoje od-
nošaje naproti direktoriju. Le ti odnošaji so bili
prava redkost. S početka se je direktorij rado-
val, da je odstranil svojega nevarnega spasitelja,
potem pa se je trudil, da ga predobi zase. Poslal
je celo na Laško svojega komisarja vohunit, toda
le ta je pokazal generalu svoja poročila. Potem
ga je hotel pokončati s tem, da mu ni pošiljal
pomoči, toda bil je prisiljen zahvaliti se svojemu
generalu, da mu je napolnil državne blagajne.
Niso se zlagali niti v diplomaciji. Direktorij je
bil zadovoljen samo z Belgijo in Rajno, a bil je
pripraven povrniti Lombardijo Habsburgovcem,
a papeža popolnoma odstraniti. Bonapart pa je
ustrojil republike, prave kocke bodočih vojn, a
papeža je pridržal. S početka je dobival direk-
torij od svojega generala zatrjevanje o udanosti,
potem pa se je grozil z odpustom. A ko sta
parižki zbornici oponesli Bonapartu nasilja na
Laškem, je napisal direktoriju: „V imenu 80.000
vojakov povem vam, da je minul čas, ko so
advokati in nezreli brbljavci gilotinirali vojake.
Gorje vam, ako bodo vojaki prisiljeni priti k
vam z Laškega s svojim generalom!"
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	47
General je imel pravico tako govoriti, saj
je ravnokar rešil svoje zapovedništvo iz nevarnosti.
Nasprotni direktorij ni znal, kaj dela sredi borbe
treh strank—jakobincev, rojalistov in liberalcev,
kakor so se takrat zvali privrženci ustavne mo-
narhije na čelu jim gospa Stal in njen prijatelj
Benjamin Konstan. Posebno nevarni so bili ro-
jalisti, katerih duša je bil Pišegrju. Barau je
ostala sama nada — srečni zmagovavec. Bo-
napart je rekel svoji vojski: „Ko bi bilo potrebno,
bi vi preleteli kot orli čez gore, da vzdržite
vlado in republiko." Poslal je v Pariš Ožeroa.
18. frjuktidora (4. septembra 1797.) je ta junak
brez strela osvojil Tjulerije in mesto — in vse
se je pomirilo.
Povrnilo se je gospodstvo konventa, le v
manje krvavi obliki: začela je besniti „suka
giljotina" ali pregnanstvo. Izdajavce republike
so pošiljali v Kajeno: tukaj je bilo do 200 oseb,
večidel časnikarji in člani obeh zbornic, med
njimi Pišegrju, Bartelemi in Karno, ki so pa
pobegnili. Prenehala je svoboda tiska, shodov
in društev; bila je zatrta neodvisnost sodnikov;
marsikatero okrožje je izgubilo volilno pravico.
Kralj emorci in republikanci so zaseli vladina mesta.
53	Napoleon I.
Evropska vojna je postala neizogibna tem bolj,
ker so se morale vojske same vzdrževati s silo
in z grabežem, kateri se je že izvajal v Belgiji,
na Švicarskem in Laškem.
Toda vse to je bilo le trenutno slavje. Di-
rektorij je dosegel vrhunec svoje mogočnosti,
katera se je začela pa hitro spuščati po strmini
v prepad. Od 18. frjuktidora (4. septembra) je
postal direktorij nenavisten vsem zato, ker je
nastopil lažno pot nasilja, katero se je moralo
dokončati z njegovo propastjo. »Vsakomur bi se
zdelo naravno", govori tudi gospa Stal, „ko bi se
vojaški vojvoda poprijel mere, katero so mu do-
volile državne oblasti". A glavno je to, da je di-
rektorij pozval na pomoč vojsko proti državnemu
zboru ter se tako predal v njegove roke. S tem
je podpisal sebi smrtno obsodbo. In tako je bil
gotov diktator. Sredi vojske, zaslepivši svet s
čudesi, se je rodil junak iz junakov, o katerem
je že komisar direktorija pisal z Laškega: „Jaz
ne vidim zanj drugega konca, razen prestola ali
pa morišča". Zavrženi direktorij se je oklepal
svojega jutršnjega pokončevavca, da ne bi padel
danes kot žrtva rojalistov. V bitnosti je bil dik-
tator gotov.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	49
V tem času, koncem leta 1797. se je trudil
montebelski mogočnež, da pokaže Evropi očitno s
kakšnim državnikom ima ona opraviti. V Rastadtu
je ravnal s kongresom po svoji volji. Bril je nor-
ce s knezi in z vladarji ter javno pregnal kot
strežaja švedskega pooblaščenca grofa Ferzena za
to, ker je le-ta bil prijatelj Marije Antoanete. A
potem se je začelo leto 1798. še z bolj pomenlji-
vim dogodkom na samem Francoskem. „ Stari red"
ni sprejemal tako svojih ljubljenih kraljev. Ob-
činstvo je obsipalo junaka s šopki, spomenicami,
pesmami in laskanjem po časopisih. Vlada mu
je enako sijajno priredila sprejem, ki je bil po-
doben gledališčnemu obožavanju. Vse stranke
se ga oklenile. Rojalisti so delovali po Jo-
sipini, liberalci po prijatelju gospe Stalove Ta-
lejranu; republikanci so ga smatrali za sina
revolucije, vsi oduševljeni radi 18. frjuktidora.
In zmagovavec je osrečil vse. To je bil
zdaj tisti bolni, čemerni „kaprolček". Evropski
državniki so sporočali, da ga „vse vleče k miru
in prijateljstvu." In sam Ožero, bahaje se z
18. frjuktidorom, je trdil, da je njemu general
preveč dobro „odgojen" za prevratna podjetja.
Bonapart je nosil obleko meščana, se razgo-
4
50
Napoleon I.
varjal z učenjaki ter se zamišljeno šetal po vrtu
svojega skromnega stanovanja. Bolj nego vsega
se je bal, da ga ne bi zapisali za vodjo bodisi
že katerekoli stranke; on je čakal na kaj bolj-
šega. Takrat je mislil: „Hruška še ni dozorela,
potrebno je, da direktorij pretrpi nezgode brez
mene. Pariz je brezpameten: v tem Babilonu
se znamenitosti bitro menjajo ena za drugo. Ce
mi bo tukaj ostati še dolgo brez dela, propa-
dem!" Iznovič izginiti, in sicer daleč in na ju-
naška dela: to bi pomenilo pa tudi, da poduči
vojsko, kako se more najti prava zmaga in sreča
domovine le v njegovem taboru. Za Pariz se
Bonapart ni bal: v njegovih rokah je bil Bara,
in prekanjeni Talejran se je sam nagibal na
njegovo stran.
Tudi v Evropi so nastale take razmere, da
je bil Napoleon prav potreben. Povsod je za-
vladal hrup, in narod se je grozil direktoriju,
ker so ga vsi mrzili radi predrznega nasilja.
Kakor vselej tako je tudi zdaj stala na čelu
podviga Angleška. Precej na početku revolucije
si je postavila za cilj, da pokonča svojo staro
protivnico: z letom 1792. se je začela 23 letna
borba dveh velikanov zapada, ki sta ošabno
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
51
gospodarila po obeli bregovih Kanala.1) Tudi
Francozi so odgovarjali Angležem z enako na-
rodno nenavistjo. Že 1. 1796. ni razmišljal di-
rektorij samo o napadu na Angleško, nego tudi
na Indijo, kamor je pošiljal svoje opravnike, ka-
kor tudi v Teheran in Carigrad. L. 1798. se je
general Hoš skoraj pokazal na Irskem. Ko je
prispel Bonapart v Pariz, so se Parižani trumo-
ma zbirali po gledališčih ter se zabavljali z ži-
vimi slikami o napadu na Irsko. Direktorij je
imenoval zmagovavca za zapovednika »angleške
vojske". Tudi Napoleon sam je že zdavnaj raz-
mišljal, kako bi udaril na zavistnega sovražnika:
izvel pa je delo po svoji osnovi. V pismih in pro-
glasih je raztrobil po celem svetu o napadu, a v
resnici ga je le zadrževal na razne, načine. Po
njegovem nazoru se je mogel zadati neomejene-
mu gospodarju morja mnogo hujši udarec z boka.
Bonapart je od rane mladosti sanjaril o
Iztoku. »Evropa je — krtina: a tam jih živi
600 milijonov, tam je vir velike slave," govori
Korsikanec. Slednjič pa je bil Bonapart tudi
tukaj le orodje zgodovine. Francozi so smatrali od
početka križarskih vonj za svoj poklic preporod Iz-
') Morska ožina, ki deli Francosko od Angleške.
4*
52
Napoleon I.
toka, in pred vsem Egipta. Še pred revolucijo
so razmišljali Francozi o Sueškem kanalu in
Talejran je dokazoval v akademiji, daje potrebno
in lahko osvojiti zemljo faraonov. Bonapart je
bil le prisiljen po okolnostili, da je podvzel to
nalogo. S pomočjo Benetek se mu je posrečilo
osnovati na Jadranskem morju eskadro,1) ki ni
bila slabša od angleške. Osvojivši Jonske otoke
je pisal direktoriju: „Ti otoki so dragocenejši
za nas nego vse Laško. Približuje se čas, ko
bodo razumeli Francozi, da je neobhodno po-
trebno prisvojiti si Egipet, če se hoče zares po-
končati Angleška. Zakaj ne bi zavladali na
Malti? Z njo in pa s Korfuom v rokah, po-
stanemo mi gospodarji Sredozemnega morja: mi
pokončamo Angleško in — Evropa je pod na-
šimi nogami." Ravno takrat je tudi Angleška
posebno hrepenela po Malti; nakanila je namreč
od tukaj udariti na Indijo skoz Egipet. Bonapart ]
je zato predložil pohod na Egipet. Direktorij se ]
je razveselil, da odhaja zdaj, ko ni vojne v 1
Evropi, njegov poglavar v tako nevarno daljavo. j
Bonapart je napisal sam sebi povelje —- po- f
končati v Egiptu vpliv Angleške, prekopati Sueško 1
') Oddelek vojnega ladjevja.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
53
ožino ter osvoboditi tamošnje prebivavce tiranije
mamelukov. Mameluki so bili rod plemenitnikov,
ki so sestavljali pogumno in mnogoštevilno ko-
njico ter tlačili felahe (poljedelce) in Arape
trgovce. Priznavali so le po imenu oblast Turške.
Konvent se je že od zdavnaj trudil, da spravi
sultana pod svoj vpliv, ker se je botel na ta
način okoristiti s turško vojsko proti Angležem
in proti Rusom, katere je želel odvrniti od rav-
nokar razdeljene Poljske (leta 1795.) Sultan je
sicer že poveril svojo vojsko francoskim čast-
nikom, ali je še omahoval skleniti zvezo z di-
rektorij em. Bonapart ga je uverjaval, da kani
on kot dober prijatelj Turkov" pomiriti ma-
meluke, povzdigniti blagostanje njegovih egip-
čanskih podložnih ter povišati ugled islama.1)
Izbral si je najbolje vojake in sodelavce. Na
čelu poslednjih je bil oholi, plemeniti Kleber,
pomiritelj Vandeje in premagovavec Nemcev. Re-
publikanec v vsaki žili, velik sovražnik prilizo-
vanja, ni rad gledal Napoleona. Toda posle
Abukira ga je objel, rekoč: „Vi ste velik, kakor
svet!" Zbral je tudi do stotine učenjakov. Vse
priprave so bile dogotovljene izborno in tako
*) Muhamedova vera.
54
Napoleon I.
tajno, da je sam bojni minister smatral tulonsko
eskadro za desno krilo »angleške vojske". Pri
vsem tem pa je za uspeli tega brezumnega
podjetja trebalo posebne sreče: in le-ta je bila
mila osodnemu človeku, kakor nikdar. Nelson,
ki je stal na potu z okrašenim brodovjem, je
brodil trikrat mimo sovražniKa, ali ga ni spazil
v megli in nevihtah.
Meseca maja 1. 1798. je izplula iz Tulona
eskadra, kakršne še niso imeli dozdaj Francozi.
Na brodovju je bilo 40.000 mož. S podkupom
so vzeli Malto brez strela, in potem so se lahko
izkrcali v ustju Nila ter se podali dalje ob reki.
Tri dni kasneje je pokončal Nelson v ustju Nila,
pod Abukirom, v redki pomorski bitki francosko
brodovje do kraja. »Angleži silijo nas izvršiti
mnogo veče podvige, nego smo mislili!" je spre-
govoril Bonapart in Francozi so se vzdignili proti
Kairu, pod vročim solncem, prepadaje v vročem
pesku. Ravno pred piramidami jih je napala
sijajna konjiča mamelukov. »Vojaki! Štirideset
vekov gleda na vas z višine teh piramid!" je rekel
vodja — in prvi karje1) pehote se postavi proti
konjiči sovražnikovi. Mameluki so bili pokončani.
') Vojaški oddelek, postavljen v podobi četverokota.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	55
Bonapart je nemudoma uredil tiskarno in
egipčanski zavod. Vse narodnosti so bile zasto-
pane pri mestni upravi. Posebno je spoštoval
Bonapart islam: »Znajte, tudi mi smo musulmani.
Nismo li mi pokončali papeža, ki je prepovedal
vojsko proti islamu?" Prisegel je na koran, si
nadel turban ter hodil v mošejo; zaglobil pase
je zato tako v mohamedanstvo, ker se je ravno
takrat prepričal o nezvestobi svoje Josipine, kar
je postalo znano celo njegovim prijateljem. Ne-
kateri častniki so se celo popolnoma pomoha-
medanili. Toda narod se je uprl pod vplivom
svojih muftijev1) in dervišev.2) Vzdignil se je tudi
pravi sovražnik — nepremagljiva afrikanska pri-
roda. Najprej se je pokazal odpor sred hrabrih
veteranov. „Le-to je tvoje delo!" so prigovarjali
junaku, umiraje pred očmi svojega malika.
,,Vojska se žrtvuje iskavcu pustolovstva!" je
glasno govoril Kleber. In Bonapartu je ostalo
le še 13.000 vojakov in 50 topov. Pohitel je ž
njimi v Sirijo, kjer so se ravno takrat zbirali
Turki, ki so napovedali vojno Francozom. Tukaj
Pa se je sreča zabrnila, dasi so se Francozi
') Višji turški duhoven in sodnik.
J) Mohamedanski menih.
56
hrabro borili. Obleganje brez posadnih topov
primorske trdnjave Sen Žan d'Akra, katero so
branili Angleži, in pa kuga, je iztrebila junake.
Da si olajša vrnitev, je pobil Bonapart na tisoče
ujetnikov, in pomoril bi bil z opiumom1) celo
svoje bolnike, ko se ne bi bil zavzel za nje
zdravnik. Toda tudi sam se je nahajal v naj-
veči bedi: pomagal je bolnim, šel peš po žgečem
pesku, hranil boležljive z mesom svojih konj.
Kakor sence so se priplazili Francozi do Abukira,
a tukaj jih je pričakovala dvakrat jača vojska
pogumnih janičarjev. Toda Turki so bili pre-
magani, vrženi v morje po zvitem obhodu fran-
coskih čet, ter so skoraj vsi poginili.
Tukaj je Bonapart izvedel iz časopisov,
katere so mu poslali Angleži, ob uspehih druge
zaveze. Rekel je jezno: „Le-ta zabiti, neodločni
direktorij dela same neumnosti ter pobira še
plačo za to. Vse se je razrušilo z mojim od-
hodom. Na Francoskem bodo izvedeli isti čas
o pokončanju turške vojske pri Abukirju in o
moji vrnitvi. V tej minuti me ne bode zapustila
meni zvesta sreča! Kdor se ne tvega, ta ne
dobi nič. Poskusil bom priti -— in pridem."
') Otrov.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	57
22. avgusta 1799. se je Bonapart spustil na
morje z boljšimi svojimi generali, izročivši svojo
vojsko Kleberju, s katerim se je dogovoril, da
se še snideta pred odhodom; toda on je odšel
poprej ter mu pustil le zapečateno pismo. 0-
stavljeni Kleber se je boril kot lev, dasi kot
eden proti deseterim, ter je odlično urejeval
»francosko naselbino". Toda našel seje tamošnji
prenapetnež, ki je zaklal dobrotnika zemlje. „No,
kaj čemo, en protivnik manje!" je vzkliknil
Bonapart. Ostanki egipčanske vojske so se pre-
dali Angležem. A njen vodja — begunec se je
smatral rešiteljem domovine v hudi zadregi.
Beda je bila zares velika. Direktorij je
razžalil vso Evropo s svojim nasiljem. Takrat
so bili s Francosko združeni sred mira Pjemont,
Toskana in Zenova. Direktorjevi komisarji so
zapovedovali na Nemškem, kakor so sklenili na
rastadtskem kongresu. Napolj se je spremenil
v partenopsko republiko, odkoder sta pobegnila
v Palermo Ferdinand IV. in njegova žena Ka-
rolina, ki je bila z vso dušo protivna revoluciji.
Le -to je razdražilo sorodnika kraljice Karoline,
cesarja Franca II. Njega je podpiral ruski car
Pavel I., ki je nastopil kot sredstvo božje pre-
58
Napoleon I.
vidnosti, da pokonča »kugo svojevoljnosti" ter
reši brata obglavljenega francoskega kralja,
Ljudevita XVIII., ki ga je vzdrževal v Mitavi.
Rusija je naravno z Angleško postala duša
druge zaveze (1. 1798.) Le-ta zaveza je bila
strašnejša od prve. Imela je dvakrat več vojske
nego Francozi; zapovedovali so jej veliki junaki
— nadvojvoda Karol, Nelson in Suvorov, dasi
mu je bilo že 70 let. Slavni ruski zmagovavec
je prisilil svet, da je pozabil za trenotek sijajne
podvige svojega mladega protivnika. Na Laškem
so se rušile naglo Bonapartove zgrade — re-
publike sestre, a Angleži so vzeli Malto. Vsi so
pričakovali, da napadejo barbari samo Francosko.
In zdaj je nastopila propast direktorija. Le-ta
se je že loteval nasilja, ki so spominjala na
strahovlado. A ker je nastal v zemlji tudi glad,
seje širilo splošno nezadovoljstvo; izbruhnili so
upori rojalistov in jakobincev. Narod je iskal
rešitelja iz »nravstvene gnilosti", kakor so sploh
zvali direktorij.
A osodni človek je plul 48 dni po morju
in sicer večidel po noči, da uteče Angležem.
Ze blizu Francoske obale so zadeli na angleško
brodovje, toda le-to ni znalo uloviti srečneža.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
59
Od Tulona do Pariza je narod pozdravljal re-
šitelja; v prestolnici je zavladalo sploh veliko
oduševljenje. Bonapart se je znal izvrstno Miniti
pred občinstvom. Kazal se je dobrodušnega,
iskrenega »meščana" in privrženca miru; držal
je z vsemi strankami, a z vsako govoril v nje-
nem duhu. Njega so podpirali Bara, Talejran,
novi minister Fušje in sorodniki. Josipina je
pridobila zanj uplivne osebe, celo Moroa; Lu-
cijan je delal v zboru peteriksto, kjer je bil
predsednik. In čez mesec dni po prihodu Na-
poleona Bonaparta na Francosko se je dogodil
18. brjumera (9. novembra) 1. 1799. velik državni
preobrat; odstranili so oba zbora peteriksto in
starejšim
Zarotniki so preživeli težke ure. Zbor pe-
teriksto je bil prenapolnjen republikancev, s ka-
terimi pa je sočuvstvovala vojska. Bernadot je
predlagal direktorij u, da zapre egipčanskega
begunca. Iznenada so bile 17. brjumera pregrade
prestolnice zaprte in pošta zaustavljena. Na
ulicah so se pojavili oklici Napoleona Bonaparta:
»Kakšno sem zapustil Francosko, in kakšno sem
našel! Tako se ne more naprej." V Tjulerijah,
v starejšinstvu, katerega večina je bila sestav-
60
Napoleon I.
Ijena od Bonapartovcev, je bila prebrana ovadba
o nekakšni zaroti, in na to se je sklenilo, da
se drugi dan preselita obe zbornici v Sen K!u,
a obramba podeli Bonapartu. Ta obramba pa
je pomenila vrhovno zapovedništvo nad vojsko
v prestolnici. Napoleon je pričakoval ta odlok
doma, obdan s sijajnim štabom. Rekel je, d h
je treba osvoboditi republiko »odvetnikov" —
in vsi so pohiteli v Tjulerije; a v Luksembur-
škem dvorcu je direktorij odstopil. 18. brjumera
je bilo postavljeno v vrtu dvorca 8000 grena-
dirjev. Toda v dvoranah je besnela opozicija,
posebno pri peterihsto, kjer so vsi prisegali, da
bodo branili republiko do smrti proti »dikta-
torju". Napoleon je pohitel v starejšinstvo ter
premrmral sopihaje: »Zarote . . . Vulkan . . .
Pravi vojak . . . Moji grenadirji ... Vi ste sami
zrušili ustavo." Od tukaj se je podal v zbor
peterihsto v spremstvu svojih generalov. Poslanci
so zakričali: »Živila republika! Proč s tiranom!"
Pograbili so ga za monduro ter ga suvali. Oma-
hovaje skoči na dvorišče in omedli. Zdajci pri-
biti Lucijan ter poprosi vojake, da rešijo svojega
generala »ubijavcev, podkupljenih od Angležev".
Vojaki so se podali s predsednikom peterihsto v
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	61
dvorano. Poslanci so se razbežali. Zvečer sta
oba zbora sklenila: direktorij se zamenjaj s
tremi konzuli republike — Bonapartom,
Sijejsom in Djukom. Nova oblast je izdala pre-
cej čuden oglas: »Revolucija je prenehala na
osnovah, s katerimi se je začela: ona je do-
končana. "
III. Prvi konzul. (1799—1804).
Bonapart je izpolnil komaj 30 let. Usodna
bolezen še ni strla razcveta sil. Pred nami stoji
novi Protej,ki ni še nikdar premagoval sveta
v taki meri kot vojak, državnik in vladar ve-
likega naroda. Ni Bonapart takrat zastonj go-
voril: „Le kralji lenuhi se debele v dvorcih . . .
Moji protivniki ne bi izgubili zastonj Časa, ko bi
se potrudili poiskati tukajle poduka." Razvil je
takrat tako obsežno delavnost, da so ga radi
nje nazvali »nenavadnim bitjem." V ta čas spada
tudi lastna njegova izjava o sebi: »Ko umrem,
bo ves svet izdehnil „uh!" In takrat ni še nič
prečilo neutrudljivega bistroumea. V njem so še
') Grški bog v podobi morskega starčka in preroka, ki se
je vedno spreminjal.
62
Napoleon I.
odsevali prikupljivi potezi mladosti, luči prosvete.
,,Noben monarh ni našel toliko pripravnosti k
podložnosti. Francoska izpolni zares nekaj ne-
mogočega, da mu pomore," govori neki očividec.
Vsi so se nadjali, da se začne ž njim doba miru,
da pokaže svetu obrazec notranjega ustroja ve-
likega naroda, ki je bil zatrt vsled revolucijo-
narne burje.
Zdelo se je, da Francozi niso zgrešili pra-
vega pota. Bonapart je zamenil vojaško monduro
z meščansko suknjo. Napisal je Jurju III., an-
gleškemu kralju, navdušen poziv za mir, a carju
Pavlu I. je ponudil Malto radi prijateljstva. Skle-
nil je celo trgovinski dogovor s severoamerikan-
skimi Združenimi državami, spoznavši v njih
mogočnega protivnika Angležev. In začelo se je
težavno delo urejenja razrvane Francoske. To
je bila doba Napoleona upravitelja ali
njegovega konzul s t v a. Takrat so se izvršile
preosnove, ki so odgovarjale po blesku njegovim
sijajnim zmagam, vendar pa so le-te preživele
po trajnosti svojih učinkov.
Takšnale je bila ustava VIII. leta, ki je
pripravljala prehod od republike k cesarstvu. Po
tej ustavi je Napoleon za prihodnjih deset let
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
63
imel biti prvi konzul ter si je na videz izvolil
še dva druga konzula, tovariša svoja, da bi za-
slepil prave republikance, češ da nima on sam
vse oblasti v svojih rokah. V resnici sta drugi
in tretji konzul bila samo svetovavca prvemu, ki
je edini imel pravico, da po svoji volji imenuje
državne uradnike in častnike. Vse imenitne dr-
žavne stvari je obravnavalo najprej državno sve-
tovavstvo, potem tribunat, a slednjič jih je mo-
ral odobriti postavodajalni zbor. V tribunatu je
bilo sto zastopnikov; vsak je moral biti star
vsaj pet in dvajset let; v postavodajalnem zboru
jih je bilo tri sto, najmanj po trideset let sta-
rih. Tribunat je pretresoval vladne predloge,
potem izvolil po tri govornike, ki so njegove
sklepe zagovarjali pred postavodajalnim zborom,
& ta jih je brez razgovora imel odobriti ali pa
ovreči. Narod francoski ni več odslej volil po-
slancev svojih, ampak je le določeval število
mož, katerim je zaupal. Izmed teh je tako zvano
„vzdrževalno starejšinstvo" prvemu konzulu na-
svetovalo sto mož za tribunat in tri sto za posta-
vodajalni zbor. Na isti način se je petina obeh
zbornic vsako leto ponovila. Pa tudi za druge
državne službe in časti je starejšinstvo prvemu
64
Napoleon I.
konzulu nasvetovalo potrebno število sposobnih
mož. Vzdrževalno starejšinstvo je bilo torej naj-
imenitnejše svetovavstvo. Štelo je osemdeset naj-
manj po štirideset let starih udov, ki so čast
svojo uživali do smrti svoje. Ko si je Napoleon
za drugega in tretjega konzula izvolil Kamba-
sereja in Lebrena, je imenoval začasna svoja
tovariša Sijejsa in Djukoa za starejšinca ter jima
naročil, naj mu skupaj s konzuloma nasvetujeta
može za starejšinstvo, ki se bode v prihodnje
samo dopolnjevalo, kadar kdo izmed njih umre.
Vse je bilo tako uravnano, da so v zbore, sve-
tovavstva in urade prišli samo taki možje, ki so
bili popolnoma vdani prvemu konzulu.
Ustava VIII. leta je bila le odpoved repu-
bliki. Samo radi pristojnosti so jo podvrgli ple-
bescitu ali narodnemu glasovanju, ki je dalo tri
milijone glasov za, a poldrugi tisoč proti. Na to
se je Napoleon dne 19. februarja 1800. preselil
v tjulerijski grad. Tudi oba druga konzula sta
imela stanovati v Tjulerijah; toda Cambasere se
je branil in rekel svojemu tovarišu Lebrenu:
„Nama se to ne spodobi. Napoleon bo hotel
imeti kmalu vso palačo le zase in potem se bo-
deva morala zopet seliti; bolje, da se niti ne
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
65
vseliva." Izkušeni mož je resnico govoril, saj je
vedel, da Bonapart tudi še s tem ne bode za-
dovoljen. In zares je že meseca avgusta 1802.
upotrebil nove zmage in od redarstva izmišljene
zarote, da je bil po predlogu svojih svetovavcev
izvoljen za dosmrtnega konzula, s pravico
določiti si naslednika ter s kraljevsko pravico
pomilovanja. „Glej, jaz sem na enaki višini z
monarhi!" je vzkliknil Napoleon Bonapart.
Ravno zdaj sred mira je Napoleon prese-
netil vse z novimi državljanskimi uredbami. Pred
vsem se je pokazalo kot največe njegoyo delo
državni zakonik Napoleona (meseca marca 1804.),
ki je sam dostaten, da ovekoveči njegovo ime.
Res je, tudi to je bila zbirka starih zakonov,
toda nenavadno priprosta, kratka, ki je pa ven-
dar obsegala vse življenje državljanov. V tem
zakoniku so bili učvrščeni stari temelji lastništva
in obitelji, a uvrstila so se vanj tudi tri načela
revolucije: uveli so razporoko in versko strplji-
vost, osebno svobodo in enakost vseh pred po-
stavo. Napoleon je imel pravico reči na otoku
sv. Helene: „ Moj a prava slava se ne nahaja v
40 dobljenih bitkah: Waterlo je izbrisal spomine
take zmage. Ali kar se ne bode nikdar iz-
5
66
Napoleon I.
gubilo iz pameti, kar bode večno živelo, to je
moj državljanski zakonik". Izvrševavee zakonika,
novo sodstvo, je tudi spominjalo na revolucijo
s prisežniki, odvetniki, mirivnimi sodnijami in z
nezavisnostjo sodnikov. Vendar pa so se tudi v
tem temelju narodne zavesti pojavili jače nego
sploh poprej poskusi samosilnega vladanja. Bo-
napart je kmalu sam začel rušiti svoj vzor, ko
je uredil nekoliko »posebnih" sodnij.
Take spremembe so se dogodile tudi pri
zakonodavni oblasti, ki se je zdaj delila na za-
sebni in državni svet, kjer je predsedal sam
konzul. V prvem so se razpravljala vsa vpra-
šanja o višji politiki ter potrjevale razsodbe se-
nata. Državnemu svetu je bila izročena strašna
moč, razsojati zmisel zakonov po zahtevi kon-
zula. Razpošiljal je po okrožjih svoje člane, ki
so spominjali na komisarje konventa: sam Bo-
napart jih je imenoval »tribune poleg vrhovne
oblasti". Senat,1) obdan z nenavadnim bleskom,
je postal orodje Bonaparta, kateri je imenoval
njegove člane ter dajal najpokornejšim med
njimi »senatorije" sinekure2) s plodnimi zemljami.
') Starejšinstvo.
2) Služba brez dela z bogatimi dohodki.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	67
Tribunat in zakonodavni zbor sta se podvrgla
»očiščenju", ter nista od zdaj nič pomenila v
zakonodavstvu.
V upravi se je slednjič kazal vedno bolj
vpliv samovladarstva. Usredotočila se je popol-
noma v rokah prvega konzula. Vsi činovniki so
bili njegovi slepi pomočniki. Sam Bonapart je
neprenehoma delal v svoji sobi in celo v po-
hodnem šatoru kot neutrudljiva previdnost dr-
žave. Izdaval je določbe skoraj za vse službe,
cital skoraj vse ministrske odloke, jih črtal in
popravljal na novo, prebiral celo vsa tuja poro-
čila, ter na nje pisal svoje opazke; načrtaval
je odgovore, dopise in napotke diplomatom ter
mučil svoje tajnike z narekovanjem. Razgovarjal
se je še posebej z ministroma zunanjih del in
redarstva, a tajniki so poročali vsak teden enkrat
pred njim.
Vsi ti ministri so bili le pisarji Bonapartovi,
jih je pogostoma menjal navzlic vsi njihovi
vdanosti. V prvih časih so bili ministri le spretni
pi'avoslovci. Na čelu jim je bil Talejran, ki
so ga smatrali v Evropi za prorokovališče di-
plomacije: takrat niso znali, da mu je Napoleon
delal sestavke ter narekoval glavna poročila.
5*
68
Napoleon I.
Le-to je bila desna roka konzula, kot boga
laži: „Jezik nam je dan, da skrijemo misli", je
govoril bivši škof in „kraljemorec". Takšen je
bil tudi minister Fušje, samo bolj pokvaren in
nagel; bil je izdajavee vseh vlad, katerim je
služil za obrambo. Napoleon je izvrstno poznaval
svoja dva junaka ter govoril: „Eden me brani
z desne, drugi — z leve strani." Bertje je kot
vojaški minister vzorno vodil vojaško upravo,
brez katere bi bili nemogoči pohodi Napoleonovi.
Prava zveza med ministri in prvim konzu-
lom je bil državni tajnik. „On je raznašal moje
odloke, mojo voljo po vseh straneh sveta", se
je izjavil Napoleon na otoku sv. Helene. Ves
čas je opravljal to službo zvesti, skromni in
spretni Marje: on jedini je znal zapisovati hitro
narekovanje svojega gospodarja ter bliskoma
proizvesti njegove bežeče misli, načarane po vo-
jaško kot praske na koščkih papirja. Na čelu
pokrajinske uprave so bili prefekti (predstoj-
niki) in mjeri (župani), katere je tudi obču-
dovala vsa Evropa radi spretnega izvrševanja
upravnih dolžnosti. ,,Le-to so majhni prvi kon-
zuli", je govoril o njih Napoleon. Pokrajinski
sveti so postali njih igrače. Tako se je razvila
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	69
brezobzirna centralizacija (središčna oblast)
— nova beseda za staro ali boljšo uredbo.
Takšno samovlado, ki ji ni bila enaka no-
bena po mogočnosti in redu, si moremo misliti
le še pri vojski. Revolucijonarni vzor oborože-
nega naroda je bil že podkopan po naboru, ka-
kor ga je izvrševal direktorij; Bonapart pa je
popolnoma spremenil državljana dobro volj ca v
vojaka s pomočjo žreba in zamembe. Stari vo-
jaki so se sami vračali v vojaško službo: tako
so se uredili junaški veterani »cesarske garde",
le ta ponos vojaške zgodovine. V častniškem
zboru so bili zastopani talenti iz naroda in mla-
dih plemičev. Takšna je bila »velika armada" —
350.000 izbranih in izvrstno oskrbljenih junakov,
ki so posvetili vse svoje življenje službi pod
rimskimi »orli" umnega zmagovavca. Vzdrževanje
te vojske je bilo vzorno: v to svrho je bilo ure-
jeno celo drugo vojaško ministerstvo za vo-
jaško upravo.
Velikanske, iznajdljive so bile namere za po-
speševanje gospodarskega stanja, kateremu se
je moral zaprav položiti nov temelj. Takrat niso
poznali proračunov, tratili so denar po meri po-
treb, prenašali račune iz leta na leto. Vrh tega
70
Napoleon I.
je direktorij zapustil bankrot: 18. brjumera ni
bilo nobenega kredita več, a v blagajni 150.000
frankov ter račun za pol leta neizplačane plače
nižjim činovnikom. Bonapart je pred vsem uredil
poleg ministerstva financ tudi ministerstvo bla-
gajne ali državni prigled. Toda najhujši fiškal1)
je bil on sam. Z brezobzirnostjo in odločnostjo
je zaščitil vsak državni novčič pred tatovi. Vsak
teden je pregledoval osebno izdatke ministrov ter
razglašal njih račune; ob enem se je trudil, da
uvede ravnovisje pri državnih financah s stro-
gostjo vojaške discipline. Pred vsem je bilo
treba urediti pobiranje dohodkov. Tukaj se je
pokazala vsa iznajdenost Napoleonova. Vpeljana
je bila pravilna uredba neposrednih davkov na
temelju katastra ali popisa imetka in s pomočjo
davčnih pobiračev izmed bogatinov, ki so vzeli
pobiranje v najem. Za posrednje davke je do-
ločil „akciz" (doklade), prirejene po ukazu iz
1. 1660. Kmalu se je začelo tudi ropanje po
Evropi. In finance so procvele, a ž njimi ob
enem tudi kredit. Napoleon se je držal vedno
pravila, ne delati novih dolgov; osnoval je celo
blagajno za odplačevanje starih. Mnogo koristi
') Odvetnik za državne doliodke.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	71
je donašala tudi .,francoska banka", ki obstoji
še dandanes. Banka je pomogla trgovini. Napo-
leon je izdelal tudi izvrsten trgovski zakonik,
uredil trgovske komore ter uvel še zdaj obsto-
ječo desetično vrednost, vzevši za osnovni te-
melj srebro. Ni mu bilo žal stroškov za urejenje
cest, prekopov, mostov. Pri tem je bilo iztreb-
ljeno tudi razbojništvo s pomočjo žandarmerije
in prefekturnega redarstva. Sicer pa je prečil
trgovino z zaščitno carino, naperjeno še posebej
proti angleški robi.
Zato se je obrtnost povzdignila nenavadno
hitro. Posebno lepo se je razvilo predilstvo,
tkalstvo in rudarstvo. Bonapart je, kolikor je
le mogel, podpiral učenjake pri novih iznajdbah.
Trudil se je na razne načine, da si steče pri-
vrženost pri meščanstvu, ali ni pozabil tudi
kmečkega ljudstva, pa seje vsled mnogih dobrih
določb začelo tudi kmetijstvo bolje razvijati.
Napoleon je izdelal tudi velikansko naselbinsko
osnovo. Toda pri tem podjetju je dobila nova
samovlada prvi udarec. Napoleon je vpeljal v
Zapadni Indiji robstvo — in črnci so se fiprli
na otoku San Domingo1) pod vodstvom odločnega
') Sv. Nedelja,
Napoleon I.
„Bonaparta črnih" Tusena Ljuvertjura. Z angleško
pomočjo so pokončali celo francosko vojsko in
osnovali republiko Haiti. Bonapart je nato zavrgel
svoje amerikanske osnove ter prodal celo Luizjano
Zedinjenim državam severnoamerikanskim.
Mogočna centralizacija, ki je bila potrebna
razrvani zemlji, je hitro povzdignila gmotni
napredek. Tega pa ne opažamo na duševnem
polju. Res je, vzniknile so tudi tukaj velike in
celo poučne zamisli, toda na tem uglajenem polju
so se hitro in jače pokazali osodni nasledki no-
vega državnega preustrojstva v Napoleonovem
duhu. Najtežavneje je bilo z verskim vprašanjem.
Cerkev je bila podobna razvalini. Nezaprisežena
duhovščina ali „nepokorneži" revolucije so se
borili s konstitucijonalnim duhovenstvom, ki je
priseglo na ustav; a obe stranki sta bili pro-
tivni deistom1); katere je bodril direktorij.
Zmešnjava pa je narasla še bolj, ker so dobili
svobodo veroizpovesti tudi protestanti, židje in
druge razne sledbe. In dasi se pod konec di-
rektorij a ni preganjalo več katoličanstvo, nego
se ga je narod celo oklenil iznovič, vendar ni
nobeden sočuvstvoval s papeštvom, ki je bilo
') Bogoverniki, Iti pa ne verujejo v božje razodetje.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	73
ves čas protivno Francoski: vse se je radovalo,
da se je država ločila od Rima vsled revolucije,
kije pokončala vsa izročila in cerkvene dogovore.
Zdelo se je, da bi moglo Napoleonu lahko
izpodleteti, ko je vzpostavil prestol sv. Petra kot
ostanek gospoščinskih pravic, katere bi morale
biti pa za vselej popolnoma zatrte po mnenju
francoskega naroda. Kar je svet presenetil
konkordat (dogovor), ki ga je sklenil prvi
konzul z novim papežem, dobrim miroljubnim
starcem Pijem VII. (1. 1801.) Vsled tega do-
govora je bilo na Francoskem vzpostavljeno ka-
toličanstvo, toda le kot vera „večine naroda".
Služba božja je bila svobodna, toda morala se
je ravnati po redarstvenih propisik. Škofe je
imenoval prvi konzul, papež jim je delil le ka-
noniško „investituro" ali cerkveno nameščenje.
Postali so neodstavni duhovni, ali z dovoljenjem
države. Vse duhovništvo prisega zvestobo vladi,
ter se obvezuje, poročati o vsem, kar bi izvedelo
škodljivega za vladarja. Papež prizna cerkveni
imetek, ki je bil cerkvi vzet po revoluciji, kot
last novih posestnikov. Prvi konzul dobi v cerkvi
vse pravice poprejšnjih kraljev, a sam prizna
svetovno oblast rimskega papeža. Se več. Bo-
74
Napoleon I.
napart je kar sam brez papeža izdal ustrojne
propise katoliškega bogočastja, vzevši jili deloma
iz določb 1. 1682., iz te znamenite listine svobod
francoske cerkve. Po teh določbah je bilo vladi
dovoljeno mešati se celo v cerkvene dogme.
Cerkvene zadeve so prišle takrat sploh pod
oblast višjega redarstva, kakor so sklenili v
vladarskem svetu.
Francozi so takrat imenovali novo duhovščino
»duhovščino redarstva". Sam Bonapart je prispo-
dobil svojo duhovščino z žandarmerijo ter tako-ie
tešil nekega prijatelja svobode: „To je cep verstva,
ki bo čez petdeset let izginilo na Francoskem."
Dobivši cerkev v svoje roke, jo je začel negovati
kot čvrsto in pravo oporo države. Ni žalil de-
narja niti počasti za duhovščino ter vzpostavil
stare cerkvene obrede. V tem času so bili od-
pravljeni republikanski prazniki, a deistom so
vzeli cerkve. Cerkveni prazniki so postali zopet
nedelje ter velika noč, binkošti, vnebohod Marije,
vsi svetniki in božič, vse druge je konkordat
za Francosko odpravil. Tudi je bilo sklenjeno,
da se tudi brez vladnega dovoljenja na Fran-
coskem ne sme razglasiti nobeno papeževo pismo,
in da ravno to velja tudi sploh za vsako do-
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
75
pisovanje in občevanje med francoskimi cer-
kvenimi pastirji in med rimskim papežem. Na-
posled je Pij VII. odpustil vse grehe, katerim
je bila vzrok velika revolucija; a na veliko noč
dne 18. aprila 1802. je bila v Parizu velika
zahvalna služba božja, katere se je prvi konzul
udeležil v največjem sijaju svojem. Seveda je
ta konkordat razburil republikanski narod, po-
sebno razumništvo, člane državnih zborov in celo
najbliže tovariše Napoleonove v vojski. A glavno
je bilo — žandarmerija v talarjih se je pokazala
kot izvrstna četa telesnih stražarjev. Saj se ve,
da je bila po konkordatu utemeljena svetovna
moč papežev, a pravica nameščenja duhovnikov,
to njih glavno orožje, je privelo cesarja Hen-
rika IV. v Kanoso.
Lažje je bilo urediti prosveto naroda.
Že 1. 1802. je bil izdan celi odgojni propis po
osnovi konventa. V srednjih šolah ali licejih je
bila določena stvarna naobrazba z novimi jeziki;
nad njimi je bilo urejenih do deset posebnih
zavodov, pred vsem za točne in poskusne nauke.
Toda propise konventa so izpremenili po novem
duhu. Vzgojeslovje je postalo le stvar skrbne
vlade, ki je določevala šolsko življenje do po-
76
Napoleon I.
tankosti. Vse je bilo urejeno le za razvitek
posebnih praktičnih znanosti. Na visoki šoli je
bil zaprt oddelek, kjer so se do zdaj gojili po-
litični in modroslovnonravstveni nauki. Srednje
šole pa so bile prenapolnjene s častniki in du-
hovniki ter so bile deloma podobne kosarnam,
deloma pa jezuitskim zavodom. Na poduk devojk
niso niti mislili. Za množico je smatral Bonapart
vero kot najbolj potrebno stvar: „Misel revolucije
o brezplačnem poduku se mi je zdela »domišljija".
Svoboda tiska je bila omejena; izhajalo je osem
časopisov, ki so imeli 18.000 naročnikov, toda
tudi le-ti so dobili ukor, ako niso bili naročeni
na „Monitera", ki je bil uradni list. Rokopisi
so se predlagali redarstvu pred tiskom. Kot
pisatelja sta bila izključena iz tribunata Konstau
in Šenje ter izgubila ob enem pravico pisatelje-
vanja. Gospa Stal je bila pregnana iz Fran-
coskega radi nekoliko besed, izgovorjenih v
svojem salonu. Bonapart je celo zahteval od
Angležev, da bi mu izdali zasramovavce, ki so
ga napadali in črnili.
Storiti tako mnogo v štirih letih v takem
duhu in še sredi najtežavnejših vojaških podjetij
je bilo mogoče le pri tedanjih okolnostih fran-
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
77
coskega društva. S početka so prevladovali
seveda še povsodi nazori nove prosvete in re-
volucije, a med naobraženimi se je našlo mnogo
ljudi stalnih političnih nazorov, in še, celo tako
odločne žene, kakor je bila gospa Stal. Tribunat,
v katerem sta sedela Karno in Lafajet, se je
seveda tudi še nazival »zaščitnikom svobode".
Njegov vodja je bil ljubimec gospe Stalove,
Konstan, ki je rekel, da bode brez neodvisnosti
tega zbora nastalo »molčanje", katero bode
slišala vsa Evropa. Proti konkordatu so bili vsi
višji uradi in celo osebni prijatelji Bonapartovi.
Slišalo se je mrmranje tudi v vojski, posebno
pri ranjski armadi, pri Morou, ki je preziral
milosti protivnika svojega ob istem času, ko se
je tudi Karno selil iz domovine. Delale so tudi
domoljubne stranke. Ustavoverci so se zbirali
v salonih gospe Stalove in krasotice Rekanje.
Najbolj se je bal Bonaparte jakobincev, dasi-
ravno niso bili oni najnevarnejši protivniki nego
rojalisti, ki so bili v zvezi s samo Josipino,
ker se je le-ta bala že takrat razporoke. Pod-
pirani s tujimi bajoneti in angleškim zlatom so
se le-ti osvetili koncem leta 1800. s »peklenskim
strojem" — s steklenico smodnika, ki je skoraj
78
Napoleon I.

pokončala prvega konzula, ko se je vozil v gle-
dališče. Njim se je približevalo tudi vojaštvo
pod vodstvom Pišegrjua in Bernadota. Pišegrju
je prispel tajno v Pariz, da bi podprl Kadudaljev
upor, ki so ga zasnovali Angleži v Vandeji.
Toda Fušje je pokončal oba uporneža.
Kmalu pa so prenehali upori in tudi opozicija
se je pomirila. Bonapart je s početka ugajal
republikancem, potem pa jih je začel izganjati
ali jim na tilioma glave sekati kot zanesencem;
vsled tega je bil razpršen tudi krožek gospe
Stalove. A zaporedoma so se sipale milosti ro-
jalistom kot ljudem, ki so se privadili že na
podložnost. Izseljenci so se vračali trumoma;
nadomeščal se jim je izgubljeni imetek ter dajale
tudi državne službe.
Večina pri plebiscitu o dosmrtnem konzulatu
je pripadala rojalistom: le-ta plebiscit je tudi
dokazal, da se je Bonapart o d delil od
ljudi iz 1. 1789. Bonapart je pripisoval celo
peklenski stroj jakobincem, samo da jih more
izročati vojaški sodbi. Tedaj je bila tudi že
najbolj nevarna ranjska vojska odpravljena na
otok San Domingo, a njen zapovednik Moro je
bil izročen sodniji, češ da je sodeloval pri zaroti
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
79
Kadudaljevi, ter je moral oditi v Ameriko. Tako
so bili pokončani zanesenei. Toda bilo je po-
trebno zastrašiti tudi rojaliste, a glavno — raz-
biti njih starega malika: in začela se je huda
borba proti Burboncem, posebno proti vojvodi
Angjenskemu, zadnjemu potomku rodovine
Konde, ki pa naročito ni odobravala zarote Ka-
dudaljeve. Le-ta mladi princ se je zabavljal z
ljubezenskimi dogodki in z lovom v Badenu na
francoski meji. Francoski dragonci so ga ujeli
ter pripeljali v Vensen, kjer je bil ustreljen
(meseca marca 1804.), čeravno se je prepričala
vojaška sodnija, da on ni sodeloval pri zarotah.
Bonapart je imel prav le v eni stvari: vojvoda
Angjenski je postal takrat nada rojalistov, mesto
bratov Ljudevita XVI. Talejran in Fušje sta
svetovala, da se preneha s progonstvi radi zarot.
Napoleon pa je še pred smrtjo opravičeval smrtno
kazen vojvode Angjenskega.
Taka krivična sila je pokončala tudi že
brez tega razrvano društvo. Junaki opozicije so
obmolknili kot vodje brez vojske. Okoli njih so
se zbirali sicer privrženci prosvete, toda le ljudje,
ki so izgubili že voljo vsled utrujenosti izvečine
pri burni revoluciji. Za take ljudi, ki so mislili
80
Napoleon I.
le na mirno življenje, je bil pravi mogočni ab-
solutizem le dobrota. Tudi delavstvo je bilo
veselo reda, ker si je moglo steči svoj dom, in
ker ni trebalo dajati vojakov; posebno pa še
radi tega, ker je bilo prepričano, da ga bode
branil „kaprolček" plemenitih razbojnikov. Tudi
novo meščanstvo je pozdravilo nastop nove dobe,
ker je novi gospodar precej odpravil progresivni
(postopni) davek. Vojne so bile zlato dno za za-
lagovavce in burzijance; a razkoš v Tjulerijah je
podpirala bogate obrtnike. Slednjič so se pri-
družili tudi priviligirani, ki so se poslužili glav-
nega sredstva robske udanosti.
Cez leto dni je društvo postalo že neza-
vedno. Senje je takrat rekel: „Naše vojske
so se bile deset let, da postanemo državljani,
a mi smo se kar naenkrat spremenili v pod-
ložne!" Ko je bilo proglašeno dosmrtno kon-
zulstvo, so ukrasili zakonodavno zbornico s kipom
zapovednika francoske vojske. Na dan Napole-
onovega godu (15. avgusta) je bil Pariz raz-
svetljen s čarovnimi črkami N. B. (Napoleon
Bonapart.) Vsaka opozicija je prenehala. Vse
je molčalo, ko je konzul očiščeval tribunat, in
ko se je tukaj omenilo vprašanje o cesarstvu,
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	81
je pri tem edini Karno pokazal svojo republi-
kansko dušo; ostali tribuni so prispodabljali Bo-
naparta s Karlom Velikim ali celo s Herkulom.
Na taki podlagi se je hitro preporodil svet
starega reda do malenkosti — do obleke in
do »gospoda" mesto »državljana". Prisiljena
vdanost je nadvladala vse. V književnosti seje
osnoval krožek nravoslovcev, podpiran po Josipini;
začel je napadati brezbožnike in sloboduhe. Iz
tega krožka je izšel »Genij krščanstva" Sato-
briana (1802.) — pravi evangelij privržencev
starega reda. Zaporedoma se je razcvetalo pes-
ništvo v oblikah poprejšnjih izbornili književnih
proizvodov; tudi v umetnosti se je pokazal na-
predek v istem zmislu. Le-ta prelom z demo-
kracijo in republiko je bil zapečaten z uteme-
Ijenjem reda »počastne legije". »S takimi zani-
cevanimi ropotci je mogoče vladati ljudi!" je
rekel Bonapart; in ni se prevaril. Povrnitev k
staremu redu se je izražala očitno tudi v živ-
ljenju v Tjulerijah. Ko je dobil Bonapart šest
bilijonov frankov za svojo osebo, si je uredil
Pravi vladarski dvor. Tukaj so se videle vlasulje,
razšiti kaftani1), dvorjaniki in izseljenci, zaslišbe,
') Turško oblačilo.
6
82
Napoleon I.
lilinjeve šege in navade in bleski balov. In sredi
tega zunanjega veselja in razkoši srečnežev so
se razvijale drame korzikanskega seljana. Zvita
sestra Napoleonova Karolina, kije nadkriljevala
z odločnostjo svojega moža Mjurata, je spletkarila
pri zapeljevanju. Z njo je tekmoval spletkai
Lucijan, katerega so morali slednjič pregnati
iz Pariza.
In vse to raznovrstno življenje se je raz-
vijalo sred trajnih vojn. Le-te so bile potrebne
da se utrdi konzulu poverjena oblast in pa kol
zahteva zgodovine: bile so pravo nadaljevanj«
poprejšnjih- dogodkov. Vojno so izzvali predrzni
odgovori Angleške in Avstrije na mirne predlog«
Napoleona Bonaparta. Obe ti državi sta računali
na slabo stanje Francoske posle zmag Suvo-
rovih. Bonapart je imel zares manje sil, ali m11
je zato vojska bila izvrstno izurjena in urejena
In on je prehvapil Avstrijance z iznenadnin
prehodom čez Alpe, dostojnim Hanibala in S«'
vorova. Meseca junija 1. 1800. je zadel Bona
part pri vasi Marengo na vso moč sovražnik8
ter bil s početka premagan po njihovi mnog"'
številnosti. Njega je rešil nekoristoljubni Dezj4
ki je prišel sam s svojo divizijo na pomoč toi
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
83
varišem, ko je začul streljanje. Pri drugem spopa-
du so bili Avstrijanci odbiti in izgubili bitko. Bona-
part je veleumno porabil to zmago ter se pokazal
ravno v tem velikim bojnikom. Zmaga pri Marengi
mu je dala nepremagljivo vlado nad Francosko. V
istem času je plemeniti Moro ravno tako umno voj-
skoval z Avstrijanci na Nemškem: njegov podvig
pri Hohenlindenu je ena najsijajnejših zmag ravno
takrat začetega XIX. veka. Sam Bonapart je pri-
znal, da gaje prekosil njegov tekmec. Moro je pri-
silil Franca II. na 1 i n v i 1 j s k i mir (meseca fe-
bruarja 1801.) Vsa Rajna je postala zdaj meja
francoska; Toskana je postala zdaj kraljevina
Etrurija, katero je dal Bonapart za zasmeli ne-
kemu na pol bedastemu španskemu Burboncu,
dobivši zato Parmo, Elbo in Luizijano.
Se nikdar ni bila Francoska tako mogočna.
Nemčija in Italija sta prišli pod njen vpliv;
tam so se duhovne vlade spremenile v posvetne,
"'kaj so se pa legatstva in Modena zedinila z
%ursko republiko. Dasi so ostali papež v Rimu
ln Burboni v Napolju, je postal vendar le sv.
0ce podložen Bonapartu, a Ferdinand IV. je
sPrejel njegove čete v Tarent ter zaprl Angle-
žem svoje luke. Potem je predobil Napoleon
6*
84
Napoleon I.
Prusijo na svojo stran ter postavil na Španskem
njemu vdanega ministra Godoja. Iberski polu-
otok je tudi zaprl svoje Inke Angležem. Slednjič
je Bonapart podnetil carja Pavla I., da zahteva
zase Malto od Angležev; le-ti so se pa uprli, na
kar je car vzpostavil proti njim zvezo s Skan-
dinavijo in Prusko, ki je tudi zasela Hanover.
Tako se je pripravljal smrtni udarec zakle-
temu pomorskemu sovražniku Francoske. A An-
gleška je že brez tega čutila vse strahote tega
biča, kakor je bila borba z veliko republiko. Si
bila lahka zmaga niti na morju, posebno v borbi
s Holandci: tukaj je bila angleška mornarica
celo premagana, a pri nekem takem boju je iz-
gubil Nelson roko. A na suhem so se vsi bri-
tanski milijoni razsuli, služili so celo takorekoc
protivnici Francoski v proslavo. Oholi Džon Bulj1)
se je začel bati celo za svoj dom. Njegovemu
trdoglavemu ministru Pittu se je težko zdelo,
kako je vojna pokončevala na Angležkem vse
temelje blagostanja, ki jih je ravno on položil
s tolikom trudom. Trgovina je nazadovala; tr-
govci so propadali; banke se rušile; papirnate
vrednosti se znižale do 50%; državni dolgo^
Angleži.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
85
so narasli na dvanajsto milijardo. Ker je imela
Angleška slabo vojsko z neveščimi častniki,
ki so bili pravi prepirljivci, je morala država
plačevati ogromne podpore žejnim članom zaveze
na suhem. Vrh tega je zmanjkalo zlata, ter so
angleški državni papirji tako pali, da je bila
država prisiljena prijaviti prisiljeno ceno za listke
svoje banke. Papirnati denar je ostal do konca
vojne, kar je prisililo celo Pitta, da je jemal
na posodo in nadoplačeval. Kedno so sledila
vsako leto zunanja posojila, potem pa težke do-
Uade. Slednjič je posegel Pitt celo za dohodar-
stvenim in postopnim davkom, ki je bil tako
mrzek bogatinom, dasi se je sicer minister
trudil, kako bi sicer ugodil velikim posestnikom.
Bo gatini in plemiči so po navadi zvalili breme
davka na siromake, kakor povsodi, pri tem pa
so bogateli zalagavci in bankirji. Narod je pro-
padal v siromaštvo. Enkrat je množica celo raz-
bila stekla na kočiji kralja Jurja III. ter kri-
čala: „Proč s Pittom, z vojno in lakoto!" Celo
med mornarji so izbruhnili upori radi glada, ker
niso dobivali redovite plače, a vrh tega so jih
zapirali v nekakšne kletke skoz celo leto ter jih
bili s „korbačem z devetimi repi". Enkrat so
86
Napoleon I.
se pojavili na ustju Temze na ladji z rdečo za-
stavo „ploveče republike". Tiho nezadovoljstvo
je zavladalo v množicah, a na Irskem je bilo
vse gotovo za splošen upor. A Pitt se je vsako
leto bolj podajal samosilstvu, kakršno je vladalo
v ostali Evropi. Bila je odstranjena postava
„Habeas Corpus";1) bila so zabranjena društva,
shodi, čitalnice; preganjali so pisatelje, tiskarne
in časopise. Tako se je za Angleže začel novi
vek z vsemi sredstvi nazadnjaške vlade, s finan-
cijalnim bankrotom in z lakoto po celi zemlji,
z zverstvi na Irskem, z milijardami krivih ban-
kovcev in z množino vohunov in podpihovavcev
na Francoskem — z eno besedo: z gospodar-
skim, političnim in nravstvenim bankrotom. Se
več. Angleška je izgubila svoj čar v Evropi:
postala je neke vrsti gusarska država. Angleži
so zaprli luke, napadali pribrežne prebivavce,
bogatili se s trgovskim plenom celo na račun
neutralnih držav. Zaseli so za vselej Malto ter
razpolagali z Egiptom po svoji volji. Zavladavšiv
Sredozemnem morju so se vrgli na severne vode
in tukaj so se osramotili še s tem, da so &
') Postava, po kateri je zagotovljena vsakemu Anglež1
osebna svoboda.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	87
okrutno bitko pri Kopenhagenu prisilili Dance,
da so se odrekli oborožene zveze proti njim.
To je izzvalo nezadovoljstvo cele Evrope in celo
v Zj edin j enih državah severoamerikanskih, ki
so radi tega pristopile k oboroženi zvezi. In ko
je Pavel I. iznenada umrl, se je njegov nasled-
nik Aleksander I. pomiril • z Angleži, ter celo
sklenil zavezni dogovor s Francosko.
Bonapart je čutil, da je prišla vsa Evropa
v njegove roke za obračun z Angleško. Povsodi
od Nemčije pa do Portugalske so stali oddelki
njegove vojske; vse obale od Baltika do Atlan-
tika so se podložile njemu. Od vseh strani se
je stekal denar v njegovo bojno blagajno; v
proračunu Francoske je nastala nova stavka:
»zunanji dohodki", to so one stotine milijonov,
katere so jemali Francozi v mirnem času ne
samo od premaganih nego tudi od zaveznih
narodov. Bonapart se je že pripravljal, da na-
pade nepokorni angleški otok: stala je že mno-
žina prevoznih ladij za „vojsko bulonjskega ta-
bora." Angleška se je udala: sledil je amienski
mir (meseca marca 1802.) Francoska je od-
stopila le Jonske otoke, ki so se precej spre-
menili v republiko Sedemerili otokov. Angleška
88
Napoleon I.
je povrnila Egipet sultanu, Malto Ivanovcem, a
Francozom vse osvojitve na morju.
Vse se je razveselilo. Francozom je bil
zdaj Bonapart, ko je sklenil mir, pravi Henrik IV.1)
Toda Napoleon je videl dalje od drugih. Ni
zastonj govoril: „Med starimi monarhijami in
novo republiko bode trajala vedno bojna pri-
pravnost." In sovražniki so ga izzvali zares na
strašno borbo. Angleži so kričali, da je amienski
mir učvrstil nestrpljivo nadvlado Francoske v
Evropi ter niso niti nakanili odstopiti Malto.
Oni so vzdrževali izseljence in podpirali v Parizu
nove zarotnike. Angleško časopisje je izlivalo
potoke blata na »potomka revolucije". Končno
je Jurij III. zahteval od Napoleona, da prepusti
Malto Angležem, zapusti Holandijo in Švicarsko
ter vzpostavi sardinskega kralja. In Angleži so
začeli vojno, preden so jo napovedali (meseca
maja 1803.), ko Napoleon ni imel še nič goto-
vega. Toda Francozi so v istem času stopili v
Hanover2), in Bonapart je prodal Luizijano Ze-
dinjenim državam, kar je dalo povod vojni med
njimi in Angleži. Francozi so odločno podpirali
') Francoski narodni kralj (1589—1610).
*) Ta nemška pokrajina je liila takrat Angleška.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	89
svojega konzula, navdahnjeni z nenavadno za-
vistjo proti oholim Angležem.
Toda Angleška je dobro razumela, kako
more spremeniti svojo borbo s protivnico v ev-
ropsko vojno. Pomogel jej je pri tem sam Bo-
napart. Domišljal se je, da se mu ne sme no-
beden ustavljati ter je začel preustrojevati Ev-
ropo. Zatrl je povsodi ostanke gospoščinskih
pravic ter uvajal novi zakonik. Tako seje počasi
udomačil red. V batavski (nizozemski) republiki
je postavil Napoleon za „regenta" (vladarja) svo-
jega ljubimca Ljudevita. Cisalpinska republika
se je spremenila v italijansko na čelu s pred-
sednikom, ki ji je bil s početka sam prvi
konzul. Tudi v republiki Liguriji in Luki je
postavil za predsednike svoje ljubimce, aPjemont
je spremenil v šest francoskih okrožij. Bonapart
sam je postal veliki predsednik helvetske (švi-
carske) republike ter branil ljudsko stranko proti
plemiški; a okrožje Vališ, važno v vojaškem
pogledu, je bilo proglašeno za republiko pod
zaščito Francoske.
Končno je bila preustrojena tudi Nemčija;
Habsburgovce so iztisnili iz nje popolnoma; bile
so pokončane tudi njihove opore — duhovni
90
Napoleon I.
knezi in državna mesta, a ojačali so se prijatelji
Napoleonovi — knezi južne Nemčije, pa Pruska.
Od mnogoštevilnih neodvisnih državic v bivšem
nemškem cesarstvu jih je ostalo nedotaknjenih
do 50 večih in 6 svobodnih državnih mest. »Šte-
vilo izb ornih knezov je naraslo na 10. Takšna
je bila ta glasovita „sekularizacija", ki je bila
ob enem završetek cerkvenega razkola, brani-
borske politike in westfalskega mira. To osnovo je
sestavil že Sijejs 1.1795.; a zdaj je prešla v dobe-
sedni prepis Talejrana. Meseca februarja 1. 1803..
so to osnovo proglasili pod naslovom »protokola
državnega zbora". A ko se je sestavljal ta za-
pisnik, so nemški državni knezi polnili Talejra-
novo predsobje, ugajali njegovim podvornikom,
nosili po rokah njegovega psička ter pozabivali
na njegovi mizi dragocene tabakere s cekini.
A sam Napoleon je razglasil poročilo svo-
jega opravnika na iztoku, kjer piše: „Zdaj bi
bilo dostatno 6000 Francozov, da še osvoji iz-
novič Egipet". In eden njegovih generalov je
že bunil prebivavce v Indiji. Kmalu potem je
pokazalo tudi ubojstvo vojvode Angjenskega,
kako dolge roke je imel Napoleon Bonapart.
Že takrat je rekel: „Naj poznajo sovražniki
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
91
mojo politiko, za kaj sem sposoben, pa me bodo
pustili v miru!" Kmalu potem se je pojavilo
državno časopisje z dvoglavim orlom na čelu.
Manjkala je samo še krona. Če se povišanec,
ki je pogubil princa Burbona, ni mogel nazvati
kraljem, je bil zato tukaj naslov imperator a
(cesarja), ki je pripadal nekdaj polkom Julija
Cezarja. O tem so se že zdavnaj razgovarjali
podložni prvega konzula, posebno redarstveniki.
Za časa pravd proti Pišegrju in Morou so se
pojavile činovniške vdanostne izjave namenjene
Napoleonu Bonapartu. Po tem je prosil senat,
navdahnjen po Fušjeju, »velikega človeka", „da
ohrani sinom, kar je storil za očete". Prvi konzul
je obljubil, da bode rasmišljal: v prošnji sta-,
rejšinstva še ni bilo imena »imperator". Tedaj
se je zagrozilo zakonodavcem, »da se bode z
nestrpnostjo vojske dovršila revolucija, kar bi
morale sicer izvesti državljanske oblasti." Sled-
njič se je tudi starejšinstvo izjavilo v korist ded-
nega imperija (cesarstva) ter izrazilo ob enem
željo, da se ohranijo koristi revolucije, pravice
in svobode naroda. V maju 1. 1804. je bil ogla-
sen sklep starejšinstva, ki je obsegal »ustavo
XII. leta" — šesto od početka revolucije: re-
92
publika se je poverila imperatora (cesarju) „z
dedno pravico". Bonapart je na to sprejel naslov:
Napoleon I. »imperator Francozov", dasi se je
ime republike poveličevalo še tri leta potem.
3 Va milijona glasov je bilo oddano pri narodnem
glasovanju za ta predlog, a proti le 2V2 tisoč.
2. decembra se je zvršilo kronanje, ki je spo-
minjalo na dneve kralja — solnca Ljudevita XIV.
Napoleon se pa pred kronanjem vendar ni hotel
pričestiti, ker se je bal otrova laških višjih du-
hovnikov; zato se je pa takrat, dasi tajno, po-
ročil z Josipino. Obred kronanja je obavil sam
papež Pij VII. v nadi, da dobi povrnjen Pipinov
dar1); toda dosegel je samo, da se je vzpostavil
gregorijanski koledar; takrat so bili pregnani tudi
jezuiti iz Francoske. Pol leta kesneje se je dal
Napoleon kronati v Milanu za italijanskega
kralja.
IV. Cesar. Borba za svetovlado. (1804-1807.)
Kot cesar je začel Napoleon še hitreje ži-
veti. Nekaj posebnega je bila njegova neutrud-
ljiva delavnost v razcvetu njegovih sil in sreče
') Papeževa država.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
93
do 1. 1808. Takrat se je vršilo med .skoraj ne-
prestanimi pohodi neprenehljivo delo notranjega
preustrojstva francoske države. Toda to delo se
je moglo dokončati le počasi, a v njem tudi ni
bilo sploh prave izvirnosti: razvijal se je le ve-
ličanstveni stroj konzulstva. Na ta način bi se
bilo povrnilo vse k stari samovladi, da se niso
že poprej iztrebili do kraja ostanki gospoščinskih
pravic.
»Stari duh v novi obliki se je pojavljal očitno
v Tjulerijah. Sam cesar se je zval po milosti
božji" ter dobival 25 milijonov frankov na leto.
Prišli so na dan ^francoski princi" in „dame";
njim so se pridružili „ veliki svetovavci" in „ve-
liki služabniki cesarstva", med njimi 16 maršalov.
■Soproga, mati in sestre so dobile posebne dvore
s sijajnim dvorjanstvom. Vse je bleščalo naslo-
vov: „ visokost, presvetlost, prevzvišenost"; sama
Josipina ni imenovala svojega moža drngač ka-
kor „vaše veličanstvo" in B vladar"; tndi bratje
se niso smeli sesti v njegovi prisotnosti. Nad
vse so se gojile tnkaj navade po strogih pra-
vilih Ljndevita XIV. Pokazovale so se na vseh
plesih, maškeradah, lovih, gledališčnih predstavah,
posebno se pri slavnih zaslišbah, kjer se je zbi-
94
Napoleon I.
ralo do 200 odličnih oseh, v prisotnosti vsega
državniškega zbora. Slikovite in veličastne so
bile tudi cerkvene službe božje na take praz-
nike, ki so bili določeni z ukazi, kot dan ne-
znanega laškega svetnika Napoleona in prva
decemberska nedelja kot obletnica kronanja ter
zmage pri Slavkovu (Avsterlicu). Ravno tako si-
jajno se je predstavljalo cesarstvo za mejo:
francoski poslanec v Petrogradu je dobival na 1
leto 800.000 frankov.
Vse je dobivalo »cesarsko" obliko: celo
sestre republike so se spreminjale v kraljestva,
In počasi je cela vladarska rodovina Napoleo-
nidov zasela prestole Evrope. Cesar je oženil
brata Jeromina s princeso wiirtemberško, pastorka
Evgenenija pa s princeso bavarsko. Tako je
prišel Napoleon po svojem bratu v rodbinstvo
z vladarji Evrope. Trebalo pa je stopiti ž njimi
tudi v krvno zvezo, ker Josipina ni imela otrok.
Deset let se je boril Napoleon proti misli o
razporoki, na kar so ga silili sorodniki, politi-
čarji, slednjič skoraj ves narod. Ko je bil na
vrhuncu svoje moči, je snubil najprej sestro
ruskega carja Aleksandra I., Katerino Pavlovno.
Ko je bil tukaj odbit, je prisilil Franca II., da
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
95
mu je dal za ženo svojo hčer Marijo Luizo
(1. 1810.), kije komaj izpolnila 20. leto. Josipina
je odstopila le posle dolgotrajnih muk; umrla
je štiri leta kesneje v svojem letnem gradu
Maljmesonu. Leto posle svatbe je porodila Ma-
rija Luiza cesarju sina, katerega je nazval rim-
skim kraljem.
Začela se je tudi sprememba in zboljšanje
državnih uredeb, posebno posle zmage pri Til-
zitu, ko se je zmagovavec povrnil v Pariz v
polni slavi. Zakonodavni zbori so se spremenili
v tajne odbore, napolnjene s princi in starimi
svetniki. Zasedalo se je redkokdaj, a še manje
govorilo in razpravljalo; 1. 1811. so obsegali za-
pisniki 11. zasedanja komaj 59 strani, a L 1812.,
sploh ni bilo zasedanja. Na te zakonodavce so
prešla tudi dela tribunata, ki je bil razpuščen
kot »ostanek upornega in demokratičnega duha".
Vse zakonodavstvo se je vršilo od zdaj posre-
dovanjem dekretov ali sklepov senatovih, ki jih
je narekal po navadi cesar sam. To se je po-
kazalo posebno pri kaznenem zakoniku, ki je bil
izdelan po vzorcu onega iz 1. 1670., dasi so bili
v njem po zahtevi Napoleonovi pridržani po-
rotniki in obramba. Sodnije so postale cesarske;
96
Napoleon I.
sodniki pa niso bili več neodvisni, da se tako
rešijo republikancev. Mirivne sodnije so bile
omejene po redarstvenib in drugih posebnih
sodnijah. Uredilo se je tudi upravno pravosodje,
kjer so činovniki sodili sami sebe. Uprava je
bila zboljšana s tem, da so povečali sijaj po-
kornih ministrov, od katerih ni dobival na leto
nobeden manje od 200.000 frankov, a povečali
so moč tudi prefektom in mjerom. Redarstvo je
dobilo posebno ministerstvo. Vohunstvo se je
razvilo do tega, da so posebni starejšine zasle-
dovali činovnike celo v provinciji. Odprli so se
tudi zapori za državne prestopke. Toda cesar
je skrbel najbolj za bojna sredstva in vojsko ter
finance. Cesarstvo se je začelo skoraj z bankro-
tom, a 1. 1811. je imelo poldrugo milijardo iz-
datkov. Ko je Napoleon snoval še kot konzul
finančne uredbe, je še posebej zboljšal nadzor
in dačno znanje, po katerem se je uvel davek
od soli in duhana. Pod konec svojega vladanja
je pobiral davke že pol leta naprej ter zvalil en
del izdatkov državne blagajne na občine. Vendar
pa je bil glavni vir dohodkov še vedno vojna.
Nastala je »zakladnica vojske" od prisilnih dač,
rubežen, podatkov v pridelkih, zaseženih stvari.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
97
Tukaj se je nahajalo 1. 1810. za 755 milijonov
frankov premičnin in toliko nepremičnin, da se
je dobivalo od njih na leto 40 milijonov fran-
kov. Ta denar se pa ni rabil samo za vojsko
nego tudi za vdanejše državne činovnike in tudi
za staro plemstvo, ki je ubožalo. L. 1810. se je
potrošilo 29 milijonov za miloščine, ne všfevši
slučajnih podarkov, katerih tudi ni bilo man je;
ostalo se je potrošilo na pokritje primankljeja,
ki se je začel z vojnami. Za račune samega
cesarja so uredili posebni oddelek financ pod
naslovom: „podarki krone, zasebna posestva,
deli princa in princes." Semkaj so spadale
zemlje in dvorci vladarjev, darovi, dedščine,
kupi, vsega več nego 30 milijonov frankov.
S takimi sredstvi je začel cesar odločno
pospeševati gospodarski razvitek države. Postavil
je ministrstvo za trgovino in obrtstvo (leta
1811.); izdali so praktični trgovski ustav (1. 1808.),
predelan po ukazih iz 17. veka. Ni se jim žalilo
sredstev za izboljšanje kmečkega gospodarstva:
osuševala so se močvirja, varovale šume, razširili
travniki. Začeli so sejati in saditi pridelke na
istem polju vsako leto mesto vsako tretje, ali
so zato pospeševali plodnost tla z gnojem; pesni
7

98	Napoleon I.
sladkor je nadomestil trstovec, bilinsko olje
se je začelo izvoziti v inozemstvo, kakor tudi
vino in živina. Z gojitvijo španskih ovac me-
rinovk se je utrdila tudi suknena obrtnost. Tudi
pri kmetu seje opažalo neko blagostanje. Toda
glavno zanimanje je bilo za obrtnost: na tem
polju se je morala Francoska boriti z Angleško.
L. 1811., ko se je pripravljalo za ruski pohod,
je bilo izdano 20 milijonov frankov „za podporo
trgovine." Uvele so se stalne izložbe; tovarnar-
jem so se dajale razne nagrade, včasi jim je
država poklanjala lastne vzorne tovarne. Urejen
je bil tudi „občni obrtni svet" (1. 1810.), in
kmalu so se pomnožila odkritja in iznajdbe.
Slednjič je Napoleon razširil in zboljšal tudi
tovarniško zakonodavstvo; toda pri hitrem raz-
vitku dela je postala postava že sama od sebe,
dočim so skovane postave skoraj bolj prečile
nego pospeševale obrtnost. Sicer pa so se vsled
svobodne obrtnosti okoriščevali le tovarnarji,
dasi se ni pozabilo tudi na rokodelce. Za de-
lavce pa so bile nove postave težke, ker je
njih spore z gospodarji razsojalo redarstvo;
posebno neugodne so bile za njih računske knjige
in pa prepoved glede ustave dela.

Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	99
Posledice te obrtne delavnosti so bile ve-
likanske; v desetih letih skoraj neprestanih vojn
se je nadomestilo z delom vse, kar je bilo iz-
gubljenega za revolucije. Francoski izdelki so
postali prvi v Evropi. Francozi so začeli izvoziti
mnogo robe, a še posebno izvrstne svilne in
volnene izdelke. Obrtnost se je podpirala tudi
še z umetnimi javnimi deli, na katera seje po-
trošilo za cesarstva poldrugo miljardo frankov.
Narasla so cela nova mesta, luke, trdnjave, pre-
kopi in ceste. V tem času so se uvajale tudi
potrebne zdravstvene mere (cepljenje koz), od-
pirale ubožnice in bolnice, postavljali spomeniki
i- t. d. A iz Pariza je hotel Napoleon narediti
nekaj pravljici podobnega, ogromnega; tukaj se
je delalo celo v burnem letu 1813.
Vsa ta čudesa so se godila sred vojn, ki
so dovele cesarja včasi do velikanskih napak.
Taka napaka je bila »kontinentalni zistem",r)
prava križarska vojna Evrope proti Angleški,
nevarna za oba velikana. Sicer pa je tudi v
tem nadaljeval Napoleon svoje strašno delo, saj
Je že direktorij razmišljal o zaprtju evropskih
') Naredba, po kateri se je imelo zabraniti Angležem vsako
obeenje z ostalo Evropo.
7*
100
Napoleon I.
luk za angleško robo; a carinska politika kon-
zulstva je bila le izvršitev ukazov Ljudevita XIV.,
ki je dal zapreti luke francoske za špansko,
kakor zdaj Napoleon za angleško robo. A kot
odgovor na to je objavila Angleška oblego za
vse francoske luke. Takrat je izdal Napoleon
odlok o celinski oblegi, vsled katere je vsaka
angleška stvar na subem postala njegovim ple-
nom, a Angleži sami vojaški ujetniki. Mnogo
angleške robe je bilo sežgane: Evropa je ostala
brez sladkorja in kave. Na Angleškem je na-
zadovala starodavna obrtnost, a Francoska se
je spreminjala v tovarno za celo zemljo. Toda
trgovina je prenehala, ali zato seje razvilo silno
tihotapstvo, in kmalu je bil prisiljen sam Na-
poleon, da je prodajal svojim trgovcem »do-
voljenje" trgovati z Angleško. Med tem pa je
kontinentalni zistem vzbudil splošno nezadovolj-
stvo: pokončal je blagostanje narodov; radi
njega je Napoleon zasedel Holandijo, Oldenburg
in lianzeatska1) mesta. A to je bilo krivo, da
se je spri z bratom Ljudevitom in sobojnikom
Bernadotom, a dalo je tudi povod prepiru z
Rusijo.
•) Po neki trgovski zvezi tako nazvana.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	101
Še večo nezadovoljnost so izzvale mere ce-
sarjeve proti cerkvi. Cerkev je takrat začela
očitno borbo proti cesarstvu. Pij VII. se je jav-
no združil z Angleži in Avstrijo. Za to je sledil
odlok iz Schonbrunna (1. 1809.), po katerem je
prenehala svetovna oblast papeževa, a cerkvena
država je postala francosko okrožje. Papež je
izdal na to pismo, s katerim je izobčil „na-
silnike". Žandarji cesarjevi so ujeli papeža v
svečani opravi ter ga odveli v Savono. Tukaj
so bolnega starčka zaprli v mali dvor, odvzevši
mu vse razen sprave za pisanje in molitvenika.
Slednjič je Napoleon v Parizu zbral pod pred-
sedstvom svojega strica Fješa »narodni zbor",
da potrdi nove škofe. Toda škofi so zahtevali
osvobojenje papeža. Vendar pa je Fušje po-
miril te »cerkvene stražarje", potisnivši neka-
tere izmed njih v zapore. A izmučenega Pij a
VII. so pripeljali v Fontenblo, kjer so ga pri-
silili, da je podpisal pomirljivi dogovor (1. 1813.).
Toda kmalu potem se je osvestil duhom ter pre-
klical svoj podpis. Takrat so se mejam fran-
coskim približevali zavezniki in Napoleon je iz-
pustil svojo žrtev nazaj v Rim.
102
Napoleon I.
Razmere mogočnega cesarja naproti drugim
veram so ostale nespremenjene. Njegova strp-
ljivost pa je našla neko posebno privrženost
naproti židovskemu vprašanju, ki ga je za-
nimalo tudi s političnega gledišča. Ko so židje
dobili za revolucije svoje pravice, so prihrumeli
od vseh strani v Elzas; toda tukaj so živeli sami
zase ter se bavili z lihvo, vojaške dolžnosti pa so
se ogibali. Cesar je sklenil urediti jih kot narod.
Ker židje niso imeli poglavarja, je sklical shod
(1. 1806.) predstojnikov vseh sinagog1) v Evropi.
Napoleon je predložil temu shodu preosnovo, po
kateri bi Zidom ostale edino le židovske verske
resnice, sicer pa bi se morali odreči stare uredbe,
po kateri jim je vera tudi edinstveni državni za-
konik, kakor je to tudi pri mohamedancih in sploh
pri prvotnih narodih. Zidom se je sicer prepustila
verska svoboda kakor katolikom, toda pod to
pogodbo, da se podvržejo državnim postavam
in da se ne ogibljejo vojaške službe, radi katere
so se tudi vabile njihove obitelji na Francosko.
Tako je postala židovska vera na Francoskem
priznana kakor že poprej grška, anglikanska in
mohamedanska. Te vere so same vzdrževale svoje
') Židovska shodnica.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	103
duhovništvo ter se podvrgle oni točki kaznenega
zakonika, po katerem se je zahtevalo za razpust
vsakega društva več nego 20 ljudi.
Nikjer, se ni cesarstvo pokazalo v tako jasni
sliki, kakor pri delu njemu najbolj tujem —■ v
prosveti. Zdaj šele se je popolnoma uresničil
vzor državnega poduka v obliki cesarskega vse-
učilišča (1. 1808.) Le-to je bil zbor odgojiteljev
z vojaško disciplino. Na čelu vseučilišča je stal
„veliki učitelj", za katerega je bil določen dvor-
ski pesnik Fontan, zakleti sovražnik »ideologije"
ali »modroslovne stranke". Njemu je bil poko-
ren celi zbor Javnih in zasebnih nadzornikov".
Vseučilišče je obsegalo vse šole, ne izključivši
tudi zasebnih. Njegov duh se je določal s sle-
dečimi besedami v vseučiliščnem ukazu: »Nje-
govo veličanstvo želi imeti društvo, ki ne
bi bilo pristopno hudim strastim mode, in ki
bi učilo samo dobro ter prečilo zlo; nadja se
tudi najti v njem obrambo proti škodljivim na-
ukom, ki so naperjeni proti novemu državnemu
»ustroju". Za množico se je to razjasnilo v »ce-
sarskem katekizmu", kjer se je bralo: »Gospod
je postavil našega cesarja za svojega namest-
nika na zemlji, zatorej se mora cesar spo-
104
Napoleon I.
štovati in mu služiti — kar pomeni spoštovati
samega Boga in mu služiti."
Napoleon je prav odločno širil raznovrstno
prosveto. Za višjo naobrazbo so bile urejene
»fakultete" (vseučiliščni oddelki), za izobrazbo
učiteljev »normalna šola". Utemeljeno pa je bilo
nmogo posebnih šol pravoslovnih, zdravniških, >
obrtnih, zemljemerskih. Posebno so skrbeli za
liceje (vrst gimnazij), ki so dajali činovnike in
častnike. Tukaj so se posebno spodbujali talenti
brez razlike; v to svrho je bilo določenih tudi
mnogo ustanov ter tudi brezplačnih mest. Poduk
je bil sploh zboljšan. Samo za devojke se ni nič
storilo, razen za one vojaškega stanu in vitezov
počastne legije. »Za devojke ni potreben dr-
žavni poduk, ker one tako niso določene za dr-
žavno službo", je rekel cesar.
Pred vsem pa je trpel tisk, posebno časo-
pisi. Osem časopisov se je bavilo z lepo knji-
ževnostjo in književnimi razpravami. Njim je
bilo zabranjeno pisati o raznih vprašanjih, po-
sebno o veri; o politiki so razpravljali le nav-
dahnjeni članki. In Napoleon je bil pri vsem
tem nezadovoljen s časopisi: spreminjal je njih
naslove, odstranjeval in kaznoval urednike ter
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	105
jemal celo procente od njihovih dohodkov; več-
krat pa je izročil ves časopis z dohodki kakemu
svojemu privržencu. Slednjič se je pojavil ukaz
o tisku (1. 1810.), po katerem se je uvela cen-
zura.1) „Tisk je državna služba!" je rekel cesar;
minister redarstva je imel celo pravico, pokon-
čati knjige, katere je propustil cenzor. Vrh tega
so postavili „splošni urad za književna dela",
ki je nadziral izdatelje in tiskarje. Bilo je
določenih mnogo propisov in kazni za njih pre-
stopke. Število tiskarn in knjigarn je bilo ome-
jeno. V vsakem okrožju se je mogel izdajati po
en časopis, in sicer pod nadzorom predstojnika.
Tudi so se razširjale okrožnice — cela državna
književnost za razne slučaje. Slednjič je „črni
kabinet" (redarstvo) odpiral tudi pisma.
Poleg časopisja je cesarja najbolj zanimalo
gledališče. Komedije so popolnoma prenehale;
iz žaloiger so se dajali samo oni govorniški deli,
v katerih se je namigavalo na »rešitelja naroda".
Ravno tako je Napoleon preganjal samostalne
imetnike ter povzdigoval priliznjene mojstre
skaze. Postavljal je vdane pisatelje za člane
učenjaškega društva, za viteze počastne legije
') Presojevanje.
106
Napoleon I.
in celo za maršale, ter jim dajal nagrade od dač,
ki jih je nalagal časopisom. A z nepokornimi so
ravnali, kakor z gospo Stal. Le-ta se je bila
povrnila v Pariz radi tiskanja svojega romana,
toda Fušje jej je zapovedal, da mora oditi iz
mesta v 24. lirah: in ona se zares ni povrnila
več v svojo domovino do padca Napoleonovega.
V društvu se je prikazala posebna vrst ljudi
in sicer že za konzulstva. Cesar je temu društvu
položil temelj, ko je vzpostavil plemstvo, z nje-
govimi starimi naslovi in s pravom prvorodstva
(1. 1808.) Izseljence je nadarjal z imetkom, a za
njihove sinove je uvel posebno četo in počastno
gardo. Napoleon jim je tudi naložil, da oženijo
bogate neveste svojih generalov uskokov; sploh
pa je dajal naslove bolj po zaslugah nego po
rodu. Na tak način je Francozom vcepil kleče-
plastvo. Novo plemstvo, ki ni pojmilo društvene
časti, se je izpozabilo tako jako, da je nazivalo
cesarja »izvoljencem božjim". Ko se je zmago-
vavec Evrope povrnil iz Tilzita, mu je rekel
senat: »Vaša slava je odveč velika. Da bi se
mogla oceniti ta brezkončna višina, bo treba
Čakati razsodbe potomstva". Sodniki so govorili:
»Napoleon je vzvišen nad človeško zgodovino;
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	107
on je več nego bogaboječnost". A senski pred-
stojnik se je izjavil, da »vse to presega naš za-
popadek in da ni drugega sredstva, si vse to
predstaviti, nego molčeč osup, ki ga zapoveduje
bogaboječnost".
To klečeplastvo se je vrinilo tudi v knji-
ževnost. To je bila napihnjena in bleščeča, pu-
stobna in prisiljena »književnost sveta". Povsodi
so se culi prirodni nedolžni prizori, videle staro-
večne prispodobe. Vsi so opisovali otožnost,
morjeplovstvo, smrt Abela i. t. d. z očitnimi na-
migi na cesarja. Ker se je moralo izbegavati
vsakemu razsojanju, so začeli pisatelji dovrševati
le oblike v svojih spisih.
Do zdaj še nismo omenili glavnega dela,
ki ga je proizvelo cesarstvo, »velike armade".
Kaj je storil cesar na tem polju, se bode videlo
najbolje pri njegovih daljnjih vojaških podjetjih.
Pri urejevanju vojske se ni oziral Napoleon na
nič. Posle Jene je začel nabor novincev že naprej;
posle Moskve se je pojavila že »narodna straža",
podrastek, ki so ga zvali »Marije Lujize" radi
otročjih lic; a posle Lipskega se je zbirala celo
Črna vojska. Tako je osvajatelj v petnajstih
letih pozval pod zastave več nego tri milijone
108
Napoleon I.
Francozov, pa tudi toliko tujcev. Vsled tega
se je jako pomnožilo begunstvo, a pokazala se
je tudi nepokornost; od 1. 1808. je naglo ginila
znamenita disciplina v francoski vojski. Vojaki
so začeli bolehati: trpeli so na črevni vnetici;
slabo so jih hranili, kajti po besedah cesarjevih
je morala vojna prehranjevati vojaka. Tudi orožje
je bilo slabo: stare puške na kamen, topovi
obrazca iz 1. 1765., slabo kopje. Pri vsem tem
je vendar to bila »velika armada", ki je gojila
čut za vojaško čast, oboževala vodje ter često
viteški ravnala s premaganimi. Odlikovala se
je s samostalnostjo in podjetnostjo v vsakem
svojem oddelku, z vnetostjo in razsodnostjo po-
jedincev ter s spretnostjo v porabi orožja. Po-
znala je samo en glas — »naprej!" Le-ti junaki
so bili ponosni radi štirinajsterih bojevnih pohodov
veleumnega vojskovodje. Smrt je pobrala slabi,
a pustila odlični izbor, pa seje zdelo, kakor da
ne more pobrati teh junakov niti krogla niti bole-
zen, dasi je bilo pri mnogih telo »kakor cedilnik1'.
Posebno bleščeča je bila sinja »cesarska
garda" — cvet velike armade. Posle Ejlave
je bila pomnožena na 100.000 mož. Potem so
bili izvrstni pešci veliki grenadirji, katere so pa

Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
109
še nadkrilili lahki, gibčni „voltižeri" (skakavci).
Še lepša in pogumnejša je bila konjiča, katere
skoraj niso poznavali posle Kromvela1) in Fri-
drika II.2) Pri težki konjiči so bili pravi ponos
zeleni „lconjski lovci" v lahki obleki, pa kuzarji
v mondurah boje rajske ptice. Topničarstvo se
je malo spremenilo po zunajnosti; toda Napoleon
mu je določil odlično mesto v armadi. Ti topni-
čarji so delali široke vrzeli v bojnih redovih
ueprij atelje v. ko so sipali na njih ogenj po navadi
na 80 korakov daleč iz topov različne veličine.
Takšni so bili Francozi velike armade. Poleg
nje pa je imel Napoleon še pomočne in tuje
čete zaveznikov. Tukaj so bile zbrane najboljše
vojaške sile vseh narodov, ne izključivši niti
albanskih niti tatarskih. Ti polki so bili ravni
taki armadi, razlikovali so se od Francozov le
deloma po negibčnosti deloma pa po divjih krde-
lih. Pravi kras so bili polki Poljakov, ki so se
priključili Napoleonu kot dobrovoljci 1. 1807.,
slabo oblečeni in brez pravega vojaškega reda,
ali so bili poznati po posebni hrabrosti in po
svojih izvrstnih poizvedičih.
•) Predsednik angleške republike (1649-1658).
J) Pruski kralj (1740—1780).
110
Napoleon I.
Brodovja pa ni ustrojil Napoleon; pomagal
si je s starimi brodovi in pa z mornaricami
svojih podložnih sosedov. In vendar je mislil,
da bode pregnal Angleže z morja. V enem samem
letu pa je bilo vendar spuščenih v morje do
12 ladij, a izdelovalo se je takih morskih veli-
kanov še najmanje pol stotine.
Vojakom velike armade so odgovarjali tudi
vojskovodje. Resnica pa je tudi, da so poročila
večkrat velikansko povečala njih pomen; izginili
so pravi junaki revolucije: Hoš, Moro, Kleber,
in proti Napoleonu so se začeli vzdigovati že
samostalni in neodvisni možje. Toda pri vsem
tem so bili to še vedno vitezi novega Karla Ve-
likega. Sicer so pa še vsi vzorno delovali pod
njegovim izvrstnim vodstvom. Cesar je pa tudi
razumel izbrati jih ter ceniti po zaslugah. Ko
jih je rano odpuščal, jim je dajal dobre pokoj-
nine ali pa druge bogate dohodke. Ni skoparil,
ko je imenoval maršale; dajal jim je naslove
princev, grofov in baronov ter jih obsipaval z
bajnimi darovi. Bertje je dobival IV2 miljon
frankov na leto. Ti vitezi so dohajali večidel od
zdolaj, iz naroda. Vsi so bili vojaki po poklicu,
posebni junaki od pete do glave. V tem zmislu
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
111
so bili dobri tudi neki generali srednje mere,
kot: Bernadot, Ožero, Žjuno, Udino, Gruši in
drugi. A nad njimi je sijalo celo število vojaških
zvezd. Bertje je bil vzoren predstojnik štaba,
njegov pomočnik Žomini velik vojaški znanstve-
nik. Med polkovodji bi bila proslavila to dobo
Sult in Masena, da ni bilo Napoleona. Ne mnogo
nižje sta stala »dvojčka velike armade" Davu
in Marmon. Potem slede ne posebno nadarjeni,
toda nedosegljivi junaki — Nej, Lan in Mjurat.
Toda v tem sijajnem številu vitezov se je
hitro širila pokvarjenost, seveda le po razmerju
z množino velike armade. Res je, da je tudi
tukaj pravljica povečala vse; pri vsem tem pa
se moramo čuditi, da je bilo še toliko poštenih
izjem med temi pitomci krvoprelitja in burne
dobe. Sočustvovati moramo z viteštvom Mortjeja
ln Loristona, z dobroto Makdonalda in Davua,
s čestitostjo republikanca Žurdana, s pravičnostjo
Bertrana, s plemenitostjo Udinoa, z velikodušjem
Neja naproti premaganim, z nesebičnostjo Bes-
jera. A najplemenitejši polkovodec je bil na-
darjeni pastorek cesarjev, Evgenij Bogarnje.
Toda čim bolj so se povzdigovali ti vitezi v
Syoji moči, tem bolj so se širili med njimi tudi
112
Napoleon I.
razni grehi. Pred vsem se je razširilo med njimi
poželjivo koristoljubje. Kar bahali so se s svojo
zvitostjo pri tihotapstvu in z nemilosrčnostjo pri
ropanju. Bernadota in Ožeroa so nazivali vojaki
»denarna voza", a Masena je nagrabil toliko
imetka, da mu je Napoleon odvzel 6 milijonov
frankov ter ga odpustil 1. 1812. „Oni se nočejo
dalje boriti. Jaz sem jih preveč obogatil!" se
je izjavil cesar o svojih maršalih. Poleg pohlep-
nosti se je šopirilo pri teh velikanih tudi grozno
častiljubje ki jih je dovajalo do otročjega slavo-
hlepja in bahaštva. A v istem času so bili ti
polkovniki velikanskih uspehov hlapci svojega
gospodarja. Vsled tega stoji pred nami celi red
izdajavcev in tako smešnih zavistnikov, kot so
bili Bernadot, Ožero, Marmon. Prvi so se izne-
verili Napoleonu njegovi ljubimci — Bertje,
Davu, Mjurat, Sult, Udino, Nej, Mortje.
Vojaška podjetja Napoleona upravitelja so
končno pokvarila njegovo lastno bodočnost. Se-
veda je s početka njegova vsemogočnost pre-
skrbovala toliko ogromnih sil, da je imel nekaj
časa prevago v svetovni borbi. Ko so bile p&
sile izčrpane, je bila tudi njegova moč pokon-
čana. A borba je bila neizogibna. Mogočni
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
113
cesar je rekel precej po kronanju: „Ne bode
miru v Evropi toliko časa, dokler se ona ne
podvrže enemu poglavarju." Na to je določil
svojega pastorka Evgenija za podkralja italijan-
skemu kraljestvu, s katerim je združil tudi
ligursko republiko; a Luko je spremenil v kne-
ževstvo za svojega svaka Bačijoka, moža Eliza-
bete Bonapartove. V ostalem Napoleon ni na-
kanil vojevati, ker je bil prepričan o pokornosti
Evrope. Posle strašne borbe pri Marengi je
okladnel za vojno ter se zadolbel v upravne
posle. Iznovič je prosil Jurja III., da se podvrže
glasu razuma in človekoljubja. Toda zgodovina
je zahtevala vojsko. Angleška pa ni niti mislila
prenehati z borbo, začeto po konzulstvu. Zdaj
je postal na Angleškem zopet prvi minister ne-
ukrotljivi Pitt, ki je bil odstopil radi armenskega
mira. Le-ta je zopet pripravljal križarsko vojno
proti »razbojniku" Evrope. V istem času se je
sam začel mešati v državne razmere Avstrije in
Rusije.
Preplašenega Franca II. je obodrilo pona-
šanje novega ruskega carja. Zastonj je Napo-
leon širil v Petrogradu svojo ljubljeno misel:
»Obe državi, stoječi ob kraju Evrope, ne mo-
8
114
Napoleon I.
reta žaliti druga druge, a zedinjeni bi mogli
imeti povsodi velik vpliv". Aleksander I. pa se
je pri vsem svojem svobodoljubnem naziranju
pri državnih uredbah vendarle odločil za stari
smer v ruski zunanji politiki, ker so nanj delo-
vali hudobni naklepi Angležev, vpitje njegovih
»domoljubov" ali Starorusov in celo gatčinski
upor.1) Vse to je dovelo do memelskega sestanka
(1. 1802), kjer se je sklenila osodna zveza s
Fridrikom Vilemom III., kraljem pruskim. To
zvezo je posebno pospeševala mlada, krasna,
brhka kraljica pruska Lujiza, ki jo jejako cenil
24-letni vitez car Aleksander I. V tem času je
izvajala Rusija iztočno osnovo Katarine II., ki
je merila na zedinjenje Moldavske in Vlaške,
Kotora, Korfua, a potem tudi Carigrada. Vrh
tega je Aleksander iznenada obnovil zahtevo
svojega očeta v korist kraljev Sardinje in Na-
polja, kar je naravnost žalilo Napoleona, češ da
se ruski car brezrazložno meša v njegove odloke.
Na to je Aleksander I. odredil na svojem dvoru
tudi še žalovanje po „ubitem" vojvodi Angjen-
skem. Nastala je zdaj tretja zaveza — Angleška,
') V carskem dvorcu GatSni blizu Petrograda so ubili
uporniki 23. marca 1.1801. Pavla I., očeta Aleksandra I.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	115
Rusija, Avstrija, Neapolj in Švedska. Ta zveza
je razpolagala s pol milijonom bajonetov. Me-
seca septembra 1. 1805. so začeli zavezniki boj.
Avstrijanci so iznenada osvojili Bavarsko. Na-
poleon je bil v nevarnosti; za njega so bili le
neznatni vladarji Bavarske, Wurtemberške in
Badenske, katere je bil nadaril v Rastadtu. Na-
poleonu se je bilo boriti skoraj z vso Evropo
ter voditi proti svojemu pravilu obrambeno vojno.
Zato se pa njegov veleum ni še pokazal nikdar
v takem blesku. Cesar je delal takrat resnobno,
delal za tabor v Balonu. Da ga dogotovi, je
zapovedal svojemu nesposobnemu admiralu na-
pasti s pomočjo španskega brodovja Angleže,
ker je imel slučajno večo silo. Toda angleškemu
brodovju je zapovedoval pomorski Napoleon, ju-
naški Nelson. Le-ta je razbil Francoze (21. okt.)
Pri rtu Trafalgaru, blizu Kadiksa, dasi je sam
pal v bitki. In tako se je začelo neomejeno go-
spodstvo Angležev na morju. Na to pa je izde-
lal Napoleon, dokler se je pripravljal za po-
morski napad, bojno osnovo za pohod na su-
hem. In čez mesec dni je stal že na Rajni z
200.000 vojaki.
7*
116
Napoleon I.

Tukaj so mu pomogli sami sovražniki.
Aleksander I. je spodbujal Franca II., uverivši ga
o podpori potsdamskega prijatelja pruskega
kralja, s katerim je takrat sklenil večno prija-
teljstvo v grobnici Fridrika II. Toda ta prijatelj
seje takrat izjavil, da ne pripada nobeni stranki.
Napoleon mu je bil namreč obljubil za to Hano-
ver; a ruski minister zunanjih del, Cartorijski,
ki je mislil le o vzpostavi Poljske, se mu je za-
pretil, da izgubi poljske pokrajine, če ne ostane
v zvezi. Sami Rusi pa so se spravljali na vojno
kot želve in raki, kakor so jih predstavljali ta-
krat na zasmehljivih pretiranih podobah. Av-
strija, ki je začela borbo že poprej, je bila ob-
nemogla po izjavi samega Franca II. Njeni ba-
varski armadi je zapovedoval nesposobni Mak,
vojskovodja stare šole, kakršni so bili tudi nje-
govi ruski in pruski tovariši. A Napoleon je za-
čel svoj pohod z naglimi hodi in zvitostjo, kar
ni delalo časti samo njemu, ki je bil v velikih
skrbeh za svoje cesarstvo, nego tudi njegovim
pomagačem. Vojaki so se šalili: „Cesar ni pre-
magal sovražnika z našimi rokami nego z no-
gami". Napoleonova vojska je napredovala brez
vse napake na daljini prek tisoč kilometrov ter

Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
117
je v treh tednih pokončala sovražnika, ki je štel
čez 100.000 mož; sam Mak se je predal s ce-
lim oddelkom v Ulmu (10. oktobra). Precej po
tem dogodku je izvedel Napoleon o bitki pri
Trafalgaru. V razjarjenosti se je podal z vojsko
naprej in čez 40 dni je ležala Avstrija pred nje-
govimi nogami. A zdelo se je, da je junak pa-
del v zanjko. Pred njim sta se na Dunaju sešli
dve sveži armadi Avstrijancev; Prusija pa je
poslala k njemu Haugvica, da mu napove vojsko,
a v Napulju se je pokazal angleško-ruski odde-
lek. Slednjič je nastopil mladi, slavohlepni car
Aleksander z veteranci glasovitega Suvorova,
katerim je zapovedoval zviti Kutusov. Le-ta
stari, oprezni Starorus je vedel, da se mora
umakniti iz Bavarske, a umikal se je spretno.
Francozi so mu bili vedno za petami ter so
včasi vjeli več Rusov, nego je bilo njih samih.
Pribežali so na Moravsko. Toda semkaj je že
Prispela sveža ruska vojska, s samim carjem na
čelu, a za njo tudi Avstrijanci; od zadaj pa so
se zbirali Prusi. Napoleon je pridržal Haugvica
v počastnem plenu ter odločil pobiti se s svo-
jimi sicer trudnimi četami (80.000 mož) s svežo
armado zaveznikov (100.000 mož).
118
Napoleon I.

Predrznežu so pomogli sovražniki. Rusi so
iznenadili zaveznike s svojim slabim orožjem,
zastarelim redom, neznanjem in bahaštvom čast-
nikov; sicer pa so se sami smatrali za „reši-
telje Evrope"; Avstrijanci so se jezili na te si-
roveže, a njih zlobni štab jih je mučil z gla-
dom. Zmešnjava pri zaveznikih se je povečala
s prihodom obeh cesarjev. Kutuzov je zagovarjal
odstop, Aleksander je silil naprej. Napoleon je
pa ravno to želel; mamil je na razne načine
sovražnika, pozval carja celo na sestanek, češ
kakor da se ga boji, namigaje na svoj slab po-
ložaj. K carju poslani pobočnik je sporočil: „NaŠ
uspeh je nedvojben, treba se nam je le vzdig-
niti, in sovražnik se nam poda". 2. decembra
so se zavezniki pomaknili iz svojega izvrstnega
položaja, da obkolijo sovražnika pri Slavkovem
(Avsterlicu). „Oni gredo v zanjko! Le-ta armada
— je naša!" je spregovoril Napoleon ter si men-
cal roke. Hitro je prebil s spretnim obhodom
oslabljeno središče Rusov ter jih razrezal na
dva oddelka, od katerih je eden propadel na
ledu jezera, ki so ga razbili Francozi z bom-
bami. Boj treh cesarjev se je dovršil z „nena-
vadno" bitko, kakor je želel zmagovavec. Vo-
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
119
jaški zgodovinarji začenjajo ž njo novo dobo
novih velikih bitek. Pitt je umrl od straha. Slav-
kov je razrušil zvezo, ali položil tudi seme osvete
nevoljnih vladarjev. Slavkov je pa tudi podloga
svetovlade osodnega človeka in izhodna točka
peterih velikih pohodov (1805—1809), ki so do
kraja odpravili stare razmere. Sam Napoleon se
je ponašal vedno pred vsem „s solncem Avster-
lica". Bitka se je namreč začela, ko se je po-
kazalo solnce izza megle.
Prvi nasledek zmage pri Slavkovem je bil
prevrat na Nemškem. Po požunskem miru ali
kakor so govorili sami Avstrijanci po »kapitula-
ciji Habsburgovcev", je izgubila Avstrija šesti del
svojega prebivalstva: Benetke, Istro in Dalma-
cijo so dodelili italijanski kraljevini, Tirol Ba-
varski, avstrijsko Švabsko Wurtemberški in
Badenski. Franc II. je postal Franc I. cesar
avstrijauski. Precej po tem seje zrušilo 800-letno
sveto rimskonemško cesarstvo (1. 1806.): njegovo
mesto je zavzela ranjska zveza s pokroviteljem
Napoleonom na čelu; le-ta zveza mu je odstopila
svojo stotisoč mož jako vojsko ter skoraj vso
srednjo in južno Nemčijo (15 milijonov Nemcev).
Nemški knezi so se zopet klanjali v predsobi
120
vsemogočnega Talejrana. Mnoge izmed njih je
Napoleon »mediatiziral", to je, jim vzel last ter
tako pokončal male odvisne državice Nemčije
na korist nekih pokornih in njemu sorodnih vla-
darjev. Bavarska in Wurtemberška sta postali
kraljevini, Badenska pa velika vojvodina. Proti
volji nevest in samih ženinov je Napoleon ven-
darle oženil Evgenija in Jeronima s princesama
novih kraljestev ter dal badenskemu nasledniku
sestrično svoje Josipine, ono Štefanijo, o kateri
se je takrat mnogo govorilo, češ da je v neki
zvezi z njim samim.
Tako je nastopila doba Napoleonidov. Sam
njih začetnik je sprejel že službeni naslov »Ve-
liki" ; dan njegovega rojstva je bil razglašen
za narodni praznik cesarstva, kar spominja na
obožavanje Cezarja. Proglasil se je tudi služ-
beno za »zaščitnika cerkve" ter tako razpolagal
po svoji volji z zemljami papeževimi. Na to je
bil določen njegov brat Ljudevit za kralja Ho-
landije. Posebno mnogo podložnih vladarjev je
bilo postavljenih na Laškem. Tukaj se je zru-
šila nepričakovano najbogatejša država napoljska.
Kraljica Karolina je odprla svoje luke Angle-
žem in Rusom; zato je precej posle Slavkovega
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
121
izšla za vojsko taka-le zapoved: „Napoljska vla-
dajoča rodovina je prenehala vladati; pokažem
svetu, kako mi kaznujemo krivoprisežnike". Jo-
sip Bonapart je postal kralj „obeh Sicilij". Po-
tem je bilo na Laškem izkrojeno še do 20 na-
slovnih vojvodstev, katerih lastniki pa niso imeli
posestev, nego samo naslove in dohodke. Tukaj
sta bili pred vsem preskrbljeni sestrici Napole-
ona Bonaparta: Pavlina je postala knjeginja
Ovastalska, a Elizabeta velika vojvodkinja To-
skanska, a njena hči vojvodkinja Parmanska.
Mjurat je bil postavljen za velikega vojvodo
Berga; Bertje, Talejran in Bernadot za kneze
Nevšatela, Beneventa in Ponte-Korvo. Ravno
tako je postopal kasneje Napoleon na Nemškem
in Poljskem.
Nastalo je novo mednarodno pravo. Pod-
ložni ene države so se okoriščali s pravicami
podložnih drugih držav. Sicer pa so celo kralji
Napoleonidi ostali podložni svojega zaščitnika.
Napoleon je ravnal z njimi kakor s podvorniki
ter zahteval, da tlačijo svoje podložne radi njega.
Pritiskal jih je tem bolj, čim jače so se oklepali
njih podložniki radi obrambe in radi koristnih
naprav. Njegov ljubimec Ljudevit je dobival od
122
Napoleon I.
njega take-le ukore: „Vi vladate preveč po ka-
pucinsko. Vi ste izgubili glavo in ste pozabili,
kaj ste mi dolžni. Ali hočete steči javni dokaz
mojega nezadovoljstva? Vi delate glupost za
glupostjo kot odgovor na moje svete. Vaše
umstveno obzorje je čisto ozko, sama preobčut-
nost za skopost kramarja. Vi ste neoprezen in
prevarljiv; vi ste— izdajavec!" Ni bilo čudno,
da je Elizabeta rekla nepokornemu Lucijami:
„Ne smemo se obnašati pred vladarjem sveta
kot z nami enakim. Po prirodi smo otroci enega
očeta, a čudo nas je spremenilo v njegove pod-
ložne. In dasi smo mi vladarji, smo mu vendar
vsi zavezani." In Napoleonidi so poslušali svo-
jega poglavarja; a ko je padel, so mu skoraj
vsi ponujali svojo pomoč in svoje zaklade.
Na celem zapadu je ostala nedotaknjena
edina Pruska. Že deset let, od bazilejskega mira
je licemerila z zavezniki pod obliko »najstrožje
nepristranosti" ter brez vojn podvojila svojo
državo na račun Poljske. Fridrik Vilem III., ki
je bil oprezen do malodušnosti ter mrzil vojno,
je izročil notranja dela »domoljubom", navduše-
nima Nemcema Hardenbergu in Steinu, a zuna-
nje zvitemu prijatelju Francozov Haugvicu. Toda
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	123
duša uprave je bila topoglava in zanikerna tajna
dvorska stranka, ki se je opirala na oholo in
zaostalo plemstvo. Nastopil je zamolkel odpor,
državniki so postali tako malodušni in kovarski,
da sami Nemci niso več verjeli Fridriku Vilemu
III. In ne zastonj: mladi kralj je javno gojil
kohenzollernsko1) misel, da zedinijo Nemčijo
Prusi. Ko mu je Napoleon posle Slavkovega po-
nudil Hanover, da ga spravi v prepir z Angleži,
je kralj ginjen radosti proglasil sebe za »oseb-
nega prijatelja moža novega stoletja". Takrat
P^ je že Napoleon zahteval, da nastopi novi
prijatelj tudi proti Rusiji. Kralj je pristal tudi
na to ter hitro zašel Hanover, toda v istem času
je sklenil tudi tajni dogovor z Rusijo proti Fran-
coski. Napoleon še ni vedel o tem nič, ali je
vendar tudi tajno obljubil Angležem Hanover,
ker je bil takrat zamenil njemu sovražnega mi-
nistra Pitta Francozom prijazni Foks. Obenem
Pa je opozoril po strani nemške kneze na prusko
D severno cesarstvo".
Sicer pa Napoleon še ni mislil na vojno s
Prusko. Cenil je pri vsem tem to zvezo, ker je
bila nova vojna z Avstrijo in Rusijo neizogibna.
') Pruska vladajoča rodovina.
124
Napoleon I.
Celo bal se je Pruske. Car Fridrika II. je de-
loval tudi še nanj; cenil je dobro, čilo 200-tiso-
čero armado svojega berlinskega prijatelja, a
še posebno njegovo konjištvo kot prvo v Evropi.
Napoleon je izdelal dve osnovi za odstop v slu-
čaju poraza. Ko je odhajal na pohod, se je
slovo jemaje od Josipine onesvestil. Še bolj se
je bal Fridrik Vilem III.; toda njega je hrabril
splošni podvig pruskega naroda. Stvar pa je
bila ta-le. Ko se je dal Napoleon kronati za ce-
sarja, je za vselej zavrgel revolucijonarno misel,
čeravno se je le s pomočjo te misli popel do
tako velike moči. Narodom je bilo vse to dobro
znano, zato so vsi mrzili kronanega sleparja.
Hitro se je začela razvijati narodnost ali domo-
ljubje ter je vse želelo, osvoboditi se novega
„tirana". Predvsem se je razvilo domoljubje na
Pruskem, kjer še niso bili poučeni o Napole-
onovi dobroti. Na dvoru so zavladali »domo-
ljubi" ; na čelu so jim stali kraljica Lujiza, brat
kraljev Ljudevit in general Bliieher. Njim so se
pridružili vodje razumništva Stein, Aleksander
Humboldt in drugi. Domoljubje se je razširilo
tudi po ostali Nemčiji, posebno med razumni-
štvom po vseučiliščih in med književniki. Palm
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	125
je izdal navdušen spis „Najglobokejše ponižanje
Nemčije". Napoleon ga je dal zato ustreliti. Ta
čin ni nič manje razžalil vse narode nego smrt
vojvode Angjenskega.
Fridrik Vilem III. je začel hitro zbirati
vojsko. Ravno to je storil tudi Aleksander I.
Angleška, kjer je ravno takrat umrl Foks, je
dala denar ter vzdignila Svedijo. Osnovala seje
Četrta zaveza, ravno takšna kakor tretja, samo
da je Avstrijo zamenjala Pruska, ki je poslala
Napoleonu drzovito zahtevo, da naj zapusti ne-
mudoma Nemčijo. Cesar pa se je iznenada po-
kazal v Maincu pri armadi, prevozivši se 25 ki-
lometrov v uri. Ravno deset dni kasneje potem
se je vzdignil nespretni štab pruski s kraljem in
kraljico na pohod. Nobeden se ni v „domovini"
vzdignil za Hohenzollerna, a Rusi so se zopet
pomikali kakor želve. Vodja Prusov je bil ne-
sposobni starček, vojvoda Braunschweigski, pri-
vrženec stare šole. Častniki so bili prepirljivi
plemiči, ki so mučili vojake z gladom in s stro-
gim „bojnim redom". Tudi generali so se med
seboj prepirali; kralj in princi so jih prečili pri
delu. Napoleon je vedel vse — in vojna se je
razvila kakor 1. 1805. Ulovil je Pruse v zanjko-
126
Napoleon I.
ter jim odrezal odstop proti Berlinu. 14. oktobra
so zmagali Francozi dvakrat zaporedoma, pri
Jeni in Auerstadtu. Prusi so bili strašno zme-
deni, streljali so sami na svoje. Strašen je bil
njib nočni beg. Princ Ljudevit in vojvoda Braun-
sckweig sta bila ubita; kralj in kraljica sta se
komaj rešila zajetja. Prusija je doživela še sko-
raj strašnejši udarec nego Avstrija. Ostanki nje-
ne vojske so bežali do same Poljske; na tem
begu sta bila zarobljena tudi Bliicker in Scharn-
liorst. Trdnjave so se predavale druga za drugo.
Kralj in kraljica sta pobegnila k Rusom v Meinelj.
»Napoleon je pihnil na Prusko, in ona je
prenehala živeti", je rekel Heine.1) Pred svetom
se je pokazala docela žalostna slika zadokle
pruske samovlade. Cinovniki so se priplazili k
zmagovavcu priliznjeno. Razumništvo se je za-
mislilo iznovič v vzore revolucije. V potlačenem
prebivavstvu se ni zaiskril niti sled pravega do-
moljubja. Napoleon je naložil Prusiji krvavo vo-
jaško dačo ter pobiral od prebivavstva nemilo-
srčno velike naklade. Do 1. 1813. je ostala Pruska
pravo okrožje Francoske: ona je vzdrževala
150.000 Francozov, a sama ni smela imeti več
') Nemški pesnik.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
127
nego 42.000 vojakov. Ranjska zveza je bila raz-
širjena tudi čez severno Nemčijo. Prijatelj Na-
poleonov, izborni knez Saksonski, je postal kralj.
Zmagovavec je začel nemudoma boj proti
pomočnikom Prusije. V Berlinu je izdal odlok
o celinskem zaporu. Potem je razglasil, da Fran-
coska ni nikdar priznala razdelitve Poljske in
Poljaki so mu dali 60.000 vojakov. Tako je
grofinja Valevska pridobila Napoleona za Po-
ljake in za-se. Slednjič je veliki državnik na-
govoril tudi Turško, da je začela vojno z Rusijo.
Rusi so zopet zakasnili; bili so vrlo slabo
oskrbljeni ter se umikali s svojim starim, bolnim
zapovednikom Kamenskim. Vendar pa sta ruska
odločnost in vztrajnost vznemirili zmagovavoa.
»Mi se borimo, kakor se kaže, s sencami", so
govorili Francozi, ker Rusi niso dajali od sebe
nobenega glasu, ko so padali, ter tiho prenašali
udarce. Pri Rusih so se pokazali zdaj tudi novi,
sveži vodje: smeli Hanoveranec Beningsen,
oprezni Barklaj de Tolli iz iztočnega Primorja
in mirni Gruzin Bagration. Na pomoč jim je
Prišla nepoznata sila: „Na Poljskem je Bog
ustvaril peti živelj — grez", je rekel Napoleon.
Po teh krajih se ni mogla voziti hrana za vojsko,
128
Napoleon I.
pač pa so vohuni, spretni kazaki lovili celo po-
ročila cesarjeva. Zato se mu ni posrečila zvita
osnova obiti sovražnika. Napoleon je hitel na-
prej, dasi ni poznal točno kraja. A Rusi so se
umikali tiho, v redu, pokončevaje vse za seboj
na svoji ubogi ravnini, pokriti z jezeri in močvirji,
zaviti vedno v megle. Cesar je moral uživati
prosto vojaško hrano in živeti v šatoru. Dozdaj
nepoznati glad in zima sta gledala v oči nepre-
maganim — in zdvojenje se je prvikrat pod-
kralo v duše izmučenih veteranov, pognanih za
tisoč kilometrov od mile Francoske; dogajali so
se samouboji, širil se je podmolkli šepet celo t
redovih garde.
Napoleon se je mučil pol leta, preden se
je sovražnik priznal premaganega; ali ob enem
je ta sovražnik tudi videl, kako se protivnik
bojuje, ter je začel gojiti v narodu čuvstvo
osvete. Štiri bitke v samem decembru (1. 1806.)
niso imele zaželenega uspeha; najhujša izm^
njih, pri Pultusku, je ostala tudi neodločna.
»Velika armada" je ostala vprvič v zimskih sta-
novih, in Beningsen sam jo je napadel. Sicer se
je moral umakniti in Napoleon ga je došel p1'1
E j lavi (8. februarja 1807.); toda sam do zdaj
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
129
nepremagani poveljnik se je prestrašil tega
„klanja" pri enakih silah ter je zapovedal od-
stopiti. To je bila prva težka rana „ velike ar-
made". Čast cesarjevo je rešilo »zagonetno"
umikanje Rusov. Resnično je to-le: nepremagljivi
vodja ni dobil odločne zmage. I na pariškem
denarnem trgu so pale cene. Aleksander I. je
že sklenil dogovor s Fridrikom Vilemom 111. v
Bartensteinu o tem, da se ne položi orožje,
dokler ne postane Rajna meja Francoske.
Toda Rusi so izginili za štiri mesece, in
Napoleon si je zopet pomogel. »Nikdar se nisem
cutil bolj zdravega", je govoril trepljanje z ro-
kavicami. In zares ni še nikdar presenečeval
svet s takšno odločnostjo. Od tukaj so leteli
brezštevilni nalogi v Pariz o vsem — do ma-
lenkosti pri presojevanju časopisov in urejevanju
gledališča. A po Evropi se je razpregla mreža
spretnih državnikov. Napoleon je predobil Šve-
dijo za mir, podpihoval Perzijo, Gruzijo in Ab-
hazijo na Kavkazu proti Rusiji. Vojsko je po-
TeČal do 170.000 mož, dočim so jih Rusi imeli
le 100.000. A Beningsen tudi ni nastopil o pra-
Vem Času, se zmedel, delal napake. Napoleon je
Izvrševal tukaj še sijajnejše vojaške vaje nego
9
130
Napoleon I.
pri Jeni — in pri Friedlandu (14. junija) so bili
Rusi tako razbiti, da je Beningsen prosil carja,
naj sklene primirje. Že pri prvem namigu zma-
govavca je Aleksander I. sam predložil sestanek,
izneverivši se tako svojemu potsdamskemu drugu.
Sešla sta se oba vladarja v Tilzitu, na ladji,
posred Njem en a. Potem se je car preselil k Na-
poleonu v Tilzit na dva tedna, a pruski kralj
je živel zavržen, pozabljen v sosedni vasici. Kor-
zikanec je upotrebil vsa svoja sredstva »prevare":
on je odkril celo svoje skrivne osnove. »Zdaj
sva midva prijatelja za vedno: zavesa je pre-
trgana in čas zablod je minil" je rekel kasneje
car francoskemu poslancu. Kmalu potem pa je
rekel še v Tilzitu kraljici Lujizi: »Počakajte,
mi povrnemo svoje. On si je zlomil vrat. V duši
sem jaz vaš drug".
Vendar pa se je iznenada sama kraljica
Lujiza prijavila zmagovavcu s ponižno prošnjo.
Samo »radi carja" je pustil Napoleon Ilohen-
zollernom osrednje pokrajine, manjše za polo-
vico dedovine Fridrika II. Od zapadnik pokra-
jin Prusije je bilo osnovano kraljestvo vestfalsko
za Jeronima Bonaparta; pruska Poljska pa je
postala veliko vojvodstvo Varšavsko, izročeno
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
131
saškemu kralju. Tako sta bili postavljeni prednji
straži proti Prusiji in proti Rusiji, — ravno tako
kakor že poprej Bavarska proti Avstriji. Na ta
način je tilzitski mir (7. julija 1807.) proizvel
razdelitev Prusije. Napoleon je pripravljal tudi
razdelitev Turške. Dovolil je namreč Rusiji Mol-
davsko in Vlaško, če se Turška ne pomiri. Tudi
Finsko je ponudil Napoleon carju. Rusija je na
to priznala vse pridobitve Francoske in tudi vse
daljne »spremembe" na Apeninskem in Pirenej-
skem poluotoku. Vrb tega je pristopil Aleksan-
der I. k celinskemu zaporu ter obljubil pomoč
Napoleonu podkopati moč Angleške v Indiji.
V. Cesar na vrhuncu svoje moči in „začetek
konca." (1807—1812).
Napoleon se je vzpel na neprimerno višino.
Do tega časa se še ni čutila rezka razlika med
konzulstvom in cesarstvom. Marsikaterim se je
zdelo, da je cesarstvo še prava revolucionarna
Francoska, ki je spremenila le svoje zunanje
lice. Sam novi naslov je imel bolj vojaški kakor
Pa politični zmisel. Zdaj pa je že »cesar" javno
9*
132
Napoleon I.
predstavljal iztočnega šahinšaha, to je .,carja
carjev". Njegovo spremstvo iz Napoleonidov in
drugih kronanih glav je osvojilo že vso Evropo.
Kmalu sta postala brata Jeronim in Josip
kralja, prvi Westfalske drugi Španije, sestra
Karolina Mjurat — kraljica Napolja, tasta
— kralja Bavarske in "VVurtemberške, a lju-
bimec izbornik — kralj Saksonske. Ranjska
zveza cesarju zvestih knezov je zasegla že vso
Nemčijo. Zdaj se je šele popolnoma razcvelo
novo plemstvo, na čelu mu štirje knezi in 30
vojvodov. Mnogim seje zdelo, da je Tilzit „dvo-
vladje", za katerim pride kmalu samodrštvo
osodnega Človeka. Napoleonu je bilo takrat 38
let; še nikdar se ni čutil tako zdravega in od-
ločnega kakor zdaj. Takrat je sanjal, da je mo-
goče s pomočjo Rusije slednjič v miru vladati
ves svet. Takrat je rekel svojemu poslancu v
Petrogradu: „Cas je, da se da svetu mir. Jaz
se nočem vojskovati z nobenim. Utrjujte zvezo
z Aleksandrom, kateremu jaz verujem. Med
obema narodoma nima ničesar, kar bi ju moglo
prečiti do popolnega zbližanja".
Zdaj je sveto vlad končno uredil tudi svoj
dvor; prenesli so ga v Fontenblo, da se osami;
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	133
kakor božanstvo. »Nastopil je trenotek sreče!"
je navestil Napoleon Francozom: in oni so se
začeli razhajati po igračnicah in lagotnih koti-
čih. Sam pa je delal, kakor še nikdar, ter se
razstal, kakor se je zdelo, z vojsko. Takrat je
nastala prava vnetost za delo, katero smo že
opisali poprej. In Francoska je procvela v go-
spodarskem pogledu kot pod žezlom čarovnika:
francoske državne zadolžnice so se jako povzdig-
nile v svoji ceni. Takrat je delal Napoleon mnogo
kot državnik. Rešil se je Talejrana, ki se je
usojal opominjati ga ter delati po svoji volji;
zameni] ga je s priprostim, toda vdanim mini-
strom Šampanjem. Vladar skoro cele Evrope
je začel pripravljati križarsko vojno proti An-
gleški. Zasedel je Korfu in Kotor, zasegel Etru-
rijo, Korsiko in Elbo, razpolagal po svoji volji
s španskim brodovjem ter se odločil osvojiti
Portugalsko. Slednjič je cesar zahteval, da
zedini Danska svoje brodovje s francoskim. Toda
Angleži so se vrgli kot gusarji na to mirno
zemljo, razrušili z bombami glavno mesto Ko-
penhagen ter si prisvojili najbolje brodovje na
severju. Napoleon se je povzdignil v vsem svo-
jem veličju. Danska je sklenila ž njim zvezo.
134
Napoleon I.
Prusija in Rusija sta navestili Angležem vojno;
njima so se pridružile tudi Severoamerikanske
države. Avstrija se je pridružila celinskemu za-
poru. Napoleon jej je obljubil Srbijo in Bosno.
Francozi so vzeli Rim ter pregnali Pij a VII. v
Savono. Zjuno je zasedel Lizabon — in „rod
Braganca je prenehal vladati." Drugi maršal je
zavzel Katalonijo. Preostala je le še »razdelitev
sveta" s tilzitskim prijateljem. In prijatelj Fran-
cozov Rumjancev, ki je postal takrat ruski mi-
nister zunanjih del, je že začel na zemljevidu
deliti svet s francoskim poslancem Kolenkurom;
le glede Carigrada se nista ujemala. Vendar pa
je treba tukaj omeniti, kakšna je bila takrat
družba v Petrogradu. Precej posle Tilzita je pi-
sal Kolenkur v Pariz, da je pravzaprav v ne-
milosti v Petrogradu. In zares so bili tamkaj
zanj le car, Rumjancev in Speranski. Starornsi
so bili nejevoljni na »potomka revolucije", ki
je dal Poljakom ne samo svoj zakonik, nego
tudi ustavo in svobodo, rešivši jih sužnosti vla-
stelinske. Vrh tega so se jezili vlastelini na vojno
z Angleži, ker niso mogli prodajati svojega žita
in lesa za angleško kolonialno blago. Množica je
bila sploh protivna zvezi s prokletim antikristom.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
140
Postal je oprezen tudi car. Ni hotel iz-
prazniti Moldavije in Vlaške; Napoleon je ob-
ljubil očistiti Prusijo. Ponudil je podonavske kne-
ževine, ako se pruska Šlezija zedini z Varšav-
skim vojvodstvom. Aleksander I. pa ni hotel
zadati tako hude rane pruskim kraljevskim so-
progom, katere je takrat vzdrževal v Memelu na
svoje stroške. Njegov poslanec v Parizu „Staro-
rus Tolstoj" je tudi hudo nadlegoval cesarja s
svojimi zahtevami na korist Fridrika Vilema III.
A Napoleon je začel tajno ugajati sultanu ter
nčvrščevati v vojvodstvu Varšavskem ona mesta,
ki so bila bliže Rusije. To vojvodstvo pa je
smatral car za klin, zabit v bok Rusiji. Napo-
leon pa je dokazoval, da je to delo Aleksandra
samega, ki je mislil vzpostaviti „Rječ Pospolito"
(republiko poljsko): on mu je celo predlagal, da
si vzame tudi prusko Poljsko. Ker je pa Napo-
leonu grozila nevarnost ob enem iz Avstrije in
Španije, je zopet obečal carju pomoč proti
Turkom ter celo očistil Prusko. Takrat šele je
Aleksander I. pristal na sestanek.
Sestanek se je dogodil v Erfurtu, meseca
septembra 1. 1808. To je bila razstava sveto-
vlade srečnega osvojevatelja. V gledališču je
136
Napoleon I.
imel zabavo s kralji v pritličju; mali vladarčki
so mu dejansko dvorili pri mizi, a on je izka-
zoval čast samo prvaku nemške književnosti
Gotheju, ki ga je proslavljal. Sam Napoleon je
dajal primer, kako je treba ugajati »najboljšemu
izmed ljudi" (carju). Zamenil je ž njim meč in
celih 18 dni se ni mogel ločiti od njega. Toda
tako je bilo na videz: v resnici pa so se že po-
kazovali osodni opomini. Talejran je imel tajne
sestanke s carjem, kateremu je vdihnil misel:
»Ruski vladar naj bo zaveznik francoskega na-
roda". Tudi Metternicha je miril rekoč: »Države
se morajo zediniti, da preprečijo njegovo sla-
vohlepje!" In Erfurt ni bil završetek Tilzita. V
tajnem dogovoru je Rusija priznala Francoski
le Španijo in Napolj, a proti Avstriji bi ona
nastopila le v slučaju, ko bi Avstrija napala
katerega od zaveznikov. Zato je takrat Napo-
leon odstopil Rusiji Moldavijo in Vlaško ter tudi
zmanjšal pruski bojni davek. Ni se izpolnila tudi
želja cesarjeva, da potrdi to zvezo z ženitbo s
sestro carjevo: stvar se je omejila le na splošne
dogovore.
Napoleon je bil zadovoljen tudi s tem, kar
je dobil. Zavaroval si je hrbet za slučaj nepri-
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	137
čakovane nevarnosti na zapadu. Sicer pa se je
že v Tilzitu pokazalo, da se je začelo obračati
kolo sreče osodnega moža. Začelo se je dejstvo
železnega zakona zgodovinske osvete ali reakcije.
Že samim Francozom je bil nadležen vladar, ki
je pobiral njili kri in dobro že dve leti naprej
ter navestil vojno samim življem. Celinski zapor
je pomenilo osiromašenje cele zemlje in popolno
propast primorskih krajev. Izmučeni narodi so
iskali mir; bili so pripravni vzdrževati „lene
vladarje" proti samosilstvu »potomka revolucije".
Hitro je vzrastlo domoljubje — le-ta velika, še
nepoznata sila zgodovine, spodbujena po samem
osvajaču. Probudilo se je že na Nemškem in
Ruskem, a slednjič je izbruhnilo kot plamen za
Pirenejami.
Na Španskem je vladal že kakšnih dvajset
let nesposobni kralj Karol IV., ki je bil podlo-
žen svoji čuvstveni in kovarni ženi, Mariji Lu-
jizi. Državo je vladal kraljev ljubimec, nevešči,
pohlepni in nesposobni bivši telesni stražnik Gr o-
doj. Španjolci so živeli v siromaštvu, a njihovi
vladarji iz burbonske rodovine so začeli borbo
s konventom izza Ljudevita XVI. Španijo je re-
šil le bazilejski mir. Za svoje miroljubno delo-
138
Napoleon I.
vanje si je stekel Gocloj mnogo nagrad in naslov
„knez mira". Ko je Napoleon postal konzul, se
je začel pred njim madridski dvor robski po-
našati: odstopil mu je celo svoje brodovje, ki
je pa propalo pri Trafalgaru. Razdražen narod
je skoraj ubil Godoja ter proglasil za kralja
mesto Karla IV. Ferdinanda VII., zakonitega
naslednika, katerega so preganjali roditelji, dasi
je bil njim podoben po svojih nravih in nespo-
sobnostih. Toda tudi ta ljubimec naroda je
iskal pomoči pri Napoleonu; tudi Španjolci so ka-
kor Lahi pričakovali Francoze kot osvoboditelje
sramotne nasilne vlade. Še bolj so takrat so-
čustvovali z »velikim narodom" Portugalci: oni
so sploh bili demokrati, celo svobodni zidarji;
a lizabonski kraljevski dvor je bil podoben
madridskemu s to razliko, da je le-ta bil rob
Angleške, ki je izsesavala sile naroda.
Napoleona je čakala zahvalna naloga, da
povzdigne romanske narode ter jih za vse čase
pridruži Francoski. Toda 011 ni razumel časa,
ker je bil zaslepljen s strastjo, da more postav-
ljati po svoji volji kralje. Takrat se je izvršilo
sramotno delo v Bajonu, katero je celo Talej'
ran nazval pravo sleparijo. Napoleon je pozval
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
139
semkaj kraljevske soproge in naslednika, ki so
se skoraj pobili pred njim, pa jih na to zarobil;
a v Madrid je prispela armada Mjurata, ki je
tamkaj sam izzval novi upor ter ga krvavo za-
dušil, da dobi tako Španijo v svoje roke. Cesar
je sporočil svojim bajonskim ujetnikom, „da so
Burboni prenehali vladati na Španskem" ravno
tako, kakor na Portugalskem kraljevski rod
Braganca, ki je takrat pobegnil v Brazilijo. A
za kralja na Španskem je postavil, meseca ju-
nija 1. 1808., svojega brata Josipa, naloživši mu,
da odstopi Napolj Mjuratu, kjer je bil tako pri-
ljubljen ta dobri in vestni kralj modrijan.
Toda bajonsko delo se je kmalu pokazalo
kot »začetek konca", kakor je slutil Talejran.
Sam Napoleon se je spremenil. Debljal se je
hitro, a i osodne bolezni so rastle. Razdražil
&a je vsak blebet, se pogostoma zamišljal in
živel neuredno: dan je prespal, po noči pa je
mučil tajnike z narekovanjem; vdajal se je tudi
osladnosti. Takrat je pri neki priložnosti vsklik-
nil: „Jaz nisem to, kar so drugi; zakoni nrav-
stvenosti in spodobnosti niso postavljeni za mene!"
In dasi je veliki vojskovodja oduševljal svet s
svojo umno vojaško spretnostjo, se je vendar
140
Napoleon I.
že opažala neka velost, da celo nevarno zane-
marjanje dela radi malenkosti in prevelika
opreznost. Razvila se je tudi osodna bolezen,
vsled katere se je večkrat iznenada onesvestil
ter popolnoma otrpne!. Tudi razne osnove nje-
gove niso bile več umestne, često brezkoristne,
včasi celo škodljive za njega samega. A on je
bil kot otrok pripravljen početi iznovič ter je
dolžil, če ni bilo kaj prav, vse, razen sebe. Umi-
rajoči lev je dražil vse, se srdil in postal ne-
znosen. Nastopila je popolna sprememba v nje-
govem obnašanju. „On se je smatral na višini,
kjer je vsaka zdržnost — neprimerna nadlega,1'
je govoril Metternich. Celo občevanje med po-
slanstvi je postalo prosto, kosarniško. In pre-
drzno preziranje sovražnika, kar je skoraj ugo-
nobilo Napoleona že pri Ejlavi, je razrušilo zdaj
vse njegove osnove na drugem koncu Evrope.
Zgodovinska osveta, v obliki domoljubja, mu je
povsodi nagromadila zapreke in čim dalje, tem
bolj se je to opažalo. Proti svetovladu, proti
edinemu rabeljnu Evrope, se je stvarjala nova
zveza. Kot njeni sprednji borilci so se pokazali
zdaj siromašni Španjolci.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	141
Zastonj jim je Napoleon dal ustavo, ter
uvel francoski zakonik, odpravil podložnost in
suženjstvo, zabranil muke radi verskih obsodkov
ter dal ravnopravnost celo naselbinam. Zastonj
se je trudil Josip na razne načine osrečiti svoje
nove podložne, braneč jih kakor oče celo proti
svojemu mogočnemu bratu. Celo prosvetljeni
naprednjaki med Spanjolci so prezirali dobrote,
ki jih je prinesel tuji bajonet. A v množici,
privrženi oduševljenim mnihorn, ki so spomi-
njali na Rusijo v svoji prvobitnosti, so vzkipele
strasti, ki se niso dale potlačiti z naobrazbo.
^panjolcem ni bilo nič težkega porušiti svoje
uboge koče in bedne cerkvene šole. Njihovo
rodbinsko življenje je bilo vzorno, vedno pobožno;
z visočine svoje nevednosti so prezirno gledali
na ves svet, mrzili „ brezbožnike" in „kraljemorce",
ki so jih kot naprednejši sosedje skušali pod-
vreči. Zahteve zgodovine so posvetile vstajo
^panjolcev, kot svetovni podvig: to je dalo znak
za osvobojenje ostalih narodov cesarskega go-
spodstva, protivnega pravi prosveti; začela se
Je nova doba v zgodovini. Napoleon ni razumel
'e nove sile — domoljubja, ta osodna napaka
prevzetovanja ga je pokončala.
142
Napoleon I.
Meseca julija 1. 1808. so se povsodi pojavili
mniški pozivi proti „zmaju, peklenski živini, Židu
in don Kihotu". In ves narod, do žen in otrok
se je vzdignil v vsi svoji divji veličini; v vsaki
občini so se sklepale zveze; od vseh strani so
se zbirali dobrovoljci in denar. Kakor iz zemlje
so rastle čete gladnih ubajavcev, ki niso poznali
niti milosti niti glasa razsodka. Vodili so jih
priprosti, navdušeni mnihi, s križem v levi roki,
z mečem v desnici, z nožem pri moleku. In za-
čela seje nemilosrčna „gverila", t. j. mala vojna,
kateri je pomogla sama priroda — skalnate gore
in vročina do 40° R. Osnovala se je tudi prava
armada, ki je štela do 150.000 mož ter prisilila
pri Bajlenu celi francoski oddelek, daje moral
položiti orožje. A na Portugalskem je pozval
narod v pomoč Angleže, in lord Welington je
prisilil Žjunoa na predajo v Cintri. Francozi so
se povrnili za Ebro; sam Josip je zbežal iz Ma-
drida 31. julija 1. 1808.
„Mojim vojskam zapovedujejo poštarji", je
vzkliknil Napoleon — in zavarovavši si hrbet v
Erfurtu, se je vrgel v novembru čez Pireneje z
vojsko, ki je štela 150.000 izbornih veterancer.
Tudi tukaj mu je pomogel sovražnik. Med Sp»'
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
143
njolci je zavladalo slavohlepje in glupost, kakor
so se potožili sami Angleži. Zapovedniki so se
prepirali med seboj in njih vojska je postala
četa gladovnjakov. Napoleon seje tukaj izkazal
bolj s svojo odločnostjo nego z veleumnostjo:
sred zimskih viharjev se je popenjal peš čez
skale ter izvršil znamenit pohod čez težavne
gorske prelaze. V enem mesecu so bili Spanjolci
raztepeni; a Angleži, od katerih se je takrat
ločil Welington, so se komaj rešili na ladje. In
Josip je zopet zasedel madridski prestol.
Kar iznenada je cesar izročil maršalom iz-
vrstno bojno osnovo za daljnje vojevanje, a sam
je pohitel na konju v Pariz meseca januarja
leta 1809. Slednjič je vendar tudi umni zmago-
vavec slutil »začetek konca". »Spanjolska vojska
■ne je pokončala," je rekel kasneje sam. Napoleon
je izzval grozno nevihto: začela se je velikanska
borba narodov proti svetovni vladi cesarjevi.
®as o španjolski zmagi pri Bajlenu je spreletel
vse narode, neizvzevši samih Francozov: glas o
zaroti v Parizu, s Talejranom in Fušjejem na
Čelu, je pospešil, da se je povrnil cesar iz Španije.
Napoleon je celo sam nehote izzval borbo
narodov s svojo nepaznostjo: pokončal je pre-
144
Napoleon I.
hitro vse stare uredbe, kar je zaostale in ne-
razsodne narode hudo razburilo. Nestrpljivost
in oholost novega Cezarja sta še podlivali olje
v ogenj; nasilja so probudila v narodih samo-
svest in čuvstvo osvete. Cim odločneje je samo-
silnik zatiral zmaja, tem več glav je izrastlo h
njega. S početka so se ž njim borile le zakrknjene
države s svojimi izurjenimi vojskami; zdaj so pa
nastopali sami narodi z orožjem domoljubja in
prosvete. Napoleon je bil silnejši 1. 1803., ko
so mu bili zahvalni za koristne preuredbe ne
samo Spanjolci nego tudi Nemci, a razum niš tvo
ga je povsodi pozdravljalo kot voditelja naprednih
misli. Sedaj pa je junaštvo Španjolcev opozorilo
narode na zatiranje njihovih prirodnih pravic na
neodvisnost in svobodo.
Posebno se je razvilo domoljubje na Nem-
škem. Tukaj se je tako hitro razvijala narodna
prosveta., da so si Nemci stekli po njej naziv
»naroda modrijanov in pesnikov". Modroslovec
Fichte je postal svetovni prerok .»borečega se
domoljubja"; njega so podpirale domoljubne
propovedi luteranskega duhovnika Schleirma-
cherja. Profesor Arndt je osnoval v isto svrbo
telovadno društvo. Kraljeveški svobodni zidarji
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
145
so utemeljili tajno zvezo dobročiniteljev, pravo
domoljubno društvo, ki se je pod pokrovitelj-
stvom kraljice Lujize prav hitro razširilo po
mestih, posebno med dijaki. Pesniki, neizvzevši
Goetheja, so zapeli v »španskem duhu". Spo-
mladi 1. 1809. so se pojavila tudi znamenja
nemške »gverile": neki častnik je skoraj ujel
kralja Jeronima; „črni polk" sina vojvode Braun-
sclnveigskega, je prodiral med Francoze po celem
severju kot vestnik smrti tlačiteljem nemške
domovine.
Pogledi iz vse Nemčije so bili zdaj obrnjeni
zopet na Prusko kakor za Fridrika II. Saj tudi
ona ni mogla trpeti dalje tolike krivice. Na-
poleon je hotel očividno pokončati državo, ki
mu je pomagala deset let s svojo nepristra-
nostjo potlačiti protivnega Habsburgovca. Na-
zival je Prusko »drhal brez duše in srca" ter
kasneje priznaval, da je »izvlekel iz nje mili-
jarde". Tudi ni kanil umakniti iz nje svoje
vojske ter sklenil vzeti jej še celo Slezijo. Vsled
tega se je začela ta zaostala država posle Jene
resnobno pripravljati za novo borbo: lotila se
je resnobnih preuredeb. Fridrik Vilem III. se
je ojunačil ter prepustil delo pravim rodoljubom
10
146
Napoleon I.
— ljudem naprednim, nadarjenim in poštenim.
Njim na čelu je bil s početka Hanoveranec
Hardenberg, ki je hotel dovršiti »revolucijo na
temelju demokratičnih načel". Ko je pobegnil
na Rusko pred Napoleonom, je prosil svojega
tovariša nasavskega barona Steina, da reši
državo. Kralj je mrzil tega oholega domoljuba,
ki ni trpel dvorjan i ko v; dal mu je moč le na
15 mesecev (1807—1808). Toda to je bilo do-
voljno, da posije blago seme, za katero je bilo
tlo že pripravljeno.
Ker se je bilo bati, da bi se bil narod
vzdignil za Napoleona, ki je osvobodil kmeta
na Poljskem in zapadnem Pruskem, je tudi Stein
pripravljal postave za odstranitev sužnosti, kar
se je izvršilo popolnoma 1. 1811. Potem je ure-
jeval mestne občine, uvajal okrožna zastopstva,
podpiral mala gospodarstva in rokodelstvo, raz-
mišljal celo o narodnem zastopstvu za vso Nem-
čijo. Napoleon je zahteval, da se odstrani »neki
Stein", a kralj seje rad iznebil tega nemirnega
preosnovatelja. Toda nasveti tega Steina so bili
po volji Francu I. in Aleksandru I., pri katerih
je iskal pribežališča. A v Berlinu je ostal nje-
gov prijatelj, Hanoveranec, kmečki sin Sekam-
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
147
ho rs t, prvi bojnik poleg Napoleona in vojaški
preustrojitelj v duhu Karnoovem. Zagovarja) je
splošno vojaško dolžnost, ki je bila šest let
kasneje tudi uvedena. Ublažil je težke telesne
kazni ter odpravil pravice vlastelinov do čast-
niških služb. V treh letih je postavil »narodno
armado", ki je štela 150.000 mož. Temelj tej
vojski je bila deželna bramba, za katero so ne-
prenehoma nabirali vojaške novince in sicer ne
več nego 42.000 mož, kakor je bil dovolil Na-
poleon; le te so hitro izurili ter jih razpuščali
domov.
Deloma pod vplivom probujene Prusije je
oživela tudi nespretna Avstrija. Tudi na Dunaju
se je pojavil svoje vrste Stein v osebi Stadiona,
a bojni minister je postal odločni Karol. Za
poslanca v Pariz je bil poslan prijatelj Stadionov
Metternich, ki je zatrjeval Francu I., da se bodo
Francozi uprli samosilniku, kakor Španjolci.
Avstrijski časopisi so očitno zahtevali vojsko.
Začel se je domoljubni podvig tudi že po po-
krajinah ; na prijatelje Francozov Bavarce so se
vzdignili goijani Tirolci, katere je vodil gostil-
ničar Andrej Hoffer. L. 1809: je imela Avstrija
ze 300.000 mož in ona se je odločila »zasaditi
10*
153
Napoleon I.
nož v grlo Napoleonu". Cesar Franc I. je po-
zval vse Nemce, da se zbero pod orožjem proti
»osnovi osvojevanja". Angleška je zopet trosila
denar ter urejevala brodovje za napad na Fran-
cosko. Ustrojila je peto zavezo med Avstrijo,
jŠpanijo in Portugalsko, s tajno podporo skoraj
vseh narodov in celo samega sultana. Za njo
so se našli zavezniki tudi v samem Parizu: Ta-
lejran in Fušje sta sklenila zameniti Napoleona
z Mjuratom, ki se je jezil, da je izgubil špa-
njolsko krono.
Nikdar ni želel Napoleon tako iskreno kakor
zdaj, da se izogne osodi vojne. Takrat je pisal
carju. „Ko bi Avstrija razorožala — bi postale
kosarne pribežališča za siromake, a rekruti hi
ostali poljedelci." Toda Aleksander I. je rekel
posle shoda v Erfurtu svoji sestri: „V Evropi
ni prostora za nas oba, prej ali slej se bode
moral eden naju umakniti." Zdaj seje car tudi
na razne načine opravdaval pred Napoleonom,
da mu še ne more poslati pomoči, ter ga je
miril z besedami: „Znaj, jaz ne delam nič na
polovico." Avstrijskemu poslancu je rekel: „Ne
zadam vam nobenega udarca; želim vam vsak
uspeh." V tem času so se pruski kraljevski so-
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	149
progi gostili v Petrogradu ter priredili ženitev
princa Oldenburškega s Katarino Pavlovno. Na-
poleona sta zopet rešili stari zaveznici — lastna
nadarjenost in nepripravnost sovražnikova. Pri-
pravil se je za pohod „kakor blisk". Nemci
niso zaupali Habsburgovcem. Hoffera so izdali.
Bil je ujet in ustreljen. Izbruhe domoljubja na
Pruskem je zadušil sam pruski kralj, ki se
je prestrašil cesarja in »hudodelskih uporov."
Aleksander je sicer poslal neznatno vojsko proti
Avstriji, vendar pa je prišla ta pomoč Francozom
prekasno. Slednjič pa so se pokazale preuredbe
v Avstriji le na papirju in sam Karol je napravil
v strahu pri vojni mnogo napak.
Napoleon se je spomladi 1. 1809. približal v
štirih dneh Bavarski ter izvel vojaški pohod, o
katerem sodijo celo njegovi sovražniki, da ga
je zares sijajno izvel. Tudi sam je smatral to
delo za najumnejše in najkrasnejše izmed vseh
svojih krvavih podjetij. Ko je izvedel Karol nad-
vojvoda, da stoji pred njim sam junak Slavkovega,
ga je začel lomiti krč ter je bil čisto prepaden.
A Napoleon opazivši njegovo glavno napako, je
vskliknil: „Oni so ujeti, oni so propali! Čez
mesec dni smo na Dunaju!" Cesar se je prevaril:
150
Napoleon I.
Francozi so bili v avstrijski prestolnici že čez
tri tedne „posle dičnega peterodnevnega boja" na
Bavarskem z mnogoštevilnejšim sovražnikom.
Toda pod Dunajem se je ponovila Ejlava kot
nov opomin osode. Donava je narastla, a na
drugi strani je stal nadvojvoda Karol pri As-
pernu v izvrstnem položaju. Komaj je prešel
oddelek Francozov na drugo stran, je že voda
odnesla mostove: moral se je boriti eden proti
dvema skoz dva dni. Slednjič so se Francozi
umaknili za Donavo. Vojaki so godrnjali, mar-
šali so bili proti prelazu. Med častniki se je
osnovala „zveza filadelfov" (bratoljubov) — re-
publikancev in miroljubnikov, ki so se dogovo-
rili s Fušjejem. In „upor je zavladal zdaj po
celi Nemčiji", pravi neki očividec. Toda Napo-
leon je iznovič vse oduševil ter delal povsodi
sam ne stopivši s konja po celih dvajset ur;
postavljal je nove mostove ter priredil rečno
brodovje. Vojaški izvedenci ne morejo dosta
nahvaliti vseh teh priprav. Slednjič je prešel
Napoleon spretno čez reko ter zmedel Karla.
Vnel se je boj pri Wagramu (6. julija). Napo-
leon je zmagal sijajno. Toda, zmagovavec se je
zamislil. Avstrijska vojska se ni borila slabše od
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
151
francoske ter je bila pripravna iznovič začeti boj.
A cesar ni imel nič več vojakov kakor pri Slav-
kovem; omajal seje tudi že vojaški red, pa tudi
vera v sebe je pojemala. Bernadot se je grdo
osramotil ter je bil odpuščen domov: govorili so,
češ, da seje zajedno z Makdonaldom dogovarjal
s Talejranom. „Konec vsake bitke je dvojben"
je rekel takrat Napoleon žalostno. Kar vzrado-
val se je, ko so mu ponudili mir.
Po dunajskem miru so izgubili Habsburgovci
še tri in pol milijona prebivavcev: Francoska je
dobila Trst s Primorjem, Kranjsko, beljaško
okrožje na Koroškem ter kraljevino Hrvaško in
lil'vaško krajino od morja do Save. Tem deželam
je dodal Napoleon Dalmacijo in Dubrovnik ter
je iz njih napravil novo kraljestvo »sedmerih
ilirskih pokrajin" z glavnim mestom Ljubljano,
kjer je stanoval namestnik njegov general Mar-
mon. Celo Solnograško, okrožje insko in kos
okrožja hausrukskega v Gorenji Avstriji je dobila
Bavarska. Velikemu vojvodstvu varšavskemu je
Avstrija odstopila zahodno Galicijo z glavnim
mestom Krakovom, Rusiji pa okrožje tarnopolj-
sko v zahodni Galiciji. Franc I. je plačal tudi še
ogromni vojaški davek ter se obvezal, da ne bo
152
Napoleon I.
imel več nego 150.000 mož vojske. Slednjič je
moral dati zmagovavcu svojo lastno hčer Marijo
Lujizo, po dovršeni razporoki ženina z Josipino.
Republikanci so se srdili; toda množica na Fran-
coskem se je radovala temu zalogu trajnega
mira: državne zadolžnice so zopet narastle.
Napoleon je bil na vrhuncu svoje moči.
Zvali so ga že zapadnim cesarjem. Njegova
država je obsegala 130 okrožij s 44 milijoni
prebivavcev raznih narodnosti. Pridružil je še na-
prosto Francoski severne bregove Nemčije ter
pregnal s prestola vojvodo Oldenburškega (1.1810.),
in celo svojega brata Ljudevita. Potem je bila
tudi vsa Skandinavija uvrščena v zvezo proti
Angleški. Švedi so celo proglasili za naslednika
na kraljevskem prestolu šurjaka Josipovega Ber
nadota. Prusko so držali v svojih rokah maršali
z neumornim Ožeroom na čelu. Vladarji južne
Nemčije, ranjska zveza, Švicarska in Italija so
bili pravi podložniki Napoleonovi. Na skrajnem
jugozapadu pa sta zasela prestole Mjurat in Josip-
Sam Rim so spremenili v francosko okrožje
(1. 1810.), a papež je živel v Fontenblou. Sled-
njič je veljala od Varšave do Kadiksa le fran-
coska ustava z Napoleonovim zakonikom na čelu.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
153
Zdaj se je razvil tudi talent cesarja Napo-
leona kot upravitelja. Takrat so se usredile pod
njim vse oblasti do kraja: postavil se je celo
„urad za društveno mnenje", ki je oskrboval
časopisje s tvarino in članki. Umno in spretno
se je pazilo povsodi na red ter pomagalo pre-
kaniti trudoljubivo prebivavstvo. A na čelu temu
uradu ni stal več izdajavec Fušje nego vdani
ter izurjeni vobun Savari, ki se je bahal, da so
se ga vsi bali bolj nego kuge. Državna blagajna
se je napolnila: v njej je bilo prihrankov do
300 milijonov frankov. A po posredovanju ce-
sarjevih poslanikov zaprli so se Angležem vsi
trgi, razen Rusije; podpihovali so proti Angležem
tudi severno Ameriko. Angleži so že razmišljali
o miru: pri njih se je zopet začel bankrot.
Spomladi 1. 1811. je Napoleon rekel že javno:
»Še tri leta — in jaz bom gospodar celega sveta".
In ravno takrat je začela temneti zvezda
osodnega človeka. Velike naselbinske osnove so
provzročile zastoj trgovine in obrtni prevrat na
Francoskem. Poljedelstvo je trpelo vsled prego-
stih naborov, a 1. 1811. je bila tudi še slaba
letina. Državni denarni zakladi so pomenili izse-
savanje soka iz naroda: „Blagajna državna
154
prazna, a cesarjeva polna", je rekel takrat Met-
ternich. Najbolja vojska je ginila za Pirenejami,
posebno še vslecl padanja vojaškega reda. Re-
dovi vojaški so se izredčevali vsled uhajanja,
navzlic najstrožjim meram proti nepokornežem.
Veliko nezadovoljstvo je zavladalo v celem na-
rodu, ko se je razočaral v miru. Meščanstvo je
žalila tudi še privrženost mogočnega cesarja k
privilegiranim, a le ti so prezirali poveličanca
ter mislili na svoje Burbone. Množica je bila
nejevoljna radi preganjanja sv. očeta. V sami
obitelji vladarjevi so se vzdignili prepiri. Ko je
bil Ljudevit pregnan iz Holandije, je zbežal tudi
Lucijan na Angleško. Resnično je, kar je govo-
rica razširila o filadelfih, ko je posle Wagrama
bilo odpuščenih osem generalov ter tajno ob-
glavljenih 23 častnikov republikancev. A v Parizu
je bil poslan v norišnico nepokorni general Malje.
Slednjič pa je Čisto javno nastopilo domo-
ljubje kot glavni sovražnik svetovlade. Odušev-
ljalo je celo krotka brata Josipa in Ljudevita
proti nasilnežu. Pokazivalo se je v dobrovoljcib
Angleške, in v narodni vojski na Pruskem ter
tudi v odločni okrožnici sv. očeta, ki je blago-
slavljal Spanjolce radi odločne borbe za svobodo.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
155
Sam osvojevavec je slepil Poljake in Ogre z bliš-
čem »narodne neodvisnosti". Razumel je to novo
silo, ko je hotel posle Wagrama sin nekega du-
hovnika, dijak Stabs, ubiti »krvnika Nemčije".
Za germanizmom se je obrazoval škandinavizem:
Bernadot se je v imenu švedskega naroda do-
govarjal z ruskim carjem, ki mu je obečal Nor-
vegijo. A na drugem koncu Evrope so Angleži
izlečili španski čir: Welington je tako utrdil
obkope pri Torres Ved ras, da so se nad njimi
razbili vsi junaški napadi maršala Masene.
Svetovlad je žalostno čutil, da ga čaka
težko delo. Težko mu je bilo, ker ni imel več
veteranov od Slavkovega. Spominjal seje s stra-
hom Asperna in "VVagrama, kjer je stavil vse na
eno karto; bil je potrt, je omedleval in enkrat
se je potolkel, ko je pal s konja. Trudil se je
na vse načine, da zatare gluho mržnjo, ki se
je vzdigovala od vseh strani. Razsipal je milosti,
mamil vodje francoskega naroda, razmišljal o
pokončanju siromaštva, osnoval obsežno odgoji-
lišče. Velikan neviht in burje iskal mirnega kota,
kamor bi položil svojo trudno glavo. Postal je
celo nežen soprog; a ko se mu je narodil sin,
ga je krčevito pritisnil k srcu in ni ga prenehal
156
Napoleon I.
ljubiti še potem, ko ga je žena zapustila t
nesreči.
Glavna sila, kateri je bilo sojeno, da pokosi
viteza, se je zbirala na severju. Napoleon je
pisal že v aprilu 1. 1811: »Vojska se bo razvila
proti meni, proti Aleksandru, proti koristim Fran-
coske in Rusije." Na čelu skoraj cele Evrope
je bil Napoleon vendar odvisen od zapada v
borbi z istokom, a Angleška, ki je posvadila
oba svoja sovražnika, je zdaj zapustila Rusijo.
„Borba velikanov" se je pripravljala že od
samega Wagrama. Napoleon je sklenil le tajni
dogovor ter razložil stvar Aleksandru I. tako-le:
»Francoska ne more biti sovražnica Rusije: to
je neovrgljiva resnica. Zemljepisni položaj ne
daje nobenega povoda za prepir." Takrat je
cesar razodel v senatu svojo radost radi tega,
da je »prijatelj" dobil del Galicije in Finlan-
dije ter zasedel Moldavo in Vlaško. Med tem
je prispel v Pariz spomladi 1. 1810. Neselrode,
ki se je dogovarjal s Talejranom tajno, seveda
dogovorno z ruskim ministerstvom. V tem času
se je razvilo vprašanje o gospodarskem stanju
Evrope. Celinski zapor je dovel Rusijo do trgov-
skega prevrata; pri tem je ruski rubelj izgubil
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	157
tri četrti svoje vrednosti. In 1. 1811. se je začelo
v Rusiji z rezko mero: takrat izdani ukaz ni
samo olajšal uvoz angleške robe, marveč je tudi
zabranil uvoz francoskega blaga. Od tega tre-
notka seje začel Napoleon pripravljati za vojsko.
Razumljivo je, da je svetovlad na korist
celinske oblege osvojil Oldenburg. Razumljiv je
tudi prosved carja proti tej „zaušnici pred celo
Evropo". Starorusi so še povečali rano Aleksan-
dra I. Oni so zvali Tarnopol (del Galicije) na-
pitnino za vodko", Finlandijo pa dar „brezbož-
nika." Njih opravniki v Parizu z ruskim poslan-
cem na čelu so obsipali carja z zbadljivimi po-
ročili o „samosilniku Evrope". V duši »prijatelja"
se je združila nevolja s strahom, ko so 1. 1812.
Združene države severoamerikanske napovedale
vojno Angležem. A zdaj se je pojavila še spod-
takljiva spodbuda z Dunaja. Aleksander I. ni
bil proti „ razbitju Pruske na koščke", kakor je
bil določil Napoleon. Rekel je na početku 1. 1812.:
-Jaz sem prijatelj kralja, jaz sem zadovoljen z
delom do Visle". A Napoleon je nakanil zdaj
prevariti Rusijo; nagovoril je Franca I., da vzame
tajno Šlezijo v zameno za košček Galicije, ki
ga je določil za Poljake. Toda Metternich se je
158
Napoleon I.
oddolžil Rusiji za 1. 1809., pokazavši -dogovor
ruskemu poslancu.
Aleksandra I. je spopala živahna delavnost.
Ni dal dozreti nemškemu domoljubju, ni dal niti
Avstriji niti Pruski časa, da se pripravita; za-
čel je že spomladi 1. 1811. zbirati vojsko v
Žitvi; a v oktobru je bila sklenjena napoved
vojske. Početkom 1. 1812. je sklenil Aleksander
zvezo s Švedi, z Angleži in celo s španskimi po-
slanci, ter pri tem obljubil Bernadotu francoski
prestol. Potem je bil sklenjen mir s Turško, ki
je odstopila Rusiji Besarabijo; in car je govoril
javno, da bode svršivši z Napoleonom vzposta-
vil „grško carstvo". V aprilu je Rusija zahte-
vala, da sveto vlad očisti Prusijo in Pomorje.
„Kako smete vi meni kaj takega predlagati!
Vi se ponašate kakor Pruska pred Jeno!" je
zakričal Napoleon ruskemu poslancu. „Jaz osta-
jem prijatelj in najzvestejši zaveznik cesarjev",
je rekel Aleksander I. francoskemu poslancu,
ko je odhajal v Vilno k armadi.
V Vilni se je vse, ne izključivši niti gene-
rala Barklaja, oduševljalo za boj, ter prezirno
govorilo o silah sovražnikovih. Dva Nemca, Tuli
in Toll, sta začela urejevati na D vini pri Drisi,
159
ruski Torres - Vedras, ne oziraje se, da nima
tukaj niti gor niti morja. A v taboru se je ši-
rilo ko varstvo; tudi prepirov in navadnih nere-
dov je bilo odveč. Čete so bile razmetane, da-
si jih ni bilo manje nego francoskih, a topov
celo več (1600). Na mestu je bilo 200.000 mož,
seveda je bilo med njimi tudi mnogo slabih čet.
Bagration se je takrat vzdignil z juga; a Ciča-
gov z donavsko armado se je mogel še mnogo
kasneje obrniti proti avstrijskim četam pod za-
povedništvom generala Schvvarzenberga. Še dobro,
da se ni izpolnila prvotna zapoved carja Ale-
ksandra 1. „da deluje Cičagov za hrbtom sov-
ražnika in da se približa celo mejam Francoske".
Veliko oduševljenje se je pokazalo pri sa-
mem Aleksandru. Izjavil je, „da se nikdar ne
loči od vojske". Proti nasvetom bratov, matere
in bližnjih svojih je odgovoril na mirne predloge
Napoleonove: „Ne položim orožja, dokler ostane
le eden neprijateljski vojak na Ruskem". A kmalu
potem je vzkliknil: »Rajši si pustim rasti brado
ter se branim s krompirjem v Sibiriji s posled-
njim mojih kmetov, nego da se pomirim z Atilo
novejšega časa". Res je, da se je predložil Na-
poleonu v Vilni mir; toda po izjavi samega carja
Napoleon I,
je bilo to storjeno le radi tega, da se prepriča
Evropa, češ da niso Rusi začeli vojne. Vojaško
navdušenje je prenehalo, čim je sovražnik pro-
drl v ruske kraje.
Aleksander I. je dal nemudoma sestaviti
popis vsega, „kar se bo moralo odpeljati iz Pe-
trograda", in 26. junija je odšel iz Vilne. Za-
povedal je Barklaju, da se umiče in zedini z
Bagrationom. Le-ta je pustil oddelek Witgen-
steinov na D vini, da zavaruje tako pot v Petro-
grad. Napoleon pa ni hitel. „To je največe, naj-
težavneje podjetje!" je rekel: »Slutim, da me
vleče nekaj k neznanemu cilju. Ko ga dosežem,
bo dovolj tudi en sam drobec, da me podere.
Toda začeto se mora izvršiti". Tolažil je vzne-
miijene, da je to poslednji čin. Sicer pa so vsi
njegovi verovali v lahko zmago zapadne prosvete
nad istočno surovostjo. Ko je svetovlad pregle-
doval svoje oborožene »narode" v Draždanih, so
bili skoraj vsi vladarji Evrope v njegovem sprem-
stvu. Lipsko vseučilišče je nazvalo takrat njemu
na čast eno sozvezdje »Napoleon" in tudi starec
Goethe je iznovič poveličeval velikana zgodovine.
In sam Napoleon je prerokoval: »Naključba vleče
Rusijo; njena osoda se mora dovršiti."
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
161
Cesar se je že zdavnaj pripravljal ter izde-
lal prekrasno bojno osnovo. ..Rusi si umišljajo,
da se bom jaz gnal za njimi do Volge!" se je
podsmehoval ter določil: prvo leto — zimovišče
v Smolensku ter vzpostava Poljske; drugo leto
— Moskva: tretje leto — Petrograd. Ni mislil
pokončati Rusije, kakor Prusko: le želel je, ka-
kor v Tilzitu, da jo predobi za svojo pomočnico
pri razdelitvi sveta. O tem se je hotel seveda
še do dobrega prepričati. Zapustil je Pariz šele
tedaj, ko je odšel car v Vilno; potem je pozval
»prijatelja" na sestanek v Draždane. Ko je pa
car odkazal odločno vsako pomirbo, je izprego-
voril: »Hočejo vojno — bom se bojeval! Ba-
gration in Barklaj se ne vidita nič več. Ena ali
dve bitki — in jaz sem v Moskvi: in Aleksan-
der pade na kolena pred mene!"
To so tudi vsi pričakovali. Napoleon je vo-
dil s seboj več nego pol milijona borcev, za
katerimi so stale še reserve v Evropi. A dočim
je bila njegova straža „mlada", takorekoč otroci,
so bili tujci odlični vojaki, in Napoleon je dobro
razumel izpostavljati smrti Nemce in Poljake.
Pomanjkanje topništva (1350 topov) je nado-
meščala sposobnost vojskovodov; vendar pa je
11
162
Napoleon I.
topništvo v tem pohodu imelo povsodi bolji
uspeh nego pri Wagramu. Konjištvo, s svojim
rabeljnom Mjuratom na čelu, je predstavljalo
neverjetno silo po številu in po pogumnosti.
Oskrbništvo je bilo vzorno. Hrbet je bil zava-
rovan od zadovoljnih Poljakov. Napoleon jim je
odprl državni zbor v Varšavi, ki je proglasil
vzpostavo „Reči pospolite" (republike). Nesreč-
neži niso znali, kar je govoril Napoleon samemu
carju: „Meni je potreben tabor na Poljskem, a ne
sodišče. Jaz želim imeti Poljake le kot urejeno
vojaško četo, da obskrbim s pohištvom bojišče".
Ruski pohod — je celi red osupov: Rusi niso
imeli samo mnogo izurjenih pešcev, nego tudi krasno
topništvo; a njih odločnost je iznovič presene-
tila svet. Tukaj se je pokazala kakor na Špan-
skem mladeniška navdušenost, toda zdrava in
privržena zemlji in veri očetov. Pa njo je pod-
pirala tudi še sila, kakoršna je manjkala Španjol-
cem, čvrsta vlada, tako zvezana z narodom, da
se ni smela pomiriti brez njegove volje. To so
okolnosti, ki so pomešale vse račune veleunni'
Začelo se je z odstopom »bahaških barbarov1'
pred „veliko armado". Toda ta sramota je re-
šila barbare. Napoleon, ki je želel odločne bitke,
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
163
je bil prisiljen proti svoji volji „gnati se za
njimi vse do Volge". Tudi hrbet mu ni bil tako
čvrsto zavarovan, kakor je mislil; v Vilni, kjer
se je začela Litva, a ne Poljska, so bili Fran-
cozi sprejeti hladno. Krila velike armade pa so
ščipali pobočni ruski oddelki, ki so se vedno
množili, hraneč se s pridelki rojstne zemlje. Ti
barbari se tudi niso pri umikanju razbegali, ka-
kor Nemci, nego so se kakor v čredi vedno
bolj stiskali, a umikaje se, se hrabro borili s
prednjimi četami sovražnikovimi. Osvojatelj je
bil v skrbeh ter postal skozinskoz oprezen, celo
neodločen. Čakal je ter se mislil rešiti s kakšno
zvijačo. Njegovi živci so bili razdraženi tembolj,
ker je postalo zanj jahanje muka radi bolezni.
Vrh tega pa sta kvarila delo Davu s svojim
neposluhom in Jeronim z nesposobnostjo.
A kmalu seje pridružil še glavni sovražnik,
ki je sledil veliko armado od prehoda čez Nje-
men (23. junija). Nalivi in vročina, grez in prah
so izmučili ljudi in živino. Hrane je zmanjkalo,
in začelo se je razbojništvo pa tudi lenivost.
Prebivavci niso sprejemali krivih rubljev, izde-
lanih na Francoskem; skrivali so se celo po šumali,
popalivši poprej svoje vasi. Driska in legarsta kosila
11*
164
Napoleon I.
stradajoče ljudi; konji so gnili na kupili okuževaje
vzdub. Že v avgustu se je moralo brisati iz po-
pisov 190.000 mož. Pri vrnitvi iz Moskve, v naj-
veči zimi, jih je poginilo dvakrat manje.
Propadla pa je velikanska bojna osnova še
tem bolj, ker so Avstrijanci mesto pomoči na
svojih mejah proizveli le nekakšne vojaške spre-
hode. Barklaj in Bagration sta se „ videla" v
Smolensku. »Slednjič vendar! Zdaj sta mi v ro-
kah", je vzkliknil Napoleon ter začel streljati
na mesto iz stotine topov. Toda uvidel je s stra-
hom, da so prebivavci sami pomagali rušiti
mesto. Tukaj so Francozi spoznali tudi smelost
kazakov z njihovim njim do zdaj nepoznatim
kopjem. In do zdaj še nobenega ujetega Rusa!
Dvadnevni boj je zahteval skoraj enako število
žrtev: a pokazalo seje, da so se borile le zadnje
čete, ki so branile daljnji odstop glavni ruski
vojski. Velika armada je preganjala Ruse dalje,
toda le-to je bila borba podobna boju za lastni
obstanek. »Pred nami je ležala nova Španija,
ali Španija brez mej, brez mest, brez sredstev",
je rekel Napoleon. Njegova armada se je ta-
jala, ginila: ljudje so jeli crkovino, pili vodo iz luž.
Vodje so bili zmedeni, ker niso poznali krajev
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	165
niti sovražnika; začeli so se prepirati med se-
boj, posebno junaka tega pohoda Davu in Mju-
rat. In preganjavci so izgubili več ljudi nego
preganjani. A Ruse je navdahnjevalo domoljubje,
ki je spominjalo na leto 16121). Povsodi seje
razširil oduševljeni oglas, ki gaje izdal car v Mo-
skvi povodom napovedane vojne; ravno tako odu-
ševljeno so se brali oglasi najvišje cerkvene oblasti
in moskovskega generalgubernatorja Rostopčina,
ki so naveščali, da bodo s kučmami pokrili polke
francoskega antikrista. Vlastelini so urejevali cele
polke izmed svojih podložnih; trgovci so dajali
denar; kmetje so zbirali črno vojsko, vse po-
končevaje pred sovražnikom. Vsi so obsojali
odstop, ki so ga pripisovali „prokletim Nemcem".
Starorusi, vlastelini in razni kovarji v taboru in
pri dvoru so zahtevali Kutuzova, kot spasitelja
domovine. »Narod ga je želel, in jaz sem ga
postavil; toda sam umivam roke radi tega", je
rekel car. »Sovražnik pojde v Moskvo le čez
moje truplo!" se je zaklel razžaloščeni junak.
In slednjič se je car odločil za bitko pri
Borodinu, 40 kilometrov od prestolnice. Fran-
cozi so jo zvali »moskovsko". Borcev je bilo
') Takrat so Rusi osvobodili Moskvo Poljakov.
166
Napoleon I.
enako število na obeh straneh (po 130.000 mož);
Rusi so imeli do 50 topov več. Polje je bilo
čisto, in Kutuzov se je hitro utrdil v obkopih.
Bojna osnova Napoleonova je bila tudi vzorno
izdelana. Poznavaj e naravo nenaobraženih na-
rodov je upotrebil jak napad z ospredka, pa je
zato spretno usredotočil sile na slabo levo krilo
sovražnikovo — na utrdbe generala Bagrationa,
ki so bile mahoma osvojene, dasi posle zdvoj-
nega boja: Napoleon je prevaril »starega lisjaka"
s slepimi napadi na drugih straneh. Kutuzov
mu je sam pomogel: sklenil je zajeti svojega
protivnika, zato ni pustil v boj svojega jalcega
desnega krila, a potem, ko je preveč dolgo
zadržal vojsko brez dela, jo je v naglosti obrnil
proti navskrižnemu ognju francoskega topništva.
Sledeči dan sta protivnika počivala. 7. septembra
seje razvnel glavni dvanajsturni boj, posebno
pri bateriji Rajevskega. Napoleon je upotrebil
spretno svojo staro bojno izurjenost: pošiljal je
reservo za reservo ter napadal s konjico v ve-
likih četah; junake je podpiral hud ogenj moj-
strsko postavljenega topništva.
Napoleon ni niti mislil okoristiti se z drago
kupljeno zmago. Rusi so odstopili samo 1£00
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
167
korakov ter se ustavili pri zadnjih obkopih, pri-
pravni obnoviti boj. Dasi je palo dvakrat več
Rusov, med njimi 20 generalov in sam Bagra-
tion, so vendar tudi Francozi izgubili 30.000
vojakov, 43 generalov in mnogo zastav. Z bokov
so grozili Francozom smeli kazaki s pogumnim
Platovim na čelu. Prehlajeni Napoleon je bil
nevoljen in mrčljiv. Sam je priznal, da še ni
videl takšnega krvavega dela. Svoje straže ni
dal, odgovorivši na prošnje generalov: „A Če
bode juter nova bitka, s čim se bodem bil?"
Bil je skrajno oprezen, skoraj počasen ter je
malo kaj sam določeval. A Kutuzov je poslal
poročilo o „zmagi", dasi je proti koncu govoril
o odstopu; ni mu ostalo dosta svežih čet niti
dostatnih priprav. Vsled pomanjkanja hrane se
je vzdignil proti Kalugi, v žitorodni kraj. Precej
za njim so Francozi korakali v Moskvo (2. sep-
tembra) sred grobne tišine. Napoleon je zabra-
nil grabež: hotel je dobro počiniti v bogati pre-
stolnici ter pričakoval poklonstvo „bojarjev", a
tudi prošnjo od carja za mir.
Zopet ositp. V Moskvi je bilo med 200.000
prebivavci do 10.000 sodrge, med njo mnogo
kaznjencev, katere je izpustil Rostopčin, ko je
168
Napoleon I.
pobegnil sam ter odpravil iz mesta vse gasilno
orodje. A drugi dan je buknil v vsek koncili
Moskve požar, ki je pokončal devet desetin le-
senega mesta. „To so — Skiti!1) Le-to je
vestnik naših velikih bed!" je vzkliknil Napo-
leon —- ter dejansko okamenel; grenadirji so
ga nasilno odveli iz Kremlja v neki dvorec v
zamestju. A v Moskvi se je začel grabež. Po-
sebno se je izkazovala tatinska ruska klatež.
Francozi so si potem urejevali zidane cerkve, ki so
ostale nepoškodovane, za kosarne. in konjušnice.
Napoleon je poslal carju pismo, v katerem
je obžaloval nesrečo Moskve, čegar ne bi bilo,
ko bi mu bil tilzitski prijatelj črhnil le par be-
sed pred Borodinom ali precej potem. Aleksan-
der ni mogel odgovoriti: Petrograd se je vzbu-
ril, čulo se je mrmranje. „Od tega časa se je
vzbudila v moji duši prava vera" je rekel po-
tem car. In kmalu po tem se je izjavil: „Vse
to — je roka Vsevišnjega!" ter se smatral za
rešitelja Evrope od njenega tlačitelja. Takrat
je tudi rekel: »Napoleon ali jaz, jaz ali on;
toda skupaj ne moreva carjevati!" In osvojatelj
je čakal 33 dni na odgovor.
') Poprejšnji divji prebivavci v današnji Rusiji.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	169
»Moskva — ni bojna nego politična točka;
tukaj jaz nisem vojskovodja, nego cesar" je
govoril Napoleon v svoji zaslepljenosti. Včasije
bil grozničavo navdušen, potem pa zopet čisto
ravnodušen ter živel vrlo neuredno. Snoval je
domišljave naklepe, kako bi osvobodil podložne
Tatare in Ukrajince, in kako bi si postavil
poljsko krono na svojo glavo. A »velika armada"
se je tajala in razpadala. Ruske sile pa so se
hitro množile; in ruski vojaki so se bali pred
vsem le pomirbe. Od vseh strani so se zbirali
oboroženci; vzniknili so pogumni pristranci, z De-
nisom Davidovim na čelu, in celo pravoslavna
Zan d' Ark1), po imenu Durova se je pokazala.
Začela je besneti »sveta vojska", kakor na
Španskem. Razjezil se je tudi osvajatelj: od-
liajaje iz Moskve, je razrušil Kremlj.
Napoleon ni maral niti za prošnje maršalov,
da se umaknejo in izognejo vsej tej sramoti.
Prispel je glas, da je Kutuzov zmagonosno na-
padel francosko prednjo stražo pri Tarutinji.
18. oktobra se je velika armada vzdignila proti
Kalugi. Bilo je še 100.000 mož, toda oslablje-
nih in s plenom obloženih; pri njih so bile tudi
') Glasovita francoska junakinja devica orleanska.
170
Napoleon I.
rodovine tujcev, ki so poprej živeli v Moskvi.
Ruska vojska jim je hitro zaprla pot. Sicer so
Francozi zmagali pri Maloj aroslavcu; toda
mesto je prehajalo osemkrat iz rok v roke, in
Plato v je vjel skoraj samega Napoleona. Morali
so se povrniti na smolensko cesto, čez Borodino,
ki je bila še posejana s trupli od zadnje bitke.
Nastopil je glasoviti odstop velike armade,
kateri je sledil Kutuzov (več nego 100.000 mož),
a po bokih Čičagov (60.000 mož) in Witgenstein
(50.000 mož). Povsodi so krožili kazaki. Sever
je prinesel nepregledne meteže; nastopila je
zima, proti koncu do 30° R. Na pol nagi Fran-
cozi, ki so se hranili le z muko s sirovo konje-
tino, so premirali na stotine v prenočiščih pod
milim nebom. Mnogi so znoreli. A kmalu potem
je nastopilo južno vreme — in studene luže in
poledica so pokončale poslednje konje. Toda
Rusi niso smeli po svoji volji napadati izdihajo-
čega leva, ki je pokazal velikansko žilavost
„kakor že poprej v Egiptu." Molčeč ali bodro
je korakal cesar v šubi, s krivo palico v rokah.
In le to pogrebno pot armade okostnice je za-
znamoval še tridnevni boj pri Krasnem, kjer
si je ona edino z bajoneti probila pot skoz mno-
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	171
žino ruskih topov, a Nej zadnjikrat presenetil
svet s prevozom čez Dnjepr pred kroglami svo-
jega sovražnika na drugem bregu.
Od velike armade je ostalo vsega 1000 mož
in 9 topov, če se ne všteje 20.000 vojakov, ki
so pribežali do Njemena brez orožja. Sam vodja
je komaj ušel pred ruskimi bojevniki ter prihitel
v najžalostnejšem položaju v Vilno. A tukaj je
sprejel žalostno poročilo. V Parizu so iznovič
oživeli filadelfi. Begunec Malje je prevaril na-
rodno stražo o domnevni smrti cesarjevi v Moskvi
ter proglasil republiko, z Moroom in Karnoom na
čelu. Zarotniki so bili sicer ustreljeni, toda cesar se
je preplašil in zamislil, ker se ni nikdar spom-
nil niti cesarice niti rimskega kralja. Napoleon je
prebral generalom 29. poročilo, v katerem je
vso nesrečo zvalil na zimo ter končal z besedami:
»Zdravje njegovega (veličanstva ni bilo nikdar
bolje." Potem je cesar odpotoval s tremi svojimi
ljubljenci (6. decembra). Zapovedništvo je izročil
Mjuratu, toda le-ta je odšel v Neapolj, preklinjaje
srnjaka radi velike -nesreče.
Na Ruskem je poginilo do 250.000 Evropej-
cev skoro vseh narodnosti. Toda tudi Rusi ne
pozabijo nikdar napada „dvanajstega leta." Pri
172
Napoleon I.
Kutuzovu je ostalo komaj 30.000 mož, a v vsem
jih je poginilo ne manje od četrt milijona. Kutu-
zov je pozival na mir, in njega je podpiralo
javno mnenje na Ruskem. Toda car Aleksan-
der I., ki je prispel precej za Napoleonom v
Vilno, je rekel: „Pravi mir more hiti podpisan
samo v Parizu." In v povelju vojski je stalo:
„G-rem, da storim konec nestrpljivi oholosti; bo-
ril se bom za vero proti brezverstvu, za svobodo
proti vladoljubju, za človeštvo proti zverstvu.1'
12. januarja 1. 1913. je prekoračila ruska voj-
ska mejo s svojim carjem na čelu.
VI. Obrambeni boji. (1813—1814).
Rusi niso imeli niti 20.000 mož. Njim in
Prusom je zapovedoval vojakom nedragi, nespo-
sobni Witgenstein. Pruska in Avstrija sta se še
bali Napoleona; a za hrbtom so mu ostali zvesti
Poljaki, ker se je Rusija obotavljala, mesto da
je nemudoma vzpostavila poljsko kraljestvo. Na-
poleon si je predstavljal sovražnike za mnogo
gorše, ali se jih ni plašil. L. 1813. je najsijaj-
nejša doba v njegovem življenju. Francozi so
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
173
ga podpirali, ker so se bali napada „Skitov":
pozdravljali so ga svečanostno in spoštovali. Na-
poleon pa je radi te privrženosti Parižanov uva-
jal blagotvorue uredbe, vse v ime Marije Lujize,
kije bila določena tudi za vladarico v odsotnosti
cesarjevi. Ker je množica zahtevala, je sklenil Na-
poleon s papežem Pijem VII. novi konkordat. Da
se dobi za vojsko potrebni denar, so založili ob-
činska posestva. Nabrali so hitro podrastek od
15.—17. leta; te mlade vojake je spremenil Na-
poleon nemudoma v leve. Grozil se je celo dr-
žavnikom, da bode oboroževal tudi žene. V štirih
mesecih je izuril cesar do pol milijona vojakov; to-
liko so jih imeli komaj vsi sovražniki na bojišču.
Takrat so Amerikanci nadvladah Angleže na
morju, a na Španskem premagani Welington se
je moral umakniti na Portugalsko. Nespretno je
bilo, da je svetovlad predlagal državam mir na
temelju starih dogovorov.
Pri vsem tem je živel Napoleon še vedno
v zaslepljenosti. Domoljubje utrujenih Francozov
je ohladnelo hitro: začeli so razmišljati o „krivcu"
vseh bed. Sam krivec seveda ni mislil o njihovi
bodočnosti. Dočim je jemal zemlje občinam in
delavce s posestev, je silil žene, celo otroke, da
174
Napoleon I.
obdelujejo zemljo z lopatami. Jemal je kmetom
tudi konje, kajti zmanjkalo jih je kakor topov;
slabo vohunstvo, ker ni bilo konjiče, je bilo največ
krivo neuspehov v 1. 1813. A pri pehoti junaštvo
ni moglo nadomestiti slabih sil, ki so hitro gi-
nile. Tudi vitezi niso bili več poprejšnji junaki.
Lan je padel na bojnem polju, kmalu se je isto
dogodilo tudi Besseru in Djuroku; Masena seje
podal v pokoj; Davu je moral odstopiti radi
sumljivosti. Samega Bertjeja je nadvladala utru-
jenost: odkrival je sovražnikom slabosti svoje
vojske, da bi prisilil svojega cesarja na mir.
Mjurat se je skoraj javno izneveril, a Marmon
se je pripravljal, da ga naslednje v istem delu;
Bernadot, Moro in Žomini so pa že delali v ta-
boru sovražnikovem. Ostali maršali so pokazo-
vali svojo nepokornost ter se prepirali med seboj.
Ni opazil Napoleon tudi zunanjih groženj.
Pij VII. je zavrgel konkordat, spodbujaje s tem
mržnjo katolikov proti „ tiranu cerkve". Angleška
pa je spretno delovala s svojim zlatom in z
opravniki; Welington je začel iznovič napredo-
vati ter se celo zagrozil z napadom na samo
Francosko. Aleksander I. je postal strašno osvet-
ljiv, a Napoleon si je umišljal, da ga bode
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	175
'prevaril, kakor v Tilzitu. Še bolj pa se je pre-
varil v tastu: zviti državnik Franca I. Metternich,
postavši „posrednik Evrope", je varal Napoleona,
a začel zares sam na videz posredovati, v res-
nici pa se je že tajno dogovarjal z Rusijo in
Prusko.
A glavno je, da Napoleon ni poznal nove
velike sile — domoljubja, dasi je takrat Talej-
ran govoril: „Prišel je čas, da postane Napoleon
kralj francoski." Posle Španjolcev in Rusov so
prišli na red Nemci: začela se je vojna za
njihovo osvobojenje. Celo na Saksonskem je bil
za Napoleona le še edini kralj: narod je sprejel
zaveznike z oduševljenjem. Toda glavni sovražnik
francoskega samosilnika je postala Pruska, ker
jo je le-ta tlačil dolgo časa tako hudo, da ni
mogla nič drugega storiti nego poginiti, ali pa
se vzdigniti.
Že ko so se povračali Francozi iz Rusije,
so se Prusi dvakrat zarotili proti Napoleonu.
Fridrika Vilema III. so podpirali na vseh krajih
in koncih severne Nemčije ter ga obodrili.
Dohajale so žrtve celo od otrok in slug; žene
so prodajale svoje kite vlasularjem, kmetje so
požigali svoje hiše ob potu, odkoder je imel
176
Napoleon I.
priti sovražnik. Povsodi so se širile domoljubne'
pesmi pesnikov Riickerta in Kornera. Arndt je
pisal vzpodbudne knjižice za narod. K vojski
so prihiteli celo sinovi vlastelinov, dvorjaniki in
oni, ki so se odkupili od nabora; a na čelu so
šli dijaki vseučiliščni in gimnazijalni s svojimi
učitelji. Friderik Vilem se je zbal „revolucije":
na dvoru sta se zopet pojavila Stein in Harden-
berg. V vojski je delal tiho ali vzorno Scbarn-
horst; razvnel se je tudi „sedemdesetletni mla-
denič" Bliicher, katerega so zvali generalom
„Napred"; a zaporedoma so se vzdigovali pravi
čistokrvni Prusi — Kleist, Gneisenau in Biilov.
Pruska je postavila večo vojsko nego Rusija in
Avstrija; še nikdar niso imeli Prusi tako izvrstne
vojske. Že meseca februarja je sklenil kralj zvezo
z Rusijo in Švedijo, a Angleška mu je dala
denarja. Tako se je razvila šesta zaveza, h ka-
teri je pristopila tudi Španija.
A Napoleon si je umišljal, da se bori še
vedno z „lenimi vladarji", ter se je nadjal, da
jih zopet zmede s prvim mladeniškim udarcem.
In zares je pokazal svojo staro veleumnost in
odločnost. Njegovi mladeniči so izvrševali divne
vojaške vaje. Sam je letel kakor vihra če z
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
177
ogromno bojišče, in že pred samim njegovim ime-
nom so sovražniki izgubili pogum. Pravilo zavez-
nikov je bilo, ogibati se ga kolikor mogoče, šči-
pati samo njegove maršale. Pri vsem tem pa
junak ni bil več poprejšni vojskovodja. Osodna
bolezen se je povečala ter provzročala nesvesti
in brezdelavnost po cele tedne, a večkrat za
časa bitke celo zaspanost, kateri se ni mogel
ustaviti. Tudi v duši „osodnega človeka" sta
proti volji, kakor na Ruskem, cesar in državnik
prečila velikega vojskovodjo. A vsled tega so
sledile napake v presoji, sicer razumljive pri
veliki množini slučajnosti, ko so se iznenada
prikazali sovražniki.
Pred vsem gaje osupnila prevelika sovražni-
kova sila, kar je izzvalo zopet naglost, samo da
prepreči njih daljnje zbiranje in da razbije njih
središče. Začetek je bil sijajen; pri ravnih silah
je Napoleon po svoji razumni osnovi napadel
rusko-prusko vojsko z dvojnatim številom pri
Liitzenu. Njegovi bojni nastopi so se odliko-
vali po spretnosti in hladnokrvnosti spretnega
igrača.. Kmalu potem je dobljena nova sijajna
zmaga pri Budišinu: in sovražnik je pobegnil
za Odro. „Mi smo se nadjali iti na zapad, a
12
178	Napoleon I.
gremo na iztok!" je v žalosti izpregovoril pruski
kralj. Car, ki je ves čas sam zapovedoval svoji
vojski proti Napoleonu, ga je tolažil edino z
zaupanjem na Boga. Prusi so izgubili v boju
Scharnhorsta; Aleksander je zamenil Witgensteina
z Barklajem.
In nato se je zgodila druga napaka, katero
je sam Napoleon nazval „največo v svojem živ-
ljenju." Zavezniki so bili zgneteni in ozlovoljeni.
Barklaj se je pripravljal za odhod na Rusko,
da preustroji svojo razbito vojsko. Kralj je trdil,
daje Pruska propala, če ne zaustavi zmago vavca
s premirjem. Zavezniki so začeli drug drugega
mrziti, in ko so se umikali, je dolžil drug dru-
gega radi nesposobnosti in celo radi izdajstva.
Saksonska je pristopila zopet k Francozom. In
Napoleon sam je začel misliti o premirju.
Zmagovavec se je zopet zbal. Bil je potrt
duševno in telesno: že pri Budišinu gaje na-
padala utrujenost, pospanost. V njegovi vojski
je bilo na tisoče bolnikov vsled gladu; manjkalo
je častnikov; mnogo jih je popadalo, ker so mo-
rali, da navdušijo „otroke", korakati v prvih re-
dovih. Prispele so tudi vesti o novi bedi na
Španskem, o veliki miroljubivosti v Parizu in o
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
179
sumnjivem ponašanju Avstrije. Napoleon je dva-
krat predlagal carju mir, in da si pri tem raz-
delita Prusko in Poljsko; toda njegovi poslanci
niso bili sprejeti. Tedaj je poklical Metternicha.
Zbavši se nevarnosti, se je svetovlad mučil s
premetenim Metternichom celih deset ur, se zdaj
grozil, zdaj zopet dobrikal. Slednjič je zagrmel
ter vrgel kapo na tla: ,.Vi hočete tedaj vojno?
Hočete dobiti svoj del kakor Prusi in Rusi ? Iz-
volite! Določim vam dvoboj na Dunaju. Posta-
vil sem že trikrat cesarja na prestol. Sem ože-
nil tudi njegovo hčer: to je bila neumnost. Jaz
se radi nje kajem. Kaj hočete od mene? Sra-
moto? Nikdar! Umrem prej, nego odstopim ped
zemlje. Vaši na prestolih rojeni vladarji morejo
biti dvajsetkrat premagani, in oni se vendar še
vračajo v svoje prestolnice. Jaz pa — sem sin
sreče: moje carstvo preneha isti dan, ko nisem
več najsilnejši. Vi se mi grozite z zavezniki.
Koliko jih imate? 4, 5, 6, 20? Cim več, tem
bolje zame! . . . Toda ne, znajte, vi ne začnete
boja z menoj?" „Vi ste propali", je odgovoril
Metternich.
Slednjič je pristal Napoleon i na sramoto:
odloČil se je za shod, ki ga je sklical Metternich
12*
180
Napoleon I.
v Pragi. Toda dunajski državnik je spremenil
ta shod v komedijo: ni minul niti čas premirja,
ko je Avstrija napovedala zetu vojsko. Niso ča-
kali niti na odgovor cesarja Napoleona, ki je
bil pripravljen pristati skoraj na vse zahteve.
Svet je iznovič videl razžaljenega leva. Iz-
novič se je obudilo zaupanje v njegovi duši.
Zopet se mu je nasmejala sreča. Bernadot je
ostal na Pomeranskem. Bliicher je obtičal v Sle-
ziji. A glavno češko armado je vodil plašljivi
dunajski plemenitnik Schwarzenberg, ki je bil
bolj podoben državniku, nego vojskovodji; pa
še tega so prečili trije vladarji. Vsled tega je
prišel Napoleon, ki je preganjal Bliickerja, na
pomoč obsedenim Draždanom. Tukaj je pokazal
v dvadnevni bitki (26.-27. avgusta 1. 1813.)
primer veleumne obrambe. „Cesar je v Draž-
danih!" je s strahom spregovoril Sckvvarzenberg,
od daleč opazovaje spretna kretanja Francozov:
in zavezniki so izgubili pogum. Izgubili so tretjino
svojih ljudi, med njimi je bila polovica ujetih.
Tukaj je padel tudi Moro z besedami: „Kako!
Jaz, Moro, umiram sredi sovražnikov Francozov,
od francoske krogle!" Zavezniki, ki so bili na-
kanili preprečiti Napoleonu „odstop" k Rajni,
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
181
so sami bežali bosi, gladni, v neredu; a za nji-
hovim hrbtom na Češkem, seje pokazal oddelek
generala Vandama. Sam Napoleon bi jih bil
preganjal, -ali je iznenada omedlel.
Bolezen je prikovala zmagovavca na neko-
liko tednov v Draždanih. „Moja preudarna igra
se je zaplela", je rekel Napoleon. In političar
je imel vedno večo moč nad vojskovodom. Ce-
sar ni preganjal Schvvarzenberga, nadjaje se,
da bode svojega tasta ločil od zaveznikov; zato
mu je pošiljal mamljive predloge o miru. Toda
Napoleon je že zdaj mislil, da ne bode pokon-
čal samo armade zaveznikov, nego da bode
osvojil tudi njihove prestolnice: Udino je dobil
predrzno zapoved — iznenada osvojiti Berlin. A
ob istem času se je moral predati v Krkonošah
zabiti Vandam s celo svojo vojsko, seveda posle
hudega boja pri HI umu. Tudi Makdonald je
zadel na dvakrat jačega sovražnika pri Katz-
bachu: Bliicher mu je ujel mnogo ljudi in to-
pov. Slednjič je bil Berlin rešen, ker so Prusi
zmagali pri Denevicu. Tukaj je potamnela
zvezda maršala Udinoa, kakor malo kasneje tudi
maršalov Neja in Davua, a prišlo na glas ime
pruskega „malega Napoleona" — cesarju po-
182
Napoleon I.
dobnega, ali žilavega čudaka s potrganimi gumbi
— Biilova. Bitka pri Denevicu je važna tudi v
duševnem pogledu. Tukaj ni bilo nič več Prusov
nego Francozov; tukaj se je izkazala pruska
črna vojska, ki se je nekdaj borila z buzdovani,
ter jezdila brez stremen in brez povodov. Tukaj
so tudi Saksonci zamrzili nezahvalne Francoze,
ki so bili krivi vseh njihovih bed ter so se bili
s Prusi kakor levi. Od tega časa je prešel po-
nos, pogum nepremagljivosti od Francozov k
Prusom, ki so se od tega časa odlikovali po
svojih mladeniških junaških podvigih. Bliicher
se je vzdignil z Biilovom k Labi, dasi ju je
prečil Bernadot: le ta premeteni general, ki je
pričakoval, da bi »mu ubili šurjaka", »lopova
in bič sveta", ni hotel preganjati Francozov
morda svojih »bodočih podložnih".
In zopet se je ožil ravno tako kakor na
Ruskem železni obroč okoli »velike armade" ter
se jej tudi slednjič odrezal odstop. Franc I. ni
sprejemal poslancev svojega zeta, a Metternich
je uspel, da je dovel v zavezo tudi drugega so-
rodnika Napoleonovega — kralja bavarskega.
Armada francoska se je tajala: od 400.000 mož
je ostala še komaj polovica. | Francozi so se iz-
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	183
mučili od »pohodov semtertja", kakor je na-
zval Napoleon svoje vojaške kretnje v trioglati
mišelovki med Draždani, Lipskim in Budišinom;
mestni prebivavci so zvali takrat cesarja, ki je
tudi sam neprenehoma skakal med temi mesti
„budišinskega postiljona". Vojaki so imeli že
malo obuče in še tudi celo malo hrane. Radi
glada so begali, ali se sami ranili, samo da pri-
dejo v bolnišnico. Generali so vsi zahtevali od-
stop za Rajno. Veleumni zmagovavec pa je po
stari navadi predrzno nastopil: ponudil je glavno
bitko dvakrat jačemu sovražniku.
16.—18. oktobra se je razvila pri Lipskem
tridnevna bitka narodov: tukaj so se borili celo
„Amuri", kakor so Francozi zvali lokostrelce
Baškire. Prvi dan so odbili Francozi vse na-
pade, naskakovali so le središče sovražnikovo
z jakimi četami ter*sipali nanj kroglje iz 150
topov. Toda zavezniki so imeli take stene od
ljudi, da jih ni bilo mogoče prebiti niti obiti;
a dohajale so še vedno sveže sile. Drugi dan
so protivniki počivali brez dogovora. In Napo-
leon ni odstopil. Nadjal se je še vedno, da mu
bode pomogel tast, kateremu je hotel takrat
povrniti skoraj vse, razen Italije. 18. oktobra se
184
Napoleon I.
je odločil veliki umetnik pokazati nekaj, kar se
do zdaj še ni videlo — kako se bije glavna
bitka pri umikanju. To je bila veličanska bitka
celega tisočletja, in še dan slave za Francoze.
Njih je bilo 130.000 mož naproti 300.000; tudi
so se jim že izneverili v najhujšem boju Sak*
sonci in Wurtemberžani. In pri vsem tem so oni
vzdržali na bojišču v popolnem redu, pobili
Schwarzenberga ter pokončali 75.000 vojakov,
dočim so sami izgubili le 50.000 mož. Toda
slednjič so se morali umakniti ogromni sili ostalih
narodov. In ko se je že umikal, je vojskovodja
še vedno varal preganjavce, bil njih prednje
čete ter pokončal Bavarce, ki so mu zaprli pot.
Cesar je iznovič oduševil svoje veterance s svo-
jim mirom, svojo samozatajo in potrpežljivostjo.
„ Ravno tako je šel iz Moskve", so se pogovar-
jali med seboj" bradači z medvedjimi kuzarskimi
kapami na glavi.
A zadaj za osvojiteljem se je začela širiti
osveta. Zrušila se je ranjska zveza in westfal-
sko kraljestvo. V Holandijo se je povrnil princ
Oranski. Celo Mjurat je nastopil proti svojemu
sorodniku Evgeniju, ki se je izvrstno boril proti
Avstrijancem, izjavivši se poprej, da ne sprejme
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
190
italijanske krone iz rok zaveznikov. Welington
je udaril na Francosko. A Metternich je pred-
ložil Napoleonu „naravne meje" Francoske: s
tem je priznal, da je liotel le razločiti cesarja
od armade in od francoskega naroda, ki je za-
želel mir. Napoleon je pristal na splošno pre-
mirje, toda le na evropskem shodu. Tedaj so se
zavezniki izjavili, da se ne vojskujejo s Fran-
cosko, nego proti nadvladi cesarja Napoleona v
njihovih zemljah. To je bila volja ruskega carja,
ki so ga že takrat zvali „novo solnce". Aleksan-
der je korakal pred vsemi kakor Agamemnon,1)
in na Francoskem je sprejemal zaveznike kot
domačin. Nemški vladarji so se zbirali v njego-
vih predsobah. Ko so se začeli zavezniki razgo-
varjati o miru, je zahteval car Aleksander I.,
da se mora skleniti v Parizu „ radi časti ruskega
imena".
Toda osveta narodov je probudila domo-
Ijubje tudi pri Francozih. Ker so videli, da se
jim je svet še pred nedavnim klanjal radi na-
čel „velike revolucije", so zato še vedno gle-
dali na druge narode kot na »barbare". A zdaj
so imeli deloma prav: Prusi so se pokazali pravi
') Velik grški junak.
186
Napoleon I.
siroveži. Zlobni, verolomni državniki so širili sov-
raštvo in prezir proti ponosnemu narodu. Francozi
so iznovič pozabili na »krivca" vseli bed in se
zopet 'navdušili za svojega junaka, ki ni bil
premagan: odstopal je tako, da je izgubil manje
ljudi nego zavezniki. Ostanki „velike armade"
so stali še vedno pod vplivom junaškega vojsko-
vodja, ki je delil ž njimi vse nevarnosti in stra-
danja ter jim pomagal ob vsakem času in v
vsakem pogledu. Razširili so po Francoskem
vesti o njegovih čudesih in tudi o njegovi ve-
liki duši. Vojskovodja je postajal zares vedno
bolj prisrčen, kakor se je sreča menjala. Za-
branil je požgati Lipsko pri odstopu. Njegova
denarnica je bila odprta za siromake. »Siromak!"
so govorili vojaki, ko so videli neutolaženega
vojskovodjo posle smrti njegovega ljubimca Dju-
roka. A 011='je izkazoval tudi očetovsko skrb
in iskreno sožalje naproti mladim žrtvam legarja,
katere so vozili na taligah, ,. p o vezo vaje trupla
kakor seno". Napoleon je izpustil tudi papeža
v Rim, in Ferdinanda VII. v Madrid. Sam Ta-
lejran je priznal, da je, če je zaželelo celo 99%
naroda mir, še vedno 9972% želelo svojega ce-
sarja: Francozi so verovali, da jih more le nje-
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	187
gov veleum rešiti barbarov in Burbonov.v) In
tudi po deželi se je slišala prijazna pesem Be-
ranžeja o „njem".
Zaveznike je sprejelo na Francoskem do-
moljubje, podobno onemu na Španskem in Ru-
skem; a v trdnjavah so se hrabro držali vete-
rani. Vojaki so kričali zajedno z narodom: „Dol
z izdajavci! Smrt rojalistom!" „ Treba bo obra-
niti armado zadaj z drugo armado!" je rekel
prestrašeni Schwarzenberg. Toda cesar se še
zdaj ni osvobodil osodne zmote. Ko «je zakono-
davni zbor zahteval mir, a tudi „svobodo in
politične pravice za narod", ga je razpustil kot
gnezdo „zarotnikov in prijateljev Angleške". Za-
kričal je na „sanjarje": „Pravi prestol je člo-
vek; in to sem — jaz, z mojo voljo, z mojim
značajem, z mojo slavo. Jaz morem rešiti Fran-
cosko, a ne vi! Francoska me bolj potrebuje,
kakor jaz nje . . . Jaz sam hočem mir, toda
soglasno s častjo naroda. Cez tri mesece bodo
sovražniki izgnani iz Francoske, ali pa umrem
jaz!" —
A med tem je Napoleonu manjkalo orožja,
mondure in denarja. Nagla prodaja občinske
') Poprejšnja kraljevska rodovina.
188
Napoleon I.
zemlje je dala malo koristi, in dasi so se na-
klade podvojile, se je še pri vsem tem pokazal
primankljaj. Roba je ležala kupoma vsled za-
stoja v trgovini; povsodi so se pojavljali bank-
roti. Narod je nosil celo perilo v zastavljalnico;
v Parizu se je prodajala le lirana in obleka.
Kovan denar je izginil, razvila se je odrtija:
državne zadolžnice so pale na polovico vred-
nosti. Malo je bilo tudi rekrutov; kmetje so
hoteli ohraniti le svoje gospodarske domove.
Napoleon je imel vsega 200.000 vojakov otrok
in pokvek ter 200 topov; sovražniki so imeli
pa 600.000 mož in 900 topov.
Začela seje zdvojna, toda veličanska „vojna
na Francoskem", v kateri si je stekel veleum,
ki je že znorel vsled zdvojnosti, nove lovorike,
skoraj nič manje slavne, kot na svojem prvem
pohodu na Laško. Sovražnika je presenetila
mladeniška energija 44 letnega vojskovodje, ki
je letal kot ptica med rekama Seno in Marno.
Se nikdar se niso sovražniki tako bali njegovega
imena, dasi jim je bila poznata njegova nemoč.
„Napoleon", pravi Lanžeron, „je bil nekakšno
strašilo za naše zapovednike. Migljal jim je
vedno pred očmi. In zares, bil je nas vse po
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	189
redu. Smelost pri njegovih podjetjih, naglost
kretanja, velikanska spretnost v zasnovah je
držala nas v vednem strahu. Komaj smo mi
izdelali kakšno osnovo, je bila že zopet pokon-
čana". „Mi smo se trudili še posebej, da bi tudi
Napoleon razdelil svojo armado, da ne bi bil
povsodi sam", je priznaval Sclrvvarzenberg. Toda
tega niso mogli doseči zavezniki. Umni vojsko-
vodja je izginil izpred njihovih oči sredi močvirja
ter se iznenada pokazal njim za hrbtom, po
bokih, kjer ga ni mogel nobeden pričakovati.
Njegove vsakodnevne zmage so tem bolj slovele,
ker se je boril v mrazu in nalivih proti odlični
armadi in proti onim vojskovodjem, katere je
podučil on sam. A pri njem ni bilo nič poma-
gačev, bil je skoraj sam. Prestrašeni maršali
so bili pa poraženi pri boljših okolnostih: pri
zapovednikih se je opazila velika nesposobnost
in deloma so se pokazali tudi že bodoči Judeži,
kot Marmon in Mortje, Viktor, Makdonald in
drugi. Ni bilo brez vzroka, da je Napoleon
takrat govoril: „Jaz sem našel svoje portepeje
na italijanskem pohodu. Razsekal bom tudi gor-
dijski vozel kakor nekdaj Aleksander Veliki".
Enkrat je celo vzkliknil na strah vitezov: „Naj
190
Napoleon I.
si le umišljajo, da je lev mrtev! Jaz diktiram
carju mir na Visli!"
Kakor vselej je imel Napoleon tudi zdaj le
enega zaveznika — samega sovražnika. Med
njimi edini maršal Bliicher ni izgubil poguma.
Toda znal je samo napredovati, dasi je pri tem
gubil po desetkrat več svojih ljudi nego so-
vražnik. Poznal je le eno stalno pravilo „bajonet
v krvi", kakor je govoril Kutuzov; večkrat je
zadrževal delo s svojim neposluhom in z inla-
deniško nestrpljivostjo. Vsem drugim je upadlo
srce: celo Angleži so želeli mir. Le ruski vojak
se je zopet proslavil s svojo pokorno vztrajnostjo.
In samo edini car je bil duša cele zaveze. Sam
je jezdil prvi pred vsemi vedno na čelu, korakal
v slabem vremenu, po noči, do kolena v grezu,
obiskoval po stanovanjih vladarje zaveznike, vse
bodril s svojo veselostjo, prijaznostjo in modro
uravnavo. Toda Aleksander je bil vendarle tudi
eden izmed vzrokov počasnosti pri zaveznikih:
oni so se bali njega kot zapovednika, ali se niso
ujemali ž njim v politiki. Eadi tega so trajali večni
prepiri v glavnem taboru. Tudi Schvvarzenberg je
bil vesel ukaza ministra Metternicha, da se napre-
duje „umno": on se je vedno oziral na Rajno.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	191
Samo enkrat so se zedinili zavezniki — in
Napoleon je bil premagan pri Lja-Rotjeru, dasi
z velikim trudom. Vladarji so se takrat zbrali
v Šatiljonu, da zahtevajo za Francosko meje
iz 1. 1792. Toda zopet so se nemudoma razšli
—	in cesar je v petih dneh petkrat hudo pobil
Pruse in Ruse. Potem se je vrgel na Schwarzen-
berga ter ga je tudi dvakrat porazil, dasi je
imel trikrat manje vojske. Slednjič je bil tudi
Bliicher dvakrat pobit, in le slučajem se je rešil
zajetja. Toda to so bili zadnji udarci izdiha-
jočega leva. Odločil se je za zdvojno rešitev
—	pohiteti v Vogeze ter tako preprečiti so-
vražniku odstop, potem razviti boj z malimi
četami in zbrati okoli sebe posadke pomejnih
trdnjav. Napoleon je pisal o tej nakani Mariji
Lujizi, toda kazaki so ujeli poročilo. Tedaj je
pohitelo le 170.000 mož zaveznih čet proti Parizu.
Pred seboj so podili 15.000 izmučenih vojakov
Marmona in Mortjeja.
Ta žalostni ostanek velike armade je s komaj
tolikim številom slabo oborožene narodne straže
prevzel vso obrambo prestolnice, ki je bila
tudi skoraj brez vsake utrdbe. To vse in tudi
meščani, ki so postavili hitro barikade, je drlo
192
Napoleon I.
v boj. Straže po trdnjavicah so kričale, čim so
opazile kakšnega jezdeca na belem konju: „Glej
ga, on je!" In zavezniki so se tresli strahu,
ogledovaje se proti jugoiztoku. A zopet jih je
oduševljal le car z besedami: „Na razvalinah
ali v sijajnih palačah, toda Evropa mora zdaj
prenočiti v Parizu!" Pred Parizom se je do-
godila najbolj krvava bitka, kolikor jih je bilo
do zdaj: zavezniki so izgubili 10.000 mož, Fran-
cozi za polovico manje. Junak dneva je bil
Marmon; a zapovedništvo ga je preklinjalo, ker
je podpisal sicer častno predajo prestolnice, ko
je videl, da „njega" ni moči dočakati. 31. marca
so zavezniki prišli v »prestolnico miru".
A Napoleon je bil daleč za hrbtom so-
vražnikom. Daleč zadaj je tudi že vzkipela
„cesarska Vandeja"; sto tisoč kmetov je za-
htevalo orožja ter so pripeljali s seboj do 2000
ujetnikov iz zavezniške vojske. Zbirale so se
posadke iz trdnjav. Okoli Napoleona je stalo
zopet do 50.000 oduševljenih borcev; a on je
po pravici govoril: „50.000 pa jaz, to je 150.000".
In zares so že pokončali en oddelek Prusov.
Na jugu so stale armade pri Lionu in Bordou,
a za Pirenejami sam Sidt, ki je imel še sto tisoč
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
193
veteranov. Toda tudi zdaj, kakor posle Draždan,
je prečila pri napredovanju smelega vojskovodjo
pla&ljivost njegovih maršalov. Zaustavilo ga je
slednjič poročilo, da so zavezniki pred prestol-
nico in da je odšla Marija Lujiza. Cesar je
obrnil svojo armadico, a sam pohitel z neznatnim
spremstvom naprej. 31. marca je bil že petnajst
kilometrov od Pariza, ker bi bil rad videl, kako
bodo tukaj zavezniki korakali v mesto.
Napoleon je poslal k carju Aleksandru I.
Kolenkura, ki je predlagal, da se sprejme šati-
Ijonska pogodba. Odklonili so ta predlog. „Tako
jim pokažemo, da smo še sposobni braniti našo
neodvisnost in našo narodno zastavo!" je od-
govoril razžaljeni cesar. Pohitel je na to v Fon-
tenblo, ves zmeden: samozataja in pogum sta
mu švigala iz oči. 4. aprila se je zbralo okoli
njega že 60.000 vojakov pripravnih za boj. Toda
generali so se dogovarjali med seboj, in čul se
je že osorni glas Neja: „Odstava!" Napoleon
se je vznemiril, ali se kmalu zaglobil v osnovo
bitke. Mislil je: „Trebalo bi iztrebiti iz vojske
vse bivše junake, pustiti jih spati na blazinah
od puha in šopiriti se jim po svojih ponosnih
gradovih; a meni — začeti vojno iznovič s po-
13
194
šteno mladino nevenljive slave." Maršali so
nahrupili v sobo. Cesar je začel zgovorljivo
dokazovati, da jim je zmaga zagotovljena. Toda
Nej se je izjavil osorno, da oni ne pojdejo na
Pariz. Govori se, da so ti vitezi nakanili takrat
umoriti svojega vodjo.
Napoleon ni uvidel, da je vojaško delo do-
končano: začelo se je delo državnikov. Zmisel
le-teli je bil jasen že na početku vojske 1. 1813.
iz osvetnik besed carja Aleksandra I.: »Napoleon
me je ponižal; jaz ponižam njega. Jaz se ne
vojskujem s Francosko: če ga ubijejo, jaz precej
preneham!" Vsled tega so ostali vsi pomirljivi
poskusi cesarja Napoleona brez odgovora. Zavez-
niki so povečali svoje zahteve pri najmanjši ne-
zgodi, ki je zadela protivnika, ali niso tudi ničesar
popustili pri njegovih najsijajnejših uspehih. Naj-
sramotnejše licemerstvo je bilo od njihove strani
šatiljonski shod, kjer so se dogovorili o starih
mejah Francoske; a le-to je pomenilo deloma
tudi, da se uvede stari državni red in da se
Francoska odreče Belgije in Rajne, ki sta bili
združeni s cesarstvom po želji samega tamošnjega
prebivavstva. Cesar je bil hudo užaljen. Maršali
so ga nagovarjali, naj popusti — in on je že
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
195
skoraj sprejel ponudbo. Toda zdajci je sledil
red novih podvigov in zmagovavec je napisal
Francu II.: ,,Nikdar se ne odrečem Belgije in
Antverpena".
Državniki se samo niso mogli sporazumeti,
kdo bode naslednik Napoleonu Bonapartu. An-
gleška, a za njo Avstrija in Pruska so se kmalu
odločile zaBurbone: one so se nadjale, da dobe
od te slabe vladarske rodovine nazaj vse, kar
so izgubile od časa revolucije. Toda Aleksander,
ki je želel samo, da zruši protivnika, je vse
ostalo prepuščal volji francoskega naroda: pre-
ziral je nesposobne in nepopravljive Burbone,
katere je spoznal na Ruskem. Toda Napoleon
ni zastonj govoril že 1. 1810., da bodo vladarji
na Francoskem Burboni, če ne bode on. Rojalisti
so popolnoma zmagali. Saj jim je bil na čelu
Talejran! Le-ta se je shajal z dvorjaniki Alek-
sandra I., ki so bili zanesljivi prijatelji izseljencev,
a po Parizu je razširil zlobne klevete proti svo-
jemu cesarju ter celo podkupil ubijavce. Po
pokrajinah so delali privrženci grofa Artua. Le-
ti so prenašali zaveznikom vojaške tajne vesti,
zapovedovali njihovim oddelkom, izdali Angležem
Bordo. V prestolnici sred zmedenega prebivavstva
13*
196
Napoleon I.
so se že limstili sami prismuknjeni plemenitniki,
da je blizu konec Napoleonove vlade.
Talejran, ta včerajšnji rob Napoleona Bo-
naparta, je pa sklical senat ter razglasil »pred-
loge" „Korzikanca"; ž njim se je združil takrat
le manji del zakonodavnega zbora. Toda kaj
poreče vojska? Sclnvarzenberg se je obrnil do
Marmona, vojvode Raguzanskega (Dubrovni-
škega)1), po volji Napoleona samega s povoljnimi
predlogi. Junak je hotel 30. marca posnemati
generala Monka, ki je vzpostavil Stuartovce
posle angleške revolucije2)- toda narod ga je
nazval Judežem, a izdajstvo »raguzado". Marmon
je zbral namreč svoj oddelek ter rekel, da ga
popelje v boj, a odvedel ga je k Avstrijancem.
Ko so vojaki opazili izdajstvo, so začeli streljali
v svoj štab; častniki so začeli trgati s sebe
osramočene naramnice.
To se je dogodilo 4. aprila, isti dan, ko
so se izneverili tudi ostali vitezi. Cesar se je
na to odrekel prestolu na korist sina: a iz od-
govora carja Aleksandra, ki ga je ravno takrat
*) Marmon je bil namestnik sedmerih ilirskih pokrajin,
kamor je spadala tudi Dalmacija in Dubrovnik (Ragusa).
') Kralja Karola II. (l&iO—1685).
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	197
prinesel Kolenkur, je bilo razvidno, da le-ta ni
bii proti vladi Marije Lnjize. Aleksander je celo
predlagal Napoleonu »gostoljubnost na Ruskem".
Napoleon je poslal odpoved po Kolenkuru in
Neju, ker ni hotel izročiti tako kočljivo delo
svojemu ljubimcu Marmonu. A poslanca sta bila
sprejeta od Aleksandra ravno isto noč, ko se
je dogodilo izdajstvo Marmonovo. Car je že
dovolil novo vladarstvo, ko je iznenada vstopil
pobočnik ter mu nekaj povedal po ruski. „ Go-
spoda", je rekel Aleksander, „vi se pozivate na
vdanost vojske cesarju svojemu, a glejte njegova
prednja četa je ravnokar uskočila". Poslanca
sta se vrnila s takim-le odlokom: „ Senat proglasi
Ljudevita XVIII. za kralja, a Napoleon bode
živel na otoku Elbi kot gost Evrope". Tako je
izkazal poslednjo milost Napoleonu, svojemu naj-
večemu protivniku viteški Aleksander L Angleži,
Talejran in Metternich pa so bili v skrbeb, ker
se je velikan naselil tako blizu Francoske.
Med tem se je pripravljal Napoleon za novo
borbo: hotel se je učvrstiti za Loaro, kamor je
pozval i ženo; ali v skrajnem slučaju oditi na
Laško k svojemu Evgeniju. Kar so mu maršali
sporočili glas o volji zaveznikov ter o izdajstvu
198
Napoleon I.
svojega ljubimca. „Nezahvalni! On bo nesrečnejši
od mene. Ti ljudje nimajo niti srca niti uma.
Jaz nisem premagan toliko po osodi kolikor po
samoljubju in nezahvalnosti bojnih tovarišev",
je spregovoril cesar. Drugi dan je izdal zapoved
vojski; obsodil je sramotno izdajstvo generala
Marmona in nizkost senata. Iz srca premaganega
velikana je izbruhnilo prekletstvo človeštvu:
»Cesarju so oponesli, da prezira ljudi: zdaj mo-
rajo priznati, da je imel podlogo za to". Še
enkrat je poskusil Napoleon predobiti maršale
za se, ter jim opisoval kako strašno se bodo
osvetili Burboni. Toda Nej je ostal pri „brez-
uvetni odreki". „Vi hočete mir? Izvolite!" je
rekel cesar ter napisal s čvrsto roko: „S po-
gledom na izjavo zaveznik drž&v, češ daje cesar
Napoleon — edina zapreka, da se povrne mir
v Evropi, izjavlja cesar Napoleon, da se odreka
za se in za svoje naslednike prestolu Francoske
in Italije, kajti zanj ni take osebne žrtve, katere
on ne bi v dar prinesel na korist Francoske".
Cez teden dni so razglasili Fontenbloški
dogovor, ki ga je sklenil senat z zavezniki
11. aprila. Države so pustile Napoleonu cesarski
naslov in otok Elbo, dva milijona frankov na
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	199
leto ter 400 gardistov; Marija Lujiza je dobila
vojvodstvo Parmo. Cesar je odklonil odgovor
do drugega dne. Po noči se je dogodila še
nerazjasnjena nezgoda. Napoleona je zadel jako
hud napad božjasti. Tako kakor 1. 1808. je nosil
na vratu stekleničico z otrovom; zato so raz-
nesli govorico o samouboju. Toda sam cesar
je rekel kasneje: „Samouboj je tako protiven
mojemu prepričanju, kakor mojemu položaju v
svetu". Pred odhodom na Elbo se je izjavil:
„Meni so začeli očitati radi tega, da sem pre-
živel moj padec. To je nepravično. Jaz ne vidim
nič velikega v tem, ko bi si skončal življenje,
kakor igrač, ki je vse izgubil". Drugi dan je
vstal Napoleon zdrav in miren. Privolil je na
odpust svojih vitezov ter se poslovil ž njimi
milostljivo; ob enem je bogato nadaril vse naj-
bližje svoje. Potem se je začel natančno do-
govarjati s komisarji zaveznih držav glede svo-
jega pota in ogromne prtljage. Le enkrat, ko
je sedel pri mizi, se je naglo udaril po čelu
ter vskliknil: „Ti moj Bog, kaj niso le vse to
sanje?"
Hitro je postalo vse pusto okoli „elbskega
cesarja". Pred vsemi se je podal pod belo zastavo
200
Napoleon I.

Bertje, a za njim Nej, Ožero, Udino in drugi.
Le plemeniti Makdonald je rekel izdajaveu Mar-
monu: „Jaz bi dal svojo roko, samo da tega
ne vidim". Še je v daljini Sult pobil sovražnika
pri Tulzi, a Davu je v Hamburgu streljal na
posredovavce za predajo. Toda kmalu je tudi
Davu spregovoril: „Ce se Napoleon hitro ne
pobere, ga zgrabim za ovratnik!" A Sult se je
podal s svečo v roki k zadušnicam, za kralja
mučenika1)". Nežni soprog si je želel le še ženo
poleg sebe ter se hudoval radi »nasilja" proti
njej; toda njemu so sporočili, da se je Marija
Lujiza podala dobrovoljno s sinom k očetu.
Zato je prihitela vselej Valevska v njegovo sobo,
kadar ga je zadela božjast. Po pripovedanju
je pri neki taki zgodi rekel, da posvečuje svoje
zadnje misli Josipini. A ta je umrla v Malmezonu
tisti dan, ko je prispela Marija Lujiza k očetu
v Sckonbrunn.
Prišel je 20. april. Napoleon je stopil na
dvorišče dvorca Fontenblo, kjer se je postavila
četa grenadirjev stare garde. Ginljivo se je
zahvalil za zvesto službo ter rekel: „Z vami in
z mojimi trdnjavami bi mogel vojevati še kakšna
') Ljudevita XVI., Burbonca.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
201
tri leta. Toda jaz sem bolj cenil, samo da pre-
neha domači prepir, žrtvovati moje osebne pra-
vice in koristi sreči in slavi domovine. Služite
tudi na dalje Francoski! Jaz bi rad dokončal
sam s seboj; toda ostajem med živimi, da spo-
ročim potomstvu o podvigih mojih vojakov."
Izgnanec, ali ne ujetnik Evrope, je pritisnil na
srce cesarskega orla ter si ga pripel na prsi.
„Po vseh redovih so se slišali vzdihi", govori
očevidec. In zjokali so se otrdeli veterani.
Na potu je narod s početka sprejemal svo-
jega cesarja z vdanostnimi izjavami in sožalenjem.
Toda na jugu se je že pokazalo delo rojalistov.
Množica je kričala: „Dol Bonapart!" Napoleon
je komaj izbegnil četi ubijavcev. Moral se je
preoblačiti, celo pripeti si belo kokardo. Vozil
se je v kočiji za hrbtom pobočnika, solznih oči;
a napadi osodne bolezni mu niso dali miru.
3. maja je stopil velikan v svoje majčkeno ce-
sarstvo — celi red skalovja do 200 kvadratnih
kilometrov.
202
Napoleon I.
VII. Sto dni in otok sv. Helene. (1815—1821).
Okolnosti so zahtevale, da so se povrnili
Burboni na Francosko: potrebno je bilo pomiriti
Evropo, a nobeden drugi ni imel postavne pra-
vice na francoski prestol do njih. Njim je po-
mogla tudi kratkovidnost in medsebojno neza-
upanje zaveznikov. Kar se tiče samih Francozov,
se Napoleonu ni izneveril narod, nego le njegovi
vojskovodje. Množica ni po priznanju samih
rojalistov videla drugega sovražnika nego tujcev
ter je verovala v svojega „odrešitelja". Toda
tisto društvo, ki je poprej v sili plašilo narod
s samovladarjem, ga je zavrglo pri padcu. Po-
navljalo je geslo tujcev, da Evropa ne vojuje
s Francosko nego z Bonapartom. Sred splošne
utrujenosti in zmedenosti so delali smeli rojalisti
za Burbone, dasi so znali dobro, da se „ narod
ne bode vzdignil za pozabljeno rodovino". Opi-
raje se na tuje bajonete, so delali tako hitro,
da se je sam Talejran preplašil „načela" Bur-
bonov, takrat nazvanega „legitimizma", to je:
postavnega nasledstva, kajti le-ta je hotel dobiti
od njih zagotovilo, da podpišejo novo ustavo,
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
203
preden sedejo na prestol. Aleksander I. se je
ž njim zložil. Zavzel se je tudi pri zaveznikih,
da se ublažijo pogodbe. Dasi je po prvem
parižkem miru (30. maja) morala Francoska
pristati na meje iz 1. 1792., je dobila vendar le
en milijon prebivavcev več, in če tudi je po-
vrnila skoraj vse naselbine. Zavezniki so jej
pustili zaplenjene zaklade umetnin in niso za-
htevali bojnega davka. Da se urede natančno
vse podrobnosti novega poredka, so se odločile
države za shod na Dunaju. 3. maja, ko se je
izkrcal Napoleon na Elbi, se je izvršila Restav-
racija" ali vzpostava kraljestva v Parizu. V
Tjulerije so se povrnili Burboni. Gardisti so
ostro gledali te „prikazni", hladnega, oholega
debeluha Ljudevita XVIII.; njegovega predrznega,
priskutnega brata, grofa Artua; suho, mračno
podobo njegove bratranke, vojvodkinje Angu-
lemske, ki se je onesvestila v Tjulerijah vsled
krvavih spominov in radi prevelike želje za
osvete. „Na Elbo, Bertje, na Elbo!" je zakričala
množica, opazivši v spremstvu Burbonov tega
bivšega ljubimca cesarja Napoleona.
Ljudevit XVIII. je bil popolnoma nasproten
Napoleonu Bonapartu po svojih nravih in po
204
Napoleon I.
nazorih. Leni, pusti starec, čisto protinast, je
že od 1. 1795. (po smrti Ljudevita XVII. raz-
širjal po Evropi oglase o svoji vdanosti za „stari
red" ter celo o „osveti proti zločincem". Sicer
pa je, ker je ljubil tišino in brezdelje, trdil
vedno o „umerjenosti", ujemaje se v vsem s
Talejranom, ki je zopet postal minister zunanjih
del. Toda kralj je izročil vsa dela bratu, ki
je bil sposoben le za ulogo sozarotnika in krv-
nika ter bil navdahnjen z duhom brezsrčne voj-
vodkinje Angulemske. Desna roka grofa Artua
je postal Sult, ki je bil imenovan za vojaškega
ministra; le-ta je prisegel, da bode ,,1-ojalizoval1)
armado" z ognjem in mečem.
Začela se je „bela" (burbonska)2) straho-
vlada. Nova ustava je bila precej s početka
izopačena, kakor so Burboni zahtevali. Narod
jo je smatral za prevarljiv „dar" in kot „vzpo-
stavo" starih neznosnih razmer.
Ljudje, ki so se bavili 25 let z zarotami
proti svoji domovini, so smatrali celo veliko
dobo francoske in svetovne zgodovine za ne-
kakšne hudobne naklepe in sanje. Ni čudno,
') Spremenil v kraljevsko.
2) Burbonska zastava je bela.
205
da ji ta ustava spremenila državni zbor v pre-
pokorno skupščino in da je mogel kralj sam
izdajati „ordonanee" (ukaze) za varstvo države,
ter postavljati posebne sodnije „po potrebi".
In pri vseh korakih vlade se je opažala
odločna nakana, da se povzdignejo iznovič »pri-
vilegirani"; a to je hitro pokončalo vse prido-
bitve Napoleona Bonaparta, ki jih je stekel za
narod v borbi proti gospoščinskim predpravicam.
Odpuščenih je bilo 15.000 mladih častnikov,
8'ojeneev cesarjevih; zamenili so jih z mladimi
plemiči, a za naprej so se smeli v vojaške za-
vode (za odgoj častnikov) sprejemati potomci le
onih plemičev, katerih rod je bil vsaj sto let
star. Za pol leta so razdali, ali na prosto pro-
dali starih naslovov več, nego v dveh poslednjih
stoletjih monarhije. Duhovništvo je povsodi do-
bivalo nadmoč; priborilo si je tudi narodno
šolstvo. Prepovedali so strogo brati Voltera in
druge take spisatelje ter zapovedali obhajati
nedelje ter ukraševati hiše pri procesijah. Še
več. V ukazih se je že očitno omenjalo, da se
bodo morala narodna dobra povrniti cerkvi in
izseljencem. Vse to je vznemirjalo narod: med
dvema milijonoma, ki so nakupovali ta posestva,
206
Napoleon I.
je bilo mnogo kmetov, katerih zaslužek se je
že tako zmanjšal radi tega, ker so morali strogo
obhajati vse praznike. Vrh tega je bil narod
zmeden, ker je zahtevala duhovščina javno, da
se vzpostavi desetina, a plemstvo se je trudilo,
da dobi zopet tlako po vaseh.
Nezadovoljstvo je rastlo od dne do dne.
Na buljvarili1) se je pilo na zdravje „velikega
človeka". V gledališčih so dijaki ploskali pri
besedah Voltera: »Zadavljeni junak vzbuja vsa
srca". Po pokrajinah so se pokazali nadpisi:
„Živio cesar! On je bil in bo!" Posebno je
zašumelo med vojaki, ko se je povrnilo 100.000
junakov „velike armade"; kot gladni prosjaki so
preklinjali belo kokardo, a na dnu svojih torb
so pa hranili trobojnico kot svetinjo. Ta uporna
množica je mnogo govorila o »sramotnem miru".
Posadke so se puntale, tudi mazale ali sežigale
bele zastave. Po kosarnah so prepevali: ,.On
pride, pride spet!" A to niso bili najemniki:
vojaki so podpihovali sovraštvo proti Burbonom
med sorodnimi kmeti in delavci. Zamislilo seje,
a potem tudi postalo nezadovoljno vse razum-
ništvo. Posebno se je vznemirilo razumništvo,
') Cesto po nasipih z drevoredi in gostilnami.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
207
ko so se duhovniki pojavili na vseučilišču, kjer
so izstisnili učenjake ter sami zavzeli celi od-
delek lepih umetnosti. Preplašil je naprednjake
tudi novi presojevalni zakon, ki je preobrazil
celo Satobriana: le-ta pesnik katoličanstva in
„zaželjenih" Burbonov se je zdaj razžalostil,
češ „da živi stara monarhija le še v zgodovini".
Tako so znali „starokopitneži" v desetih
mesecih vznemiriti ter vzdigniti proti sebi vse
sloje naroda radi koristi maloštevilnih „privile-
giranih" in lakomnilt dvorjanikov. Pa tudi le-ti
so se razočarali. Zakrknjeni rojalisti so se jezili
radi tega, ker se še ni izvelo „splošno očiščenje
ali ozdravljenje", ter so nazivali vlado Ljude-
vita XVIII. „ revolucij onarno brezvladje"; za-
htevali so, da se odstrani celo ustava. Še bolj
so bili nezadovoljni „političarji po poklicu" libe-
ralci, bonapartovci in stari revolucijonarci ali
republikanci. Posebno se je jezil Fušje, ker so
njegove zasluge prezrli Burboni. Meseca februarja
1. 1815. je skoval zaroto proti njim, dasi zarotniki
niso znali, s kim bi jih zamenili. Eden iz te
družbe je pohitel tajno na Elbo. A burbonska
vlada je skoraj nalašč dražila narod. V ukazih
so se povračali k staremu slogu: „Tako je naša
208
Napoleon I.
volja; razglašamo našim podložnim." Francoze
so silili, da se »slovesno kajajo". Začeli so se
cerkveni obredi na smrtni dan »kraljevih so-
progov"1); se opravljale zadušnice za Pišegruom
in drugimi generali. A za javne posle se ni
nobeden zanimal, odkar je odšel Talejran na
dunajski sliod. Ministri so počivali na lovorikah:
niso slišali naroda izza zatrtih časopisov; bahali
so se, da so zadavili revolucionarni duh z miro-
ljubno politiko.
Med tem pa se je skoraj vsa Francoska,
ne izvzevši niti Vandeje, pripravljala na javno
zaroto. Po hišah so se pojavili tajni listki proti
»domovinskemu brezvladju"; njih geslo je bila
navdušena pesemca Beranžea za svobodo. Tudi
časopisi so oprezno pisali o novem pokretu. V
zasmehljivih podobah je kronani debeluh skakal
za hrbtom kazaka po truplih Francozov. Po ulicah
se je glasno razsojevalo o ukazih »kralja tujcev".
Vse stranke so se ujemale v izjavi: »Tako ne
gre dalje!" Zdaj je bil položaj Burbonov po-
doben onemu prezrenega direktorija: in kakor
v oktobru 1. 1799., tako se je tudi zdaj povsodi
razlegalo le ime junaka vseh junakov. Nasilna
*) Umorjenega kralja in kraljice.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	209
vlada tujcev je obudila spomine na njegovo
divno obrambo 1. 1814. Narod je škrgutal z
zobmi pri povrnitvi svojih 300.000 ujetnikov,
katerih je bilo dosti za novo osvojenje sveta
pod vodstvom umnega vojskovoda. In le - ti
nesrečneži so že začeli nazivati svojega kaprolčka
„očeta vijolic": oni so ga pričakovali spomladi.
In zares se je pojavil 1. marca.
„Cesar je umrl: jaz nisem nič", je rekel
Napoleon, izkrcavši se na Elbi. Zdelo se je, da
se je posvetil popolnoma dolžnostim vladarja
majhnega cesarstva, katero je nazval ostrov
Oddiha. Uvel je uzorno upravo ter uredil od-
lično armadico. Otočič je procvel; prebivavci
so se oklenili svojega dobrega, priprostega ce-
sarja. Izgnanec se je bavil s svojim lastnim
gospodarstvom: vedel je bolje nego njegov
dvorjanik, koliko ima blazin, odej in drugega
pohištva. Imel je vedno dosti neugodnosti s
sprejemanjem gostov: včasi ga je obiskalo po
300 ljudi na dan. Pri gospodarstvu sta mu po-
magali mati in sestra Pavlina; o le-tej so raz-
širjali grde klevete burbonski vohuni, katerih je
vse mrgolelo po otočičn. Dohajala je semkaj
tudi Valevska s svojim sinom, toda ne na dolgo;
U
210
Napoleon I.
cesar je vedno želel Marijo Lujizo, a ta se je
zabavljala v Schonbrunnu s krasnim dvorjanikoni,
katerega jej je poslal njen oče za tajnika.
Toda v bitnosti se je Napoleon bavil zopet
s svetovnimi vprašanji. Sami sovražniki so ga
na to prisilili. Države mu niso izplačevale po-
kojnine ter mu vzele ženo in sina. Njih oprav-
niki so že celo razmišljali, kako bi ga ubili, ali
pa ujeli ter za vedno pregnali: in na dunajskem
kongresu so že govorili na predlog Talejrana o
otoku sv. Helene. Vsled tega je mislil elbski
cesar, da je rešen vseh poprejšnjih obvez. A
tudi zdravje se je popravilo: izgledal je kot
45 letni krepak mož, a znal je še vedno čvrsto
brzdati svoje strasti. Osvojitelj je mislil, da
svet ne more obstati brez njega.
Napoleon je natančno pazil, kaj delajo »ne-
popravljivi". Rekel je nekemu prijatelju: »Odkar
so Burboni stopili na tlo francosko, so njihovi
ministri delali le gluposti. Sedanja vlada je
dobra za duhovščino, plemstvo in stare grofinje:
ona ni vredna groša za sedanji rod. Narod se
je naučil za revolucije, da se ž njim računa ter
ne bode nikdar na to pristal, da pade v po-
prejšnji nič, da postane rob dvorjanstva in du-
211
kovenstva." Zvedel je Napoleon tudi o prepirih
na dunajskem kongresu. In glej, začeli so se
tajni dogovori med njim in Lahi, ki so vzdihali
pod avstrijskim jarmom, a posebno še pod
Mjuratom, ki se je spri z zaveznimi državami.
Slednjič je k njemu prihitel prijatelj Fušje in
še marsikatera druga preodeta oseba. In pred
očmi brezbrižnega zapovednika križaric je od-
plulo z otoka malo brodovje z armadico elbskega
cesarja. 1. marca 1. 1815. se je Napoleon iz-
krcal na Francoskem.
Napoleon je računal s splošnimi zmešnja-
vami, katere bode izvela „ta velika novost".
„Treba je leteti, prehiteti blisk!" je vzkliknil
pogumnež. Že poprej je odposlal ljubeznjiv poziv
na narod in vojsko: „Vsega so krivi izdajavci,
z Burboni na čelu, ki se niso nič naučili in nič
pozabili." Potem pravi: „Francozi! Jaz sem
slišal v pregnanstvu vaše tožbe in želje: preplul
sem morje ter se vam pokazal. Moje pravice
so pravice naroda in vojske. Orel z narodnimi
bojami preleti od zvonika na zvonik do stolpa
Bogorodiee!"x)
') Stolna cerkev „Notredame" v Parizu.
U*
212
Napoleon I.
Vendar pa seje cesarski orel bal rojalistične
pokrajine Provanse; zato seje armadica spustila
po snegu čez Morske Alpe za cesarjem, ki je
šel peš. V Dofinjeji se je narod že oduševljal
za Napoleona. Pred Grenobljem se je smelec
strnil s prvim kraljevskim vojaškim oddelkom.
Pristopil je na streljaj k vojakom, razkril prsa
ter rekel: „Kdo od vas hoče ubiti svojega ce-
sarja?" Vojaki so potrgali svoje bele kokarde
ter začeli poljubovati noge svojega junaka. K
njim je pristopilo na tisoče kmetov. Tudi v
samem Grenoblju ni bilo oduševljenju ni kraja
ni konca. Dalje je množica naroda spremljevala
svojega odrešenika od vasi do vasi. Povsodi
seje slišala marseljeza ter vpilo: „Proč z du-.
hovni! Smrt rojalistom!" Srečali sotudižejače
oddelke kraljevske vojske poslane proti »krva-
vemu zmaju"; toda vsi so se predajali cesarju.
Podal se mu je tudi Nej, ki se je bahal, da ga
privede v Pariz v kletki. Le v Parizu se je
slišal zamolkli ropot meščanstva, narodne garde
in dvorskih političarjev. Ostale „pa je tako malo
zanimal prihod enega, kakor odhod drugih" po
besedah samega Napoleona. Zjutraj, 20. marca,
je kralj natihoma pobegnil v Gent, pustivši na
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
213
inizi Tal ej rano vi celo najvažnejše spise, ni pa
pozabil biserja in 14 milijonov frankov. A zvečer
se je pokazal v Tjulerijah zopet cesar.
Brez strela se je dovršil dogodek, ki so
;.,a zvali nečuvenim v zgodovini. To je zmešalo
celo mirne ljudi. Na Francoskem so se dogodili
-mrtni slučaji vsled strahu. Bertje se je ubil.
Gospa Stal se je smatrala za premagano. Sult
in Konstan sta postala bonaparffsta. Lafajet je
nazval ta dogodek »prekrasno stranico v zgo-
dovini". Bajron se je odrekel svoje zle ode
(pesmi) na „Elbskega pregnanca". V Moskvi
so se pripravljali zopet na selitev. Toda dogodek
je bil priprost, če se sodi o njem kot vojaškem
prevratu. Da se je cesarski orel zopet vzdignil,
je bilo delo narodne množice, ki je razdraževala
v vojaškem redu otrpelo vojsko. Pri prvem se-
stanku pregnanca s kraljevskimi četami so bili
vojaki neodločni. Napoleon je zavpil nanje ter
pokazal na zbrane kmete: »Vprašajte te mla-
deniče — in vi boste izvedeli, da jim prete
iznovič desetina, tlaka in gospoščinske pravice.
Govorim li jaz resnico, drugovi?" Na to se je
obrnil k gorjanom. „0 da, da! Nas so hoteli
prikovati k zemlji. Vi ste se pokazali kot angel
214
Napoleon I.
božji, da nas rešite!" je zadonelo iz množice.
In Napoleon je izdal že v Lionu ukaz, da se
odstrani plemstvo in izženejo iznovič izseljenci.
Trebalo je le še meščanstvo zadovoljiti in pa
razumništvo, ki sta bili še proti obnovitvi ce-
sarstva. Napoleon je že v Grenoblu izjavil, da
se posvečuje miru ter „učvrščenju načel revo-
lucije". Prispevši v Tjulerije je nemudoma
sporočil državam, da se bode držal obstoječih
dogovorov.
Tako je nastopila vlada zadnjih sto dni
(20. marca — 26. junija 1815). To je bila po-
slednja, zadnja, toda kratka borba velikega
junaka. Napoleon je razvil vso poprejšnjo moč
in odločnost. Delal je zopet 16 ur na dan, snoval
ogromne načrte ter jih izvajal s spretno roko.
Zdelo se je, da še ni usahnil vir denarnih sred-
stev. Vse se je plačalo s kovanim denarjem;
zalagavci so dobili vso robo že naprej. Mirovine
in dolgovi so se izplačevali točno. Izdelale so se
tudi obširne osnove za razna državna dela. Denar
so dajali tudi bankirji, domači in tuji, pa tudi narod.
Toda nastopile so hitro nepremagljive za-
preke. Napoleon sam ni hotel biti ustavni kralj
nego samovladar; njegovi činovniki so bili medli;
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	215
v vojski ni bilo prave pokornosti in reda; narod
.se je bal novega napada tujcev; vse je izgubilo
nado v boljšo bodočnost. Napoleon je videl vse
to — in molčal. Ujel je poročila ministra Fušjeja,
ki jih je poslal zaveznikom — ali se jih ni do-
taknil; spoznal je T alej rana po spisih, ki jih je
pozabil kralj — ter se začel ž njim dogovarjati.
Pokazoval je vendar neodločnost, postal zamišljen
in krotek, tožil se je le na spremembo osode.
Pri delu se je hitro utrudil ter mučil najbližje
blebetavce z raznimi domnevami, potem pa zopet
dolgo molčal. Muke starih bolezni so postajale
vsak dan huje; pojavili so se krči in miganje
z očmi; cesar je imel večkrat hude živčne na-
pade pred sliko svojega sina. „Ne prepoznam
ga" je rekel pri eni takih priložnosti Karno.
Tudi doba sto dni je bila osupna, kakor
v ostalem vsa politična zgodovina zadnjih let
te velike dobe. Sam Napoleon, ki se je odločil
zopet za ustavo, se je obrnil na Konstana s
temi-le značajnimi besedami: „Narod želi — ali
misli, kar želi — ljudskih zastopnikov in shodov.
Ni jih vselej želel. Vrgel se je k mojim nogam,
ko sem dosegel oblast . . . Zdaj se je vse
spremenilo: slaba, narodu sovražna vlada ga je
216
Napoleon I.
naučila samoobrambe, zbadanja oblasti. V ostalem
to želi le manjina; množica želi le mene . . .
Jaz nisem cesar samo vojakov: jaz — sem
cesar kmetov, priprostih . . . Jaz sem izšel iz
naroda: moj glas deluje nanj; jaz in on — sva
ista priroda. Meni je treba dati samo znak, ali
še točneje, obrniti se, in plemstvo bode pobito
povsodi. Toda jaz nočem biti kralj žakerije1).
Ce je mogoče vladati z ustavo, potem je pre-
krasno. Jaz sem želel svetovnega gospodstva
in zato je bila potrebna neomejena moč; a za
upravo edine Francoske, pa naj bo ustava. Da,
jaz sem želel svetovnega gospodstva, toda kdo
ga ne bi poželel na mojem mestu? Sam svet
me je pozival, da vladam ž njim; vladarji in
podložni so kakor v tekmi hiteli pod mojo žezlo.
Javnost, sodbe, svoboda volitev, odgovornost
ministrov, svoboda tiska! Jaz sam želim vse to,
posebno svobodo tiska; zatirati le-to, je ne-
spretnost; sam sem se prepričal o tem. Jaz —
sem človek naroda: če narod želi ustavo, sem
mu jo dolžan dati. Priznal sem mu njegovo
državnost, — moram biti pokoren tudi njegovi
volji, celo njegovi poželjivosti. Jaz ne mrzim
Spuiitanih kmetov.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
217
svobode: zatiral sem jo le, ko se mi je po-
stavila poprek pota; toda jaz jo pojmim, jaz
sem odgojen na temelju njenib vzorov. Vendar,
delo petnajstih let je razrušeno; ne more se
več vzpostaviti. Da, tudi jaz želim miru; vendar
ga pa ne stečem drugač, nego potem zmag.
Nočem vam vsiljevati praznih nad; jaz razširujem
glas, da se približujejo dogovori; toda teb ni.
Previdimo težko borbo, dolgo vojsko. Meni je
potrebna pomoč naroda, da se vzdržim. Toda
za to potrebuje narod, kakor jaz mislim, svobode:
pa jo bode tudi dobil. Jaz se staram: 45 let
mi je, a ne 30. Zdaj bi bil za me dober mir,
pa naj bo že tudi kot za ustavnega kralja. Še
bolje, če ga dobi moj sin."
Takrat je cesar odgovoril na poslanico svo-
jih svetnikov, v kateri se je spominjalo „o volji
naroda" in o vzpostavi vseh »svobodnih načel",
tako-le: »Vladarji — so prvi državljani države:
močni so le tedaj, če skrbe v vsakem pogledu
za svoje narode. Odpovedujem se mislim velikega
cesarstva, kateremu sem položil ravnokar jaz
temelj v teku petnajstih let". In nastopilo je
pomenljivo ministerstvo: Karno in Fušje sta se
zopet našla. Za predsednika državnega sveta
218
Napoleon I.
je bil določen sam Konstan, ki je še nedavno
grmel po časopisih o „Atili" in „Čingiskanu".
In njemu je bilo tudi naloženo, da izdela novo
ustavo.
Napoleon, ki se je podsmehoval „staroke-
pitnežem" Burbonom, je sam nazval svojo ustavo
„dopolnilo" za „urejenje cesarstva". V to svrho
je napisal takšen-le uvod: „Dozdaj sem se trudil,
da uvedem v Evropi zavezno državo, ki bi od-
govarjala duhu časa in koristim prosvete; zdaj
pa imam samo en cilj: povečati blagostanje
Francoske ter utrditi njene politične svobode.
V ustavi so očevidne vse osnove te svobode —1
splošna volilna pravica, skoraj popolna zakono-
davna oblast državnega zbora, ki more brezuvetno
odstranjevati ministre ter določevati vojaške na-
bore, odstranitev državne cerkve, gospoščinskih
pravic in izvenrednih sodnij ter slednjič osebna
svoboda". Se posebej je omenjena svoboda tiska.
Napoleon je opazil, da so v poslednjem letu
časopisi izlili nanj vse pomije, a da za sovraž-
nike ostaje še dovolj črnega blata. Časniki so
izhajali brez vsake zapreke. O manjših tiskovnih
pravdah so razsojevali porotniki. In Francosko
so poplavili spisi in časopisi, v katerih so pisatelji
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
219
s polnim svojim podpisom na razne načine grdili
cesarja ter zvali njegovo vladanje le kot „za-
časno".
Toda te polovične naredbe niso nobenega
zadovoljile. Pri ljudskem glasovanju za to ustavo
se je oddalo le poldrugi milijon glasov, za
polovico manje nego je bilo danih glasov za
cesarstvo. V poslansko zbornico so bili izvoljeni
večinoma liberalci in republikanci. Iz pokrajin
so sporočili cesarju: „Vse je prevzela malo-
srčnost. Povsod so ženske — vaše odločne pro-
tivnice, a na Francoskem se ne smejo prezreti
taki protivniki". Celo veterani so mrmrali: „Mi
ne pripoznamo debeluha Ljudevita XVIII.; toda
vojne nam je dosta!" In dobrovoljcev se je pri-
javilo v vsem le 60.000. Stvar pa je bila ta-le:
nobeden ni veroval, da se bode Napoleon spre-
menil v miroljubnega državljana. In cesar je
to javno mnenje še pospeševal. Spazivši v ustavi
članek, po katerem je bilo zabranjeno vzeti komu
imetek radi političnega prestopka, je zakričal;
„Mene porivajo na tujo pot, mene slabe, kujejo
verige! Francoska me bo še iskala — ali me
ne najde. Popraševala bode: kaj se je zgodilo
s staro roko cesarjevo, katera jej je potrebna
220
Napoleon I.
za umirenje Evrope? ... Ko nastane mir, se
bode videlo. Vsak ima svojo naturo: moja ni
angelska." In le-ta človek, ki je zval v Gre-
noblu Francoze »državljane", je rabil v Parizu
že besedo »podložni". Tudi je priznal nasled-
stvo članov velikaške zbornice ter si uredil naj-
sijajnejši dvor.
Ko se je razglasila nova ustava, se je ob-
novila tudi vojaška parada, nazvana majsko
polje — predpotopna, neumestna maškerada.
Vladar in njegovi bratje so se pojavili v gle-
dališčnih opravah od belega baršuna, v španjol-
skih plaščih, na katerih so bile uvezene zlate
čebele (znak cesarstva), v klobukih s širokimi
okrajci in z nojevim perjem. Krog in krog so
se culi izrazi nezadovoljstva ter se opazil tudi
zasmeh med razumništvom. In čim se je odprl
državni zbor, so prosili poslanci cesarja, »da ne
meša zmage z norijami". Toda ti nasveti so
zakasneli. Napoleon je moral zopet vojevati z
vso Evropo, ali pa bežati kot razbojnik, zatečen
na mestu zločina.
Francozi niso verovali besedam Napoleo-
novim o svobodi; tujci niso verjeli njegovemu
nenavadnemu miroljubju. Evropa se je sploh
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
221
b ila »nemirnega" naroda. Vsled tega so bile
vse njene skrbi obrnjene na to, kakor za Lju-
devita XIV., da se zaknje v naravne njegove
meje. In zares so na dunajski shod prišle „za-
vezne države"; ali le Rusija, Pruska, Avstrija
in Angleška so uredile vse za rana razen fran-
coskih stvari, ker so se nadjale še o pravem
času storiti nekaj tudi v korist nasledstva za
Napoleonovo rodovino. Toda Talejran kot pravi
»hromi vrag" jih je po priznanju samih držav-
nikov naenkrat zmedel ter vse posvadil. Le-ta
kraljemorec, izdajavec vseh in vsega, je postal
branitelj »načela, na katerem se zida ves dru-
štveni red": tako je on zval legitimno ali za-
konito nasledstvo.
Le-ta politika, katere niti se vlečejo z ene
strani do Rišeljea, ministra Ljudevita XIV., z
druge — do Napoleona III., je bil spreten potez
proti Habsburgovcem in Hohenzollernom, ker je
podpirala za Francosko ugodno razdrobitev Nem-
čije in Italije. In sami državniki dunajskega
shoda, ki so s početka prezirali Talejrana, so
ga morali priznati za svojega prvaka. Toda
politika postavnosti se ni ujemala »s koristmi1'
treh severnih držav, ki so postale po »pravu
222
Napoleon I.
osvajanja". Rusija in Pruska sta hoteli podeliti
zemlje saksonskega kralja, ki je čemel v ber-
linskem zajetju radi svoje udanosti francoskemu
trinogu. Carje kričal na Talejrana radi njegovih
nesebičnih „načel": on se je celo zagrozil, da
bode, če se ne umaknejo Burboni, »spustil na
njih zmaja". A kralj je med tem zavzel Sakso-
nijo s svojimi četami.
Vzdignila se je svetovna nevihta i brez zmaja.
Nemški vladarji so zavpili, da so Hohenzollerni
storili večo krivico, ker so zavzeli Saksonsko
nego Napoleon s svojim nasiljem; zato so se zopet
oklenili Francoske. Angleška in Avstrija sta se
pa zgrozili, ker sta mislili, da se bodo njuni stari
protivniki ojačili. S pomočjo Talejrana sta skle-
nili „dogovorček" s Francosko, kakor je nazval
zvezo treh proti dvema hromi vrag, mencaje si
roke: nova zaveza je celo obljubila vzdržati
z orožjem pogodbe parižkega mira. Rusija in
Pruska sta se morali odreči svojih želj. Toda
kmalu potem sta se skoraj posvadili med seboj
in z Avstrijo radi poljskih dežel.
Zdajci pa je vse zedinil strah: prispel je
glas, da je pobegnil elbski cesar. Potem je sle-
dila osveta: celo Franc I. je nazval svojega zeta
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	223
,uhajača". Posebno se je spet jezil car: bil je
pripravljen žrtvovati svojega poslednjega človeka
in poslednji groš, samo da se pokonča „zmaj".
Tedaj so podpisale države brez dogovora de-
klaracijo (izjavo), katero je sestavil Talejran.
V njej je proglašen Napoleon Bonapart „norcem
in bolnim zločincem, sovražnikom in razrušnikom
splošnega mira"; po njej je bil izključen „iz
državnih in društvenih razmer" ter izročen „vse-
narodni osveti".
Osnovala se je sedma zaveza s ciljem, da
vzdrži in izvrši parižki dogovor. Zastonj je Na-
poleon ponujal državam pomirljive pogodbe;
zastonj je poslal carju „dogovorČek", ki ga je
bil pozabil Ljudevit XVIII. na svoji mizi: vla-
darji niso sprejemali njegovih poslancev, ne od-
pirali njegovih pisem; celo zapirali so njegove
glasnike. Marija Lujiza je objavila, da je rajši
na Dunaju nego v Parizu in da je rimski kralj
dobil mesto francoske avstrijsko odgojiteljico.
Angleško brodovje je obdalo Francosko. A proti
njenim mejam se je vzdignilo več nego milijon
zavezne vojske. Po besedah carja Aleksandra
je bila njih naloga: „odstraniti veleumnega zlo-
činca v drugič in zadnjikrat."
224
Napoleon I.
Napoleonu ni preostalo nič drugega, nego
tvegati se vsega. Vedel je, da so nastali med
zavezniki stari prepiri. Rusi in Avstrijanci so se
pomikali še le oddaleč. Franc I. se je bal za
svoj hrbet; Mjurat se je iznenada izneveril za-
veznim državam ter že prodrl s svojimi četami
do reke Pada. Gotovi so bili le Prusi pod Blii-
herjem, pa Angleži in Nemci pod "VVelingtonom,
ki je stal blizu Briisela. Bilo jili je vseh do
250.000 mož. Toda stali so razdeljeni; bili so
brezskrbni in večinoma novi vojaki: sam "VVeling-
ton je nazval svoje čete „oskutne". Le-ta po-
časnež se je bal veleumnega zmagovavca ter je
mislil samo o učvrščeni obrambi, o »varstvu vsega";
a vojska njegovega bratca maršala »Naprej" je
skoraj gladovala.
Pri Napoleonu pa seje razvilo delo po stari
navadi, čim seje prepričal, daje njegova rešitev
le — v naglem napadu. Hitro je uredil izvrstno
in čisto narodno vojsko. Zložena je bila večinoma
od veteranov, ki so se povrnili iz sužnosti ter
hrepeneli po osveti, posebno proti Angležem, ki
so jih mučili po galejah. In cesar jim je dovo-
lil, da smejo korakati v boj pod zvoki marzeljeze,
pokrivši s črnino svoje orle do nove zmage. Dasi
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa,
225
je bila ta armada dvakrat slabša od sovražnikove,
je imela vendar več topov in je bila bolje oskrblje-
na. A na čelu so jej stali stari junaki— Nej, Sult,
Davu in drugi generali. Bojišče samo je bilo za
Francoze jako povoljno. Belgijci in Holandeži
so ž njimi sočustvovali. Sam cesar je izdelal
bojno osnovo, ki je bila dostojna junaka Slav-
kovske zmage ter se odlikovala po veliki pri-
prostosti: določilo se je iznenada urezati s kli-
nom med "VVelingtona in Blucherja ter pri tem
upotrebiti znameniti „francoski naskok".
Protivniki so se zmedli. „Napoleon me je
odpihnil!" je rekel Welington, ko je spazil, da
ga odriva od Prusov. A Blucher je dospel pod
udarec samega cesarja. Pri L i nji je zadel si-
cer le na francosko reservo, in njegovi vojaki
so se borili kot levi; pa je bil pri vsem tem
vendar le premagan. Sam živahni in ves razvneti
vojskovodja je skoraj poginil pod konjskimi
kopiti, ko je padel z ranjenega konja. Blucher
je izgubil 20.000 mož; ostali so se umaknili po
prvem bližnjem potu, ki je vodil proti Waterlou.
Tukaj so se umikali z druge strani Angleži,
katere je pobil Nej pri Kart-Bra, dasi jih je
bilo dvakrat več.
15
226
Napoleon I.
Tukaj se je pa že očutilo, da se je začela
sreča odvračati od usodnega človeka. Nič ni bilo
več tako, kakor poprej. „Sam cesar ni bil isti
kakoršnega smo mi poznali", je rekel Vandam
o svojem maliku. Ni mogel več leteti ko ptica
po polju: neznosne so postale njegove bolezni,
katerim se je pridružila se zlata žila, posledica
dolgotrajnega jahanja. Spopalo ga je večkrat
skoraj mrtvično spanje. Postal je neodločen pri
napadih; zatezal jez delom; dajal netočne, celo
navskrižne zapovedi, ter se sploh preveč zana-
šal na svoje maršale. Ker pravih pobočnikov
ni niti bilo, ni vojskovodja niti morda znal,
kje stoje oddelki njegove vojske, ali pa je smatral
vso sovražno vojsko za majhen oddelek. Vsled
tega je Gruši ostal pri njem ter počival, mesto
da bi odcepil Bliicherjev oddelek od Welingto-
novega. Tudi drugi maršali so delali medlo in
površno: zapovedi so dohajale k njim pozno in
zmedeno. Napoleon ni preprečil zedinjenja sov-
ražnikov: »bratci" so se sešli slučajno, umikaje
se posle prvih porazov. Je li mogel cesar tudi
slutiti izdajstvo zapovednika večje divizije, Bur-
mona, ki je precej s početka prestopil k sovraž-
niku, ko je vse zvedel?
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.	227
Posle zmage pri Linji je Napoleon veselja
poskakoval misleč, da so Prusi že pokončani.
Pohitel je k gotovi zmagi nad Welingtona, ki
je stal pri Waterlou: sicer ni imel več vojske
nego Angleži, ali zato mnogo več topov. Prire-
dil je sijajno parado pred sovražnikom in proti
svoji navadi začel poslednji boj kasno (18. junija
1. 1815). In ravno v tem trenotku se je počutil
cesar prav slabo: zdaj je zadremal, zdaj se zo-
pet naglo vzdramil. A zdravi, pogumni »železni
vojvoda" angleški se je po svoji navadi izvrstno
učvrstil na gori Sen Žan. Toda pogumna kon-
jiška četa maršala Neja, pod katerim je padlo
pet konj, je dvakrat prodrla do vrhunca. „Blii-
cher ali noč!" je vzkliknil Welington v zdvojnosti.
Z boka so se začuli kot odgovor kriki Prusov:
„Osveta za Linji!" Napoleon ni imel dosta sil
za dva sovražnika. Toda pri njem je pomenilo
odstopiti —- poginiti: in spustil je na goro svojo
staro cesarsko gardo. „ Garda umira, ali se ne
preda!" so mu sporočili z gore. To geslo —je
izmišljeno; toda zmisel njen je bil resničen.
Straža je natikala prsa na bajonete angleških
karjejev, in davila jih je ter razcepila, dokler
je ni množica sovražnikov vrgla v vas Bel
15*
228
Napoleon I.
Alljans (po tem imenu so tudi Angleži na zvali
to bitko).
Cesar je odjahal z 20 konjiki v Pariz. Za
njim se je širilo polje, na katerem je ležalo
30.000 Francozov in še več zaveznikov. Bliicher
je hitel z armado (do 70.000 vojakov) za pe-
tami razbite vojske, od katere se je rešila
komaj četrtina, proti prestolnici Francoske. In
pri vsem tem se je zdelo, da ni še vse izgubljeno.
Poslednji pohod je zahteval od zaveznikov dva-
krat več žrtev nego od Francozov. Na mejah
so stali sveži oddelki cesarjevi. Pod Parizom
se je zbralo zopet 100.000 brambovcev. V zbor-
nicah so se iznovič dogovarjali o odporu proti
tujcem. Toda glej, semkaj je dospel „junak ju-
nakov" v vrlo žalostnem stanju. Nej je zagrmel
s svojim osornim glasom, dokazovaje, da sta
zbornici prevaljeni, in da je vse izgubljeno. In
zares: od vseh strani se je približevala skoraj
vsa oborožena Evropa. Slednjič, ko bi bil Na-
poleon tudi zmagal 18. junija, bi bil kmalu našel
Waterlo na drugem kraju.
Cesar pa ni tako mislil. Precej posle Wa-
terloa je pisal v Pariz Josipu in Lucijami: „Ni
vse izgubljeno. Ohrabrite se, bodite jaki, čvrsti,
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
229
stalni!" Iznovič se je izdelala sijajna osnova za
odpor proti sovražnikom, ki so se približevali
prestolnici kakor prvikrat, razdeljeno, počasno,
prepiraj« se med seboj. Veleumni junak se je
nadjal, da bode mogel z večo silo obnoviti borbo
nego 1. 1814. ter je pozval na noge ves narod.
Pri njem se je zbralo že več vojske nego pri
Bliicherju in Welingtonu; a ob mejah so se veči
oddelki zmagonosno borili z Rusi in Avstrijanci.
Le-to osnovo pa je mogel izvesti le samovladar
na čelu vojske; a generali so se pozivali na ne-
zanesljivost zbornic. „Vem", je vzkliknil cesar,
„moje mesto je tukaj. Toda jaz pojdem v Pariz,
dasi čutim, da me vi silite, naj storim glupost."
V prestolnici je vladala zmešnjava: cesar
je tu, ali brez armade kakor posle Moskve in
Lipskega! Delavci v predmestjih in beguni iz-
pod Waterloa so vpili o izdajstvu ter zahtevali
cesarsko samovlado. Isto sta zahtevala tudi Karno
in Davu. Toda meščanstvo in političarji so se
bali novih vojn. Napoleon se je smatral za iz-
gubljenega. Na nagovor Lucijana je odgovoril
z ravnodušno odreko. Ali glej, obe zbornici sta
se izjavili za odreko — in cesar se je razsrdil
ter začel preklinjati „jakobince". Tedaj sta se
230
Napoleon I.
zbornici zagrozili „s pregnanstvom", in podpisal
je odreko na korist „Napoleona II." Zbornici
se pa seveda nista ozirali na Napolena II.:
oni sta postavili direktorij ali začasno vlado
pod predsedstvom Fušjeja. Tako seje 22. junija
dokončala vlada „sto dni". Napoleon je odšel
v Malmezon, in izgubivši vse, je zdaj snoval o
begu v Zedinjene države severnoamerikanske.
Kar je zadonelo po zraku od kanonade: streljali
so zares Prusi na trdnjave parižke. A pod okni
Malmezona je zadonelo: „Hura cesar! Dol z Bur-
boni! Dol z izdajavci!" Mimo je korakala divi-
zija veteranov. Napoleon je oblekel monduro
ter sporočil diktatorju. »Postavite me za prostega
generala. Pokončal bi rad le sovražnika ter ga
prisilil k povoljnemu miru. Potem se liitro od-
stranim." Fušje pa je odgovoril, da ne jamči
za njegovo osebno varnost. „Le-tej gospodi bo
kasneje žal," je odgovoril Napoleon kratko ter
odšel s štirimi sopotniki na jug k morju, pre-
oblečen v meščansko obleko.
Potoval je počasi. Na cesti gaje sprejemal
narod pa tudi vojska oduševljeno, ali on se je
obračal od njih. Vendar pa je še predložil di-
rektoriju, naj ravna ž njim kot „s priprostim
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
231
vojakom", ob enem pa se je dopisoval z gene-
rali, kako bi odstranili „izdajavsko" vlado. Med
tem so zavezniki korakali v Pariz. Leteči oddelki
Bliicherjevi so iskali begunca, da ga „ustrele";
vohuni Burbonov pa so sklenili, da ga »obesijo".
A v francoskih lukak so se pojavile angleške
ladije križarke. Napoleon je sklenil odpluti v
novi svet, četudi na mali ladji, katero je kupil,
čim je spazil amerikansko zastavo. Kapitan velike
zamorske republike, kateri je nedavno pomogla
revolucijonarna Francoska, si je smatral za ve-
liko čast, da odpelja na svoji ladji pregnanega
cesarja. Napoleon je rekel svojemu tajniku Las
Kazu: »Odpravljam se- v Zedinjene države in
končam s tem, s čimer je začel človek: bom
živel od plodov mojega polja in čred. Angleži
me ne bodo prečili: znaj, Amerikanci še niso
prišli do tega, da bi jih resno vznemirjali. S
časom se pojavijo gotovo tudi oni kot osvetniki
na morju. Se jaz bi mogel doživeti to dobo . . .
Ce pa ne uidem Angležem — ni nobena ne-
sreča. Pri njih ne pomeni vlada nič; toda le to
je velik, hvaležen, velikodušen narod. Oni bodo
ravnali z menoj, kakor se spodobi."
232
Napoleon I.
Angležem ni bilo mogoče uiti, in Napoleon
se je podal na njihovo križarko. Kapitan ga je
sprejel z dolžnimi počastmi, da ga odpravi na
Angleško. Poslal pa je sledeče vrstice svojega
gosta že naprej princu vladarju: „Enako Temi-
stoklu1) pridem, da sedem k ognjišču britan-
skega naroda. Pozivljem se nanj kot na najmo-
gočnejšega in najodpornejšega izmed vseh mojih
sovražnikov." Na križarki je spopadel Napoleona
večkrat dremež, vedno je pokazoval portrete
svoje žene in sina ter skoraj plakal radi ločitve
ž njima. Ko so se približali bregovom Angleške,
so že zavezniki sklenili, da se ima Napoleon
smatrati za vojaškega ujetnika ter vsled tega
dosledno tudi ustreliti. Toda angleški vladar se
je preplašil svojega naroda, kije pohitel k obali
pozdravljat svojega velikega protivnika ter se
že celo pripravljal, da ga osvobodi. A države so
med tem iz novič sklenile poslati Napoleona Bo-
naparta na otok sv. Helene. Ujetnik je odgovoril
mirno: „Prosvedujem pred potomstvom in pred
samim angleškim narodom radi pogaženih pravic
gosta, posvečenih po mednarodnem običaju. Dasi
sem premagan, sem jaz vendar le še vladar . . .
') Grški junak, pregnan iz domovine.
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
233
Meni ni živeti na majlini skali, jaz sem navajen
jahati po 30 kilometrov na dan." Potem je
vzkliknil: »Sramoto moje smrti zapuščam vla-
dajoči rodovini Angleške." Za dolge morske
vožnje je bil Napoleon čisto miren, celo okreval
je. Mnogo je bral ter začel sestavljati svoje zna-
menite zapiske. 16. oktobra seje prikazala zemlja
pregnanstva. Otok sv. Helene je velikanska škala,
velika kakih 100 kvadratnih metrov. Na vrhu je
stal mali dvorec, kamor so zmestili ujetnika z nje-
govimi štirimi prijatelji in njihovimi družinami,
zdravnika in dvanajstorico slug. Na okol so bile
postavljene straže. Temničarji so ostro pazili na
ujetnika. Njih zapovednik Hudson Lou, pretirano
natančen človek, je vedno grenil življenje svo-
jemu »Napoleonu" z malimi spletkami.
Napoleon se je s početka boril s svojim mu-
čiteljem, potem je utihnil. Sploh se je ponašal
dostojno: pri obedu je celo pridržal šege in na-
vade v obleki, kakor je bilo na cesarskem dvoru.
Po dnevi je pisal, ali pa delal v svojem vrtu;
zvečer je pripovedoval svojim tovarišem o pro-
šlosti ter mnogo čital posebno angleške časopise.
Ujetnik se je vedno nadjal osvobojenja, ali je
odbijal vse priprave svojih prijateljev za beg:
234
Napoleon I.
on je pričakoval zmago opozicije na Angleškem,
ali pa izgon Burbonov iz Francoske. Uspelo mu
je, da je pošiljal na Angleško svoje pritožbe, ka-
tere so takrat tudi tiskali po časopisih. Toda to
je le razdražilo države, ker so odobravale stro-
gost Hudsona Lou-ja naproti »človeku", katerega
temni naklepi ne prenehajo vznemirjati sveta.
Tedaj se je lotil Napoleon narekovanja svojega
življenjepisa, ki je potem izhajal v odlomkih kot
zapiski njegovih tajnikov in zdravnikov. Takrat
so bile popisane tudi njegove znamenite vojaške
opazke. Minula so štiri leta. Ujetnik je slabo
spal, malo hodil ter se naglo debelil. Kar so mu
iznenada začele pojemati sile; mnogo seje mučil
in hitro sušil. Vsled podedovane bolezni ni mogel
uživati hrane. Napoleon je sestavil oporoko. V
njej govori s početka pobožni katolik, nežen mož
in oče, domoljub in prijatelj »pravičnosti", a po-
tem vsiplje korzikanske strele na svoje protiv-
nike. Bivši cesar sejenadjal, da bode Francoska,
kakor je to storil on sam, odpustila njegovim
izdajavcem in zločincem, ter je prevzel nase
odgovornost za smrt vojvode Angjenskega. V
pripisku pa je razsrdivši se na Welingtona ome-
nil: „Jaz sem imel ravno tako pravico ubiti tega
Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.
235
vojvodo, kakor je imel Welington pravo mene
umoriti tukaj na skali sv. Helene." Svojih šest
milijonov frankov je razdelil med vse one, kateri
so mu izkazali kakšno uslugo od detinstva. Potem
so nastopile dvodnevne muke. Ko se mu je bledlo,
je izgovarjal besede: „ Glava ... armada." 5. maja
1821. je nestalo Napoleona.
Zdaj stoji na vrhu oceanske škale brezimena
kamenita ploča: Hudson Lou ni dovolil urezati
na njej besede „cesar". Tudi ni izpolnil prošnje
pokojnikove, da pošlje njegovo srce v Parmo
Mariji Lujizi. Toda mogila je prazna. Korzikanec
je oporočil: „Zelim počivati ob bregovih Sene,
sred francoskega naroda, katerega sem jaz tako
ljubil." In prah njegov je bil prepeljan 1. 1840.
z velikim slavjem v dom 'invalidov1), ki ga je
bil postavil on sam. A na oceanskem otočiču se
je vzdržal le prazni dom Napoleona I., ki ga
čuva stražar tretje francoske republike.
') V službi onemogli vojak.
VSEBINA.
Stran
I.	Mlada leta. (1769-1796)................3
II.	Junaštva Napoleona Bonaparta na Laškem.
(1796—1799)....................29
III.	Prvi konzul. (1799—1804)..............61
IV.	Cesar. Borba za svetovlado. (1804—1807) . .	92
V.	Cesar na vrhuncu svoje moči in «začetek
konca*. (1807—1812)..............131
VI.	Obrambeni boji. (1813—1814)......172
VII. Sto dni in otok sv. Helene. (1815-1821) . .	202
Snopič:
1, 2, 3. Čbelica: I., II- in III. bukvice. Kastelic.
4.	V gorskem zakotji. Povest, A. Koder.
5.	Čbelica. IV. bukvice, Kastelic.
6.	„ V. „
7.	Krvna osveta. Povest, poslov. F. Mirovckov,
8.	9.	Nesrečnica. Povest, poslovenil I. P.
10.	Koliščina in stepe. Poslovenil Fr. Cegnar.
11.	Za kruhom. Povest, poslovenil P. Miklavec.
12.	Spisi Andrejčkovega Jožeta I.
13.	14, 15, 16. Babica. I. in II. Poslovenil Fr. Cegnar.
17.	Senilia. Poslovenil A. Hudo vernik.
18.	Spisi Andrejčkovega Jožeta n.
19.	Berač. Povest. Elizabeta. Črtice.
20.	Spisi Andrejčkovega Jožeta III.
21.	Boj s prirodo. — Treskova Uršika.
22.	23.	General Lavdon, oče vojakov imenovan.
24.	Spisje. Priredil P. Mihlavec.
25, 26. Beatin dnevnik. Spisala Lujiza Pesjakova.
27, 28, 29. Grška mythologija. Poslovenil L. Koprivšeh.
30,31,32. „	,,	„ „ ,,
33, 34. Rimska „	„ „ „
35.	Spisi Andrejčkovega Jožeta IV.
36,37,38. „	„	„ V. Žal. I veselje.
39.	Solnce in senca. Povest. J. Bedenek.
40.	Svitoslav. Povest. Vonomir - Križan.
41.	42. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.
43.	Soioklejev Edip na Kolonu. B. Perušeh.
44,	45. Z ognjem in mečem. Zgod.. roman. Podravski.
46, 47. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.
48, 49. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.
50, 51. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.
52, 53. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.
54, 55, 56. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.
57.	Spisi Andrejčkovega Jožeta VI.
58.	Zaroka o polnoči. Novela. Basnigoj.
59.	Spisi Andrejčkovega Jožeta VII.
60.	„ „ „ Vin.
61,62,63. Napoleon I. Iz ruščine prevel Ivan Steklasa.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA