Desmond M. Clarke Descartesova filozofija znanosti in znanstvena revolucija* Descartesovo pojmovanje znanosti j e mogoče razumeti le ob skrb- nem upoštevanju zgodovinskega konteksta, v katerem je nastalo. Znans- tvena revolucija sedemnajstega stoletja je zajemala dva med seboj poveza- na razvoja: spremembo znanstvene prakse (ali točneje, celo vrsto takšnih sprememb), ki se j e pokazala v ustanovitvi novih znanstvenih združenj, kakršni sta bili Royal Societey in Académie royale des sciences, in spremljajočo spremembo načina, na katerega so naravoslovci opisovali tisto vrsto vede- nja, ki j e izhajalo iz novih znanstvenih praks. Descartes je prispeval k enemu in drugemu razvoju. V tem se je pridružil takšnim znamenitim osebnostim, kot so bili Galileo Galilei, Francis Bacon, William Harvey, Robert Boyle, Christian Huygens in Isaac Newton, ki so si vsi prizadevali tako za izboljšanje našega vedenja o naravi kakor za pojasnitev statusa tega vedenja. Bilo bi očitno prehudo poenostavljanje, če bi vse naravoslovce se- demnajstega stoletja uvrstili skupaj, kot da, v nekem osnovnem smislu, predlagajo iste znanstvene teorije. Tudi domneva, da so vsi sprejemali isto teorijo znanosti ali isti model znanstvenega vedenja, ne more biti dovolj. Vendar pa bi bilo klub skritim pastem morda v pomoč - vsaj preden zač- nemo preučevati Descartesova besedila - če bi za mnoge od najbolj slav- nih naravoslovcev znanstvene revolucije predpostavljali, da delijo številne nove poglede o naravi znanstvenega vedenja in, kar je pomembneje, da zavračajo nekatere poteze modela znanosti, kakršen je bil splošno sprejet v tedanjih kolegijih in univerzah. Dejansko so se bolj strinjali o tistem, kar j e bilo zavračano, kot o onem, kar je bilo namesto tega predlagano. Des- cartes zaseda ključno vlogo v zgodovini tega razvoja, na prehodu iz na Copyright © 1992 Cambridge University Press. Tiskano z dovoljenjem avtorja in zaloibe. * Prevedeno po: Desmond M. Clarke, »Descartes' Philosophy of science and the scientific revolution«, v: Cambridge Companion to Descartes, ur. John Cottingham, C a m b r i d g e Universi ty Press, Cambr idge 1992, str. 258-285. Clarke navaja Descartesa po izdaji, ki sta j o uredila Adam in Tannery (AT). Kjer za navedeno mesto obstaja slovenski prevod, smo na to opozorili v opombah; ostale citate iz Descartesovih del je iz latinščine prevedel Matjaž Vesel, iz francoščine pa V. L. Filozofski vestnik, XVII (3/1996), str. 125-150. 125 Desmond, M. Clarke široko sprejetega sholastičnega pojmovanja znanosti do njegove popolne zavrnitve pri prakticirajočih znanstvenikih in do podpore neke vrste hi- potetičnemu, empirično osnovanemu vedenju o naravi. Glede na zgodo- vinski kontekst, v katerem je Descartes deloval, bi morali torej pričakovati, da se je spoprijemal z epistemološkimi in metodološkimi vprašanji, k i j ih je zahteval ta prehod. Prav tako bi morali tudi pričakovati, da prehod ni bil ne hiter in ne oster. Z drugimi besedami, močno verjetno je, da so naravoslovci sedemnajstega stoletja še naprej sprejemali različne poteze natanko tistega modela znanosti, za katerega so izrecno trdili, da ga zavra- čajo, medtem ko so si istočasno prisvajali elemente novo razvijajočega se pojmovanja znanosti, k i j e bilo nezdružljivo z njihovo zvestobo tradiciji. Tradicionalno pojmovanje znanosti, ki so ga skorajda nasplošno učili v kolegijih in univerzah, je vključevalo številne ključne poteze; ena od njih je bila gotovost ali nujnost pristnih znanstvenih trditev in njihova univer- zalnost. Aristotel pravi v Drugi analitiki-. Sodimo pa, da neko posameznost absolutno vemo - toda ne na sofi- stični način, po akcidenci - kada r sodimo, da p o z n a m o vzrok, zaradi ka terega stvar j e , d a j e to vzrok te stvari in da ta stvar ne more biti na d r u g način. ... Ker pa j e nemogoče , da bi bilo to, o čemer j e absolutna vednos t na d r u g način, j e tisto, kar vemo z apod ik t i čno vednos t jo , n u j n o . 1 Paradigma te vrste vedenja j e bila čista matematika. Začne se z defi- nicijami prvih načel, ki so znana z absolutno gotovostjo, nadaljuje se »de- monstrativno« z izpeljevanjem drugih propozicij iz teh, ki so že znane kot gotove, in logična veljavnost naših izpeljav zagotavlja isto stopnjo gotovo- sti za naše sklepe, kot je bila na voljo za začetne premise. Matematični model dokazanega vedenja je navdihnil eno od prevladujočih potez sho- lastičnega pojmovanja znanosti, k i j e bilo široko sprejeto v zgodnjem se- demnajstem stoletju. Druga poteza tega pojmovanja znanosti j e bila trditev, d a j e naše ve- denje o fizični naravi nazadnje odvisno od zanesljivosti naših vsakdanjih opažanj in presoj.2 To je zajemalo dve prvini. E n a j e bila podmena, d a j e vse naše vedenje konec koncev odvisno od čutnih podatkov in da ne zaje- 1 Druga Analitika, 71b 8-12, 73a 21-2 (prevod F. Zore). - Obsežna dokumentacija o tem, v kolikšni meri j e sholastična filozofija vplivala na kurikulum francoskih kolegijev in univerz v sedemnjastem stoletju, je zbrana v Broc- kliss, French Higher Education in the Seventeenth and eighteenth Centuries, Oxford University Press, Oxford 1987. 126 Descartesova filozofija znanosti in znanstvena revolucija ma ničesar, kar ni bilo doseženo skozi čutno izkustvo.3 Drugič, spoznavne zmožnosti, s katerimi nas je oskrbel bog, so popolnoma zanesljive, vse dokler j ih uporabljamo v okvirih načrta njihovega stvarnika. Tako vemo, kakšen j e svet, in to lahko vemo z gotovostjo, če pogledamo, na kakšne načine se nam svet pojavlja v čutenju. Nadaljnja prvina sholastične tradicije j e bila podmena, da moramo uporabiti razloček med »materijo« in »formo«, če želimo razložiti naravne pojave, ki se nam pojavljajo v občutkih.4 To je bil zelo na široko uporab- ljan razloček, katerega pomen se j e od enega do drugega konteksta spre- minjal. Namen te distinkcije je bil, da odslika naše obče izkustvo o isti vrsti stvari, ki se uprimeri (instantiira) na mnogo različnih načinov; na primer, psi so lahko veliki ali majhni, lahko se razlikujejo po svoji barvi kot tudi po mnogih drugih nebistvenih potezah, ne da bi prenehali biti psi. Obče, bistvene poteze psa je mogoče opisati kot formo psa, medtem ko je nebistvene, spremenljive poteze mogoče (metafizično) opisati kot materi- jo. Kar se pojavi v občutku, j e potemtakem pojav [appearance] globlje realnosti (forme), ki j e sama najbolj temeljna razsežnost vsake stvarnosti. Ta globlja realnost ali forma je tisto, kar pojasni, kaj je nujno ali bistveno v vsaki stvari. Ker je bilo tradicionalno pojmovanje znanstvenega vedenja omejeno na vedenje o nujno resničnem, sledi, d a j e bila sholastična scien- tia usmerjena v pridobivanje vedenja o formah. Sholastična razlaga na- ravnega pojava je tako odkritje form, ki leže pod videzi, ki se v zanesljivih občutkih pokažejo zaznavajočemu človeku. Ta kratki povzetek je skorajda karikatura tistega, kar je sholastika trdila o znanstvenem razumevanju. Ne glede na to pa so mnogi Descarte- 3 Io je bilo strnjeno v aksiom: »nihil est in intellectu quod prius non fuit in sensu.« Francoski kartezijanci i/, obdobja neposredno po Descartesu so njegovo teorijo vrojenih idej razumeli kot delen odgovor na tisto, kar so šteli za splošno sprejet sholasdčni nauk, da vse ideje izvorno izhajajo i/, čutenja. Glej na primer Poisson, Commentaire ou remarques sur la méthode de M. Descaries, Paris 1671, nepaginirani predgovor, v katerem se razpravlja o »slavnem načelu, od katerega so odvisne nekatere dogme sholastike, da ni ničesar v duhu, kar ni prej šlo skozi čute.« O istem nauku se na dolgo razpravlja na str. 124-38. Cf. Le Grand, An Entire Body of Philosophy, London 1694, str. 4. Med sholastičnimi zagovorniki trditve celo po Descartesu, glej Huet, Censura Philosophiae Cartesianae, Kempen 1690; ponatis Olms, Hildesheim 1971, str. 51-3. 4 Celo tako predan kartezijanec, kot j e bil Rohault, j e nadaljeval tradicijo razlaga- nja naravnih pojavov v okvirih materije in forme. Glej Rohault, A System of Natural Philosophy, prevedel ]. Clarke, London 1723, str. 21-2. Izvirno francosko besedilo je bilo objavljeno 1671. 127 Desmond, M. Clarke sovi sodobniki dokazovali, da je ravno ta filozofija ovirala upoštevanje alternativnih načinov raziskovanja narave. Na ta preprosti model spozna- vanja so se sklicevali tisti, ki so nasprotovali novim znanostim, zagovorni- ki novih znanosti pa so ga uporabljali kot kontrastno ozadje, na katerem so lahko izrisovali razločevalne poteze njihovih lastnih filozofij znanosti. Descartes j e začel svojo razlago naravnega sveta v Le Monde (okoli 1. 1632) z razpravljanjem o nezanesljivosti naših občutkov kot podlagi za znanstveno vedenje. Ko nameravam tu razpravljati o svetlobi, j e prva stvar, na katero vas hočem opozoriti , da lahko obstaja razlika m e d naš im občutkom svet- lobe ... in tistim, kar v p r edme t ih proizvede v nas ta občutek ... Kajti četudi j e vsakdo vobče prepr ičan, da so ideje, k i j i h i m a m o v n a š e m mišl jenju docela p o d o b n e p r e d m e t o m , iz ka ter ih izhajajo, j a z vseka- kor ne vidim nobenega razloga, ki bi n a m zagotavljal, d a j e tako. ... Dobro veste, da besede, čeravno n ima jo n o b e n e podobnos t i s stvarmi, katere označujejo, ne neha jo povzročati , da si teh n e bi zamišljali ... Če pa zdaj besede, ki ne označujejo ničesar razen po človeškem dogo- voru, zadoščajo, da povzročajo, da si zamiš l jamo stvari, s ka ter imi ni- m a j o nobene podobnost i , zakaj tudi narava ni bila mog la postaviti določenega znaka, ki bi povzročil, da bi imeli občutek svetlobe, če- prav ta znak ne bi imel na sebi ničesar, kar bi bilo p o d o b n o t e m u občutku? (AT XI 3-4) Descartes nadaljuje in uporabi isti pr imer kot Galileo za dokazova- nje, da ščegetljivi občutek, ki ga povzroči pero, ni podoben ničemur v peresu. »S peresom narahlo povlečemo prek ustnic spečega otroka in on občuti, da ga nekdo ščegeta: ali mislite, da je ideja ščegetanja, ki si j o zamišlja, podobna čemurkoli v tem peresu?« (AT XI 6) Prav tako ni nobe- nega razloga, da bi verjeli, »daje tisto, kar j e v predmetih, od koder obču- tek svetlobe prihaja k nam, kaj bolj podobno temu občutku, kot so delova- nja peresa ... podobna ščegetanju« (AT XI 6). Če ne moremo veljavno sklepati iz opisa naše zaznave svetlobe na trditev, d a j e svetloba, ki povzro- či to zaznavo podobna našemu izkustvu, potem smo pred temeljnim prob- lemom, ko poskušamo znanstveno vedenje osnovati na naših čutnih zaz- navah sveta okrog nas. Razloček med našimi subjektivnimi izkušnjami ali občutki in njihovimi objektivnimi vzroki, med primarnimi in sekundarni- mi kvalitetami, odpira epistemično vrzel, ki j o j e mogoče premostiti le s kakšno strategijo, ki se loči od podmen o podobnosti. Ta strategija j e hi- 128 Descartesova filozofija znanosti in znanstvena revolucija poteza ali ugibanje. Naša ugibanja se utegnejo izkazati za zelo zanesljiva in nemara utegne biti mnogo razlogov za mišljenje, cla so tako gotova, kolikor le bi mogli upati v teh okoliščinah; toda to ne spremeni dejstva, da si te ideje pridobimo v prvi vrsti z ugibanjem. Kaj naj bi fdozof narave domneval o fizikalnih vzrokih naših zaznav? Nekaj razlogov je, zakaj se Descartes na tem ključnem stičišču odloči raje za eno kot za drugo domnevo; nekateri od njih so vezani na njegovo poj- movanje razlage (o katerem bo govor v nadaljevanju). Razen teh razlogov, predpostavlja tudi radikalno razločevanje med materijo in duhom, ki ju zagovarja v Meditacijah in Principih. Iz tega sledi, da so objektivni vzroki naših občukov v nekem smislu materialni. Da bi zadostil nekaterim rele- vantnim podrobnostim, se j e Descartes moral spoprijeti z elementarno fizikalno teorijo. Špekulacije o materiji, od katerih je odvisna Descartesova teorija ma- terije in posledično njegovo pojmovanje znanosti, vsebujejo podmeno, da naj bi bili velikost, oblika in gibanje majhnih delcev materije ustrezni za razlago vseh njihovih fizikalnih učinkov, vključno s fizikalnimi učinki na naše čutne zmožnosti, ki stimulirajo občutke. Nekateri razlogi za tolikšno stopnjo varčnosti pri izgradnji teorije so omenjeni niže. Ko Descartes po- stulira v Le Monde tri vrste materije, ni zelo prepričljiv glede tega, zakaj domneva, da so tri (ne pa več ali manj); ko pa so enkrat vpeljane, se naglo zateče v izgradnjo hipotetičnega sveta, ki dopušča njegovi domišljiji po- polno svobodo, ne da bi moral podati racionalno razlago vsake postavlje- ne hipoteze. Se m n o g o d r u g i h stvari ostaja tukaj, ki bi j ih moral razložiti in prav r ad bi j i m doda l neka j razlogov, da bi napravil moja m n e n j a verjetnej- ša. Da pa bi vas dolžina te razprave m a n j dolgočasila, bi j i h rad del zavil v p r ipovedovan je neke zgodbe, skozi katerega upam, da se bo resnica pokazala v zadostni meri ... (AT XI 31) Ko je Descartes dvajset let pozneje napisal Principe, je postal veliko bolj samozavesten glede hipotetičnega značaja njegovih domnev o veliko- sti, obliki, itd. delcev materije. Iz že p re j povedanega j e razvidno, da so vsa telesa vesoljstva nare jena iz e n e in iste mater i je , k i j e deljiva na po l jubno število delov, ... Kako veliki so ti delci mater i je , kako hitro se gibljejo in kakšne kroge opisu- je jo , pa n e m o r e m o določiti samo z razumom. Ker p a lahko obstajajo brezštevilni različni načini, kako j i h j e bog uredil, nas more edino iz- 129 Desmond, M. Clarke kustvo poučiti , katere izmed teh načinov j e izbral. Tako lahko svobod- no postavl jamo pol jubne p o d m e n e z ed in im p o g o j e m , da se bo vse, kar bo iz njih izpeljano, v celoti u j ema lo z izkustvom. (AT VIHA 100-1) Descartes ne trdi, da lahko popolnoma svobodno po lastnih željah postavljamo domneve o materiji. Na dolgo razpravlja o temeljnih lastno- stih materije in podrobno razglablja o potrebi, ali naj se vključi ali izključi nekatere primarne kvalitete v sprejemljivo teorijo narave. Dokaj podrob- no pretresa tudi zakone gibanja ali kot j im pravi zakone narave, ki določa- jo'gibanja materialnih teles in način, kako lahko prenašajo gibanje z ene- ga na drugega prek dejanja dotika. Kakorkoli že, tukaj je pomebno, da potem, ko smo odločili, katere spremenljivke naj pripišemo materiji, ne moremo preprosto z aigumenti opredeliti vrednosti teh variabel; ne mo- remo a priori določiti števila, velikosti ali hitrosti različnih malih delcev materije, ki podpirajo celotno zgradbo kartezijanske fizike. Prav tako tudi ne moremo upati, da bomo z opazovanjem odkrili, za katere delce gre, kakšne oblike imajo ali s kakšno hitrostjo se gibljejo; so vse premajhni, da bi j ih neposredno zaznali, četudi z uporabo mikroskopa. Nič boljšega ne moremo storiti, kot da postavljamo hipotetične odgovore na ta vprašanja in zatem preverjamo verjetnost našega ugibanja. Zato obe, logika Descartesove teorije občutkov in implikacije njego- ve teorije materije, napeljujeta na misel, da bi moral priznati hipotezam osrednje mesto v vsaki koherentni razlagi fizikalnih pojavov. Obseg nje- govega priznavanja tega pa se je spreminjal od njegovih zgodnjih premi- slekov v Regulae (okoli 1. 1628), v katerih j e hipotezam zgolj minimalno priznaval vlogo v naravoslovni vedi, do njegovih zrelejših razglabljanj v Razpravi (1637), kjer je hipotezam in eksperimentom izrecno priznal ve- ljavo. Razprava j e najvišjega pomena v tem kontekstu, ker j e nastajala sko- zi vrsto let, ko je Descartes pripravljal za objavo tri glavne znanstvene razprave, ki j im služi kot predgovor. V »Razpravi o metodi kako pravilno voditi razum ter v znanostih iskati resnico«, VI. del, Descartes piše: Če b o d o nekatere moje trditve v začetku Dioptrike in Meteorov koga na prvi pogled preseneti le ali odbijale, ker j i h i m e n u j e m h ipo teze in j ih dozdevoma nočem dokazati, p ros im bralce, na j razpravi v celoti in pazljivo preberejo, pa u p a m , da b o d o dvomljivce zadovolji le. Kajt i dozdeva se mi, da so umovanja v teh m e d seboj tako povezana, d a j e stvar takole: kakor so po vrs tnem redu zadn ja u m o v a n j a dokazana p o prvih, ki so j i m vzrok, tako so prva dokazana p o zadnj ih , ki so n j ih 130 Descartesova filozofija znanosti in znanstvena revolucija učinki. ... Izkustvo namreč izkazuje večino teh učinkov kot povsem gotovo, tako da mi vzroki, iz katerih jih deduciram, ne rabijo toliko za dokaz, kolikor za razlago, vtem ko dokazujejo prav učinki delovanje teh vzrokov zaradi gotovosti, s katero se pojavljajo. (AT VI 76)5 Ta odlomek j e sprožil številna vprašanja bralcev, eden od njih je bil oče Morin. Descartes se je odzval na njegova poizvedovanja 1638 in odgo- voril na ugovor, da hipotetičnih poskusov ne bi smeli opisovati kot doka- zane: »kajti obstaja velika razlika med dokazati [prouver] in razložiti. K te- mu dodam, da se lahko uporablja besedo dokazovati [demonstrer] za en in drug pomen, vsaj če s e j o vzame v običajni rabi in ne v posebnem pome- nu, k i j i ga dajejo filozofi.« (13. julij 1638: AT II 198). To kaže, kako je Descartes jasno prelomil s sholastično tradicijo, za katero je imel izraz »dokazovati« [demonstrer] poseben pomen strogega deduciranja sklepa iz prvih principov. Namesto tega Descartes vabi svoje bralce, da razumejo »dokaz« [demonstration] v manj strogem pomenu, ki lahko vključuje pro- ces umovanja, pri katerem se sklepa iz učinkov na hipotetične vzroke ali, v nasprotni smeri, od domnevnih vzrokov na opažene učinke. Dokajšnja novost te vrste dokazovanja je poudarjena v pismu Mer- sennu iz 1638, v katerem Descartes pojasnjuje, da se tipi dokazov, k i j ih na jdemo v fiziki, zelo razlikujejo od onih, ki j ih pričakujemo v matemati- ki: Sprašujete, če imam tisto, kar sem napisal o lomu svetlobe za dokaz [demonstration]; in mislim, da da vsaj v toliko, kolikor gaje mogoče v tej zadevi dati, ne da bi poprej dokazali principe fizike z metafiziko ... in v toliko, kolikor je bilo katerokoli drugo vprašanje mehanike, ali optike ali astronomije ali kakšna druga reč, ki ni čisto geometrijska ali aritmetična sploh kdaj dokazana. Toda zahtevati od mene geometrij- ske dokaze v zadevi, kije odvisna od fizike, pomeni zahtevati, da sto- rim nemogoče. In če kdo želi imenovati dokaze [demonstrations] sa- mo dokaze [preuves] geometrov, je treba potem reči, da Arhimed ni nikoli ničesar dokazal v mehaniki, ne Vitellion v optiki, ne Ptolemej v astronomiji, itd., kar pa se vsekakor ne trdi. Kajti zadovoljni smo, če so, v takšnih rečeh, avtorji - potem ko so predpostavili nekatere stvari, ki nikakor niso v očitnem nasprotju z izkustvom - v ostalem govorili 5 Slov. prevod: René Descartes, Razprava o metodi, (prev. Boris Furlan), Slovenska matica, Ljubljana 1957, str 100. 131 Desmond, M. Clarke dos ledno in ne da bi zagrešili para logizem, če tudi n j ihove p o d m e n e niso bile natanko resnične. ... Toda, kar zadeva tiste, ki se zadovolj i jo s tem, da rečejo, kako ne ve r j amejo tega, kar sem napisal , ker sem to deducira l iz nekater ih p o d m e n , ki j i h n isem dokazal [prouvées], ne vedo, ka j zahtevajo, niti tega, kar bi mora l i zahtevat i .6 Od tod jasno sledi nekaj: ne moremo pričakovati iste vrste dokazov v fiziki kot v čisti matematiki in morali se bomo odločiti za nekaj drugega. Vendar pa še ni jasno, kaj ta alternativa je. Ne glede na to, kakšna sta njen natančni ustroj in vrsta rezultatov, k i j i h lahko daje, zajema postavljanje domnev o vzrokih fizikalnih pojavov in nato »dokazovanje« verjetnosti teh domnev skozi preučevanje njihove pojasnitvene vloge v neki zaokro- ženi filozofiji narave, v projektu, na katerega se Descartes vedno znova sklicuje, ko trdi, da bi lahko (vsaj načeloma) dokazal te domneve iz nekak- šnega metafizičnega temelja. Pojem razlage Descartes je delil z mnogimi svojimi sodobniki mišljenje, da v shola- stični tradiciji obstoječe forme in kvalitete v nekem temeljnem smislu niso razlagalne. Naravni pojav, kot je na primer učinkovanje magneta na majhne železne delce, je poskušala sholastična tradicija razložiti s trditvijo, da mag- net privlači (ali odbija) nekatera telesa zato, ker ima »magnetno formo« ali »magnetno kvaliteto«. V nekem očitenem smislu je to res. Če katerikoli naravni predmet nekaj stori, potem mora imeti zmožnost, da to naredi! Dokler ne razumemo, kaj je ta zmožnost ali iz česa sestoji, lahko poimenu- jemo zadevno skrivnostno lastnost po učinkih, k i j i h povzroča. Potemta- kem imajo uspavalne tablete uspavalno moč, magneti imajo magnentno moč in človeška bitja imajo miselno moč. Do tu ni s tem nič narobe; tiste- mu, kar j e treba pojasniti, zgolj pri taknemo nalepko z imenom. Toda če sledimo naravni tendenci sholastične filozofije in reificiramo te novoimenovane moči, kot da bi bile lastnosti, ki so ločene od naravnih predmetov, k i j ih imajo, se pokažeta dva problema. Eden j e metafizični; namreč množenje bitnosti onstran dokazane nujnosti. Z uporabo Occa- movega načela bi se naglo ustavilo uvajanje stotin novih form ali kvalitet, h Pismo Mersennu, 27. maj 1638 (Al II 141-2). Isto uporabo izraza »dokaz« [demon- stration] najdemo v Descartesovem pismu Plempiusu, 3. oktober 1637 (AT I 420). 132 Descartesova filozofija znanosti in znanstvena revolucija s katerimi j e prenaseljen metafizični prostor.7 Descartes opozarja na to vprašanje o preobilju form v drugem poglavju Le Monde, kjer pojasnjuje, kako gori kos lesa in pri tem oddaja svetlobo in toploto: kdo d r u g si torej lahko, če hoče, domišlja v tem lesu fo rmo ognja, kvaliteto toplote in de jan je , ki ga zažge kot povsem različne reči; zase, ki se boj im, da bi se varal , če bi domneval kaj več kakor tisto, kar v idim, da bi tukaj n u j n o mora lo biti, se zadovoljim s tem, da si tu zamišl jam gibanje n jegovih delov. ... ob samem zagotovilu, da mi bo- ste pri trdi l i , da obstaja neka moč, ki na silo ods t ranju je nabol j drobne od n jegovih delov in j i h ločuje od večjih, ugotavljam, da bo lahko že samo to v n j e m povzročilo vse tiste spremembe, ki se j i h izkusi, ko gori . (AT XI 7-8) Drugič, uvajanje sholastičnih form v ta kontekst j e dajalo vtis, d a j e prišlo do napredka pri razlagi naravnih pojavov in da temu ni kaj dosti več dodati. Seveda pa ravno tiste forme, ki naj bi bile razlagalne entitete, same potrebujejo razlago: »Če se vam zdi čudno, da se pri razlagi teh elementov sploh ne poslužujem kvalitet, ki se imenujejo toplota, mraz, vlažnost in suhost kakor to počno filozofi, vam bom rekel, da se mi zdi, da te kvalitete same potrebujejo razlago ... (AT XI 25-6). Tako so za Descartesa sholastične forme obenem redundantne in psev- dorazlagalne. Predlagana alternativa je bila najti materialne in eficientne vzroke naravnih pojavov. Descartes j e zatrjeval, d a j e treba te vzroke meha- nično opisati; dejansko j e na ves glas redukcionistično zatrjeval, d a j e veči- no lastnosti, ki j ih kažejo naravni pojavi, mogoče na koncu pojasniti z velikostjo, obliko in gibanji majhnih delcev materije, na katere j e mogoče, kot je domneval, razčleniti fizikalne predmete. Zato pomeni razložiti neki naravni pojav v tem smislu enako kot zgraditi model, ki kaže kako se lahko majhni, nezaznavni delci materije združujejo, da bi oblikovali zaznavna telesa, kako lastnosti teles izhajajo iz lastnosti njihovih konstitutivnih de- lov, in zakaj j ih zaznavamo tako kakor jih, kot rezultat interakcije teh teles z našimi čutnimi oigani. Že zgoraj j e bilo nakazano, da so kartezijanske znanstvene razlage morale biti hipotetične in d a j e bil eden od razlogov za to podmeno neo- 7 Načelo ekonomičnosti v metafiziki, ki pravi, da ne smemo postulirati eksistence več različnih bitnosti ali vrst bitnosti kot j e nujno, običajno pripisujejo Williamu Occamu (1280?-1349?). Glej na primer njegove Quodlibeta V, Q.I. 133 Desmond, M. Clarke pazljivost delcev materije, s katerimi j e bilo treba zgraditi razlago narav- nih pojavov. Toda, kako naj bi opisovali in merili lastnosti neopazljivih delcev materije? Oče Morin j e imel v mislih to vrsto ugovora, ko se mu j e zazdelo, potem ko je prebral znanstvene eseje iz 1637, da Descartes ne- mara poskuša razložiti tisto, kar lahko očitno opažamo s sklicevanjem na tisto, česar niti ne opažamo niti ne razumemo:« ... težave v fiziki j e moč poredkoma odstraniti s primerjavami; skoraj vedno obstaja razlika [med modelom in realnostjo], ali dvoumnost, ali kakšen element obskurnega razložen s še bolj obskurnim« (12. avgust 1638: AT II 291). Del Descarte- sovega odgovora na ta ugovor vsebuje trditev, da v fiziki ni mogoče napre- dovati razen s postavljanjem makroskopskih modelov tistega, kar se doga- ja na mikroskopski ravni. Tako si na primer lahko zamišljamo neopazljive delce svetlobe po analogiji z lesenimi kroglicami v velikosti biljardnih kro- gel. ... trdim, da so [tj. analogije in modeli] najprimernejše sredstvo za razlago resnice fizikalnih vprašanj kar jih človeški duh premore; vse do te mere, da če se o naravi zatrjuje nekaj, česar ni mogoče razložiti z nobeno primerjavo, mislim, da na podlagi dokaza vem, daje napačno. (12. september 1638: AT II 368) To točko je Descartes že razvil v dopisovanju s Plempiusom leto po- prej: »Nič se bolj ne ujema z razumom, kot da sodimo o stvareh, ki zaradi svoje majhnosti ne morejo biti zaznane s čuti po zgledu in modelu onih, ki j ih vidimo« (3. oktober 1637: AT I 421). Descartesov odgovor očetu Mori- nu j e vseboval tudi trditev, da so edine relevantne poteze modela velikost in oblika krogel ter smer in hitrost njihovih gibanj, tako da se lahko razha- janje v velikosti pri oblikovanju razlage zanemari. ... v primerjavah, kijih uporabljam, samo primerjam gibanja z dru- gimi gibanji ali oblike z drugimi oblikami itd., se pravi samo stvari, ki zaradi njihove majhnosti niso dosegljive našim čutom, z drugimi, ki so in ki se sicer nič bolj ne razlikujejo od njih kot se velik krog razliku- je od majhnega ... (12. september 1638: AT II 367-8) Poleg zanimivih domnev o tem, katere značilnosti modela so pomeb- ne pri oblikovanju razlage, Descartesovi komentarji odpirajo tudi vpraša- nje o tem, do kolikšne mere morajo biti hipoteze resnične, da so razlagal- ne. Z drugimi besedami, ali bi kaj pomagalo pri razlagi fizikalnega poja- 134 Descartesova filozofija znanosti in znanstvena revolucija va, če bi zgradili mehanični model njegovega eficientnega vzroka, ki pa dejansko glede na realnost ni resničen? Descartes je mislil, da bi, oziroma j e vsaj dokazoval, d a j e verjetni, četudi nepravilni model boljši od nikakr- šnega. Razen tega se lahko zgodi, da ne moremo nikoli odkriti vrednosti spremenljivk, s katerimi opisujemo mikroskopske delce materije, tako da se bomo morali zadovoljiti z nečim, kar ne dosega idealnega razumeva- nja, k i j e na voljo bogu. Prvo popuščanje glede napačnih hipotez najdemo na številnih me- stih, kjer se Descartes sprašuje o razvoju vesoljstva od njegovega začetne- ga kaosa do visoko strukturiranega sveta, kakršnega vidimo zdaj. V njego- vem času so teologi na podlagi nemetaforičnega branja Geneze na splošno verjeli, d a j e svet, kakršnega vidimo, ustvaril bog. Descartes komentira: Čeprav bi m u torej spočetka ne bil podelil d ruge oblike od kaosa, bi bilo že to dovolj , d a j e ustanovil zakone narave in dal svetu, da deluje tako, kakor v resnici de lu je . Brez škode za čudež stvarjenja smo lahko prepr ičan i , da bi že iz teh vzrokov vse stvari, ki so čisto materialne, mog le sčasoma postat i takšne, kakršne j ih vidimo sedaj . Pa tudi nj ih na ravo m o r e m o m n o g o laže razumeti , če g ledamo nj ih pos topno na- s ta janje , kakor če j i h p rouču jemo v stanju popolne skončanosti . (AT VI 45)8 To napeljuje na misel, da lahko naravni svet bolje pojasnimo, če si zamišljamo, da se svet postopoma razvija iz začetnega kaosa pod nadzo- rom zakonov narave, kot pa če sprejmemo prepričanje teologov, da g a j e bog preprosto ustvaril takšnega, kakršen je. Ista misel je izražena v Principih: N o b e n e g a dvoma ni, d a j e bil svet že na začetku ustvarjen z vso svojo popo lnos t j o ... Vendar pa, da bi razumeli naravo rastlin ali človeka, j e m n o g o bolje preudar i t i , kako se more jo pos topoma pora ja t i iz semen, kakor pa kako j i h j e bog ustvaril na samem začetku sveta. Če bi si tako mogl i domisli t i neka j zelo preprost ih in zlahka prepoznavnih princi- pov, in bi mogl i pokazati , da so se iz n j ih lahko razvile kakor iz semen zvezde in Zemlja in vse d rugo , kar lahko na tem svetu opažamo (četu- di bi vedeli, da niso nastali na ta način), bi lahko m n o g o bolje razložili n j ihovo naravo, kot če bi j i h samo opisali, kakršni so zdaj, ali kot ver- j a m e m o , da so bili ustvarjeni . (AT VIHA 99-100) 8 Slov. prevod, Razprava o metodi, str. 72. 135 Desmond, M. Clarke Čeprav je tako Descartes iz teloških razlogov verjel, d a j e njegov evo- lucijski prikaz razvoja naravnih pojavov napačen, je hkrati trdil, d a j e kljub temu razlagalen. Drugi razlog za sprejemanje hipotez, ki so možno napačne, j e bil Descartesov pesimizem glede izvedljivosti identificiranja in natančnega merjenja relevantnih spremenljivk na mikroravni. Za to so obstajali števil- ni razlogi, ki bi bili, vzvratno gledano, videti dobro utemeljeni in bi mo- derni bralec v njih videl realistično oceno eksperimentalnih tehnik zgod- njega sedemnajstega stoletja. Če bi se vztrajalo pri tem, da se hipoteze pridrži, dokler ni upoštevana vsa kompleksnost naravnega sveta, ne bi bilo nikakršnega napredka. Descartesovo dokazovanje j e šlo v to smer, ko je leta 1629 odgovarjal na Mersennove ugovore o zračnem uporu pri mer- jenju hitrosti padajočih teles. Kar pa zadeva zračni upor, o ka te rem zahtevate mojo sodbo, t rd im, da o tem ni mogoče dati odgovora in da n e spada v okvir znanosti ; kajti če j e toplo, če j e mrzlo, če j e suho, če j e vlažno, če j e j a sno , če j e oblačno in tisoč drug ih okoliščin lahko sp remen i zračni upor . 9 Skoraj osemnajst let pozneje j e bila ista utemeljitev ponujena za raz- lago očitnega neujemanja pravil trka z našim izkustvom zadevajočih se teles. Številni dopisovalci so ugovarjali, češ da so pravila, ki j ih j e predla- gal Descartes v Principih (2. knjiga, čl. 46 ff), v protislovju z našim izkus- tvom. Descartesov odgovor se je glasil: V resnici se pogosto zgodi, d a j e spočetka videti, kot da izkustvo nas- pro tu je pravilom, ki sem j ih pravkar razložil, toda razlog za to j e oči- ten. Pravila namreč predpostavljajo, da sta dve telesi B in C popo lno - ma trdi in tako ločeni od vseh d rug ih , da ni nobenega v n jun i bližini, ki bi mogel pomagat i ali ovirati n j u n o gibanje ; takšnih teles p a sploh ne vidimo na tem svetu (AT IXB 93) To j e bil standarden odgovor na ugovore o pomanjkanju ujemanja med teorijo in realnostjo. Kartezijanske razlage so bile sestavljene po ana- logiji z interakcijami gibajočih se makroskopskih fizikalnih teles. Globlja 9 Čeprav je bilo pismo napisano v francoščini, je bil poudarjeni del stavka v latinš- čini: suh scientum nnn cadil. Descartes Mersennu, 13. november 1629 (AT I 73). Glej tudi Descartes Mersennu , 11. jun i j 1640 (AT III 80); Descartes Cavendishu, 15. maj 1646 (AT IV 416-17). 136 Descartesova filozofija znanosti in znanstvena revolucija realnost, ki so j o imele namen razložiti, j e mikroskopska, nedosegljiva človekovemu opazovanju in utegne vključevati toliko dejavnikov, ki delu- je jo drug na drugega, d a j e naš model daleč preozek, da bi jo ustrezno predstavil.10 Tako j e kartezijanska razlaga hipoteza, za katero je mogoče priznati, da j e ali napačna ali izrazito neustrezna realnosti, ki naj bi j o razložila. Kadar nam manjkajo dokazi, kij ih zahteva identifikacija dejanskega vzro- ka nekega pojava, »je dovolj, da se domislimo vzroka, ki bi lahko proizve- del zadevni učinek, četudi bi ga lahko bili proizvedli drugi vzroki in sploh ne vemo, kateri j e pravi« (pismo 5. oktobra 1646: AT IV 516). Domneva, da se odločamo za najboljšo dostopno hipotezo, se zrcali v epistemičnem statusu, za katerega se zatrjuje, da ga imajo različne razlage v Principih. Različnih astronomskih hipotez na primer ne proučuje zato, da bi odkril, katera j e resnična, marveč bolj zato, da bi ugotovil, katera j e kot razlaga uspešnejša: »V ta namen so astronomi iznašli tri različne hipoteze oziroma podmene, ki pa j ih ne motrijo kot resnične, temveč le kot prikladne za razlago pojavov« (AT VIHA 85). Descartes najljubšo hipotezo izbere »zgolj kot hipotezo in ne kot stvarno resnico« (AT VIIIA 86). Očitno bi bilo bolje, če bi lahko odkrili resnične vzroke naravnih po- javov; toda če j ih ne moremo, je še vedno bolje, da si priskrbimo možen ali verjeten vzrok: Kar pa zadeva posamezne učinke, o katerih n i m a m o dovolj izkušenj, cla bi določili, kateri so pravi vzroki, ki j i h proizvedejo, se m o r a m o zadovoljit i s tem, da vemo za nekatere, ki bi j i h utegnili proizvesti ... In mislim, da sem storil dovolj, če so vzroki, ki sem j ih pojasnil , takšni, da so vsi učinki, ki bi j i h lahko povzročili, podobni onim, k i j i h vidimo v svetu, ne cla bi poizvedoval, ali so j ih dejansko povzročili ti ali drugi vzroki. (AT IXB 185,322) Tukaj predlagana metodologija, tj. konstruiranje kar se da dobrih mehaničnih modelov, sovpada s kartezijansko znanstveno prakso. Descar- tes in tisti, ki so mu sledili v Franciji v sedemnajstem stoletju, so bili skoraj 1 0 Cf. podobna odgovora Mersennu, 23. februar 1643 (AT III 634) in 26. april 1643 (AT III 652). 137 Desmond, M. Clarke razsipni pri domišljanju hipotetičnih modelov za razlago naravnih poja- vov in, v nekaterih primerih, za razlago tistega, kar bi lahko imenovali le domnevni pojavi; oblikovali so celo razlage nedogodkov. Ta široko razšir- jena in razvpita predanost nebrzdanemu tvorjenju hipotez j e bila tisto, kar pomaga razložiti Newtonov slavni vzklik: »Ne izmišljam si hipotez.«11 Vendar kljub dejstvu, d a j e logika Descartesove filozofije implicirala, da morajo biti razlage naravnih pojavov hipotetične, obstajajo v njego- vem delu prav tako jasni znaki o povsem drugačni metodologiji. Descar- tes seje pogosto skliceval na možnost oblikovanja filozofije narave na pod- lagi metafizičnih temeljev, ki bi uresničila tisto vrsto gotovosti in trdnosti, o kakršni je govor v Meditacijah. Ta oris njegove metodologije potrebuje nekaj pojasnil preden začnemo spraševati, ali j e združljiv z zgodbo, ki smo jo do povedali zdaj. Temelji znanosti V predgovoru k francoski izdaji Principov Descartes vplete metaforo, ki natančno izraža njegove poglede o odnosu fizike do metafizike. »Tako je vsa filozofija kakor drevo, katerega korenine so metafizika, deblo fizika in veje, ki poganjajo iz tega debla, vse druge znanosti, ki j ih je mogoče zvesti na tri glavne, namreč medicino, mehaniko in moralo« (AT IXB 14). V tem domisleku ni bilo nič nenavadnega. Descartes j e že kakšnih petind- vajset let pred tem vztrajal, d a j e fizika, kot j o j e razumel, utemeljena na metafiziki ali odvisna od nje in da mora vsaka filozofija narave, k i j e vred- na svojega imena, najprej spraviti v red svojo metafiziko, preden se loti razlage posameznih naravnih pojavov. Mersennuje na pr imer 1630 pisal o kratki razpravi o metafiziki, ki j o j e začel pisati: »Prav s tem sem poskusil začeti moje preučevanje; in povedal vam bom, da ne bi bil znal najti teme- ljev fizike, če jih ne bi bil iskal v tej smeri« (15. april 1630: AT I 144). To pomaga razumeti, zakaj je nasprotoval Galilejevi metodologiji. Po Descar- tesovem mnenju je italijanski naravoslovec zanemaril vprašanja o teme- ljih in se namesto tega lotil neposredno razlage posameznih fizikalnih pojavov: »ne da bi premislil prve vzroke narave, je [Galileo] samo iskal razloge nekaterih posameznih učinkov in tako gradil brez temelja« (pismo Mersennu, 11. oktober 1638: AT II 380). Postavlja se potemtakem vpraša- 11 V izvirnem latinskem besedilu, »hypotheses non fingo.« Isaac Newton, Mathemati- cal Principles of Natural Philosophy and His System, of the Worhl, (ur. Cajori), Cam- bridge University Press, Cambridge 1934, str. 547. 138 Descartesova filozofija znanosti in znanstvena revolucija nje, kakšne vrste temeljev j e imel v mislih Descartes za fiziko in o povezavi med temi temelji in različnimi znanostmi, ki so od njih odvisne. Eden od načinov, kako postaviti to vprašanje v središče pozornosti, je , da Descartesov pristop kontrastiramo z običajno prakso v moderni zna- nosti. Fiziki in fiziologi dvajsetega stoletja ne začenjajo svojega raziskova- nja s preučevanjem metafizike, čeprav nemara postavljajo metafizične pod- mene med oblikovanjem svojih teorij. Namesto tega najprej razvijejo znans- tvene teorije, katerih primernost preverijo, metafizične implikacije teorij pa zatem razberejo iz dokončanega znanstvenega proizvoda. Pri tem pri- stopu ni nobenega neodvisnega kriterija za sprejemljivost ontoloških za- vez razen uspešnosti ali neuspešnosti dane teorije. Descartes je zagovarjal nasprotno stališče. Menil je, da moremo in da bi morali najprej vzpostavi- ti našo metafiziko in šele potem preučiti fizikalne teorije, ki so skladne z našo metafizično utemeljitvijo. Zatorej mora biti na voljo neodvisen krite- rij za odločitev, katero metafiziko naj sprejmemo za svojo. Glede tega je Descartes zelo blizu sholastični filozofiji. Epistemična utemeljitev kartezijanske metafizike je refleksija na »obče dojemanje« [com- mon sense] ali na naše vsakdanje izkustvo naravnega sveta. Tretje pravilo predlagane metode v Razpravi, k i j e podobno devetemu pravilu iz Regu- lae, j e bilo, »da bom svoja razmišljanja vodil po natanko določenem redu, začenši s predmeti, ki so najbolj enostavni in j ih je najlaže spoznati, na to pa se bom polagoma ... vzpenjal do spoznanja bolj sestavljenih« (AT VI 19).12 Kjer gre za metafiziko, začenjamo s takšnimi vsakdanjimi izkustvi kot so izkustvo mišljenja, čutenja, gibanja, itd. Med temi izkustvi daje Des- cartes prednost najenostavnejšim, dosegljivim in na široko dostopnim iz- kustvom, ker upa, da bo prek njih našel nedvomne temelje. To strategijo j e orisal v šestem delu Razprave: Opazi l sem tudi, da so poizkusi tem potrebnejši, čimbolj naopreduje- m o v znanju . Spočetka j e namreč bolje, da se omeju je jmo le na tiste, ki se sami p o sebi nud i j o našim čutom in ki j i h ob še tako ma jhn i pazljivosti n e m o r e m o prezreti , kakor pa da stikamo za izkustvi, ki so bolj r edka in izumetničena . Razlog j e ta: dokler ne vemo za vzroke običajnejš ih pojavov, nas eksper iment i glede redkejših kaj radi zavaja- j o v zmoto, ker so okolnosti, od katerih so ti pojavi odvisni, tako part i- kularne in p o videzu tako neznatne , da j ih j e skrajno težko opaziti. (AT VI 63)1 3 1 2 Cf. Pravilo IX Regulae: AT X 400. 1 3 Slov. prevod, op. ril., str. 88. 139 Desmond, M. Clarke Privilegirani položaj vsakdanjega izkustva sovpada z dopolnjujočim nezaupanjem v zapletene poizkuse; slednji nas radi zavedejo, ker so mo- rebiti slabo izvedeni, njihovi rezultati utegnejo biti nepravilno interpreti- rani ali pa pokvarjeni zaradi vmešavanja raznih dejavnikov, ki se j ih ne zavedamo.14 Zategadelj so eksperimentalni dokazi preveč nezanesljivi, da bi priskrbeli metafizične temelje za znanstvene teorije; to j e mogoče storiti edino s premislekom navadnega izkustva. Osrednje trditve kartezijanske metafizike so strnjene v Meditacijah in v prvem delu Principov. Tu nas v glavnem samo zanima, v kolikšni meri se Descartes navezuje na sholastično mrežo pojmov, da metafizično interpre- tira osebna izkustva, katerih nedvomnost zatrjuje. Razločevanje med sub- stanco in njenimi modusi je na primer osrednjega pomena za kartezijan- ski dokaz v prid radikalnemu razločevanju med stvarmi, ki lahko mislijo, in onimi, ki ne morejo.15 Isto razločevanje j e na delu pri definiranju bis- tva materije, in ko se z materije luščijo mnoge od primarnih kvalitet, na primer težnost ali prožnost, ki so j ih ji drugi filozofi narave rade volje pripisovali. Descartesova metafizika j e subtilna kombinacija sholastičnih kategorij, metafizičnih aksiomov (npr. ex nihilo nihil fit) in navidezno nes- pornega občega izkustva."' Ko j e utemeljitev enkrat vzpostavljena, j e druga stopnja oblikovanja teorije formulacija tako imenovanih »zakonov narave«. Kljub dejstvu, da o njih govorijo, da so »deducirani« iz metafizičnih temeljev, so dokazi, ki so navedeni v prid tem zakonom tako v Le Monde kot v Principih, mešanica metafizičnih aksiomov in vsakdanjega opazovanja. Na primer prvi zakon, ki pravi, da materialni predmeti vztrajajo v svojem stanju mirovanja ali gibanja, dokler kakšen vzrok ne povzroči spremembe tega stanja, j e delo- ma utemeljen s sklicevanjem na splošni aksiom, da vsak dogodek ali spre- memba zahteva neki vzrok, in deloma s sklicevanjem na naše vsakdanje 1 4 Descartes je pogosto opozarjal na probleme pri interpretaciji eksperimentalnih rezultatov, še posebej, kadar j e kazalo, da ne potr ju je jo njegovih lastnih teorij. Vseeno pa so bili njegovi ugovori načeloma legitimni. Glej npr. Descartes Mer- sennu, 9. februar 1639 (AT II 497-8), 29. januar 164» (AT III 7), 11. junij 1640 (AT III 80), 4. januar 1643 (AT III 609). 1 5 Cf. Principi, I. del, čl. 51-7: AT VIHA 24-7. lb v Tretji meditaciji Descartes trdi, »da nekaj ne more nastati iz niča« (nec posse aliquid a nihilo fieri) (AT VII 40; slov. prev. Descartes, Meditacije, Slovenska matica, Ljubljana 1973, str. 71. V Odgovorih k Drugim ugovoromi pravi, da j e vzročno načelo, na katerega se j e oprl v lretji meditaciji, enakovredno načelu »iz niča ne nastane nič« (a nihilo nihil fit) (AT VII 135). 140 Descartesova filozofija znanosti in znanstvena revolucija izkustvo: »naše vsakdanje izkustvo projektilov v vsem potrjuje naše pravi- lo« (AT VIIIA 63).17 Druga dva zakona narave sta potrjena na enak način s sklicevanjem na metafizične aksiome in na naše vsakdanje izkustvo fizi- kalnih objektov, ki se gibljejo v svetu (AT VIIIA 64-5). Tako so metafizični temelji znanstvenega vedenja, ki jih je po last- nem zatrjevanju vzpostavil Descartes, vsebovali številne med seboj pove- zane elemente, ki so se nanašali na tisto vrsto dokazov, o kateri smo prav- kar govorili: a) radikalno razločevanje med materijo in duhom in pred- hodno identifikacijo pr imarnih kvalitet materije. To je vključevalo enako drzno opustitev raznih lastnosti, o katerih je Descartes trdil, da j ih materi- ja nima; b) zavračanje sholastičnega razumevanja razlage in njeno nado- mestitev z brezkompromisnim modelom mehanične razlage; c) oris treh temeljnih zakonov narave, po katerih materialni delci delujejo drug na drugega in izmenjavajo različne količine gibanja. Ko so bili ti postavljeni, se je pojavilo vprašanje, kako je Descartes mogel napredovati pri oblikovanju tiste vrste mehaničnih modelov, ki j ih j e zahtevala njegova metoda. Kakšne vrste sklepanje j e bilo na voljo za prehajanje od splošnih principov k razlagi posameznih naravnih poja- vov? Descartesova dejanska znanstvena praksa se je ujemala z njegovim opisom oblikovanja teorije v četrtem delu Razprave. Ko se je oddaljeval od splošnih principov in približeval partikularnim pojavom, j e odkril, da po- trebuje hipoteze in eksperimentalno preverjanje: Najp re j sem skušal na splošno odkriti pr incipe, to j e p rve vzroke vse- ga, kar na s v e t u j e ali more biti ... Zatem sem raziskal nepos redne in na jbol j običajne učinke, ki se dado deducirat i iz teh vzrokov. Tako sem, kot se mi j e zdelo, pr išel d o spoznanja nebesa, zvezd, Zemlje ... in d rug ih p o d o b n i h reči, reči, ki so od vseh najbol j običajne in enostavne ter j i h j e zato naj laže spoznati . Ko sem nato hotel preiti na bolj part i- ku la rne p r e d m e t e , se mi j i h j e pokazalo toliko in tako raznovrstnih, da bi moge l p o moji sodbi le nadčloveški u m razlikovati f o rme ali vrste teles, ki so na Zemlji , od neskončnega števila drugih , ki bi na n je j mogla biti, če bi bilo bogu tako povšeči. Potemtakem sem bil prepr i - čan, da bi vseh teh reči ne mogli podredi t i svojim koristim, razen če bi sklepali iz učinkov na vzroke in bi nam bili pri tem v pomoč mnogi posebni eksper iment i . ... Seveda m o r a m obenem priznat i , d a j e mo- gočnost na rave tako velika in obsežna, ti principi pa tako preprosti in 1 7 Cf. AT XI 38-47. 141 Desmond, M. Clarke splošni, da ga skoraj ni par t iku la rnega učinka, za ka terega bi takoj spočetka ne vedel, da ga j e mogoče deducira t i na različne nač ine in da mi običajno prizadeva največje težave izsleditev tistega, od katere- ga j e učinek odvisen. Iz te zagate si ne znam pomaga t i d rugače , n e g o da se zopet pov rnem na nekatere tistih eksper imentov, p r i ka ter ih ni učinek isti, a k o j e treba razložiti pojav p o e n e m , ne pa p o ka te rem koli d r u g e m izmed mogočih načinov. (ATVI 63-4) 1 8 Besedilo jasno pove, da a priori ni mogoče deducirati razlage posa- meznega naravnega pojava iz zelo splošnih zakonov narave, ki j ih j e zago- varjal Descartes, ker obstaja skoraj neskončno število alternativnih poti - ki so vse skladne z zakoni narave - po katerih je bog mogel povzročiti posamezne naravne pojave. Da bi odkrili, katero pot je izbral, tj., da bi odkrili mehanizem, s katerim so prek interakcije delcev materije povzro- čeni naravni pojavi, s e j e treba zateči h križnim eksperimentom. In ven- dar, kot smo že spoznali zgoraj, so rezultati, ki j ih je mogoče zbrati s to metodo, še zmeraj hipotetični. Vseeno pa Descartes ni dosleden pri priznanju, da morajo ostati hi- potetične pobude hipotetične in da j ih ni mogoče naknadno spreobr- niti v nekaj , kar bi bilo bolj podobno čisto formalnim dedukci jam ma- tematike. In kljub nuji, da bi eksperimenti pomagal i odločiti, kako se naravni pojav zgodi, j e včasih opisal rezultate svoje znanstvene metode v jeziku, ki bi ga lahko skoraj neposredno vzeli iz zgoraj citiranega odlomka Aristotelove Dnige Analitike : »Kar zadeva fiziko, sem verjel, da ne vem ničesar, če sem znal samo reči, kako stvari morejo biti, ne da bi mogel dokazati, da ne morejo biti drugače« (pismo Mersennu, 11. marec 1640: AT III 39). To pa odpira vprašanje, kakšno gotovost j e Descartes pripiso- val rezultatom svoje znanstvene metode, kadar je bila uporabljena pri na- ravnih pojavih. Gotovost in verjetnost Descartesove trditve o relativni gotovosti znanstvene razlage so zna- čilno ambivalentne. Ambivalenca odraža razmeroma preprosta pojmova- 1 8 Slov. prevod, op, al., str. 89-90. 142 Descartesova filozofija znanosti in znanstvena revolucija nja gotovosti in negotovosti, ki j ih je premoglo zgodnje sedemnajsto sto- letje. Sholastična tradicija j e bila zavezana ostri dihotomiji med dvema vrstama vedenja; e n o j e bilo gotovo in dokazano, drugo pa dialektično in negotovo. Kolikor je šlo za sholastiko, je bilo torej treba izbrati med trdi- tvijo, da imamo dokazano, gotovo vedenje - edino, ki ga je bilo vredno imeti — ali neko vrsto negotovega mnenja, k i je komajda zaslužilo nadalj- nje razpravljanje, ker j e bilo popolnoma nepotrjeno. Descartesova priza- devanja, da bi opisal stopnjo gotovosti, k i j e izhajala iz njegove znanstve- ne prakse, j e mogoče najlaže razumeti kot obupen poskus opredeliti ver- jetnost, ki j o j e proizvedla nova znanstvena metoda, v jeziku sholastike. Tako včasih trdi, da so njegove razlage gotove; ne more namreč dopustiti, da bi bile negotove, ne da bi j ih avtomatično izključil kot prave alternative razlagam, ki so bile postavljene v šolah. Hkrati pa priznava, da niso abso- lutno gotove, da ne uživajo takšne gotovosti, kakršno je moč doseči v ma- tematiki, da so zgolj moralno gotove ali le toliko gotove, kolikor je mogo- če upati, da bodo pri takšnem podjetju.1 9 Drugi, s trditvami o metafizični utemeljitvi ujemajoč se kompromis, j e dokazovanje, da so prvi principi gotovi, vtem ko so razlage posameznih naravnih pojavov bolj ali manj negotove. Descartes je dosledno trdil, da so njegovi prvi principi ali bolj splo- šne trditve o materiji in zakonih narave zelo gotovi. kar zadeva ostale reči, ki sem j ih predpostavil , in ki j i h ni mogoče zaznati z n o b e n i m čutom, so vse tako enostavne in tako običajne in celo tako maloštevilne, da če j i h pr imer ja te z različno sestavo in čudo- vito umete lnos t jo , ki se kaže v strukturi vidnih organov, boste imeli precej več razlogov za mišl jenje, da sem j ih več, ki se naha ja jo v nas, izpustil, kakor pa da sem predpostavil kakšno, k i j e tam sploh ni. In vedoč, da narava vselej de lu je po poteh, ki so od vseh najlažje in naj- 1 9 V sholastični filozofiji in teologiji je obstajala tradicija ločevanja med različnimi stopnjami gotovosti glede na to, kakšno vrsto dokazov se je zahtevalo, da so bile dosežene, in glede na to, kako pomembno so delovale na naša prepričanja v raz- ličnih kontekstih. »Moralna gotovost« se j e nanašala na gotovost, ki so j o zahteva- la pomembna človeška dejanja, kot na primer dejanje poroke ali upora zoper agre- sorja. V takšnih primerih običajno nimamo matematične gotovosti glede različ- nih relevantnih pote/, konteksta, vendar smo dovolj gotovi, da delujemo in da smo oproščeni odgovornosti, če se kljub normalni previdnosti motimo. Cf. fran- cosko verzijo Principov, 4. del, čl. 205: »tu bom ločeval dve vrsti gotovosti. Prva j e imenovana moralna, se pravi dovoljšna za uravanavanje naših nravi, ali tako veli- ka, kot je gotovost o rečeh, ki se tičejo vodenja življenja, o katerih nimamo navade dvomiti, čeprav vemo, da se, absolutno vzeto, lahko zgodi, da so napačne«. 143 Desmond, M. Clarke bolj enostavne, boste nemara presodili , da bi težko našli kakšne, ki bi bile bolj podobne onim, katere uporab l ja , od teh, ki so tu p red ložene . (AT XI 201) Ta poudarek je bil ponovljen ob številnih priložnostih; za osnove hi- poteze kartezijanskega sistema j e bilo rečeno, da so enostavne in razmero- ma maloštevilne, istočasno pa so razložile veliko množico različnih narav- nih pojavov. »Enostaven« ima sopomen lahko razumljivega, mogoče po analogiji s kakšnim naravnim pojavom, ki nam j e običajno domač. Od tod sledi tudi, d a j e bila hipoteza skladna z omejenim številom kategorij, ki so bile na voljo v kartezijanski filozofiji narave, kot so velikost, hitrost in ko- ličina gibanja. Z drugimi besedami, možno s i je bilo predstavljati ali obli- kovati mehanični model tako imenovane »enostavne« hipoteze, vtem ko so bile razlage, kakršne so predlagali drugi, baje težko razumljive, nedo- stopne za oblikovanje enostavnih modelov, in verjetno izražene v metafi- zičnem jeziku šol. Tako je v tretjem delu Principov zapisal: »In ne verja- mem, da se je mogoče domisliti principov [razlage] stvari, ki bi bih bolj enostavni, lažje razumljivi ali celo bolj verjetni« (AT VIIIA 102). Descartes se je zavedal ugovora, da bi bilo mogoče izdelati hipotezo za razlago vsakega zamisljivega pojava in da bi zaradi tega hipoteze lahko obsodili, da so narejene ad hoc. Njegov odgovor na ta ugovor j e vseboval številne elemente. Eden je bil ta, d a j e uporabil le malo hipotez za razlago mnogih različnih pojavov: »zdi se mi, da morajo mojim razlagam toliko bolj pritrjevati, kolikor bolj j ih postavljam v odvisnost od manj stvari« (AT VI 239). Glede na to, d a j e danih le nekaj principov, iz katerih izhaja, daje raznovrstnost pojavov, ki so razloženi, dodatno stopnjo potrditve. Da bi spoznali pravo naravo tega v idnega sveta, ni dovolj naj t i neka j vzrokov, s katerimi bi lahko razložili tisto, kar uz remo na nebu daleč proč od nas; temveč bi iz istih vzrokov moral i deducira t i vse tisto, kar vidimo na Zemlji od blizu. Vendar pa n a m ni treba preg leda t i vseh teh zemeljskih pojavov, da bi določili vzroke bolj splošnih reči. Toda, da smo te vzroke pravilno določili, b o m o zvedeli p o t e m , ko opaz imo, da p o m a g a j o razložiti ne le učinke, ki smo j i h p rvo tno imeli p r e d očmi, temveč tudi vse tiste d ruge pojave, o kater ih p o p r e j n i smo premišljal i . (AT VIIIA 98-9) Poleg pravkar omenjenih poudarkov, je Descartes tudi zatrjeval, da naj bi nove filozofije narave ne primerjali s kakšnim abstraktnim kriteri- 144 Descartesova filozofija znanosti in znanstvena revolucija j em o tem, kaj šteje za dobro teorijo, temveč z drugimi teorijami, ki so bile v desetletju po 1630 na razpolago za razlago enakega obsega pojavov. V tem kontekstu s e j e o kartezijanski znanosti trdilo, d a j e najboljša, kar j ih j e na razpolago. To je jasno iz pisma očetu Morinu 13. julija 1638: Navsezadnje pravite, da ni nič lažjega kakor kakšen vzrok prirediti n e k e m u učinku. Toda čeprav j e zares več vzrokov, ka ter im j e lahko pr i redi t i r azne učinke, enega vsakemu, vsekakor ni tako lahko priredi- ti enega samega m n o g i m različnim, če ta ni tisti pravi, iz katerega izhajajo. Obs ta j a jo pa pogos to tudi učinki, ki so taki, d a j e dovolj na- zorno dokazat i , kater i j e njihov resnični vzrok, kot pa j i m pridati ene- ga, iz ka te rega bi j i h bilo mogoče j asno deducirat i . In jaz trdim, da so vsi tisti, o ka ter ih sem govoril, takšne vrste ... dalje, če se p r imer ja jo p o d m e n e d rug ih z moj imi , se pravi vse nj ihove realne kvalitete, nji- hove substancialne fo rme , nj ihove e lemente in p o d o b n e reči, katerih število j e skora jda neskončno, s to edino [podmeno], da so vsa telesa sestavljena iz neka j delov - nekaj , kar j e mogoče videti s prostim oče- som v m n o g i h p r i m e r i h in kar j e mogoče nazorno dokazati z neskonč- n o razlogi pr i d rug ih ... in končno, če se p r imer ja , kar sem deduciral iz moj ih p o d m e n o vidu, soli, vetrovih, oblakih, snegu, gromu, mavri- ci in p o d o b n e m , s tistim, kar so drugi deducirali iz svojih ... upam, da bo to zadostovalo, da se prepr iča jo tisti, ki se s tem preveč ne ukvarja- jo , da učinki, k i j i h po jasn ju jem, nikakor n imajo drugih vzrokov kakor tiste, iz ka ter ih j i h deduc i ram. (AT II 199-200) Sklep Principov ponavlja isto trditev; če lahko nekaj podmen pojasni široko raznolikost različnih pojavov, tedaj to govori v prid njihovi verjet- nosti: Če zda j l jud je pog leda jo vse tiste mnoge lastnosti magne ta , ognja in vseh stvari, ki so na svetu, ki sem j ih tukaj deduciral iz le malega števi- la principov, p o t e m , tudi če mislijo, da so bile moje p o d m e n e teh pr in- cipov privzete p o naključju in brez razloga, bodo m o r d a kljub temu priznali , da bi se bilo le stežka nameri lo, da bi se j ih tako m n o g o obe- n e m u jemalo , če bi bili napačni . (AT VIIIA 328) Če sprejmemo to poudarjanje, da nekaj osnovnih hipotez sodeluje pri razlagi vseh omenjenih naravnih pojavov, kolikšno stopnjo gotovosti bi Descartes terjal za svoje prve principe? Nič ne preseneča, da najdemo v 145 Desmond, M. Clarke tem kontekstu dve prejkone različni trditvi: ena od njih dopušča, da so potrjeni principi le bolj ali manj verjetni, medtem ko druga predpostav- lja, da so gotovi in dokazani. Bolj zadržano trditev najdemo v pismu nez- nanemu dopisovalcu, napisanem okrog leta 1646: »Ne bi si drznil trditi, da so tisti [principi], kij ih navajam, resnični principi narave. Toda rekel bi vsaj to, da sem s tem, da sem jih vzel za principe, v mnogih stvareh, ki so odvisne od njih, običajno zadovoljil samega sebe. In ne vidim ničesar, kar bi mi preprečevalo, da bi v spoznanju resnice vedno nekoliko napredoval« (AT IV 690). Bolj samozavestno trditev o moralni in metafizični gotovosti najdemo v predzadnjem odstavku Principov: Obsta ja jo nekatere zadeve, tudi v naravn ih stvareh, za katere sodimo, da so absolutno in bolj kot mora lno gotove; ta j e n a m r e č osnovana na metafizičnem temelju ... Takšni so matemat ičn i dokazi; takšno j e spoz- nanje , da mater ia lne stvari obstajajo in takšna so vsa j a s n a razmišlja- nja o nj ih. Med te [absolutno gotove stvari] b o d o tisti, ki bodo p remi - slili, kako so bile deduc i rane v nepre t rgan i verigi iz prvih in na jbo l j enostavnih principov človeškega spoznanja , mogoče sprejeli tudi te naše [rezultate] ... Zdi se, d a j e mogoče vse ostale [pojave], ali vsaj splošne lastnosti o vesoljstvu in Zemlji, ki sem j i h opisal, težko d o u m e - ti drugače, kakor sem j ih razložil jaz . (AT VIHA 328-9) Francoska inačica tega besedila j e celo bolj izrecna glede demonstra- tivnega značaja razlag, k i j ih najdemo v kartezijanski fiziki: Mislim, d a j e treba tudi priznati , da sem z ma tema t i čn im sk lepan jem dokazal vse tiste reči, ki sem j i h napisal , vsaj tiste na jbol j splošne, ki se tičejo zgradbe nebesa in zemlje, in na tak način, na katerega sem j i h napisal . Kajti skrbel sem, da sem predloži l kot dvomljive vse tiste reči, o kater ih sem mislil, da so take. (AT IXB 325) Problem, kako opredeliti vrsto gotovosti, ki j o je Descartes morda upravičeno terjal za svoje principe in hipoteze, j e najbolj razumljiv z zgo- dovinskega vidika, s tem, da se upošteva ta manko koncepta verjetnosti v prvi polovici sedemnajstega stoletja in predpostavka sholastične tradicije, d a j e vse, kar ni dokazana resnica, tako nezanesljivo kakor golo mnenje ali ugibanje. V tem kontekstu je Descartes trdil, d a j e njegova filozofija nara- ve gotova in dokazana; obenem pa je dopuščal, zavedajoč se, da bi le težko 146 Descartesova filozofija znanosti in znanstvena revolucija bila tako gotova, kakor so formalni dokazi matematike, da so gotove samo bolj splošne podmene njegovega sistema, medtem ko so razlage posamez- nih naravnih pojavov bolj ali manj gotove. To dejstvo znova odpira vprašanje o tem, kakšni dokazi so bili po Descartesovem mišljenju primerni za podporo znanstvenim trditvam, in o relativnem pomenu metafizičnih argumentov nasproti eksperimentalnim dokazom. Nobenega znamenja ni, da bi se Descartes kdajkoli odpovedal prepričanju, k i j e v Meditacijah zelo jasno, d a j e mogoče z umovanjem o pojmih in aksiomih doseči stopnjo gotovosti, k i j e enakovredna nedvom- nosti. Takšna metafizična gotovost j e primerna za temelje našega vedenja, naj bo to vedenje matematično, fizikalno ali kako drugo. Kakorkoli že, če želimo izrekati sodbe o fizičnem svetu, potem ne moremo naivno domnevati, da naši občutki zrcalijo svet, kakršen je. Pa tudi odkriti v vseh podrobnostih, kakšne vrste naravni pojavi se godijo, ali kateri mehanizmi pojasnjujejo njihovo dogajanje, ni mogoče z introspek- cijo naših idej. Potemtakem mora obstajati neki pridržek glede tega, da se začne z jasnimi in razločnimi metafizičnimi pojmi in aksiomi in se nekako naredi ključni prehod k opisovanju in razlagi naravnega sveta okoli nas. To j e mogoče storiti samo z upoštevanjem našega izkustva naravnega sveta in to vključuje uporabo naših čutov, da bi pridobili znanstveno vedenje . Descartesa j e obenem mogoče pravilno opisati kot kritika zanesljivo- sti empiričnih dokazov. S skrbno razvito kritiko je ugotavljal številne poti, po katerih lahko povlečemo zmotne sklepe iz našega čutnega izkustva. Dve od teh sta bili že identificirani: a) lahko prezremo razloček med pri- marnimi in sekundarnimi kvalitetami in zato domnevamo, da so naši ob- čutki podobni vzrokom naših občutkov; in b) lahko prenagljeno izpeljemo iz kakšnega eksperimenta neki sklep, ne da bi upoštevali mnogih načinov, po katerih eksperiment lahko zavede. Nasploh smo v nevarnosti, da spon- tano tvorimo naivne, nekritične sodbe o fizičnem svetu, ne da bi preverili zanesljivosti naših občutkov ali logike sklepanja, ki izhaja iz zanesljivih opazovanj. Takšne spontane sodbe bi morali razločevati od drugih sodb, ki so prav tako osnovane na čutni zaznavi, ki pa jih izrečemo po skrbnem pretresu in premisleku. Na nesrečo sodobnega bralca j e Descartes izrazil ta razloček znotraj kontrasta med obema vrstama sodb, ki sta obe enako osnovani na izkustvu. To je izrecno zapisano v naslednjem besedilu: Iz cesarje očitno, da, ko pravimo: 'Zanesljivost razuma je mnogo več- ja kot zanesljivost čutov', to pomeni samo to, da so tiste sodbe, ki jih zaradi določenih novih pozornosti napravimo v odrasli dobi, bolj za- 147 Desmond, M. Clarke nesljive kot tiste, ki smo j i h oblikovali v zgodnj i mladost i in brez sle- h e r n e g a premisleka; kar j e n e d v o m n o res (Šesti odgovor : AT VII 438) Zaradi tega pravi filozof ne sme »bolj zaupati čutom, tj. nepremišlje- nim sodbam svoje mladosti, kakor zrelemu razumu« (AT VIHA 39). Očitno je torej, da se ni mogoče izogniti nujnosti zanašanja na izkus- tveno osnovane dokaze. Descartes priznava potrebo po tovrstnih dokazih v filozofiji narave in j ih na široko uporablja v znanstvenih eksperimentih, ki j ih opisuje. V četrtem delu Razprave odkrito pravi, »da so poizkusi tem potrebnejši, čim bolj napredujemo v znanju« (AT VI 63). V tej točki njego- va znanstvena praksa odgovarja njegovemu metodološkemu pravilu, saj j e precej več časa porabil za poizkuse ali prebiranje o poizkusih drugih kot pa za golo premišljanje. Vendar pa j e zaradi že omenjenih razlogov le malo zaupal poizkusom, k i j ih ni sam preveril.-0 Obstajale so torej resne omejitve glede tega, do kolikšne mere j e lahko upal, da bo dokončal vseob- sežno razlago narave; verjetno s e j e bal, da mu bo to preprečila »kratkost življenja ali pomanjkanje izkustvenih podatkov« (AT VI 63) Zato se je od- ločil, da bo svoje življenje posvetil temu, kar j e imenoval »praktična filo- zofija, ki naj bi stopila na mesto tiste spekulativne filozofije, ki j o uče v šolah« (AT VI 61) »Le to naj povem: odločil sem se, da posvetim ostanek življenja izključno prizadevanju, da si pridobim tako znanje o naravi, iz katerega bi se dala za področje medicine posneti pravila, ki bi bila zanes- ljivejša od sedanjih« (AT VI 78). To j e enako zaobljubi, da bo delal poizku- se, nad katerih stroški se je pogosto pritoževal. Če bi namreč poskušali pridobiti to praktično znanje na katerikoli drug način razen eksperimen- talno, bi pomenilo pridružiti se tistim filozofom, »ki si ob zanemarjanju slehernega izkustva predstavljajo, da se bo resnica porodila iz njihovih možganov tako, kakor je Minerva skočila iz Jupitrove glave« (Regulae, Pra- vilo V: AT X 380). Popoln pregled Descartesovega prispevka k zgodovini filozofij zna- nosti bi zahteval, da bi raziskali njegovo delo v luči njegovih nadaljevalcev v sedemnajstem stoletju. Čeravno tu ne bomo proučili teh dodatnih priče- vanj - kar bi pomenilo proučiti načine, kako so Descartesa razumeli na primer La Forge, Malebranche, Rohault, Poisson, Cordemoy in Régis - 2 0 »Majhno zaupanje imam v eksperimente, ki jih sam nisem opravil« (pismo Huy- gensu iz 1. 1643: AT III 617). 148 Descartesova filozofija znanosti in znanstvena revolucija lahko vendarle verjamemo, da so njegovi nadaljevalci delili občo inter- pretacijo glavnih potez Descartesove filozofije znanosti.-1 Te obče poteze j e mogoče najbolje razumeti v kontrastu s sholastično filozofijo, katero naj bi nadomestili. Za Descartesa je obstajal kontrast med praktičnim in spe- kulativnim, med razlagalnim in nerazlagalnim, kritičnim in naivno nekri- tičnim, mehanističnim in formalnim, matematičnim ter kvantitativnim ver- sus kvalitatitvnim. Kljub kontrastu s filozofijo narave šol je Descartes ven- darle še naprej sprejemal sholastično podmeno, da si moramo najprej zgraditi svojo metafiziko na epistemični podlagi premisleka navadnega izkustva in da morajo biti vse nadaljnje razlage naravnih pojavov skladne s temeljno metafiziko. Ko so bili temelji enkrat postavljeni, je bilo sprejeto, da ne moremo nikoli vedeti, kakšen j e svet, če se opiramo na naše občutke in iz njih izva- jamo, da morajo biti vzroki naših občutkov podobni našim subjektivnim izkušnjam. Če razen tega predpostavljamo, da fizikalne pojave tvorijo in- terakcije zelo majhnih delcev materije, potem bi nam že zgolj zaradi veli- kosti takšnih delcev neskončno deljive materije njihovo opazovanje ne bi- lo dosegljivo. Iz teh dveh razlogov lahko zvemo, kakšen je fizični svet, samo s pomočjo hipoteze. Razložiti naravni pojav za Descartesa ne pomeni znova ga opisati v jeziku form in kvalitet, kakor so delali v šolah. Razložiti ga pomeni v tem kontekstu zgraditi mehanični model načina, na katerega j e zadevni pojav povzročen. Konstrukcija modela pa je nujno hipotetična. Tako se je Des- cartes, potem ko j e najprej začel z zakoni narave in ko je postavil metafi- zične temelje v Meditacijah in prvi knjigi Principov, lotil izgradnje takih modelov, kakršne j e zahtevalo njegovo pojmovanje razlage. Čeprav je še naprej terjal absolutno gotovost za temelje, j e jasno, da ni mogel biti ena- ko prepričan o podrobnejših razlagah naravnih pojavov. Te razlage so bile odvisne od opazovanj in od izvajanja zapletenih eksperimentov, katerih interpretacija j e ponujala nove razloge za dvom. Obstajal pa je še drugi razlog za previdnost, k i je vzniknil na tej stopnji, namreč Descartesov skep- ticizem glede možnosti, da bomo sploh kdaj identificirali mnoštvo spre- menljivk, ki j ih zajema vsak zapleten naravni pojav. Kar se začne na »ned- vomnih« temeljih, zato hitro zabrede v skoraj neizmerno zapleteno drob- ljenje neopazljivih delcev materije, ki so v interakciji pri neopazljivih hi- trostih. Križni eksperimenti, ki j ih izvajamo, da nam pomagajo izbrati 2 1 Za analizo tega, kako so ti avtorji razumeli Descartesovo filozofijo znanosti, glej Clarke, Occull Pmuers and Hypatheses. 149 Desmond, M. Clarke najverjetnejšo razlago, so odprti za različne interpretacije. Od tod rojstvo dobro znane kartezijanske tradicije, po kateri si preprosto zamislimo neki mehanizem, s katerim so majhni gibajoči se delci materije lahko povzroči- li kakšen naravni pojav, ki smo ga opazovali. Tistim, ki so ugovarjali, da iz tega ne dobimo tiste vrste dokazanega vedenja, ki g a j e hvalila sholastična tradicija, j e Descartes odgovarjal, da tisti, ki zahtevajo take dokaze, ne vedo ne kaj iščejo, ne kaj naj bi iskali. Ni mogoče doseči iste vrste gotovosti v fiziki kakor v matematiki ali metafizi- ki. Zadovoljiti se moramo z manjšo. To navaja na sklep, d a j e bila Descartesova filozofija znanosti v veliki meri proizvod časa, v katerem je nastala. Trideseta in štirideseta leta se- demnajstega stoletja so bila čas prehoda od znanosti form in kvalitet k temu, kar zdaj opisujemo kot moderno znanost. Pri Descartesu j e mogoče najti poteze obeh filozofij znanosti. Novost sta bila zlasti precej večje zau- panje v mehanično razlago kot pa v »skrite sile« sholastične tradicije in spoznanje, da mora biti ta tip razlage hipotetičen. Toda pri Descartesu, ki ni imel na razpolago teorije verjetnosti, s e j e to zdelo združljivo z vztraj- nim zatrjevanjem, d a j e njegova filozofija narave po razlagalni moči ne le superiorna nad filozofijo šol, ampak d a j e tudi prav tako gotova; ali vsaj, da so njeni bolj temeljni principi dokazani. Prevedel V L. 150