BRANKO B E R C IC DROBTINE IZ GROHARJEVE ZAPUŠČINE V deželi je bila že pomlad, vsa polna živih, svežih barv, ki so opojii in vabeče odsevale po vsej prostrani zemlji, in prinašala pozdrav iz top' sončne Italije, kamor so potovale zadnje umetnikove želje in kjer so uresničevali novi, veliki načrti njegove neutrudljivo snujoče duše. To Ivanu Groharju ni bilo več usojeno uresničenje velikih sanj; v sre 19. aprila 1911 je ob pol polnoči za vedno uprl zadnji pogled svojih sinj modrih oči v veličastno harmonijo barvnih dalj večnosti. Nanovo nape| platna so ostala nedotaknjena; zahrbtna jetika je iztrgala iz koščenih prst« čopiče in posušila barve . .. Dva dni zatem, v petek 21. aprila, je spremila umetnika na njegofi zadnji poti iz mrtvašnice ljubljanske deželne bolnišnice na pokopališče pl Sv. Križu skupina najbližjih in najzvestejših prijateljev. Poleg dveh Gr| harjevih sorodnikov, svaka Martina Golje in njegovega siim iz Sorice, ra-^ natelj ljubljanskega magistrata dr. Miljutin Zarnik, magistratni komisar pisatelj Fran Govekar, vladna svetnika Andrej Senekovič in dr. Fran Detel predsednik Slovenske matice dr. Fran llešič in njen tajnik Milan Puge^ profesorja Albert Sič in Rajko Perušek, ravnatelj Glasbene matice Fra Gerbič, pokojnikovi prijatelji umetniki in pisatelji Etbin Kristan, Oton Z^ pančič, Fran Maselj, Cvetko Golar, Rihard Jakopič, Ivan Vavpotič, pi Ivan Franke, Peter Žmitek, Hinko Smrekar, Hugo Gerbič, Rudolf Jakhd Josip Regali, Fran Vesel, oba Srečka Magoliča, Avgust Berthold, Fran Po krajšek, Fran Kobal, dr. Ivan Lah, bančni uradnik Pavle Winter. učite Zupan, odvetnik iz Krškega dr. Ivan Dimnik, odvetniški kandidat dr. Jos| Tomšič, kavarnar Stevo Miholič z dvema ljubljanskima gostilničarjer gospe in gospodične Jakopičeva, Jenkova, Begova, Gerbičcva, SchwenTnel| jeva, Gabrova, Gartnerjevi. Kristanova. Domianovičeva. Julka Demšarjem iz Zalega loga, nekaj ljubljanskih dijakov ter zastopniki občine, pevci znanci iz Škofje Loke: sodnik dr. Oskar Dev, zdravnik dr. Kari Zakrajšel^ učitelja Vinko Zahrastnik in Slavko Flis, fotograf Avgust Blaznik, kavarna Ignac Plantarič s soprogo Minko. mizarja Jože in Anton Marguč, klepar Ivan Kavčič, sodar Miha Pipan, čevljar Franc Primožič, poštna uradnica Tilka Logarjeva, Jerica Dolenčeva, Francka Jesenkova in Majda Gabrova. S seboj so prinesli in na krsto položili dva venca, ki so ju umetniku v slovo poklonili občina Škofja Loka in Skofjeločani, pevci pa so mu pod vodstvom pevovodje Oskarja Deva zapeli novo žalostinko Vigred se povrne. Niso se še posedle gru^de zemlje na sveži gomili, ko so se že pričeli oglašati upniki in prijavljati svoje terjatve. Edini Groharjev dedič, sestra Frančiška poročena Golja iz Sorice, je pooblastila akademskega slikarja Riharda Jakopiča, naj jo zastopa v zapuščinski razpravi in po svoji pameti 134 in odgovornosti razpolaga z umetnikovo zapuščino, ki so jo poleg nekaj drobnega inventarja v glavnem sestavljale slike v Groharjevem stanovanju na Stemarjih v Škofji Loki in v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Zapuščinska razprava se je končala 25. novembra 1911, Jakopič pa je medtem z razprodajo Groharjevih slik. za katere je iztržil mnogo več kot so bile ocenjene, poravnal vse njegove dolgove in še precej denarja poslal Groharjevi sestri v Sorico. Pri njemu pa je ostal neumetniški del Groharjeve zapuščine, ki je preko Eve in Miriam lic roj. Jakopič prešel v letih 1953 in 1954 v last Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. vShranjen je v rokopisnem oddelku knjižnice in obsega predvsem tri skupine gradiva, ki je pomembno zlasti za biografijo velikega umetnika: Groharjeve osebne dokumente, koncepte pisem in prejeto korespondenco. Poleg tega pa še različno gradivo kot skico prizora s križevega pota, beležnico z nekaterimi manj važnimi zapiski, 3 prazne listnice, prijavnico z navedbo cene in velikosti slike, iz katere je razvidno, da je Grohar na razstavi v Beogradu 1.1904 razstavljal dela Voznik, Metež (prvotno Zima). Jesen, Jesenski gozd. Sorsko polje, Vrt, Vaška ulica in Na polju (prvotno Kozolci), odrezka poštnih položnic o vplačilu denarja na račun Vzajemno zavarovalne banke Slavija v Pragi iz 1. 1904 in na lačun firme Gričar & Mejač v Ljubljani iz 1. 1906, sprejemni list za brzovozno pošiljko blaga, iz katerega je razvidno, da je Grohar poslal 5. marca 1909 iz Škofje Loke preko Ljubljane na Dunaj društvu umetnih slikarjev zaboj s tremi oljnatimi slikami v vrednosti 2000 kron, poziv okrajnega sodišča v Škofji Loki iz 1. 1909 k pričanju v razpravi proti Leopoldu Hafnerju, katalog 84. slikarske razstave štajerskega umetniškega društva v Gradcu za Božič 1897, vabilo k otvoritvi razstave v galeriji Miethke na Dunaju 10. januarja 1904, vabilo na veliko umetniško rabavo ob zaključku L jugoslovanske umetniške razstave \ Beogradu 5. oktobra 1904, vabilo k sodelovanju na Xin. razstavi v dunajski Secesiji z dne 1. februarja 1905 in k udeležbi na razstavi Wertheim v Berlinu z dne 8. maja 1905, gradivo o VIIL mednarodni umetniški razstavi v Benetkah 1.1909, fotografije štirih moških in ene ženske, 5 prazne razglednice in prepis nekega članka o Juriju Subicu iz Slovenskega Naroda. Vse gradivo je ostalo vse do sedaj še neznano in neobdelano, čeprav so med njim nekateri važni dokumenti. Kot vse kaže, jih ni imel v rokah niti Anton Podbcvšek, ko je pisal svojo obširno študijo o življenjski tragediji slovenskega umetnika Ivana Groharja. Samo nekajkrat bi mogli slutiti, da slonijo citirani podatki na obravnavanem gradivu, toda zaradi neupoštevanja vsega ostalega dobi človek vtis, da je prišel pisec do teh podatkov po kaki drugi poti (arhiv kranjskega deželnega odbora, arhiv okrožnega sodišča v Ljubljani). OSEBNI DOKUMENTI Po osebnih dokumentih, ki so ohranjeni v zapuščini, moremo zasledovati Groharjevo življenje — seveda ne izčrpno, ker vsi niso ohranjeni — od njegove mladosti tik do smrti. Med njimi so dokumenti, ki zaradi važnosti terjajo posamično obdelavo, nekaj pa je tudi drobnih in manj pomembnih. Takšni so: izkaznica Slovenskega planinskega društva v Ljubljani št. 144 iz 1.1901 s podpisom načelnika Frana Orožna in tajnika Josipa Hauptmana, ki potrjuje, da je »gosp. Ivan Grohar, akadem. slikar Ljubljana pravi član« društva; potrdilo Splošnega kreditnega društva v Ljubljani št. 491 z dne 135 4. julija 1903, da »gosp. Ivan Grohar v Ljubljani je vplačal za 1. opravilni delež K Dvajset«, 5 potrdil o dvigu posojila na menico iz let 1903, 1904. 1905 in 190? ter 3 recipisi o nakazilu denarja Splošnemu kreditnemu društvu iz 1. 1908 in 1909; ter potni list, izdan 31. decembra 1906 od mestnega magistrata ljubljanskega za potovanje v. vse evropske države z veljavnostjo treh let, iz katerega je razvidno, da je bil Grohar meseca januarja in februarja 1907 v Srbiji. V najbolj zgodnjo dobo Groharjevega življenja sega rojstni in krstni list, ki ga je 30. oktobra 1904 sestavil župnik Jurij Karlin. upravitelj župnega urada v Sorici. Z njim »se službeno potrjuje, da je leta Tisoč osemsto sedeminšestdeset (1867) dne 15. junija bil v Sp. Sorici hiš. štev. 15 rojen in po rimsko-katoliškem obredu krščen dne 16. junija Tvan zakonski sin« gostača Andreja Groharja in Neže Jenšterle, oba rimskokatoliške vere. Krstna botra sta bila gostač Andrej Štravs in gostačka Katarina Markelj. Krstil ga je župnik Josip Boncelj. katerega je takratni krščenec čez 29 let, ]. 1896, upodobil v svoji sliki Župnik Boncelj vidi Abrahama. Pred Ivanom se je 28. decembra 1858 Groharjevim rodila že hči Frančiška (ne Ivanka, kot stoji napačno v SBL), ki se je 29. januarja 1883 poročila s hišarjem Martinom Goljo in umrla 29. februarja 1916. Oče Andrej je umrl, ko mlademu Groharju ni bilo niti sedem let (1874); mati Neža je očeta preživela za četrt stoletja in umrla 1899. leta. Njo in sestro je Grohar utegnil portretirati, medtem ko je bil ob očetovi smrti še premlad. L. 1888 je bil Grohar poklican na vojaški nabor, potrjen in takoj dodeljen 17. pešpolku na triletno služenje. Zaradi pobega od vojakov je bil septembra 1889 kaznovan s petmesečnim (tako prav SBL, narobe — 8 mesecev — Podbevšek) strogim zaporom in mu je bila za eno leto podaljšana A'ojaška služba. Čeprav je bil poleg tega še trikrat kaznovan s 3- do 14-dncvnim kasarniškim zaporom, ga je vojaška oblast vseskozi pozitivno ocenila. Jeseni 1892 je odslužil vojaški rok, pred tem pa prejel še naslednjo diplomo: Ivun Groluir: Lastna podoba SCHVTZEN-DIPLOM dem k.u.k. hifanieristen Johann Grohar mird hiemit durch Verleihung dieses Diploms seine Dorziigliche Schiessfertigkeit bezeugt. Derselhe gehorte in Jahre 1891/2 zu den besten Schiitzen des Regimentes. Laibach, am 6>en AuguM 1892. Ferdinand R. D. Gariboldi, Obersf 136 Y Groharjevo vojaško dobo spada tndi njegovo lastništvo Tretje nemške plovnice za ljudske šole (Dunaj 1887). Kot je mogoče razbrali iz vpisov, je Grohar prejel knjigo od bivšega lastnika Aniona Siemada in se 23. februarja 1890 vpisal vanjo kot lastnik. Da je bila knjiga v rokah umetnika, govori tudi z rdečilom osenčeni naslov knjige in neki ženski portret na notranji strani zadnjih platnic. Na zadnji knjigoveški list pa si je zabeležil naslov neke Marije SeSek iz Škofje Loke, slovenske izraze za tri nemške besede in si z gotico konceptiral začetek pisma materi v nemščini: Liebe Muter. Ich mochte ihnen schreiben ein paar Wdrter. Ich hin neigerig ihre Meinnung zu misen Poleti 1894 je Grohar z uspehom končal drugi letnik slikarske akademije v Gradcu. Ker pa bi se bil rad popolneje izobrazil v slikarstvu, je prosil kranjski deželni odbor za dodelitev podpore, da bi mogel nadaljevati študij na višji akademiji na Dunaju. Pri tem se je skliceval, da je reven in brez vsakega premoženja. Kot dokazilo o resničnosti navedb je prošnji priložil naslednji dokument: Vbožni list. Podpisano iupanstoo potrjuje, da Janez Grohar iz zgornje Sorice, učenec na risarski in slikarski akademiji v Gradcu nima nikakoršnega premoženja, da bi mogel svoje učenje nadaljevati. Županstvo Sorica dne 23. julija 1894 Videl i potrdil: , M. Gasser Anton Jamnik Žig: Občina Sorica Žig: Sigillum parochiae in Zarz Podporo deželnega odbora je Grohar sicer dobil, ni pa bil sprejet na dunajsko akademijo, ker odlični uspeh pri sprejemnem izpitu le ni mogel nadomestiti zahtevane splošne šolske izobrazbe. Zato se je vpisal v tretji letnik graške akademije in zaključil študij na njej z naslednjim uspehom: Stetermaerkische Landes-Zeichen-Academie in Graz Abgangs-Zeugniss. Johann Grohar geboren i. J. 186? zu Z.arz Bezirk Krainburg im Herzogthume Krain hat den hoheren Curs de.'; Historienfaches an der Akademie (.Zeichnen und Malen u. d. Natur, Aktzeichnen, Kopfstudien. Vortrage iiber Perspektive:) oon Monat Oktober 1892 bis Ende Juli 1893 mit vorziiglichem Fleisse und ausgezeichtnetem Erfolge besucht. Sein sittliches Betragen roar den akademischen Vorschriften vollkommen gemaess. Da derselbe an der Akademie sein Studium mit Auszeiclmung uollendete, so roare zur letzten Ausbildung seines Talentes nun der Besuch der in Auslande (:Miinchen, Dresden etz.:) befindlichen Kunstsammlungen nothmendig und hochst rounschenfroerth. Graz am 23 Juli 1895. Žig: Prof. Heinr. Schmach Direction d. Land. Zeichnungs- Akademie & Galerie Academie & Bildergalerie Graz Directar Podprt z gornjim spričevalom in s spredaj objavljenim idjožnim listom, ki sta ga županstvo in župnik v Sorici 5. avgusta 1895 vnovič potrdila, je Grohar poleti 1895 prosil deželni odbor za novo podporo, da bi mogel v Mtinchenu proučevati klasično umetnost in se izpopolniti v svoji stroki. Njegovi prošnji je bilo ugodeno. 137 Vendar Grohar ni več dolgo zdržal v tujini. Pomlad in rastoča samozavest sta ga najprej zvabili v Sorico. že 21. avgusta 1896 pa je Slovenski Narod poročal: »Akademski slikar g. Ivan Grohar je otvoril svoj atelier v Skofji Loki, kjer se je stalno naselil. Grohar je že z raznimi slikami dokazal svojo veliko nadarjenost in tehniško izurjenost, tako da ga zamoremo občinstvu prav toplo priporočiti.« Besedo več je naslednjega dne pristavil Slovenec: Az Škofje Loke se nam poroča: Tukaj se je nastanil in otvoril svoj atelier akademični slikar g. Ivan Grohar. Nedavno je bila v Obrezovi prodajalnici razstavljena njegova slika Sveta družina, katero so strokovnjaki jako laskavo in pohvalno ocenjevali. Želeti je mlademu umetniku obilno naročil, da tem bolje pokaže svoje lepe zmožnosti.« Ta prvi škofjeloški Groharjev atelje je bil menda pri »Frttmovcu« na Fari, sedaj Trnje štev. 1. Razen nekaterih daljših presledkov, ko je bival v Ljubljani, na Brdu, v Miinehenu in na Dunaju, ter potovanj, je bila odslej Škofja Loka mesto stalnega Groharjevega bivališča. Pozneje je nekaj časa stanoval v drugem nadstropju »kasarne«, sedaj Blaževa ulica št. 10, nekaj časa v mansardi pri »Kumpu« za cerkvijo, sedaj Cankarjev trg št. 11, najdalj pa na Stemarjih, sedaj Kidričeva cesta št. 8. Tu je ustvarjal v čudoviti okolici in se kmalu vživel v loško meščansko sredino, o čemer priča SPREJEMNI LIST. Gospod Ivan Grohar, D Loki je sprejet kot redni član NARODNE ČITALNICE V SKOFJI LOKI. V Skofji Loki 3L oktobra 1896. Vinko Prenk Dr. Anton Arko tajnik. predsednik. i Koncept Groharjeve izjave ob obdolžitvi poneverbe Icla 1902 Najtežji udarec usode je zadel Groharja 1.1902. Od oktobra prejšnjega leta je pri Umetniškem društvu opravljal posle blagajnika, prav v tem času pa je — čeprav je imel vse dotlej precej naročil — zelo malo zaslužil. Marca meseca je zaradi tega zabredel v potrebo ia denarno stisko, ki se je nikakor ni mogel otresti. Včasih je bil v takšni stiski, da je cele dneve stradal; julija meseca je po Jakopičevi izjavi menda več dni tičal doma brez jedi. Zaradi tega je v nujni življenjski potrebi segel po društvenem denarju, v prepričanju, da ga bo vrnil, ko bo izdelal nekaj naročenih del in prodal nekatere svoje starejše slike. Kljub takšnemu položaju pa je še vedno neutrudno delal in si med drugim spomladi iskal motivov v Devinu, konec oktobra pa odpotoval na Beneško v 138 št. Peter ob Nadiži. Hitel je s slikanjem in hotel čimprej vrniti iz društvene blagajne izposojeni denar, zlasti ker je prav v zadnjem času, po zaključeni iimetj)iški razstavi in pred društvenim občnim zborom, odbor sklenil pregledati račnne in blagajno. Ker par dni po njegovem nenadnem odhodu v Benečijo Groharja ni bilo na sejo niti ga niso našli v Ljubljani, je padel nanj sum, da je poneveril društveni denar in pobegnil v Ameriko. Društveni predsednik ])rof. Ivan Franke je zadevo tako prijavil policiji. Ni hotel niti počakati, da bi se Grolmr od kje javil, niti ustaviti preiskovalnega postopka, ne ko se je Grohar odzval Jakopičevemu pozivu, da bo društvo pač moralo počakati, da se vrne, »kajti moram vendar gledati v prvi vrsti, da si kako pomagam naprej, ker oni boljši ljudje bi si pač ne skrivili lasu, če bi jaz za lakoto umrl«, ne ko se je na njegov drugi poziv takoj vrnil v Ljubljano ter za dolg zastavil društvu vse svoje slike in ne ko sta odbornika Jakopič in dr. Miljutiu Zarnik hotela Groharjev dolg poravnati in predlagala mirno likvidacijo spora. Ali so se Franke. Govekar, Pahor in ostali odborniki res bali javnosti, ki je vest o poneverbi takoj popadla z vso vnemo opravljive zavisti in strankarske zahrbtnosti, in za svoja uradniška mesta, kot so izjavljali. ali je bilo zadaj kaj drugega; vsekakor so si z nepotrebnim prenagljenim ukrepanjem predsednika Franketa, kar je del izobražencev že takrat obsojal, vrgli v obraz kaj slabo luč. Grohar je bil preveč pošten, da bi skušal kogarkoli goljufati. Ce si je iz društvene blagajne izposodil denar, za katerega je kot protivrednost vedno mogel zastaviti svoje slike, ne da bi to povedal vsaj tovarišvi in društvenemu tajniku Jakopiču, je temu kriva samo njegova sramežljiva in kljub vsej mizeriji, v katero je bil padel, ponosna narava, ki ni hotela niti pred najbližjim mu človekom razkriti obupno bednega položaja, dokler sta volja po ustvarjanju in vera v uspeh še netili iskro upanja. Kako globoko v pošteno srce ga je nezaupanje zadelo, priča ohranjeni koncept izjave, katere beseda za besedo bije in obtožuje nje, ki so moralno uničili umetnika-poštenjaka: Jaz nisem imel nikdar namena si kako snoto prisvojiti, jaz sem bil vedno prepričan da zamorem to svoto o&afc čas položiti, jaz sem tudi celo svoto položil in to je najbolj jasni dokaz, da imam dovalj sredstev itvoje dolžnosti izpolniti. Jaz se čudim da se me je moglo obsoditi jiepošteno&H, ker sem pošten človek. Jaz sem bil v slovenski Veneciji, kjer sem iskal motive za svoje delo in ta odsotnost ni pri slikarjih nič nenavadna, saj sem bil letošnjo spomlad tudi ves mesec v Dioinu, Med osebnimi dokumenti, ki so ohranjeni v Groharjevi zapuščini, sta tudi dva njegova življenjepisa, ki s svojimi navedbami dopolnjujeta podatke o življenju in.dehi, kakor jih je bil zapisal o sebi Grohar sam v prošnjah deželnemu odboru, ki jih je objavil Podbevšek v citirani monografiji. Drug od drugega se bistveno ločita samo na dveh mestih in v nekaterih jezikovnih in stilističnih razlikah, vendar je treba postaviti vsakega v drugo razdobje umetnikovega življenja. V prvem, ki je napisan lastnoročno in je ohranjen tudi njegov koncept. Grohar navaja, da je nazadnje razstavljal leta 1904 na Dunaju v salonu Miethke in v Beogradu na L jugoslovanski umetniški razstavi, medtem ko v drugem dodaja še razstavo v Sofiji (IL jugoslovanska leta 1906), Varšavi (1908) in Londonu (1906); v prvem poudarja, da je ministrstvo za uk in bogočastje kupilo od njega eno sliko (leta 1904 na L slovenski umetniški razstavi na Dunaju sliko Rafolško polje), v drugem, da 139 Groharjev lastnoročno napisani življenjepis je kupilo dve (drugo je kupilo leta 1909, glej dopis Mestnega magistrata ljubljanskega z dne 20. novembra 1909 med korespondenco). Iz tega sleisov, čeprav močno preseneča in to domnevo slabi neupoštevanje pomembne razstave v Sofiji. Drugi življenjepis pa je bil nesporno napisan istočasno s prošnjo ministrstvu za uk in bogočastje 22, februarja 1911. Oba dokumenta sta namreč napisana z isto tujo roko in opremljena z enakim lastnoročnim podpisom fizično že izčrpanega Groharja. Tekst je objavljen po starejšem (prvem) originalu, med oglatimi oklepaji pa so upoštevane vse spremembe oziroma dopolnitve iz 1.1911: Curriculum. vitae, A.) Udano podpisani je rojen L 1867. v Sorioi na Kranjskem. Tam je dovršil ljudsko šolo in tam preživel svojo mladost. Po dokončani ooti.) jaški službi, je vstopil leta 1892 [v] graško dež. akademijo [,] katero [je] z uspehom [vspehomj obiskoval tri /3/ leta. Od tam se je podal D Munchen jMilnchen ter] tam bival do 1900. Proučeval in kopiral je v 7>Stari in Novi pinakoieki«, kakor tudi izvrševal samostojna dela. I—I Povrnivši se v domovino, gojil je poleg figuralnega s posebno ljubeznijo krajine svoje rodne zemlje. C.) Kazstav se je udeležil: L 1896. v Curichu [CUrichuJ in Gradcu, [1.] 1900 [.] D Ljubljani in Zagrebu [,] 1902 [.] v Ljubljani, 1904. na Dunaju (salon Miethke) in Belgradu [, dalje o Belgradu, Sofiji. Warschavi in Londonu]. Povsod dobival je priznanja, tako tudi od Vis. ministerstva [visokega c. kr. ministrstva,] katero je blagovolilo kupiti jedno sliko od podpisanega [od podpisanega dve sliki]. Ivan Grohar Kakor verjetno starejša varianta zgornjega življenjepisa, je služilo Groharju kot priloga k prošnji na cesarja z dne 23. oktobra 1907 za spregled posledic obsodbe iz I. 1902 tudi nravstveno spričevalo škofjeloške občine. To potrjuje, da se je Grohar med svojim bivanjem v Loki od 1. 1904 dalje marljivo posvetil svojemu delu in se v vseh ozirih brezhibno obnašal. 4 140 STADTAMT BISCHOFLACK Z 2/60 Zeugnis Es roird hiemil amtUcli hestatiget, cla.'i!i der ukademisclie Maler Herr loan Grohar, geboren im Jahre 1867 zu Zarz, sich in der Zeit zroischen Juh 1904 bis Juli 1907 in Bischofiack aufgehalten litit, daselbst mit grossem Fleisse seinem Berufe abgelegen ixt uiul sich mahrend der ganzen Zeit in jeder Bezieliung tadellos benornmen hat. Stadigemeindeamt Bischofiackam 25. October 1907 2ig: Mestna občina Škofja Loka Lenček Stadtgemeinde Bischofiack Ohranjeni Groharjevi osebni dokumenti in korespondenca nam po tolikem času šele danes razkrivajo zaveso z nove zanimive zgodbe iz pestrega umetnikovega življenja, katere glavni junak je bil župnik iz Cadrama pri Konjicah Jurij Bezenšek. Gre za afero okrog poslikanja nove cerkve v Cadraniu. katere začetek datira v poletje 190?, ko je 8. avgusta Josip Pukl sporočil na vizitki Groharju sledeče: >>\ elecenjeni gospod Grohar! Veleč, gosp. Jurij Bezenšek. knezoškof. konz. svetnik in župnik v Cadrani-u pri Konjicah na Stajarskem, želi slikati novo krasno cerkev v Cadram-u. Zato želi dobiti Vaš naslov. Blagovolite mu koj p i s a t i . . .« Grohar, ki je po zaključeni razstavi v Sofiji in po obisku pri znancih in dragih inu prijateljih v Beogradu spet bival v Škofji Loki ter se pripravljal na jesensko razstavo v Trstu, je za možnost novega zaslužka seveda takoj zagrabil. Nemudoma je pisal župniku Bezenšku in mu ponudil svoje usluge. Ta mu je že 13. avgusta 1907 takole odgovoril: »Blagorodni gospod! Vsled vnovič obljubljene podpore našega knezoškofa hočem res novo cerkev slikati dati in če bi bilo mogoče letos si prezbiterij, druga ne, ker bi pač potem lepota velikega altarja se šele prav videla, zato prosim če mogoče de kar za to načrt napravite: za ladjo je pa črez zimo dovolj časa za osnovo skrbeti. De bi se pravilno delalo, hočem načrt našemu dež. konservatorju msgr. Graus-u v Gradcu v potrjenje poslati. De je cerkev v renesans slogu zidana to itak veste. Srčno zdravi! Vaš J. Bezenšek.« Ko je dobil to naročilo, je Grohar odšel v Cadram, da bi si ogledal cerkev in se osebno pogovoril z naročnikom, ki je želel, da bi bil načrt v 14 dneh izdelan. Kot je bilo dogovorjeno, je do konca avgusta Grohar že izdelal skice in jih poslal župniku. Dne 3. septembra 1907 je dobil iz Cadrama takle odgovor: »Velecenjeni gospod! Vaše obrise sem danes dobil in bom tiste mil. gospodu knezoškofu pokazal in še drugim, potem bom kmete prosil, de bi mi potrebnega lesa za podmostanje darovanje darovali in potem Vas bom obvestil o tem. Najbrž bo pa že letos za to delo premalo časa, ker je dostikrat vinotok že jako mrzel in grd. Srčno zdravi! Vaš udani J. Bezenšek.« Vse priprave so torej potekale v najlepšem redu. čeprav se župniku, zdaj ko je dobil načrte, izgleda ni več tako mudilo. Deset dni po zadnjem dopisu pa je Grohar prejel 20 kron in odrezek poštne nakaznice, datiran v Cadraraii 12. septembra 1907, s sporočilom: »Veščaki mi svetujejo crkve ne prej slikati dati, dokler obljubljenega denarja ne dobim in bom skusil pozimi to vrediti in potem delo začeti. Ako Vas bodem potem potreboval, lx)ni že pisal. Ako" ste že kako 141 t r k e v slikali,-hi si tudi tisto rad ogledal. Za malo odškodnino zadnega pota Vam pošljem to malenkost in Vas lepo pozdravljam. Z Bogom!« Odlašanje, sklicevanje na nasvete nekakšnih veščakov, nezaupanje v strokovno sposobnost in pogoj •!>... ako Vas hodem potem potreboval, bom že p i s a l . . . « , — vsega tega Grohar prav gotovo ni mogel sprejeti z malodušjem. Ko pa je izvedel, da je župnik naročil načrte še pri nekem drugem slikarju, mu je nemudoma pisal, da odstopa iz takšne zahrbtne konkurence ter zahteval svoje načrte nazaj ali pa zanje 200 kron plačila. Na to mn je čadramski župnik 9. novembra 1907 odgovoril: ?Na Vaše zadno pismo \ani naznanjam, de ne morem zahtevanega načrta zdaj ventiti, ker bom tistega še s katerim drugim umetniškemu društvu v Ljubljani v presojo in jiotem 2. 1. 908 našemu mil. g. knezoškofu v izvolitev predložil in se do zdaj slikarja nimam za gotovo odločenega. De pa Vi za take malenkostne obrise 200 K zahtevate, se mi res čudno zdi in ne poznam postave po kateri bi se Vam toliko prisoditi zamoglo razun, če bodo strokovnjaki to spoznali . ..« Bezeiišek je priznal, da misli na konkurenčni izbor umetnikov, ni pa še zaenkrat vedel — ali ni hotel povedati? —, kdo so konkurenti. Razkril pa je, kdo so zanj merodajni strokovnjaki: klerikalno Društvo za krščansko umetnost. Ne vemo sicer, če je Grohar ponovno terjal svojo pravico, vendar je naslednji župnikov dopis z dne 30. decembra 1907 že bolj spravljiv in odkritosrčen kot zadnji: »Dragi gospod! Vsled Vašega zadnjega pisma Vas vprašam: Niste li namenjeni slikarijo v naši crkvi prevzeti, ako ;e \ ' am izroči? Napravil še bo potreben načrt g. O. Bičrti in Fr. Bradaška in potem se bodo vsi trije v presojo gg. veščakoin izročili in koji se bo ko najboljši spoznal istemu se bo delo izročilo, kakor se je tudi na mnogih drugih krajih zgodilo. 2./1. 08 pojdem šele po obljubljeno svoto 3000 K. To Vam naj služi v ravnilo. Z Bogom. Vaš J. Bezenšek.« — Izgleda, da Bezenšek le ni hotel izgubiti sodelovanja priznanega slovenskega umetnika in je skušal vso odgovornost za svoje delo prevreči na veščake. Ker kljub ponovnim opominom župnik Bezenšek ni zadostil Groharjevim zahtevam, je ta predal iztirjanje dolga ljubljanskemu odvetniku dr. Franu Novaku. V zapuščini se je ohranil prepis njegovega uradnega dopisa Bezenšku: V Ljubljani, dne 23/1 1908. — Blagorodni gospod Jurij Bezenšek, župnik o Cadranu, pri Konjicah, Štajersko. — Po naročilu svojega klijenta g. akademič. slikarja Ivana GroJiarja dovoljujem si Vam naslednje priobčiti: Augusta meseca naročili ste g. Groharju naj napravi skice za preslikanje Vaše cerkve oz. prezbiterija te cerkve. — Osebno ste mu ob priliki njegovega prihoda v Čadran izjavili, da bode g. Grohar izvršil slikarska dela ter ste mu zagotovili, da bo s tem lahko pričel, kakor hitro Vam vpošlje skice na vpogled. — G. Grohar je skice izvršil, ^ k delu ga do danes še niste pozvali; nasprotno Vi ste se obrnili tudi še na druge slikarje in se z njimi pogajali radi dela ozir, tudi naročili naj Vam izgolovijo skice — O kaki konkurenci g. Groharju niste ničesar omenili. Z ozirom na to Vas po njegovem naročilu poživljam, da mu plačate za izvršene skice 142 %'^l° . ^ -P^'^.^^'^, ^"^,^^3 '^i'h dosedanjih zastopniških stroškOi 10 K 50 D skupaj tedaj 210 K DO v najkasneje do dne 27. t. m na mojo pisarno, ker bodem sicer oložil tožbo na odškodnino. Pridržim pa si za slučaj tožbe odškodninske zahtevke g. Groharja primerno zvišati. — .S' spoštovanjem: Dolžnik Jurij Bezenšek tudi na ta opomin ni reagiral. Pa tudi Grohar je menda spor začasno pustil obležati. Po uspelem zaključku tržaške razstave je bil za nekaj časa rešen denarnih skrbi, negativna rešitev prošnje na cesarja pa mu je gotovo jemala voljo do skorajšnjega ponovnega srečanja s čuvarji pravice, ki so bili do njega spet tako krivični. Poleg tega je spomladi 1908 odpotoval kot delegat umetniškega kluba »Sava« na Poljsko in tam uredil razstavi v Varšavi in Krakovu, maja in junija pa bil v Bohinju, kjer je nabiral kostume in ljudi za cesarski jubilejni sprevod na I3unaju. Šele proti koncu poletja se je vrnil k nadaljevanju afere z župnikom Bezenškom. Sklenil je predati spor sodišču in sestavil tri koncepte tožbe. Dva sta napisana s črnilom, najbolj popoln pa je s svinčnikom napisani tretji koncept, ki se glasi: Slavna C. kr. okrajna sodnija D Konjicah Tožnik: Toženec Ivan Grohar, akademični G. Jurij Bezenšek, slikar v Škof ji Loki župnik in konzistorajlni svetnik o Cadramu pri Konjicah radi 200 K. tožba. Po naročilu toženca z dne 13/8. 1907. napravil sem slednjemu načrt za preslikanje [jrezbiterija cerkve v Cadramu. V sorho informacije in pouka glede velikosti in oblike cerkve podal nem se sam v Cadram in pri tej priliki mi je toženec rekel, da se naj potrudim, da bo načrt gotov v 14. dneh da mi bo mogoče še to leto (1907.) na podlagi načrta slikarijo izvršiti. Zazeljene načrte sem mu poslal točno, kakor je bilo dogovorjeno. Crez nekaj časa mi je poslal toženec 20. K., za miojo pot, ter mi pisal da mu veščaki avetujejo. da naj s slikarijo počaka toliko časa, da dobi denar. Zvedel sem pa da je naročil načrte .še pri nekem drugem slikarju: nemudoma sem mu pisal, da se zahrbtne konkurence ne vdeležim in, da zahtevam od plačila 200. Kr. za svoj načrt: odgovoril mi je, da ne more pojmiti, kako morem toliko zahtevati za to malenkost. Dokaz: korespondenca, ki jo bom pri razpravi predložil, oziroma zaslišanje strank. Dokaz glede vrednosti načrta, zoedenci. Ze sedaj povdarjam, da zahtevam kot zvedence akademično izobražene slikarje, najsibodo iz društva ^Sana^ ali T>Uagenbundi. ali kacega druzega akademičnega društva. Opetovani opomini so ostali brezuspešni. [Namesto tega stavka stoji v ostalih dveh konceptih: Opominjal sem ga opetovano in enkrat celo potom dr. F. Novaka odv. v Ljubljani toda brez vspelia.] Predlagam, da se po končani razpravi izda razsodba: Toženec g. Jurij Bezenšek je dolžan plačati tožniku Ivanu Groharju za naročen in dobavljen načrt za preslikanje cerkve v Cadramu v znesku 143 200. Kr., s 5% obrestmi od dneva vročene tožbe, ter pravdne stroške v 14. dneh da ne bo izoršila. V Škof ji loki dne 4/9. 1908 Stroški: opom. po odvetniku 2. K 40 o koleki 2. K poštnina 45 v ' • • papir 04 v Kako se je spor nadaljeval in končal, ne moremo ugotovili. Ali je župnik Bezenšek vseeno poravnal .svoj dolg — kolikor je znano. Grohar menda ni poslikal cerkve v Cadramu — ali je Grohar tožbo resnično predložil sodišču ali pa jo pustil obležali med svojimi papirji, iz ohranjenega gradiva ni razvidno. Iz vseh dokumentov pa se vidi, kdo je ravnal pošteno ter se za svojo pravico upravičeno potegoval in kdo se j e omadeževal. Javno ožigosani »nepoštenjak« je še enkrat postal žrtev spoštovanih »poštenjakov«. Kakor je znano, je Grohar sedemkrat prosil kranjski deželni odbor za denarno podporo. Leta 1892., da je mogel pričeti študirati na graški akademiji, 1893. in 1894. za nadaljevanje šolanja v Gradcu, maja 1895 za dodelitev ostanka štipendije, ki je ni izkoristil izstopivši študent graške akademije Matija Knavs, in avgusta 1895, da se je mogel strokovno izpopolnjevati v Miinchenn. Vse te prošnje so bile rešene v njegovo korist. Ostali dve, 1.1899 za obisk svetovne razstave v Parizu in 1.1903 za udeležbo na Vseslovanski razstavi, pa sta ostali nerešeni. Za podelitev osme in obenem zadnje podpore 1.1911 Grohar sam sploh ni zaprosil, ker mu jo je odbor podelil na posredovanje Riharda Jakopiča in deželnega odbornika dr. Janeza Evangelista Kreka. Vse doslej neopažena pa je ostala na deželni odbor naslovljena Groharjeva prošnja za podporo iz konca leta 1909. Napisal jo je potem, ko je propadlo vsako upanje na ugodni zaključek iskanja primerne zaposlitve v Trstu in v Gorici in ko se je vrnil od tam s težko skrbjo za svoj materialni obstoj. Ohranjena sta dva izvoda prošnje: eden z nesrečno popravljeno napako, zaradi česar je napisal drugi čistopis s popravljenim datumom in ga vložil v kuverto z naslovom: Visoki deželni zbor Dojvodine Kranjske. Ljuhljana. Vendar, kakor moremo iz gradiva sklepati, prošnje ni nikoli oddal. Zanimiva tudi zaradi nekaterih Groharjevih misli o umetnosti in slovenskih slikarjih se glasi: Visoki deželni zbor! Vdano podpisani se drzne obrniti na slaono ljudsko zastopstvo kranjske dežele. Vsaki narod se ceni po višini svoje kulture. To je dejstvo in dejstvo je tudi da v vrsti njenih činiteljev umetnost ni zadnja, ta se je upoštevala pri vsih narodih. Da pa je umetnosti mogoče se razvijati ter dvigniti na višino, zato rnorajo biti ugodni predpogoji, potrebna je podpora moralna in mater i jehna. Slovenski slikarji in kiparji pridobili smo si priznanje v centrih Evrope, na Dunaju, Berolinu, Londonu in Varšavi, v Sofiji in Belgradu: toda s tem je rešena šele ena točka: našg gmotna stran kaže še vedno vrzelj, preko katere prekoračiti, je nemogoče brez podpore javnih faktorjev. Podpisani si ne prisvaja kako prvenstvo med slovenskimi umetniki, vendar pa je bil vedno med prvimi kateri so zanesli ime ^Slovenska umetnosti med tuje narode. Vdeležil se je vseh prej omenjenih razstav, 144 deloma jih tudi aranžiral (Berolin, Varšava in Belgrad). Tudi xme imenoDati visoke nakupooalce: dvakrat c. kr. ministeratvo za uk in bogočastje, vlado srbsko in bulgarsko. ter kralja srbskega. Vendar poleg uspeJiov ni mu mogoče svoje znanje tako utrditi kakor bi rad. Ker pa sam nima nikacih pripomočkov v to svrho in ker je napredek brez tega nemogoč, drzne se prositi: Visoki deželni zbor naj mu blagovoli nakloniti podporo, ker edino s to mu je mogoče se s celo svojo dušo žrtvovati za umetnost, ter doseči kar se zahteva od umetnika. V Škof ji Loki, dne 29. grudna 1909. j^^^ ^.^^^^^ akad. slikar Na zunanji strani drugega lista je zapisau naslov prejemnika in vsebine vloge: Visoki deželni zbor Vojvodine Kranjske v Ljubljani. Ivan Grohar akad. slikar v Škof ji Loki. prosi podpore. Priloge: A.—C. Jeseni 1910, oktobra meseca, so mladi slikarji, zbrani v umetniškem klubu »Sava«, pod vodstvom svojega organizacijskega in duhovnega vodje Riharda Jakopiča pripravili jubilejno umetniško razstavo, ki je pokazala zgodovinski razvoj slovenske likovne umetnosti od začetkov do sodobnikov Ivanu Groharju je na njej pripadlo častno mesto med najboljšimi slovenskimi slikarji, loda prav v tem času pa se je njegovo gmotno in zdravstveno stanje vedno bolj slabšalo. Niti slutil ni, da se ga je od večnega stradanja lotila jetika in da ga nihče več ne more rešiti. Izmučen do smrti se je v začetku februarja 1911 privlekel iz Škofje Loke v Ljubljano k prijatelju Jakopiču, ki je takoj spoznal, da je Groharjev konec blizu. Nemtidoma je pri deželnem odboru ponovno interveniral glede podpore za Groharja, da bi mogel odpotovati v sončno Italijo slikat — pravzaprav iskat zdravja. S pomočjo dr. J.E.Kreka, ki je ob novici o Groharju vpričo vseh deželnih poslancev in odbornikov- vzkliknil: »iNikdar vec se ne sme zgoditi, da bi moral slovenski umetnik od lakote umreti!«, se mu je to tudi posrečilo. Dne 17. februarja 1911 je sporočil deželni glavar Franjo Suklje Groharju naslednje: »V seji 11. februarja 1911 Vam je dovolil dezelni odbor za potovanje v Italijo 2000 K (dva tisoc kron) podpore s pogojem, da dela, ki jih izvršite v Italiji, ponudite v prvi vrsti deželnemu odboru v nakup. Polovico podpore t. j . znesek tisoč kron Vam pošlje deželna blagajnica takoj po poštni nakaznici proti kolkovani pobotnici, drugo polovico Vam nakaže deželni odbor kasneje na posebno Vašo vlogo. V prigibu Vam pošilja deželni odbor tudi priporočilni pismi za avstroogrski generalni konzulat v Benetkah in za konzulat v Florenci. O dovolitvi podpore obvešča deželni odbor obenem c. kr. deželno vlado v Ljubljani s prošnjo, da Vam tudi oua da priporočilni pismi za omenjena konzularna zastopstva v Italiji. Deželni odbor Vam končno svetuje, da napravite tudi prošnjo na c. kr. mini- 145 Zadnji zaaui Groharjev podpis sterstvo za uk in bogočastje ter jo izročite deželnemu odboru, da jo priporočilno predloži ministerstvu. Ce pa ste tako prošnjo že vložili, sporočite to sem, ter jo bo deželni odbor naknadno priporočil v ugodno rešitev.« Kolikšna naklonjenost in radodarnost naenkrat! Ko bi bilo tako pred nekaj leti! Zdaj je bilo prepozno. Vesel kot še nikoli je Grohar prečital dopis deželnega odbora in priporočilni pismi ter brž sestavil nasvetovano prošnjo in jo naslovil: Visoko c. kr. ministrstoo za uk in bogočastje Dunaj, Ivan Grohar, akademični slikar D Škof ji Loki prosi za podelitev ^Umetniške ustanoven. Visoko C. kr. ministrstoo za uk in bogočastje! Udano podpisani posvetil se je umetnosti. Z vso ljubeznijo oprijel Se je slikarstva, v nadeji, zadostiti čutom svoje duše. Težavno pot dolgih let je h/>dil iskaje vsega, kar potrebuje umetnik. Z najboljšo voljo je stopal korak za korakom, toda žal. manjka mu še vedno pripomočkov uresničiti svoje ideje. Radi tega obrača se do visokega c. kr. ministrstva ter se drzne prositi za iUmetniško ustanoxKio Ti. Grohar Nedatirana kratkobesedna razglednica, ki je opremljena z znamko, ne nudi nobenih podatkov za analizo njene vsebine. Ali je Grohar svoji izvo- Ijcnki, s katero se je spoznal 1.1907 ob bivanju pri slikarki Nadeždi Petrovičevi v Beogradu, s tema besedama poklanjal v dar pogled iz Bohinja na Črno prst na sprednji strani razglednice ali pomenijo kaj drugega? Iz pisave bi se moglo sklepati, da je bila napisana v zadnjih mesecih umetnikovega življenja. 3. pismo: Veleč&siiU g. monsignorl [Kakor je razvid = prečrtano.] Ker družba sv. Mohora čezdalje bolj napreduje, je upati da se bo slav. odbor tudi za ilustrativni del družbenih knjig z največjim interesom zanimal, kar se je že o zadnjem času z zfeseljem opažalo. To je velicega pomena za izobrazbo ljudstva, katero v tem aziru navadno nima nikake prilike se seznanjati z dobrimi originalnimi slikami. Ne le dobro čtivo temveč tudi lepe ilustracije (mnogokrat še bolj,) uplivajo na izobrazbo človeškega duha, toraj proč z ilustracijami katere še za otročjo sobo niso. 10* 147 Jaz kot izvršujoči slikar, bi D slučaju da slao. odbor to mojo ponudbo sprejme, [rad sprejel ka = prečrtano} bil pripraoljeii sprejeti kako delo. marda ilustrooanje cele knjige. Blagooolite gospod monsignor mi sporočiti Vaše mnenje o tem Pismo ni datirano in je naslovljeno koroškemu narodnemu organizatorji in publicistu Valentinu Podgorcu, ki je kot prefekt v Maiijanišču v Celovcu bil od februarja 1906 dalje najprej odbornik Mohorjeve družbe, od 1. 190? do 1920 pa njen tajnik. Koncept pisma je bil napisan v času njegovega iajnikovanja, torej po 1.1907. Po pisavi sodeč, bi mogli njegov nastanek natančneje datirati med drugo polovico 1. 1908 in prvo polovico 1.1910. ko se je Groharjevo gmotno stanje vedno bolj slabšalo in je vsepovsod iskal zaslužka. Ne vemo, če je Grohar dopis sploh kdaj prepisal in oddal, znano je samo, da ni ilustriral nobene niohorjeve knjige. Standarini opremljevalec koledarja in redkih ilustriranih mohorjank je bil slikar Anton Koželj, ki se mu je 1.1911 kot prvi od mladih pridružil Saša Santel. 4. pismo: Velerodni gospod! Dolgo /že = prečrtano] se nisem oglasil in vzrok mojega molčanja je bil: [nič posebnega ni bilo poročati = prečrtano! interesantnih dogodljajeo je manjkalo o mojem vsakdanjem življenju. Sem še vedno Škofjiloki in sicer me oeiejo na njo dve stvari: lepa okolica, zelo prikladna za slikanje pokrajin ter cenejše žioljenje kot kje drugje. Zlasti zadnje je tista preporna točka okrog katere se vrti največkrat kaos mojih misli. Pred dobrim letom sem nameraval preseliti se D Trst, kamor so me dve leti vabili razni rodoljubi ter — obetali vse polno naročil, toda ko sem prišel tja, so ti videli da imam resno voljo tam ostati, ni hotel nihče vedeti o prejšnjih [naročnikov = popravljeno:] Jiaročilih in odličen slovenski prva-k mi je v obraz zabrusil, mi imamo narodnega davka že itak preveč. To so možate besede [vrlega = prečrtano] možatega moža, kaj?! Tako sem zamenjal sanje o obali in morju adrijanskem zopet z loško smojko, katero gledam še sedaj. Ne manjka mi [priznanja = prečrtano! uspehov, lahko rečem vsaka razstava katere se vdeležim prinese kaj, toda večina samo moralne priznanja. Prodam sicer tu in tam iti sicer dobro, ali to je tako redko — redko. [Naročil ni nič = prečrtano] Za nakup smem računati le z javnimi [komporacijami = prečrtano] činitelji (Ljubi, mesto, dež. odbor [in = prečrtano} ministerstvo) privatni ne kupujejo, ker umetnost ne spada pod naslov — Šport —. Naročil ni, in radi vseh teh. jnizer sem velikrat v takem položaju da niti pisem ne morem pisati, tako na priliko lanski Božič nisem niti jednemu .ovojih znancev in prijateljev pisal voščiila iz jednostavnega uzroka kakor zgoraj navedeno. S tem končam svojo .Jeremijado katera ima velikrat žalostnejšo melodijo kakor crkvena veliki teden. Sedaj imam razstavljeno kot gost pri umet. društ. Medulič v Zagrebu, kar ste gotovo čitaV, ter v Ljubljani. V jeseni sem dovršil večje figuralno delo kater pošljem drugo leto na iniemacijonalno razstavo v Rim. Seveda je tam vse odvisno od tega. da ne pridejo kake politične komplikacije. Pismo ni datirano niti naslovljeno. S primerjanjem načina, kako Grohar posreduje svoje misli neimenovanemu korespondentu, z vsebino njegovih znanih dopisov dr. Franu Yidicn. bi mogli zaključiti, da je bilo pismo namenjeno njemu. Vendar ostane domneva samo domneva, dokler ne odkri-_ jemo čistopisa gornjega koncepta, če ga je Grohar sploh prepisal in odposlal Pismo je bilo napisano med 17. decembrom 1910 in koncem meseca. Tega dnfl 148 je Slovenski Narod namreč priobčil podlistek Frana Vesela (šifra F. -s-.) ^Slovenski umetniki v Zagrebu«-, v katerem seznanja slovensko javnost z ocenami del slovenskih slikarjev, ki so tedaj razstavljali na razstavi umetniškega kluba »Meditlič« v Zagrebu, kjer je žel največ priznanja prav Grohar. O razstavi je Slovenski Narod na kratko poročal že prej (2, in 21. nov. 1910), vendar ni nikdar omenil Groharjevega sodelovanja. Da pa pismo ni bilo napisano pozneje, že v 1. 1911, govori podatek, da se je Grohar nameraval prihodnje leto udeležiti mednarodne razstave v Rimu, ki je bila 1.1911. Tja je mogoče mislil poslati sliko Pri delu (pozneje: Krompir), ki jo je dokončal nekaj pred smrtjo. Pismo je verna slika Groharja in njegovega življenja. Priznani umetnik mora ob vsem svojem talentu stradati, sanje o umetnosti in delo zanjo pa mu neprestano moti misel na vsakdanji kruh. .Slovenski ^rodoljubi« ga sicer \ubijo, mu obetajo zaslužek, radi o njem govorijo, toda ko je treba od besed preiti k dejanjem in zanj nekaj storiti, mu brez sramu pokažejo hrbet. Res so ga vabili v Trst; o tem govori tudi dopisnica, ki jo je Groharju 25. decembra 1908 od tam pisal profesor dr. Ivan Merhar: »Tvoje pogoje sem nemudoma naznanil Gorenjcu, ki mi je obljubil, da bo brž pisal dotičnemu gospodu. Ko sem pa bil pri njem in ga vsled Tvojega dopisa vprašal, kaj je s stvarjo, mi je dejal, da še ni dobil odgov^ora! . . . « ; tam je bil jeseni 1909 tudi Grohar sam, toda vrnil se j e praznih rok. Neki odlični slovenski prvak mu je zabrusil celo v obraz ono o »narodnem davku«! — Vendar kljub vsem tegobam Groharju tudi v teh najhujših dneh nista pošla šegavost in optimizem. Nenehno je snoval in ustvarjal v lepi škofjeloški okolici nova in nova dela ter sanjal o lepši prihodnosti. 5. pismo: Velecenjeni gospod! Na Vaš dopis odgODarjam sledeče: Enkete se ne morem udeležiti [variania: se ne vdeleiim]. [Kje bi bilo = prečrtano; varianta: Kjer se najdejo stvari, o tem se bo rrioral poučiti dotični kateri bo pisal knjigo.] Starejše stvari najdejo se skoro izključno le po cerkvah in nekaterih gradovih (vit. Strahl o Stari Loki. Turjak in td.) Od Sega. ban. rfr>or. medaljerja, so nekatere stvari v Monakovem, Nazional Museum. Seveda kje je vse to, treba je še proučevati in to je naloga dotičnega pisatelja zgodovine. Kaj in kje se je že pisalo o naši umetnosti, o tem sporoča brošura Vikt. Steska. Kar se pa tiče Jug. Slov. Kola [varianta: je pa moje mnenje, da ni treba jezditi hrvaškega konja. V prvi vrsti treba tu] mislim da je v prvi vrsti treba za to komiteja izvršujočih umet. (kiparjev in slikarjev) da se ne zagreši [varianta: zopet] isto, kar se je o Ljubljani [že mnogokrat = prečrtano: varianta: že večkrat pripetilo] še vselej ko se je Slo za kako javno umetniško stvar. Gornji koncept dopisa neznanemu naslovniku je bil napisan verjetno v zvezi z neko anketo ob jubilejni razstavi 1.1910. Ob tem času je omenjeni umetnostni zgodovinar Viktor Steska izdal brošuri Slikar Janez Wolf in Slikar Andrej Herrlein, ki sta prišli ntt knjižni trg decembra 1910 ali januarja 1911, na osnovi česar moremo dopis nekoliko natančneje datirati. Zadnji del pisma pa se nanaša na jugoslovansko umetniško zvezo »Lado«, ki je bila ustanovljena 1.1905 v zvezi z II. jugoslovansko umetniško razstavo 149 v Sofiji. Del slovenskih umetnikov se ji je kot sekcija priključil šele ob IV. jugoslovanski umetniški razstavi v Beogradu 1.1912. medtem ko so člani umetniškega kluba »Sava-t, katerega član je bil tudi Grohar, enako kot hrvaški »Medulič^-. ostali izven nje. — Na istem listu kot ta koncept je zapisan tudi osnutek odgovora neki ženski iz 1. 1908, ko je Grohar zbiral gradivo za jubilejni cesarski sprevod na Dunaju. Glasi se: Veselilo me je. da ,«;' me tako obradoščala[?], a prejel nem še le sedaj, ker sem vedno o deželi radi Jub. sprevoda Poleg teh petih oziroma šestih neodposlanih ali konceptiranih Groharjevih pisem pa nam pogled v umetnikovo korespondenco, to je med prejeta pisma, odkrije sled še za nekaterinii njegovimi dopisi, ki jih doslej še ne poznamo. Tako je verjetno pisal dve pismi Tončki Arko v Dobrepolje, eno pred 20. oktobrom 1909, ko ji je poslal sliko njenega brala, drugo po tem datumu, ko ji je vračal bratovo fotografijo; osmoSolcu Anteju Gabru in Franju Kresniku. ravnatelju hrvaške gimnazije na Sušaku, po 14. septembru 1902 glede Gabrovega ogleda 2. slovenske umetniške razstave v Ljubljani, Gabru samemu pa na prošnjo kiparja Bernekerja še po 2. septembru 1907, naj ga kot soorganizatorja razstave v Sofiji 1. 1906 podreza, kako je s plačilom bolgarski vladi prodanih slik; v isti zadevi tudi že Antonu Bezenšku v Sofijo pred 8. majem 1907. Popolnoma dokumentirana pa so pisma, ki jih je Grohar pisal: Anteju Begu pred 18. januarjem 1909 s prošnjo za naslov firme J. Lowy na Dunaju, ki mu ga oni citiranega dne sporoča; župnikuj Juriju Bezenšku v Cadram eno pismo med 8. in 13. avgustom, drugo mectJ 12. septembrom in 9. novembrom 1907 in še kdaj v letu 1908 v zvezi z že| obravnavanim sporom; po 9. aprilu 1908 je dovolil Društvu slovenskih pisateljev in časnikarjev v Ljubljani reproduciranje svoje slike Primož Trubar; sestri Frančiški Grohar v Sorico več pisem pred 1.1909; Vatroslavu Holzu dopisnico med 12. in 21. marcem 1904, ko mu ta odgovarja: »...Tembolj mej je torej vzradostila Tvoja dopi.snica . ..«, 29. marca 1904 pa pismo, v katerem^ mu je poročal o uspehu dunajske razstave, kakor je razvidno iz Holzovcga odgovora i. aprila 1904: »Dragi Ivane! Tvoje cenjeno pismo od 29/3 prejel sinoči tukaj! Čestitam Vam iskreno vsem skupaj na sijajnem uspehu!...«;; Slovenki Ivanki, s katero sta se svojčas rada videla pa je ona odšla na Dunaj, razglednico pred 15. julijem 1906 in pismo pred 2. septembrom 1906; pred 25. decembrom 1908 že omenjenemu dr. I. Mcrharju v Trst verjetno kar dve pismi: najprej neke pogoje in nato poizvedbo; arhitektu Jožetu Plečniku pred 3. junijem 1905, ko mu oni potrjuje prejem: Amaliji Plut v Karlovac pred 4. avgustom 1905 karto in pozneje mogoče še katero; Josipu Regaliju je poslal po 29. januarju 1908 avtobiografijo. po 19. septembru 1905 pa je na njegovo sporočilo pisal cesarskemu svetniku Ivanu Murniku v zvezi s portretiranjem; slikarju Ottonu Rudolfu kar tri pisma: pred decembrom 1900, pred 7. januarjem 1908 in ped 12. majem 1909, kakor je razvidno^ iz njegovih tako datiranih odgovorov; 1. 1906 profesorju Ivanu Šubicu v zvezi s portretiranjem predsednika Slovenske matice Frančiška Lcvca; Slovenskemu umetniškemu društvu ob znani aferi pred 21. februarjem 1903; pred 15. marcem 1907 bolgarskemu slikarju Jaroslavu Vešinu, kako je s plačilom na sofijski razstavi prodanih slik, zaradi česar se mu oni navedenega dne oprašča; in 150 Bogumilu Vošnjaku po 21. marcu 1906, ki ga je tega dne prosil, naj niii sporoči, kdaj bi mogel priti v Gorico, koliko bi znašal honorar za portret in kako dolgo ga izdeluje. Obsežnejša od ohranjenih pisem je Groharjeva korespondenca, ki obsega S5 pisem 49 dopisnikov iz let 1898 do 1910 in 15 razglednic, vsako podpisano od več znanih in neznanih dopisnikov, iz istega časa. Po korespondenci moremo slediti krogu Groharjevih znancev in odnosom med njimi in umetnikom ter zasledovati njegovo življenje in delo. Nekaj pisem je skoraj brezpomembnih, nekaj samo ilustrativnih, nekatera pa odkrivajo tudi važue drobtine iz njegovega življenja. Tako nam osvetlujejo Groharjevo razmerje do domačih in do intimnih znancev, njegovo zvezo z organizacijo slovenskih umetnikov in položaj med njimi, njegovo umetniško udejstvovanje in borbo za zaslužek in še kaj. Med manj pomembni del korespondence sodi vrsta dopisov raznih dopisnikov, ki so se s pozdravi javljali Groharju iz najrazličnejših krajev. Slikar Gvidon Birolla mu je 6. marca 1907 pisal iz Benetk, 10. sept. 1908 (?) pa skupaj z medicincem Paolom Calearijem iz Cherza; Rudolf Gašperin se je 4. sept. 1908 oglasil iz Devina; medicinec Tone Jamar trikrat z Dunaja, ll.okt. 1905, 12. dec. 1907 in 23.dec. 1910; kontrolor državnih železnic Franjo Lampreht svoje novoletne čestitke ni datiral; beograjska znanka Marica (?) Lazarovič se mu 5. novembra 1905 zahvaljuje za gostoljubje; Jakob Stanko Marin ga 16. avgusta 1908 pozdravlja iz Litije in 28. decembra 1910 iz Barkovelj pri Trstu, Amalija in Milan Plut 4. avgusta 1905 iz Karlovca, V. Me- (lenghelo-Dinčič 17. novembra 1909 iz Ferrovie. Janko Pianeckv 16. okt. 1908 iz Prage in 22. avgusta 1910 iz Miinchena, Marijanka Porenta 1. oktobra 1906 iz Ljubljane, profesor dr. Ivan Regen napoveduje neznanega dne svoj obisk, profesor Albert Sič ga pozdravlja 3. septembra 1905 iz Velenja, škofjeloška ndadina ga 21. avgusta 1902 vabi k veselici v prid Kettejevega spomenika, akademski slikar Alojz Šiibic pa neznanega dne na kozarec h »Kroui«; 24. marca 1907 ga pozdravlja komandant policijske žaudarmerije, srbski pešadijski podpolkovnik Janko Vukasovič: akademski kipar Ivan Zajec pa mu 30. maja 1901 poklanja neke verze o ljubezni. Publicist Ante Beg je pisal Grobarju dve pesmi: prvo je oddal na pošto v Ljubljani 11. avgusta 1907, a se je ohranila samo kuverta, v drugem dne 18. januarja 1909 pa mu iz Ljubljane sporoča naslov tvrdkc J.Lovvv na Dunaju. Ante Gaber, takrat osmošolec tia Sušaku, ga je 14. septembra 1902 prosil, naj pošlje vodstvu šole vabilo k obisku 2. slovenske umetniške razstave v Ljubljani. Dunajski akademski slikar Carl Freiherr von Gall mu v pismu 21. junija 1910 kot zastopnik priporoča barve fabrikanta in akademskega slikarja Fritza Stehrendta. Od zveze z domačini iz Sorice je ohranjeno pismo sestre Frančiške Grohar, ki 28. marca 1909 govori o različnih nalogah in skrbeh, intimni in nerodni hkrati pa so trije dopisi že omenjene prijateljice Ivanke (15. jul. in 2. sept. 1906 in iz 1.1907) z Dunaja. Bolj pomembna je skupina pisem, ki osvetluje Groharjevo razmerje do družbe ostalih slovenskih umetnikov in do njihove organizacije. Prva takšna vez je vabilo predsednika pripravljalnega odbora Ludovika Grilca na ustanovni občni zbor Društva slovenskih umetnikov, datirano v Ljubljani dne 7. marca 1899. Zadnja Groharjeva zveza z istim društvom pa je prav gotovo 151 Ivan Grchar: Krompir pismo tedanjega predsednika Ivana < Franketa in blagajnika L. Pahorja, ki je bilo napisano! šest dni potem, ko je bil Grohar izpuščen iz zapora, kjer i je sedel na drvištveno :?posredovanje«.. Pismo se glasi: »Gospodu Ivanu Groharju, slikarju v Ljubljani. Zaradi vašega po g. Jakopiču stavljenega vprašanja do »slov. umet. društva« se Vam daje naslednje pojasnilo: Vsa Vaša imovina je bila sprva, ker v prostoru oddajalca stanovanja, (gospodinje), v zastavni oblasti gospodinje. Če bi ista stanarine ne bila mogla drugače dobiti, imela bi bila pravico, da Vam vse Vaše stvari proda ter od izkupila obdrži znesek, ki odgovarja zaostali stanarini. Zaradi tega je bilo stanovanje sodnijskim potom zapečateno. Umetniško društvo je pa plačalo Vašo zaostalo stanarino proti temu, da je gospodinja sodnijsko prepustila (cedirala) društvu svojo zastavno pravicO' do Dse/i Vaših v stanovanju se nahaja jočih predmetov. Vašega pisma, v ko jem pripovedujete, ktere predmete da prepuščate društvu v pokritje dolga, kterih pa ne, društvo ni nikdar akceptiralo, marveč se je na izvanrednem občnem zboru sklenilo, da se Vam ugodi glede »izvzetih« predmetov le v toliko, v kolikor ne bo potreba tudi po njih seči. Ce pa bo vsled slabe prodaje slik to potreba, tedaj se bode tudi po sobni opravi seglo. Gospod Jakopič, ki je bil pri občnem zboru kot društveni tajnik in zapisnikar navzoč, bi Vas bil o tem prav lahko obvestil, mogoče tudi. da Vas je. Na vsaki način pa o<\ društva tiiste nikdar na Vaše pismo dobili proiiizjave, da se društvo zadovoljuje s pogoji, katere ste mu izljubili stavljati. Ker se vsled nezaniraanja občinstva za Vaše umotvore ni moglo skoro prav nič prodati in se torej ni mogel pokriti kolikor toliko znaten del Vašega dolga do društva, društvo samo pa ima še dovolj lastnih neplačanih računov, bilo je pač primorano, da je seglo po onih predmetih, ki se dado vedno prodati, namreč po hišni opravi. Na vsaki način ste pa na ta način stavljeni še vedno dosti boljše, nego če bi bila Vaše stvari prodajala gospodinja, ktera bi Vam prav zagotovo ne bila dala nazaj poleg slikarskega orodja tudi gitaro, citre, vso obleko, jedno sliko in še nekatere manjše stvari, kakor je to storilo društvo iz občečloveških ozirov, čeprav še danes ne ve, kako bo pokrilo dolg, kojega ste mu zapustili in ki znaša — brez menice per 400 K in plačane stanarine per 75 K — še vedno skoro 500 kron. V Ljnbljani, dne 21. febr. 1903.« 152 Ce je v zapuščini ohranjeno gradivo o odnosih med Groharjem in društvom bolj skromno in se konča s temnim disakordom, je pa številneje in v svetlejši luči razvidno njegovo razmerje do nekaterih stanovskih tovarišev. Vsebinsko najlx)lj obsežna je korespondenca s slikarjem Ottonom Rudolfom, s katerim se je Grohar seznanil že na graški akademiji vsaj 1.1895. Ohranjenih je 9 Rudolfovih dopisov iz let 1900-1909. vendar nam silno malo povedo o Groharjevem delu in življenju. Prvo iz decembra 1900 pripoveduje o Rudolfovem obisku Pariza. 7. julija 1905 mu pošilja pozdrave iz Innsbrucka, 14. julija 1905, 5. februarja in 3. oktobra 1906. ?. januarja in 4. decembra 1908 ter 2. marca 1909 poroča o svojem življenju in delovanju na Dunaju, v zadnjem 12. maja 1909 pa poleg istih vesti govori tudi o usodi Groharjevih slik, ki jih je bil pred tem poslal dunajski Secesiji: ». . . Deine Bilder sind in der Sezession nicht angenoinraen vvorden, weil die Mitglieder zuerst die ihrigen ausstellen. Es wurden tausende von Bildern im Kiinstlerhaus zuriickgewiesen. Man hat eben so viele...« Tako izvemo, da je propadel Groharjev poskus, ponovno razstaviti na Dunaju, kjer je 1. 1904 v salonu Miethke in leto dni pozneje v isti Secesiji v družbi slovenskih kolegov dosegel lep ttspeh. Z razstavo vred pa je padla v vodo tudi možnost zaslužka s prodajo slik. Prav tako ena najobsežnejših, a vsebinsko ne dosti bolj zanimiva, je pisemska zveza s svetovnim potnikom in pisateljem Vatroslavom Holzem. V pismih mu poleg različnih kratkih novic v glavnem pošilja pozdrave z raznih postaj svojih popotovanj: 26. aprila 1902 iz Maribora, 28. aprila 1902 iz Pragerskega, 12. marca 1904 iz Zagreba, 22. marca 1904 iz Škocjana pri Divači, 31. marca 1904 iz Innsbrucka, 14. maja 1904 iz Zagreba in 8. okt- 1905 iz Benetk. Ob uspehu Slovencev na razstavi na Dunaju se radosti v dopisih 21. marca 1904 in 1. aprila 1904, 18. novembra 1907 pa sporoča o delu na razstavi v Trstu in obljidjlja neko »obravnavanje« z Vošnjaki, mogoče v zvezi z Groharjevim portretiranjem spomladi 1908. V zvezi z udeležbo Groharja na obeh dunajskih razstavah 1.1904 in 1905 so štiri pisma arhitekta Jožeta Plečnika. Dne 4. avgusta 1904 sporoča Plečnik Groharju, da mu je odposlal z Dunaja zaboj s slikami, verjetno z onimi, ki jih je Grohar razstavljal spomladi 1904 v salontt Miethke. Naslednji dopisi pa obravnavajo razstavo v Secesiji spomladi 1905. V pismu dne 3. febr. 1905 piše med drugim: »...Secesiji bilo je vposlanih — mogoče nepričakovano — mnogo del. Jury — v kateri jaz nikdar in tudi sedaj nisem bil — vzprejcla je eno Vaših slik (:ono — katera je bila pri meni:) ini pa eno Jakopičevo. Sodbe drugih doscdaj o teh nisem slišal — meni pa ne gre sodba.. .« Cez deset dni pa je mogel 13. febrimi-ja 1905 poročati tudi o vtisih, ki so ga vzbudile slike pri strokovnjakih: » . . . V hitrici in popolno osebno povem Vam da se gospodje zelo vesele na Vaša dela. Pošljite takoj dobro dobro dobro! Zagotovljeni bodite, da bo oblika razstave priprosta vendar skerbno izbrana in lepa če Bog d a . . . « Vzpodbujen od uspeha, ki ga je dosegel, je Grohar razmišljal o samostojni razstavi v dunajski Secesiji. To svojo misel je zaupal v neznanem pismti Plečniku, ki mu je 3. junija 1905 poleg drugega takole odgovoril: »Lieber Herr Grohar! Mit Interesse habe ich Ihr 1. Schreiben gelesen und freut mich sehr Eure Absicht... Es ist moglich. dass eine Collectio Austellung bevvillkommt wiTd. Sie wissen solches hangt von vielem ab, insbesondere von der Menge + QiialHat des Materiales welches einlaufen 153 soli. Die nottigen Informationen kan Ihnen aber daiiiber nur das — wenn nicht all-vvissendc — so das vielwisscnde Secretariat ertheilen. Wollen Sie sich das solche zukominen lasscn. daiuit Sie alles rationell disponiren koncn. Ich kenne mich in diesen Sachen ^^•i^klich nicht aus, nur konnte im besten Falle nur Verwirriing; stiften. Persbnlich begriisse ich auf herzlichste Eure Absicht in der Secesion auszustellen. An Euren Erfolgen. an \velche ich mit Sicfierheit rechne, wird sich niemand aufrichtiger freuen als ich .. .< Kakor je znano, Grohar v dunajski Secesiji ni nikoli samostojno razstavljal. Iz že citiranega dopisa Ottona Rudolfa iz 1.1909 pa vemo, da takrat v Secesiji niso sprejeli Groharjevih slik. Manj obsežna, toda med vsemi najlrolj pomembna je korespondenčna zveza Ivana Groharja s slikarjem Rihardom Jakopičem, ki je kot najboljši tovariš zvesto spremljal Groharja in njegovo delo od 1.1898, ko sta se seznanila, preko njegovega groba. Ohranjeni so trije Jakopičevi dopisi. Dva sta iz časa I. jugc^slovanske razstave v Beogradu; s prvim dopisom 14. septembra 1904 pošilja Jakopič Groharju razglednico s poslopjem, v katerem so pripravljali razstavo, z drugim pa mu 25. oktobra 1904 sporoča svoj povratek v Ljubljano. Tretji in hkrati zadnji ohranjeni dopis datira med priprave za 2. umetniško razstavo v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, ki se je Grohar prvotno ni nameraval udeležiti. O pripravah na to razslavo in o prodaji slik, ki so bile razstavljene na 1. razstavi v Jakopičevem paviljonu poleti 1909, piše Jakopič 21.novend3ra 1909 takole: »Dragi! Nimaš prav če se nečeš vdeležifi prihodnje razstave. Ja^ ti svetujem, da pošlješ. Razstave so za nas edini način pokazati javnosti kaj delamo in toraj, tudi edino sredstvo s katerem primoramo javne oblasti da nas upoštevajo in nam dajo kaj denarja. Ali so razstave občinstvu všeč ali ne — to je prav vse eno; glavna stvar je, da vedo oblasti za našo eksistenco. Ce bi ne priredili lanske razstave bi ministerstvo gotovo nič ne kupilo; deželni zbor' bi ne dovolil nič denarja za um. nakupe in obč. svet bi ne povišal letni proračun od 2000 K na 4000 K. Zakaj, ko smo enkrat začeli vendar ne bomo kar brez vsakega vzroka kapitulirali. Pa še nekaj je kar Ti moram povedati: V petek sta bila dr. Lampe in dr. Mantuani v paviljonu in sta nakupila za prbl. 2.500 K . . . Pri tej priliki sem vprašal dr. Lampcta kaj je z nakuj) om Tvojega »Sejalca«? pa mi ui druzega povedal, kakor, da se mu zde sejalec nekoliko zarisan; rekel ni da ga dež. odbor kupi in tudi ne da ga ne kupi — ampak imel sem čuden utis. Dr. Mantimni je molčal. Naposled se je dr. Lampe še izrazil da morebiti moreš Ti to napako še popraviti in pristavil: Sicer bo pa vendar še kaj ra^zstavil... Torej zdaj vidiš kako stvar stoji in zato pošlji; če morebiti ne kupijo »Sejalca« vsaj morajo kaj drugega od Tebe kupiti. Tvoje slike jutri zapokam in Ti jih takoj pošljem. Potem inmš zaboje in morda tudi okvirje lahko zamenjaš. Slike pošlji na moje stroške. Razstava bo nekoliko mešana. Nadeža je poslala pribl. 40 slik in K. Mysz iz Bleda 8 slik in risb. Ostali so Slovenci: Jama, Žmitek, H. Šantel, S. Santel, Zajec, Vavpotič in jaz. Največ stvari ima Žmitek (pa boljše kakor na 1. razstavi.) potem jaz, Jama (10.) drugi menj. Prosim, piši mi takoj. Prisrčen pozdrav! R. Jakopič.« Iz j^isma odseva skrb vodilnega organizatorja med slovenskimi umetniki, posrednika in preudarnega svetovalca. Grohar pa se je razstave udeležil in ponovno uspel. 154 Skupino zase tvorijo trije dopisi, ki vsi obravnavajo isto temo. namreč plačilo odkupa na razstavi v Sofiji 1. 1906 bolgarskemu ministrstvu za narodni muzej prodanih slik. Bolgarski slikar Jaroslav Vešin, eden izmed organizatorjev razstave, odgovarja 15. marca 1907 na nepoznano Groharjevo pismo, se opravičuje, ker plačilo še ni bilo izvršeno, in razlaga politične m gospodarske težave, ki so vzrok tej nerednosti. Toda izgleda, da stvar tudi čez dva meseca ni bila urejena. Tako je vsaj razvidno iz dopisa profesorja Antona Bezenška z dne 8. maja 190?, ki ga je Grohar prosil za posredovanje. Z istim izplačilom v zvezi je gotovo tudi prošnja kiparja Franca Bernekerja z dne 2. septembra 1907, naj Grohar podreza Anteja Gabra, ki je kot slovenski zastopnik sodeloval pri ureditvi razstave v Sofiji, da bi poslal Bernekerju nekaj denarja. A es preostali del Groharjeve korespondence pa prispeva z drobnimi podatki k lx)ljšemu pregledu njegovega umetniškega dela in k jasnejši sliki njegove, včasih brezupne, borbe za zaslužek. Med najbolj zgodnje prejete dopise spada dopisnica podobarja iz Selc Jožeta Grošlja, ki 8. februarja 1898 sporoča, da je pozlatil neki okvir in da ga bo s prvim voznikom poslal v Loko. Iz časa 1. slovenske umetniške razstave na Dunaju spomladi 1904 je razglednica Ade in Etbina Kristana, ki izražata veselje ob prodaji slike Rafolško polje avstrijskemu ministrstvu. Dne 19. sept. 1905 sporoča Groharju Josip Regali, naj po naročilu Slovenskega trgovskega društva >Merkur « takoj prične s portretiranjem cesarskega svetnika Ivana Miirnika, 29. januarja 1908 pa ga prosi, naj mu pošlje nekaj avtobiografskih podatkov, ki jih potrebuje za članek o slovenskih umetnikih za neki poljski leposlovni list ob razstavi v Varšavi. Profesor Ivan Šubic vprašuje v nedatiranem dopisu, domnevno 1.1906, če bi naslikal za Slovensko matico portret njenega predsednika Frančiška Levca, ki ga je Grohar nato še isto leto dokončal. Iz 1.1907 so že citirani dopisi Josipa Pukla in župnika Jurija Bezenška v zvezi s poslikanjem cerkve v Cadrainu. Ob tržaški razstavi 1. 1907 je Jadranska banka v Trstu verjetno odkupila kako Groharjevo sliko, za kar mu Hugo V. Gerbič v imenu odbora 5. decendjra 1907 pošilja 350 K. Bogumil Vošnjak vabi Groharja 21. marca 1908 na slikanje v Gorico in vprašuje po ceni izdelave portreta, Mihael Vošnjak pa mu 6. junija 1908 pošilja denar za dva okvirja in poroča o izdelanih slikah. Medtem je Društvo slovenskih književnikov in časnikarjev v Ljubljani 9. aprila 1908 prosilo, če sme reproducirati njegovega Trubarja, Kranjski odbor za dunajski cesarski slavnostni sprevod pa je 29. maja 1908 zahteval obračun o stroških, ki jih je Grohar imel ob zbiranju gradiva za sprevod. Dopis je napisan v hladnem uradnem tonu, iz zahteve po obračunu pa skoraj veje duh nezaupanja. Grohar je poziv verjetno tudi tako občutil, ko si je na hrbtni strani dopisa konceptiral naslednji nataJični odgovor in obračun: Slavni odbor! Udgoi>aria.je na cenjeni dopis sporočam sledeče: Za 11. dni katere sem izključno samo za pripraioe rabil, deloma po deželi se vozil deloma nadzoroval razne priprave, računam za svoje stroške, in zamudo časa na dan 30. Kr., skupaj 330 Kr [Prejel sem od g. Jakopiča = prečrtano] odštevši od g. Jakopiča prejeto sooto 250 Kr [ostane = prečrtano] dolguje meni še 80 Kr slavni odbor. • 155 Račune za pogačo, šopke in venec poda ga. Marija JelozKan v Stari Loki. [Saslooe = prečrtanof Dva voza sem. naročil pri g. Fr. Demšarju dež. pod. na Češnfici. Dalje 2. voza in 2. konjski opravi pri g. iup. Pibru o Boh. Bistrici. Doe skrinji pri g. pl. Strahlu in aklednik z posodo eno skrinjo pri Kernooki v Škof ji Loki. Verjetneje kot plačilo neke u.sluge ali .slike in ne kot pcsojilo je .smatrati nakazilo 100 K, ki jih je po sklepn ravnateljstva z dne 1. julija 1908 naslednji dan poslala Groharju Mestna hranilnica Ijnbljanska. Kot 1. 1906 za razstavo v Londonu Postojnsko jamo, Ljubljano in Triglav, je tudi čez dve leti Grohar slikal po naročilu deželne zveze za pospeševanje turizma na Kranjskem, kar dokazuje pismo odbornika zveze, pravnika in organizatorja tujskega prometa Valentina Krisperja z dne 18. julija 1908. Prav to leto je Grohar po vrnitvi s Poljskega, kjer je razstavljal v \'aršavi in Krakovu. na vabila rodoljubov pričel iskati stalno službo v Trstu, o čemer govorita že citirani pismi dr. Ivana Mcrharja z dne 25. decembra 1908 in Groharjev dopis neznancu iz druge polovice decembra 1910. Verjetno iz istega leta je še nedatirano pismo Frana Kobala, ki ga prosi, naj se pozanima pri Anteju Gabru, »kako daleč so stvari zaradi Majdičevega spomenika v Kranju že dozorele«. V naslednje leto datirata dopis Tončke Arko iz Dobrepolja 20. oktobra 1909, v katerem se zahvaljuje za neko sliko in vprašuje, če ji bo vrnil bratovo fotografijo, obvestilo Mestnega magistrata ljubljanskega z dne 20. novembra 1909 in i.stočasni dopis magi,stratnega tajn/ika Janka Bleiweisa- Trsteniškega, da bo po nalogu ministrstva za kulturo in pouk izvršeno plačilo za državniške svrhe nakupljenih umetniških slik slovenskih slikarjev. Nedatirano je pismo L Petkovška s podatki za izdelavo portreta glasbenika Antona Nedveda, medtem ko nam je vsebina dopisa berlinske družbe za razširjanje klasične umetnosti z dne 2. marca 1906. od katerega se je ohranila samo kuverta, ostala za vselej nepoznana. Korespondenco zaključuje cela vrsta vizitk, ki dopolnjujejo krog Groharjevih zvez z domačimi in tujimi častilci njegove umetnosti in s sopotniki njegovega življenja. Za ocenjevanje umetnikovega dela so predvsem važne njegove likovne stvaritve. Če pa je njegov boj za svojo umetniško podobo tako tesno združen z nepretrganim bojem za življenjski obstoj kot pri Ivanu Groharju, je za proučevanje njegovega življenja in dela enake važnosti tudi neumetniški del umetnikove zapuščine. In po Groharjevih osebnih dokumentih bo moral seči vsakdo, kdor bo hotel dopolniti sliko in dokončno obdelati tragedijo slovenskega umetnika kot jo poznamo doslej. Hvaležnosti in spoštovanju do Groharjevega genija smo to vsekakor dolžni storiti. V i r i in l i t e r a t u ra Groharjeva zaipuščina s signatiiro Ms 1078 in Groharjeva niapa v zapuiščini f r a na Vesela v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljiihljani. Aniton Podbevšt^k, Ivan Groltar. V Lj-ulbljami 1937. Slovenski biografski leflcsakon T, str. 262—265, Grohar Ivam. 156