------    407   ------
Ozir po svetu.
Papeštvo. *)
Najimenitniši dogodek sedanjega važnega časa se v tem hipu v Rimu pripravlja. Komur so znane on-dašnje okoliščine, temu se skoro gotovo zdi, da se popolnoma razruši papeževa svetna oblast, ko iz Rima odrinejo francozki vojaki. Antibsko krdelo ne bode imelo moči, in, kakor se kaže, tudi volje ne, ustaviti se punta rimskega prebivalstva, in tako jo bodo vojaki Viktor Emanvelovi brž ko ne udrli v Rim, češ, da ohranijo, mir in red in da varujejo papeža, ako ne pobegne iz mesta.
Toda preteklo bode še nekaj dni, predno Francozi popolnoma odrinejo iz Rima, in v tem času se utegne še marsikaj zgoditi.    Da  bi se  papež spravil z laškim
*) Mi priobčujemo ta sestavek, če se tudi v vsem ne vlagamo z „Reformo." Da duhovna papeževa oblast ostane ista, če papež ima ali nima svetnega posestva, to je gotovo; toda prav tako je gotovo, da je njegovo delovanje jako ovirano, ako je odvisen od ktere svetne vlade. In ta odvisnost gotovo ni katoli-čanstvu na korist, kakor tudi Avignon ni bil.               Vred.
kraljestvom, tega po zadnjem njegovem nagovoru skoro ni pričakovati, vendar pa tudi ni celo nemogoče. Znano je, da ima narodna misel svoje prijatelje tudi med osebami, ki imajo veliko vpljiva do papeža; tudi smemo misliti, da Pii IX. ni neobčutljiv za slavo, ki jo Italija obhaja o svojem zedinjenji. Sv. Očeta gotovo obhajajo navskrižna čutila, kajti Lah so po rodu, pa so si tudi kot naslednik sv. Petra vsvesti svojih pravic in dolžnosti. Gotovo je, da Lahi jako nepolitično ravnajo, ako papeža prisilijo, da zapusti Rim, kajti s tem svoji deželi vzamejo važno zgodovinsko slavo in vpljiv, ki ni predrag, ako bi za-nj tudi mnogo žrtovali.
Tudi Napoleon še ni spregovoril zadnje besede. Dogovor 1864. 1. ga veže, da se to leto armada njegova zapusti Rim; al ista pogodba tudi laški vladi naklada dolžnost, da se ne dotakne niti svetne papeževe oblasti niti njegovega sedanjega posestva, toraj da se odpove želji po Rimu kot glavnem mestu laškega kraljestva. Ce je Napoleon prepričan , da laška vlada potem, ko on svoje vojake pokliče iz Rima, ne bode spolnovala svoje dolžnosti, gotovo se tudi on lahko odveze svoje dolžnosti, in ne bode zapustil Rima, ampak še dalje bode varoval, papeža. Da imenitne osebe na to delajo pri Napoleonu to je dosti znano, toraj nikakor ni nemogoče, da se sedanji stan v Rimu podaljša; kajti če tudi Pii IX. ni pripoznal septemberskega dogovora, vendar ni dvombe, da ostane v Rimu, ako Francozi še ostanejo.
Pri vsem tem je jako zanimovo to, da se od raznih strani papežu ponuja varno pribežališče. Najbolj čudno je angličansko obnašanje. Na Angležkem, kjer je sovraštvo do papeštva tako vkorenjineno, da je ono skoro prirojena lastnost narodna, razodeva se zdaj naj-živejše sočutje do nadlegovanega papeža. Bogati Angli-Čani sv. Očetu pošiljajo denarno pomoč, imenitni an-gležki državnik (Grladstone) in Pii IX. si odkritosrčno dopisujeta, in angležka kraljica, glavarica angležke cerkve, glavarju katoliške cerkve očitno ponuja pribežališče na otoku Malti, kjer naj bi papež bil popolnoma samooblasten. Krivoverski Angličani s tem sramote mnogo katoličanov, ki se sicer z nekakim ponosom imenujejo katoličane, vendar se pa v svojem liberalizmu glasno veseli, da je papež v stiski in komaj čakajo, da bi skoro bilo konec njegove svetne oblasti. Od Angličanov naj bi se učili tudi tisti judovski časnikarji , ki zvonec nosijo v veselem kriku o razrušenji papeževe oblasti.
Posebno goreče si tudi Španija prizadeva, da bi papeža dobila v svojo deželo, in kdor inostransko premišlja primere, kakoršne so v resnici, to bode pritrdil, da ima kraljica Izabela v tem obziru na svoji strani veliko večino svojega ljudstva. Če je na Spanjskem tudi zatrtih veliko samostanov in v državno blagajnico ugrabljenega mnogo cerkvenega premoženja, vendar je Spanjcev velika večina še navdušeno katoliška, in štela bi si na veliko čast, ako bi papež prebival v njihovi deželi. Vendar pa Pii javalne sprejme španjsko vabilo. V katoliški Spanii se je zgodilo toliko stvari, ki so zoper katoliško cerkev, da se papež ne more podati v njihovo varstvo, predno se to ne poravnal Ako bi papež šel na Španjsko, lahko bi se zgodilo, da je prišel z dežja pod kap, in to zlasti zavolj tega, ker bi sedanja vlada papeža rada imela za pomočnika v tem, da bi nastopila rakovo pot.
Kdor to in marsikaj druzega globokejše premišlja, temu se bode silila misel, da sveti oče v določilnem trenutku ne bodo svobodno volili svojega prebivališča, utegne se zgoditi, da jih odpelje^ neka rahla in sladka sila. Gotovo zdi se nam to-le: Ce papež ne more več ostati v Rimu, javalne Francozi pripuste, da bi papež bival zunaj njihove dežele.
------   408    -----
Kamor koli se pa poda papež, povsod ga bodo verniki sprejeli z navdušenostjo, vsi drugi prebivalci pa z onim spoštovanjem, ktero poglavarju cerkve, po vsem svetu razširjene, skazujejo vsi omikani ljudje, in ktero Pii IX. v visoki stopnji vživa zarad svojih osebnih lastnosti. Prav takrat, ko bi papež moral iti v pro-gnanstvo, ovrže se domišljava onih, ki se nadjajo, žele? ali že prerokujejo, da s svetno oblastjo jenja tudi duhovna veljava papeževa. Zgodilo se bode marveč ravno nasproti; kajti očividno je, da papežem njihove* veljave ni dajala in branila mala moč cerkvene državice. Prav zarad te državice pa bili so papeži odvisni od velikih svetnih držav. Mogočnejši od najmogočnejših vladarjev bili so papeži le po svoji duhovni veljavi,, utrjeni v srcu vernega ljudstva, zato papež, naj prebiva kjer koli, ostane mogočen na svetu po misli, ktero zastopa, dokler je tej misli vdanih toliko milijonov ljudi.
Kar se zdaj pripravlja v Rimu,   to  ni nič novega* Mnogokrat so se bili Rimljani   že spuntali zoper svetna papeževo oblast;   marsikterega papeža so  bili  že   posilili ,   da  je   zbežal  iz Rima   in   za  nekoliko časa bivat; v drugem laškem mestu.    Toda papeštvo je ostalo mogočno,  moč njegova  je celo   še rastla.    Skoz   celih 70 let (od 1307. 1. do 1377. 1.) je  sedem papežev zapored stolovalo   v francozkem  mestu  Avignonu,   ki je   bil tedaj lastina papeževa; oni so pa bili ondi jako odvisni od francozkih kraljev, vendar so njihovo duhovno oblast čislali zahodnji kristjani.    Zlasti podučljiva pa je oscrda Rima in papeštva za francozke prekucije.   Ondi je bila cerkvena državica  vtelešena francozki samovladi (republiki) in papež Pii VI. je umrl v francozkem jetništvu, toda duhovna  njegova   moč  ni oslabela ,   to   se je očividno   pokazalo   pod  Pijem VIL    Tudi   njega je   sicer premagala svetna oblast, tudi on je bil odpeljan v fran-cozko jetništvo  in  njegova  država  zedinjena  s francoskim cesarstvom; toda Pii VIL, papež brez vse svetna oblasti in še celo oropan osebne svobode,   se je Napoleonu, kteremu so se uklanjaii največi mogočnaki, tako krepko uprl   in pri zvestih francozkih  škofih   in vernikih   našel toliko podslombo,   da  se je  Napoleon moral udati in pogodbo skleniti s papežem, ki ga je imel popolnoma v svoji oblasti.
Njem, ki nizko cenijo duhovno papeževo moč, najbolj Anglija oči odpira. Anglija ima svojo protestanško cerkev, ona ima zunaj Irskega le malo katoličanov, med angležkim in škotskim ljudstvom gori strastno sovraštvo zoper papeža. Misliti bi toraj bilo, da je Rim v Anglii brez vse moči in da angležka vlada celo nič ne mara, za papeža. Al temu ni tako. Mnogim sklepom državnega parlamenta vkljub je papež Anglijo razdelil nU več katoliških škofij, kterim je dal nadškofe in škofe; ti rimski prelati se poslužujejo svojih naslovov, da-si tudi jim ko angležkim državljanom to prepovedujejo deželne postave. In angležka vlada to dopušča. Komu ni znano vedenje kardinala Wisemana!
Naj se Pii IX. poda ali na Malto ali na Majorko, v Toledo ali v Madrid, naj ga morda spravijo na Fran-cozko, papeštvo zavoljo tega ne bode imelo manjšega duhovnega upljiva, ampak njegova moč bode še veča. To vedo še celo tisti, ki se ne prištevajo katoličanom^ da! ti to stvar še bolj spoznajo, kakor oni katoličan^ ki si katoličanstvo krojijo za svojo osebno rabo.