Nekaj spominov. Donesek k razvoju .Učit. Tovariša". Bilo je leta 1891. Imel sem tedaj v žepu zrelostno izpričevalo, a v srcu nebroj načrtov, smelih in ponižnih, kakor se spodobi devetnajstletnemu mladeniču, ki zapusti ljubljansko c. kr. učiteljišče. Resnici na ljubo moram zapisati, da smo imeli takratni učiteljiščniki-maturantje še dokaj zdrave nazore o učiteljskem stanu in da smo imeli še dokaj pregleda o stanovskem gibanju vkljub patriarhaličnim razmeram, ki so takrat vladale na ljubljanskem učiteljišču in so veljale pri vzgoji učiteljiščnikov in učiteljiščnic, teh bodočih pionirjev slovenskega naroda! S tovarišem V. sva si bila posebna prijatelja, enih misli, enakih nazorov. Po maturi sva presedela cele popoldneve pod Tivolijem ter kovala vse mogoče načrte in zarote. Oba sva bila nekaka rojena nezadovoljneža, in to je bil vzrok, da sva skovala v potu svojega obraza .strašanski" dopis, kjer sva z mladeniškim navdušenjem padla po -Učit. Tovarišu", češ, -Učit. Tovariš" je slab zagovornik učiteljstva itd. — Dopis je zagledal beli dan v ,,Slov. Narodu" št. 188. In zadela sva v živo. Tedanji urednik, pokojni A. Žumer, je odgovoril na ta dopis takoj že v 17. št. -Učit. Tovariša" z dne 1. kimovca 1. 1891. v spisu ,,Pro domo" precej obširno. Iz spisa navajam le najznačilneje odlomke, in sicer: nMogoče, pravimo mogoče, da je imel -Slov. Naroda" dopisnik dober namen, da bi vse slovensko učiteljstvo zbujal k bolj skupnemu delovanju, ali svoj najbližji namen on prav jasno pove: ,,Blagohotni bralec je mogoče spoznal, kaj hoče pisec s tem, namreč, da imamo dva učiteljska lista." — V prvi vrsti stojimo na podstavi šolskih zakonov. Primerjajoč stanje našega šolstva z onim drugih avstrijskih narodov, smo spoznali, da smo v mnogih stvareh še v povojih in je torej treba graditi od spodaj gori ter s temeljem pričeti. Takega zadržaja so torej sedaj večinoma naše razprave, da za zgradbo dobimo dober temelj. Po tem potu hočemo počasi, pa varno napredovati in bodemo tudi enkrat prišli do psihologičnih in znanstvenih razprav, sedaj še nimamo pravega temelja za to, v zrak pa nočemo zidati." — Sklepno pravi urednik: -Ni dosti, da razpor pri nas v političnem in socijalnem življenju sedaj že postaja neznosen, g. pisec ga hoče tudi na pedagogično polje prenesti, kjer imamo toliko potrebnega dela, da bi vsak delavec moral imeti podvojenih močij. To je njegova zasluga!" Tak odgovor me je naravnost presenetil, a mojega tovariša pa razljutil tako, da je sklenil ves ,,prepir" prepustiti usodi. Zaraditega sem si mislil: Ako si rekel a, reci še b! In sklenil sem takrat, dobojevati boj, ki sva ga pričela s tovarišem V., do skrajnosti. In smelo rečem, postal sem v tem oziru tak, kakor oni rimski senator, ki je vedno in vedno ponavljal, da se mora Kartaga razdreti, a jaz sem napisal in napisal brezbrojno notic in dopisov v vse mogoče slovenske liste, kjer sem vedno in vedno ponavljal: Preosnujmo naša lista, ali pa ubijmo „Učit. Tovariša". Priznavam, da ni bil ta boj vedno vojevan v mejah dostojnosti, a ker je bil namen blag in dalekosežen, sem uverjen, da dobitn odpuščanje pri vseh onih tovariših, ki sem jih tolikokrat spravil v mučen položaj, da so morali odgovarjati vsem onim raznim napadom. O Božiču 1. 1894, smo zborovali v magistratni dvorani v Ljubljani, in sicer je bil tedaj občni zbor ,,Slov. učit. društva", čigar lastnina je bil „Učit. Tovariš". — Takrat sem vprašal pri slučajnostih, zakaj se tiska ,,Učit. Tovariš" v Miličevi tiskarni, čigar lastnik je hud nasprotnik slovenskemu narodu. Predlagal sem, da naj se prenese ,,Učit. Tovariš" v kako narodno tiskarno. Na mojo interpelacijo jsem dobil kar troje odgovorov; pokojni Žumer je prvi odgovoril kot društveni predsednik, za njim sta odgovarjala tovariša Furlan in Kecelj; vsi trije so poudarjali, da se ,,Učit. Tovariš" mora tu tiskati, ker je Miličeva tiskarna solastnik ,,Učit. Tovariša". — Odgovor mi je zadoščal. No, 15. januarja 1895. pa dobim zalepko od tajništva ,,Slov. učit. društva", kjer se mi naroča, naj sporočim nekaj konkretnih slučajev, iz katerih se bo natančno razvidelo, da je lastnik tiskarne, Milic mlajši, nasprotnik slovenskega naroda, zakaj preti mi, da me toži. — Odgovoril sem 18. januarja precej rezko, poudarjajoč, da ni to poseben naroden greh, ako človek preseda cele dneve v nemški kazini. Napadi na nUčit. Tovariša" so se podvojili. Kako dosleden in vztrajen sem bil v tem poslu in kako različnih šifer sem se posluževal, o tem bi tnogel povedati prav mnogo tovariš Nerat kot urednik ,,Popotnika". Seveda je bil refren vseh onih nebrojnih notic: Preosnujmo naša učiteljska lista! Misel za preosnovo listov ,,Učit. Tovariša" in ,,Popotnika" je dobivala vedno bolj realna tla. In tako sem mogel že leta 1896. v 5. številki ,,Popotnika" z dne 10. marca priobčiti članek pod naslovom: ,,Kako praznuj slov. učiteljstvo petdesetletnico vladanja Njega Veličanstva našega cesarja Franca Jožefa I.?" (Tovariš Nerat kot urednik je pristavil: Dasi se v nekaterih točkah ne strinjamo z g. pisateljem, vendar priobčimo ta članek, nadejajoč se, da se k temu častnemu vprašanju oglasijo še drugi.) Tu sem zapisal pod točko 3. sledeče: ,,Slov. učitelji imamo dva šolska lista, nUčiteljskega Tovariša" v Ljubljani in ,,Popotnika" v Mariboru. Oba lista sta premnogo storila za slovensko šolstvo. Škoda le, da sta lista' nekako omejena, rekši, da sta razširjena večinoma bolj v dotični deželi, kjer izhajata.' Da bi pa vsak slovenski učitelj naročeval oba lista, tega mnogim ne dopuščajo gmotne razmere, mnogim pa primanjkuje tudi zato resne volje. Zatorej preosnujmo lista tako, da postane ,,Popotnik", ki je glasilo ,,Zaveze", politiško - pedagoški list, ki naj presoja vse pojave na šolskem polju, bodisi na Kranjskem, Štajerskem, Primorskem, Koroškem ali kje drugje v naši širši domovini s politiško-pedagoškega stališča. Saj je tudi nZaveza" poklicana zastopati naš interes v istem smislu. Izhajal naj bi pa, če mogoče, trikrat na mesec, -Učiteljski Tovariš" naj bi se pa toliko preosnoval — imel sem še vedno v mislih Miličevo pogodbo — da bi postal strogo znanstven pedagoški list. Postal naj bi pedagoška revija, kjer bi se objavljala znanstvena pedagoška vprašanja, prinašala ukovita' razpravljanja, životopisi pedagogov velikanov, razvoj šolstva po tujih deželah, oziroma državah; obelodanil naj bi strokovne kritike naših pedagoških spisov in druge stvari, pa zgolj znanstvene. Poročila o raznih zborovanjih naj bi pa objavljal -Popotnik". ,,Učit. Tovariš" naj bi potem izhajal m esečno v debelejših snopičih, ter naj bi postal obenem glasilo našega strokovnega ,,Pedagoškega društva". V tej pedagoški reviji naj bi potem naši učenjaki razsipali plodove svoje duševne delavnosti." — Nadalje sem razpravljal o naročnini listov in o drugem, kar pa nima tolikega pomena. O čemer sva s tovarišem V. 1. 1891. sanjala in za kar sem porabil toliko črnila in papirja, to se je izpolnilo 1. 1900. Leta 1899. sta objavila tako -Učit. Tovariš" kakor ,,Popotnik" v svojih zadnjih, oziroma predzadnjih številkah poziv pod firmo: ,,Slovenskemu in istrsko-hrvaškemu učiteljstvu". — Oklic je pisan navdušeno in omenja, kar se tiče časopisja, sledeče: ,,Največjo moč v boju za obstanek in za dosego popolne stanovske organizacije ima časopisje. Da se slovenskemu učiteljstvu odpre široko polje, kjer bo lahko kazalo svojega duha sadove, zatorej bomo z novim letom preosnovali ,,Popotnika" v pedagoško revijo, ki bo prinašala strogo metodiške, pedagoške, jezikoslovne in sploh znanstvene razprave, a -Učiteljski Tovariš" bo od novega leta naprej šolsko-politiški list ter bo izhajal kot glasilo avstrijskega jugoslo- vanskega učiteljstva. Tako bomo sprejeli v svoje vrste tudi hrvaške tovariše iz Istre in Dalmacije ter bomo izkušali tudi njim pribojevati svobodo v šoli in izven šole." In 1. prosinca 1. 1900. je izšel ,,Učit. Tovariš" prvič kot šolsko-politiški list v dokaj povečani obliki. In moja malenkost je napisala uvodnik tej številki z naslovom: -Naš program". S tem sklepam. — Tebi, naš jubilant, pa kličem: Živi, cveti, rodi! /. Š—a.