Za poduk in kratek čas. lzlet na Kranjsko o binkoštih. Potopisna črtica; jnše T. M. Savinjski. Kranjska dežela. Najlepša deželai Majbna je, vendar Pa čuda tri krije. S posebno navdušenim srcem pel sem to jpesem Se le pred nekoliko tedni. Zakaj neki? Videl sem tebe, prelepa Kranjska dežela, zamaknjen zrl mogočne tvoje snežnike ter občudoval preljubeznive kraje z mnogimi cerkvicami. A to imajo tudi druge dežele. Ti pa iinaš še vee! Gledal sem zaklad tvoj, ki ga skopo zakrivaš s skalnatim plaščem, biser tvoj, s kojim te je Stvvarnik odlikoval pred vsemi dnigimi deželami: svetovno znano Postojnsko jamo. Že kot otrok sem slišal v šoli o tej čudoviti jami, ter poslušal vedno z največjim zanimanjem, če je kdo pripovedoval o božjih čudežih, v njej nakopičenih. Gital sem pozneje tudi večje in natančnejše opise, in od dne do dne rastlo je hrepenenje, videti to, kar občuduje ves svet. Letošnji binkoštni ponedeljek spolnila se mi je iskrena moja želja. Da se lahko raduješ z mano, dragi bralec, hočem ti podati majhno črtico tega svojega potovanja. Ze v nedeljo večer peljal sem se v belo Ljubljano, da sem v ponedeljek pred odhodom v Postojno lahko opravil svoje krščanske dolžnosli. V ponedeljek ob 1. uri popoldne bil sem že na živahnem kolodvoru, kjer se človek prevelike gneče niti izogibati ni mogel. Vsak izmed teh hoče v »Jamo«. Morali so podaljševati in podaljšati vlak, da smo našli vsi potovalci prostora. Dobra sreča nanese, da sem prišel s svojimi tovariši vred v voz I. razreda, kar se mi je prav veselo zdelo, ker sicer ni moja navada, voziti se v I. razredu. Težko je zasopel železni konj, ko je prvič potegnil dolgo črno kačo za seboj. Pa pogumno potegne še k drugemu in že drdramo mimo »Tivol«, ljubljanskega šetališča. Z Bogom bela Ljubljana! Ko te zopet vidimo, prinesemo ti pozdrave od tvoje najimenitnejše hčerke, Postojne! Cela vožnja do Postojne traja dve uri ter je povsem zanimiva. Že črez kratek čas zvija se železnica ob skalnatem bregu več ali manj navkreber in zopet dol, da me je dostikrat spreletaval strah. Proti severozahodu videl sem v daljavi sivoglave gorenjske snežnike, proti jugu in jugozapadu pa pot, po kateri nas bode peljal v nekih trenotkih vlak. Čudil sem se velikanskim, iz kamna zidanim mostom, takozvanim cestovodom ali viaduktom, kateri vodijo črez prepade in močvirja. Doli v dolini videl sem širno polje ter ga primerjal našerau štajarskemu. 0 ljubi moj štajarski kmetovalec, ti bi za noben denar ne dal svojega rodovitnega polja za tisto slabo, deloma močvirnato zemljišče! Kraalu se vozimo med golimi pečinami, katere se na desni in levi vspenjajo proti nebu. Silno težavno delo je bilo, ko so bili morali kopati in sekati v teh trdih skalah cesto za železnico. Tukaj še vidiš mogočne zelene gozde, ki se pa že v kratkem umaknejo golemu pečevju. To je pač žalosten kraj, kjer pokriva sam kamen tla. Nikjer ni valovja bogatega žitnega polja, nikjer sočnatega travnika ali prijazne gorice; niti teman gozd ti ne razveseli očesa. Ali je ljubi Bog celo pozabil ta kraj ter mu niti najmanjše krasote ni podaril, vprašaš se nehote, ko gledaš kamen in kamen in vedno le kamen, med katerim se le borno skriva travica in žalostno samotarijo grmiči? — Ne, dragi moj! Ce pogledaš na desni strani, skozi okno, vzbuja tvojo pozornost visok, špičast hrib, vrh katerega vihra med skalovjem velikanska cesarska, nekaj nižje ob pobočju pa slovenska zastava. Obe ti pravita na glas: »Tu noter v to goro poglej, potem bodeš videl, je-li nas ljubi Bog pozabil ali ne!« Od gore naprej proti jugu razprostira se dolg, prijazen trg Postojna, v kojega sredini se dvigujeta zvonika župnijske cerkve. Vlak že stoji. Hajdimo dol k jami! >Do tje imamo četrt urice», slišim govoriti sopotovalce. Podam se koj ž njimi in za njimi skoz senčnati drevored navzdol v trg, od tod pa kar naravnost po dobrodejni senei še nižje k jami. Kupimo si vstopnice in zdaj smo pri vhodu. Blizu 19 m pod nami na levi zgine v breg reka Pivka v črno votlino. Oddamo svoje vstopnice in za nekaj trenotkov ne vidimo več solnčnega svita; pač pa je na desni in levi pred in za naini vse polno gorečih svečic, ki nam razsvetljujejo pot v začarani podzemeljski grad. Hladen, vlažen zrak nas nekako čudno objema, pot je mokroten in raz strop padajo tu in tam vodene kapljice na nas. Že ozki hodnik razkazuje po stenah in po vsem oboku toliko imenovane kapnike. V nekih minotah bije nam prečudno šumenje na uho. Vedno bolj divje se sliši bobnenje, še jeden korak — in mahoma odpre se našim očem »velika dvorana«. Kakor okamenel obstojim na tako zvanem »balkonu«, ter strmim črez zagrajo navzdol tako globoko, kakor bi doma gledal s cerkvenega stolpa na tla. Tam se peni in zvija v podobi črke S široka, temnozelena Pivka ter bobni toli mogočno, da se jedva moreš pogovarjati s tovarišem. Most, do katerega vodijo stopnice, pelje v globini črez reko. Toda tja ne grem zdaj, temveč pozneje, ko se vrnem iz jame. Zdajci pogledam še kvišku. V mogočnem oboku spenja se strop visoko, visoko nad nami, in sredi njega razsvetljuje električna svetilka, kakor polna luna ves široki prostor. Od stropa visi neštevilno večjih in manjših kapnikov, belih, sivih in rdečkastih, kakor vidiš po zimi viseti od slamnatih streh ledene sveče. Težko se ločim od te krasote, a hiteti moram naprej. Pri izhodu dvorane je spomenik, črna. mramorna plošča, kjer je naznanjeno, da je leta 1816 svetli avstrijski cesar Franc I. ogledal to jamo. Še več spomenikov nam v Postojnski jami priča o imenitnih gostih, ki so jo počastili v teku let. Od prvega spomenika vodi pot po ozkih hodnikih, kateri se zdaj bolj, zdaj manj razširjajo. Te razširjene prostore z dotičnimi hodniki zovejo jame. Najznamenitejše imajo vsaka svoje ime. Take so n. pr. Ferdinandova, Fran Josipova in Elizabetina jama, nadalje jama cesarice Marije Ane in druge. Največji prostor Ferdinandove jame je »plesišče«. Vojaška godba je svirala tam, in velika množica veselih Ijudij se je sukala po prostoru, kateri je 28»» širok, 48 m dolg in tako visok kakor cerkev. Natančneje si tega kraja nisem mogel ogledati, ker je bilo preveč plesalcev. Sicer se sam rad včasih v pošteni družbi veselo zasučem, pa ples po tej podzemeljski dvorani, na mokrotnih tleh mi pa, odkritnosrčno rečeno, nikakor ni ugajal. Nekako zamolklo donela je godba, in zdelo se mi je, kakor bi se skrunil s tem razveseljevanjem prelepi čudež božje roke. (Dalje prih.) Sraešnica. V nekem trgu, kjer so posebno ^kunštni« ljudje, vprašal je tujee tržana, čemu da ura na zvoniku na vseh štirih krajih kaže? Tržan odgovori: »Veste, za to, da lahko trije na enkrat pogledajo na uro«.