86
Naši dopisi.
Z Dunaja 11. marca. (Državni zbor.) Obravnava o proračunu za leto 1884. kaže se letos zopet bolj mlačna in suhoparna, kakor je bila minula leta. Pričela se je dne 8. t m. preteklo soboto in govorili so izmed levičarji prvi Carneri, ki je sedanji vladi in večini državnega zbora očital posebno tri naglavne grehe, katerih se pa deloma še potrudil ni tudi le v malem dokazati. On, ki je pretekla leta mlatil frazo ;;armes Oesterreich" (uboga Avstrija) obračal je letos frazo: „prihodnjost je naša".
Za njim oglasil se je češki poslanec Adamek, ki je obširno in temeljito odgovarjal Carneriju. Potem oglasil se je k besedi gornjeavstrijski bogatin in pivar-nar Schaup, ki je v resnici dobro voljo kazal, prepričati zbornico, kolika je nesreča za državo, da ni več njegovih pristašev na ministerskih sedežih. Njemu odgovarjal je od desnice zopet češki poslanec Hevera. Po njegovem govoru bila je sklenjena seja, in tako je prešlo jutro in večer prvega dneva budgetne bitke, ne da bi bilo ostalo kaj mrtvih na bojišči.
Drugi dan razprave o proračunu pretekli ponedeljek bil je deloma nekoliko gorkeji, ker govoril je pred vsemi minister Pražak, nadalje „rojen minister" Plener, za njim poljski grof Dzieduczycki in neizogibljiv vsevedež Menger.
Minister Pražak obrnil se je posebno zoper tolmačenje njegovih besedi pri razpravi o nemščini kot državnem jeziku, namreč besedi: ;;Pa ne zahtevajte nič nemogočega. Ne zahtevajte nič, kar bi bilo v nasprotji z državnim pravom in tisučletno zgodovino Ceske!" To je govoril minister nasprotujoč levičarskim zahtevam, da naj bi se Češka razdelila po narodnostih. Levičarji pa so mu očitali, da je s tem nasprotoval državnim zakonom naglasujoč češko državno pravo , in so zarad onih besedi celo vložili dve interpelaciji do vsega mi-nisterstva. — Minister Pražak je tedaj nadrobno pojasnil pomen in namen svojih besedi, odbijajoč podtikanje levičarjev pa tudi naglasajoč, da in zakaj vse mi-nisterstvo ne bode in ne more odgovoriti na take interpelacije , ki zadevajo posameznega ministra izrečene besede.
Za Pražakom je govoril „žveplo in smolo", kakor zmiraj, pl. Plener. — Za njim pa obsojeval je Dzieduczycki „državno stranko" levičarjev, katera za redne državne potrebščine noče privoliti ničesar. — Konečno dolgočasil je tudi še Menger skoraj prazno zbornico in potem se je po predlogu Sturma sklenila seja, in minul je tudi drugi dan bitke brez „mrtvih".
Včeraj, tretji dan obravnave, pričelo se je zborovanje z dolgim temeljitim in deloma tudi ojstrim govorom  denarnega  ministra Dunajevskega,  kateri je
odgovarjal dosedanjim ugovornikom v imenu vse vlade. Sklenil je minister Dunajevski pobijaje besede Carne-rijeve: „prihodjnost je naša" z odgovorom: prihodujost je onih narodov, kateri bodo za državne potrebe skrbeli in ne za stranko , zato pa tudi prosim , sprejmite vsi, vsa zbornica budget za državo in ne za sedajo vlado. Govoril je minister nad Ll/4 ure.
Za izvrstnim govorom Dunajevskemu govoril je še Tonner, dalje Russ in Gregr.
Med resolucijami, katere predlaga budgetni odsek, nahaja se tudi sledeča, ki zadeva slovenščino v srednjih šolah; glasi se tako-le:
„C. k. vlada se poživlja, realnim gimnazijam v Gorici, v Paznu, v Mariboru in Celji vpeljati tako vredbo, da se bodo one zavode obiskujoči laški inslovenski, oziroma hrvatski učenci pri primernem gojenji nemščine v nižjih razredih podučevali v svojem maternem jeziku.
To resolucijo sprejel bo brez dvoma državni zbor, gotovo je pa tudi, da se bo sedanji naučni minister tudi za ta sklep državnega zbora tako malo zmenil, kakor za temu podoben sklep lanskega leta.
Iz Kremza ob Donavi 8. febr. — Imeli smo dosedaj precej ugodno zimo, skoraj brez snega. Slikalo se je uže godrnjanje med tukajšnjimi vincarji, ker zemlja potrebuje mokrote. Ta mesec pa pobelil je sneg krasne vrhovce ob modri Donavi, kar prineslo bode dovelj mokrote zemlji; bati se je tudi, če se sneg naglo stopi navadne vsakoletne povodnji.
Vincarji so uže pretečeni mesec pričeli prvo delo po vinogradih, namreč s presajenjem starih trt. Trte, katere so uže v predebelem stebru, nehajo roditi, morajo se toraj globokeje presaditi. K temu se izkoplje na prostoru, obsegajočem 6 do 8 trt, jama, in sicer 2 metra globoka, 2 metra dolga in 1 meter široka, v katero se postavijo izkopane trte in se zagrnejo poprej z gnojem in na to pride prst. Iz jame, katera ni popolnem zasuta, gledajo le rogaši in 3 očesi. Gnoja potrebuje taka jama za presajenje trt polno brento. Take prestavljene trte donašajo še le drugo ali tretje leto svoj sad. Tudi druge nepresajene trte se obrežejo tako kratko. Pustijo jim samo dva nebo tri rogaše, drugi steber je zagreben kakor koruza. Kedar trta mladike požene, je enaka Kostanjevemu grmiču, in še le sedaj dobi kolec, h kateremu se sleherne mladike privežejo s slamo, katero poprej dva dni namakajo v vodi in potem z nogami steptajo, da postane voljna. Vincar, kateri nima druzega dela razun dveh njivic krompirja in zeljša ogrinjati, tiči celo božje leto v vinogradu notri do trgatve. Po trgatvi pobere ostalo listje, kar mu je rija še na trtah pustila in ga posuši za kravico, brez katere ne more vincar obstati. Kravico potrebuje ne zaradi potrebnega mleka samo, ampak izvaža narejen mu gnoj v prilične vinograde, v strm pa morejo njegova pleča trpeti. Trtnih kolcev vincar ne pusti dolgo v zemlji. Kakor hitro je trta brez listja, ne vidiš tudi kolca pri trti, ampak lepo vredeno prislonjene ob podzidje. Po hribih nahajaš kos trtja ('/4 Weingarten) vsakih pet korakov pozidano in to zaradi povodenj. Kolci so po 2 metra dolgi in iz borovega debla izkoljeni in stane stotina 15 gold. Nove kolce vincar s katranom namaže toliko, kar ima v zemljo priti, da dalje trpijo. Noben vincar ne pozabi novih kolov s svojim imenom, in sicer s začetnimi črkami zaznamovati, to baje zato, da se ukradeno blago ložje pozna v tujem vinogradu. Tu se mi povse drugače delo zdi z vinogradi, kakor pri nas, zlasti na Belokranjskem. Kajti tu imaš drugi kraj, drugo zemljo, rahlejo prst nego naša bleskeča ilovka. Pri prevračanji (kopanji) se tukaj toliko ne trpi, ampak prst
87
se ogrinja k trtam kakor pepel. Najtežavnejše delo za tukajšnjega vinorejca je noša gnoja po strmih vinogradih in pa pot v davkarijo , kamor more ogromno svoto odrajtati. Tudi kleti so tukaj precej druge podobe nego v deveti deželi. Samo presno poslopje (Presshaus) je podobno tistim zidanicam po Ručetnih in Semičkih vinskih gorah. Kleti se nahajajo na Dolenjem Avstrijskem pod zemljo, pod vinogradom izkopane in samo v debelosti opeke podzidane, imajo pa dušnike (Luftlocher). Taki dušniki mole iz vinogradov, pod katerimi je klet, kakor dimnik iz streh. V takih kletih se sodi, kateri obsegajo 40 do 100 veder notri skupaj skladajo. Taka klet ima po več vrst sodov. Se nahajajo kleti, v katerih je spravljenih po 4000 do 6000 hektolitrov vina mnogobrojnih let. O novem letu sem imel srečo poskusiti pri tukajšnjem imenitnem vinotržcu vino od najboljšega vinskega leta 1834., tako zvani „Klosterneuburger 34ger".    Prihodnjič kaj več.                               M. J.
Iz postojnskega okraja 5. sušea. — Zopet toraj prejel se je projekt železnice na Skofjo-Loko v pretres. Radovedni čitamo časopise, željno pričakujemo trenotja, da bode tudi pri nas brlizgati jel hlapon in nam pomočnik postal o mnogem obziru. Prosto ljudstvo sploh se jako zanima za to podvzetje; kamor se pride, govorica je le o novi železnici. Gotovo tudi naš deželni poslanec na dotičnem mestu naših koristi in potreb omeniti ne bode pozabil, treba bilo bi se ve da, da bi se dotične občine pismeno do njega obrnile. — Kar se tiče narodnega življenja v našem okraju, smo še dovelj živahni , postojnska in vipavska čitalnica napravile ste svojim družnikom letošnji predpust več veselic. Tudi moje stare kosti in pete je nekoč zasrbelo in na vabilo postojnske čitalnice počastil sem njeno veselico s svojo malenkostjo. Priznati mora se, da Postojna o narodnem obziru dobro napreduje, da ne velja jej več Vilharjeva kitica:
„Kouc' dolenje Pivke Postojna stoji, Ki dremlje še časi, Ce tudi ne spi." Mladih in delavnih moči ima dovelj, le sloge je potreba.   Samo nekaj bi  rad  opomnil,  pa naj blagovole mi Postojnčani oprostiti, namreč, da uekako čudno mi je v uho se glasila ona blažena nemščina, katere ^so se posluževale nekatere gospe, gospice in gospodje.   Čudno sem jih gledal in kmalu bi bil pobral svoja borna kopita in bi jo zopet pobral v svoj samski kot.   Upal sem, da pridem ;;med svoje",  a čuti moral  sem  od takih osob, s katerimi imel   sem uže čast občevati o miljenem ma-ternem jeziku, da so one klatile nemščino, in —- kako! Joj me vendar, saj bi nič ne rekel, ako bi ne vedel, da tako lepo-miljeno govore svoj materni jezik, poslužujejo se pa, kot sramovaje se slovenskega — presneto čudno — nemškega.    Kedaj  bodemo  uže  vendar  izbacnili  iz narodnih naprav oni „saion-deutsch", saj nam daje naš jezik za   konverzacijo lepše in čvrstejše izraze.    Ce se kdo bi spodtikal nad tem — prosim odpuščenja! prišlo mi je pa popolno iz srca.   —   Moj   poročevalec novosti zvoniti je nekoč slišal o neki veselici,   katero je name-ravalo napraviti senožeško bralno  društvo.    Čudno,  da je vse potihnilo,  saj sostavljen bil je baje uže ves načrt in vse potrebno.    Skujal se pa je nek mož (?),  kateri je obljubil  za  oni   večer  prepustiti svoje prostore bralnemu društvu,   malo pred izvršitkom  pa je rekel, kakor mali otročaj:  ne dam!  — Zakaj? — Za-to,  da ne!    Tudi od drugih strani  stavile  so se mnogokatere ovire,   čudni zarod to,   sploh pa to ni nič čuduega od senožeških nemčurčkov, katerih je še lep trop.    Bralno društvo naj pa ne straši se onih ljudi,  saj reveži bodo omolknili, kakor žabe o suši, ako se ne bo nihče zmenil
za-nje. — Držim v roki pismo. JNaj prasam kmeCRega človeka, od kod je prišlo, kje je zadnja pošta zapisana in ne vedel bi. „Prawald, Prawald", oj ti „Prawald", šteješ se med narodne vasi, imaš narodnega župana, imaš same narodnjake v svoji sredi in vendar nosiš to blaženo ime! Ce ne drugače, naj se vsaj pritisne pod nemški napis še slovenski — Razdrto. Saj še Postojna, nekdaj znano gnjezdo imenitnih, sedaj pa pozabljenih kapacitet, nosi razven nemškega tudi slovenski napis. Tudi sosednje Senožeče odlikujejo se z dvojimi napisi, ti pa si le Prawald, oj blaženi, precartani „Prawald" ti! Narodnjaki, kateri se nazivate stem častnim imenom, pomnite si, da „iz malega raste veliko", ne prezirajte malih reči, „počasi se dalje pride"!
Letošnjemu predpustu zabilježiti imam dve žalostni dogodbi. Pretečeni mesec napadla sta dva razbojnika nekega človeka iz Postojne se vračujočega, nad Razdrtem , prerezala mu trebuh in treščila ga v globok prepad, potern ko sta ga oropala za borih 8 gold, in par novcev. Revež je kmalu umrl, zapustil je ženo z več nepreskrbljenimi otroci. Kmaiu potem je pa v Seuože-čah nek kovač drugemu človeku pri plesu v gostilni v pijanosti in jezi nož zasadil v prsi. To je današnja blažena omika! — In kmalu bo pomlad tukaj, čeravno še sneg pokriva hrib in dol! V zadnjih dneh nam ga je silno veliko naneslo , solnce pa se je sedaj čezenj spravilo in kmalu nam ga bo stopilo.
Prišel bode čas dela, prijaznega dela pridnemu človeku.   Sosebno gosp. učiteljem ae bode dolgočasno , saj imeli bodo dovolj  opraviti na svojih vrtih.   Žalibog, da je še mnogo šol v našem okraju, katere nimajo še lastnega vrta,  upajmo pa,   da ga  kmalu   vsaka  šola dobi, kakor je v drugih deželah uže davno vpeljano.    Takim učiteljem ostane pa vendar še dovelj  dela,   ako obsade s svojimi   učenci   vaška   pota   in   ceste   s  sadunosnim drevjem.    Koliko je še praznega, pustega sveta, koliko je prostorov,   za katere so ljudje tako rekoč uže skoraj pozabili,   čega vi in čemu so,   toraj gg. učitelji tam pokažite svojo ljubezen do izomike svojih vaščanov, svojih Vam izročenih otrok,   do blagostana miljene domovine! Saj učiteljski  stan je  sveti stan,   saj učitelj je,  kateremu je izročena najžlahtnejsa cvetlica, cvetlica, iz katere po pametni izgoji izraste močno  in krepso steblo najlepšim cvetom.    In ta cvetlica,  v vzgojo in skrb izročena učitelju so otroci,  ta cvetlica je oni steber,   na katero se opira ves svet, brez katere ne bilo bi obstanka ljudstvu, — toliko zaničevani kmečki stan.    Iz te cvetlice lahko gg. učitelji vstvarjajo boljšo, lepšo prihodnjost kmečkemu stanu,  saj oni so,  katerim je izročeno najveće bogastvo vsake države — otroci.   Ni dovelj samo, da ustrežejo postavi, ni dovelj samo delovanje med štirimi   stenami,   to   pač   ni   glavni   faktor pravi  izgoji kmečkega ljudstva!
In v tem obziru moralo bi se še mnogo , mnogo predrugačiti. Kaj potrebuje deca ljudske šole mnogovrstnih ved in znanosti, katere jim mora reven učitelj ubijati v glavo, vspeh in korist tega pa je, da čez leto in dan deca niti pojma več nima o onih učenostih, s katerimi se je tratilo toliko zlatega časa! Naj bi se raje oui čas podučevale najpotrebneje in najvažneje točke umnega Kmetovanja, to, to ostane v glavi, to bil bi pravi smoter umnemu izobraženju naše kmečke mladine.                                                                       —r.
Iz Ljubljane. (Kranjska hranilnica) priobčila je ravnokar računski sklep za leto 1883. Iz tega je videti. da se je premoženje hranilnice v preteklem letu pomnožilo za 970.480 gold. 47 kr. in toraj znaša koncem minulega leta 18 milij. 769.501 gld. 94 kr., izmed katerega je naloženega v zavarovanih posojilih malo manj kot 10 milijonov,   v državnih  papirjih,   odveznicah itd-
88
naložeDih je nad 6 milijonov, pri druzih denarnih zavodih nad 1 milijon. Za dobrodelne namene razdelila je hranilnica letos po stari, hvalevredni navadi nad 20.000 gold.
—  („Zlate Prahe" št. 10) je zopet jako zanimiva in prinaša v resnici krasne podobe, med drugimi: „Bitva v Lipan" , „Mlyn a pila v Pisku". — „Pozor na zada" (lesica pred pastjo, v kateri visi odtrgan lesičji rep), „Favoritka" i. d.
—  (Porotne sodbe) imajo sedaj konečne obravnave v Ljubljani. — Kakor zmiraj, so tudi sedaj večidel za-tožencev in obsojenih — ubijalci. Med drugimi bil je obsojen eden takih nikdar ukrotenih pretepačev na pet let težke ječe, pa — drugo leto bodo gotovo porotniki imeli soditi o enakih ubojih. Naj bi vendar sta-riši in gospodarji čuvali nad sinovi in hlapci, sploh pa bolj izobraženi občani zbirali domačo mladino v pevskih in bralnih društvih, da se vsaj polagoma zatare surovo pretepavanje in grdo pijančevanje.