Ob volitvi delegatov Že zopet se bliža dan, ko bo naša organizacija po svojih delegatih sprejemala poročila organizačnega vodstva, pretresala jih, ocenjevala in dajala nove pobude za prihodnje leto. Že nekaj tednov čitamo v poročilih z zborovanj sreskih učiteljskih društev pozive, naj prineso člani na prihodnje zborovanje predloge za banovinsko skupščino. Taka praksa se ponavlja leto za letom, ne bi pa mogli trditi, da bi bila plodna in koristna. Učiteljski parlament se sestaja enkrat na leto, za svoje razpravljanje ima na razpolago navadno le en dan, če odštejemo prvi dan za razne potrebne formalnosti in zborovanja odsekov. Tako ostane vsako leto kakih pet do šest ur za razpravljanje v plenumu banovinske skupščine. Če upoštevamo pa še dejstvo, da dobi plenum isto povodenj sklepov, ki so jih prejšnji dan sprejeli razni skupščinski odseki, v ponovno razpravo, ter da se vrste isti pro- in kontra razlogi od večinoma istih govornikov kakor v odsekih tudi na skupščini sami in da se končno obravnava skoraj vedno istih 50 do 100 predlogov že celo vrsto let, tako da bi se zapisnik lahko kar prepisal od prejšnjih skupščin, če vse to upoštevamo, sc nam mora razodeti malo tolažilno spoznanje, da smo zašli v tak labirint birokracije, da zaman iščemo rešilne nitke, ki bi nas spcIjala na življenja zeleno ravan. Že dvajset let se podira okrog nas stari svet, nekdanji idilični uradniški časi so že davno za nami. Solidne tvrdke propadajo, življenjski standard se niža iz leta v leto, vedno širši sloji zapadajo v brezupno uboštvo, proletarizacija srednjega sloja in ž njim vseh nas uradnikov napreduje z gigantskimi koraki, vprašanje našd ljudske kulture in morale postaja najtežji problem današnjega časa, mi pa zborujemo leto za letom po starih, preizkušenih kalupih. Zdi se, kakor bi stali na olimpijski višavi, do koder ne segajo razburkani valovi življenja, ne čujemo grozečega podtalnega grmenja, strupeni plini moralne in materi- alne krizc valovc globoko pod našimi noga- mi, s stoičnim mirom »razpravljamo« o svoji stari pravdi, o svojih osemdesetih tezah, ki jih leto za letom pribijamo na vrata Vseh jugoslovanskih oblasti. Vemo, natančno vemo, da tudi letos ne bo drugače. Razni predlogi, naši stari znanci iz let nazaj, se že kupičijo v fasciklih našega glavnega tajništva, »eksperti« jih numerirajo in pripravljajo za skupščinske odseke, čez dober mesec jih bomo že čitali na dveh kolonah Bašega stanovskega glasila, znova bodo potrjeni in sprejeti, najvažnejši se bodo pa uvrstili v fulminantno resolucijo, krono vsega našega prizadevanja, ki jo bo sestavil poleg vseh drugih odsekov poseben odsek za resolucijo. Predloge in sklepe torej približno že poi;namo, resolucijo tudi. Treba je samo še dveh dnevov banovinske skupščine! In tudi ta dva bosta prišla. Kaj, pa potem? Potem stopimo v novo poslovno leto. Ker se na sprejete predloge in na resolucij-i v.s bo nihče oziral, bomo že takoj na prvih jesenskih zborovanjih poročali, kaj smo sklenili, na poznejših pa zahtevali od organizačnega vodstva, da stori vse potrebne korake, da se na pristojnih mestih upoštevajo več kot upravičene želje slovenskega učiteljstva, ki v tako resnih časih trdno stoji na braniku vseh legitimnih interesov slovenskega naroda. Ker tudi ta gromka beseda »najbrže« ne bo izzvala zaželenega odmeva, bomo uporabili zadnja zborovanja kot dobrodošlo priliko, da še »enkrat« ponovimo svoje zahteve kot predloge za prihodnjo banovinsko skupščino in izvolimo delegate. da jih bodo predebatirali in sprejeli kot delcvni program za bližnjo bodočnost. Habemus papam! Tovariši delegati! Zavedajmo se dejstva, da hodimo že mnogo let z zaprtimi očmi miino glavnih vprašanj slovenske kulture in lastne orsanizacije. Čim prej bomo zapustiii stare izvožene tire našega brezplodnega parlamentiranja in birokratske okornosti, tem prej bodo zapluli po naših žilah zopet plodni življenjski sokovi. Vprav naše vsakoletnc banovinske skupščine so žalosten dokaz anemije, ki vlada v naših vrstah. V usodni zmoti se nahaja vsakdo, ki misli, da je mogoče s tibetanskim molilnim mlinom naših resolucij in predlogov aktivizirati organizirano članstvo. Nasprotno: dejstva govore, da so taki moli!ni aparati najboljše sredstvo za uspavar>je. Za zaprtimi vrati zboruje v imenu 3500 slovenskih učiteljev Rakih osemdeset delegatov, skoraj vedno iste osebe, ki govore in sklepajo po večini o lastnem delu. Kje so časi, ko so stotine in stotine učiteljstva spremljale na delegacijskih zborovanjih cielo svojih zastopnikov, ga podpirale, dajale raznovrstne pobude ter s svojimi csebno pridobljenlmi vtisi ' zanašale med ostalo članstvo navdušenje in polet za nadaljnje delo? Vrnimo se k članstvu in življenju! L. G.