Samostalnost. (Dalje.) človeška natora je že sama od sebe bolj nagnjena k lastnemu ogledovanju in opazovanju, in le napačna izreja in odgoja odvrača otroka od tega. Kakor pa je za lastno mišljenje, tako se nahaja tudi za pravo, samostojno voljo obilne zmožnosti v otrocih. Žlalitni čut ljubezni, spoštovanja, zaupanja in voljne pokorščine kinali poganja v njih persih. Otrok ljubi brez predsodkov, kakoršna je sploh ljubezen; voljno vboga starše in učitelja. Zato pa mora tu izreja in odgoja biti bolj zanikavna; tedaj mora vse odpravljati, kar bi te čute vtegnilo pomračiti in skerbeti, da postajajo čedalje močnejši sami od sebe. Lastno mišljenje in čut brez predsodkov je poglavitna podlaga samovoljnemu hotenju in delovanju. Se ve, da vsega poterditi, odobriti in dopustiti ne smemo, kar hoče otrok samovoljno sam iz scbe, ker samovoljno hotenje pri njegovi kratkoumnosti se dostikrat opira na puhlo spoznanje, vendar pa ne sraemo navala za lastno mišljenje, skušnje in iz tega izvirajočega samovoljnega hotenja vselej zavreči. Naloga izrejnikova je, um po moči razjasnovati in bistriti in razsodbo podpirati. Kjer se pa radovoljno ne vboga, je treba pokorščino prisiliti, kajti nedorastel mora na vsak način odraščenega vbogati, mora že skušanemu razumu zaupati in mu slediti, in sicer naj prej izrejnikovemu in pozneje pa svojemu, kedar mu je dozoril. Privajena pokorščina do lastnega razuma polajša potem pokorščino, ker ga navadi, svoja nagnjenja vsclej umu podvreči. Kjer se z mehkejimi pomočki ne shaja, naj se poslužuje ostrejih. Šola, v kteri vlada nespamet, razuzdanost in prederznost, daleč okrog na široko in dolgo scje seme pobujšanja, Naravno razmerje, ktero je navadno v zaupanji, pokorščini in pohlevnosti nedorastlega do dorastlega, je tam ravno narobe, kjer se imenovane strasti in nekreposti pokažejo. Obcrniino se sedaj po tem premišljevanji še enkrat na podlago ali zdolenjo stopinjo, kterej naj višja stopinja je samostalnost, ter vprašajmo se: Kaj mora šola storiti, da pripravi učence na naj višo stopinjo do samostalnosti ? Vse mišljenje godi se z zapopadki ali pojmi. Pojmi pa se opirajo na gledanje ali kazalni nauk. Jasno in živo ogledovanje pa zadobimo edino na podlagi mišljenja. Šolina naloga je tedaj, učencem pomagati do samostalnosti s tem, da skerbimo in si prizadevamo, da zadobe od vsega jasne in žive zapopadke. Ne potcgujem se nikakor za tako zvani polovičarski kazalni nauk, kajti ta je po mojem mnenji še celo škodljiv, kcr kaj lahko zapelje v škodljivo doniišljijo, da pravilu: ,,Uči vidno!" zadostuje. Nikdar se ne more dovolj priporočiti, da naj se v ljudski šoli kolikor mogoče vse vidno podučuje; to pravilo se še dostikrat ne spolnujc; krepko in ojstro se skoraj pri nobenem poduku ne spolnuje. Kdor n. pr. pri številkanji od 1 — 10 vseh del toliko časa s stvarmi ne poočituje, dokler se podoba vsakega zneska, razločka, izdelka in dela spominu učencevemu tako ne vtisne, da se na to pri vsakem spominu precej pred njegovo dušno oko ne prikaže, ta ne podučuje vidno. Kdor pri zemljepisnem nauku okolice z drugiini zeraljepisnimi uki pod svojim nadzorovanjera z učenci vred ne ogleduje in ne opazuje in se o tem nc razgovarja, kdor pri branji ne začenja pri izgovorjeni besedi, in je ne razdcli v njene dele in šc le po znanji teh delov, glasov, znamenja za glasove ne pokažo itd., ta ne podučuje po pravilu, ktero pravi: »Podučuj vidno I" Po jasnem gledanji zadobe se jasne misli in pojmi. Za odgojevanje k duševni, znotranji saruostalnosti pa je razvoj pojmov velike vrednosti, ker zadobljenje zapopadkov ali razuraov je pervo povzdigovanje dnši čez eute, t. j. čisto dušno delo. Konj, pišče, posterv so v duši otrok navezani na telesni svet ali vnanje stvari v pojniu nžival", kterega posname iz njih, in pri ktercm ne rnisleč na množino vidnega, se čez taiste povzdigne. To je dušno delo, vstvarjeno po enem od čutov neodvisne delavnosti. V pojmih pokaže se nam um in pamet, kajti brez tega si samostalnega človeka ruisliti ne moremo. Samo pravi pojmi pa nara pomagajo narejati jasne in prave razsodbe in sklepe. Iz razsodeb in sklepov pa postane vednost in znanost, toda le iz tacih razsodeb in sklepov, ktere so rodili jasni pojini, in kterih vsestransko razmerje se ravno tako tudi jasno spoznati more. Učencu naj se tedaj nikar ne prepoveduje razsojevati, in tudi razsodba naj se mu nikar ne narekuje, ampak sain naj jo izreka. (Konec siedi.)