BRANKO B E R C IC
DROBTINE IZ GROHARJEVE ZAPUŠČINE
V deželi je bila že pomlad, vsa polna živih, svežih barv, ki so opojii
in vabeče odsevale po vsej prostrani zemlji, in prinašala pozdrav iz top'
sončne Italije, kamor so potovale zadnje umetnikove želje in kjer so
uresničevali novi, veliki načrti njegove neutrudljivo snujoče duše. To
Ivanu Groharju ni bilo več usojeno uresničenje velikih sanj; v sre
19. aprila 1911 je ob pol polnoči za vedno uprl zadnji pogled svojih sinj
modrih oči v veličastno harmonijo barvnih dalj večnosti. Nanovo nape|
platna so ostala nedotaknjena; zahrbtna jetika je iztrgala iz koščenih prst«
čopiče in posušila barve . ..
Dva dni zatem, v petek 21. aprila, je spremila umetnika na njegofi
zadnji poti iz mrtvašnice ljubljanske deželne bolnišnice na pokopališče pl
Sv. Križu skupina najbližjih in najzvestejših prijateljev. Poleg dveh Gr|
harjevih sorodnikov, svaka Martina Golje in njegovega siim iz Sorice, ra-^
natelj ljubljanskega magistrata dr. Miljutin Zarnik, magistratni komisar
pisatelj Fran Govekar, vladna svetnika Andrej Senekovič in dr. Fran Detel
predsednik Slovenske matice dr. Fran llešič in njen tajnik Milan Puge^
profesorja Albert Sič in Rajko Perušek, ravnatelj Glasbene matice Fra
Gerbič, pokojnikovi prijatelji umetniki in pisatelji Etbin Kristan, Oton Z^
pančič, Fran Maselj, Cvetko Golar, Rihard Jakopič, Ivan Vavpotič, pi
Ivan Franke, Peter Žmitek, Hinko Smrekar, Hugo Gerbič, Rudolf Jakhd
Josip Regali, Fran Vesel, oba Srečka Magoliča, Avgust Berthold, Fran Po
krajšek, Fran Kobal, dr. Ivan Lah, bančni uradnik Pavle Winter. učite
Zupan, odvetnik iz Krškega dr. Ivan Dimnik, odvetniški kandidat dr. Jos|
Tomšič, kavarnar Stevo Miholič z dvema ljubljanskima gostilničarjer
gospe in gospodične Jakopičeva, Jenkova, Begova, Gerbičcva, SchwenTnel|
jeva, Gabrova, Gartnerjevi. Kristanova. Domianovičeva. Julka Demšarjem
iz Zalega loga, nekaj ljubljanskih dijakov ter zastopniki občine, pevci
znanci iz Škofje Loke: sodnik dr. Oskar Dev, zdravnik dr. Kari Zakrajšel^
učitelja Vinko Zahrastnik in Slavko Flis, fotograf Avgust Blaznik, kavarna
Ignac Plantarič s soprogo Minko. mizarja Jože in Anton Marguč, klepar Ivan
Kavčič, sodar Miha Pipan, čevljar Franc Primožič, poštna uradnica Tilka
Logarjeva, Jerica Dolenčeva, Francka Jesenkova in Majda Gabrova. S seboj
so prinesli in na krsto položili dva venca, ki so ju umetniku v slovo poklonili
občina Škofja Loka in Skofjeločani, pevci pa so mu pod vodstvom pevovodje
Oskarja Deva zapeli novo žalostinko Vigred se povrne.
Niso se še posedle gru^de zemlje na sveži gomili, ko so se že pričeli
oglašati upniki in prijavljati svoje terjatve. Edini Groharjev dedič, sestra
Frančiška poročena Golja iz Sorice, je pooblastila akademskega slikarja
Riharda Jakopiča, naj jo zastopa v zapuščinski razpravi in po svoji pameti
134
in odgovornosti razpolaga z umetnikovo zapuščino, ki so jo poleg nekaj
drobnega inventarja v glavnem sestavljale slike v Groharjevem stanovanju
na Stemarjih v Škofji Loki in v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Zapuščinska
razprava se je končala 25. novembra 1911, Jakopič pa je medtem
z razprodajo Groharjevih slik. za katere je iztržil mnogo več kot so bile
ocenjene, poravnal vse njegove dolgove in še precej denarja poslal Groharjevi
sestri v Sorico. Pri njemu pa je ostal neumetniški del Groharjeve
zapuščine, ki je preko Eve in Miriam lic roj. Jakopič prešel v letih 1953
in 1954 v last Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. vShranjen
je v rokopisnem oddelku knjižnice in obsega predvsem tri skupine gradiva,
ki je pomembno zlasti za biografijo velikega umetnika: Groharjeve osebne
dokumente, koncepte pisem in prejeto korespondenco. Poleg tega pa še različno
gradivo kot skico prizora s križevega pota, beležnico z nekaterimi
manj važnimi zapiski, 3 prazne listnice, prijavnico z navedbo cene in velikosti
slike, iz katere je razvidno, da je Grohar na razstavi v Beogradu
1.1904 razstavljal dela Voznik, Metež (prvotno Zima). Jesen, Jesenski gozd.
Sorsko polje, Vrt, Vaška ulica in Na polju (prvotno Kozolci), odrezka poštnih
položnic o vplačilu denarja na račun Vzajemno zavarovalne banke Slavija
v Pragi iz 1. 1904 in na lačun firme Gričar & Mejač v Ljubljani iz 1. 1906,
sprejemni list za brzovozno pošiljko blaga, iz katerega je razvidno, da je
Grohar poslal 5. marca 1909 iz Škofje Loke preko Ljubljane na Dunaj
društvu umetnih slikarjev zaboj s tremi oljnatimi slikami v vrednosti
2000 kron, poziv okrajnega sodišča v Škofji Loki iz 1. 1909 k pričanju v razpravi
proti Leopoldu Hafnerju, katalog 84. slikarske razstave štajerskega
umetniškega društva v Gradcu za Božič 1897, vabilo k otvoritvi razstave
v galeriji Miethke na Dunaju 10. januarja 1904, vabilo na veliko umetniško
rabavo ob zaključku L jugoslovanske umetniške razstave \ Beogradu 5. oktobra
1904, vabilo k sodelovanju na Xin. razstavi v dunajski Secesiji z dne
1. februarja 1905 in k udeležbi na razstavi Wertheim v Berlinu z dne
8. maja 1905, gradivo o VIIL mednarodni umetniški razstavi v Benetkah
1.1909, fotografije štirih moških in ene ženske, 5 prazne razglednice in prepis
nekega članka o Juriju Subicu iz Slovenskega Naroda. Vse gradivo je ostalo
vse do sedaj še neznano in neobdelano, čeprav so med njim nekateri važni
dokumenti. Kot vse kaže, jih ni imel v rokah niti Anton Podbcvšek, ko je
pisal svojo obširno študijo o življenjski tragediji slovenskega umetnika Ivana
Groharja. Samo nekajkrat bi mogli slutiti, da slonijo citirani podatki na
obravnavanem gradivu, toda zaradi neupoštevanja vsega ostalega dobi človek
vtis, da je prišel pisec do teh podatkov po kaki drugi poti (arhiv kranjskega
deželnega odbora, arhiv okrožnega sodišča v Ljubljani).
OSEBNI DOKUMENTI
Po osebnih dokumentih, ki so ohranjeni v zapuščini, moremo zasledovati
Groharjevo življenje — seveda ne izčrpno, ker vsi niso ohranjeni — od njegove
mladosti tik do smrti. Med njimi so dokumenti, ki zaradi važnosti
terjajo posamično obdelavo, nekaj pa je tudi drobnih in manj pomembnih.
Takšni so: izkaznica Slovenskega planinskega društva v Ljubljani št. 144
iz 1.1901 s podpisom načelnika Frana Orožna in tajnika Josipa Hauptmana,
ki potrjuje, da je »gosp. Ivan Grohar, akadem. slikar Ljubljana pravi član«
društva; potrdilo Splošnega kreditnega društva v Ljubljani št. 491 z dne
135
4. julija 1903, da »gosp. Ivan Grohar
v Ljubljani je vplačal za 1. opravilni
delež K Dvajset«, 5 potrdil o dvigu
posojila na menico iz let 1903, 1904.
1905 in 190? ter 3 recipisi o nakazilu
denarja Splošnemu kreditnemu društvu
iz 1. 1908 in 1909; ter potni list,
izdan 31. decembra 1906 od mestnega
magistrata ljubljanskega za potovanje
v. vse evropske države z veljavnostjo
treh let, iz katerega je razvidno, da
je bil Grohar meseca januarja in februarja
1907 v Srbiji.
V najbolj zgodnjo dobo Groharjevega
življenja sega rojstni in krstni
list, ki ga je 30. oktobra 1904 sestavil
župnik Jurij Karlin. upravitelj župnega
urada v Sorici. Z njim »se službeno
potrjuje, da je leta Tisoč osemsto
sedeminšestdeset (1867) dne 15. junija
bil v Sp. Sorici hiš. štev. 15 rojen
in po rimsko-katoliškem obredu krščen
dne 16. junija Tvan zakonski sin«
gostača Andreja Groharja in Neže
Jenšterle, oba rimskokatoliške vere.
Krstna botra sta bila gostač Andrej Štravs in gostačka Katarina Markelj.
Krstil ga je župnik Josip Boncelj. katerega je takratni krščenec čez 29 let,
]. 1896, upodobil v svoji sliki Župnik Boncelj vidi Abrahama. Pred Ivanom
se je 28. decembra 1858 Groharjevim rodila že hči Frančiška (ne Ivanka,
kot stoji napačno v SBL), ki se je 29. januarja 1883 poročila s hišarjem
Martinom Goljo in umrla 29. februarja 1916. Oče Andrej je umrl, ko mlademu
Groharju ni bilo niti sedem let (1874); mati Neža je očeta preživela
za četrt stoletja in umrla 1899. leta. Njo in sestro je Grohar utegnil portretirati,
medtem ko je bil ob očetovi smrti še premlad.
L. 1888 je bil Grohar poklican na vojaški nabor, potrjen in takoj dodeljen
17. pešpolku na triletno služenje. Zaradi pobega od vojakov je bil
septembra 1889 kaznovan s petmesečnim (tako prav SBL, narobe — 8 mesecev
— Podbevšek) strogim zaporom in mu je bila za eno leto podaljšana
A'ojaška služba. Čeprav je bil poleg tega še trikrat kaznovan s 3- do 14-dncvnim
kasarniškim zaporom, ga je vojaška oblast vseskozi pozitivno ocenila.
Jeseni 1892 je odslužil vojaški rok, pred tem pa prejel še naslednjo diplomo:
Ivun Groluir: Lastna podoba
SCHVTZEN-DIPLOM
dem
k.u.k. hifanieristen Johann Grohar mird hiemit durch Verleihung
dieses Diploms seine Dorziigliche Schiessfertigkeit bezeugt. Derselhe
gehorte in Jahre 1891/2 zu den besten Schiitzen des Regimentes.
Laibach, am 6>en AuguM 1892.
Ferdinand R. D. Gariboldi, Obersf
136
Y Groharjevo vojaško dobo spada tndi njegovo lastništvo Tretje nemške
plovnice za ljudske šole (Dunaj 1887). Kot je mogoče razbrali iz vpisov, je
Grohar prejel knjigo od bivšega lastnika Aniona Siemada in se 23. februarja
1890 vpisal vanjo kot lastnik. Da je bila knjiga v rokah umetnika,
govori tudi z rdečilom osenčeni naslov knjige in neki ženski portret na
notranji strani zadnjih platnic. Na zadnji knjigoveški list pa si je zabeležil
naslov neke Marije SeSek iz Škofje Loke, slovenske izraze za tri nemške
besede in si z gotico konceptiral začetek pisma materi v nemščini:
Liebe Muter. Ich mochte ihnen schreiben ein paar Wdrter. Ich hin
neigerig ihre Meinnung zu misen
Poleti 1894 je Grohar z uspehom končal drugi letnik slikarske akademije
v Gradcu. Ker pa bi se bil rad popolneje izobrazil v slikarstvu, je prosil
kranjski deželni odbor za dodelitev podpore, da bi mogel nadaljevati študij
na višji akademiji na Dunaju. Pri tem se je skliceval, da je reven in brez
vsakega premoženja. Kot dokazilo o resničnosti navedb je prošnji priložil
naslednji dokument:
Vbožni list.
Podpisano iupanstoo potrjuje, da Janez Grohar iz zgornje Sorice,
učenec na risarski in slikarski akademiji v Gradcu nima nikakoršnega
premoženja, da bi mogel svoje učenje nadaljevati.
Županstvo Sorica dne 23. julija 1894
Videl i potrdil: , M. Gasser
Anton Jamnik Žig: Občina Sorica
Žig: Sigillum parochiae in Zarz
Podporo deželnega odbora je Grohar sicer dobil, ni pa bil sprejet na
dunajsko akademijo, ker odlični uspeh pri sprejemnem izpitu le ni mogel
nadomestiti zahtevane splošne šolske izobrazbe. Zato se je vpisal v tretji
letnik graške akademije in zaključil študij na njej z naslednjim uspehom:
Stetermaerkische Landes-Zeichen-Academie in Graz
Abgangs-Zeugniss.
Johann Grohar geboren i. J. 186? zu Z.arz Bezirk Krainburg im
Herzogthume Krain hat den hoheren Curs de.'; Historienfaches an der
Akademie (.Zeichnen und Malen u. d. Natur, Aktzeichnen, Kopfstudien.
Vortrage iiber Perspektive:) oon Monat Oktober 1892 bis Ende Juli
1893 mit vorziiglichem Fleisse und ausgezeichtnetem Erfolge besucht.
Sein sittliches Betragen roar den akademischen Vorschriften vollkommen
gemaess.
Da derselbe an der Akademie sein Studium mit Auszeiclmung
uollendete, so roare zur letzten Ausbildung seines Talentes nun der
Besuch der in Auslande (:Miinchen, Dresden etz.:) befindlichen Kunstsammlungen
nothmendig und hochst rounschenfroerth.
Graz am 23 Juli 1895.
Žig: Prof. Heinr. Schmach
Direction d. Land. Zeichnungs- Akademie & Galerie
Academie & Bildergalerie Graz Directar
Podprt z gornjim spričevalom in s spredaj objavljenim idjožnim listom,
ki sta ga županstvo in župnik v Sorici 5. avgusta 1895 vnovič potrdila, je
Grohar poleti 1895 prosil deželni odbor za novo podporo, da bi mogel
v Mtinchenu proučevati klasično umetnost in se izpopolniti v svoji stroki.
Njegovi prošnji je bilo ugodeno.
137
Vendar Grohar ni več dolgo zdržal v tujini. Pomlad in rastoča samozavest
sta ga najprej zvabili v Sorico. že 21. avgusta 1896 pa je Slovenski
Narod poročal: »Akademski slikar g. Ivan Grohar je otvoril svoj atelier
v Skofji Loki, kjer se je stalno naselil. Grohar je že z raznimi slikami dokazal
svojo veliko nadarjenost in tehniško izurjenost, tako da ga zamoremo
občinstvu prav toplo priporočiti.« Besedo več je naslednjega dne pristavil
Slovenec: Az Škofje Loke se nam poroča: Tukaj se je nastanil in otvoril svoj
atelier akademični slikar g. Ivan Grohar. Nedavno je bila v Obrezovi prodajalnici
razstavljena njegova slika Sveta družina, katero so strokovnjaki
jako laskavo in pohvalno ocenjevali. Želeti je mlademu umetniku obilno
naročil, da tem bolje pokaže svoje lepe zmožnosti.« Ta prvi škofjeloški
Groharjev atelje je bil menda pri »Frttmovcu« na Fari, sedaj Trnje štev. 1.
Razen nekaterih daljših presledkov, ko je bival v Ljubljani, na Brdu,
v Miinehenu in na Dunaju, ter potovanj, je bila odslej Škofja Loka mesto
stalnega Groharjevega bivališča. Pozneje je nekaj časa stanoval v drugem
nadstropju »kasarne«, sedaj Blaževa ulica št. 10, nekaj časa v mansardi pri
»Kumpu« za cerkvijo, sedaj Cankarjev trg št. 11, najdalj pa na Stemarjih,
sedaj Kidričeva cesta št. 8. Tu je ustvarjal v čudoviti okolici in se kmalu
vživel v loško meščansko sredino, o čemer priča
SPREJEMNI LIST.
Gospod Ivan Grohar, D Loki je sprejet kot redni član
NARODNE ČITALNICE V SKOFJI LOKI.
V Skofji Loki 3L oktobra 1896.
Vinko Prenk Dr. Anton Arko
tajnik. predsednik.
i
Koncept Groharjeve izjave ob obdolžitvi poneverbe
Icla 1902
Najtežji udarec usode je zadel
Groharja 1.1902. Od oktobra prejšnjega
leta je pri Umetniškem društvu
opravljal posle blagajnika,
prav v tem času pa je — čeprav
je imel vse dotlej precej naročil
— zelo malo zaslužil. Marca meseca
je zaradi tega zabredel v potrebo
ia denarno stisko, ki se je
nikakor ni mogel otresti. Včasih je
bil v takšni stiski, da je cele dneve
stradal; julija meseca je po Jakopičevi
izjavi menda več dni tičal
doma brez jedi. Zaradi tega je v
nujni življenjski potrebi segel po
društvenem denarju, v prepričanju,
da ga bo vrnil, ko bo izdelal nekaj
naročenih del in prodal nekatere
svoje starejše slike. Kljub takšnemu
položaju pa je še vedno neutrudno
delal in si med drugim spomladi
iskal motivov v Devinu, konec oktobra
pa odpotoval na Beneško v
138
št. Peter ob Nadiži. Hitel je s slikanjem in hotel čimprej vrniti iz društvene
blagajne izposojeni denar, zlasti ker je prav v zadnjem času, po zaključeni
iimetj)iški razstavi in pred društvenim občnim zborom, odbor sklenil pregledati
račnne in blagajno. Ker par dni po njegovem nenadnem odhodu v Benečijo
Groharja ni bilo na sejo niti ga niso našli v Ljubljani, je padel nanj sum,
da je poneveril društveni denar in pobegnil v Ameriko. Društveni predsednik
])rof. Ivan Franke je zadevo tako prijavil policiji. Ni hotel niti počakati,
da bi se Grolmr od kje javil, niti ustaviti preiskovalnega postopka, ne ko se
je Grohar odzval Jakopičevemu pozivu, da bo društvo pač moralo počakati,
da se vrne, »kajti moram vendar gledati v prvi vrsti, da si kako pomagam
naprej, ker oni boljši ljudje bi si pač ne skrivili lasu, če bi jaz za lakoto
umrl«, ne ko se je na njegov drugi poziv takoj vrnil v Ljubljano ter za dolg
zastavil društvu vse svoje slike in ne ko sta odbornika Jakopič in dr. Miljutiu
Zarnik hotela Groharjev dolg poravnati in predlagala mirno likvidacijo
spora. Ali so se Franke. Govekar, Pahor in ostali odborniki res bali javnosti,
ki je vest o poneverbi takoj popadla z vso vnemo opravljive zavisti in
strankarske zahrbtnosti, in za svoja uradniška mesta, kot so izjavljali.
ali je bilo zadaj kaj drugega; vsekakor so si z nepotrebnim prenagljenim
ukrepanjem predsednika Franketa, kar je del izobražencev že takrat obsojal,
vrgli v obraz kaj slabo luč. Grohar je bil preveč pošten, da bi skušal kogarkoli
goljufati. Ce si je iz društvene blagajne izposodil denar, za katerega
je kot protivrednost vedno mogel zastaviti svoje slike, ne da bi to povedal
vsaj tovarišvi in društvenemu tajniku Jakopiču, je temu kriva samo njegova
sramežljiva in kljub vsej mizeriji, v katero je bil padel, ponosna narava,
ki ni hotela niti pred najbližjim mu človekom razkriti obupno bednega
položaja, dokler sta volja po ustvarjanju in vera v uspeh še netili iskro
upanja. Kako globoko v pošteno srce ga je nezaupanje zadelo, priča ohranjeni
koncept izjave, katere beseda za besedo bije in obtožuje nje, ki so
moralno uničili umetnika-poštenjaka:
Jaz nisem imel nikdar namena si kako snoto prisvojiti, jaz sem
bil vedno prepričan da zamorem to svoto o&afc čas položiti, jaz sem
tudi celo svoto položil in to je najbolj jasni dokaz, da imam dovalj
sredstev itvoje dolžnosti izpolniti. Jaz se čudim da se me je moglo
obsoditi jiepošteno&H, ker sem pošten človek. Jaz sem bil v slovenski
Veneciji, kjer sem iskal motive za svoje delo in ta odsotnost ni pri
slikarjih nič nenavadna, saj sem bil letošnjo spomlad tudi ves mesec
v Dioinu,
Med osebnimi dokumenti, ki so ohranjeni v Groharjevi zapuščini, sta
tudi dva njegova življenjepisa, ki s svojimi navedbami dopolnjujeta podatke
o življenju in.dehi, kakor jih je bil zapisal o sebi Grohar sam v prošnjah
deželnemu odboru, ki jih je objavil Podbevšek v citirani monografiji. Drug
od drugega se bistveno ločita samo na dveh mestih in v nekaterih jezikovnih
in stilističnih razlikah, vendar je treba postaviti vsakega v drugo razdobje
umetnikovega življenja. V prvem, ki je napisan lastnoročno in je ohranjen
tudi njegov koncept. Grohar navaja, da je nazadnje razstavljal leta 1904
na Dunaju v salonu Miethke in v Beogradu na L jugoslovanski umetniški
razstavi, medtem ko v drugem dodaja še razstavo v Sofiji (IL jugoslovanska
leta 1906), Varšavi (1908) in Londonu (1906); v prvem poudarja, da je ministrstvo
za uk in bogočastje kupilo od njega eno sliko (leta 1904 na L slovenski
umetniški razstavi na Dunaju sliko Rafolško polje), v drugem, da
139
Groharjev lastnoročno napisani življenjepis
je kupilo dve (drugo je kupilo leta
1909, glej dopis Mestnega magistrata
ljubljanskega z dne 20. novembra 1909
med korespondenco). Iz tega sle
isov, čeprav močno
preseneča in to domnevo slabi neupoštevanje
pomembne razstave v Sofiji.
Drugi življenjepis pa je bil nesporno
napisan istočasno s prošnjo ministrstvu
za uk in bogočastje 22, februarja
1911. Oba dokumenta sta namreč napisana
z isto tujo roko in opremljena
z enakim lastnoročnim podpisom fizično
že izčrpanega Groharja. Tekst
je objavljen po starejšem (prvem) originalu,
med oglatimi oklepaji pa so
upoštevane vse spremembe oziroma
dopolnitve iz 1.1911:
Curriculum. vitae,
A.) Udano podpisani je rojen L 1867. v Sorioi na Kranjskem. Tam je dovršil
ljudsko šolo in tam preživel svojo mladost. Po dokončani ooti.)
jaški službi, je vstopil leta 1892 [v] graško dež. akademijo [,] katero
[je] z uspehom [vspehomj obiskoval tri /3/ leta. Od tam se je podal
D Munchen jMilnchen ter] tam bival do 1900. Proučeval in kopiral
je v 7>Stari in Novi pinakoieki«, kakor tudi izvrševal samostojna dela.
I—I Povrnivši se v domovino, gojil je poleg figuralnega s posebno
ljubeznijo krajine svoje rodne zemlje.
C.) Kazstav se je udeležil: L 1896. v Curichu [CUrichuJ in Gradcu, [1.]
1900 [.] D Ljubljani in Zagrebu [,] 1902 [.] v Ljubljani, 1904. na
Dunaju (salon Miethke) in Belgradu [, dalje o Belgradu, Sofiji. Warschavi
in Londonu]. Povsod dobival je priznanja, tako tudi od Vis.
ministerstva [visokega c. kr. ministrstva,] katero je blagovolilo kupiti
jedno sliko od podpisanega [od podpisanega dve sliki].
Ivan Grohar
Kakor verjetno starejša varianta zgornjega življenjepisa, je služilo Groharju
kot priloga k prošnji na cesarja z dne 23. oktobra 1907 za spregled
posledic obsodbe iz I. 1902 tudi nravstveno spričevalo škofjeloške občine. To
potrjuje, da se je Grohar med svojim bivanjem v Loki od 1. 1904 dalje marljivo
posvetil svojemu delu in se v vseh ozirih brezhibno obnašal.
4
140
STADTAMT BISCHOFLACK
Z 2/60
Zeugnis
Es roird hiemil amtUcli hestatiget, cla.'i!i der ukademisclie Maler
Herr loan Grohar, geboren im Jahre 1867 zu Zarz, sich in der Zeit
zroischen Juh 1904 bis Juli 1907 in Bischofiack aufgehalten litit, daselbst
mit grossem Fleisse seinem Berufe abgelegen ixt uiul sich mahrend
der ganzen Zeit in jeder Bezieliung tadellos benornmen hat.
Stadigemeindeamt Bischofiackam
25. October 1907
2ig:
Mestna občina Škofja Loka Lenček
Stadtgemeinde Bischofiack
Ohranjeni Groharjevi osebni dokumenti in korespondenca nam po tolikem
času šele danes razkrivajo zaveso z nove zanimive zgodbe iz pestrega
umetnikovega življenja, katere glavni junak je bil župnik iz Cadrama pri
Konjicah Jurij Bezenšek. Gre za afero okrog poslikanja nove cerkve v Cadraniu.
katere začetek datira v poletje 190?, ko je 8. avgusta Josip Pukl
sporočil na vizitki Groharju sledeče: >>\ elecenjeni gospod Grohar! Veleč,
gosp. Jurij Bezenšek. knezoškof. konz. svetnik in župnik v Cadrani-u pri Konjicah
na Stajarskem, želi slikati novo krasno cerkev v Cadram-u. Zato želi
dobiti Vaš naslov. Blagovolite mu koj p i s a t i . . .«
Grohar, ki je po zaključeni razstavi v Sofiji in po obisku pri znancih
in dragih inu prijateljih v Beogradu spet bival v Škofji Loki ter se pripravljal
na jesensko razstavo v Trstu, je za možnost novega zaslužka seveda
takoj zagrabil. Nemudoma je pisal župniku Bezenšku in mu ponudil svoje
usluge. Ta mu je že 13. avgusta 1907 takole odgovoril: »Blagorodni gospod!
Vsled vnovič obljubljene podpore našega knezoškofa hočem res novo cerkev
slikati dati in če bi bilo mogoče letos si prezbiterij, druga ne, ker bi pač
potem lepota velikega altarja se šele prav videla, zato prosim če mogoče
de kar za to načrt napravite: za ladjo je pa črez zimo dovolj časa za osnovo
skrbeti. De bi se pravilno delalo, hočem načrt našemu dež. konservatorju
msgr. Graus-u v Gradcu v potrjenje poslati. De je cerkev v renesans slogu
zidana to itak veste. Srčno zdravi! Vaš J. Bezenšek.« Ko je dobil to naročilo,
je Grohar odšel v Cadram, da bi si ogledal cerkev in se osebno pogovoril
z naročnikom, ki je želel, da bi bil načrt v 14 dneh izdelan. Kot je bilo
dogovorjeno, je do konca avgusta Grohar že izdelal skice in jih poslal župniku.
Dne 3. septembra 1907 je dobil iz Cadrama takle odgovor: »Velecenjeni
gospod! Vaše obrise sem danes dobil in bom tiste mil. gospodu knezoškofu
pokazal in še drugim, potem bom kmete prosil, de bi mi potrebnega lesa
za podmostanje darovanje darovali in potem Vas bom obvestil o tem. Najbrž
bo pa že letos za to delo premalo časa, ker je dostikrat vinotok že jako
mrzel in grd. Srčno zdravi! Vaš udani J. Bezenšek.« Vse priprave so torej
potekale v najlepšem redu. čeprav se župniku, zdaj ko je dobil načrte, izgleda
ni več tako mudilo. Deset dni po zadnjem dopisu pa je Grohar prejel
20 kron in odrezek poštne nakaznice, datiran v Cadraraii 12. septembra 1907,
s sporočilom: »Veščaki mi svetujejo crkve ne prej slikati dati, dokler obljubljenega
denarja ne dobim in bom skusil pozimi to vrediti in potem delo
začeti. Ako Vas bodem potem potreboval, lx)ni že pisal. Ako" ste že kako
141
t r k e v slikali,-hi si tudi tisto rad ogledal. Za malo odškodnino zadnega pota
Vam pošljem to malenkost in Vas lepo pozdravljam. Z Bogom!«
Odlašanje, sklicevanje na nasvete nekakšnih veščakov, nezaupanje v
strokovno sposobnost in pogoj •!>... ako Vas hodem potem potreboval, bom že
p i s a l . . . « , — vsega tega Grohar prav gotovo ni mogel sprejeti z malodušjem.
Ko pa je izvedel, da je župnik naročil načrte še pri nekem drugem slikarju,
mu je nemudoma pisal, da odstopa iz takšne zahrbtne konkurence ter zahteval
svoje načrte nazaj ali pa zanje 200 kron plačila. Na to mn je čadramski
župnik 9. novembra 1907 odgovoril: ?Na Vaše zadno pismo \ani
naznanjam, de ne morem zahtevanega načrta zdaj ventiti, ker bom tistega
še s katerim drugim umetniškemu društvu v Ljubljani v presojo in jiotem
2. 1. 908 našemu mil. g. knezoškofu v izvolitev predložil in se do zdaj
slikarja nimam za gotovo odločenega. De pa Vi za take malenkostne obrise
200 K zahtevate, se mi res čudno zdi in ne poznam postave po kateri bi se
Vam toliko prisoditi zamoglo razun, če bodo strokovnjaki to spoznali . ..«
Bezeiišek je priznal, da misli na konkurenčni izbor umetnikov, ni pa še zaenkrat
vedel — ali ni hotel povedati? —, kdo so konkurenti. Razkril pa je,
kdo so zanj merodajni strokovnjaki: klerikalno Društvo za krščansko umetnost.
Ne vemo sicer, če je Grohar ponovno terjal svojo pravico, vendar je
naslednji župnikov dopis z dne 30. decembra 1907 že bolj spravljiv in odkritosrčen
kot zadnji: »Dragi gospod! Vsled Vašega zadnjega pisma Vas
vprašam: Niste li namenjeni slikarijo v naši crkvi prevzeti, ako ;e \ ' am
izroči? Napravil še bo potreben načrt g. O. Bičrti in Fr. Bradaška in potem se
bodo vsi trije v presojo gg. veščakoin izročili in koji se bo ko najboljši
spoznal istemu se bo delo izročilo, kakor se je tudi na mnogih drugih krajih
zgodilo. 2./1. 08 pojdem šele po obljubljeno svoto 3000 K. To Vam naj služi
v ravnilo. Z Bogom. Vaš J. Bezenšek.« — Izgleda, da Bezenšek le ni hotel
izgubiti sodelovanja priznanega slovenskega umetnika in je skušal vso odgovornost
za svoje delo prevreči na veščake.
Ker kljub ponovnim opominom župnik Bezenšek ni zadostil Groharjevim
zahtevam, je ta predal iztirjanje dolga ljubljanskemu odvetniku dr. Franu
Novaku. V zapuščini se je ohranil prepis njegovega uradnega dopisa
Bezenšku:
V Ljubljani, dne 23/1 1908. —
Blagorodni gospod
Jurij Bezenšek,
župnik
o Cadranu, pri Konjicah,
Štajersko. —
Po naročilu svojega klijenta g. akademič. slikarja Ivana GroJiarja
dovoljujem si Vam naslednje priobčiti:
Augusta meseca naročili ste g. Groharju naj napravi skice za preslikanje
Vaše cerkve oz. prezbiterija te cerkve. —
Osebno ste mu ob priliki njegovega prihoda v Čadran izjavili, da
bode g. Grohar izvršil slikarska dela ter ste mu zagotovili, da bo s tem
lahko pričel, kakor hitro Vam vpošlje skice na vpogled. — G. Grohar
je skice izvršil, ^ k delu ga do danes še niste pozvali; nasprotno Vi
ste se obrnili tudi še na druge slikarje in se z njimi pogajali radi
dela ozir, tudi naročili naj Vam izgolovijo skice —
O kaki konkurenci g. Groharju niste ničesar omenili. Z ozirom na to
Vas po njegovem naročilu poživljam, da mu plačate za izvršene skice
142
%'^l° . ^ -P^'^.^^'^, ^"^,^^3 '^i'h dosedanjih zastopniških stroškOi
10 K 50 D skupaj tedaj 210 K DO v najkasneje do dne 27. t. m na mojo
pisarno, ker bodem sicer oložil tožbo na odškodnino.
Pridržim pa si za slučaj tožbe odškodninske zahtevke g. Groharja
primerno zvišati. —
.S' spoštovanjem:
Dolžnik Jurij Bezenšek tudi na ta opomin ni reagiral. Pa tudi Grohar
je menda spor začasno pustil obležati. Po uspelem zaključku tržaške razstave
je bil za nekaj časa rešen denarnih skrbi, negativna rešitev prošnje
na cesarja pa mu je gotovo jemala voljo do skorajšnjega ponovnega srečanja
s čuvarji pravice, ki so bili do njega spet tako krivični. Poleg tega je spomladi
1908 odpotoval kot delegat umetniškega kluba »Sava« na Poljsko in
tam uredil razstavi v Varšavi in Krakovu, maja in junija pa bil v Bohinju,
kjer je nabiral kostume in ljudi za cesarski jubilejni sprevod na I3unaju.
Šele proti koncu poletja se je vrnil k nadaljevanju afere z župnikom Bezenškom.
Sklenil je predati spor sodišču in sestavil tri koncepte tožbe. Dva
sta napisana s črnilom, najbolj popoln pa je s svinčnikom napisani tretji
koncept, ki se glasi:
Slavna
C. kr. okrajna sodnija
D Konjicah
Tožnik: Toženec
Ivan Grohar, akademični G. Jurij Bezenšek,
slikar v Škof ji Loki župnik in konzistorajlni
svetnik o Cadramu pri
Konjicah
radi 200 K.
tožba.
Po naročilu toženca z dne 13/8. 1907. napravil sem slednjemu načrt
za preslikanje [jrezbiterija cerkve v Cadramu. V sorho informacije in
pouka glede velikosti in oblike cerkve podal nem se sam v Cadram
in pri tej priliki mi je toženec rekel, da se naj potrudim, da bo načrt
gotov v 14. dneh da mi bo mogoče še to leto (1907.) na podlagi načrta
slikarijo izvršiti. Zazeljene načrte sem mu poslal točno, kakor je bilo
dogovorjeno. Crez nekaj časa mi je poslal toženec 20. K., za miojo pot,
ter mi pisal da mu veščaki avetujejo. da naj s slikarijo počaka toliko
časa, da dobi denar. Zvedel sem pa da je naročil načrte .še pri nekem
drugem slikarju: nemudoma sem mu pisal, da se zahrbtne konkurence
ne vdeležim in, da zahtevam od plačila 200. Kr. za svoj načrt: odgovoril
mi je, da ne more pojmiti, kako morem toliko zahtevati za to malenkost.
Dokaz: korespondenca, ki jo bom pri razpravi predložil, oziroma
zaslišanje strank.
Dokaz glede vrednosti načrta, zoedenci.
Ze sedaj povdarjam, da zahtevam kot zvedence akademično
izobražene slikarje, najsibodo iz društva ^Sana^ ali T>Uagenbundi. ali
kacega druzega akademičnega društva.
Opetovani opomini so ostali brezuspešni. [Namesto tega stavka stoji
v ostalih dveh konceptih: Opominjal sem ga opetovano in enkrat celo
potom dr. F. Novaka odv. v Ljubljani toda brez vspelia.]
Predlagam, da se po končani razpravi izda razsodba:
Toženec g. Jurij Bezenšek je dolžan plačati tožniku Ivanu Groharju
za naročen in dobavljen načrt za preslikanje cerkve v Cadramu v znesku
143
200. Kr., s 5% obrestmi od dneva vročene tožbe, ter pravdne stroške
v 14. dneh da ne bo izoršila.
V Škof ji loki dne 4/9. 1908
Stroški: opom. po odvetniku 2. K 40 o
koleki 2. K
poštnina 45 v
' • • papir 04 v
Kako se je spor nadaljeval in končal, ne moremo ugotovili. Ali je župnik
Bezenšek vseeno poravnal .svoj dolg — kolikor je znano. Grohar menda ni
poslikal cerkve v Cadramu — ali je Grohar tožbo resnično predložil sodišču
ali pa jo pustil obležali med svojimi papirji, iz ohranjenega gradiva ni
razvidno. Iz vseh dokumentov pa se vidi, kdo je ravnal pošteno ter se za
svojo pravico upravičeno potegoval in kdo se j e omadeževal. Javno ožigosani
»nepoštenjak« je še enkrat postal žrtev spoštovanih »poštenjakov«.
Kakor je znano, je Grohar sedemkrat prosil kranjski deželni odbor za
denarno podporo. Leta 1892., da je mogel pričeti študirati na graški akademiji,
1893. in 1894. za nadaljevanje šolanja v Gradcu, maja 1895 za dodelitev
ostanka štipendije, ki je ni izkoristil izstopivši študent graške akademije
Matija Knavs, in avgusta 1895, da se je mogel strokovno izpopolnjevati
v Miinchenn. Vse te prošnje so bile rešene v njegovo korist. Ostali
dve, 1.1899 za obisk svetovne razstave v Parizu in 1.1903 za udeležbo na
Vseslovanski razstavi, pa sta ostali nerešeni. Za podelitev osme in obenem
zadnje podpore 1.1911 Grohar sam sploh ni zaprosil, ker mu jo je odbor
podelil na posredovanje Riharda Jakopiča in deželnega odbornika dr. Janeza
Evangelista Kreka. Vse doslej neopažena pa je ostala na deželni odbor naslovljena
Groharjeva prošnja za podporo iz konca leta 1909. Napisal jo je
potem, ko je propadlo vsako upanje na ugodni zaključek iskanja primerne
zaposlitve v Trstu in v Gorici in ko se je vrnil od tam s težko skrbjo za
svoj materialni obstoj. Ohranjena sta dva izvoda prošnje: eden z nesrečno
popravljeno napako, zaradi česar je napisal drugi čistopis s popravljenim
datumom in ga vložil v kuverto z naslovom: Visoki deželni zbor Dojvodine
Kranjske. Ljuhljana. Vendar, kakor moremo iz gradiva sklepati, prošnje
ni nikoli oddal. Zanimiva tudi zaradi nekaterih Groharjevih misli o umetnosti
in slovenskih slikarjih se glasi:
Visoki deželni zbor!
Vdano podpisani se drzne obrniti na slaono ljudsko zastopstvo
kranjske dežele.
Vsaki narod se ceni po višini svoje kulture. To je dejstvo in dejstvo
je tudi da v vrsti njenih činiteljev umetnost ni zadnja, ta se je upoštevala
pri vsih narodih.
Da pa je umetnosti mogoče se razvijati ter dvigniti na višino, zato
rnorajo biti ugodni predpogoji, potrebna je podpora moralna in mater
i jehna.
Slovenski slikarji in kiparji pridobili smo si priznanje v centrih
Evrope, na Dunaju, Berolinu, Londonu in Varšavi, v Sofiji in Belgradu:
toda s tem je rešena šele ena točka: našg gmotna stran kaže še vedno
vrzelj, preko katere prekoračiti, je nemogoče brez podpore javnih
faktorjev.
Podpisani si ne prisvaja kako prvenstvo med slovenskimi umetniki,
vendar pa je bil vedno med prvimi kateri so zanesli ime ^Slovenska
umetnosti med tuje narode. Vdeležil se je vseh prej omenjenih razstav,
144
deloma jih tudi aranžiral (Berolin, Varšava in Belgrad). Tudi xme imenoDati
visoke nakupooalce: dvakrat c. kr. ministeratvo za uk in bogočastje,
vlado srbsko in bulgarsko. ter kralja srbskega.
Vendar poleg uspeJiov ni mu mogoče svoje znanje tako utrditi
kakor bi rad. Ker pa sam nima nikacih pripomočkov v to svrho in ker
je napredek brez tega nemogoč, drzne se prositi:
Visoki deželni zbor naj mu blagovoli nakloniti podporo, ker edino
s to mu je mogoče se s celo svojo dušo žrtvovati za umetnost, ter doseči
kar se zahteva od umetnika.
V Škof ji Loki, dne 29. grudna 1909. j^^^ ^.^^^^^
akad. slikar
Na zunanji strani drugega lista je zapisau naslov prejemnika in vsebine
vloge:
Visoki deželni zbor Vojvodine Kranjske v Ljubljani.
Ivan Grohar akad. slikar v Škof ji Loki. prosi podpore.
Priloge: A.—C.
Jeseni 1910, oktobra meseca, so mladi slikarji, zbrani v umetniškem klubu
»Sava«, pod vodstvom svojega organizacijskega in duhovnega vodje Riharda
Jakopiča pripravili jubilejno umetniško razstavo, ki je pokazala zgodovinski
razvoj slovenske likovne umetnosti od začetkov do sodobnikov Ivanu Groharju
je na njej pripadlo častno mesto med najboljšimi slovenskimi slikarji,
loda prav v tem času pa se je njegovo gmotno in zdravstveno stanje vedno
bolj slabšalo. Niti slutil ni, da se ga je od večnega stradanja lotila jetika
in da ga nihče več ne more rešiti. Izmučen do smrti se je v začetku februarja
1911 privlekel iz Škofje Loke v Ljubljano k prijatelju Jakopiču,
ki je takoj spoznal, da je Groharjev konec blizu. Nemtidoma je pri deželnem
odboru ponovno interveniral glede podpore za Groharja, da bi mogel odpotovati
v sončno Italijo slikat —
pravzaprav iskat zdravja. S pomočjo
dr. J.E.Kreka, ki je ob novici o Groharju
vpričo vseh deželnih poslancev
in odbornikov- vzkliknil: »iNikdar vec
se ne sme zgoditi, da bi moral slovenski
umetnik od lakote umreti!«, se mu
je to tudi posrečilo. Dne 17. februarja
1911 je sporočil deželni glavar Franjo
Suklje Groharju naslednje: »V seji
11. februarja 1911 Vam je dovolil dezelni
odbor za potovanje v Italijo 2000 K (dva tisoc kron) podpore s pogojem,
da dela, ki jih izvršite v Italiji, ponudite v prvi vrsti deželnemu
odboru v nakup. Polovico podpore t. j . znesek tisoč kron Vam pošlje deželna
blagajnica takoj po poštni nakaznici proti kolkovani pobotnici, drugo polovico
Vam nakaže deželni odbor kasneje na posebno Vašo vlogo. V prigibu
Vam pošilja deželni odbor tudi priporočilni pismi za avstroogrski generalni
konzulat v Benetkah in za konzulat v Florenci. O dovolitvi podpore obvešča
deželni odbor obenem c. kr. deželno vlado v Ljubljani s prošnjo, da Vam tudi
oua da priporočilni pismi za omenjena konzularna zastopstva v Italiji. Deželni
odbor Vam končno svetuje, da napravite tudi prošnjo na c. kr. mini-
145
Zadnji zaaui Groharjev podpis
sterstvo za uk in bogočastje ter jo izročite deželnemu odboru, da jo priporočilno
predloži ministerstvu. Ce pa ste tako prošnjo že vložili, sporočite
to sem, ter jo bo deželni odbor naknadno priporočil v ugodno rešitev.«
Kolikšna naklonjenost in radodarnost naenkrat! Ko bi bilo tako pred
nekaj leti! Zdaj je bilo prepozno. Vesel kot še nikoli je Grohar prečital dopis
deželnega odbora in priporočilni pismi ter brž sestavil nasvetovano prošnjo
in jo naslovil: Visoko c. kr. ministrstoo za uk in bogočastje Dunaj, Ivan
Grohar, akademični slikar D Škof ji Loki prosi za podelitev ^Umetniške
ustanoven.
Visoko C. kr. ministrstoo za uk in bogočastje!
Udano podpisani posvetil se je umetnosti. Z vso ljubeznijo oprijel
Se je slikarstva, v nadeji, zadostiti čutom svoje duše. Težavno pot dolgih
let je h/>dil iskaje vsega, kar potrebuje umetnik. Z najboljšo voljo je
stopal korak za korakom, toda žal. manjka mu še vedno pripomočkov
uresničiti svoje ideje. Radi tega obrača se do visokega c. kr. ministrstva
ter se drzne prositi za iUmetniško ustanoxKio Ti. Grohar
Nedatirana kratkobesedna razglednica, ki je opremljena z znamko, ne
nudi nobenih podatkov za analizo njene vsebine. Ali je Grohar svoji izvo-
Ijcnki, s katero se je spoznal 1.1907 ob bivanju pri slikarki Nadeždi Petrovičevi
v Beogradu, s tema besedama poklanjal v dar pogled iz Bohinja na
Črno prst na sprednji strani razglednice ali pomenijo kaj drugega? Iz pisave
bi se moglo sklepati, da je bila napisana v zadnjih mesecih umetnikovega
življenja.
3. pismo:
Veleč&siiU g. monsignorl
[Kakor je razvid = prečrtano.]
Ker družba sv. Mohora čezdalje bolj napreduje, je upati da se bo
slav. odbor tudi za ilustrativni del družbenih knjig z največjim interesom
zanimal, kar se je že o zadnjem času z zfeseljem opažalo. To je
velicega pomena za izobrazbo ljudstva, katero v tem aziru navadno nima
nikake prilike se seznanjati z dobrimi originalnimi slikami. Ne le dobro
čtivo temveč tudi lepe ilustracije (mnogokrat še bolj,) uplivajo na izobrazbo
človeškega duha, toraj proč z ilustracijami katere še za otročjo
sobo niso.
10* 147
Jaz kot izvršujoči slikar, bi D slučaju da slao. odbor to mojo ponudbo
sprejme, [rad sprejel ka = prečrtano} bil pripraoljeii sprejeti
kako delo. marda ilustrooanje cele knjige.
Blagooolite gospod monsignor mi sporočiti Vaše mnenje o tem
Pismo ni datirano in je naslovljeno koroškemu narodnemu organizatorji
in publicistu Valentinu Podgorcu, ki je kot prefekt v Maiijanišču v Celovcu
bil od februarja 1906 dalje najprej odbornik Mohorjeve družbe, od 1. 190?
do 1920 pa njen tajnik. Koncept pisma je bil napisan v času njegovega
iajnikovanja, torej po 1.1907. Po pisavi sodeč, bi mogli njegov nastanek
natančneje datirati med drugo polovico 1. 1908 in prvo polovico 1.1910. ko
se je Groharjevo gmotno stanje vedno bolj slabšalo in je vsepovsod iskal
zaslužka. Ne vemo, če je Grohar dopis sploh kdaj prepisal in oddal, znano
je samo, da ni ilustriral nobene niohorjeve knjige. Standarini opremljevalec
koledarja in redkih ilustriranih mohorjank je bil slikar Anton Koželj, ki se
mu je 1.1911 kot prvi od mladih pridružil Saša Santel.
4. pismo:
Velerodni gospod!
Dolgo /že = prečrtano] se nisem oglasil in vzrok mojega molčanja
je bil: [nič posebnega ni bilo poročati = prečrtano! interesantnih dogodljajeo
je manjkalo o mojem vsakdanjem življenju.
Sem še vedno Škofjiloki in sicer me oeiejo na njo dve stvari: lepa
okolica, zelo prikladna za slikanje pokrajin ter cenejše žioljenje kot
kje drugje. Zlasti zadnje je tista preporna točka okrog katere se vrti
največkrat kaos mojih misli. Pred dobrim letom sem nameraval preseliti
se D Trst, kamor so me dve leti vabili razni rodoljubi ter —
obetali vse polno naročil, toda ko sem prišel tja, so ti videli da imam
resno voljo tam ostati, ni hotel nihče vedeti o prejšnjih [naročnikov =
popravljeno:] Jiaročilih in odličen slovenski prva-k mi je v obraz zabrusil,
mi imamo narodnega davka že itak preveč. To so možate besede
[vrlega = prečrtano] možatega moža, kaj?!
Tako sem zamenjal sanje o obali in morju adrijanskem zopet z loško
smojko, katero gledam še sedaj. Ne manjka mi [priznanja = prečrtano!
uspehov, lahko rečem vsaka razstava katere se vdeležim prinese kaj,
toda večina samo moralne priznanja. Prodam sicer tu in tam iti sicer
dobro, ali to je tako redko — redko. [Naročil ni nič = prečrtano] Za
nakup smem računati le z javnimi [komporacijami = prečrtano] činitelji
(Ljubi, mesto, dež. odbor [in = prečrtano} ministerstvo) privatni
ne kupujejo, ker umetnost ne spada pod naslov — Šport —. Naročil ni,
in radi vseh teh. jnizer sem velikrat v takem položaju da niti pisem
ne morem pisati, tako na priliko lanski Božič nisem niti jednemu .ovojih
znancev in prijateljev pisal voščiila iz jednostavnega uzroka kakor
zgoraj navedeno. S tem končam svojo .Jeremijado katera ima velikrat
žalostnejšo melodijo kakor crkvena veliki teden.
Sedaj imam razstavljeno kot gost pri umet. društ. Medulič v Zagrebu,
kar ste gotovo čitaV, ter v Ljubljani. V jeseni sem dovršil večje
figuralno delo kater pošljem drugo leto na iniemacijonalno razstavo
v Rim. Seveda je tam vse odvisno od tega. da ne pridejo kake politične
komplikacije.
Pismo ni datirano niti naslovljeno. S primerjanjem načina, kako Grohar
posreduje svoje misli neimenovanemu korespondentu, z vsebino njegovih
znanih dopisov dr. Franu Yidicn. bi mogli zaključiti, da je bilo pismo namenjeno
njemu. Vendar ostane domneva samo domneva, dokler ne odkri-_
jemo čistopisa gornjega koncepta, če ga je Grohar sploh prepisal in odposlal
Pismo je bilo napisano med 17. decembrom 1910 in koncem meseca. Tega dnfl
148
je Slovenski Narod namreč priobčil podlistek Frana Vesela (šifra F. -s-.)
^Slovenski umetniki v Zagrebu«-, v katerem seznanja slovensko javnost z ocenami
del slovenskih slikarjev, ki so tedaj razstavljali na razstavi umetniškega
kluba »Meditlič« v Zagrebu, kjer je žel največ priznanja prav Grohar. O razstavi
je Slovenski Narod na kratko poročal že prej (2, in 21. nov. 1910), vendar
ni nikdar omenil Groharjevega sodelovanja. Da pa pismo ni bilo napisano
pozneje, že v 1. 1911, govori podatek, da se je Grohar nameraval
prihodnje leto udeležiti mednarodne razstave v Rimu, ki je bila 1.1911.
Tja je mogoče mislil poslati sliko Pri delu (pozneje: Krompir), ki jo je
dokončal nekaj pred smrtjo.
Pismo je verna slika Groharja in njegovega življenja. Priznani umetnik
mora ob vsem svojem talentu stradati, sanje o umetnosti in delo zanjo pa
mu neprestano moti misel na vsakdanji kruh. .Slovenski ^rodoljubi« ga sicer
\ubijo, mu obetajo zaslužek, radi o njem govorijo, toda ko je treba od besed
preiti k dejanjem in zanj nekaj storiti, mu brez sramu pokažejo hrbet. Res
so ga vabili v Trst; o tem govori tudi dopisnica, ki jo je Groharju 25. decembra
1908 od tam pisal profesor dr. Ivan Merhar: »Tvoje pogoje sem
nemudoma naznanil Gorenjcu, ki mi je obljubil, da bo brž pisal dotičnemu
gospodu. Ko sem pa bil pri njem in ga vsled Tvojega dopisa vprašal, kaj
je s stvarjo, mi je dejal, da še ni dobil odgov^ora! . . . « ; tam je bil jeseni 1909
tudi Grohar sam, toda vrnil se j e praznih rok. Neki odlični slovenski prvak
mu je zabrusil celo v obraz ono o »narodnem davku«! — Vendar kljub vsem
tegobam Groharju tudi v teh najhujših dneh nista pošla šegavost in optimizem.
Nenehno je snoval in ustvarjal v lepi škofjeloški okolici nova in nova
dela ter sanjal o lepši prihodnosti.
5. pismo:
Velecenjeni gospod!
Na Vaš dopis odgODarjam sledeče:
Enkete se ne morem udeležiti [variania: se ne vdeleiim].
[Kje bi bilo = prečrtano; varianta: Kjer se najdejo stvari, o tem
se bo rrioral poučiti dotični kateri bo pisal knjigo.] Starejše stvari
najdejo se skoro izključno le po cerkvah in nekaterih gradovih (vit.
Strahl o Stari Loki. Turjak in td.) Od Sega. ban. rfr>or. medaljerja, so
nekatere stvari v Monakovem, Nazional Museum. Seveda kje je vse to,
treba je še proučevati in to je naloga dotičnega pisatelja zgodovine.
Kaj in kje se je že pisalo o naši umetnosti, o tem sporoča brošura
Vikt. Steska.
Kar se pa tiče Jug. Slov. Kola [varianta: je pa moje mnenje, da ni
treba jezditi hrvaškega konja. V prvi vrsti treba tu] mislim da je v prvi
vrsti treba za to komiteja izvršujočih umet. (kiparjev in slikarjev) da
se ne zagreši [varianta: zopet] isto, kar se je o Ljubljani [že mnogokrat
= prečrtano: varianta: že večkrat pripetilo] še vselej ko se je Slo za
kako javno umetniško stvar.
Gornji koncept dopisa neznanemu naslovniku je bil napisan verjetno
v zvezi z neko anketo ob jubilejni razstavi 1.1910. Ob tem času je omenjeni
umetnostni zgodovinar Viktor Steska izdal brošuri Slikar Janez Wolf in
Slikar Andrej Herrlein, ki sta prišli ntt knjižni trg decembra 1910 ali januarja
1911, na osnovi česar moremo dopis nekoliko natančneje datirati.
Zadnji del pisma pa se nanaša na jugoslovansko umetniško zvezo »Lado«,
ki je bila ustanovljena 1.1905 v zvezi z II. jugoslovansko umetniško razstavo
149
v Sofiji. Del slovenskih umetnikov se ji je kot sekcija priključil šele ob
IV. jugoslovanski umetniški razstavi v Beogradu 1.1912. medtem ko so člani
umetniškega kluba »Sava-t, katerega član je bil tudi Grohar, enako kot
hrvaški »Medulič^-. ostali izven nje. — Na istem listu kot ta koncept je
zapisan tudi osnutek odgovora neki ženski iz 1. 1908, ko je Grohar zbiral
gradivo za jubilejni cesarski sprevod na Dunaju. Glasi se:
Veselilo me je. da ,«;' me tako obradoščala[?], a prejel nem še le
sedaj, ker sem vedno o deželi radi Jub. sprevoda
Poleg teh petih oziroma šestih neodposlanih ali konceptiranih Groharjevih
pisem pa nam pogled v umetnikovo korespondenco, to je med prejeta
pisma, odkrije sled še za nekaterinii njegovimi dopisi, ki jih doslej še ne
poznamo. Tako je verjetno pisal dve pismi Tončki Arko v Dobrepolje, eno
pred 20. oktobrom 1909, ko ji je poslal sliko njenega brala, drugo po tem
datumu, ko ji je vračal bratovo fotografijo; osmoSolcu Anteju Gabru in
Franju Kresniku. ravnatelju hrvaške gimnazije na Sušaku, po 14. septembru
1902 glede Gabrovega ogleda 2. slovenske umetniške razstave v Ljubljani,
Gabru samemu pa na prošnjo kiparja Bernekerja še po 2. septembru 1907,
naj ga kot soorganizatorja razstave v Sofiji 1. 1906 podreza, kako je s plačilom
bolgarski vladi prodanih slik; v isti zadevi tudi že Antonu Bezenšku
v Sofijo pred 8. majem 1907. Popolnoma dokumentirana pa so pisma, ki jih
je Grohar pisal: Anteju Begu pred 18. januarjem 1909 s prošnjo za naslov
firme J. Lowy na Dunaju, ki mu ga oni citiranega dne sporoča; župnikuj
Juriju Bezenšku v Cadram eno pismo med 8. in 13. avgustom, drugo mectJ
12. septembrom in 9. novembrom 1907 in še kdaj v letu 1908 v zvezi z že|
obravnavanim sporom; po 9. aprilu 1908 je dovolil Društvu slovenskih pisateljev
in časnikarjev v Ljubljani reproduciranje svoje slike Primož Trubar;
sestri Frančiški Grohar v Sorico več pisem pred 1.1909; Vatroslavu Holzu
dopisnico med 12. in 21. marcem 1904, ko mu ta odgovarja: »...Tembolj mej
je torej vzradostila Tvoja dopi.snica . ..«, 29. marca 1904 pa pismo, v katerem^
mu je poročal o uspehu dunajske razstave, kakor je razvidno iz Holzovcga
odgovora i. aprila 1904: »Dragi Ivane! Tvoje cenjeno pismo od 29/3 prejel
sinoči tukaj! Čestitam Vam iskreno vsem skupaj na sijajnem uspehu!...«;;
Slovenki Ivanki, s katero sta se svojčas rada videla pa je ona odšla na
Dunaj, razglednico pred 15. julijem 1906 in pismo pred 2. septembrom 1906;
pred 25. decembrom 1908 že omenjenemu dr. I. Mcrharju v Trst verjetno kar
dve pismi: najprej neke pogoje in nato poizvedbo; arhitektu Jožetu Plečniku
pred 3. junijem 1905, ko mu oni potrjuje prejem: Amaliji Plut v Karlovac
pred 4. avgustom 1905 karto in pozneje mogoče še katero; Josipu Regaliju
je poslal po 29. januarju 1908 avtobiografijo. po 19. septembru 1905 pa je
na njegovo sporočilo pisal cesarskemu svetniku Ivanu Murniku v zvezi s portretiranjem;
slikarju Ottonu Rudolfu kar tri pisma: pred decembrom 1900,
pred 7. januarjem 1908 in ped 12. majem 1909, kakor je razvidno^ iz njegovih
tako datiranih odgovorov; 1. 1906 profesorju Ivanu Šubicu v zvezi s portretiranjem
predsednika Slovenske matice Frančiška Lcvca; Slovenskemu umetniškemu
društvu ob znani aferi pred 21. februarjem 1903; pred 15. marcem
1907 bolgarskemu slikarju Jaroslavu Vešinu, kako je s plačilom na sofijski
razstavi prodanih slik, zaradi česar se mu oni navedenega dne oprašča; in
150
Bogumilu Vošnjaku po 21. marcu 1906, ki ga je tega dne prosil, naj niii sporoči,
kdaj bi mogel priti v Gorico, koliko bi znašal honorar za portret in
kako dolgo ga izdeluje.
Obsežnejša od ohranjenih pisem je Groharjeva korespondenca, ki obsega
S5 pisem 49 dopisnikov iz let 1898 do 1910 in 15 razglednic, vsako podpisano
od več znanih in neznanih dopisnikov, iz istega časa. Po korespondenci
moremo slediti krogu Groharjevih znancev in odnosom med njimi in umetnikom
ter zasledovati njegovo življenje in delo. Nekaj pisem je skoraj brezpomembnih,
nekaj samo ilustrativnih, nekatera pa odkrivajo tudi važue
drobtine iz njegovega življenja. Tako nam osvetlujejo Groharjevo razmerje
do domačih in do intimnih znancev, njegovo zvezo z organizacijo slovenskih
umetnikov in položaj med njimi, njegovo umetniško udejstvovanje in borbo
za zaslužek in še kaj.
Med manj pomembni del korespondence sodi vrsta dopisov raznih dopisnikov,
ki so se s pozdravi javljali Groharju iz najrazličnejših krajev. Slikar
Gvidon Birolla mu je 6. marca 1907 pisal iz Benetk, 10. sept. 1908 (?) pa skupaj
z medicincem Paolom Calearijem iz Cherza; Rudolf Gašperin se je
4. sept. 1908 oglasil iz Devina; medicinec Tone Jamar trikrat z Dunaja,
ll.okt. 1905, 12. dec. 1907 in 23.dec. 1910; kontrolor državnih železnic Franjo
Lampreht svoje novoletne čestitke ni datiral; beograjska znanka Marica (?)
Lazarovič se mu 5. novembra 1905 zahvaljuje za gostoljubje; Jakob Stanko
Marin ga 16. avgusta 1908 pozdravlja iz Litije in 28. decembra 1910 iz Barkovelj
pri Trstu, Amalija in Milan Plut 4. avgusta 1905 iz Karlovca, V. Me-
(lenghelo-Dinčič 17. novembra 1909 iz Ferrovie. Janko Pianeckv 16. okt. 1908
iz Prage in 22. avgusta 1910 iz Miinchena, Marijanka Porenta 1. oktobra 1906
iz Ljubljane, profesor dr. Ivan Regen napoveduje neznanega dne svoj obisk,
profesor Albert Sič ga pozdravlja 3. septembra 1905 iz Velenja, škofjeloška
ndadina ga 21. avgusta 1902 vabi k veselici v prid Kettejevega spomenika,
akademski slikar Alojz Šiibic pa neznanega dne na kozarec h »Kroui«;
24. marca 1907 ga pozdravlja komandant policijske žaudarmerije, srbski
pešadijski podpolkovnik Janko Vukasovič: akademski kipar Ivan Zajec pa
mu 30. maja 1901 poklanja neke verze o ljubezni. Publicist Ante Beg je pisal
Grobarju dve pesmi: prvo je oddal na pošto v Ljubljani 11. avgusta 1907,
a se je ohranila samo kuverta, v drugem dne 18. januarja 1909 pa mu iz
Ljubljane sporoča naslov tvrdkc J.Lovvv na Dunaju. Ante Gaber, takrat
osmošolec tia Sušaku, ga je 14. septembra 1902 prosil, naj pošlje vodstvu
šole vabilo k obisku 2. slovenske umetniške razstave v Ljubljani. Dunajski
akademski slikar Carl Freiherr von Gall mu v pismu 21. junija 1910 kot
zastopnik priporoča barve fabrikanta in akademskega slikarja Fritza Stehrendta.
Od zveze z domačini iz Sorice je ohranjeno pismo sestre Frančiške
Grohar, ki 28. marca 1909 govori o različnih nalogah in skrbeh, intimni in
nerodni hkrati pa so trije dopisi že omenjene prijateljice Ivanke (15. jul.
in 2. sept. 1906 in iz 1.1907) z Dunaja.
Bolj pomembna je skupina pisem, ki osvetluje Groharjevo razmerje do
družbe ostalih slovenskih umetnikov in do njihove organizacije. Prva takšna
vez je vabilo predsednika pripravljalnega odbora Ludovika Grilca na ustanovni
občni zbor Društva slovenskih umetnikov, datirano v Ljubljani dne
7. marca 1899. Zadnja Groharjeva zveza z istim društvom pa je prav gotovo
151
Ivan Grchar: Krompir
pismo tedanjega
predsednika Ivana <
Franketa in blagajnika
L. Pahorja, ki
je bilo napisano!
šest dni potem, ko
je bil Grohar izpuščen
iz zapora, kjer i
je sedel na drvištveno
:?posredovanje«..
Pismo se glasi:
»Gospodu Ivanu
Groharju, slikarju
v Ljubljani. Zaradi
vašega po g. Jakopiču
stavljenega
vprašanja do »slov.
umet. društva« se
Vam daje naslednje
pojasnilo: Vsa Vaša
imovina je bila
sprva, ker v prostoru
oddajalca stanovanja,
(gospodinje), v zastavni oblasti gospodinje. Če bi ista stanarine
ne bila mogla drugače dobiti, imela bi bila pravico, da Vam vse Vaše
stvari proda ter od izkupila obdrži znesek, ki odgovarja zaostali stanarini.
Zaradi tega je bilo stanovanje sodnijskim potom zapečateno. Umetniško
društvo je pa plačalo Vašo zaostalo stanarino proti temu, da je gospodinja
sodnijsko prepustila (cedirala) društvu svojo zastavno pravicO' do Dse/i Vaših
v stanovanju se nahaja jočih predmetov. Vašega pisma, v ko jem pripovedujete,
ktere predmete da prepuščate društvu v pokritje dolga, kterih
pa ne, društvo ni nikdar akceptiralo, marveč se je na izvanrednem občnem
zboru sklenilo, da se Vam ugodi glede »izvzetih« predmetov le v toliko,
v kolikor ne bo potreba tudi po njih seči. Ce pa bo vsled slabe prodaje
slik to potreba, tedaj se bode tudi po sobni opravi seglo. Gospod Jakopič,
ki je bil pri občnem zboru kot društveni tajnik in zapisnikar navzoč, bi
Vas bil o tem prav lahko obvestil, mogoče tudi. da Vas je. Na vsaki način
pa o<\ društva tiiste nikdar na Vaše pismo dobili proiiizjave, da se društvo
zadovoljuje s pogoji, katere ste mu izljubili stavljati. Ker se vsled nezaniraanja
občinstva za Vaše umotvore ni moglo skoro prav nič prodati in se
torej ni mogel pokriti kolikor toliko znaten del Vašega dolga do društva,
društvo samo pa ima še dovolj lastnih neplačanih računov, bilo je pač primorano,
da je seglo po onih predmetih, ki se dado vedno prodati, namreč
po hišni opravi. Na vsaki način ste pa na ta način stavljeni še vedno dosti
boljše, nego če bi bila Vaše stvari prodajala gospodinja, ktera bi Vam prav
zagotovo ne bila dala nazaj poleg slikarskega orodja tudi gitaro, citre, vso
obleko, jedno sliko in še nekatere manjše stvari, kakor je to storilo društvo
iz občečloveških ozirov, čeprav še danes ne ve, kako bo pokrilo dolg, kojega
ste mu zapustili in ki znaša — brez menice per 400 K in plačane stanarine
per 75 K — še vedno skoro 500 kron. V Ljnbljani, dne 21. febr. 1903.«
152
Ce je v zapuščini ohranjeno gradivo o odnosih med Groharjem in društvom
bolj skromno in se konča s temnim disakordom, je pa številneje in
v svetlejši luči razvidno njegovo razmerje do nekaterih stanovskih tovarišev.
Vsebinsko najlx)lj obsežna je korespondenca s slikarjem Ottonom Rudolfom,
s katerim se je Grohar seznanil že na graški akademiji vsaj 1.1895. Ohranjenih
je 9 Rudolfovih dopisov iz let 1900-1909. vendar nam silno malo
povedo o Groharjevem delu in življenju. Prvo iz decembra 1900 pripoveduje
o Rudolfovem obisku Pariza. 7. julija 1905 mu pošilja pozdrave iz Innsbrucka,
14. julija 1905, 5. februarja in 3. oktobra 1906. ?. januarja in 4. decembra 1908
ter 2. marca 1909 poroča o svojem življenju in delovanju na Dunaju, v zadnjem
12. maja 1909 pa poleg istih vesti govori tudi o usodi Groharjevih slik,
ki jih je bil pred tem poslal dunajski Secesiji: ». . . Deine Bilder sind in der
Sezession nicht angenoinraen vvorden, weil die Mitglieder zuerst die ihrigen
ausstellen. Es wurden tausende von Bildern im Kiinstlerhaus zuriickgewiesen.
Man hat eben so viele...« Tako izvemo, da je propadel Groharjev poskus,
ponovno razstaviti na Dunaju, kjer je 1. 1904 v salonu Miethke in leto dni
pozneje v isti Secesiji v družbi slovenskih kolegov dosegel lep ttspeh. Z razstavo
vred pa je padla v vodo tudi možnost zaslužka s prodajo slik.
Prav tako ena najobsežnejših, a vsebinsko ne dosti bolj zanimiva, je
pisemska zveza s svetovnim potnikom in pisateljem Vatroslavom Holzem.
V pismih mu poleg različnih kratkih novic v glavnem pošilja pozdrave
z raznih postaj svojih popotovanj: 26. aprila 1902 iz Maribora, 28. aprila 1902
iz Pragerskega, 12. marca 1904 iz Zagreba, 22. marca 1904 iz Škocjana pri
Divači, 31. marca 1904 iz Innsbrucka, 14. maja 1904 iz Zagreba in 8. okt- 1905
iz Benetk. Ob uspehu Slovencev na razstavi na Dunaju se radosti v dopisih
21. marca 1904 in 1. aprila 1904, 18. novembra 1907 pa sporoča o delu na
razstavi v Trstu in obljidjlja neko »obravnavanje« z Vošnjaki, mogoče v
zvezi z Groharjevim portretiranjem spomladi 1908.
V zvezi z udeležbo Groharja na obeh dunajskih razstavah 1.1904 in 1905
so štiri pisma arhitekta Jožeta Plečnika. Dne 4. avgusta 1904 sporoča Plečnik
Groharju, da mu je odposlal z Dunaja zaboj s slikami, verjetno z onimi,
ki jih je Grohar razstavljal spomladi 1904 v salontt Miethke. Naslednji dopisi
pa obravnavajo razstavo v Secesiji spomladi 1905. V pismu dne 3. febr. 1905
piše med drugim: »...Secesiji bilo je vposlanih — mogoče nepričakovano
— mnogo del. Jury — v kateri jaz nikdar in tudi sedaj nisem bil — vzprejcla
je eno Vaših slik (:ono — katera je bila pri meni:) ini pa eno Jakopičevo.
Sodbe drugih doscdaj o teh nisem slišal — meni pa ne gre sodba.. .«
Cez deset dni pa je mogel 13. febrimi-ja 1905 poročati tudi o vtisih, ki so
ga vzbudile slike pri strokovnjakih: » . . . V hitrici in popolno osebno povem
Vam da se gospodje zelo vesele na Vaša dela. Pošljite takoj dobro dobro
dobro! Zagotovljeni bodite, da bo oblika razstave priprosta vendar skerbno
izbrana in lepa če Bog d a . . . « Vzpodbujen od uspeha, ki ga je dosegel, je
Grohar razmišljal o samostojni razstavi v dunajski Secesiji. To svojo misel
je zaupal v neznanem pismti Plečniku, ki mu je 3. junija 1905 poleg drugega
takole odgovoril: »Lieber Herr Grohar! Mit Interesse habe ich Ihr 1. Schreiben
gelesen und freut mich sehr Eure Absicht... Es ist moglich. dass eine
Collectio Austellung bevvillkommt wiTd. Sie wissen solches hangt von vielem
ab, insbesondere von der Menge + QiialHat des Materiales welches einlaufen
153
soli. Die nottigen Informationen kan Ihnen aber daiiiber nur das — wenn
nicht all-vvissendc — so das vielwisscnde Secretariat ertheilen. Wollen Sie
sich das solche zukominen lasscn. daiuit Sie alles rationell disponiren koncn.
Ich kenne mich in diesen Sachen ^^•i^klich nicht aus, nur konnte im
besten Falle nur Verwirriing; stiften. Persbnlich begriisse ich auf herzlichste
Eure Absicht in der Secesion auszustellen. An Euren Erfolgen. an \velche
ich mit Sicfierheit rechne, wird sich niemand aufrichtiger freuen als ich .. .<
Kakor je znano, Grohar v dunajski Secesiji ni nikoli samostojno razstavljal.
Iz že citiranega dopisa Ottona Rudolfa iz 1.1909 pa vemo, da takrat v Secesiji
niso sprejeli Groharjevih slik.
Manj obsežna, toda med vsemi najlrolj pomembna je korespondenčna
zveza Ivana Groharja s slikarjem Rihardom Jakopičem, ki je kot najboljši
tovariš zvesto spremljal Groharja in njegovo delo od 1.1898, ko sta se seznanila,
preko njegovega groba. Ohranjeni so trije Jakopičevi dopisi. Dva
sta iz časa I. jugc^slovanske razstave v Beogradu; s prvim dopisom 14. septembra
1904 pošilja Jakopič Groharju razglednico s poslopjem, v katerem
so pripravljali razstavo, z drugim pa mu 25. oktobra 1904 sporoča svoj
povratek v Ljubljano. Tretji in hkrati zadnji ohranjeni dopis datira med
priprave za 2. umetniško razstavo v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, ki
se je Grohar prvotno ni nameraval udeležiti. O pripravah na to razslavo
in o prodaji slik, ki so bile razstavljene na 1. razstavi v Jakopičevem paviljonu
poleti 1909, piše Jakopič 21.novend3ra 1909 takole: »Dragi! Nimaš
prav če se nečeš vdeležifi prihodnje razstave. Ja^ ti svetujem, da pošlješ.
Razstave so za nas edini način pokazati javnosti kaj delamo in toraj, tudi
edino sredstvo s katerem primoramo javne oblasti da nas upoštevajo
in nam dajo kaj denarja. Ali so razstave občinstvu všeč ali ne — to je prav
vse eno; glavna stvar je, da vedo oblasti za našo eksistenco. Ce bi ne priredili
lanske razstave bi ministerstvo gotovo nič ne kupilo; deželni zbor'
bi ne dovolil nič denarja za um. nakupe in obč. svet bi ne povišal letni
proračun od 2000 K na 4000 K. Zakaj, ko smo enkrat začeli vendar ne bomo
kar brez vsakega vzroka kapitulirali. Pa še nekaj je kar Ti moram povedati:
V petek sta bila dr. Lampe in dr. Mantuani v paviljonu in sta nakupila
za prbl. 2.500 K . . . Pri tej priliki sem vprašal dr. Lampcta kaj je z nakuj)
om Tvojega »Sejalca«? pa mi ui druzega povedal, kakor, da se mu zde
sejalec nekoliko zarisan; rekel ni da ga dež. odbor kupi in tudi ne da ga ne
kupi — ampak imel sem čuden utis. Dr. Mantimni je molčal. Naposled se je
dr. Lampe še izrazil da morebiti moreš Ti to napako še popraviti in pristavil:
Sicer bo pa vendar še kaj ra^zstavil... Torej zdaj vidiš kako stvar
stoji in zato pošlji; če morebiti ne kupijo »Sejalca« vsaj morajo kaj drugega
od Tebe kupiti. Tvoje slike jutri zapokam in Ti jih takoj pošljem.
Potem inmš zaboje in morda tudi okvirje lahko zamenjaš. Slike pošlji na
moje stroške. Razstava bo nekoliko mešana. Nadeža je poslala pribl. 40 slik
in K. Mysz iz Bleda 8 slik in risb. Ostali so Slovenci: Jama, Žmitek, H. Šantel,
S. Santel, Zajec, Vavpotič in jaz. Največ stvari ima Žmitek (pa boljše
kakor na 1. razstavi.) potem jaz, Jama (10.) drugi menj. Prosim, piši mi takoj.
Prisrčen pozdrav! R. Jakopič.« Iz j^isma odseva skrb vodilnega organizatorja
med slovenskimi umetniki, posrednika in preudarnega svetovalca.
Grohar pa se je razstave udeležil in ponovno uspel.
154
Skupino zase tvorijo trije dopisi, ki vsi obravnavajo isto temo. namreč
plačilo odkupa na razstavi v Sofiji 1. 1906 bolgarskemu ministrstvu za narodni
muzej prodanih slik. Bolgarski slikar Jaroslav Vešin, eden izmed
organizatorjev razstave, odgovarja 15. marca 1907 na nepoznano Groharjevo
pismo, se opravičuje, ker plačilo še ni bilo izvršeno, in razlaga politične
m gospodarske težave, ki so vzrok tej nerednosti. Toda izgleda, da stvar
tudi čez dva meseca ni bila urejena. Tako je vsaj razvidno iz dopisa profesorja
Antona Bezenška z dne 8. maja 190?, ki ga je Grohar prosil za posredovanje.
Z istim izplačilom v zvezi je gotovo tudi prošnja kiparja Franca
Bernekerja z dne 2. septembra 1907, naj Grohar podreza Anteja Gabra, ki
je kot slovenski zastopnik sodeloval pri ureditvi razstave v Sofiji, da bi
poslal Bernekerju nekaj denarja.
A es preostali del Groharjeve korespondence pa prispeva z drobnimi podatki
k lx)ljšemu pregledu njegovega umetniškega dela in k jasnejši sliki
njegove, včasih brezupne, borbe za zaslužek. Med najbolj zgodnje prejete
dopise spada dopisnica podobarja iz Selc Jožeta Grošlja, ki 8. februarja 1898
sporoča, da je pozlatil neki okvir in da ga bo s prvim voznikom poslal v
Loko. Iz časa 1. slovenske umetniške razstave na Dunaju spomladi 1904 je
razglednica Ade in Etbina Kristana, ki izražata veselje ob prodaji slike
Rafolško polje avstrijskemu ministrstvu. Dne 19. sept. 1905 sporoča Groharju
Josip Regali, naj po naročilu Slovenskega trgovskega društva >Merkur
« takoj prične s portretiranjem cesarskega svetnika Ivana Miirnika,
29. januarja 1908 pa ga prosi, naj mu pošlje nekaj avtobiografskih podatkov,
ki jih potrebuje za članek o slovenskih umetnikih za neki poljski leposlovni
list ob razstavi v Varšavi. Profesor Ivan Šubic vprašuje v nedatiranem
dopisu, domnevno 1.1906, če bi naslikal za Slovensko matico portret njenega
predsednika Frančiška Levca, ki ga je Grohar nato še isto leto dokončal.
Iz 1.1907 so že citirani dopisi Josipa Pukla in župnika Jurija Bezenška
v zvezi s poslikanjem cerkve v Cadrainu. Ob tržaški razstavi 1. 1907 je
Jadranska banka v Trstu verjetno odkupila kako Groharjevo sliko, za kar
mu Hugo V. Gerbič v imenu odbora 5. decendjra 1907 pošilja 350 K. Bogumil
Vošnjak vabi Groharja 21. marca 1908 na slikanje v Gorico in vprašuje
po ceni izdelave portreta, Mihael Vošnjak pa mu 6. junija 1908 pošilja
denar za dva okvirja in poroča o izdelanih slikah. Medtem je Društvo slovenskih
književnikov in časnikarjev v Ljubljani 9. aprila 1908 prosilo, če
sme reproducirati njegovega Trubarja, Kranjski odbor za dunajski cesarski
slavnostni sprevod pa je 29. maja 1908 zahteval obračun o stroških, ki jih
je Grohar imel ob zbiranju gradiva za sprevod. Dopis je napisan v hladnem
uradnem tonu, iz zahteve po obračunu pa skoraj veje duh nezaupanja.
Grohar je poziv verjetno tudi tako občutil, ko si je na hrbtni strani dopisa
konceptiral naslednji nataJični odgovor in obračun:
Slavni odbor!
Udgoi>aria.je na cenjeni dopis sporočam sledeče:
Za 11. dni katere sem izključno samo za pripraioe rabil, deloma po
deželi se vozil deloma nadzoroval razne priprave, računam za svoje
stroške, in zamudo časa na dan 30. Kr., skupaj 330 Kr [Prejel sem od
g. Jakopiča = prečrtano] odštevši od g. Jakopiča prejeto sooto 250 Kr
[ostane = prečrtano] dolguje meni še 80 Kr slavni odbor.
• 155
Račune za pogačo, šopke in venec poda ga. Marija JelozKan v Stari
Loki.
[Saslooe = prečrtanof Dva voza sem. naročil pri g. Fr. Demšarju
dež. pod. na Češnfici. Dalje 2. voza in 2. konjski opravi pri g. iup. Pibru
o Boh. Bistrici. Doe skrinji pri g. pl. Strahlu in aklednik z posodo eno
skrinjo pri Kernooki v Škof ji Loki.
Verjetneje kot plačilo neke u.sluge ali .slike in ne kot pcsojilo je .smatrati
nakazilo 100 K, ki jih je po sklepn ravnateljstva z dne 1. julija 1908 naslednji
dan poslala Groharju Mestna hranilnica Ijnbljanska. Kot 1. 1906 za razstavo
v Londonu Postojnsko jamo, Ljubljano in Triglav, je tudi čez dve
leti Grohar slikal po naročilu deželne zveze za pospeševanje turizma na
Kranjskem, kar dokazuje pismo odbornika zveze, pravnika in organizatorja
tujskega prometa Valentina Krisperja z dne 18. julija 1908. Prav to leto je
Grohar po vrnitvi s Poljskega, kjer je razstavljal v \'aršavi in Krakovu. na
vabila rodoljubov pričel iskati stalno službo v Trstu, o čemer govorita že
citirani pismi dr. Ivana Mcrharja z dne 25. decembra 1908 in Groharjev dopis
neznancu iz druge polovice decembra 1910. Verjetno iz istega leta je še nedatirano
pismo Frana Kobala, ki ga prosi, naj se pozanima pri Anteju
Gabru, »kako daleč so stvari zaradi Majdičevega spomenika v Kranju že
dozorele«. V naslednje leto datirata dopis Tončke Arko iz Dobrepolja 20. oktobra
1909, v katerem se zahvaljuje za neko sliko in vprašuje, če ji bo vrnil
bratovo fotografijo, obvestilo Mestnega magistrata ljubljanskega z dne 20. novembra
1909 in i.stočasni dopis magi,stratnega tajn/ika Janka Bleiweisa-
Trsteniškega, da bo po nalogu ministrstva za kulturo in pouk izvršeno
plačilo za državniške svrhe nakupljenih umetniških slik slovenskih slikarjev.
Nedatirano je pismo L Petkovška s podatki za izdelavo portreta glasbenika
Antona Nedveda, medtem ko nam je vsebina dopisa berlinske družbe za
razširjanje klasične umetnosti z dne 2. marca 1906. od katerega se je ohranila
samo kuverta, ostala za vselej nepoznana. Korespondenco zaključuje cela
vrsta vizitk, ki dopolnjujejo krog Groharjevih zvez z domačimi in tujimi
častilci njegove umetnosti in s sopotniki njegovega življenja.
Za ocenjevanje umetnikovega dela so predvsem važne njegove likovne
stvaritve. Če pa je njegov boj za svojo umetniško podobo tako tesno združen
z nepretrganim bojem za življenjski obstoj kot pri Ivanu Groharju, je za
proučevanje njegovega življenja in dela enake važnosti tudi neumetniški del
umetnikove zapuščine. In po Groharjevih osebnih dokumentih bo moral seči
vsakdo, kdor bo hotel dopolniti sliko in dokončno obdelati tragedijo slovenskega
umetnika kot jo poznamo doslej. Hvaležnosti in spoštovanju do Groharjevega
genija smo to vsekakor dolžni storiti.
V i r i in l i t e r a t u ra
Groharjeva zaipuščina s signatiiro Ms 1078 in Groharjeva niapa v zapuiščini
f r a na Vesela v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljiihljani.
Aniton Podbevšt^k, Ivan Groltar. V Lj-ulbljami 1937.
Slovenski biografski leflcsakon T, str. 262—265, Grohar Ivam.
156