ILUSTRIRANI LETNA NAROČNINA ILUSTR. GLASNIKA KRON 8'-, ZA DIJAKE KRON 6-; POSAMEZNE ŠTEVILKE 20 VINARJEV :: LETNA NAROČNINA ZA NEMČIJO KRON 10-, ZA DRUGE DRŽAVE IN AMERIKO KRON 13- LETNIK 1. * 8. JULIJA 1915 LASNIK SLIKE IN DOPISI SE POŠILJAJO NA UREDNIŠTVO ILUSTRIRANEGA GLASNIKA, KATOLIŠKA TISKARNA. :::: NAROČNINA, REKLAMACIJE IN INSERATI NA UPRAVNIŠTVO LISTA, KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJANI IZHAJA VSAK ČETRTEK * ŠTEV. 45. pI J 4 J&v * J Iz bojev pri Plaveh. 9la Krnu. Gt (Razrušeni most. G> 2 (Rusko-Poljskega G* Nadvojvoda Gvgen. Gt £uigi Cadorna. Gt Vrujina laškega kralja. Gf Sola za invalide, gt Padli junaki. G* Pri obedu. & „golob". Q> Strojna puška proti aeroplanom. Gt Strelni jarek. Gt Via tivolskem. Gt (Razku&evalnik. ...............................................................................................................................................................................................................................................IMIIIIII...................................................................................................................................................... ..................................................................................................................................................................................................................................Illllllllllllllllllll Pri kosilu. Spisal Aleks. L. Kielland, poslovenil Rudolf Jeran. Veletržec je bil povabil k velikemu kosilu. Glavar je držal na čast vrlega najstarejšega sina, ki se je ravno vrnil z vseučilišča, izbran govor — veletržec je napil na čast glavarju; do sem je šlo vse v redu in prav. In vendar se je gospodarju jasno poznalo, da ga nekaj vznemirja. Odgovarjal je narobe, rensko vino izlival v portsko ter se vedno in vedno izdajal, da se njegove misli mude drugod. Mislil je namreč na govor, na govor, ki ni spadal k programu, in to je bilo nekaj čudnega; kajti veletržec ni bil govornik, in--kar je bilo še bolj čudno, to je vedel sam. In ko je vendarle, skoraj na koncu kosila, potrkal na kupico in omenil, da ima še nekaj na srcu, kar mora povedati, so takoj vsi zapazili, da grozi nekaj nenavadnega. V hipu je bila pri mizi smrtna tišina; iz sosednje so se slišali veseli vzkliki dam, ki so po norveški šegi kosile v drugi sobi. Slednjič je dospela tišina tudi do njih; zgnetle so se na vrata, da bi slišale. Samo gospodinja je ostala zadaj in vrgla možu obupen pogled. »Moj Bog,« je vzdihnila polglasno, »zdaj ga bo polomil. Vse svoje govore je že povedal; kaj hoče še zdaj!« In res, začetek ni bil dober. Govornik je jecljal, si odkašljeval in se pomotil ob čisto vsakdanjih stavkih: »Ne morem si kaj, da, da hm — čutim potrebo, da, da — to se pravi, prosil bi, slavna gospoda, da, da bi — — Slavna gospoda je sedela in strmela v kozarce, pripravljena izpiti jih do dna ob prvi najmanjši priliki. A te prilike ni hotelo biti. Toda govornik si je opomogel. iše patrulje na Krnu. Kajti v resnici je imel nekaj na srcu. Veselje in ponos nad svojim sinom, ki se je čvrst in zdrav vrnil od srečno prestane izkušnje, priliznjeno sestavljen govor glavarjev, jed, pijača, slavnostno razpoloženje, — in predvsem neskaljeno veselje nad prvorojencem — vse to mu je navdihovalo nove besede. In ko je jecijaje pre-stopical uvod, je začelo vreti. Bil je skaal (napitnica) na mladino. Govornik se je pomudil pri odgovornosti, ki jo imamo napram otrokom, pri neštetih skrbeh, pri neštetih radostih, ki jih oni napravljajo staršem. Večkrat je moral hiteti, kajti čutil je, da je ginjen in čutil, kar je govoril. In prešel je na odrasle otroke. Ko je omenil svojega dragega, predragega sina kot pomočnika v podjetju, ko je omenil svoje vnuke, so njegove besede zadobile vzhičen zanos, ki je vse navzoče vidno presenetil. »Kajti, gospoda moja! —Vteh otrocih vidimo sebe, otroci žive naše življenje. Ne zapustimo jim samo imena, temveč tudi svoje delo. In ne zapustimo jim, da bi lenarili in samo uživali sad našega truda, temuč da nadaljujejo, razvijajo, da! — da še boljše opravljajo kakor njihovi očetje. Kajti to je naše upanje, da si bo mladi rod znal prisvojiti sadove dele našega časa, da se bo osvobodil predsodkov, ki za-temnjujejo preteklost in deloma tudi sedanjost — in ko pijemo na zdravje mladine — ji voščimo in želimo, da bo po svojem vednem napredku vredna svojih očetov, da! — kar povejmo! — da jim bo zrasla čez glavo! In samo tedaj, če imamo zavest, da zapustimo lastno delo še bolj veščim rokam, le tedaj lahko pričakujemo z mirnim srcem trenutka, ko moramo prenehati, le tedaj lahko trdno upamo na svetlo in častno bodočnost svoje drage domovine. Skaal na mladino!« Gospodinja je stopila bliže, ko je zapazila , da gre vse po sreči; bila je ponosna in ginjena. Vsa ostala družba je bila navdušena, toda najbolj se je veselil mladi študent. Dozdaj se je pravzaprav svojega očeta bal; poznal je njegove stroge .zastarele' nazore. A v tem hipu je slišal, kako svobodno se starec izraža o mladini ter je bil zelo vesel, da se bo mogel pogovarjati ž njim tudi bolj resne stvari. Po napitnici — kar je bilo najbolj zabavno — se je najprej razvnel živahen pogovor, k d o je pravzaprav mlad in k d o star. Končno so prispeli do zaključka, da so v resnici najstarejši najmlajši, nato so sedli k posladku, ki so ga prinesli v obednico za gospe. Gospodje so se lotili kaditi; v kadil-nem salonu se je razvil živahen razgovor o socialno - političnih zadevah. Besedo je imel gospodar in opiral svoja izvajanja na »zgodovinska dejstva«, ki so bila skozin-skozi nezanesljiva. Njegov nasprotnik — višji državni pravdnik — se je ravno prijetno vsedel in se je že veselil, kako bo ta »dejstva« pobil, ko je vstopil študent. Prišel je ravno v pravem času; slišal .....................,„,„„„„„„.......„„„„.......................„„„.........................................„„„„■„„.„.......mm,,,,,,,,,,..,,,,,,..,.,.,,,,,,,.,,,,....,.............................................mm.....„„„„„„,„„„„„„„„„„„„..,.„„„„„,„..,.,„......m„ „„„,„„„„ mm................................................. številka 45. ilustrirani glasnik 519. stran ........................................................................• ■ ■ 11111111 • l ■ M1.....111111111111111111111111111 ■ M11 i 1-. I >• .......Illl............................................................................................................................ .............i.................................................t.......hhiiiiihhihhii..............ni......................................................................................................................... PODLISTEK Kresalo duhov. Roman iz irskega življenja. Angleški napisal P. A. Sheehan. — Prevel Davorin Ciuha. (Dalje.) Toda kako ? Med temi ljudmi moram na vsak način najti opirališče, od tam jih bom dvignil na višjo stopnjo. Postavimo oa, da se že nahajajo višje od menje — fizično so že brez dvoma— kaj pa potem?« Njihovih verskih nazorov si ni upal dotakniti. Kaj mu še ostane? Odgovor se je glasil: »Poseči moram v družabno in duševno življenje ljudstva. Ampak kako? Zdi se nemogoče! Naložil sem si delo velikana brez moči velikana in doživel bom poraz. Potem moram nazaj v svoj stan, kjer bom ■vsled svojega donkišotstva cilj večnih za-bavljic. Treba samo opazovati Tolstega, moj vzgled! Kako ga zasmehujejo, kako odrekajo njegovi samoodpovedi resničnost! Potomcem velja Za zblaznelega, mehkuž-neža, ki se je sam veličal 'kot muč|enec; smatrali ga bodo za učitelja, ki si ni upal izpolnjevati lastnih naukov, za idealista, ki je iskre svojega duha kresal v smodnik, imeli ga bodo za norca, ki je zletel v zrak z lastnim streljivom. In ti, ti hočeš biti v zameglenem irskem življenju prerok, ti hočeš najti nove poti! Ne, ti si samo sa-niač?« Nato mu je bliskoma prišlo razsvetljenje: »Žrtvoval sem se vsaj za svojo idejo. Če ne morem biti drugim sol, vsaj sam nočem zgniti.« Napotil se je po hribu navzdol. Iz-vzemši Debbie, ki je ostala, da se pogovori s sosedami, se je družina ž« vrnila. Mati se je sklanjala nad velikim kotlom, 'ki je visel na sajasti verigi nad ognjem. Mešala je svinjino in zelje. V drugem kotlu je vrel krompir. Oče in sin sta govorila na dvorišču. Mladenič se je razgreto znašal radi pridige. Dva soseda sta ga poslušala. »Tega sploh ne moremo zdržati,« je dejal Pierry. »Nič drugega kakor potrpljenje in zaupanje v Boga. Boljše bi bilo, če bi zaupali svojim močnim rokam. »Najbolj teman čas je pred mrakom!« Zakaj ne prevzamejo vodstva duhovniki? Zakaj ne rečejo: Uprite se ko možje in ne hi-nite se kakor psi!« »Zato ker malo dalje vidijo nego ti!« je dejal oče. »Izobrazbo imajo, ki je ti nimaš, in Duha Gospodovega, ki jih vodi.« »Kako pa,« je menil Pierry. » Da bi vsaj tako daleč videli, kakor je treba do jutri, in nam povedali, kaj naj storimo, če pridejo eksekutorji.« »Pusti, naj jutrišnji dan skrbi zase!« je odvrnil starec. »Bog bo z nami jutri •avno tako dober kakor dar In adjunkt je imel prav. Luigi Cadorna, šef italijanskega generalnege štaba. »Svoje molitve ste seveda opravili na svoj način?« »Precej sem premišljeval. Včasih je tudi premišljevanje molitev.« »Prav imate. Ravnotako kakor mislim jaz in nam gospod župnik pravi, da je delo molitev.« »In Vaš župnik ima prav,« je resno odvrnil gospod Maxwell. »Stari menihi so nam zapustili reklo: Laborare est orare; deio je molitev,« Sedli so k nedeljskemu kosilu. Da je manjkal Pierry, se niso brigali. Ob nedeljah je ponavadi šla mladina k metanju žoge ali na ples ter se je zadovoljila s kosilom, ki ga je imela pri znancih. Pri obedu so molčali. Starec je bil zatopljen v misli, gospod Maxwell nemiren. Slučaj po maši mu je razodel, da ga ne smatrajo sebi enakega. Iz vsega je sklepal, da vse teži neka skrb, ki je niso marali zaupati. Seveda ni imel pravice, da bi radi tega te žil; če se pa ta zapreka nezaupanja ne odstrani, potem ostane njegova naloga ne-dovršena. Stal je na neznanih tleh in le en sam korak mu bi lahko postal usode- poln. Gospod Maxwell je položaj dobro razumel. Prenagliti se ni smel. Ali naj čaka, da se stvari same razvijejo ali naj si pomaga z vprašanji? Trezen razsodek je svetoval čakati. A medtem, ko je molče zavžival jed, si je mislil: »Ti ljudje so vzeli mene, tujca, v hišo, delijo z menoj košček kruha in ne stavijo težkih zahtev. Težka skrb jim gloje v srcu, a jaz . . ,« Potisnil je krožnik in latvico od sebe in, uprši oči v starca, dejal: »Kakor vidim, se nahajate v stiskah?« Mož je nekoliko osupnil, položil nož in vilice na mizo in odgovoril: »Nekoliko že. Pravzaprav smo vedno v stiskah, vendar bodi hvaljena volja božja.« Mati, ki je sedela pri ognjišču, je rahlo zakašljala, Debbie je plašno pogledala vanj. »Nimam pravice,« je dejal gospod Maxv*ell, »siliti se v Vaše tajnosti; če bi pa Vam mogel kako pomagati, lahko razpolagate z menoj,« »Zelo smo Vam hvaležni,« je rekel Owen Mc Auliffe, »a nimamo pravice, ob-teževati z lastnimi skrbmi tuje rame.« »Mogoče pa bom videl dalje nego Vi,« je menil gospod Maxwell, 'ki bi bil ljudem nad vse rad pomagal. »Videl sem že nekaj sveta in sam pretrpel že nekaj,« »Premladi ste še, da bi mogli imeti skrbi. Toda saj ni nič na tem, če Vam povem, kar že cela fara ve. Najemnino dolgujemo za eno leto. Agent si je izposloval ukaz za rubežen, in ne vemo, kdaj pride eksekutor in nam zarubi vse, kar imamo.« »Hudo je,« je sočutno dejal gospod Maxwell. »Kaj mislite storiti?« »To me ravno skrbi. Pi\2rry in fantje se hočejo eksekutorjem upreti in jih enkrat za vselej poučiti.« »Upreti?« je skrbno vprašal gospod Maxwell. »Da, in potem pustiti zadevo pred porotnike.« »To pomeni prelivanje krvi in zapor.« »Da. In seveda potem Pierry ne ostane več tu; 'kadar pride iz zapora, pojde v Ameriko,« Stvar je slabo kazala. Pomenila je težko nesrečo za ubogo, pomilovanja vredno družino, ki bi se razbila. Gospod Max- •lllll.......II.....II...................................Illl.........Mil.................Milili.....................................................................................................................................................................................<11111111....................................................................IIIMIIIIIIIII......IMIIIIIIIIIIIIIIIIHM • številka 45. ilustrirani glasnik 521. stran ...........................................i..........................................Htm.....mini.....m.......i......i......iniHHIMMIHMHMMIlllHHItlllMIMHMHI.....i......m........nuni......m......i.......i................i........mini.......i........iiiiiiiiiiimiiiiti.....i.......i......nun.....mi mi.......i......i.........i........ihiii......<11*11 »Kako je prišlo?« »Ha, kako? . . . Najmlajši je bil v zibelki, dva na paši, eden pod streho in sin pri Gradiški. Vse je šlo . . .« »Kje ste pa bili, da veste ?« »Kje, moj Bog ? Doma, doma, čisto doma — ne, zdi se mi, da nisem bil doma. Bog ve, kje sem bil. Zdaj sem tu in pravim: vse podušiti! In zdaj ne smem; rekli so, da sem star. Gospod, kdo je star?« »Odkod ste?« Pokazal je z roko na Brda in pristavil: »Zdaj so zažgali, pa jim povrnem. Benetke zažgem: jutri pojdem, gospod. Po-dušim, zažgem in vse bo naše, jutri.« Možiček me je vedno bolj zanimal; smilil se mi je. On pa je zamahnil z roko in govoril sam s seboj, da zažge Benetke in pobije vse Lahe. Za par dni sem izvedel, da hiše ni nikdar imel, otrok-edinec mu je umrl na škrlatinki že davno prej. Sola za invalide. (K sliki.) Stari lajnarji so že prav redka prikazen med nami. Mož z lesenko je stal na vogalu in vrtel škripajoče svojo najljubšo melodijo »Radecki-marš«. Na prsih je imel vojne medalje in Šola za invalide. 1. Vaja v poljskem delu. — 2. Pri krojaču. — 3. Enoroki se podučujejo v pisanju. — 4. Slepci košare. — 5. V kovačnici. — 6. Enoroki slikarji. pleto well je naslonil glavo med dlani in začel premišljevati. Po par hipih je vprašal: »Ali ni nobenega izhoda?« »Ne, nobenega, razen če se odtegnemo rubežni.« »To se pravi, odgnati moramo živino in vse, kar lahko prodajo.« »Da, to moramo; najboljši izhod je.« »Toda, potem Vas zapode iz hiše?« »Ne, če, to store, izgube sami ravno-tako vs?e, kakor mi.« »In zakaj se ne odtegnete? Prepreči se prelivanje krvi in od Vaše hiše se odvrne težka nesreča.« »To je res. A Pierry in fantje nočejo; stvar hočejo končati enkrat za vselej.« V tem je tičala težkoča, pri kateri si ni znal gospod Maxwell pomagati z vsem svojim znanjem. Družini je grozil popoln, neizogiben pogin. Čutil je ž njimi usmiljenje. Kmečko vprašanje je ležalo pred njim v vsej svoji nagoti in zahtevalo rešitve. Ravnotako je dobro uvidel, da je z uničenjem malega gospodarstva konec njegovi nalogi, ne da bi jo izpolnil; drugje ni mogel tako lahko začeti znova. Po dolgem molku je rekel: »Koliko je treba? Kaj hoče agent?« »Dolžni smo dvanajst funtov,« je odgovoril. »Hotel sem mu dati s|edem funtov — več nisem mogel vkup spraviti — in sem ga prosil odloga, dokler ne prodamo sena in to malo pšenice. Vrgel mi je sedem bankovcev nazaj in drugi dan sem prejel od sodnije plačilni nalog s stroški. Nič ne bi rekel,« je nadaljeval, »toda spomladi nam je poginilo par telet in žrebe; izkupiček bi bil za najemnino.« »Poslušajte,« je dejal gospod Maxwell, naenkrat odločen. »Nasilstva moramo na vsak način preprečiti. Kje je Pierry?« »Na plesu, ali morda v kovačnici, 'kjer zbira fante za jutri.« »Torej moramo odgnati živino.« »Prav, to je prav,« je veselo vzkliknil starec in mati je pristavila: »Bog Vas blagoslovi!« Debbie ni rekla nič, videlo se ji je, kakor bi se ji odvzelo od srca težko breme.« »Toda« — je obotavljaje se menil oče, »Kaj mislite?« »Nedelja je, in morda nočete delati v nedeljo,« se je glasil odgovor. »To nič ne de. Če že prestopimo eno postavo, potem nič ne de, če napravimo isto z drugo. Od zgoraj bomo sicer laže dosegli odpuščanje.« »Dobro delo je, ker se morda prepreči umor.« »Pojdite!« je dejal gospod Maxwell. »Ne smemo izgubljati časa. Pierry se ne vrne pred nočjo, in mi moramo prej dovršiti. Kaj naj odženem in kam moram?« »Najlaže bi bilo za Vas, če odženete junici v goro k soteski, kjer ima živino Mike Ahern; čisto enaki sta in nihče drugi ju ne razloči kot Mike Ahern.« »Pa se lahko zanesete nanj?« »Če se lahko zanesem? Kakor na lastnega brata.« In gospod Maxwell je šel in prestopil obenem sobotno in deželno postavo. VII. Immemor sui. Ko je gospod Maxwell stopal po hribu navzgor proti kraju, kjer se je pasla živina, .........................„,„„„........,„„,„.........................................................................................................................................................lllltIMIIIIIMI...........llllll.......mi...........................................I...................................."""H..............."I......"llllllll........."I".......... STRAN 522. ILUSTRIRANI GLASNIK 45. ŠTEVILKA "llllll..............I..........."II.........III..............................IUIIIIIIIIHMMI.....llllll.............................1"" "II..............IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIlll.........................1..........................."lllll.....................................................llllll"".......... f Vinko Grahonja je bil rojen v Kastelcu, župnija Dolina pri Trstu, dne 22. septembra 1890. Odšel je Razstreljene utrdbe Pšemisla. delavec, skrben oče in pobožen mož. Spa-vaj mirno v tuji zemlji, blagi Vinko! Na svidenje nad zvezdami! f Alojzij Vojska iz Šebrelj na Tolminskem je padel v Galiciji v bližini Pšemišla 18. oktobra 1914. Rojen je leta 1888. in je leta 1912. doslužil triletno vojaško službo pri 97. pešpolku. V vojni so še trije njegovi bratje, četrti brat je kot podžupan oproščen vojaške službe. Pokojni je bil jako dober fant in žal je vsakemu, da ga krije nenasitna zemlja gališka. odlikovanja ter vsakemu pripovedoval, koliko Pijemontezarjev je poslal na drugi svet. Svetovna vojska bo imela mnogo žrtev, mnogo lesenk bo novih, a upamo, da se nesrečni junaki ne bodo več pehali za vsakdanji kruh z lajno; država in društva se trudijo, da preskrbe ljudem potrebna sredstva za življenje. Mož, ki ima umeten ud, se mora tudi priučiti z njim opravljati svoj poklic. Zato so na Dunaju v X. okraju odprli šolo, kjer se invalidi uče obrti. Vsak stan je zastopan, vsaka obrt ima svoje prostore. Na prvi pogled se zdi, da so to navadne delavnice; kdor pogleda bliže, vidi s kakšnim naporom in s kakšno trdno voljo se trudijo invalidi, da bi se privadili novemu položaju. Marsikateri bo preskrbljen za življenje, marsikateremu ne bo treba prosjačiti na cesti in se za vsak vinar klanjati ljudem, ki bi morali v znak velikega spoštovanja iti s klobukom v roki mimo nesrečnikov. že ob mobilizaciji na severno bojišče, kjer je po nekaj mesecih dobil pegasti legar in umrl dne 18. februarja 1915. v mestu Piotiorek. Zapušča dva brata, ki se tudi bojujeta za domovino, očeta, mater, sestro in malega otroka. Pokojnik je bil priden f Basej Franc. Dne 14. februarja 1915. je umrl na bojnem polju blizu Rakovnika v Karpatih dne 20. novembra 1892. rojeni Basej Franc iz Cerkelj pri Kranju. Bil je priden in skrben mladenič. »Upanje imam do svidenja, a me nič ne skrbi, naj bo dobro ali slabo«, je dejal staršem ob slovesu, katerim je bil podpora. f Zupančič Janez padel pri Dukli, rojen 26. decembra 1893. na Vrdnu pri Toplicah, bil je edina podpora 60 letne matere-vdove. si je mislil: »Če bi mi bil kdo pred enim mesecem rekel, da se bom danes jaz, bla-gorodni gospod, veleposestnik Robert Maxwell, ukvarjal z naklepom, kako bi p.ekršil postavo in red ter onemogočil po ve!]e, ki je izšlo v imenu Njihovega Vel', čanstva, bi ga bil pri priči imenoval za pri f.modo. Po postavi ie to, kar namer jam, obsojeno; pred mojo vestjo je delo hvalevredno. Kaj je prav? Ali je oboje? Ali je zakon pravica ali naj je pravica zakon7-Toda — kocka je padla. Gnal je telici po dolinici na deželno cesto, ki je vodila na goro. V roki je vihtel trnjevo korenino in vpil: »Ho! Ho! Jeho!«, kakor je to prej slišal od ljudi. Do zajede, v kateri je ležal dvor Mike Aherna, je bilo dobre tri milje. Ker se je dan že nagibal, je gospod Max-well hitel, da bi hitro opravil in se vrnil še pred nočjo. Večji del pota je že imel za seboj in je rahlo žvižgal predse, ko sta naenkrat stopila dva moža izza grmovja in mu odločno zavpila, naj postoji. Bila sta orjaška in močna in njuna obleka je gospodu Maxwellu razodevala, da ne pripadata kmečkemu stanu. Eden je udaril ži- vinčeti s šibo; odleteli sta v cestni jarek. Istočasno je dejal: »Hej, fant, kam ženete živali?« Gospoda Maxwella je tak nastop razburil, in odgovoril je jezno: »To je moj posel! Kdo ste, da si upate ustavljati me na javni deželni cesti?« Odločni nastop in izbrani govor sta moža presenetila: »Midva sva tu v imenu postave. Čigavi sta živinčeti in kam ju ženete?« »Dokler sta v moji posesti, sta junici moji! Kam ju ženem, je moja stvar. Pustite me, prosim, da grem svoja pota, ali pa bosta občutila posledice protipostavne ru-bežni.« Nepričakovani odgovor je moža prisilil, da sta se umaknila in se nekaj pogovorila. Gospod Maxwell je izkoristil to njuno neodločnost; udaril je po živinčetih, izgnal ju iz jarka, zavpil: »Ho! Ho! Jeho!« in naglo nadaljeval svojo pot. Takoj se mu je bilo zjasnilo, da sta moža ali sodnijska slugi, ki so ju pričakovali drugo jutro, ali pa ovaduha, ki so ju poslali, da poročata, kam so odgnali živino. Ker ni bilo policij- skega spremstva, je sklepal, da ta večer še nič ne namerjata. V eni uri je dospel do grebena in zagledal globel. Tam se je raztresena po polju pasla v mraku živina Mike Aherna. Gnal je živinčeti pred vrata in sporočil svojo nalogo. »Bannacht lath!« je zaklical Mike Ahern, ko se je prikazal iz temne, zakajene veže. »Gospodov niste še tako napačno navili. Naprej! To je dobra šala!« »Kako? Kaj mislite?« je osuplo vprašal gospod Maxwell. »Od Vas prav gotovo ni bilo nikogar zraven.« »O, seveda; bili smo, da bi pomagali, če bi bilo potreba. Toda, saperlot, ni bilo treba. Gospoda sta mislila, da je sam podkralj, ki govori. Kako bosta jutri besnela nad seboj! Stopite noter in prigriznite kaj!« Gospod Maxwell je žganje odklonil, a poprosil je mleka, ki so mu ga radevolje dali. Pil je stoje; toda to se ni skladalo z zakoni gostoljubja. Moral je sesti in se prepustiti občudovanju družine in mnogih sosedov, ki so, že cel večer zbrani, pričakovali spopada z sodnijskimi slugami. (Dalje.) ŠTEVILKA 45. .....................................................u.............. „,„„„„„„...................................................................................................................................................................................................................................................................." ILUSTRIRANI GLASNIK 523. STRAN .......,„„.....„„„„.............,.....................................i............................................................................-.................................................................................................."""............""' Vinko Grahonja, Alojzij Vojska, Franc Basej, Janez Zupančič, Karol Hočevar, Vincenc Konček, umrl v Galiciji. padel v Galiciji. padel v Karpatih. padel na sev. bojišču. umrl na Ogrskem. padel na sev. bo„scu. f Hočevar Karol umrl v bolnišnici v Preševu na Ogrskem. Rojen 29. oktobra 1889. na Obrhu pri Toplicah. Služil je tretje leto pri 7. topničarskem polku. Pokojni je bil močne postave ter pogumen vojak. Bodi mu časten spomin! t Konček Vincenc padel na severnem bojišču pri Grodeku. Rojen 9. januarja 1889. na Vršnih selih pri Toplicah. Kot mož-značaj povsod spoštovan. Kakor bi bil slutil, da se nikdar ne vrne v domačo vas, poslovil se je osebno od vsakega posameznega. Čast vrlemu možu-junaku! Svetovna vojska. Po zavzetju Lvova zavezniške čete neprestano prodirajo, ljuti napadi ob Dnje-stru niso mogli zadržati naših čet. Ko je naša armada izsilila prehod pri Haliču, se je vsa fronta pomaknila na vzhodni breg Dnjestra, dasi se je Rusom v prvem sunku posrečilo pri Martinovu del Lin-singenove armade vreči nazaj. Ob tej črti so Rusi z vso silo, a brezuspešno napadali naše čete. Severozahodno od Rava-ruske je naša armada na ruskih tleh; vzela je Tomažov, in dosegla Zamošč. Prodiranje proti Visli se je začelo z napadom med Ostrovjecem in Sandomjeršem, naše čete so zavzele Ozarov in Zavihost. Naše čete prodirajo v neprestanih bojih v ljubljinsko gubernijo proti Krasniku. Bitke se pripravljajo ob Bugu in Visli. Na jugu je nekaj dni Italijan miroval z napadi. Bili so posamezni boji pri Za-graju, pri goriškem mostišču, na ostali fronti pa hudi artilerijski boji. Splošni napad v noči od 29. na 30. junija je bil brezuspešen. Čez Sočo zaenkrat Italijan ne more, naši vojaki so prepričani, da tudi nikoli ne bo prišel; četudi trosi municijo na naše postojanke, ga naše strojne puške kose pred žičnimi ograjami, desni breg pri Plaveh pa varuje naš oklopni vlak, naše težke baterije mu uničujejo topove. Kljub veliki premoči — samo na laški fronti ima pet armad-nih zborov — številno artilerijo — ga naše čete z manjšimi napori zadržujejo kakor pa so bili v bojih na severu. Naš podmorski čoln je torpediral laško torpedovko. Na francoskem bojišču se bije na celi fronti krvava stoječa bitka, že mesec dni se imenujejo v uradnih poročilih vedno isti kraji: Souchez, Arras, reka Maas; Ar-ras so Nemci bombardirali, ravnotako so obstreljevali Soissons. Francozi so v zadnjih napadalnih bitkah imeli velike izgube. Nemci so sovražnikom iztrgali nekaj svojih postojank, ki so jih začasno izgubili ob francoskih napadib. Srbi in Črnogorci korakajo v Albanijo. General Vukotič je dospel na čelu črnogorskih čet v Skader, Črnogorci so zasedli tudi Sv. Ivan Medovanski. Naše čete so napadle malo srbsko skupino. Pred Dardanelami so ponehali krvavi boji zadnjih dni. Vsi sovražni napadi so brezuspešni, zavezniki so celo izgubili nekaj jarkov in ne morejo nikamor naprej od Sedil-Bahra. Bojne ladje si ne upajo blizu, da bi podpirale napade. Zelo živahno se giblje zračno brodovje. Italijanski aeroplan je brez uspeha metal bombe v Divači, naš je vrgel več bomb pri izlivu Soče in potopil en parnik; metal je bombe na Bel-grad; na severu je naše letalo premagalo ruski aeroplan. Nemci so uničili dve sovražni letali pri Geradmeru, dve pa prisilili k tlom na švicarsko ozemlje. Pri obedu. Poročnika Franc Primic in Mirko Vidrih na sev. bojišču. Zgodovina puške. Kanonik Iv. Sušnik. Kmalu po vpeljavi topov so začeli poskušati tudi z uporabo ročnega strelnega orožja. Prve »puške« so imele eden do dva metra dolgo železno cev, ki je bila pritrjena na okorno leseno držalo. Navadno je bila cev na zgornjem koncu še nekoliko razširjena, da se je laže strelni prah vanjo vsul. Krogla, spočetka tudi kamenita, pozneje svinčena, se je s pomočjo palice — nabijalnika — porinila in pritrdila na smodnik. Na spodnjem koncu »Golob«, (nemški enokrovnik) pripravljen na polet. Strojna puška proti aeroplanom. STRAN 524. ILUSTRIRANI GLASNIK 45. ŠTEVILKA 'lili Mllllllll II11III11II11IIIIIIIIIIIII............................................................................. Pogled v avstrijski strelni jarek. ob strani je bila v cev napravljena majhna luknjica z malo ponvico, na katero se je natresel smodnik in s pomočjo netiva, takozvane lunte, vžgal. Puška je imela ob zgornjem delu cevi železno kljuko, katero je strelec zapel za kak zid ali plot ali tudi drevo, da ni bil sunek izstreljene puške presilen, V ugodnfem slučaju je strel v bližini prebil navadni oklep. Nekoliko boljše so bile puške z vžigalnim kolescem. Majhno jekleno kolesce se je navilo z jeklenim peresom kakor ura. Pri izpro-žitvi se je kolesce z veliko brzino zavrtelo in ob njem pritisnjenem kresilnem kamnu ukresalo iskre, ki so užgale smodnik. V rabi so bile te puške že okrog 1. 1520.; bile so za one čase razmeroma zelo dobre, toda v vojski so se le malo rabile, ker so bile v ta namen še predrage in preredke. Švedski kralj Gustav Adolf je v 30 letni vojni poleg topništva izboljšal tudi puške. Stari večji kaliber 22—24 mm je odpravil in mesto njih vpeljal cevi, ki so imele le 18 mm v premeru. Puška je postala veliko lahkejša, tudi so bili z njo oboroženi že večji oddelki, toda streljanje in nabijanje je bilo še vedno zelo počasno. V bitki pri Razkuževalnik. V stroj nabašejo okuženo obleko, vroč sopar umori vsak mrčes in bacil. Nordlingu 1.1634. je topništvo trikrat tako naglo streljalo, kakor pa pehota s puškami in štiri leta pozneje so mušketirji vojvode Weimarskega v osemurni bitki sedemkrat ustrelili. Krog 1. 1640. so na Francoskem iznašli puške na kresilo. V petelincu je bil z vijakom pritrjen kresilni kamen, ki je udaril ob jekleni pokrov ponvice ob praš-nici in ukresal ogenj. Obenem z udarcem je dvignil tudi nekoliko pokrovec, tako da"so ukresane iskre lahko padle v smodnik na prašnici in ga užgale. Premer puškine cevi (kaliber) je ostal neizpremenjen približno 18 mm in kroglica je tehtala 30—32g. Na puško se je nateknilo bodalo — bajonet — in tako je bilo orožje izgo-tovljeno. Rabilo se je skoro brez izpre-membe v vseh vojskah Friderika Velikega in Napoleona malodane skozi 200 let. Polagoma so vpeljali patrone iz papirja, v katerih je bil smodnik in krogla. Pri nabijanju je moral vojak patrono z zobmi pregrizti, da je vsul smodnik v cev in na smodnik je z nabijalnikom porinil kroglo. Še preje ;e moral na prašnico dati nekoliko smodnika. Nabijanje se je vršilo s patroni sicer mnogo hitreje, toda v grdem deževnem vremenu puške skoro ni bilo mogoče rabiti. Tudi je bil strel še jako negotov. Res, so puške »nesle« na 300 korakov, toda sigurno zadeti se na tako daljavo ni dalo. Stari vojaki so mnogokrat norčevaje se pripovedovali, da je na posameznega sovražnika v daljavi 300 korakov cela kom-panija izstrelila puške, ne da bi ga zadela. Tudi užiganje s kre-salom je imelo mnogo nedostat-kov in dostikrat ni služilo. Mno go boljše je postalo netivo, ko so 1. 1819. iznašli takozvane kapice, ka'.ere so natikali na preluknjane »pistone«. Sredi minolega stoletja so jele države polagoma vpeljevati risane cevi. Sicer ta iznajdba ni nova. Že v drugi polovici 16. veka so vrezavali v cev ravne in tudi vijakasto zavite rise in se prepričali, da iz take cevi izstreljena krogla leti veliko dalje in bolj sigurno zadene, kakor pa iz gladke cevi. Seveda mora biti cev natančno izdelana in tudi mora svinčenka biti malo obilnejša kakor cev, tako da se risi v kroglo vtisnejo. Izdelovanje teh pušk je bilo zlasti še tedaj, ko ni bilo mehanično urejenih tovarn, zelo drago, tudi je bilo nabijanje preveč zamudno, zato je umevno,