220
vanjem dvigne novomašnika z Najsvetejšim in ga prenese v tabor . . .
Turki so zastonj poizkušali prodreti v malo trdnjavo. Morali so oditi s pobitimi, krvavimi glavami. Mudilo se jim je, zakaj vedeli so, da se jim za hrbtom zbira vojska. V treh dneh so bili v Postojni, v Cerknici, v Ložu, Ribnici, Kočevju in so odhajali pri Kostelu črez kranjsko mejo.1)
Brat Emerik je stal naslonjen pri oltarju in trepetaje spravljal Najsvetejše v taber-nakel. Kri mu je lila po obrazu in padala po snežnobelih prtih oltarja. Potem pa je hipno obledel,  hotel  se oprijeti, a roka je
l) Primeri:   Dimitz,   Geschichte Krains,  II. del, str. 115.
zagrabila v zrak — — in izdihnil je svojo hrepenečo dušo-------pri oltarju  božjem.
Brat Emerik, novomašnik, je za prvo daritev — daroval Gospodu svoje mlado življenje.
Njegovo s krvjo poškropljeno obličje se je blaženo smehljalo. Tako srečno, tako radostno, kakor bi bil ravnokar dihnil vanj velikonočni dih — —
Pomladni prelestni vonj je izpuhteval iz zemlje, ko sem se prebudil iz svoje zamiš-Ijenosti.
In kakor iz vesele dalje, mi je dihnil veter v obraz, kakor mirni, hrepenenje in radost noseči — dih velikonočni . . .
KRISTINA:
ON ŽIVI!
Zagorele so gore s solncem jutranjim oblite, h grobu stopajo žene v halje žalostne zavite.
Žalostne so njih oči,
lice od joku upalo,
tiho stopajo žene
h grobu, vsekanemu v skalo.
Toda glej... kako vzdrhte... Grob pred njimi zije prazen, in ob grobu — kaj je to ? — angela svetla prikazen . . .
„Ni ga v grobu — On živi!" Sprava z nebom je končana, zemlja bedna in nebo, glasno kličita: „Hosana!"