ETIOPIJA
- GORATA STREHA AFRIKE
Luka Božič
Etiopija je za večino ljudi »razvitega« sveta sinonim za suše, lakoto, vojne in revščino. Čeprav vse od naštetih tegob še vedno občasno pestijo to vzhodnoafriško državo, pa lahko občudujemo tudi njen prijetnejši obraz. Malokdo se zaveda, da je Etiopija ena izmed »vročih točk« biološke pestrosti v svetovnem merilu, za katero je še posebej značilna visoka stopnja endemizma. Številne endemične vrste najdemo med rastlinami in znotraj prav vseh živalskih skupin, tudi ptic. Od okoli 860 vrst ptic, ugotovljenih v Etiopiji, je 16 endemičnih.
SVET PTIC 9
revija DruJtva /a opazovanje in proučevanje pcic Slovenije DOPPS
ORNITOLOŠKI POTOPIS
r omemben pečat daje Etiopiji svojevrstna topografija, saj leži večina površja države med 1500 in 3000 metri nadmorske višine. Najvišja točka je Ras Dashen, s 4620 metri četrti najvišji vrh v Afriki. Etiopsko višavje je eden od največjih gorskih masivov te celine in je v osnovi starega nastanka. Njegovo jedro predstavljajo predkambrijske kamnine, ki se zaradi delovanja erozije ponekod nahajajo na površju. Etiopsko višavje ima svojevrsten izgled: v bistvu gre za planotast svet s strmimi bregovi dolin na visokih nadmorskih višinah. Te doline so lahko do 1600 metrov globoke in široke več kilometrov. Višavje deli na vzhodni in zahodni del Veliki tektonski jarek (Great Rift Valley), geološka tvorba, ki se kot 4000 km dolgi, orjaški kanjon, vleče od Rdečega morja na severu, do reke Zambezi v državi Malavi na jugu. Vzhodni del države je precej nižji, tod prevladujejo različni tipi puščav in polpuščav. Klima Etiopije je zelo raznolika in predvsem odvisna od nadmorske višine. Ne glede na obdobje leta in dejstvo, da leži Etiopija le nekaj geografskih stopinj nad ekvatorjem, so noči nad 2600 metri zelo hladne. Na splošno sta dve deževni obdobji, ki pa sta regionalno zelo različno izraženi. Glavno deževno obdobje traja od junija do septembra, krajše pa od februarja do marca. Količina padavin načeloma upada z nadmorsko višino, kar posledično vpliva tudi na vegetacijske pasove.
Moje mesec in pol trajajoče potovanje po tej državi se je. kot je to običajno, pričelo v glavnem mestu Addis Ababi ali prevedeno »novem cvetu«. Tukaj sem se v nekaj dneh seznanil predvsem s tistimi manj prijetnimi platmi bivanja v revni afriški državi četrtega sveta. Vseeno velja kar na tem mestu omeniti še eno posebnost Etiopije, to je njena v daljno preteklost segajoča (slavna) zgodovina. Vsak naključni sogovornik vam bo že po nekaj minutah pogovora z navdušenostjo pripovedoval o tem, da Etiopija edina med
afriškimi državami, kljub številnim poskusom predvsem s strani Italijanov, ni bila nikoli kolonizirana. Še vedno živijo spomini na pakt neuvrščenih in prijateljstvo med zadnjim etiopskim cesarjem Hailem Sellassiem in Josipom Brozom. Sama država ima korenine v davnem Aksumitskem kraljestvu, ki seje v 1. st. n. š. pojavilo na območju današnje severne Etiopije in južne Eritreje. Zgodovina pa sega še dalje nazaj s prvim etiopskim cesarjem Menelikom I. ki naj bi po legendi bil sin svetopisemskega modrega kralja Solomona in kraljice Makede izSabe. Kakorkoli že. sprehod po glavnem mestu, ki nima kanalizacije in je polno na cesti živečih revežev. je predvsem srečanje s težko etiopsko vsakdanjostjo.
K
huo l u!c.i ftni.r
Ena ¡zmed mnogih endemitrov višje ležečih predelov Etiopije je priba vrste Vanellus melanocepltalus.
ljub temu lahko kar sredi mesta, oziroma po različnih vrtovih in parkih, opazujemo nekatere tipične ptice vzhodne Afrike. Med pogostejšimi so v Addis Ababi predvsem grlica Slreplopelia I agens. muhar Muscicapa adusta. medoses Nectariniu tacazze. ki se imenuje po eni izmed večjih etiopskih rek. najpogostejši vrabec pa je Passer suainsonH. Številni so različni predstavniki družine ščinkavcev, na primer grilček Serinus tristriants. Kol zanimivost naj povem, da so grilčki Serinus na splošno zelo številno zastopani v Vzhodni Afriki, iz Etiopije pa so znane kar štiri endemične vrste tega rodu. Tri med njimi so znane le z nekaj majhnih območij, dve pa sta bili odkriti in opisani šele pred dobrimi dvajsetimi leti.
Prva večja postojanka na moji poti po severnem delu države je bilo jezero Tana. kakšnih 500 km severozahodno od Addis Ababe. Ta ogromna vodna površina (350 knv)je edino pomembnejše jezero v Etiopiji, ki ni del jezerskega sistema Velikega tektonskega jarka. Iz njega izvira Modri Nil. največja etiopska reka. Jezero samo ni posebej primerno za opazovanje ptic, saj je obrežje zaradi gostih sestojev papirusa Cvperuspapvnts neprehodno, v plitvi vodi pa živijo paraziti Schislosomia. ki povzročajo nevarno bolezen bilharziozo. Zato sem se osredotočil predvsem na prvih pet kilometrov Modrega Nila. ki je že tukaj po širini primerljiv z reko Dravo v Mariboru, obiskal pa sem tudi znamenite slapove, ki se nahajajo 30 km nižje po reki. Tukaj uspeva vzdolž reke dobro razvit pas subtropskega gozda, medtem ko je okolica precej suha. Kjer Nil ni ukleščen med strme bregove, so pogosta tudi različna močvirja in mrtvi rokavi. Vsem seveda najprej padejo v oči najbolj pisane ptice. Prava paša za oči so različni vpijati Coraciiformes. od katerih sem se srečal s čebelarjema vrste Merops rariegaius. ki naseljuje bolj gozdnate predele, in skoraj kičasto rožnato-zeleno obarvanim Merops nubicus, ljubiteljem bolj sušnih predelov. Sorodno družbo sem dopolnil še z abesinsko zlatovranko C 'oraciasabvssiniea in petimi vrstami vodomcev, med katerimi je daleč najpogostejši, z majhnim delčkom svojega areala
10 ETIOPIJA • GORATA STREHA ATRIKC
letnik 7, irevilka 2, junij 2001
ORNITOLOŠKI POTOPIS
tudi v Zahodni Palearktik segajoči, črnobeli pasat Cenle rudis. Pri vodnih pticah nikakor ne morem mimo 200 glave jate jakan Aciopliiloniisafricaiius. nenavadnih pobrc/nikov. ki po obliki telesa in predvsem po obnašanju spominjajo na tukalice. Skupaj sem tukaj v treh dneh zabeležil 120 vrst ptic.
Vrhunec tega dela potovanja pa je bil vsekakor enotedenski izlet po pogorju Simien, katerega del je proglašen za nacionalni park. Izhodišče vzpona je bilo majhno mestece Debark (2700 m n. v.), kjer je mogoče najeti mulo za nošenje prtljage in lokalnega vodiča. Samo območje je daleč od kakršnih koli oblik civilizacije v evropskem pomenu te besede, zato je potrebno vso hrano in ostalo opremo tovoriti s seboj. Pol vodi skozi različne vegetacijske pasove, od katerih pa je listi na nižjih nadmorskih višinah precej degradiran. Tod srečamo fragmente gozda, ki ga tvorijo predvsem vrste iz rodov Srzrgiimi, Maesa, Olea in druge. Krčenje avtohtonih gozdov je na splošno eden izmed velikih naravovarstvenih problemov Etiopije in večjega dela Afrike. Že zgolj suhoparni podatki o tem pojavu so zastrašujoči: v začetku stoletja je bilo 35-40",. države pokrite z gozdom, v petdesetih letih !6"„. danes je gozda le še okoli 3"„. Ob tem
fot>:< l.ul„i Bozif
Samci dželade Papio geladn so za razliko od samic hvaležna tarča za naravoslovnega fotografa.
se letno še vedno poseka okoli 200.000 ha. Vzroki so predvsem v hitrem naraščanju prebivalstva (kar 3% letno), širjenju kmetijskih površin, krčenju gozda zaradi pridobivanja pašnih površin in uporabi lesa za kurjenje. Naravne gozdove so ponekod v višjih legah nadomestile plantaže evkaliptusa. ki je bil prinesen konec prejšnjega stoletja. V višinskem pasu med 3000 in 3600 m se pojavljajo obsežni gozdni sestoji, v katerih prevladuje drevesasta vresničevka F.rica arborea. Ta vrsta se pojavlja tudi na obalah in otokih nekaterih mediteranskih držav. Šc višje, na planotastih predelih gorovja Simien. dominira nad rastlinskim svetom orjaška lobelija l.obelio rlmichopetalimi. ki s svojim več kot dva metra visokim socvetjem oblikuje značilno podobo te visokogorske pokrajine. Rastlina požene svoje orjaško socvetje šele po približno 15-20 letih vegetativnega življenja in nato odmre. V skladu z rastlinstvom se spreminja tudi avifavna. Število vrst z nadmorsko višino seveda upada, pri čemer nekatere najbolj spektakularne vrste naseljujejo ravno višje predele. Resničen kralj neba v gorovju Simien je brkati ser Gvpaeius barbatua meridionalis. Ta v večjem delu Evrope izumrla vrsta je tukaj prav pogosta. V enem dnevu je možno brez večjih težav srečati nekaj parov brkatega sera. Enkrat se mi je ponudila ludi priložnost opazovati brkatega sera pri značilnem početju: spuščanju večje kosti z velike višine na tla. To ponavlja tako dolgo, dokler se kost ne razbije in nato poje kostni mozeg. Zelo zanimiva ptica tega območja je planinska vrana P\rrhocora.x pyrrhocora.x baitevi. V Etiopiji živita dve popolnoma ločeni populaciji te vrste, od katerih se prva (v pogorju Simien) nahaja približno 2500 km južno od sklenjenega areala vrste v Evropi in Aziji, druga (v gorovju Bale) paše 800 km južneje. Nekateri domnevajo, da sodila obe eiiopski populaciji v dve podvrsti. V času mojega obiska so se planinske vrane zadrževale tudi na nižje ležečih
SVET PTIC 13
f.uu LuU Boii,
Pisani čebelar vrste Merops variegatus prispeva k slikovitosti gozdnate oaze v okolici slapov Modrega Nila.
vija Druicva 2A opazovanje in proučevanje ptic Slovenije DOPP5
ORNITOLOŠKI POTOPIS
foia 1nt.i Božu'
Enigmatični ibisi vrste Bostrychia carunculata sodijo mccf nnjbolj opazne in najglasnejše ptice Etiopskega višavja.
pašnikih, kjer so se prehranjevale v velikih jatah. Posebej sem se razveselil opazovanja jate 60 osebkov endemične pribe Vanellus melanocephalits. Po njihovem obnašanju sodeč očitno niso gnezdile. Gnezdilna sezona v Etiopiji ni tako strogo omejena kot pri nas, kar je razumljivo spričo skoraj popolnoma enake dolžine dneva tekom celega leta in veliko manjšimi letnimi nihanji v temperaturi. Gnezditev je bolj odvisna od padavin, saj nekatere vrste gnezdijo povečini v deževni dobi ali takoj po njej (npr. kukavice in tkalci), nekatere pa v sušnem delu leta (npr. čebelarji). Na splošno več ptic gnezdi v deževni dobi. kljub temu pa lahko velika večina vrst gnezdi tekom celega leta.
V tem pogorju se pogosto pojavljajo tudi nekatere ptice selivko, ki sicer gnezdijo na območju Zahodnega Palearktika. nekatere med njimi so običajne tudi v Sloveniji, na primer puščavec Monlicola soHtarius. rdečegrla cipa Anthus ceninus in močvirski lunj Circus pvgargus. Zanimivo je. da so bile tudi vse palearktične vrste kupčarjev že popolnoma v poletnem perju. Na koncu ne morem mimo impresivnega velekljunega krokarja Comis cra.ssirostris. Ta največji predstavnik družine vranov se v Etiopiji pogosto pojavlja vse do 4000 m nad morjem. Od sesalcev je prava posebnost gorovja Simien endemični pavijan dželada Papio gelada, ki živi v velikih krdelih, tudi do več sto osebkov skupaj.
Obiskal sem še gorovje Bale na jugu države. Vmes sem seveda prepotoval kar nekaj sto kilometrov po bolj ali manj nemogočih cestah Etiopije, a o tem ne bi izgubljal besed. Nato pa še / internim letom Ethiopian Airlines do letališča Goba. 300 km južno od glavnega mesta. Letališka pistaje seveda makadamska, ob njej pa ni nobene zgradbe. Letalo pristane tako rekoč sredi ničesar na vrhu ravne visokogorske
planote. Kljub vsemu je vse naštelo le malenkost, ki daje doživetemu še dodaten pridih pristnosti. Gorovje Bale je sicer podobno zgoraj opisanemu, vendar se v nekaterih pogledih kar precej razlikuje. Pomembna razlika je v količini padavin, saj v gorovju Bale pade bistveno večja količina padavin. Posebej v višjih legah so popolnoma jasni in sončni dnevi prej izjema kot pa pravilo. Jutra so pogosto meglena, včasih pade celo slana. Tukaj jc veliko bolje ohranjen višinski gozd. v katerem prevladujejo vrste iz rodov Jttniperus. Podocarpus h\Arundinaria, zelo značilno drevo pa je Hagenia abrssinica. Ta gozd uspeva vse do nadmorske višine 3200m, na višjih legah se pojavljajo obsežna močvirja in celo manjša jezera, ki so pomembno bivališče za nekatere endemične vrste ptic. V kraju Dinsho sc nahaja informacijski center nacionalnega parka Bale. Njegova okolica jc zelo primerna za opazovanje značilnih gozdnih ptic lega območja. Med zanimivejšimi vrstami velja omeniti skrivnostnega oranžno obarvanega drozga Zooihera piaggiae in endemično vrsto Paruphasnia galinieri. najpogostejše ptice pa so Bradvpterus cinnamomeus. Cossvpha semirufa. Turdus olivaceus, Parus lettconolus in edina gnezdeča vrsta listnice v Etiopiji Plivlloscopus untbrovirens. Med opazovanjem ptic pogosto naletimo na različne vrste sesalcev, kot je na primer vitoro/ec gorski niala Tragelaphus huxioni. še eden iz množice 31 endemičnih vrst scsalcev Etiopije. Večina sesalcev ni prav nič plašnih, tako da jih lahko opazujemo relativno od blizu. Nekoliko sem se izogibal le svinjam bradavičarkam Phacochoerus aethiopicus. še posebej samicam z mladiči, čeprav tudi le niso kazale posebnega zanimanja zame. V okolici močvirij in jezer so bile številne jate (do 170 osebkov) ibisov Bosinvhia carunculata. Nič kaj plašne ptice so se prehranjevale predvsem na ekstenzivnih pašnikih. Morda si to pri ibisih nekoliko težje predstavljamo, vendar so le jate izredno hrupne, kar pa je nasploh značilnost tega rodu. Te ptice sicer gnezdijo kolonijsko v skalnatih votlinah
kito 1 ijlt.i lic.' .
Kanja vrste Biiteo auguri je razširjena povsod v Etiopiji, najpogostejša pa je v nacionalnem parku Simien.
12 rriOPUA ■ GORATA STREHA AFRIKE
letnik 7, Številka 2, junij 2001
ORNITOLOŠKI POTOPIS
v etiopskem visokogorju. Ena od slabše poznanih endemičnih vrst Etiopskega višavja je gos Cvanochcn cvanoplerus. katere sorodstvene povezave z drugimi plovci so nepoznane, ekološko in sorodstveno naj bi ji bila še najbližja vrsta Chloephaga inelanoptera iz južnoameriških Andov. Najpogostejša vrsta v grmičevju okoli močvirnatih predelov je brškinka vrste Cist kola galactotes, predstavnica v Vzhodni Afriki zelo številno zastopane skupine ptic (več kot 30 vrst). To območje je zelo bogato s pticami, saj živi tu okoli SO"., vseh vrst značilnih za afrotropski visokogorski biom. Samo območje nacionalnega parka Bale je zelo redko poseljeno, tukajšnji ljudje se v glavnem ukvarjajo z nomadskim tipom pašništva. Še nedavno nazaj so tukaj prebivale zelo primitivne skupnosti, ki so še vedno živele v votlinah. Začasno zapuščene kolibe nomadov sem nekajkrat uporabil za prenočevanje na svoji poli po teh gorah. Vendar se mi je la domačnost kaj kmalu maščevala z napadom množice sestradanih bolh. tako da sem se v bodoče raje držal varnega zavetja svojega šotora. Območja nacionalnega parka nad 3500 metri nadmorske višine so v glavnem precej gola. lako da se nam tukaj odpira pogled preko prostranih planol s posameznimi položnimi vrhovi. Zelo številne so tukaj različne vrste ujed. Od gnezdilk si posebno pozornost zasluži kairski orel Ae/uila \vrreau.xii. redka vrsta najbolj odmaknjenih predelov gora. Veliko bolj pogosti kot v Evropi so južni sokoli Falco biarmicus. srečamo pa lahko tudi številne postovke Falco liiiiiiinailus. Obdobje sredi februarja je bilo tudi čas selitve stepskih orlov Acpiila nipalensis proti njihovim gnezdiščem v centralni Aziji. Preccj so me presenetila tudi opazovanja sov. od katerih sem se največkrat srečal z gorskim virom liuho capcnsis. Enkrat sem ga zalotil celo med sedenjem na kamnu sredi počasi tekočega potoka. Druga zanimiva in precej slabo poznana vrsta je Asio abvssinicus. štiri osebke sem opazoval na njihovem dnevnem počivališču. Izkušnja posebne vrste je hoja po planoti Sanetti na 4100m. kjer uspevajo le še različni mahovi in lišaji. Zaradi nenavadne podobe pokrajine človek dobi občutek, kot da hodi po nekem drugem planeti. Ta občutek nekoliko kvari le najvišja cesta v Afriki, ki prečka planoto in se nato spusti navzdol v gozd I larrena. kjer kot divja rastlina uspeva kavovec Coffea arahica. C'e je kdo slučajno mislil, daje kava doma v Braziliji, seje bridko zmotil. Nekakšen simbol nacionalnega parka Bale je etiopski šakal Canis simensis, nepravilno imenovan tudi etiopski volk oziroma lisica. Zadnja preživela populacije te izjemno ogrožene vrste živi tukaj in po zadnjih ocenah šteje okoli 300 osebkov. Glavni problem je v tem, da se ti šakali križajo s prostoživečimi udomačenimi psi nomadov, tako da pravzaprav nihče ne ve, koliko »čistih« etiopskih šakalov sploh še živi. V času mojega obiska so to vrste intenzivno proučevali italijanski znanstveniki, ki si tudi prizadevajo za njihovo varstvo.
Zadnji teden svojega bivanja v Etiopiji sem si privoščil nekaj »počitka«. Najprej sem obiskal Wendo Genet. kraj sicer znan predvsem po številnih izvirih termalne vode in pomemben letoviški kraj za maloštevilne Evropejce in še bolj redke premožnejše prebivalce Etiopije. Kraj se nahaja na precej strmem pobočju, ki ga prekriva zelo dobro ohranjen pravi subtropski vlažni gozd. Posledično je tudi avifavna tega območja popolnoma drugačna kot v višje ležečih gozdovih. Prevladujoča vrsta je predstavnica zelo raznolike družine pcnic Camaroplera brachvura. ki tukaj gnezdi v zelo visokih gostotah. Zelo pogost je tudi črno-belemu srakoperju podoben, vendar nesoroden Laniariusjernigineus. Uvrščen je v endemično afriško družino čagr Malaconotidae. Najbolj spektakularna ptica je nedvomno kot šoja velik in čudovito pisan Tauraco leticoiis. Par teh ptic sem opazoval celo pri gradnji gnezda. Iz reda plezalcev bom omenil le endemičnega detla Dendropkosabvssinicus in pa majhnega medosleda Indicator minor. Medosledi so vsi gnezditveni paraziti, med njihove najpomembnejše gostitelje pa sodijo detli. V gozdnatih predelih Wendo Gencta izvira več precej vodnatih potokov, ki so prebivališče vodomca Alcedo semitorc/nata in pastirice Molacilla dara. Slednja po obliki, obnašanju in gnezditvenem habitatu spominja na našo sivo pastirico.
Zadnja postaja na moji poli so bila različna jezera v dolini Velikega tektonskega jarka. Jezera se precej razlikujejo po globini in stopnji alkainosti ter tako privabljajo popolnoma različne vrste ptic. Največji nasprotji predstavljala jezeri Avvasa in Abiata. Prvo ima dobro razvito vodno rastlinje in je bogato z ribami, drugo pa je plitvo in zelo alkalno, v njem živijo le nekatere nižje živali in rastline. Kljub prenaseljenosti je tukaj savana precej dobro ohranjena. V času mojega
Nekoliko redkejša prebivalka z lokvanji obraslega jezera Avvasa je prikupna raca vrste Nettapus auritus.
SVET PTIC 13
revija Društva / \ opazovanje in proučevanje ptic Slovenijo DOPPS

ORNITOLOŠKI POTOPIS
Mnogi h! Afriko težko predstavljajo brc/ papig - v Etiopiji je med njimi najpogostejša endemična vrsta Agapornis taranta.
obiska, ko je bil višek sušne sezone, je bila suha kot poper. Tukaj uspevajo predvsem različne vrste akacij Acacia. druge značilne drevesne vrste pa so iz rodov Combretum, Cominipliora. Terminalni, Boswellia in podobne. Pogosti so tudi do več metrov visoki mlečki Euphorbia, ki v sušnih predelih starega sveta nadomeščajo kaktuse. Opazovanje ptic v savani je pravi užitek - teren je pregleden, ne preveč naporen, ptic pa se kar tare. Nič čudnega, saj je tako imenovani somalijsko-masajski biom po raznolikosti ptičjih vrst v Afriki na prvem mestu. Tukaj lahko srečamo različne vrste kljunorožccv (Tocktts erytlirorliynclins. T.deckeni in T.hemprii/iii). ki pa se precej razlikujejo od svojih gozdnih sorodnikov iz rodu Ceratogynma. Zelo tipični prebivalci tega okolja so vpijati iz endemične afriške družine Phoeniculidae. To so bleščeče črno obarvane ptice z dolgim repom in kljunom kot smrdokavra. Nenavaden je tudi sicer skromno zastopan, vendar v celoti endemičen red mišjakov Coliiformcs. Ime so dobili po značilnem plezanju, s katerim se vzpenjajo po vejah dreves. V plitvinah jezera Abiata se zadržujejo jate tisočih plamencev Phuenicopteriis ruber in še nekoliko številnejših malih plamencev P.minor. Tukaj se prehranjujejo predvsem z enoceličnimi kremenastimi algami, ki tudi dajejo značilno rožnato barvo njihovemu perju. Pobrežniki so bili bogato zastopani z nekaj tisoč togotniki
Philomacluis pugnax in nekaj slo pritlikavimi deževniki Charadrius pecuarius. Kakšnih 500 rac žličaric/f/w.s chpeata je poskrbelo za dobro zastopanost račje favne, na plitvini pa je posedalo tudi nekaj ribjih galebov Laras iclilhyaetus. Od res številnih savanskih ptic bi omenil medosleda /ndicator indicator. po katerem je družina dobila ime: ta naj bi namreč imel navado medarskemu jazbecu Mettivora capensis pokazati gnezdo čebel, kjer nato vsak dobi svoje. Zanimiva je ena izmed najmanjših ujed na svetu, pritlikavi sokol Polihierax semitorquatus. velik kol malo večji srakoper. kije specializiran za plenjenje tkalčjih mladičev iz gnezd. Četudi se le za hip pomudimo še ob jezeru Awasa, moram povedati, daje to jezero čapelj in štorkelj. Največji med njimi je marabu Leptoptilos erumenijerus. na tleh navidez, neroden in okoren, v zraku pa eden izmed najspretnejših jadralcev med pticami. Na večjih drevesih ob obali jezera je kolonija kakšnih sto parov te vrste. Sorodnik štorkelj in čapelj je tudi senčar Scopns umbretta. v okolici tega jezera zelo pogosta vrsta. Ta ptica zgradi ogromno, lahko več sto kilogramov težko gnezdo, ki ga namesti v rogovilo drevesa. Sam sem si imel priložnost ogledati takšno gnezdo na drevesu, le nekaj metrov od vhodnih vrat ene izmed hiš. Od čapelj so najpogostejše čopaste Ardeola ralloides in male bele čaplje Egrelta garzetta. povsod pa so tudi sveti ibisi T/ireskiornis aelhiopiais. Nekoliko redkejši je goljat Ardea goliath. največja caplja na svetu, velika skoraj kot marabu. Pravi magnet za različne sadjejede ptice so ogromna drevesa iz rodu Fiats. Tukaj se zbirajo kljunorožci č eratogvmna brcvis. pisani golobi Treron waalia in dolgorepi rdečeperutci Onvehognathus wnuirostris ler se prehranjujejo z majhnimi dozorelimi figami. Omenjeni vrtovi in parki pa gostijo takšne vrste, kot je na primer endemična papiga Agapornis taranta, cvetoče grme pa obiskuje iridcscentno zelen medoses Nectariniapulchella. Čeprav morda nekoliko spominjajo na južnoameriške kolibrije, pa medosesi niso z njimi v nikakršnem sorodu. Vledoscs se med prehranjevanjem oprime stebla rastline, medtem ko kolibriji pijejo nektar kar v letu. Povzetek teh nekaj dni v številkah jc osupljiv: 205 opaženih vrst. največ v enem dnevu pa 120.
fledno več ljudi potuje v eksotične kraje in spoznava nove ljudi, pokrajine in ne nazadnje naravo. Tako je tudi prav. le redki v tej množici turistov pa sc zavedajo, da se narava tudi tam velikopotezno uničuje. Pa čeprav se zdi na prvi pogled še tako neokrnjena. Etiopija ni pri tem nobena izjema. Nekatere probleme sem na hitro omenil, obstaja jih žal še veliko več. Kot prva afriška država pa je Etiopija izdala knjigo Important Bird Areas (IBA) of Ethiopia in v njej določila 69 mednarodno pomembnih območij za ptice v državi. Koliko jih je ostalo še neodkritih, sicer ne vemo. je pa to vendarle prvi korak. ■ ■ ■
i : etiopija gorata streha afrike