Z n a č a j! (Konec.) nBeseda gine, a vzgled rine". Tako je tudi pri vzgoji značaja. Prva vzgoja značaja se vrši v domači hiši; tam se začenja značaj razvijati, a kar se je tani začelo, naj šola nadaljuje, tam naj se otrok vadi in privadi značajnosti. Prva podloga kreposti so dobre navade; otrok se vsposobi po dobri privadi za krepostna dejanja, ki so pri odraščenemu sad človeške razuranosti in svobode. Dobre navade so pa človeku naslomba, postanejo mu tako rekoč v diugo naravo; na nje se naslanja, kadar buči vihar življenja, kadar veje duh novotarij. Da iz otroka postane značaj, mora se privaditi rednosti in snagi, resničnosti in pravicoljubji. Na red in snago gleda šola uže prve dni svojega začetka. Redna in snažna naj bode obleka pri otrocih, vsa njih šolska oprava, redno naj zabajajo in vzbajajo iz šole. Vnanji red in snaga prenaša se na notranji čut pri otrocih in vnanje je slika notranjega redu in dušne snage; brez pravice in resničnosti pa pravega značaja ni, to oboje je podloga vsaki značajnosti. Otrok ljubi resnico, ako ni v zgodnji mlaJosti uže pokvarjen in ni domača hiša kal lažf v nedolžno srce položila. Da se otrok privadi resnici in odkritosrčtiosti, ni treba stroge resnobe, marveč ljubezni z resnobo, dobrega vzgleda in primernega nauka; sužinski strah rodi hinavce iu svetohlince. Privaditi je pa tudi treba otroke, da se resnobno lote nauka, in ne nehajo prej, da stvar do dobrega razumo; površnost ne rodf krepkih značajev. V to pa je treba pridnosti in neutrujene prizadevnosti. V ta namen služijo pisne vaje, posebno pa vaje v spisji. Da učencc sestavek dovrši, treba, da je vztrajen in da se kaj prizadeva ter da ima stanovitno voljo. Ako je tudi izdelek pomanjkljiv, gre to višej ceniti, kakor kaj tacega, kar si je učenec izposodil ali po čem posnel. Prišli suio tako do dveh daljnib priporaočkov za vzobraženje značaja in energične volje. Prvo je samostalnost; človek naj se navadi, da bode povsod sam gledal, sam slišal, sam se prepričal, predno da o čem sodi, da ne bode ljudem podoben, ki hvalijo, kar vidijo druge hvaliti, in grajajo to, kar slišijo da drugi grajajo; prost ljud ima prav krepak izraz za tako ravnanje, ko pravi: ,,Pes po slisanji laja". -— Ako se človek navadi raisliti in sam boteti, ne bode potein podoben trstu, ki ga veter ljudskega mnenja siin in tje goni. Šola pa mora gledati na to, da se učenec resno loti in vztraja. In tako pridemo do drugega pripomočka do vztrajnosti, do stanovitnosti, česar ljudem navadno primanjkuje. Nekateri ljudje se lahko vneniajo za vzore, delajo trdne sklepe in naprejvzetja, kako bodo to ali uno stvar podpirali, ako se prikažejo ovire; ko pride nasprotje, takrat se umaknejo, in nočejo vedeti ničesa o tem, kar so poprej močno poudarjali, njih navdušenost je podobna slamnatemu ognju, ki se hitro razpali, ali žerjavice in gorkote ne daje. Učitelju pa v šoli pripada nalog, da otroke vnema in spodbuja za učenje, ko bi imeli naveličati se, nagovarja k vztrajnosti, zato pa je treba podpirati omahljivo voljo; v ta namen so pa koristna dariia, in tudi primerne kazni o pravem času ne škodujejo. Nestanovitno in oinahljivo voljo je treba podpirati; kar je otrok s kraja delal le tako rekoč staršem in učiteljem na ljubo, dela potem z zavednostjo in s svobodno voljo. Da ima učenec stanovitno voljo, pripomore veljava učiteljeva, in pokorščina, katero skazuje svojim prednikoia, staršem in učiteljem. Otrok, ki ni bil vajen, upogniti svoje volje pod postavo, ne bode nikdar prida. Lahko da bode energičen ali gorje njemu, gorje Ijudera, ki bodo imeli opraviti z njira, encrgična volja ga pripelje k svojeglavnosti, samopašnosti in razbrzdanosti. Ni zastonj izrek modrcga: nZa6etek modrosti je strah božji". Pokorščina je tedaj prvo, kar se ima tirjati od učencev v šoli; ako te ni, slabo 3* je za učitelja in učence. Tu pa nastane vprašanje: kako pa si pridobiva učitelj pokorščino ? Ako hočemo odgovoriti na to vprašanje, pridemo pa dalje, kakor smo hoteli priti pri tej razpravi. Opomnimo samo to, da so vse govorice o huniauiznju, o človekoljubji pri vzgoji le lepe govorice, samo jedro brez lupine, lepa beseda; lepo ravnanje pomaga le pri dobrih, nepokvarjenih otrocih; sicer se pa ujora otrok bati učitelja, potem ga bode tudi spoštoval in vbogal; učitelja in učenca mora pa tukaj voditi pred vsem krščanska nrav, kar zdajni vek le rad prezira. Da se pa značaj vzgoji, treba mu je vzora; le značaj more vzgojiti značaj. Največi možje so imeli vzor, po katerem so hrepeneli. Alek.-ander Veliki je zmirom pri sebi nosil Homera, ki je opeval grške junake pred Trojo, in Pir je hotel po&tati ravno tako slaven na zahodu, kakor je bil Aleksander ua vzhodu. S kakoršnimi ljudmi človek občuje, tak pa postane sčasoma sara, ter se navzame njih duha. Značajni bodo postali otroci v šoli, ako je učitelj resničen in pravicoljuben v šoli do učencev in staršev; živ vzgled je bolji, kakor mrtva črka, in to kar otroci z očmi vidijo, je bolji kakor to, kar z ušesi slišijo. Učitelj ne zahtevaj od učencev tega, česar jim ti nisi v vzgled! Okoli značajnega učitelja se bodo zbirali učenci ia se ga držali, kakor se vzprijema šibka rastlina ob močnejo. Ako pa domača hiša ne vzreja značajev, je zaman ves tmd učiteljev; ako jeden podira, kar drug stavi, ne gre stvar naprej. — Dasiravno pa je važna in mnogo vplivna šolska vzgoja, pa vender še le življenje dovrši, kar je ljudska šola začela staviti, potem še le, ko človek stopi v javno življenje, katero nad njim lika iu lika; pokaže se, je li človek značajen ali brezznačajen, kreposten, ali budoben, in potem dozori, kar se je v mladosti sejalo. Ako pa je učitelj z besedo in z vzgledoni, s privado in v dejauji skrbel za vzgojo značaja, lahko reče: Storil sem, kar je bilo v moji rnoči; okoliščin v življenji ne morem premeniti; človek ima svobodno voljo; gorje in blagor je pred rijiro, in kakor si postelje, tako bode ležal.